Brezno v Graščah

 Globoko v gozdovih blizu vasi Lazec, tam, kjer se svet strmo prevesi v divje grape in kjer drevesne krošnje zastirajo sončno svetlobo, leži kraj, ki mu domačini pravijo Grašče. V osrčju teh samotnih, z mahom preraslih gmajn se skriva brezno. Ni navadna jama; je temačna, navpična razpoka v v apnencu, iz katere se poleti vali hladen zrak, pozimi pa iz nje puhti skrivnostna meglica, kot bi tam spodaj dihalo nekaj živega. Stari ljudje na Lazcu so vedno pravili: »Kdor gre v Grašče, naj ne hodi blizu roba. Zemlja tam rada vzame, česar noče vrniti.«

Zgodba govori o mladem pastirju Lenartu, ki je živel v časih, ko so ljudje še močno verjeli v gozdne duhove in gorske prebivalce. Lenart je bil bister fant, a neizmerno radoveden. Vsakokrat, ko je gnal živino na pašo blizu Grašč, ga je pot tiho vlekla proti tistemu skritemu delu gozda. Starejši so mu večkrat govorili, da je v breznu zakopano zlato nekdanjih graščakov, ki so pred stoletji bežali pred hordami z vzhoda in da v globinah prebivajo divji dedci, ki čuvajo skrivnosti zemlje.

Nekega jesenskega popoldneva, ko je gosta megla ovijala bukova debla v sive tančice, je Lenart opazil, da se je ena izmed njegovih najlepših ovc izgubila. Sledil je njenim stopinjam v vlažni zemlji in pot ga je vodila naravnost proti prepovedanemu območju  Grašč.

Ko je stopil med goste smreke, je utihnilo vse – ptice niso več pele, veter je potuhnil. Našel je ovco. Stala je tik ob robu brezna, kot začarana, in zrla v črno praznino. Iz globine jame se je slišalo tiho, melodično zvončkljanje, podobno tisočem drobnih srebrnikov, ki padajo drug ob drugega. Bil je zvok, ki človeku zamegli um in ga napolni s neustavljivo željo, da bi stopil korak naprej. Lenart je previdno stopil k ovci, jo prijel za ovratnik in jo potegnil nazaj. V tistem trenutku pa se je pod njegovimi škornji odkrušil vlažen kamen. Fant je izgubil ravnotežje in zdrsnil čez rob. Namesto udarca ob skale pa je Lenart začutil, kako ga je objel gost, hladen zrak. Padal je počasi, kot bi ga v globino spuščale nevidne, mehke roke. Ko je končno dosegel dno, se je znašel v ogromni podzemni dvorani. Stene so se svetlikale v tisočih odtenkih kapnikov, iz katerih so kapljale vodne kapljice, ki so ustvarjale tisto skrivnostno melodijo zvončkljanja. Sredi dvorane, na gladki skali, je sedela žena nenavadne lepote. Njeni lasje so bili dolgi in zeleni kot gozdni mah, njene oči pa globoke in temne kot brezna sama. Bila je Gorska vila, varuhinja podzemskih voda in zakladov Grašč. »Zakaj vdiraš v moj mir, zemeljski sin?« je njen glas odjeknil med kapniki, mehak, a poln moči. Lenart, prestrašen a ponosen, je vstal, si otresel prah in dejal: »Nisem prišel po tvoje zlato, gospa. Iskal sem le svojo ovco in radovednost me je pahnila v tvoj dom. Če mi dovoliš, se bom vrnil na površje in nikoli več ne bom motil teh krajev.« Vila ga je dolgo opazovala. Videla je, da je fantovo srce čisto in da v njem ni pohlepa, ki je v preteklosti pogubil že marsikaterega iskalca zakladov. »Ljudje zgoraj so pozabili na spoštovanje do podzemlja,« je rekla tiho. »Mislijo le na to, kaj lahko vzamejo. Ker pa si iskren in nimaš pohlepa v očeh, ti bom dovolila oditi. S seboj pa boš odnesel darilo in opomin. «Podala mu je majhen, gladek, črn kamen, ki je bil topel na dotik. »Dokler bo ta kamen v tvoji hiši, studenci v Lazcu nikoli ne bodo presahnili in vaša polja bodo rodovitna. A pomni: če kdaj komu izdaš pot do dna tega brezna ali če sam poskušaš znova vstopiti vanj, bo zemlja pod vašo vasjo razpokala in požrla vse, kar ste zgradili.«

Lenart je zaprl oči in se zahvalil. Ko jih je ponovno odprl, je ležal na mehkem mahu tik ob robu brezna v Graščah. Sonce je že zahajalo za obzorje, ob njem pa je mirno meketala njegova ovca. V žepu je začutil težo toplega, črnega kamna. Mladi pastir se je vrnil domov in nikoli nikomur ni povedal, kaj se je zares zgodilo v globini. Povedal je le, da je ovco našel ujeto v grmovju. Od tistega leta naprej je bil Lazec znan po najboljših pridelkih in najbolj čisti izvirski vodi  .Brezno v Graščah pa je ostalo tam, kjer je še danes – skrito pred očmi tistih, ki iščejo bogastvo, in nemo priča o skrivnostih, ki jih narava varuje pred svetom.