Zgodba o mojstru Jožetu Mlakarju: Od rudniških globin do krojaškega mojstrstva

Zgodba o mojstru Jožetu Mlakarju: Od rudniških globin do krojaškega mojstrstva

Mladost v hribih in prva srečanja z obrtjo

Leta 1864 je v hribovski vasici Jazne pri Otaležu, od koder se pogled odpira daleč proti cerkljanskemu in idrijskemu hribovju, luč sveta ugledal Jože Mlakar. Življenje v teh odmaknjenih krajih je bilo trdo; zemlja je bila skopa, preživetje pa odvisno od trpežnosti rok in iznajdljivosti. Ker domača kmetija ni mogla prehraniti vseh ust, so starši mladega Jožeta poslali v učenje h krojaškemu mojstru v Ledine. Tam, na visoki planoti, se je prvič srečal s šivanko, sukancem in težkimi kosi blaga. Uril se je v natančnosti, spoznaval zakonitosti krojenja in razvijal potrpežljivost, ki je kasneje zaznamovala njegovo celotno življenjsko pot.

Prihod v Idrijo in delo v rudniških globinah

Okoli leta 1888 je Jožeta Mlakarja, tedaj štiriindvajsetletnega fanta, pot zanesla v Idrijo. Mesto v ozki kotlini ob reki Idrijci je takrat živelo v divjem ritmu mogočnega rudnika živega srebra. Rudnik je bil največji zaposlovalec v regiji, ki je obljubljal reden, a izjemno težko prigaran kruh. Jože je odložil krojaško šivanko in stopil v povsem drugačen svet – svet teme, vlage, hrupa in težkega fizičnega dela.

Stara Idrija ob koncu 19. stoletja je bila unikaten preplet industrijskega utripa in posebne mestne kulture. Nad mestom so gospodovali visoki rudniški dimniki, lesene klavže v okolici in mogočne naprave, med katerimi je izstopala kamšt (leseno črpalno kolo). Ulice so bile ozke, rudarske hiše (tako imenovani prhavzi) pa stisnjene druga ob drugo. V zraku je bilo nenehno čutiti vonj po zažgani rudi in lesnem dimu iz topilnice. Medtem ko so moški odhajali v jame skozi Frančiškov ali Jožefov jašek, so ženske na nizkih stolčkih pred hišami neumorno klekljale svetovno znano idrijsko čipko. Tiktakanje lesenih klekljev je takrat odzvanjalo po vseh mestnih ulicah.

Jože je več kot dve desetletji preživel pod zemljo, v rovih, kjer sta vladala le medla svetloba karbidovk in težek zrak. Delo rudarja je zahtevalo popolno predanost, a neizproshno jamsko okolje je hitro začelo terjati svoj davek.

Bolezen in vrnitev k prvi ljubezni

Po dolgih letih dela pod zemljo se je Jožetovo zdravje resno zamajalo. Dolgotrajna izpostavljenost vlagi, prepihu v rovih in neizogibnim hlapom živega srebra je načela njegova pljuča in oslabila telo. Leta 1912 je bila zdravniška komisija nepopustljiva: zaradi šibkega zdravja so ga upokojili.

Za marsikoga bi bil predčasni umik iz rudnika življenjski poraz, za Jožeta pa je to pomenilo prelomnico in vrnitev k obrti iz mladosti. Čeprav je bilo njegovo telo izmučeno, so bili njegovi prsti še vedno spretni in um bister. Odločil se je, da se povsem posveti krojaštvu. Da bi dokazal svojo strokovnost in si zagotovil ugled v mestu, je opravil zahtevne izpite ter pridobil uradni mojstrski naziv. Odprl je lastno krojaško delavnico, ki je hitro postala znana po vrhunski natančnosti in kakovosti.

Veliki projekt: Uniforme za Idrijsko rudarsko godbo

Leto 1912 pa Jožetu ni prineslo le upokojitve in mojstrskega naziva, temveč tudi največji poklicni izziv v življenju. Rudarska godba na pihala v Idriji, ustanovljena že daljnega leta 1665, je bila ponos mesta. Nastopala je ob vseh pomembnih državnih, cerkvenih in rudniških praznikih, njeni člani pa so morali vedno izgledati brezhibno in ugledno. Vodstvo rudnika in godbe je prav mojstru Jožetu Mlakarju zaupalo prestižno in odgovorno nalogo: sešiti nove uradne uniforme za celoten orkester.

To je bilo delo, ki je zahtevalo mesece neumornega krojenja, pomerjanja in šivanja. Jože je vanj vložil vse svoje znanje, potrpežljivost in spoštovanje do stanovskih tovarišev.

Ko so se godbeniki konec leta 1912 ponosno postavili pred rudniško upravo, so njihove nove uniforme sijale v globoki črnini, gumbi pa so se bleščali v idrijskem soncu. Godbeno društvo rudarjev Idrija je ponovno dostojno zastopalo svoje mesto. Rudarji v Jožetu niso videli le nekdanjega tovariša iz jame, temveč vrhunskega umetnika s šivanko. Jože Mlakar je z izjemno vztrajnostjo premagal bolezen ter s svojim delom pustil neizbrisljiv pečat v kulturni in obrtniški zgodovini stare Idrije.