Od rudniških globin do krojaškega mojstrstva

Zgodba o mojstru Jožetu Mlakarju: Od rudniških globin do krojaškega mojstrstva

Leta 1864 je v hribovski vasici Jazne pri Otaležu, od koder se pogled odpira daleč proti cerkljanskemu in idrijskemu hribovju, luč sveta ugledal Jože Mlakar. Življenje v teh odmaknjenih krajih je bilo trdo. Zemlja je bila skopa, preživetje pa odvisno od trpežnosti rok in iznajdljivosti. Ker kmetija ni mogla prehraniti vseh ust, so starši mladega Jožeta poslali v učenje h krojaškemu mojstru v Ledine. Tam, na visoki planoti, se je prvič srečal s šivanko, sukancem in težkimi kosi blaga. Uril se je v natančnosti, spoznaval zakonitosti krojenja in razvijal potrpežljivost, ki je kasneje zaznamovala njegovo celotno življenjsko pot.

Prihod v Idrijo in delo v rudniških globinah

Okoli leta 1888 je Jožeta Mlakarja, tedaj štiriindvajsetletnega fanta, pot zanesla v Idrijo. Mesto v ozki kotlini ob reki Idrijci je tedaj živelo v divjem ritmu mogočnega Rudnika živega srebra. Rudnik je bil največji zaposlovalec v regiji, ki je obljubljal reden, čeprav izjemno težko prigaran kruh. Jože je odložil krojaško šivanko in stopil v povsem drugačen svet – svet teme, vlage, hrupa in težkega fizičnega dela. Stara Idrija ob koncu 19. stoletja je bila unikatno prepletanje industrijskega utripa in posebne mestne kulture: Nad mestom so gospodovali visoki rudniški dimniki, leseni klavžarji in mogočne naprave, kot je bila kamšt (leseno črpalno kolo).Ulice so bile ozke, hiše rudarjev (tako imenovani prhavzi) pa nagnete druga ob drugi. V zraku je bilo nenehno čutiti vonj po zažgani rudi in lesnem dimu iz topilnice. Medtem ko so moški odhajali v jame skozi Frančiškov ali Jožefov jašek, so ženske na nizkih stolčkih pred hišami neumorno klekljale svetovno znano ⁠idrijsko čipko, katere tiktakanje lesnih klekljev je odzvanjalo po mestnih ulicah. Jože je dolga leta preživel pod zemljo, v rovih, kjer sta vladala le medla svetloba karbidovk in težek zrak. Delo rudarja je zahtevalo popolno predanost, a jamsko okolje je neizprosno terjalo svoj davek.

Bolezen in vrnitev k prvi ljubezni

Po več kot dveh desetletjih dela pod zemljo se je Jožetovo zdravje resno zamajalo. Dolgotrajna izpostavljenost vlagi, prepihu v rovih in neizogibnim hlapom živega srebra je načela njegova pljuča in oslabila telo. Leta 1912 je bila komisija nepopustljiva: zaradi šibkega zdravja so ga upokojili. Za marsikoga bi bil predčasni umik iz rudnika življenjski poraz, za Jožeta pa je to pomenilo prelomnico in vrnitev k obrti, ki se jo je naučil v mladosti. Čeprav je bilo njegovo telo izmučeno od rudarskega dela, so bili njegovi prsti še vedno spretni in um bister. Odločil se je, da se povsem posveti krojaštvu. Da bi dokazal svojo strokovnost in si zagotovil spoštovanje v mestu, je opravil zahtevne izpite in si pridobil uradno mojstrsko kvalifikacijo. Odprl je lastno krojaško delavnico, ki je hitro postala znana po natančnosti in kakovosti.

Veliki projekt: Uniforme za Idrijsko rudarsko godbo

Leto 1912 pa ni prineslo le njegove upokojitve in mojstrskega naziva, temveč tudi največji poklicni izziv v njegovem življenju. ⁠Rudarska godba na pihala v Idriji, ustanovljena že daljnega leta 1665, je bila ponos mesta. Nastopala je ob vseh pomembnih državnih, cerkvenih in rudniških praznikih, njeni člani pa so morali izgledati brezhibno in ugledno. Vodstvo rudnika in godbe je prav mojstru Jožetu Mlakarju zaupalo prestižno in odgovorno nalogo: sešiti nove uradne uniforme za celoten orkester.

.Ko so se godbeniki konec leta 1912 v vrsti postavili pred rudniško upravo, so njihove nove uniforme sijale v globoki črnini, gumbi pa so se bleščali na idrijskem soncu. ⁠Godbeno društvo rudarjev Idrija je s ponosom zastopalo mesto, rudarji pa so v Jožetu videli ne le nekdanjega tovariša iz jame, temveč vrhunskega umetnika s šivanko. Jože Mlakar je z vztrajnostjo premagal bolezen in težke življenjske pogoje ter s svojim delom pustil neizbrisljiv pečat v kulturni in obrtniški zgodovini stare Idrije.