Konflikt med zakonsko avtonomijo, družinsko avtoriteto in pritiskom podeželske soseske: Primer Blaža Prebila in Katarine Jeran (1739)

 Konflikt med zakonsko avtonomijo, družinsko avtoriteto in pritiskom podeželske soseske: Primer Blaža Prebila in Katarine Jeran (1739)

Preplet neformalnega družbenega nadzora in institucionalne oblasti

V preučevanju vsakdanjega življenja in družbenih razmerij na Slovenskem v prvi polovici 18. stoletja predstavlja zakonska zveza enega najbolj kompleksnih stičišč med posameznikom, širšo rodbino in uradnimi institucijami oblasti. Pred moderna podeželska družba je delovala na načelih strogega kolektivizma in patriarhalne hierarhije. Individualna izbira zakonskega partnerja zato ni veljala za zasebno pravico posameznika. Bila je ekonomsko, statusno in socialno vprašanje, ki je zadevalo celotno lokalno skupnost – sosesko.

Kadar so znotraj družinski konflikti prerasli okvire zasebnih nesoglasij, so akterji pogosto posegli po radikalnih potezah. Starši so za uveljavitev lastne volje nad odraslimi otroki nemalokrat pridobili podporo celotne vasi. Soseska je v teh primerih nastopila kot organ neformalnega družbenega nadzora. V zaostrenih razmerah se je prizadeti posameznik pred pritiskom okolja lahko ubranil le z apelom na formalne pravne instance. Zaščito pred kolektivnim nasiljem sta lahko zagotovili le odločna intervencija in avtoriteta cerkvenih ali posvetnih oblasti.

Mikro-zgodovinska analiza primera: Osem let napetosti

Nazoren primer tovrstnega prepleta rodbinske trmoglavosti, vaškega pritiska in posredovanja cerkvenih avtoritet se je odvil leta 1739 v tolminskem arhidiakonatu. Tega leta se je z obupano prošnjo za zaščito svojih zakonskih pravic na arhidiakona obrnil Blaž Prebil, prebivalec vasi Plužnje pri Otaležu. Iz njegove uradne pritožbe je razvidno, da je šlo za kulminacijo dolgotrajnih, skoraj desetletje trajajočih zamer.

Blaž Prebil se je namreč že okoli leta 1731 poročil s Katarino Jeran. Ta zakonska zveza že od samega začetka ni bila sklenjena v duhu skupnostnega odobravanja. Poroki sta ostro nasprotovala nevestin oče Valentin Jeran in celotna lokalna soseska. Razlogi za odpor v viru niso neposredno navedeni. Na podlagi takratnih družbenih realnosti pa lahko sklepamo na nepremostljive premoženjske razlike, statusno neskladje ali pa preprosto na dejstvo, da ženin ni bil izbran s strani nevestinega očeta, PC kar je pomenilo kršitev patriarhalnega reda. Kljub odporu okolja sta Blaž in Katarina zakon formalno sklenila pred cerkvenim oltarjem. S tem sta pridobila zakonit status, a hkrati začela osamljeno bitko proti neizprosnemu okolju.

Radikalni ukrep rodbinske oblasti in deželnega izgnanstva

Osemletno obdobje napetih odnosov je doseglo vrhunec, ko je tast Valentin prestopil meje verbalnega negodovanja. S pomočjo in odobravanjem soseske je poročenemu možu dobesedno ugrabil hčerko iz skupnega gospodinjstva. Da bi bila ločitev dokončna, jo je poslal na delo čez deželno mejo na Kranjsko.

Ta poteza je bila premišljena in strateška. Motiv za prisilno geografsko odstranitev je bil jasen: Valentin je želel za vsako ceno preprečiti, da bi Katarina živela z Blažem. Z izgnanstvom hčerke v drugo deželo je bilo skupno življenje zakoncev onemogočeno. Blaž je ostal brez žene, izpostavljen javni sramoti pred celo vasjo in brez realne moči, da bi sam dosegel njeno vrnitev iz tujega teritorija.

Intervencija arhidiakonata: Zaščita zakona kot zakramenta

Ker poskusi mirne rešitve znotraj vasi zaradi kolektivnega odpora niso obrodili sadov, je Blaž Prebil pravico poiskal na višji instanci. Njegov apel na tolminskega arhidiakona je sprožil kolesje uradnega cerkvenega aparata. Iz zornega kota tridentinskega zakonskega prava je bila zakonska zveza svet in nedotakljiv sakrament. Noben oče in nobeno vaška skupnost nista imela pravne ali moralne podlage za razdiranje tistega, kar je povezala Cerkev.

Arhidiakon je po preučitvi primera odločno zaščitil cerkveno jurisdikcijo in pravice prevaranega moža. Izdal je uradni odlok z visoko pravno težo, s katerim je tastu Valentinu pod grožnjo cerkvenih kazni ukazal:

• Da mora nemudoma prenehati z vsakršnim nadlegovanjem, ustrahovanjem ali oviranjem svojega zeta Blaža Prebila.
• Da mora zeta pustiti pri miru v njegovem osebnem in gospodarskem življenju.
• Da mora svoji hčerki Katarini takoj in brezpogojno dovoliti ter omogočiti vrnitev domov k zakonitemu možu, v njuno skupno posteljo in dom.

Pomen primera za razumevanje socialne zgodovine 18. stoletja

Primer Blaža Prebila iz leta 1739 ponuja neprecenljiv vpogled v dinamično strukturo predmoderne družbe na Slovenskem. Razkriva, da meja med javnim in zasebnim takrat praktično ni obstajala. Soseska je aktivno vstopala v spalnice in hiše svojih vaščanov, družinske zamere pa so se reševale z drastičnimi ukrepi, kot sta bila ugrabitev in prisilno delo v sosednjih deželah.

Hkrati ta mikro-zgodovinski dogodek nazorno demonstrira vlogo Cerkve kot ključnega arbitra in stabilizatorja družbenega reda. Cerkvena hierarhija je preko svojih upravnih organov (v tem primeru arhidiakonata) uspešno ščitila formalno sklenjeni zakon pred destruktivnimi posegi rodbine in lokalnega okolja. S tem je utrjevala verske dogme ter hkrati zagotavljala pravno varnost posameznika znotraj tradicionalnih skupnosti.

Vir-UI

======================================================================================== IN NOMINE DOMINI. AMEN. ======================================================================================== AKTI TOLMINSKEGA ARHIDAKONATA, LETA GOSPODOVEGA 1739.

Leta 1739 je Blaž Prebil iz Pluženj blizu Otaleža stopil pred tolminskega arhidakona in mu razložil, da se je pred osmimi leti poročil s Katarino Jeran, čeprav sta tej zvezi nasprotovala tako njen oče kot soseska. 

Tast je svojo že poročeno hčer celo poslal služit na Kranjsko, da ne bi živela z Blažem. Arhidakon je zato tastu Valentinu ukazal, naj zeta pusti pri miru in hčeri omogoči, da se vrne k svojemu možu.

Dano na trgu v Tolminu, dne 24. oktobra. 

Z lastno roko je podpisal Janez Krstnik de Cordia, tolminski arhidakon in goriški kanonik. (L. S.)

 =================================================================================

---

Nema priča mejnika 38: Tragična usoda Pavle Vončina

Nema priča mejnika 38: Tragična usoda Pavle Vončina

Senca na rapalski črti

Čeprav so topovi druge svetovne vojne v Evropi utihnili maja 1945, na strmih pobočjih nad Idrijsko dolino in Gorenjsko miru še ni bilo. Mednarodna politika je za diplomatskimi mizami krojila usodo Primorske, medtem ko je na terenu, visoko v hribih, še vedno strašila stara rapalska meja. Do njenega uradnega preklica leta 1947 je ta arbitrarna črta ostajala polje napetosti, strahu in tveganja.

Za varovanje te nemirne ločnice so oblasti zadolžile Korpuse narodne obrambe Jugoslavije – zloglasni KNOJ. Pripadniki Knoja so na stari razmejitveni črti predstavljali neomejeno oblast. Imeli so pooblastila, ki so presegala zakone, njihovo moč pa je krepila razpredena mreža lokalnih informatorjev. Domači terenci, prestrašeni ali ideološko zavedeni, so knojevcem šepetali o vsakem sumljivem premiku, o vsaki luči, ki je ponoči zasvetila v gorskih grapah, in o vsakem koraku, ki je prečil nevarno črto.

V tem svetu stalnega nadzora in nezaupanja pa so živeli ljudje, ki jim je bila meja od nekdaj vsakdanji kruh. Med njimi je bila tudi dvaindvajsetletna Pavla Vončina iz Masor.

Dekle, ki se ni balo meje

Pavla ni bila običajno kmečko dekle. Bilo je zgodnje leto 1946 in ta mlada ženska je premogla samozavest, ki je v tistih negotovih časih mejila na predrznost. Narava ji je podarila izjemno lepoto; domačini so si bili enotni, da je bila »ena najlepših deklet v idrijski dolini«. A poleg lepote jo je krasila izjemna podjetnost. Tihotapljenje zanjo ni bil greh, temveč nuja in način preživetja, s katerim se je srečala že kot otrok. Mejne prehode, skrite steze, naravna skrivališča in navade stražarjev je poznala do potankosti.

V povojnem pomanjkanju je Pavla prepoznala novo poslovno priložnost. Na primorski strani je kupovala znamenite idrijske čipke – »špice« –, jih spretno skrivala in prenašala čez strma pobočja na gorenjsko stran, kjer jih je z dobičkom prodajala. Za Pavlo meja ni bila nepremostljiva politična ovira, ampak zgolj črta, ki jo je treba prelisičiti.

Vendar so knojevci nanjo postajali vedno bolj pozorni. Pavlina trma in ponos sta jih šla močno v nos. Enkrat so jo stražarji že ujeli. Pridržali so jo, jo popisali, ji zaplenili dragoceno blago in jo prijavili sodišču. Vsak drug tihotapec bi se po takšnem opozorilu umaknil, a Pavla se na svarila uniformiranih mož ni ozirala. Še naprej je samozavestno hodila po svojih uhojenih stezah.

Zgodovinarji in kronisti pa si še danes zastavljajo vprašanje, ali je bil vzrok za kasnejšo tragedijo zgolj njeno tihotapstvo in trmoglavo kljubovanje oblasti. Pavlina lepota je namreč privlačila poglede, v moškem svetu knojevskih stražarjev pa je takšno dekle hitro postalo tarča poželenja. Ena od najbolj verjetnih, med domačini živih razlag pravi, da se je mlada lepotica nekomu od vplivnih knojevcev globoko zamerila preprosto zato, ker je ponosno zavrnila njegovo dvorjenje in zahteve. V času, ko je imela uniforma moč nad življenjem in smrtjo, je bil ranjen moški ponos lahko smrtna obsodba.

Usodni 9. januar

Tragedija je dobila svoj epilog 9. januarja 1946. Knojevci so Pavlo Vončina presenetili in zajeli na primorski strani meje – na območju Cone B Julijske krajine, ki je po mednarodnem pravu uradno še vedno sodila pod Italijo. Pavla se je znašla v rokah dveh stražarjev. Namesto da bi jo odpeljali v pripor po uradni poti, sta jo začela gnati proti stari razmejitveni črti.

Pot je vodila mimo nekaterih domačij. Domačini so nemo in s strahom v očeh opazovali prizor: dva oborožena knojevca sta mlado dekle gnala mimo Tušarjeve hiše, naravnost proti glavnemu mejniku št. 38. Ta točka je označevala prehod na žirovsko, jugoslovansko stran.

Ko so prestopili točko mejnika 38 in zašli v zavetje bližnjega gozda, so počili streli. Pavla je padla, prestreljena le nekaj korakov stran od meje. Stražarja sta kasneje svoje dejanje opravičevala s klasičnim izgovorom totalitarnih režimov: »Poskušala je pobegniti.«

Ozadje njunega ravnanja pa je razkrivalo hladnokrvno preračunljivost. Pavlo sta namenoma gnala čez mejo in jo ustrelila na jugoslovanski strani. Zavedala sta se, da bi umor državljanke s stalnim bivališčem v coni B na teritoriju pod italijansko oziroma zavezniško upravo lahko sprožil resen mednarodni incident. S pregonom na jugoslovansko stran sta zločin skrila pod preprogo domače jurisdikcije. Kako absurdna in cinična je bila birokracija tistega časa, dokazuje dejstvo, da je na Pavlin domači naslov šele mesece po njeni smrti prispel uradni sodni poziv na obravnavo zaradi tihotapstva – poziv za dekle, ki so ga predstavniki te iste oblasti že zdavnaj likvidirali.

Brez cerkvenega zvona

Domači in sosedje so Pavlo nekaj dni mrzlično pogrešali. Upanje je ugašalo z vsako minulo uro zimskega mraza. Po nekaj dneh iskanja so domačini globoko v gozdu, le nekaj metrov od usodne črte, našli njeno truplo. Zgodba o 22-letni lepotici se je končala v snegu in tišini.

Toda maščevalnost povojnega režima se ni končala s smrtjo. Oblasti so Pavlinim strtim domačim postavile še zadnji, kruti pogoj: prepovedali so, da bi jo pokopali v domači Otaležki fari z dostojnim pogrebom. Kot domnevna kriminalka in tihotapka ni smela imeti cerkvenega slovesa. Njeni bližnji so jo morali brez zvonjenja in duhovnika, v globoki žalosti in tišini, na hitro zagrebsti na pokopališču v Novi Oselici.

Pavla Vončina je tako postala ena zadnjih, a najbolj tragičnih žrtev krutega obmejnega režima. Danes na tisti krvavi dogodek ne spominjajo več stražarji ne prepovedi. Edina priča tistega januarskega dne ostaja nemi betonski blok – glavni mejnik št. 38 –, ki globoko v gozdu še vedno stoji kot večni spomenik ugasnjenemu mlademu življenju.

Njena fotografija krasi naslovnico Pavšičeve knjige Ob stari meji, prekrižana s sliko meje in glavnega mejnika 38, ki je bil zadnja in nema priča njene poti v smrt

Srečanje na Travniku pod Otaležem: Ko se ameriški koraki ustavijo na cerkljanskih hribih

Srečanje na Travniku pod Otaležem: Ko se ameriški koraki ustavijo na cerkljanskih hribih

Zgodovinsko ozadje in vir

Zapis temelji na potopisnem pričevanju izseljenca Paula Bergerja, objavljenem v clevelandskem časopisu Napredek dne 30. oktobra 1940 (št. 222). Opisuje potovanje skozi Cerkljansko tik pred izbruhom druge svetovne vojne na jugoslovanskih tleh, ko je to ozemlje po rapalski pogodbi pripadalo Kraljevini Italiji. Travnik pod Otaležem je bil v tistem času del širšega otaleškega območja, danes pa je samostojno naselje v Občini Cerkno.

---

Kažipot s prašne ceste

Avtomobilski motor je težko sopel, ko je premagoval strme, ovinkaste poti, ki so se gubale nad prepadi Cerkljanskega hribovja. Za potnike v avtomobilu, navajene širokih, ravnih ameriških avenij in neskončnih obzorij zvezne države Illinois, je bil ta svet nekaj povsem drugega – tesen, a hkrati mogočen v svoji zeleni divjini. Paul Berger se je z družino podal na pot proti Idriji, stisnjeni v globoko kotanjo, a pot jih je najprej vodila čez Travnik pod Otaležem, planoto, kjer se zdi, da se nebo dotika strmih košenic.

Na Travniku pod Otaležem, kjer so se med samotnimi kmetijami vile ozke makadamske poti, so ustavili motor. Prah se je še posedal okoli svetleče pločevine avtomobila, ko je Paul skozi okno zagledal fanta. Stal je ob poti, z licem, ki ga je ožgalo gorsko sonce, in zvedavo opazoval to čudo tehnike, ki ga je le redko zaneslo v te odmaknjene kraje. Imel je kakih dvanajst let – ravno prav, da je že poznal vsako stezo, a hkrati dovolj mlad, da je v njem gorela pristna otroška radovednost.

»Hej, poba!« ga je poklical Paul in izstopil. »Poznaš morda nekega Jerneja Vogriča tukaj okoli?«

Fant si je popravil kapo, si ogledal neznanca v gosposkih oblačilih in samozavestno prikimal. Pojasnil je, da hiša ni daleč. »Če vam je po volji, grem lahko z vami, da vam pokažem pravo pot,« je ponudil z resnostjo, ki jo premorejo le hribovski otroci, vajeni trdega dela.

Paul ponudbe ni odklonil. Fant je urno smuknil na sedež, se možato zravnal v avtomobilu in s ponosom prevzel vlogo kažipota. Za dvanajstletnika s Travnika pod Otaležem je bila vožnja z avtomobilom dogodek leta, morda celo življenja. Pod njegovim vodstvom je avtomobil zanesljivo premagal zadnje metre in kmalu so se ustavili pred veliko, trdno grajeno hišo.

»To je hiša Jerneja Vogriča,« je ponudil in ponosno naznanil mali vodnik.

Paul je segel v žep in mu v dlan stisnil dve liri. Fantov obraz se je v trenutku razlezel v širok, neprecenljiv nasmeh. Močno je stisnil kovanca v svojo pest, kot bi se bal, da mu bosta spolzela med prsti, in brez besed odkuril nazaj proti domu. Dve liri sta bili v tistih časih, ko se je pod fašistično oblastjo na kmetih živelo skoraj izključno od tistega, kar je zraslo na zemlji, pravo bogastvo. Fant morda še nikoli v življenju ni imel v rokah toliko lastnega denarja.

---

Snidenje z Ameriko sredi košnje

Ob prihodu tujcev je s praga stopila gospa Vogrič. Ko je prepoznala ameriški naglas in ugotovila, kdo so obiskovalci, se je njen obraz razjasnil v toplem gostoljubju. 

Nemudoma se je obrnila proti strmemu hribu nad hišo, kjer se je svetil sveže pokošen travnik, in na ves glas poklicala svojega moža Jerneja.

Jernej je ravno takrat vihtel koso, spravljal dragoceno gorsko seno in lovil zadnje dni lepega jesenskega vremena. Ko je zaslišal ženine klike, je odložil orodje, si obrisal potno čelo in se spustil v dolino.

Srečanje je bilo polno spominov in nostalgije. Jernej Vogrič namreč ni bil kdorsibodi; bil je mož, ki je okusil trdi kruh čez lužo. Bil je bratranec Johna Vogriča iz Masor , ki je v tistem času opravljal pomembno dolžnost glavnega blagajnika Slovenske narodne podporne jednote (SNPJ) v Ameriki. Tudi Jernej je del svojega življenja pustil v rudarskem mestu La Salle v Illinoisu. Tam je garal vse do leta 1913, ko ga je domotožje – ali morda klic rojstne grude – zvabilo nazaj na Travnik pod Otaležem. Vrnil se je, si ustvaril dom in ostal zvest domačim hribom, medtem ko je velik del njegove ožje družine ostal v obljubljeni deželi. Njegova brata, Math (Matevž) in Frank, sta še naprej živela v Illinoisu (v mestih La Salle in DePue), sestra Pavlina pa si je življenje ustvarila v Milwaukeeju v Wisconsinu.

---

Trenutek, ujet v večnost

Čeprav sta bili deželi tisoče kilometrov narazen in sta ju ločevala ocean ter stroga državna meja, je tistega popoldneva Amerika prišla na obisk na Jernejevo dvorišče. Gospa Vogrič je hitro prinesla pijačo in postregla goste pred hišo, pod milim nebom. Govorili so o starih časih in o La Sallu, o sorodnikih, ki so ostali tam, in o življenju na vasi.

Medtem ko so odrasli klepetali, je nečakinja Pavli iz hiše prinesla fotoaparat. V tistih krajih je bila fotografija še vedno redkost, rezervirana za posebne priložnosti. Pavli je z izostrenim očesom začela loviti prizore, da bi ohranila spomin na ta zgodovinski obisk. V določenem trenutku so vsi prisotni dvignili kozarce, se nasmehnili in Pavli je pritisnila na sprožilec. Ta posnetek – kmečki ljudje in ameriški popotniki z dvignjenimi kozarci  – je postal večni spomenik trenutka, ko sta se staknila dva povsem različna svetova.

Ure so tekle prehitro. Čas, ta neusmiljeni gospodar vseh popotnikov, jim ni dopuščal, da bi se dalj časa zadrževali pri izjemno gostoljubnih Vogričevih. Paul Berger in njegova družba so morali naprej. Pred njimi je bila še pot v Idrijo, znamenito rudarsko mesto, ki so si ga prav tako želeli ogledati in obiskati.

Poslovili so se z močnim stiskom rok, zavedajoč se, da se morda nikoli več ne bodo srečali. Avtomobil je znova vžgal, se odpeljal po prašni cesti naprej proti Idriji in za seboj pustil hišo Vogričevih na Travniku pod Otaležem, v kateri pa je še dolgo odmeval vonj po daljni Ameriki.

Svinčeni pečat fašizma: Kako je slovenski Zajc postal italijanski Zago

Svinčeni pečat fašizma: Kako je slovenski Zajc postal italijanski Zago

Zgodovina slovenskega naroda na Primorskem se v učbenikih pogosto bere skozi velike politične premike, vojne in meddržavne pogodbe. Toda prava, krvava in boleča zgodovina se je odvijala daleč stran od diplomatskih salonov – odločala se je v uradih fašističnih prefektur in se zarisala neposredno v usode malih, preprostih ljudi. Eden takšnih pričevalcev preteklosti je porumenela, uradna listina Tržaške pokrajine z dne 3. julija 1929. Pod suhoparno uradniško številko 13413-12246 se skriva tiha družinska drama človeka, ki so mu z enim samim potegom peresa poskušali izbrisati to, kar je najbolj sveto: njegovo ime in poreklo.

Korenine pod Cerkljanskim hribovjem

Zgodba se začne v idilični, s soncem obsijani hribovski vasici Lazec Tam, med strmimi cerkljanskimi hribi, kjer so ljudje od nekdaj živeli skromno, a ponosno, se je 6. maja 1898 očetu Petru in mami Mariji Peternel rodil sin. Starši so ga krstili za Janeza. V domačem okolju je bil preprosto Zajčev Janez. Ko pa so fantova leta začele krojiti oblasti, so uradniki njegov priimek v avstrijske in kasneje italijanske registre vpisovali v tujih oblikah – postal je Giovanni Zaic.

Janez je odraščal v prelomnem času. Preživel je morijo prve svetovne vojne, ki je s soško fronto divjala v neposredni bližini, videl propad večstoletnega avstrijskega cesarstva in doživel prihod novih gospodarjev. Po vojni ga je življenjska pot zanesla s hribovitega Cerkljanskega  na Kras, v Sežano, kjer si je ustvaril nov dom. Življenje na stičišču svetov pa je kmalu pokazalo svoj kruti obraz.

Zakon, ki je kradel identiteto

Leta 1922 je oblast v Italiji prevzel Benito Mussolini in s seboj prinesel ideologijo, ki v Julijski krajini ni prenesla ničesar, kar bi dišalo po slovanskem. Začelo se je obdobje načrtnega, agresivnega raznarodovanja. Slovenci so izgubili svoje šole, društva, tiskovine in javno besedo. Režim pa se ni ustavil pri javnem življenju – zarezal je v intimo vsakega posameznika.

Ključni udarec je prišel 10. januarja 1926, ko je fašistična vlada sprejela zloglasni Kraljevi dekret-zakon št. 17. Ta odlok je prefektom podelil absolutno moč, da so lahko po lastni presoji in po uradni dolžnosti spreminjali priimke »tujega« (slovenskega in hrvaškega) izvora v njihovo domnevno prvotno, italijansko obliko. Za fašiste slovenski priimki niso bili le besede, ampak dokaz, da ta zemlja zgodovinsko ni njihova. Zato jih je bilo treba izbrisati.

Pritiski v Sežani in odločitev v Trstu

Janez Zajc, ki je tedaj živel v Sežani, se je znašel pred neizprosnim zidom fašistične birokracije. Grožnje z izgubo službe, zaplembo premoženja, nenehno šikaniranje ali celo konfinacija na otoke na jugu Italije so bili vsakdanje orožje oblasti. Pod temi neznosnimi pritiski je bila vložena prošnja za tisto, čemur so uradniki cinično rekli »povrnitev priimka v italijansko obliko«.

Po pravilih režima je morala vloga en mesec viseti na oglasni deski občine v Sežani in na prefekturi v Trstu. Režim je s tem ustvarjal iluzijo demokratičnosti – kdor se ni strinjal, je lahko podal ugovor v petnajstih dneh. Vendar je bil to le prazen teater strahu. Nihče se ni upal ugovarjati, saj bi vsak glas proti pomenil takojšnjo aretacijo fašistične milice.

Dan, ko je Zajc postal Zago

Končni udarec je padel sredi poletja, 3. julija 1929. Tržaški prefekt Fornaciari je podpisal dekret, s katerim je odločil: priimek gospoda Giovannija Zaica se dokončno spremeni v »Zago«.

Dokument je bil izdan z zgovornim pripisom »Anno VII« – sedmo leto fašističnega štetja časa. Režim je s tem želel pokazati, da ustvarja novo dobo in novega, preoblikovanega človeka. Da bi bilo ponižanje popolno, je moral stroške uradne vročitve tega ukaza kriti proračun lokalne skupnosti – torej davkoplačevalci sami.

Z enim podpisom so Janeza Zajca, fanta iz Lazca, izbrisali iz uradne zgodovine. Postal je del statistike, eden izmed več kot sto tisoč Primorcev, ki so jim fašistični uradniki prekrstili očetnjavo in rod.

Spomin, ki ga črnilo ni moglo izbrisati

Porumenela listina tržaškega prefekta je pretresljiv materialni dokaz sistemskega nasilja nad slovenskim prebivalstvom. Prikazuje hladno administrativno mašinerijo, ki je s pomočjo zakonskih členov lomila človeško dostojanstvo.

Toda ta zgodba ima tudi svojo svetlo plat, ki je fašistični birokrati v svoji ošabnosti niso predvideli. Črnilo v uradnih registrih je sicer ostalo zapisano kot zgodovinski opomin, a resnične identitete človeka ni mogoče spremeniti z odlokom. V krogu družine, med prijatelji in v lastni zavesti je Janez vseskozi ostal to, kar je bil od rojstva v Lazcu – Zajc. Ta dokument danes ne priča o zmagi fašizma, temveč o njegovem porazu. Opominja nas na trmo, ponos in neupogljivost primorskih prednikov, ki so preživeli najtemnejše nevihte 20. stoletja.

Št. 13413-12246.

PREFEKT
TRŽAŠKE POKRAJINE

Glede na vlogo, ki jo je predložil g. Giovanni Zaic (Zajc) od Petra, rojen v Lazcu (v izvirniku Lasech - Circhina) 6. maja 1898 in s stalnim prebivališčem v Sežani, in ki je namenjena pridobitvi zmanjšanja njegovega priimka v italijansko obliko in natančneje v »Zago«, v skladu z 2. členom kraljevega dekret-zakona z dne 10. januarja 1926, št. 17;

Glede na to, da je bila omenjena vloga objavljena en mesec tako na oglasni deski občine stalnega prebivališča prosilca kot na oglasni deski te prefekture, in da v petnajstih dneh od zaključka objave ni bil podan noben ugovor;

Glede na ministrski dekret z dne 5. avgusta 1926 in kraljevi dekret z dne 7. aprila 1927, št. 494;

Odreja:

Priimek g. Giovannija Zaica se spremeni v »Zago«.

Za ta dekret bo na stroške občinske oblasti poskrbela občinska uprava, ki ga bo vročila prosilcu na načine, predvidene v 6. členu navedenega ministrskega dekreta, izvršen pa bo v skladu s pravili, določenimi v št. 4 in 5 istega dekreta.

V Trstu, dne 3. julija 1929 - Leto VII (fašističnega koledarja)

Prefekt: FORNACIAR

Ukročeni ogenj in Vestrovkin lonec

Ukročeni ogenj in Vestrovkin lonec

Zgodba o požganem Cerkljanskem in neupogljivi trmi iz Lazca

Tišina pred nevihto

Zgodnje poletje leta 1944 je bilo na Idrijsko-Cerkljanskem težko in nasičeno s pritajenim strahom. Narava je sicer cvetela v vsej svoji neizprosni junijski vročini, polja in košenine so dišale po poletju, a med prebivalci samotnih hribovskih vasi je vladala tesnoba. Vsak neznan zvok iz doline, vsak lajež psov na robu gozda je pomenil nevarnost. Primorski človek, že desetletja kaljen pod fašističnim zatiranjem, je vedel, da se nad pokrajino zgrinjajo črni oblaki. Nemške ofenzive in divjanje njihovih domačih pomagačev so se vrstili v poskusih, da bi zadušili osvobodilno gibanje, ki je imelo na tem območju močno zaledje. Nihče pa ni slutil, kako visoko ceno bosta uničevalni bes in sovražna hajka terjala od civilnega prebivalstva, ki je hotelo le preživeti na svoji zemlji.

Petnajst minut za požig Lazca

Sobota, 10. junij 1944, se je v vasi Lazec začela z običajnim kmečkim ritmom. Moške roke so bile na poljih, ženske so poslovale okoli ognjišč. Idilo pa je tistega popoldneva presekal prihod sovražnih vojakov. Ura je bila okoli druge popoldan, ko so težki škornji vkorakali med hiše. Vendar se uničevalni stroj ni zagnal takoj. Kot vihar pred opustošenjem so se vojaki najprej znesli nad vaškimi zalogami hrane. Z orožjem v rokah, surovo in brez kančka človečnosti, so od prestrašenih vaščanov zahtevali najboljše, kar so premogli. Izpraznili so shrambe in kleti ter se najprej do sitega nasitili s sveže pečenim kruhom, domačim maslom in jajci. Ta groteskni prizor – vojaki, ki se gostijo s sadovi trudoma pridelane kmečke zemlje, preden jo uničijo – je bil le uvod v pekel.

Okoli četrte ure popoldan, ko je bila njihova sla po hrani potešena, je prišel ukaz za uničenje. Vojaki so sistematično, z vnaprej pripravljenim načrtom, začeli podtikati ogenj. Da bi bil uspeh čim bolj silovit, so najprej zažgali postranske kozolce na obrobju vasi. Suho seno v njih je planilo v hipu; zublji so se dvignili visoko proti nebu in veter je ognjene zublje ponesel naprej nad stanovanjske hiše. Vojaki so nadaljevali neusmiljeno, kar po vrsti, od praga do praga.

Lokalna kronika vojnih zločinov, ki jo danes s spoštovanjem hranijo v Cerkljanskem muzeju, skriva pretresljiv zapis, ki v enem stavku povzame vso grozo tistega dne:

»... čez četrt ure je bila cela vas en sam plamen.«

Le petnajst minut je bilo potrebnih, da so desetletja truda, žuljev, ljubezni in življenja več generacij izginila v ognjenem peklu. Ko se je dim polegel in so se krvniki umaknili, je Lazec obležal v ruševinah. Pogorelo je 26 stanovanjskih hiš in 26 gospodarskih poslopij. Med tistimi, ki so poskušali rešiti svoje imetje ali pa so preprosto stali na poti okupatorjevemu besu, je ugasnilo tudi človeško življenje – neusmiljeno je bil umorjen en domači moški.

Krvavi junijski teden: Plužnje in Otalež

Bes uničevanja pa se s tisto soboto ni ustavil. Le štiri dni pozneje, v sredo, 14. junija 1944, se je črni scenarij ponovil na sosednjih hribih. Sovražna ofenziva is z isto neusmiljenostjo udarila po vasi Plužnje in jo spremenila v pogorišče; tam je zubljem podleglo 6 hiš in 5 gospodarskih poslopij.

Isti dan je bil obsojen na propad tudi bližnji Otalež. Tamkajšnje domačije so bile tarča enakega sistematičnega požiganja, ki je uničilo 7 hiš in 8 gospodarskih poslopij. V Otaležu pa divjanje ni ostalo le pri materialni škodi. Sovražnikovi vojaki so iz maščevalnosti in nemoči surovo umorili tri lokalne prebivalce, tri domačine, ki so ostali na svoji zemlji kot neme priče totalne vojne, ki ni izbirala sredstev. V enem samem tednu je bil velik del cerkljanskih hribov zavit v črn dim, pepel in neizmerno žalost.

Ko ojeklenijo solze

Te sovražne ofenzive so za civilno prebivalstvo pomenile preizkušnjo, kakršne sodobni um skoraj ne more doumeti. Predstavljajte si stotine ljudi – večinoma žensk, majhnih otrok in ostarelih –, ki so čez noč ostali brez vsega. Ogenj jim ni vzel le strehe nad glavo; v pepel je spremenil kmečko orodje, s katerim bi sploh lahko obdelovali zemljo, uničil je poletno letino, živinsko krmo in vsak grižljaj hrane, ki je bil namenjen za prihajajočo zimo. Ostali so goli in bosi pod milim nebom. Junijske noči so prebedeli zunaj, na pogoriščih, z očmi, uprtimi v tleče tramove svojih nekdanjih domov.

A prav v tem trenutku popolnega materialnega zloma se je zgodil psihološki prelom. Nekaj se je premaknilo v zavesti teh ljudi. Trpljenje jih ni zlomilo; namesto tega jih je utrdilo. To preobrazbo je v svojem osebnem pričevanju z izjemno tankočutnostjo popisala vaščanka Marija Aljančič, rojena Peternelj:

»Vendar tudi v tistih strašnih dneh, ko so v junijski vročini gorele vasi kot en sam plamen, ko so ljudje prebedeli noči zunaj, tudi takrat niso izgubili poguma in prepričanja v zmago. Tudi žene, ki se drugače kaj hitro zjokajo, so v teh dneh ojeklenele.«

Marija je kasneje opisovala, kako je hodila skozi uničeno, do tal požgano vas, kjer je iz ruševin še vel topel zrak. Sredi te apokalipse pa ni naletela na obupano jokanje, temveč na kljubovalen ponos. Srečala je vaščanko, ki so jo klicali Simonička. Ta je stala sredi pepela, zravnana, z očmi, v katerih ni bilo več prostora za slabost, in izrekla besede, ki bi morale biti vklesane v kamen:

»Ne, jokati me pa le niso videli, pa tudi prositi jih nisem hotela, bomo že potem zgradili še lepše hiše.«

Te besede niso bile le izraz trenutnega kljubovanja; bile so manifest celotne generacije, ki je zavrnila vlogo žrtve.

Preizkušnja solidarnosti: Načrt za mineštro

Dnevi, ki so sledili, so prinesli kruto realnost preživetja. Zagotavljanje hrane je postalo vprašanje življenja in smrti. In kot da položaj sam po sebi ne bi bil dovolj kritičen, se je kmalu po odhodu požigalcev skozi vas pomaknila partizanska brigada. Borci so bili utrujeni, lačni in izčrpani od nenehnih bojev. Čeprav so se nameravali v vasi ustaviti le za en sam dan, je to pred prebivalce postavilo skoraj nemogočo nalogo. Kako nahraniti celotno vojaško enoto sredi vasi, ki je bila pravkar izropana in požgana do tal? Kje najti hrano tam, kjer ni ostala cela niti ena shramba?

Cerkljanske žene se niso predale paniki. Takoj so se sestale na improviziranem vaškem posvetu. Izguba domov jih ni odvezala dolžnosti do tistih, ki so se borili v gozdovih.
»Kako bomo to rešile?« je zbrane vprašala Angelca, ko so razmišljale o lačnih borcih.

Po daljšem, tehtnem pogovoru so ženske izkazale izjemno organizacijsko sposobnost in čut za pravičnost. Sklenile so solidarnostni dogovor: vsaka gospodinja v vasi bo skuhala en lonec fižolove mineštre. Da bi bila jed čim bolj izdatna in bi z njo nasitili čim več lačnih ust, so se zedinile glede pravične porazdelitve bremena: večje, premožnejše kmetice bodo prispevale večji lonec, tiste iz manjših bajt pa manjšega, primerno svojim zmožnostim.

Med načrtovanjem pa je beseda nanesla na sosedo, ki so jo vsi poznali pod imenom Vestrovka. Njena usoda je bila med najbolj tragičnimi; ogenj ji je vzel prav vse, ostala je brez ene same žlice moke ali zrna fižola, dobesedno brez vsega.
»Vestrovki pa ni treba praviti, ker še za sebe nima ničesar več, pa bi se vendar čutila dolžno da skuha,« je sočutno in obzirno predlagala vaščanka Robarica.

Žene so predlog tiho potrdile. Vestrovke niso želele spraviti v zadrego ali ji nalagati bremena, ki ga fizično ni mogla izpolniti. Na enak način so iz seznama tiho črtale še nekaj drugih žena, ki jih je nesreča najbolj prizadela. To je bila njihova oblika tihe, spoštljive empatije.

Ponos iz štirilitrskega lonca

Ko je odbila poldanska ura, so se ženske začele zbirati na dogovorjenem mestu. Vsaka je v rokah skrbno nosila svoj lonec tople, dišeče mineštre, skuhane iz zadnjih skritih zalog, ki so čudežno preživele požar. Nato pa je po poti med ruševinami prihajala ona. Vestrovka.

V rokah je trdno držala svoj lonec. Njen korak je bil hiter, njen obraz pa ni kazal hvaležnosti, ker so jo sosede želele razbremeniti – nasprotno, njeno dostojanstvo je bilo globoko ranjeno. Izvedela je za načrt in dejstvo, da so jo izključili iz skupne pomoči, je razumela kot znak, da jo imajo za nesposobno ali premagano.

Zgodovinsko pričevanje je ohranilo njen ponosni izbruh, ki presega zgolj zgodbo o hrani in postane pričevanje o neupogljivosti duha:

»Kaj pa mislite, da mi kar naenkrat še poveste ne, kaj je potrebno, saj sem vendar vedno naredila vse, kar ste mi naročili!«

Žene so osupnile. Vestrovka ni čakala na njihova pojasnila ali opravičila. Z odločno, sunkovito kretnjo je stopila naprej in vsebino svojega štirilitrskega lonca – mineštro, ki jo je z nečloveškimi napori in ponosom skuhala iz čistega ničesar – naglo izlila v skupni kotel za borce. Ko je bil lonec prazen, se je obrnila na peti in z dvignjeno glavo odšla nazaj med svoje ruševine.

Dediščina pepela in zmage

Zgodba o ropih, požigih in umorih okupatorske vojske na Cerkljanskem se ne konča s kapitulacijo malega človeka. Konča se z zmago človečnosti. Štirilitrski lonec Vestrovke, ki je bil skuhan v trenutku popolne revščine, je postal simbol nečesa veliko večjega kot le toplega obroka za partizansko brigado. Bil je dokaz, da tiranija lahko požge les, kamen in slamo, ne more pa požgati ponosa, medsebojne solidarnosti in trme ljudi pod cerkljanskimi hribi.

Ti ohranjeni zapisi,  ostajajo večni opomin za prihodnje rodove: hiše se zgradijo znova – še lepše, kot je rekla Simonička –, duh naroda, ki v najtežjih trenutkih ojekleni, pa ostane neuničljiv.

Kronika Pluženj: Življenje, ogenj in prenovitev pod Cerkljanskim nebom

KRONIKA PLUŽENJ: ŽIVLJENJE, OGENJ IN PRENOVITEV POD CERKLJANSKIM NEBOM

Kruh iz strmine in tiranija geografije

Vas Plužnje, razmetana po strmih, z divjim zelenjem poraslih pobočjih severne Primorske na Cerkljanskem, je v tridesetih letih 20. stoletja predstavljala prizorišče nenehnega, neizprosnega boja med človekom in naravo. Geografija teh krajev ni poznala milosti. Zemlja, ki so jo domačini obdelovali, je bila položena v tako silovite bregove, da je vsak korak zahteval previdnost, vsako vsakdanje kmečko opravilo pa je mejilo na tveganje za življenje. Kmetije so bile večinoma srednje velike, preživetje na njih pa je bilo odvisno od popolne predanosti vseh družinskih članov, od najstarejših do najmlajših otrok.

Kako neizprosen je bil ta boj, priča dogodek na eni izmed pluženjskih kmetij, kjer je družina z usmerjenim trudom vzrejala bika, ki naj bi jim služil kot glavna vlečna moč pri oranju. Vendar pa strmi hribi niso odpuščali napak. Žival je na drsečem terenu izgubila oprijem, zdrsnila in pred očmi nemočnih domačinov zgrmela v prepad. Izguba bika je bila za hribovsko gospodarstvo katastrofa, a hkrati je razkrila neupogljivost domačinov. Ker si nove živine niso mogli privoščiti, niso obupali: v plug so se namesto živali vpregli ljudje sami. Moški, ženske in otroci so z lastnimi telesi, upognjeni proti zemlji, vlekli železno rezilo in z mukoma vrezovali vsako posamezno brazdo v trmasto, s kamenjem prepleteno podlago.

Poletja so v Plužnje prinašala čas največje fizične preizkušnje – košnjo in spravilo sena na strmih senožetih. Travo je bilo treba najprej ročno pokositi z bosimi nogami ali v težkih čevljih, ki so preprečevali zdrs, jo posušiti in zgrabiti. Nato so jo domačini zvezali v ogromna, težka bremena, ki so jih moški in mladeniči na svojih hrbtih prenašali do posebnih, čez grape napetih žičnih vrvi. Po teh vrveh so bremena spuščali globlje v dolino, bližje kolovozom, kjer so jih naložili na vozove in prepeljali do skednjev.

Čeprav so imele kmetije v Plužnjah v svojih hlevih razmeroma veliko živine – pogosto med deset in dvanajst glav goveda, poleg ovac, kokoši in prašičev –, je bila vsakdanja prehrana prebivalcev izjemno skromna. Vsako leto so sicer opravili koline in zaklali po dva prašiča, vendar so bili najboljši kosi mesa, enako kot mlada živina, namenjeni prodaji. Denar je bil redek in nujen za plačilo davkov ter nakup soli, petroleja in tistih nekaj osnovnih dobrin, ki jih zemlja ni dala. Meso je bilo na mizah pluženjskih hiš le ob nedeljah ali pa takrat, ko so nastopili dnevi najtežjega garanja ob košnji, ko je izčrpano telo nujno potrebovalo kalorično moč.

Rapalska meja in pritisk poitalijančevanja

Življenje v Plužnjah je usodno zaznamovala visoka politika. Vas je ležala v neposredni bližini rapalske meje, ki je po prvi svetovni vojni razdelila slovensko ozemlje in Primorsko dodelila Kraljevini Italiji. Meja ni bila le črta na zemljevidu; bila je fizična pregrada, varovana z orožjem, stražarnicami in nenehnim nadzorom, ki je presekala naravne gospodarske in družinske vezi med ljudmi v dolini in tistimi v zaledju.

Leta 1938 so Plužnje občutile polno težo fašističnega asimilacijskega pritiska, ki je udaril predvsem preko šolskega sistema. V vasi je delovala državna osnovna šola, v kateri je bila slovenska beseda strogo prepovedana; otroke so kaznovali za vsako izrečeno domačo besedo. V Plužnje je bila kot učiteljica dodeljena Anetta Goseco, ženska, ki je prišla z daljne, vroče Sicilije. Srečanje med njo in vaškimi otroki je bilo srečanje dveh popolnoma tujih svetov. Sicilijanka ni razumela niti besede slovensko, prestrašeni otroci, vzgojeni v slovenskem narečju, pa niso razumeli ničesar italijansko. Kljub tej začetni nepremostljivi jezikovni oviri pa je zmagala človečnost. Učiteljica je z odprtostjo in toplino uspela premostiti prepad, zato so jo otroci vzljubili. Kasneje so jo zamenjale druge učiteljice, med njimi Maria in Danica, ki sta že imeli nekaj znanja slovenščine, kar je vsaj deloma olajšalo rigidni šolski vsakdan pod fašistično šibo.

Toda relativni mir v šolskih klopeh je bil kratkotrajen. Druga svetovna vojna je brutalno posegla v življenje skupnosti. Leta 1942, ko je generacija otrok obiskovala peti razred, se je šolski sistem v Plužnjah dokončno sesul. Prišle so božične počitnice, po katerih pa se učiteljica iz strahu pred zaostrovanjem vojne situacije ni več vrnila v vas. Šolska vrata so ostala zaprta, šolsko poslopje pa je osamljeno čakalo na naslednji zgodovinski preokret.

Ta preokret je prineslo leto 1943. Po padcu Benita Mussolinija in kasnejši septembrski kapitulaciji Italije se je na Cerkljanskem bliskovito razvilo partizansko gibanje. Narodnoosvobodilni boj (NOB) je v Plužnjah nemudoma prepoznal pomen obnove šolstva kot oblike narodnega upora. V ilegali so organizirali partizansko slovensko šolo. Pouk so organizirali v zasebnih prostorih, kot prva učitelja pa sta v vas prišla bogoslovec Janez Filipič in odločna, politično zavedna aktivistka Angelca Zajc. Po dolgih letih prisilnega poslušanja tujega jezika so otroci v Plužnjah spet smeli odpreti zvezke ter svobodno pisati, brati in peti v svojem maternem jeziku, kar je v vasi dvignilo narodno zavest.

Vojni vihar, begunstvo in grenka spoznanja

Lega ob nekdanji rapalski meji je pomenila, da so bile Plužnje ob vsakem premiku frontnih črt neposredno ogrožene. Ko sta Nemčija in Italija aprila 1941 napadli Kraljevino Jugoslavijo, se je med prebivalce naselil neopisljiv strah pred neposrednimi spopadi in maščevanjem vojaških sil. Begunstvo je postalo edina rešitev za ohranitev golih življenj.

Prizori odhoda iz vasi so bili pretresljivi. Ker nihče ni vedel, ali se bodo sploh kdaj vrnili in ali bodo družine ostale skupaj, so matere v Plužnjah ravnale skrajno previdno: otrokom so na notranjo stran oblačil s tinto na majhne bele krpice previdno izpisovale domače naslove in imenaČepravaškaev. To je bilo storjeno za primer, če bi se v kaosu begunskih kolon otroci izgubili ali če bi starši padli pod streli. Moški in zvesti kmečki pomočniki – hlapci, ki so jih na teh hribovskih kmetijah zaradi skupnega garanja pogosto šteli za enakovredne člane družine – so hitro vpregli preostalo živino v voze. Naložili so nujne vreče z žitom, krompirjem in najdragocenejšo osebno lastnino ter se v dolgi, tihi koloni odpravili na pot proti Mostu na Soči (takratni Sveti Luciji). Tam so begunce iz Pluženj sprejele lokalne družine, ki so jim ponudile zasilno streho nad glavo za nekaj negotovih tednov.

Ko so se prve vojne operacije umirile in so se vrnili na svoje domove, so jih pričakale opustošene kmetije. Italijanske okupacijske sile in različne vojaške formacije so izkoristile odsotnost prebivalcev: živina je bila odpeljana, shrambe izpraznjene, orodje pokradeno. Kmalu zatem se je pritisk še stopnjeval. Italijanski karabinjerji in vojaki so začeli izvajati hajke, aretacije in masovno odvažanje vaških mož ter fantov v fašistična koncentracijska taborišča v Italiji, s čimer so želeli zadušiti nastajajoči odpor v kali.

Julija 1943, ob novici o propadu fašizma, je v vasi za kratek čas zavladalo neizmerno veselje. Starejši gospodarji so pred meseci obljubljali mladini, da bo dan padca tiranije največji praznik – dan, ko se ne bo delalo, četudi bo žito na poljih popolnoma zrelo za žetev. Vendar pa je treznejša presoja starejših kmalu zadušila otroško navdušenje. Očetje so potrto opozarjali, da zlom Italije ne prinaša miru, ampak da v vas prihajajo še težji, bolj krvavi časi.

In te napovedi so se uresničile z nemško okupacijo jeseni 1943. Nemška vojska je prinesla brutalno disciplino, nenehne ofenzive in uničujoče hajke po okoliških gozdovih. Plužnje so postale zaledje nenehnih spopadov, vas pa so redno pretresali pogrebi mladih domačinov in partizanov, ki so padli v bližnjih bitkah. Žalostne melodije, kot je bila pesem »Kot žrtve ste padli v borbi za nas«, so postale stalni del vsakdana in so pustile trajne sledi v kolektivnem spominu vaščanov.

V obdobjih, ko so se nemške enote umaknile v svoje močno utrjene postojanke v bližnji Idriji, so partizanske enote izkoriščale osvobojeno ozemlje in v Plužnjah prirejale velike politične in kulturne mitinge. Za prebivalce, ki so bili desetletja podvrženi kulturni asimilaciji, so bili ti dogodki izjemno močni. Poslušali so recitacije slovenskih pesmi, gledali partizanske gledališke skeče in z navdušenjem vpijali govore političnih komisarjev. Ti so z žarom obljubljali prihodnost, v kateri bo vladala popolna družbena pravičnost – svet, kjer bodo vsi ljudje enaki in bodo vsi jedli iz istega, skupnega kotla.

Vendar pa je kruta vojna realnost hitro prinesla tudi prva grenka spoznanja o človeški naravi in političnih strukturah. Domačini so kmalu opazili razkorak med besedami in dejanji. Ob obiskih sorodnikov ali premikih enot so bili priča prizorom, ko je višji štab Vojkove brigade v izbranih hišah užival v bogato obloženih mizah, kjer je bilo na voljo meso in goste mineštre, medtem ko so navadni, premraženi borci v dolini iz velikih kotlov prejemali le redko, vodeno hrano, skuhano iz korenja in krompirja. Ta takojšnja, opazna hierarhija je med preprostimi vaščani povzročila tiho razočaranje. Kljub temu so ostali zavezani odporu; večina mož je bila v partizanih, medtem ko so bili nekateri nesrečniki, ki jih je Italija mobilizirala že pred leti, ujeti v divizijah daleč stran v Afriki ali Grčiji, od koder so se nekateri vrnili šele leta po končani vojni, mnogi pa nikoli.

Leto 1944: Dan, ko so gorele Plužnje 

Najhujša tragedija v zgodovini vasi je nastopila leta 1944. Nemške okupacijske sile, odločene, da popolnoma uničijo partizansko zaledje in kaznujejo uporno prebivalstvo na Cerkljanskem, so sprožile uničevalni pohod. Nemški vojaki so vkorakali v Plužnje z baklami in zažigalnimi sredstvi ter začeli sistematično, od hiše do hiše, požigati celotno vas.

Med tem vsesplošnim uničevanjem se je na enem izmed domov odvijala pretresljiva drama. V hiši, ki so jo vojaki pravkar polili z bencinom, se je nahajal 84-letni stari oče, ki je bil zaradi starosti in bolezni popolnoma nepokreten in oslabel. Ko so vojaki že hoteli kresniti vžigalico, se je mati iz družine v skrajnem obupu vrgla na kolena neposredno pred nemškega častnika. Prijela ga je za vojaške škornje in ga v solzah prosila, naj počakajo le toliko, da rešijo starca. Nemški poveljnik je pokazal trenutek milosti in zadržal vojake. Družinski člani so z vsemi preostalimi močmi starega očeta položili na debelo prešito odejo ter ga z zadnjimi močmi skozi vrata izvlekli na prosto, na varno razdaljo, le nekaj trenutkov preden je ognjeni zubelj zajel streho in uničil celotno poslopje.

Medtem ko sta se oče in najstarejša hči iz te družine pred nemškim gnevom pravočasno umaknila in se skrila v globoko, neprehodno ter z gozdom poraslo sotesko v neposredni bližini vasi, pa drugi člani niso imeli te sreče. Vaški stric, ki se je šele tisto leto bolan in izčrpan vrnil s prisilnega dela v rudniku svinca v Nemčiji, je padel v nemške roke. Vojaki so ga ujeli, zvezali in skupaj z vso preostalo živino ter živežem, ki so ga zaplenili v Plužnjah, odpeljali v Idrijo, kjer so ga zaprli v tamkajšnje grajske celice. Za seboj so Nemci pustili le kadeče se ruševine. Plužnje, sad generacij trdega kmečkega dela, so bile v enem samem dnevu spremenjene v pepel in črne zidove.

Življenje v ruševinah in povojna prenovitev

Po uničenju vasi so se Pluženjčani znašli v absolutnem pomanjkanju, brez strehe nad glavo, brez hrane in brez oblačil. Prvo zasilno zatočišče so jim ponudili tisti redki sosedje, katerih kleti (hrami) so zaradi kamnite gradnje preživele požig. V teh tesnih, vlažnih prostorih se je stiskalo več družin hkrati. Ker pa je bilo takšno življenje dolgoročno nemogoče, so se domačini hitro lotili zasilne samo obnove. Moški so pregledali pogorišča in med uničenimi zidovi našli manjše dele stabilnega zidovja, ki so ga očistili saj. To steno so nato prekrili s slamo in silo ter si v njej uredili tesna, mrzla provizorična bivališča.

V teh grozljivih razmerah, sredi zime in vlage, je kmalu umrl rešeni 84-letni stari oče. Njegovi zadnji dnevi so bili polni žalosti; nikakor se ni mogel sprijazniti z dejstvom, da svoje zadnje ure preživlja v zasilnem hlevu, namesto da bi po starem običaju dostojanstveno ležal na pari pod pravo, trdno domačo streho. Njegova smrt v teh razmerah je bila simbol trpljenja celotne vasi.

Maj 1945 je končno prinesel konec druge svetovne vojne in z njim nepopisno olajšanje ter val navdušenja. Ljudje so verjeli, da bo svoboda takoj prinesla boljše življenje, vendar pa je bila realnost povojnih Pluženj izjemno kruta. Država je bila uničena, denarja ni bilo, gradbeni material (les, cement, opeka) pa je bil skoraj nedosegljiv. Začela se je dolgotrajna faza obnove, ki je v celoti slonela na ročnem delu domačinov.

Glavno breme fizične obnove vasi je padlo na ramena mladine. Ker so bili starejši možje izčrpani, bolni ali pa se sploh še niso vrnili iz taborišč in tujih vojsk, so mlada dekleta in fantje prevzeli najtežja gradbena opravila. Dekleta so v težkih lesenih posodah (brencljih) na svojih hrbtih nosila težko, mokro malto po majavih lestvah navzgor na podstrešja in odre, kjer so delali zidarji. To delo je bilo tako uničujoče, da so mladino ponoči mučile neznosne bolečine v ramenih in hrbtenici, spomini na to garanje pa so ostali trajno vtisnjeni v zidove novih pluženjskih hiš.

Vendar pa se mladostniški duh v Plužnjah ni pustil zlomiti. Kljub celodnevnemu fizičnemu garanju so mladi iskali pot do druženja in življenja. V okviru novonastale mladinske organizacije in lokalnega gasilskega društva so začeli organizirati družabno življenje. Sami so očistili prostore, organizirali vaške plese in začeli preučevati ter uprizarjati gledališke igre. Te predstave so med utrujene, travmatizirane vaščane spet prinašale smeh, kulturo in občutek normalnosti. Izbrane lokalne deklice so v teh igrah nastopale kot glavne igralke, oder pa je postal prostor, kjer so Plužnje ponovno rojevale svojo kulturno identiteto.

Hkrati je povojni čas prinesel veliko preobrazbo na področju oskrbe in solidarnosti. Ker so bile hribovite vasi okoli Pluženj odrezane od sveta, zdravstvena oskrba v dolinah pa zaradi pomanjkanja zdravnikov in prevoznih sredstev nedosegljiva, so se nekateri mlajši domačini odločili za izobraževanje. Udeležili so se specializiranih zdravstvenih tečajev, kjer so pridobili znanja o prvi pomoči, higieni, negi bolnikov in dajanju zdravil.

Ti novopečeni terenski bolničarji so postali pravi angeli varuhi Cerkljanskega hribovja. Peš, pogosto v izrabljenih čevljih ali bosi po snegu in blatu, so hodili od ene osamljene hribovske kmetije do druge. Med revne in bolne domačine so prinašali zdravila, oskrbovali kronične rane ter jim dajali injekcije. Ta nesebična skrb za sočloveka, ki je zrasla neposredno iz pepela požganih Pluženj, je postala najtrši steber, na katerem se je skupnost obdržala in se ponovno dvignila v novo, mirno življenje.