Partizansko srečanje

Snežinke so zunaj padale mehko in neslišno, natanko tako kot tiste zimske noči pred dvajsetimi leti, ko je vasica Lazec na Cerkljanskem trepetala v hladu in negotovosti. A tistega marčevskega večera leta 1963 je bilo v stari domačiji toplo. Izba je dišala po domačih dobrotah, lesketala se je ob siju luči, predvsem pa jo je grela prisrčnost močnih, a hkrati globoko ganjenih src bivših aktivistov in borcev Osvobodilne fronte.

Zbrali se v prav tisti hiši, od koder so pred dvema desetletjema, polni mladostnega poguma, odšli branit domovino. Miza je bila dobro založena, a poglede so bolj kot hrana privabljale oči starih tovarišev. Vsak stisk roke je nosil težo preživetega, vsak objem je bil tiha zahvala usodi, da spet stojijo skupaj. Ko pa so se posedli, je prostor za trenutek obmiroval. Pogled na prazne stole je prinesel tisto prepoznavno, spoštljivo tišino. S toplo mislijo in stisnjeni v grlu so počastili spomin na vse tiste drage soborce, ki jih nocoj ni bilo zraven – na tiste, ki so za svobodo teh hribov in dolin darovali svoje največje premoženje: lastna življenja.

Nato pa je pogovor stekel. Sprva tiho, nato vse bolj živo in ponosno. V prijetnem kramljanju so se začele prepletati zgodbe iz najtežjih, a hkrati najsvetejših dni njihove mladosti. Med veterani je izstopal Ludvik. Njegove žuljave roke so počivale na robu lesene mize, oči, polne življenjskih preizkušenj, pa so se mu ob pogledu na tovariše toplo zaiskrile. »Ali se še spominjaš, takrat, ko smo…« se je slišalo z enega konca mize, nakar je Ludvik z globokim, mirnim glasom prevzel besedo: »Kako ne bi! Sneg je bil do kolen, ko smo se prebijali skozi obroč. A v srcu nas je grela misel na dom.« Njegove besede so oživile spomine na legendarne enote. Med njimi so sedeli možje in žene, ki so z orožjem v roki ali kot neupogljivi terenski delavci OF pisali zgodovino. Vsaka brigada je imela ob mizi svojega glasnika. Obujali so junaštva Gubčeve in Šercerjeve, ponosno premikanje Tomšičeve ter neustrašne boje Gradnikove, Vojkove in Prešernove brigade. Spomnili so se dolgih, izčrpavajočih maršev slovite XIV. divizije, ko sta premraženost in utrujenost izginili pred golo vero v svobodno jutro.

V kotu izbe, tik ob peči, pa je sedela mladina. Domači fantje in dekleta so z odprtimi usti in neizmernim zanimanjem prisluhnili pripovedovanju svojih očetov, stricev in sosedov. En od mladih fantov, ki je napeto poslušal vsako besedo, se je opogumil in tiho vprašal: »Stric Ludvik… vas ni bilo nič strah, ko ste tisto noč v takem snegu zapuščali vas? «Ludvik se je ljubeznivo nasmehnil, pogledal skozi okno proti belim cerkljanskim hribom in nato fanta nežno potrepljal po rami: »Strah je bil, sinko, seveda je bil. Vsak pameten človek se boji smrti in negotovosti. A ljubezen do te grude, do naših mater, sester in te slovenske besede, je bila neizmerno večja od slehernega strahu. Vedeli smo, da če ne gremo mi, ne bo nikogar, ki bi branil dom. In ta misel nas je gnala naprej skozi vsak zamet. «Mladenič je spoštljivo prikimal, v izbi pa je za trenutek zavladal globok, čustven molk, ki je povedal več kot tisoč besed.

Vzdušje so nato spet podžgali godci. Iz strun in mehov je izvabila melodijo udarna partizanska pesem. Glasovi, sprva morda malce hripavi od let in čustev, so se združili v mogočen zbor, v katerem je zvesto odmeval tudi Ludvikov glas. Peli so s ponosom, ki ga čas ni mogel zbrisati. Razgovor, prepleten z nepozabnimi spomini in smehom, se je zavlekel pozno v noč. Ko so gostje končno pogledali skozi okno, je zunaj še vedno naletaval sneg. Pokrajino je odeval v belino, kot bi hotela narava sama varovati ta sveti spomin na noč pred dvajsetimi leti, ko so slovenski ljudje tiho, a odločno stopili na pot svobode [Vir: Slovenski Jadran, 1.3.1963, št. 10].

Kjer potok Luknjica pot si utira

Pod cerkljanskim vrhom izvir se odpira,

kjer potok Luknjica pot si utira,

v mirni vasi Lazec na robu gozda doma,

skrivnostno lepoto ta voda ima.

Skozi divjo grapo, tam sredi samot,

med drevjem in skalami išče  svojo pot.

Bistra in čista v globino drsi,

kjer hladna svežina jo vselej živi.

Ko pot zaključi, ko potok potihne, 

v Pirhovi luknji ponovno zadiha.

Tam v reko Idrijco se nežno zlije,

kjer večna lepota se v tolmunih skrije.

Pod fašističnim škornjem

Izvirno poročilo iz tednika Slovenski tednik 13.5 1933 (ki je  izhajal v Buenos Airesu) nazorno prikazuje težko življenje naših ljudi pod fašistično zasedbo in pritisk raznarodovanja v tistem času.

Pod fašističnim škornjem.

Megla, ki se je tistega pomladnega jutra leta 1933 valila s hribov nad Otaležem, je bila težka in hladna, skoraj oprijemljiva. Za domačine v tej odmaknjeni primorski vasici tik ob rapalski meji pa je bil še bolj dušeč tisti drugi, nevidni pritisk, ki se je naselil med njihove hiše. Pod fašističnim škornjem se je vsakdan spremenil v tiho, napeto preživetje.

V vasi je postajalo tesno. Nova karabinerska postaja je v Otalež pripeljala pet karabinerjev in njihovega osornega brigadirja. Kot da to ne bi bilo dovolj, so oblasti namestile še osem obmejnih miličnikov s kaposkvadrom na čelu. Možje v tujih uniformah, ki niso znali besede slovensko, so postopali po vasi. Ker niso imeli pravega, koristnega dela, so iz dolgčasa in objestnosti stikali za petami kmetom, hodili »v vas« in nadzorovali vsak korak domačinov. Najhuje pa je bilo ponoči. Člani finančne straže so nenehno krožili med hišami. Ni bilo redko, da je težka vojaška roka sredi noči zabasala po lesenih vratih. Prestrašeni domačini so morali v spodnjem perilu odpirati hiše, jim kuhati kavo in jih kratkočasiti, medtem ko so vojaki z naperjenimi pogledi iskali znake upora ali tihotapstva.

Med tistimi, ki so ta pritisk najbolj čutili, je bila stara ovdovela mati Frančiška. Njena majhna kuhinja, ki je nekoč dišala po domačem kruhu, je zdaj preveč pogosto dišala po kavi, ki so jo nanizani karabinerji zahtevali z zaukazanim glasom. Frančiška je z tresočimi rokami kurila ognjišče, medtem ko so tuji možje z blatnimi škornji sedeli za njeno mizo in se glasno režali. Vsak njihov obisk je iz nje izpijel delček življenja, a v očeh je še vedno skrivala tisti trmasti ponos, ki ga tuji škorenj ni mogel zmečkati.

Mrak nad vasjo pa se je še bolj zgostil, ko se je med ljudmi razširila govorica: oblasti nameravajo močno ojačati karabinerske postaje po vseh okoliških vaseh, tam, kjer jih še ni, pa postaviti nove. Med splošno bedo, ko je primanjkovalo moke in soli, ko so bile davčne knjige polne dolgov in so starši s težkim srcem gledali lačne otroke, so te novice delovale kot smrtna obsodba za tisto malo svobode, ki je še ostala.

Nato pa je prišel ukaz za veliko »ceremonijo«. Italijanske oblasti so se odločile, da bo karabinerska postaja v Otaležu 2. junija priredila veliko slovesnost ob razvitju nove zastave. Začele so se mrzlične priprave, ki pa so v vasi sprožile val tihega ogorčenja.

»Zbirati moraš, Anica, ni druge,« je oče s težkim glasom dejal svoji osemnajstletni hčeri. Oblast je namreč domača dekleta prisilila, da so morala hoditi od hiše do hiše in od že tako izmozganega, revnega prebivalstva pobirati »prostovoljne« prispevke za nakup fašistične zastave in organizacijo proslave.

Anica je s pleteno košarico in cmokom v grlu stopala po vaških kolovozih. Pogledi sosedov so jo žgali, čeprav so vsi vedeli, da nima izbire. Kdor se ne bi odzval ali prispeval tistih nekaj trdo prigaranih lir, mu je bilo vnaprej jasno zagroženo z »občutnimi posledicami« – zaporom, odvzemom premoženja ali nasilnim izgonom. Ljudje so dajali s stisnjenimi zobmi, dekleta pa so domov prinašala denar, prepojen s kletvicami in solzami.

Prišel je usodni 2. junij. Dan je bil siv, nebo nad Cerkljanskim hribovjem se je udrlo pod težkimi oblaki. Na vaškem trgu pred karabinersko postajo je bilo vse pripravljeno za razvitje trikolore. Da bi bil uspeh popoln, so oblasti iz Idrije in Cerkna prisilno pripeljale slovenska pevska društva. Ti fantje in dekleta, ki so v svojih srcih nosili domačo pesem, so morali tedne pred tem vaditi tuje, italijanske koračnice.

Ko se je nova zastava dvigala ob drogu, je poveljnik zaukazal pesem. Pevci so stopili skupaj. Njihovi obrazi so bili bledi, pogledi uprti v tla. Ko so iz grl izvabili italijanske verze, glasovi niso zveneli zmagoslavno. Bili so težki, polni pridušenega besa in globoke žalosti. Zveneli so kot pogrebna pesem njihovi lastni svobodi.

Domačini, stisnjeni ob robovih trga pod budnim očesom osmih miličnikov in kaposkvadra, so molčali. Nihče ni ploskal. V turobnem junijskem popoldnevu je vihrala tuja zastava, pod njo pa je utripalo ranjeno, a trmasto srce Otaleža, ki je v tišini čakalo na boljše čase.

Nesreča pri Želinu

Zgodovinski zapis iz  časnika Slovenec ponuja izjemen vpogled v težko in nevarno življenje delavcev med prvo svetovno vojno v naših krajih.

Nesreča pri Želinu: Usoda minerja Jakoba Kogoja

Pomlad leta 1917 je na Goriško prinesla težko, z smodnikom osmojeno ozračje. Medtem ko so nedaleč stran, ob reki Soči, grmeli topovi že enajste bitke, je zaledje živelo v znamenju nenehnega garanja za vojaške potrebe. Avstro-ogrska vojska je za oskrbo frontnih črt nujno potrebovala širše, utrjene ceste. Ena ključnih žil je bila prav pot med Slapom ob Idrijci in Želinom, ki je skozi tesno dolino odpirala pot proti Cerkljanskemu in naprej v notranjost dežele.

Trdo delo v senci vojne.

Med množico delavcev, ki so z krampi in dleti krotili živo skalo, je izstopal Jakob Kogoj. Pri svojih dvainšestdesetih letih je bil za tedanje razmere že starec, a njegove roke so bile utrjene od desetletij težkega dela. Jakob je izhajal iz vasi Lazec, z domačije številka 176 v cerkljanski občini. Kot izkušen miner je dobro poznal muhasto naravo hribovja in nevarnost eksplozivov. Vendar sta vojna stiska in pomanjkanje hrane v zaledju zahtevali svoj davek – zbranost je popuščala, oprema pa je bila pogosto slabe kakovosti.

Tistega majskega dne je Jakob v vdolbino, ki jo je pred tem mukoma izdolbel v trdo skalo, previdno vstavil dinamit. Njegova naloga je bila razstreliti skalni previs, ki je onemogočal širitev ceste. Umaknil se je na varno, prižgal vžigalno vrvico in čakal.

Minute so tekle v napetem molku, pomešanem z oddaljenim bobnenjem s fronte. Pok se ni zgodil. Nastopila je zlokobna tišina – tisto, česar se vsak miner najbolj boji. Zatajitev.

Usodni trenutek.

Jakob je vedel, da predolgo čakanje ustavlja celotno gradbišče, vojaški nadzorniki pa niso poznali potrpljenja. Prepričan, da je iskra ugasnila, je stopil nazaj k skali. Sklonil se je nad vdolbino, da bi dvignil nevarno polnitev in ugotovil, kje je napaka.

V tistem hipu je pot odjeknil oglušujoč pok. Dinamit, v katerem je tlel skriti ogenj, je eksplodiral neposredno pred njim.

Silovit pritisk je Jakoba vrgel po tleh, prostor pa sta napolnila gost dim in prah. Ko so prestrašeni sodelavci pritekli na pomoč, so naleteli na pretresljiv prizor. Jakob je bil hudo poškodovan, eksplozija mu je do neprepoznavnosti razmesarila desno roko – tisto roko, s katero je vse življenje preživljal sebe in svojo družino.

Dolga pot do rešitve.

Vojni čas je pomenil, da so bili lokalni zdravniki in zasilne bolnišnice v bližini fronte preplavljeni z ranjenimi vojaki. Za civilnega delavca, kot je bil Jakob, so morali poiskati pomoč globlje v zaledju. Po nudeni prvi pomoči so ga prepeljali na dolgo in bolečo pot proti osrednji Kranjski.

Jakob Kogoj je bil sprejet v Ljubljansko deželno bolnico. V rokah tamkajšnjih zdravnikov se je začel njegov dolg boj za preživetje in okrevanje. Čeprav ga je nesreča zaznamovala za celo življenje, je njegova zgodba, ki jo je 12. maja 1917 zabeležil časnik Slovenec, ostala trajen opomnik na tihe žrtve velikega vojnega kolesja v naših krajih.

Žalostna smrt mladeniča

Osemnajstletni Janez Kogoj iz Otaleža je po trdem delu v tovarni pri »Gorenjcu« v Cerknem utrpel usodne notranje poškodbe, ko je v trdi temi naletel na oje voza . Po poldrugem dnevu silnih muk in notranjih krvavitev je mladenič umrl, obkrožen z materino skrbjo in prejetimi zakramenti.

Žalostna smrt mladeniča.

V tistih sivih jesenskih dneh leta gospodovega 1912 je nad cerkljansko dolino legla težka, mokra megla. Mladi Janez Kogoj, fant krepkih udov in blagega srca, doma izpod hribovskega Lazca v Otaležu, je vsak dan znova sklanjal hrbet v tovarni pri »Gorenjcu« v Cerknem. Delo v fabriki je bilo trdo, kruh zaslužen s krvavim žuljem in potom. Stroji so ropotali od zgodnjega jutra do trde teme. Janez se dela ni bal. Bil je pridna roki in edina opora svoji dragi mamici, ki je doma v hribih z molitvijo v srcu čakala na njegov zaslužek.

Bilo je v petek zvečer, štiriindvajsetega oktobra. Črna, nepredirna noč je že zdavnaj zagrnila cerkljanske ulice, ko je Janez, utrujen od dolgih ur garanja, zapustil tovarniško poslopje. Hitela so mlada pota proti domu. V tisti gosti, zahrbtni temi pa se je na cesti prežala nesreča. Nekdo je tam pustil stati kmečki voz. Janez v mraku ni mogel videti smrtonosne nevarnosti. Z vso silo, v polnem teku, je s telesom zadel v ostro, leseno oje voza. Siloviti udarec v trebuh ga je podrl na tla.

Bolečina je bila strašna, a mladenič je zbral zadnje moči in se privlekel do zavetja. Nihče si ni mislil, kako hudo je ranjeno njegovo drobovje. Znotraj, očem skrito, je začela zastrupljati in odtekati njegova mlada kri.

V soboto in nedeljo se je v Cerknem odvijal pravi pasijon. Poldrugega dneva je ubožec prebil v silnih, nečloveških bolečinah. Draga mamica je zlomljenega srca klečala ob njegovi postelji, mu brisala mrzel pot s čela in rotila nebo za milost. Zdravila za strgano drobovje takrat ni bilo. Ko so videle domače duše, da se bliža zadnja ura, so poklicale gospoda župnika. Janez je bil previden z najsvetejšimi zakramenti za umirajoče, prejel je sveto olje in odvezo.

Le pol ure pozneje, v nedeljo, 26. oktobra, je v hudem trpljenju izdahnil svojo blago mlado dušo.

Lazec se je zavil v črnino, največja teža pa je legla na mater, ki je izgubila svoj edini steber v starosti. 

Udar z jasnega

Leta 1908 so bila poletja v Cerkljanskem hribovju nepredvidljiva. Nedelja, 23. avgust, se je v vasi Lazec začela z gosto, težko soparo  Domačini so se v prazničnih oblačilih počasi odpravljali proti podružni cerkvi svetega Jurija, kjer je bil napovedan tradicionalni semenj  Sveta maša bi se morala začeti ob devetih zjutraj .

Nihče ni slutil, da se nad njimi zbirajo nevihtni oblaki, ki bodo v nekaj minutah spremenili praznični dan v boj za življenje in dediščino prednikov.

Udar iz jasnega

Ura je bila natanko pol devetih zjutraj . Cerkvenik je stal pod cerkvenim zvonikom in pripravljal vse potrebno za zvonjenje . Nenadoma je nebo presekala zaslepljujoča svetloba. Brez opozorila je udaril silovit tresk, ki je stresel celoten hrib.

Strela je z vso silo treščila naravnost v leseni zvonik .

Udarni val je bil uničujoč. Električna energija je potovala skozi zvonik v cerkveni zid in na dveh mestih dobesedno raztrgala debelo kamenje . Težka cerkvena vrata so se pod pritiskom razletela na kose. Cerkvenika, ki je stal v samem središču eksplozije, je vrglo ob tla. Oglušel in popolnoma omamljen od dima ter šoka je obležal nezavesten, ujet pod gorečo konstrukcijo .

Ogenj nad glavo

Zvonik je bil v hipu v ognju  Suhe lesene skodle, s katerimi je bila pokrita cerkvena streha, so delovale kot netivo . Ogenj se je zaradi prepiha širil z nenavadno, zastrašujočo hitrostjo . Plameni so že začeli lizati težke lesene tramove, na katerih so viseli cerkveni zvonovi . Če bi zgoreli ti tramovi, bi se neprecenljivi zvonovi zrušili v globino in se razbili, z njimi pa bi zgorela celotna cerkev.

Prvi domačini, ki so pritekli do cerkve, so naleteli na grozljiv prizor. Iz zvonika se je valil gost, črn dim, skozi razbita vrata pa se je videlo uničeno notranjost . Ko so opazili nezavestnega cerkvenika, so ga najpogumnejši nemudoma izvlekli na varno . Na srečo je kljub hudemu šoku začel dihati – bil je zunaj smrtne nevarnosti .

Bitka z ognjem in časom

Panike ni bilo več, zamenjal jo je adrenalin. Časa za klicanje pomoči iz oddaljenih krajev ni bilo. Cerkev je bila prepuščena lastnim ljudem.

Nekaj domačinov se je ojunačilo  Zavedali so se, da tvegajo življenja, a niso mogli dopustiti, da jim ogenj vzame svetišče. Stekli so naravnost v goreči zvonik, proti plamenom . Pod njimi se je izoblikovala človeška veriga. Moški, ženske in otroci so začeli iz vasi z vsemi razpoložljivimi vedri nositi vodo. Točo vode so si podajali skozi cerkveno ladjo, naravnost v roke junakom v zvoniku .

Vročina zgoraj je bila neznosna. Dim je dušil pljuča, goreč les je pokal, a domačini niso odnehali. Z nadčloveškimi naporom so polivali tramove okoli zvonov in centimeter za centimetrom dušili podivjani ogenj .

Po dolgih, napetih minutah borbe jim je uspelo. Požar je bil popolnoma pogašen. Zvonovi so ostali nepoškodovani na svojih mestih, cerkev pa je bila rešena pred gotovim uničenjem .

Čast junakom

Ko se je dim razkadil, je med ljudmi zavladalo olajšanje, pomešano z globoko hvaležnostjo. Vsi so se zavedali, kaj bi se zgodilo, če bi strela udarila le pol ure kasneje – med mašo, ko bi bila cerkev nabito polna vernikov . Tragedija bi bila nepredstavljiva.

Domačini so hitro počistili uničene dele, odstranili pepel in uredili prostor . Cerkev sv. Jurija je kljub ranjenemu zidu in razbitim vratom zmagoslavno odprla svoja vrata . Ob enajstih dopoldne – z le dveh ur zamude – je župnik pred hvaležnimi in ganjenimi krajani opravil sveto mašo .

Zgodba o pogumu mož iz Lazca in Otaleža se je hitro razširila po vsej Primorski, zapis v časopisu pa se je zaključil z besedami, ki odmevajo še danes: "Čast takim junakom!" [Primorski list, 27.8.1908]

Nesreča pri streljanju

Junijski večer leta 1902 je bil topel, zrak nad Plužnami pri Otaležu pa je dišal po poletju in ognju. Bil je predvečer svetega Ivana, čas, ko so hribovske vasi oživele v plamenih kresov in ko je tradicija narekovala, da mladostno energijo pospremi glasen pok možnarjev. Nihče v vasi ni slutil, da se bo praznovanje prevesilo v eno največjih tragedij, ki jih je ta kraj pomnil.

Na robu vasi, kjer se svet gora lomi proti dolini, se je zbrala peterica fantov. Polni mladostnega ponosa, smeha in medsebojnega bahanja so pripravljali možnarje. Črni smodnik so s previdnostjo, a tudi z določeno mero lahkotnosti, ki pritiče le mladim, sipali v železne cevi. Med njimi je vladalo vznemirjenje. Pok moral biti najglasnejši, odmevati je moral daleč čez okoliške vrhove.

Potem pa je sekunda nepazljivosti spremenila vse.

Nihče kasneje ni vedel natančno, ali je kriva iskra bližnjega kresa ali nesrečen stik prižigalne vrvice, a zaloga smodnika, ki so jo imeli ob sebi, se je vžgala naenkrat. Namesto ponosnega poka je odjeknila silovita, oglušujoča eksplozija, ki jo je pospremil kratek, a uničujoč ognjeni zubelj.

Grozljivo tišino, ki je sledila za stotinko sekunde, so pretrgali kriki groze.

V vasi je najprej zavladal preplah. Zvok eksplozije je bil drugačen od običajnega streljanja – bil je top, težek in zlovešč. Ko so prvi vaščani pritekli na prizorišče, so naleteli na peklenski prizor. Vseh pet fantov je ležalo na tleh, njihovi obrazi in oblačila so bili osmojeni, zrak pa je bil nasičen z vonjem po zažganem blagu in smodniku.

Pretresena vas je v trenutku stopila skupaj, a pomoč je bila omejena. V tistih časih, visoko v hribih, so bile hude opekline neizprosen krvnik. Ženske so hitele z mrzlo vodo in platnenimi krpami, moški so iskali prevozna sredstva, s katerimi bi po slabi poti fante prepeljali do zdravnika. Obrazi staršev, ki so prepoznali svoje otroke, so otrpnili v nemi grozi.

Molitev in jok sta tisto noč zadušila vsakršen zvok praznovanja. Kresi so ugasnili, vas pa je zajela težka, črna tuga.

Naslednji dnevi so prinesli najhujše novice. Kljub trudu in oskrbi so bile rane enega izmed fantov pretežke. Njegovo mlado življenje se je izteklo v nepredstavljivih bolečinah. Drugi fant se je v tistem trenutku še vedno boril za vsak vdih, na meji med življenjem in smrtjo, medtem ko so preostali trije nosili telesne in duševne brazgotine, ki jih ne bo izbrisal noben čas.

Plužne so utihnile. Predvečer svetega Ivana, ki bi moral biti praznik mladosti in luči, je postal večni opomnik na to, kako hitro se lahko veselje spremeni v črnino praznih postelj in strtih src.

Usodni ogenj

 V petek, 21. aprila 1893, je goriški časnik Soča v svoji 17. številki objavil kratko, a pretresljivo novico izpod Cerkljanskega hribovja. Pod suhim naslovom se je skrivala družinska tragedija, kakršne so v tistih časih prepogosto pretresale odročne kmečke domačije.

Življenje pod goro

Pomlad leta 1893 je v Plužnje pri Otaležu prihajala počasi. Vas, stisnjena pod strmimi bregovi, je živela v ritmu trdega dela. Aprila narava ne čaka; zemlja je klicala po motiki, živina v hlevih je potrebovala krmo, drva za naslednjo zimo je bilo treba pripraviti v gozdu. Za kmečke starše dan ni imel dovolj ur. Vsak par rok je bil nujen na polju, zato so morali otroci pogosto paziti drug na drugega.

Tistega dne sta starša odšla na strme terase nad vasjo. Doma, v mračni izbi stare lesene hiše, sta ostala sama njuna sinova – starejši, sedemletni fantič, in njegov štiriletni bratec. Za sedemletnika je bila to velika odgovornost, a v tistih časih nič nenavadnega. Otroci so hitro odraščali.

Usodni ogenj

Zunaj je bril hladen pomladni veter. V hiši je počasi ugašala ognjiščna žerjavica in mraz je začel lesti v kosti. Sedemletni deček, vajen opazovati očeta in mater pri vsakdanjih opravilih, je želel pomagati. Vedel je, kje kresilo. Hotel je ogreti izbo in potolažiti mlajšega brata. Zbral je nekaj suhih trsk in ob ognjišču zakuril ogenj. Plamen je veselo zaplesal in za trenutek prinesel toploto in svetlobo v temen prostor. Mlajši, štiriletni bratec, oblečen v preprosto bombažno ali laneno krilce – oblačilo, ki so ga takrat zaradi praktičnosti nosili vsi majhni otroci, ne glede na spol – se je radovedno približal toploti. Nato je zadostoval le trenutek. Morda je deček stopil preblizu, morda je veter skozi špranjo v vratih zanesel iskro. Suho platno krilca je hipoma zagorelo.

Groza in nemoč

V majhni sobi je izbruhnil preplah. Starejši brat je prestrašen poskušal pogasiti plamene, a ogenj je bil prehiter Kriki groze in bolečine so predramili tišino vasi, a pomoč je bila daleč. Ko so sosedje in prestrašeni starši končno pritekli v izbo, je bil ogenj sicer pogašen, a škoda je bila ne popravljiva. V dobi, ko medicina na podeželju skorajda ni obstajala, ko ni bilo bolnišnic, reševalnih vozil ali ustreznih mazil proti opeklinam, so bile takšne poškodbe obsodba na smrt. Štiriletni otrok je ležal na peči in v groznih, nepredstavljivih bolečinah preživljal svoje zadnje ure. Starši so lahko le nemočno stali ob njem, molili in poslušali jokanju, ki je počasi ugašalo.

Tišina v Plužnjah

Ko je deček izdihnil, je vas prekrila globoka tišina. Ostala je le neizmerna krivda staršev, ki sta morala pustiti otroke same, da bi jima zagotovila kruh, in breme, ki ga je sedemletni brat nosil na svojih ramenih do konca življenja. Kratka zabeležka je postala večni spomenik mali, anonimni žrtvi takratnega krutega vsakdana, ko je bil boj za preživetje plačan z najdražjim davkom.

„Vse za višjo čast Božjo!”

Podružnična cerkev v Lazcu je decembra 1902 z uspešnim delovanjem župnika Janeza. Westra in ključarjev dobila nov glavni oltar sv. Jurija, delo znanega kiparja Josipa Grošlja iz Selc. Oltar v renesančnem slogu z umetniško natančnimi podobami sv. Roka, sv. Jakoba in sv. Ane pričuje o ustvarjalnosti krščanskega umetnika ter zavzetosti domačega župnika za lepoto svetišča.

Mraz tistega decembra leta 1902 je bil oster, a v srcih prebivalcev vasi Lazec, visoko nad otaleško dolino, je tlelo nevsakdanje vznemirjenje. 

Skozi goste snežne oblake, ki so se oprijemali strmih gora, se je prebijal težak voz. Konjska sapa so se kadila v hladnem zraku, kolesa pa so škripala pod težo dragocenega tovora, zavitega v grobo platno.

V vasi, pred lično podružnično cerkvijo, sta živčno korakala cerkvena ključarja. To sta bila moža trdnih rok in še trdnejše vere, ki sta za to cerkev dihala. Vsakih nekaj minut sta si s klobuki zbijala sneg z ramen in zrla navzdol proti ovinku, kjer je strma pot drsela v dolino. Ob njiju je stal gospod župnik Janez. Wester. Njegov obraz, čeprav načet od let in napornega dela v Otaležki župniji, je žarel v nekakšni notranji svetlobi. Njegovo vodilo je bilo preprosto, a neupogljivo: „Vse za višjo čast Božjo!” Ta misel ga je grela v najhladnejših dneh, ko je hodil obiskovat bolne v oddaljene hribovske kmetije, in ta misel mu je dala moč, da je kljub pomanjkanju začrtal drzen načrt – prinesti v to skromno cerkvico lepoto, ki bo ljudi dvigovala k Bogu.

Ko je voz končno zapeljal na plano, je med zbranimi vaščani zavrelo. Iz Selc pri Škofji Loki je osebno prispel mojster Josip Grošelj. Kipar, čigar ime je zaradi njegove izjemne nadarjenosti že slovelo daleč preko slovenskih meja, je bil mož globoke tišine. Ko je stopil z voza, se ni hvalil z opravljenim delom. Le spoštljivo je snel pokrivalo pred župnikom in skupaj s ključarji začel previdno odvijati platna.

Ko so v cerkev začeli prinašati prve dele novega glavnega oltarja, je med navzočimi zavladala tišina, ki jo je prekinjalo le globoko, pobožno dihanje. Pred njihovimi očmi se je začela sestavljati popolnost. Oltar je bil izdelan v čistem, pravilnem renesančnem slogu. Linije so bile jasne, mogočne, a hkrati neverjetno lahkotne, kot bi les sam od sebe hotel poleteti proti nebu.

A pravo čudo so bile podobe. Ko so na podstavek postavili kip svetega Jurija, zavetnika cerkve, so ženske v klopeh prekrižale roke na prsih. Svetnik ni bil le hladna lesena figura; v njegovih potezah je bila ujeta neustrašna vera, pripravljena na boj z vsakim zlom sveta. Ob njem sta zaživela kipa svetega Roka in svetega Jakoba. Vsaka guba na njunih oblačilih, vsaka linija na obrazu je pričala o umetniški natančnosti, ki pa ni izvirala le iz obrtniškega znanja. Grošelj je bil krščanski umetnik v pravem pomenu besede. Svoje vzore je iskal v vzvišenih naukih svete vere, zato je izpod njegovih dlet sijala duša.

Na vrhu, v oltarnem nastavku, pa je kraljeval relief svete Ane. Ko je župnik Wester pogledal v ta mili materinski obraz, so se mu v očeh nabrale solze. Videl je ves trud preteklih mesecev, vse neprespane noči, ko je premišljeval, kako zbrati sredstva, vse molitve, ki jih je izlil pred tabernakljem. Vedel je, da ta oltar ni le okras. Bil je vidno znamenje nevidne Božje milosti, sidro upanja za te preproste hribovske ljudi.

Ko so bila dela končana, so v cerkvi prižgali sveče. Svetloba je zaplesala po sveže poliranem lesu in zlatih detajlih novega oltarja. Cerkev v Lazcu je v tistem trenutku postala košček nebes na zemlji.

Vaščani so drug za drugim padali na kolena. V preteklosti so bili njihovi dnevi polni trdega dela na strmih njivah, skrbi za preživetje in strahu pred zimo. Zdaj pa je bilo vse to pozabljeno. Pred novim oltarjem so začutili globok mir, ki presega vsak razum. Molitev, ki se je dvignila iz cerkvice, ni bila več le prošnja, ampak zahvala.

Župnik Wester je stopil korak nazaj v senco oltarja, prekrižal roke in v tišini srca ponovil svoje geslo. Pogledal je svoje župljane, ki so našli tolažbo, in vedel, da je njegovo poslanstvo izpolnjeno. Zunaj je še vedno bril sneg in burja je nora pela okoli vogalov, a znotraj cerkve svetega Jurija je vladala večna pomlad duha, ki jo je tistega decembra 1902 prinesla skupna vera umetnika, duhovnika in njegovih zvestih mož.

Sence nad Otaležem

Zgodbo na podlagi  pretresljivega članka iz časopisa Goriška straža iz leta 1925.

Sence nad Otaležem

Sonce je tistega torka, 28. julija 1925, tonilo za okoliške hribe in globoko strugo Idrijce nenavadno krvavo in težko. Vas Otalež, stisnjena na strmem pobočju, kjer se pod mogočnim Bevkovim vrhom odpirajo pogledi na cerkljansko hribovje, je počasi utihnila v poletnem somraku. 

Možje in žene so utrujeni od dela na strmih gorskih travnikih sedeli pred kamnitimi hišami, ko so iz smeri poti, ki se vije iz doline, prispeli trije neznanci. Bili so visoki, krepki fantje, njihovi koraki pa težki in odločni. Obleka in drzna drža sta takoj izdajali, da niso iz teh odmaknjenih krajev. Med Otaležani, ki so bili navajeni le mirnega vaškega življenja in poznanih obrazov, je takoj zavel nemir. Šepet se je hitro širil od praga do praga, med ljudmi je zaskrbljeno zašumelo: »Roparji gredo.«A v bližini otaleške župnijske cerkve svete Katarine, ki je ponosno kraljevala nad vasjo, nihče ni bil opozorjen na nevarnost. Ko je v stari kamniti župniji ugasnila še zadnja luč in je ostareli župnik utrujen legel k počitku, je Otalež potonil v globoko, lepljivo nočno tišino. V tej tišini so se tri senčne postave priplazile do bližnjega pokopališča. V leseni baraki so brez velikega hrupa staknili dva krepka cempina. Zlovešči zvok lomljenja lesa in škrtanja železa je presekal noč, ko so s silo planili na sicer izjemno močna cerkvena vrata. Ključavnica je z zastrašujočim pokom popustila. Župnik v tistem trenutku v svojem trdnem spancu ni slišal ničesar. Medtem pa je v svetem prostoru vladala hladnokrvna, grozljiva brezvernost. Fantje so s težkimi škornji stopali naravnost proti velikemu oltarju. Prostor, ki je bil za Otaležane zavetišče vere in miru, je postal prizorišče greha. S cempinom so divje razbili tabernakelj. Iz njega so iztrgali zlato monštranco z Najsvetejšim. Srebrni ciborij so grobo odprli, a namesto strahospoštovanja so pokazali le brezbožni prezir – svete hostije so preprosto izpraznili ter jih pometali in poteptali po cerkvenih tleh, izpraznjeno srebrno posodo pa hladnokrvno shranili v svojo vrečo. Premetali in prevrnili so vse pušice za milodare, a zaman – v njih ni bilo bogastva. Še v zakristiji so divjali, dokler se jim ni posrečilo ukrasti svetega keliha. Z nravjo, ki je lastna le najbolj izvežbanim in brezobzirnim vlomilcem, se tri hudičeve podobe niso ustavile tam. Iz cerkve so jo ubrali naravnost proti sosednjemu župnišču. Zunaj je besno in vztrajno lajal župnijski pes, a predrzni vlomilci se zanj sploh niso zmenili. Vedeli so in bili povsem prepričani, da jih žival ne bo požrla. Z neverjetno mirnostjo so najprej odvili vijake na prvih, kuhinjskih vratih ter jih preprosto sneli s tečajev. Druga vrata so odprli na silo in začeli mrzlično iskati skrite zaklade. Dandanes sicer že vsak malce bolj preprosto razmišljujoč človek ve, da po župniščih ni najti bogastva, a pohlep teh fantov je bil slep. Kljub temu so prevrnili vsak kos pohištva, odpirali miznice, metali stvari na tla in pobrali vse ključe, ki so jim prišli pod roko. Delo jih je očitno utrudilo in užejalo. Brez trohice strahu pred božjo ali človeško kaznijo so si v hramu poiskali nekaj malega mesa za želodec. Ker pa so se pri tem »pridnem delu« tudi pošteno odžejali, so si kar na mizo sredi župnijske kuhinje hladnokrvno postavili liter vina. Medtem ko so preiskovali prostore svojega pastirja, so se zraven pridno zalivali. Da pa se kljub vsej svoji energiji in trudu pod nosom ne bi povsem pošteno obrili – saj pravega denarja niso našli – so za povrh shranili še tri župnikove britve. Vse to so počeli tako neverjetno tiho in preračunljivo, da niso nikogar v hiši vzbudili. 

Ko se je na vzhodu nad hribi začela risati prva jutranja zarja, so se z ugrabljenim svetim kapitalskim plenom za vselej zgubili v Otaležko noč. Ko je župnik zjutraj stopil v kuhinjo, ga je ob pogledu na sneta vrata in razmetane prostore preplavil srh. Ko pa je pritekel v cerkev in zagledal razbit tabernakelj ter svete hostije, raztresene po prašnih tleh, je skrušen padel na kolena. Solze groze in žalosti so mu polzele po uvelih licih. »Doklej še, o Bog?!« je iztisnil iz sebe zlomljen glas, medtem ko so se v cerkvi že zbirali prvi zgroženi Otaležani, ki niso mogli verjeti takšnemu svetoskrunstvu sredi njihove mirne hribovske vasi. Novica o strašni novodobni brezvernosti je pretresla celo pokrajino, postavna oblast in orožniki pa so takoj začeli mrzlično iskati tri neznane roparje.

Vroča skala krčmarja Maruškovca.

Razširjena zgodba, napisana na podlagi zgodovinskega izseka iz izseljenskega časopisa Glas naroda (New York, 19. avgust 1939). Besedilo ohranja duh tistega časa, ko so usode malih ljudi z idrijsko-cerkljanskega konca odmevale daleč čez ocean.

Vroča skala krčmarja Maruškovca.

Tisti avgustovski dnevi leta 1939 so bili težki in soparni. V zraku je viselo nekaj neizrečenega, prav takšna pa je bila tudi atmosfera v prijazni krčmi, ki je stala ob križišču obeh cest, vodečih iz Idrije navzgor proti Cerknem. To je bila točka, kjer so se popotniki radi ustavili, popili kozarec rdečega in si otresli prah s čevljev. Krčmo je vodil gospodar, ki so mu domačini rekli Maruškovec. Bil je človek stare kova – velik, plečat in močan možakar, ki je kljub svojim šestdesetim letom še vedno deloval kot skala.

Dolgo mu je šlo v življenju vse po maslu. Krčma je bila polna, živina v hlevu zdrava, beseda spoštovana. A sreča je opoteča, in ko je Maruškovec ovdovel, se je zdelo, da je z domačije odšel tudi blagoslov. V drugo se je poročil prehitro in nesrečno. Izbral si je trideset let mlajšo ženo. Mladost in starost sta se v hiši nenehno tolki; mlada žena je imela oči za marsikaj drugega, za težko krčmarjenje in gospodinjstvo pa bore malo.

Ko je gospodar zaradi kupčij odšel od doma, so ga začeli slepariti še lastni posli. Vsi okoli njega so videli, kaj se dogaja, a Maruškovec je bil miren človek. Ni se znal razburjati, raje je požrl grenkobo in molčal.

Nekega dne, bilo je prav devetnajstega avgusta, pa mu je bila mera polna. Tišina v njegovem srcu je postala pretežka. Ko je bilo sonce najvišje na nebu in je vročina pritiskala na idrijske hribe z vso silo, je Maruškovec stopil za šank. Sam, brez besed, je izpil dva litra težkega, gostega terana. Nato se je z težkim korakom napotil ven, preko obeh cest, naravnost proti staremu kamnolomu.

Goreči avgustovski žarki so skale spremenili v pravo žerjavico. Maruškovec se je ulegel na eno izmed teh razbeljenih skal. Obrnil se je naravnost proti nebu, tako da mu je opoldansko sonce pripekalo z vso uničujočo silo naravnost v obraz. Zaprl je oči in pustil, da ga vročina popolnoma prevzame.

Par ur pozneje, ko so domačini opazili njegovo odsotnost, so ga šli iskat. Našli so ga v kamnolomu, nepremičnega. Baje je bil po obrazu in telesu od strašne pripeke ves črn. Poklicali so občinskega zdravnika, ki je lahko le še potrdil smrt. Ugotovil je, da so močnemu, a strtemu krčmarju zaradi nečloveške vročine in alkohola v glavi popokale žile. Tako se je končala zgodba o Maruškovcu, krčmarju z usodnega križišča, katerega žalostni konec je dosegel celo slovenske izseljence na drugi strani Atlantika.

Nevihta

V petek, 18. julija 1930, je Otalež prizadejala silovita nevihta z debelejšo točo, ki je v petih minutah uničila zrelo žito, koruzo in poškodovala objekte, vključno s cerkvenim zvonikom . Naravna ujma je sledila hudi suši, ki je že pred tem prepolovila pridelek sena in otežila zorenje žitaric .Povzetek temelji na poročanju časnika Novi list (Gorica) z dne 24. julija 1930.

Petkovo popoldne v Otaležu je dihalo s tisto težko, lepljivo vročino, ki je že tedne pila moč zemlji. Stari oče Valentin je sedel na ganku in z zgrbančeno roko senčil oči. Pogled mu je uhajal na njive pod vasjo. Suša je letos vzela svoj davek; senožeti so dale bogo tretjino lanskega sena, zrnje v klasju je ostalo drobno, borno. Pa vendar je bila tisto malo žita in turšice njihova edina upanja za zimo.

Okrog petih popoldne pa se je zrak nenadoma ustavil. Od gora je prineslo nenavadno, grozečo tišino. Valentin je vstal, kosti so ga skelele. Pogledal je proti nebu – oblaki niso bili črni, bili so srhljivo zelenkasti, težki od ledu. »Hitro, pospravite grablje! Toča bo!« je zavpil proti mladim, ki so na njivi mrzlično metali zadnje bilke na voz. Nato je udarilo. V pičlih petih minutah se je nebo odprlo z besom, kakršnega Valentin v svojih sedemdesetih letih ni pomnil. Skozi okno je nemočno gledal, kako debela toča, velika kot orehi, neusmiljeno bije ob tla. Zvenelo je, kot bi nekdo s kamenjem tolkel po strehi. Vsak udarec ga je zabodel naravnost v srce. Pokalo je steklo, šipe na bajti so se usule na tla. V daljavi se je slišal strašen lom – močna drevesa v hosti so se zvijala in pokala, veter jih je ruval s koreninami vred. Skozi hrup nevihte je od cerkve prineslo votel zvok; pločevinasto streho na zvoniku je veter strgal kot list papirja.

Ko je bobnenje potihnilo, je v vasi zavladala mrtvaška tišina. Valentin je stopil ven, na prag. Pod nogami mu je listje ustvarilo zeleno preprogo, pomešano s tisto prekleto belo točo. Stopil je do roba njive in pokleknil v blato. Pogled na zrelo žito mu je izvabil solzo v udrta lica. Klasje, ki bi moralo nahraniti družino, je ležalo potolčeno, vdrto v zemljo – za dve setvi zrnja je ležalo po tleh, uničeno za zmeraj. Turšca je bila vsa zlomljena, stolkla, žalostna strašila sredi razdejanja. »Hudo nas je obiskalo,« je zašepetal sam zase in pobral zlomljeno steblo koruze. Delo celotnega leta, ves trud, pretečeni znoj – vse je izginilo v petih minutah.

Mrak je tisti večer nad Otalež legel hitreje kot običajno, težak od vonja po potolčenem listju in premočeni zemlji. Valentin je sedel za masivno leseno mizo, z glavo med dlanmi. V hiši je vladala tišina, ki jo je prekinjalo le enakomerno kapljanje z ganka skozi razbito kuhinjsko šipo.»Ata, dajte malo tuple večerje,« je tiho rekla snaha Marija in pred njo postavila skledo. Roke so se ji še vedno tresle.Valentin je le odkimal. Pred očmi je imel še vedno tisti strašni trenutek sredi nevihte. Ko je začelo klestiti, sta z sinom Janezom mrzlično zapirala polkna. Skozi lino sta videla, kako je veter zajel cerkveni turn. Podivjani sunek je zarezal pod pločevino, jo zvijal kot star papir, nato pa jo s strahovitim kovinskim krikototem odtrgal s prednje strani zvonika in jo treščil ob tla sredi vasi.»Sveti Florjan, zvonik je odkrilo!« je takrat prestrašeno zavpil Janez in se prekrižal.Tisti zvok loma sakralnega zavetišča je v vseh prebudil globok strah. Zdaj, ko je bilo vsega konec, je Valentin pogledal sina, ki je otožno čistil kose stekla s tal.»Vsa turšca je stolkla, ata ... nič ni ostalo. Pa žito leži tam po tleh, za dve setvi ga je v blatu. Kaj bomo sploh sejali drugo leto? Iz česa bomo kruh pekli?« je obupano dejal Janez in se sesedel na klop.

Valentin je počasi vstal in položil svojo težko, žuljavo roko na sinovo ramo. »V hosti je zlomilo najmočnejša drevesa, Janez. Izruvalo jih je s koreninami vred. Ma mi ... mi imamo korenine globlje. Hudo nas je obiskalo, res je. Suša nam je že prej pobrala tretjino sena, zdaj pa še tole. Ma dokler smo živi, bomo stopili skupaj. Jutri gremo najprej pomagat mežnarju turn pokriti, potem pa na njive, rešit, kar se rešiti da. «Skozi okno so gledali ranjeni zvonik, ki je črno štrlel v zvezdnato noč, a v starih očeh Valentin ni bilo več strahu, le neizmerna, trmasta hribovska vdanost usodi.

Prihodnost na pogorišču.

Sonce je tistega julijskega popoldneva leta 1914 neizprosno žgalo nad Lazcem pri Otaležu. Vas je bila skoraj prazna. Večina domačinov je bila daleč na poljih, kjer so hiteli s spravilom krme, saj so se nad obzorjem že zbirali prvi znaki poletne nevihte.

Med njimi je bil tudi Jožef Kofol, ki si je brisal pot s čela, hvaležen za vsak narejen korak pred večernim hladom. Nato pa je ob dveh popoldne mirno hribovsko idilo presekal zvok, ki je vsakemu kmetu pognal strah v kosti. Iz vasi je donelo mrzlično, prestrašeno zvonjenje cerkvenega zvona. Alarmi tistega časa niso poznali siren; zvon je klical na pomoč, saj je šlo za življenje in smrt.

Ko so ljudje dvignili poglede proti vasi, so nad strehami zagledali gost, črn dim. Gorelo je pri Kofolovih. Iz neznanega vzroka je ogenj najprej vzplamtel v Jožefovem hlevu. Suha krma in lesena konstrukcija sta poskrbeli, da so se ognjeni zublji v nekaj trenutkih razširil z zastrašujočo hitrostjo. Še preden so prvi vaščani zasopli  pritekli s polj, je ogenj že preskočil na sosednji kozolec. Kljub hitremu teku in želji, da bi rešili premoženje, so bili ljudje sprva nemočni. Ogenj je požiral vse pred seboj – zimska krma za živino in dragoceno gospodarsko orodje sta v nekaj minutah postala pepel. Kozolec in hlev sta pogorela do tal.

A panika je hitro rodila solidarnost. Kmalu so na prizorišče pridrveli možje iz sosednjih Pluženj – tamkajšnja požarna bramba je reagirala nemudoma. Nastala pa je nova, življenjsko nevarna težava. Lazec je bil od nekdaj znan po tem, da mu primanjkuje vode, tistega dne pa so bili vodnjaki skoraj prazni. Ogenj je grozil, da bo preskočil na sosednje hiše in uničil pol vasi. Gasilci in vaščani so morali organizirati človeško verigo in hoditi po vodo vse do Pluženj.

V tej kaotični in izčrpavajoči borbi s časom je vlogo voditelja prevzel vaški učitelj, gospod Močnik. S svojo umirjenostjo, organiziranostjo in lastnim trudom je neutrudno usmerjal ljudi, nosil škafe in vlival pogum vsem prisotnim. Njegova požrtvovalnost je podžgala ostale. Zahvaljujoč nečloveškim naporom pluženjske požarne brambe in domačinov se je katastrofa ustavila na meji Kofolovega dvorišča. Sosednja poslopja so bila rešena.

Ko se je dim polegel, je Jožef Kofol nemo gledal v tisto, kar je ostalo od njegovega posestva. Škoda je bila ogromna, a sredi nesreče se je pokazal žarek upanja. Kofol je imel svoje imetje zavarovano pri »Slovenski Vzajemni zavarovalnici«. Zavarovalnica je pokazala izjemno solidarnost in hitrost – odškodnino v vrednosti 1.200 kron je izplačala takoj in v celoti. S tem denarjem in ob pomoči solidarnih sosedov je Jožef že naslednji teden, kljub negotovim časom predvečera prve svetovne vojne, začel načrtovati novo, varnejšo prihodnost na pogorišču. 

Pekel sredi zimske noči

 Tragedija v Lazcu: Ko je pozimi leta 1925 udarila »zlobna roka«

Iz zgodovinskega arhiva: Listanje po starih straneh časopisa Goriška straža nas včasih popelje v osrčje pretresljivih človeških usod, ki jih je čas že skoraj izbrisal iz spomina. V 13. številki 8. letnika, ki je izšla 14. februarja 1925, je dopisnik iz naših krajev zapisal grozljivo pričevanje o požaru, ki je le nekaj dni prej opustošil vas Lazec.

Krvavo rdeče jutro brez vetra

Temačna zimska tema je tistega petega februarja leta 1925 še močno pritiskala na hribovsko vas Lazec. Bilo je natanko ob petih zjutraj, ko je namesto sonca nebo nad vasjo razsvetlila krvavo rdeča svetloba. Kriki groze so prerezali ledeni gorski zrak. Izbruhnil je požar. Ogenj je bil silovit in neizprosen. V nekoliko pičlih trenutkih so ognjeni zublji kakor podivjana zver planili na slamnate strehe in lesena poslopja. V hipu so bila štiri posestva ujeta v peklenski ogenj.

Med ljudmi je zavladala neopisljiva panika. Eden izmed posestnikov, ki ga je prebudilo prasketanje gorečega lesa, se je v zadnjem trenutku, bos in napol nag, prebil skozi gost, črn dim. Rešil si je golo življenje, a ko se je zunaj ozrl nazaj, ga je stisnilo v prsih. Iz hleva se je slišalo obupano rjovenje. Ogenj je bil hitrejši; v pepelu so ostala njegova tri goveda in vse imetje, ki ga je ustvarjal vse življenje.

Vsi štirje posestniki so nemočno opazovali, kako jim zublji goltajo sadove trdega dela – krme, orodja in strehe nad glavo. V tisti grozi pa je bila ena sama sreča: nebo je mirovalo. Vladalo je popolno brezvetrje. Če bi tisto jutro zapihal močan gorski veter, bi iskre preskočile na sosednje hiše in v prah bi se spremenila cela vas.

Solidarnost v boju s stihijo

Novica o nesreči se je med hribi razširila hitreje od ognja. Iz sosednjega Otaleža in Pluženj je ljudstvo nemudoma privrelo na pomoč. Možje, žene in mladina so hiteli proti Lazcu, zavedajoč se, da je nesreča soseda nesreča vseh njih. A boj z ognjem je bil neizprosen. Vode v bližini ni bilo, zimske zaloge so bile skromne ali zamrznjene. Vsak golid vode je bil dragocen kot suho zlato. V ključnem trenutku pa je na prizorišče pridrvela požarna bramba iz Pluženj. Gasilci so se z neizmerno požrtvovalnostjo vrgli naravnost v dim in ogenj. Brez pomisleka na lastno varnost, z golimi rokami in skromno opremo, so začeli truda polno delo, da bi omejili podivjano stihijo. Njihova disciplina in neustrašnost sta obrodili sadove – ogenj so končno ukrotili in preprečili, da bi požrl še preostanek vasi.

Hladen nemir na pogorišču

Ko se je zdanilo, je nad Lazcem ležal le še kadeč se kup pepela in ruševin. Štirje posestniki so stali ob pogorišču, zaviti v sposojene odeje, z očmi, polnimi solz in praznine. Med vaščani pa je poleg žalosti začel krožiti mučen, hladen nemir. Nihče ni vedel, kako je moglo zagoreti v tako zgodnji, mirni uri. Pogledi so postajali sumničavi, šepetanje tišje. Vsi so se spraševali isto: kdo je zakrivil to nesrečo? Strah in molk na pogorišču sta dajala slutiti tisto najhujše – da za vso to nesrečo ne stoji nesrečno naključje, temveč zlobna roka, ki je zanetila pekel sredi zimske noči.