Katastrska karta iz leta 1933 (izrez vasi)

 

OTALEŽ

PLUŽNJE

LAZEC

DOLENJE JAZNE

GORENJE JAZNE 

Vir- Državni arhiv v Trstu- Archivio di stato di Trieste

Katastrska občina Otalež leta 1933

Katastrsko občino Otalež so leta 1933 sestavljale vasi Lazec, Plužnje ,Otalež, Jazne, Straža, Želin in deli vasi Masore in Cerkljanski vrh.

Zemljevid v 24 slikah.

Vir- Državni arhiv v Trstu- Archivio di stato di Trieste

 

Iz Tolminskega urbarja leta 1523

Na ozemlju takratne  rihtarije Plužnje , ki so jo sestavljale vasi Plužnje , Lazec , Otalež , Jazne in Mlaka (Straža ) je bilo  29 kmetij . Plužnje 5 kmetij ,  Lazec 5  kmetij , Otalež 8 kmetij , Jazne 8 kmetij in Straža 3 kmetije.

Imena lastnikov hub - kmetij :

SUPP BLUTSCHNA -  PLUŽNJE

Matheus des Peter Lickher vater ( Pusta huba )

Peter des Juri Khogay sun

Lienhart des Paulo Matscheckh sun

Peter des Jure Glanitz sun

Gregor des Gaspar Grise sun

LASITZ  -LAZEC

Walthasar Laurentziz

Ambros Stragan

Michael des Urban Resen khnecht

Blas des Urban Khusmantzitz sun

Gaspar Alletzin vor Jerne

ADALESCHA - OTALEŽ

Juri Lempach 

Miche Khosmatz so Oswald Medwetz

Urban Alentzitz

Mathia sembt seinem schwacher Thonich, vor Lienhart

Jure des Urlich Sun

Casper Wachinitz

Peter Witschikh vor Blas Khagay

Jerne vor Mathia Wochinitz

JASSBINA  - JAZNE

Gregor Osimeckh

Jacob Wachinetz

Jure Tscherne

Laure Khanius

Jacob Tschersche

Jacob des Gregor Rutar sun

Marin Osybeckh

Thomas des Andre Khakhitz prueder

LACKHE-STRAŽA

Mickhlau des Juri Prebalickh khnecht

Gregor des Gregor Schusmel schwager

Pauel Saietz

Vir-  Zgodovinska antroponimija in toponimija vzhodne Tolminske

Silvo Torkar

OPOMBE:

Huba je bilo v fevdalizmu posestvo, dovolj veliko, da je na njem lahko preživela ena družina. Njena velikost je bila odvisna od deleža površin, primernih za obdelovanje na območju, največkrat je znašala med 15 in 20 ha. Predstavljala je tudi enoto za obdavčitev.

Pusta huba-   opustela huba ali kot huba, od katere se kot od puste dajejo manjše dajatve. 

Podložniški register Tolminskega gospostva iz leta 1515

 Na  ozemlju takratne  rihtarije Plužnje , ki so jo sestavljale vasi Plužnje , Lazec , Otalež , Jazne in Mlaka (Straža ) je bilo  32 kmetij . Plužnje 6  kmetij ,  Lazec 6  kmetij , Otalež 8 kmetij ,  Jazne 8 kmetij in Straža 4 kmetije.

Imena lastnikov hub -kmetij :

SUPP  BLUSNIA  - PLUŽNJE

Petter Lickher 

Jure Kogoy 

Paul Maskh

Jure Saiz  (Pusta Huba )

Crisse Caspar

Petter Ossimickh

LASIZA -LAZEC

Wathaiser Laurenziz

Ambros Sarigoy

Vrban Surschin

Vrban Crismanziz

Caspar Ellerziz 

 Jerney (Pusta huba )

ATTALES -OTALEŽ

Jure Lambach

Prischer Panther

Vrban Ellarziz

Lindhardt

Urlich

Marco Wochinziz

Blas an Ursiz stat

Valtein Wochinziz

GASWINA - JAZNE

Gregor Ossimickh

Jacob Wochiniz

Jure Scherney

Laure Gagnus

Jacob Tschase 

Gregor Rautter

Marin Ossimickh   (Pusta huba )

Andre Gagnus

IM LACKHA -STRAŽA

Jure Preweil

Gregor Schusmel (Pusta huba)

Paul Seitz

Crische Seliniz

Vir- Zgodovinska antroponimija in toponimija vzhodne Tolminske

Silvo Torkar

OPOMBE:

Huba je bilo v fevdalizmu posestvo, dovolj veliko, da je na njem lahko preživela ena družina. Njena velikost je bila odvisna od deleža površin, primernih za obdelovanje na območju, največkrat je znašala med 15 in 20 ha. Predstavljala je tudi enoto za obdavčitev.

Pusta huba-   opustela huba ali kot huba, od katere se kot od puste dajejo manjše dajatve. 

Kmečka hiša na Cerkljanskem

NA PUSTEM ROVTU

Praded ga je izkrčil,

ded posadil,

oče razširil,

sin poškropil

s krvjo

in vnuk prepustil

pustoti.

(Rafael Podobnik)



Cerkljansko leži v zahodnem delu Slovenije. Je zelo hribovito in gozdnato. Naseljeno je bila pred več kot 500 leti. Prvotni prebivalci so morali iztrebiti gozd, da so pridobili zemljo za njive in travnike. Bivališča so običajno gradili v bolj strmem svetu, da so obvarovali zemljo, ki jim je dajala pridelke za preživetje.

Nekoč so za gradnjo uporabljali domače gradivo, saj možnosti za pridobivanje dobrin od drugod takrat skoraj ni bilo. To so bili v glavnem les, kamen, apno in slama za kritino. Po odkritju cementa so ponekod strešnike izdelovali doma.

Pri delitvi zemljišča so si boljše parcele lastili veliki kmetje. Posesti v strmih bregovih in pustih gmajnah, v težko dostopnem svetu, so imeli v glavnem v lasti mali kmetje in bajtarji. Tudi njihove kmetije so se med seboj razlikovale. Tako so bile hiše bogatih zelo velike, druga gospodarska poslopja so bila ločena od hiše. Pri malih bajtarjih pa je bilo vse drugače. Vse so imeli v enem poslopju, spodaj sta bila hlev in svinjak, zgoraj pa so stanovali.

Za Cerkljansko je značilna t. i. cerkljansko-idrijska hiša, ki je vrhhlevna oziroma vrhkletna. Taka hiša je že navzven kazala lastnikovo veljavo. Hiše so imele po navadi še druga gospodarska poslopja. Kmetje so se učili iz izkušenj in tako kmalu ugotovili, da ni pametno imeti vsega imetja na enem mestu. Zato so gospodarska poslopja, npr. kozolce in hleve, začeli graditi ločeno. Tudi sena niso več shranjevali doma, saj so zgradili senike (svisli), da jim ob morebitnem požaru ne bi vse zgorelo. Ti so jim tudi (o)lajšali delo, saj so lažje spravili seno pod streho. Za tisti čas je bil velik napredek, če so si kmetje zgradili sušilnico za sadje (pajštvo), da jim sadja ni bilo treba sušiti v krušni peči. Blizu hiše je po navadi stal hlev, nekateri so imeli celo mlin.

Za cerkljansko-idrijsko hišo je značilno, da je s čelom obrnjena v dolino. Hiše so bile dokaj velike, mogočne, imela so majhna okna in strmo dvokapno streho. Nadstropne so bile le pri bogatejših kmetih, ostale so bile skromnejše. Kritina je bila slamnata. Čelo je bilo pogosto okrašeno z lesenim opažem. Značilni so tudi široki napušči (muši). Stene hiš so bile okrašene npr. z venci, okrasnimi vzorci, včasih celo s sončnimi urami. Posebni so bili »šivani« vogali. Mnoge hiše so imele na fasadi lepe freske ali pa so bile poslikane s preprostimi okraski in podobami svetnikov. Ljudje so bili še prepričani, da jih bo podoba svetnika varovala pred požari in drugimi nesrečami. Zunanjost pa so popestrili s kamnoseškim okrasjem. To so bili kamniti okenski okviri, stopnice, portali iz klesanega kamna. Portale so premogle le velike kmetije.

Vsaka hiša se je imenovala po prvotnem gospodarju, npr. Pr' Janezu, Pr' Jožetu, Pr' Petru … Lastniki so se menjali, hišna imena pa so po navadi ostala. Nekatere so dobile ime tudi po poklicu, ki ga je opravljal gospodar, npr. Pr' Mlinarju, Pr' Šuštarju, Pr' Klobučarju …


Skozi glavni vhod hiše se je vstopilo v obokano vežo, iz nje pa v »hišo«, osrednji dnevni prostor, in od tam v kamro. To je bila kmečka spalnica. V pritličju je bila po navadi tudi shramba. Strop v »hiši« je bil lesen, okrašen s štukaturami. Po navadi je imel še vrezano letnico izdelave. V kotu je bila velika kmečka peč, ob peči pa klop in sedeži (zdiči). Na nasprotni strani je bil postavljen »bohkov kot«, ki se zopet vrača v oblikovanje sodobne slovenske hiše. Ob dolgih zimskih večerih so se tam zbirale ženske, ki so klekljale, predle, si krajšale večere ob petrolejki. V drugem kotu je bila velika miza, okrog nje široka klop in štirinožni stoli. V tretjem kotu je bila mizarska miza (veštraunk), pod njo pa tnalo. Gospodar je tam popravljal svoje orodje. Na sredi kuhinje je bilo odprto ognjišče z veliko napo, spodaj je bilo kurišče za peč. Dimnik je bil iz kuhinje speljan po srednji nosilni steni vse do podstrešja. Na podstrešju je bila t. i. dimna kamra, v kateri se je dim ustavljal. V njej so prekajevali meso. Ostrešje (rušt) je bilo narejeno pretežno iz trdega lesa (jesen, češnja, hrast). Način vezave strehe se je imenoval »nemške škarje«.

Cerkljansko danes šteje več kot dvajset vasi z raztresenimi domačijami. Žal je v današnjem času večina domačij prepuščena propadu. Kjer ni nasledstva, se hiše podirajo, kar nudi žalostno podobo ob pogledu na hišna okna, zaraščajoče se vhode, podirajoča se ostrešja. Starejši so pomrli, mlajši so odšli.

Stari časi so se že močno odmaknili. Nekatere danes še ohranjene hiše so močno predelane, da svoje prvotne oblike pravzaprav ne kažejo več. Večino starih hiš zamenjujejo nove, na mestu, kjer so nekoč stale stare. Identiteta cerkljanske arhitekturne pokrajine počasi in vztrajno izginja.

V današnjem svetu si tako le težko predstavljamo, kako in v kakšnih razmerah so ljudje nekoč živeli … Rafael Podobnik (fotograf) in Rafael Trpin (slikar) sta s fotografijami, slikami in skicami, objavljenimi v knjigah, skušala zajeti nekaj dragocenih biserov, ki bodo naslednjim rodovom pričali o življenju naših dedov in pradedov.

Vir- R5 Revija  srednje šole za oblikovanje in fotografijo 2008

Zapisala Malvina Aurelia Lubec, Mentorica: mag. Jasna Kralj Pavlovec, prof.

Spominske pripovedi

SPOMINSKE PRIPOVEDI MOJE BABICE 

Vir - R5 Revija srednje šole za oblikovanje in fotografijo 2008

Zapisala Malvina Aurelia Lubec, po pripovedovanju stare mame Marije Uršič, doma iz Cerknega Mentorica: mag. Jasna Kralj Pavlovec, prof.

Enajsta šola moje babice

Moja babica je preživela mladost v zaselku Maruškovec ob cesti, ki pelje iz Cerknega proti Idriji. V družini je bilo pet otrok; ona je bila najstarejša. V bližini so bili še bratranci, sestrične in drugi otroci, zato jim nikoli ni bilo dolgčas. Mama, ki je bila šivilja, ji je vedno naredila kako lepo punčko iz cunj. Prišle so druge deklice in skupaj so se igrale. Iz ostankov blaga so krojile oblekice za punčke. Zelo rada se spominja zimskih večerov, ko so se otroci in mama spravili na peč. Tedaj so bile na vrsti pravljice, ki so jih tako radi poslušali. Mama se je običajno vsa utrujena od celodnevnega šivanja in drugega dela ulegla na peč, otroci pa so sedeli na klopi. Pripovedovala je pravljico o Rdeči kapici, roparjih, ciganih, razbojnikih in čarovnicah. Pravljice so nastajale v njeni domišljiji in neredko se je zgodilo, da je isto pravljico povedala drugače kot prejšnji večer. Pa so jo spomnili, da se je zmotila; da ni bilo tako. Včasih je sredi pripovedi tudi zaspala in pravljica je ostala nedokončana. Najlepše pa je bilo ob reki Idrijci. Takrat je bila reka še čista. Zlasti poleti so otroci komaj čakali, da so opravili domače obveznosti, potem pa so šli na prod. Stikali so za raznimi predmeti, ki jih je prinesla povodenj. Vse, kar so ljudje odvrgli v reko, so uporabili za igro. Učili so se tudi plavati, toda kako! Od doma so prinesli deske, dolge kak meter. Položili so jih na vodo, se zanje prijeli z rokami, z nogami pa so brcali in voda jih je nesla naprej. In tako so se naučili plavati. Kljub skromnosti so babici ostali lepi spomini na enajsto šolo in srečno otroštvo.

Predvelikonočni običaji moje babice

Na cvetno nedeljo so otroci prinašali v farno cerkev v Otaležu k blagoslovu »vivunke« (butare). Babica mi je pripovedovala, kako so otroci že nekaj dni prej stikali po grmovju in nabirali razno vejevje. Brinove vejice, bršljan, leskove palice šibje, kakšno cvetočo breskovo vejico in drugo. Vse to so povezali v butare, jih okrasili še z rumenimi jabolki, kakšno papirnato rožo in pisanimi trakovi iz krep papirja. V nedeljo zjutraj so se skupaj s sosedovimi otroki napotili v uro oddaljeno farno cerkev v Otalež. Med potjo so primerjali, kdo ima lepši »vivunk«. Zanimivo je bilo tudi pred cerkvijo. Malo večji fantje s klobuki na glavi in prekratkimi hlačami so prinesli ogromne okrašene »vivunke«. Primerjali so jih med seboj in ugibali, kateri je večji in lepši. Nemalokrat se je zgodilo, da so se po maši stepli z njimi in jabolka so se kotalila na vse strani. Najzanimivejši običaj se je babici zdel blagoslov kresilne gobe. Na velikonočno soboto zjutraj so za cerkvijo zakurili ogenj. Otroci so od vsepovsod prihajali s kresilnimi gobami. Ob ognju so jih prižgali in duhovnik jih je blagoslovil. Potem so jih odnesli domov. Med potjo niso smele ugasniti, sicer blagoslovljenega ognja, s katerim so pokadili hišo, shrambo in živino v hlevu, ne bi prinesli domov. Zato so gobo, ki je bila pritrjena na žici, med potjo stalno vrteli. Spomini so še živi. Babica je bila stara osem let, ko se ji je zgodilo nekaj neprijetnega. Mama, ki je bila šivilja, ji je za veliko noč sešila lepo roza obleko, a kar ni mogla počakati, da bi jo oblekla za praznik. Nadela si jo je že v soboto, ko se je odpravljala na blagoslov gobe. Med vrtenjem v zraku je preskočila velika iskra na krilo in na tkanini je nastala velika luknja. Bila je zelo nesrečna. Bala se je domov. Vendar pa ji je pozneje mama luknjo le zakrpala, ostali pa so spomini.

Spomini na prababico

Vsi so ji pravili Mati. Bila je drobna ženička, z ruto, zavezano zadaj, nosila je dolgo temno krilo in dolg pisan predpasnik z velikim notranjim žepom. Delovna noša je bila narejena v modrotisku. Ko ni več gospodinjila, je rada prebirala kaka semena za žetev, včasih je še kaj pokuhala, ko so ostali delali na polju. Največ pa je presedela v »ždiču«, lesenem stolu, ob peči. Tam je bil vedno tudi rožni venec - »patnošter« z velikim križem. Rada je molila. Sedela je na »zdiču«, na steni pa je tiktakala velika ura z nihalom. Babica pravi, da ji je bilo zjutraj najbolj zanimivo to, da je ob bitju vsake polne ure rekla na glas: »Ura bije, ta angelski glas. Ko zadnja ura bila bo, Marija prid po nas.« Otroke je imela zelo rada. Nikoli ni nobenega oštela. Rada se je tudi pogovarjala z njimi. Če je le mogla, jim je kaj ponudila iz velikega žepa v predpasniku. Včasih je bilo jabolko, hruška ali pa krajček kruha. Bonbonov takrat niso poznali. Bila je vojna …

Spomin

 »Knjig naj se drži in šole ... Kaj ti bo učeni mož? Ivančk ni za kmetijo, saj še krave ne zna nahraniti. Kako bo potem skrbel zate in za grunt? Dokler bodo moje oči gledale ta svet, on ne bo prišel na našo domačijo – pa četudi bi morala vse življenje ostati sama! Naj vse propade, če je treba, tako kot je njim. Njega že ne boš vzela za moža ...«

Jerici je bilo hudo, a je bila tiho. Materi, ki je pri ognjišču mešala žgance v skledo, ni rekla ničesar. Sama je dobro vedela, da Ivančk bolj ljubi njihov grunt kot njo, a se ji je vseeno smilil. Njegova domačija bo namreč kmalu prodana. Ivančkov oče Franc je bil porok za petnajst tisoč lir svojemu bratrancu Alojzu za neki posel v Gorici. Alojz se z njim ni rešil, s tem pa sta bila v bedo pahnjena Franc in vsa njegova družina.

Franc je zaradi tega začel hirati. Če kmeta zadane nesreča na gruntu, za njegovo bolečino ni zdravila. Spomladi ga je vzela pljučnica. Zdravnik v Idriji je rekel, da je imel šibko srce. A nihče ni vedel, da mu je srce oslabelo zato, ker ga je bratranec osleparil in je njegov grunt propadel.

Ivančk je bil nežen fant, zelo navezan na rodni dom. Kmečko delo mu ni dišalo; pri delu na gruntu se je ogibal znoja in žuljev. Najraje je posedal na klopi pod mogočno lipo pred domom, opazoval naravo, bral knjige in pisal pesmi. Že od malih nog si je želel postati učitelj, zato si je za študij izbral učiteljišče v Tolminu.

Ko se je nekega dne vrnil domov in izvedel, da bo posestvo prodano, ga je to močno potrlo. Pred njim je zazijala kruta realnost. Postajal je vse bolj žalosten, v njem je umrla želja po učenju, spreletela pa ga je tudi grozna misel, da bo izgubil ljubljeni dom in bo primoran oditi delat v tuji svet. Spoznal je, da je nemočen – on in ves njegov rod.

Takrat se je v njem porodila zanj rešilna misel: Prijateljico Jerico vzamem za ženo. Njo še najbolje poznam. Moških potomcev pri njih ni, le ona in njena starejša sestra. Le tako lahko rešim sebe in naš rod iz te bede, ki nas je zadela naenkrat, kot strela z jasnega.

Jerica je ljubila Ivančka, a njena mati in sestra sta bili proti tej ljubezni.
»Spravil bo še našo kmetijo na boben, tako kot je njegov oče njihovo. Preveč je lahkoveren in nedelaven. Le kako bo vzdrževal tebe in družino ter skrbel za grunt? Če pa po študiju nastopi delo učitelja – saj veš, da sedaj Italijani slovenske učitelje pošiljajo služit v notranjost Italije – mar misliš oditi z njim? Veš, da bi se oče obrnil v grobu, če bi to storila. Zmeraj si je želel, da s sestro ostaneta na domačiji in peljeta naš rod naprej. Vzela boš sosedovega Johana. On je pošten in delaven kmečki fant, s seboj bo prinesel lire in delovne roke. Ni slab, veš, ni slab. Pa tudi z njegovimi starši sem že govorila, vse je že dogovorjeno.«

Jerica se je z Ivančkom pozneje večkrat zvečer dobivala na zmenku za staro vaško šolo. Rada je shajala z njim. Ljubila ga je, čeprav ne bi smela. Ljubila je njegov nežen, ovalen obraz in njegove modre oči.

»Veš, Jerica, včasih si želim, da bi bila spet otroka,« je dejal Ivančk. »Da bi bila spet učenec in učenka, da bi se vrnili tisti lepi, brezskrbni in mirni časi. Se spomniš, kako je bilo, ko sva prav tu, v tej šoli, prvič sedla v šolske klopi? In kako smo se otroci podili po teh naših lepih, zelenih travnikih in obronkih gozdov? Občutek imam, da se poznava že celo večnost. Nekaj je, kar me vleče k tebi. Priznam, nisem zaljubljen, a vseeno bi te rad vzel za ženo. Dobila boš dobrega moža, rodila nama boš otroke in najin ter naš slovenski rod bo šel naprej. Gospod župnik mi pravi, da je vsako leto manj otrok in da se boji, da v stotih letih na Cerkljanskem izginemo. Zdaj pa so tu še Italijani in občutek imam, da nam bodo kmalu prepovedali še govoriti slovensko. V šoli otroke učijo italijansko. V krčmi nas gledajo postrani, če le preveč na glas govorimo. Bog ne daj, da bi zapeli še kakšno lepo slovensko narodno pesem – brž bi nas peljali v zapor v Gorico. Le v cerkvi nam je to še dovoljeno. Samo nihče ne ve, kako dolgo še.«

»Ja, prav imaš,« je odgovorila Jerica in s cmokom v grlu nadaljevala: »Veš, Ivančk, zelo te imam rada, a več kot prijatelja midva ne moreva biti. K nam na domačijo ne moreš, mi mati ne pusti. Že drugi je izbran. Sosedovega Johana vzamem, drugega mi ni storiti. Kmalu bo poroka. Veš, Johana nočem za moža, ne ljubim ga tako kot tebe, a moram ubogati mater. Ljubša mi je kot ti.«

Jokajoče ga je objela. Oči so se mu zarosile.
»Nisem otrok, a jokal bi, kričal od bolečine, da bi se slišalo vse tja do Masor in do Bevkovega vrha. A ne bom. Nočem, da Otaležani vedo, kako mi je hudo. Kaj naj zdaj? Domačija bo kmalu prodana. Upal sem, da me vzameš, čeprav sem slutil, da tu ne bo sreče. Zdaj moram z doma. V Ameriko grem.«

»V Ameriko? Kaj boš pa počel tam? Saj nikogar ne poznaš!«

»Govoril sem z Jernejem na Logu. Saj veš, v Ameriki so že skoraj vsi Vogričevi iz Pluženj. Matevž mu piše v pismu, da je vse urejeno in da imam zagotovljeno delo v rudniku v bližini Chicaga. Tam je že veliko naših rojakov iz naših krajev. Tudi Lipužičev Ivan iz Lazca. Saj se ga spomniš iz šolskih dni?«

Po dolini Idrijce je kar naenkrat prisopihal vlažen zrak in s seboj prinesel zlovešče črne oblake. Nenadoma se je ulil dež. Še nebo je zajokalo zanj in zanjo. Ugasnile so zvezde, luna ni več sijala. Odšla sta vsak svojo pot.

---

Parnik je že več dni plul iz Trsta proti Ameriki. Peljal je primorske in mnoge cerkljanske fante na dolgo, negotovo pot. Vsakdo je s seboj nosil svojo skrito zgodbo preteklega življenja.

»Čemu si se ti odločil za pot v Ameriko?« je Ivančka vprašal znanec.
»Prodali nam bodo posestvo, pa te sramote nočem gledati.«
»Ali misliš, da bomo v Ameriki dobili delo?«
»Upajmo. Sicer pa je meni znanec že priskrbel delo v rudniku.«
»Si poročen?«
»Poročiti bi se moral. Imel sem že izbranko, a njeni so temu nasprotovali. Saj ni potrebe, da bi se človek poročil ravno iz ljubezni. Že poroka na domači zemlji je ljubezen.«

Nekdo je zaigral na harmoniko in fantje so zapeli:
»Oj zdaj gremo, oj zdaj gremo,
nazaj nas več ne bo ...«

Ivančk je umolknil in odšel v kot ladje. Iz žepa je potegnil fotografijo, ki mu jo je Jerica dala za spomin, preden je zapustil rodno vas. V Idriji jo je slikal fotografski mojster Josip Pelikan. Ob pogledu na sliko in Jeričin obraz so v njem na plano privreli spomini. Zajokal je in si skrivaj brisal solze.

Orkanski veter je parnik vse močneje zibal sem ter tja. Grom za gromom je udarjal v nemirno morje. Ivančk je stopil k okroglemu okencu kabine in zrl v razburkano morje. Valovi, visoki kot gore, so ladjo bliskovito nagnili in grozili, da jo pogoltnejo. Harmonika je utihnila. Bledi, prestrašeni obrazi so zrli drug v drugega. Smrtni strah je objel močne kmečke fante. Ivančk je pokleknil, solzne oči povzdignil k nebu, milo jokal in molil: »Reši nas vsega hudega, vsemogočni Bog.«

---

Medtem ko se je na razburkanem morju ponosni parnik boril z valovi, so v Otaležu plesali. Jerica je praznovala poroko. Močni kmečki fant Johan jo je vrtel po plesišču.

»A me imaš kaj rada?« je ženin vprašal Jerico.
»Seveda,« je na kratko odgovorila, potem pa tiho dodala: »Zaradi grunta.«

Takrat se je zunaj na nebu za trenutek pojavila nenavadna, čudna svetloba. Vsi so obstali.
»Od kod ta pojav? Da ni kakšno znamenje ali pa je kdo umrl?« je preplašeno vprašal ženin.

Jerica se je spomnila na prijatelja na odprtem morju. Takrat jo je spreletel srh.
»Ja, Ivančk je umrl zame in za domačijo.«

Drevesa se pogovarjajo

 

Vir-  Literarno glasilo Mlada rast 1985

Osnovna šola Cerkno

Naši v Ameriki- Alojz Lapanja

Alojz Lapanja ( Louis Lapanya ) rojen 5.4 1887 v Otaležu.  Leta 1913 odpotuje v Ameriko v mesto Pennsylvanija. Zaposli se v enem od tamkajšnjih rudnikov. Kot mnogi drugi člani SNPJ ( Slovenske narodno podporne jednote)  je bil leta 1917 vpoklican v vojsko ZDA.

Vir-Prosveta (Chicago) 14.11 1917 št.268

V Pennsylvaniji je spoznal svojo bodočo ženo Mary Merlock rojeno leta 1890 ,vdovo Škvarče. Mary je v zakonu z Frankom Škvarče imeli 4 otroke. Hčer Helen in sinove Franka, Raymonda in Williama.

  50 rojstni dan Mary Lapanya.Vir-Prosveta 27.11 1940 št.232 

Mary je umrla leta 1989 v Wayne County Detroit Michigan.

Louisu in Mery se je 4.5 1925 rodila hčer Elsie Louise. Od leta 1946 poročena z Jamesom Alexanderom. Louise je umrla  18.4 1982 v mestu Roscommon Wisconsin.

Elsie Louise leta 1941

Elsie Luise leta 1942

 

Leta 1926 se je družina Lapanja preselila v mesto Dearborn v Michiganu , kjer je bil Louis v letih 1927 - 1931 zaposlen v tovarni na letališču Ford. Louis gradbenik po poklicu, si je na prijetnem kraju ob jezeru zgradil hišo. Kasneje se je zaposlil pri zidarskem podjetju Frank Mskeon, kjer je delal vse do odhoda v pokoj.

V prostem času tudi strasten lovec. S svojim znanjem o lovu je uspel upleniti mogočnega belega jelena . O tem je leta 1934 poročal časopis New Castle News (1934-13.2 ) 

Osnutek Ameriške kartice iz druge svetovne vojne iz četrte registracije, ki jih pogosto imenujejo "Old Man's draft", ker so v njej registrirali moške, ki so bili takrat stari od 45 do 64 let.

Louis je umrl leta 1946 v Wayne County Detroit Michigan, kjer je tudi pokopan.

Vir- Ameriška domovina(Cleveland) 7.8 1946 št.154

Vir- Prosveta (Chicago) 31.7 1946 št.148 

Mrliški list-Vir Michiganology

V Ameriki sta živela tudi njegov bratranec in sestrična. Matevž Vogrič v Chicagu in Paulina Vogrič v Milwaukeeju.

Zadoščenje

Neža je bila visoka, koščena in strahovito močna ženska. Že od mladih nog je kot dekla služila na kmetijah širom Cerkljanske. Ni bilo dela, ki bi se ga ustrašila ali ga ne bi znala opraviti, kar so ji fantje prav zavidali. Delala je v hlevu in na polju, sekala v gozdu, nosila gnoj v košu na njive ... Če je bilo treba, je delala tudi za dva.

Staršev ni poznala, saj so umrli, še preden je kot otrok uspela shoditi. V rejo jo je vzela teta. V novi družini, kjer je odraščala kot posvojen otrok, pa zanjo ni bilo sreče. Njen očim, ki je rad pogledal v kozarec, je za vse težave v hiši krivil prav njo, zato je bila večkrat brez razloga tepena. Le teta, ki jo je imela zelo rada, je bila njeno edino zavetje, kamor se je zatekla, ko ji je bilo hudo. Drugače pa je bila največkrat prepuščena sama sebi. V številčni družini šestih otrok, ki so bili večkrat lačni kot siti, je morala še ne sedemletna oditi od doma. Šla je služit za deklo na kmetijo čez hrib v sosednjo vas, kjer je ostala vse do svojega petnajstega leta.

V tem času pa je iz drobcene punčke zrasla v lepo, postavno dekle z dolgimi črnimi lasmi. Fantje so letali okoli nje kot čmrlji okoli cveta. Menda je bila v svojih mladih letih najlepše dekle v vsej otaleški okolici. Vedno nasmejana in dobre volje ni nikoli zavračala njihove družbe. Z njimi je pela in pila. Seveda pa so se druga dekleta ob tem počutila zapostavljena in so iz nevoščljivosti naokrog govorila, da je lahkoživa. Marsikatera izmišljena zgodba je zrasla iz tega. Še po nedeljski maši se je govorilo, da ni senika, kjer ne bi s kom prespala, in da daleč naokoli ni fanta, ki mu ne bi dala. Koliko je bilo resnice v tem, pa je vedela samo Neža.

Vrnila se je v rojstno vas, kjer je nadaljevala službo dekle na kmetiji blizu domačije, kjer je odraščala. A kaj kmalu je zanosila. Ko je rodila, je morala s kmetije oditi. Otroka naj bi ji spočel sam gospodar kmetije, ki jo je nato napodil od hiše, nakar se ji je od vsega hudega zmešalo. Komaj rojenega otroka so v rejo vzeli dobri ljudje.

Pot jo je nato vodila po vsej Cerkljanski, saj stalnega domovanja ni imela. Preživljala se je z občasnim delom pri kmetih. Nekaj časa je bila v Plužnjah, nekaj časa v Cerkljanskem Vrhu, na Straži, v Masorah, v Cerknem in vsepovsod. Le rojstne vasi se je izogibala, saj se je slab glas o njej med vaščani širil hitreje, kot kazalec odšteva minute na uri!

Življenje na vasi je teklo dalje in ljudje so v tem času že malo pozabili nanjo. Nekaj časa so sicer med njimi krožile razne nepreverjene informacije. Govorilo se je, da je odšla na zdravljenje v Trst, da je začela novo življenje v Celovcu, da postopa in berači po Ljubljani ...

In tako so minevala leta in desetletja. Po skoraj pol stoletja se je Neža vrnila domov, v zapuščeno hišo, kjer je odraščala. Teta in stric sta v tem času umrla, njuni otroci pa so se omožili in odšli živet drugam.

Vrnila se je povsem drugačna oseba od tiste, ki je pred mnogimi leti zapustila rodno vas. Njena hoja je bila nestabilna, utrujen obraz že dolgo skažen od trpke bolečine razočaranja, pogled pa zamegljen od solz nemoči in besa. Ni veliko govorila. Sovaščani so se je izogibali, saj nihče ni želel imeti opravka z njo. Za njih je bila bolj tujka kot pa dobrodošla soseda.

Oblečena v črno bluzo, dolgo krilo, visoke škornje in z moškim klobukom, okrašenim s šopom suhega cvetja, pod katerim so se skrivali pristriženi lasje, se je skoraj vsak večer pojavila v gostilni. Sedela je sama v temnem kotu, naročila frakelj vina in se vdajala svojim mislim. O čem je premišljevala, ni nihče vedel. Mogoče o lepih stvareh, mogoče o krivicah, ki so jo doletele v življenju, ali pa o svojih otrocih, ki so odrasli in se razkropili po vsem svetu. Menda jih je bilo vseh skupaj deset. Razen Neže pa nihče ni poznal njihovih očetov. Da je bilo res tako, priča naslednja zgodba.

Nekega poletnega nedeljskega popoldneva je bila v gostilni pri Jerebu veselica, kjer se je zbralo veliko ljudi iz Otaleža ter vseh bližnjih in daljnih vasi. Prostor je bil skoraj premajhen za vse prisotne. Ob dobri hrani in izvirni vipavski kapljici, moštu, gerušu in žganju je ozračje postajalo vse bolj veselo. Plesalo se je in pilo. Zbrana družba je postajala vse bolj razposajena. Glasno petje je preglasilo harmoniko in znan napev se je slišal daleč naokoli:

»Ljub'ca moja, kaj si st'rila, da ti druz'ga ljubit greš, ah, zakaj si prelomila mi zvestobo, al' ne veš. Kol'kokrat si obljub'vala, večkrat roko mi podala in si rekla: 'Ljubček moj, jaz sem tvoja, ti s' pa moj!' ...«

Veselje je bilo na višku. Vsi so se veselili, le Neža ne. Kot otrpla je sedela v temnem kotu ob peči in zamaknjeno strmela predse v napol prazen kozarec na mizi. V njenih očeh je odsevala obupna brezbrižnost. Roke je držala sklenjene na kolenih; videti so bile čisto brez moči.

Ko je prišel čas za premor, so se možje in žene posedli za mize in se začeli zalivati s pijačo. Kričali so, trkali s kozarci, se objemali in polivali pijačo po tleh. Beseda je stekla in postajala vse bolj živahna.

»Glej jo, glej,« se je zakrohotal eden iz množice za največjo mizo. »Od kod pa se je vzela ta norica?«

»Glejte, tamle pa je Neža!« je izustil drugi in pokazal s prstom v kot, kjer je sedela.

In temu je sledilo dolgo, strahovito norčevanje iz uboge reve. Zbadljivkam ni bilo ne konca ne kraja.

»Hej, Neža,« so jo začeli dražiti vsevprek. »Kdaj bo naslednji krst? Kako pa kaj otroci? Čas je, da si najdeš pravega, saj si že dovolj stara za možitev!«

Slehernemu vprašanju je sledil bučen krohot in žene so z občudovanjem gledale svoje možakarje, prepričane, kako duhovite in pametne možganska imajo.

Neža je dolgo mirno poslušala neumestne šale. Naenkrat pa ji je bilo vsega dovolj. Vstala je in s pestjo udarila po mizi.

»Dovolj!« je zakričala z globokim, moškim glasom.

In v prostoru je zavladala smrtna tišina. Jeza ji je zaplapolala v očeh. Njen strupen pogled je začel grozeče švigati z enega na drugega. Vsakega si je pozorno ogledala in si ga priklicala v spomin.

»No, pa naj vstane tisti, ki še ni pri meni prespal!«

Žene so zvedavo zijale vanjo in se bedasto smehljale, prepričane, da se ji je nenadoma omračil um. A nasmeh na njihovih obrazih je hitro zbledel in obrazi so se v hipu zresnili. Možje so v zadregi povesili oči, pogledali stran in se izogibali strupenim pogledom svojih žena.

»No, naj vstane, kdor se ni hodil k meni ženit!« jih je grozeče pozivala.

Strah in sram sta doletela vse prisotne. Tišina — mučna, zatohla — je zavzela vsak košček sobe. Slišati je bilo le še en sam zvok, tiktakanje ure na steni. Kot bi legla nanje težka mora, so negibno sedeli in molče strmeli v tla, kot grešniki pred sodnim stolom. Vsakdo se je zavedal svoje krivde, zato ni nihče vstal.

To je bilo menda največje zadoščenje za vse trpljenje in ponižanje, ki ga je bila Neža deležna v svojem burnem življenju.