Strokovnjak

Pri nas v našem kraju, saj vendar veste , kje je Cerkno na Tolminskem, smo imeli strokovnjaka starega Kacafura, ki je poznal vse pijače in vse komedije tega sveta.

Bil je muzikant, lovec, pevec, plesalec, šaljivec in lahkoživec, da mu ga ni bilo para od Otaleža do sv. Lucije.

Nikdar ni delal, pa vedno dobro živel. Vedno je bila zbrana v Firbarjevi gostilni vesela družba in kjer je bila vesela družba , je bil tudi Kacafur.

Vino so pokušali. Firbarjev Peter je imel največjo in najboljšo zalogo pijače v vsej dolini.

Škrici so pokušali in se niso mogli zediniti, če je bizelj ali hrvaško vino.

Tudi Kacafur je pokusil in samozavestno razsodil: — Bizelje

Res je bil bizelje.

— Kako, hudiča, si uganil: — se je začudil Peter Firbar, — saj še gospodje, — in je po kazal k mizi, kjer so sedeli škrici , — saj niti gospodje , ki so vsega dobro vajeni, ne ločijo pijače od pijače.

Nimaš je v hiši pijače - se je postavil Kacafur - ki bi je jaz ne poznal.

To je bil že izziv, in naredili stavo: Kacafur bo pokusil vse in če se ne bo nikdar zmotil , bo lahko teden dni pil kar bo hotel, če pa le v enem slučaju ne bo pogodil, bo moral Firbarju razžagati in razcepiti deset klafter drva.

Kacafura so posadili na stol sredi gostinjske sobe, mu zavezali oči in Firbarjev Peter je začel prinašati pokušnjo.

Brr , to je cviček - je stresel Kacafur, ko je nagnil prvi kozarec - Vipavec - je konštatiral pri drugem.. Dalmatinec-  je uganil pri tretjem.

In Firbar je nosil in nosil in se čudil.

Za spremembo mu je dal jagodovca , borovničarja , na to pa močno italijansko vino. Kacafur je takoj povedal, kaj je to in kaj je ono.

Šel je v klet in odprl buteljko. — No, kaj je pa to!

Šampanjec-  je rekel Kacafur. Zadnjič sem ga pokusil pred dvajsetimi leti , ko se je tvoja Cilka možila.

Dal mu je špirita " rožico" vino z otoka Visa , burgundca in portsko vino.

Čudež božji , — Kacafur je pokusil in povedal, kaj je. Firbarjevemu Petru je postalo že vroče , Kacafur je pa mirno sedel in čakal , kaj mu bodo še prinesli.

Izgubil boš , Peter, — so ga dražili škrici , — stavo boš izgubil , Peter.

V kleti je izbrskal izpod peska steklenico renskega vina.

Pokusi - je ukazal.

Kacafur je pokusil in mirno odvrnil : — Rajnvajn.

Petru je šlo za nohte . Žal mu je bilo , ker se je v stavo spustil. Saj bi moral vendar vedeti. Kacafur je že trideset let vsak dan pil pri njem. V tridesetih letih pa že postane človek strokovnjak - ni zlodej.

Še tega pokusi , — je rekel ves obupan , ko je stopil v sobo. — Še tega pokusi in povej , kaj je. Saj vem , da boš stavo dobil.

Kacafur je pokusil . Pobledel je in skoro zvilo ga je . Dvakrat je zacmokal z jezikom , s težavo pogoltnil , tresel se je in ugibal. Spet je pokusil. Pljunkal je tekočino po ustih , naposled pa izpljunil rekoč: — Ne vem , kaj je.

Strgal je obvezo raz oči in se opotekel k Petru: — Nak , ne vem , kaj je . Dobil si , Peter. Jutri bom začel žagati tista drva.

Peter mu je bil nazadnje dal pokusiti čiste vode. 

Vir-Glas naroda 15.12 1938 št 290

Zgodbo z naslovom " Strokovnjak " je napisal neznani Cerkljanski rojak ,objavil pa jo je  Janez Trček slovenski novinar , rojen v Idriji , glavni urednik časopisa Glas naroda iz New Yorka od leta 1916 pa vse do njegove smrti leta 1942. Kot glavni urednik je pisal stalne zabavne prispevke, ki so bili objavljeni pod psevdonimom Peter Zgaga, v katerih je neusmiljeno bičal napake in slabosti svojih rojakov.

Naravni zdravniki

 

V bližini Idrije na Cerkljanskem je živel rod " Kmincev" . Prastari oče , stari oče , oče in sin , ki so znali uravnavati zlomljene in izpahnjene ude.

"Kminci" so bili mojstri v tem. Zdravniki jih niso preganjali izza časa, ko je bil stari oče zaprt v Ljubljanskem gradu.

Hoteč se prepričati, — pravi ljudska govorica, — so mu prinesli v celico zaboj človeških kosti in mu rekli , naj jih uredu zloži. V dobre pol ure je že imel na tleh zloženega okostnjaka . - Ali si gotov! - so ga vprašali naslednje jutro. — Vse v redu , — je odvrnil, — edinole v levem stopalu manjka majhna koščica. Kam, hudiča, ste mi jo skrili? Izza tistega časa so imeli on in njegovi potomci mir pred diplomirano zdravniško vedo.

Menda ne bo nihče štel v zlo, če ponovim sledeči primer enega od teh "Kmincev" :

Menda bo tega kakšnih trideset let, ko je živel nekje na Cerkljanskem prebrisan možak, ki je znal zdraviti vse bolezni. Posebno za "glidne bolezni" so rekli Cerkljanci, Poljanci , Žirovci in Tolminci , da ga ni imel para.

Pa res! Če si je kdo roko ali nogo zlomil, so ga h "Kmincu" peljali. Po treh ali štirih tednih je bilo vse lepo zaceljeno in zaraščeno. Možak je imel čudovito spretne roke , poznal je ustroj kosti , žilja , mišic in sklepov.

Nekoč se je neki ženski pod težkim jerbasom glava zaskočila . Par dni je nosila glavo postrani , levo uho ji je slonelo na levem ramenu kot da bi hotela poslušati , kaj je novega v rami.

Takrat je bil v Idriji okrožni zdravnik dr. Šuntar. ki je delal čast svojemu imenu, ker so ga vsi, ki so imeli ž njim kaj opravka, imenovali z "i" "u".

Dr. Šuntar ji je hotel prav po šintarsko naravnati glavo. Pripravil je par nožičkov, klešče, žago in vse potrebno. Ko je uboga ženska zagledala te priprave, mu je ušla ter se odpravila naravnost h Kmincu na Cerkljansko.

Bil je vroč dan. Kminec je baš seno sušil. Kar sredi senožeti mu je ženska potožila svoje križe in težave.

Kminec je molče prikimal ter se odpravil ž njo proti svojemu domu. Hiša je bila prazna. Vse je bilo v senožeti ali na polju. Rekel ji je, naj gre v kamro. In v kamro je privalil veliko klado ter skrbno zagrnil okna in zaklenil vrata. S stene je pa snel melerin. ( Melerin je ostra, ploščnata sekira s kratkim toporiščem .)

Tedaj je pa povzel Kminec  besedo. Govoril je z globokim glasom in vihal rokave : Poklekni baba !

Kaj bo? Kaj bo?- je stokala.

Poklekni ! In položi glavo na klado !

Pahniti jo je moral, da je storila, kar ji je zapovedal . Ni se ganila. Kar trda je bila samega strahu.

Kminec je dvignil sekiro visoko v zrak in izrekel smrtno obsodbo : Zdrava ne boš tako ali tako nikoli , zato je najbolje , da ti že sedaj glavo odsekam.

Ubogo revo je dušilo v grlu . Rada bi kričala , toda nobenega glasu ni mogla spraviti iz sebe.

Sedaj mirno drži !  — je zarohnel ter z vso silo zavihtel sekiro po zraku.

Ženska se je v smrtnem strahu krčevito zdrznila , nekaj ji je počilo v vratu , in glava je skočila v prejšnji položaj.

Tako znam pa jaz , je rekel Kminec ter ji pomagal na noge.  Ne nič ne košta . Samo te prosim , pojdi k idrijskemu Šintarju in mu povej. 

Nekoč so ga klicali k porodnici . Babica je bila bolna , v Idrijo ali v Tolmin je bilo pa predaleč.

Šel je in opravil bolje kot vsak zdravnik in babica.

Ko je pa oblast to zvedela , ga je začela preganjati . Poklican je bil pred sodišče . Zdravniki so ga tožili , sodnik naj bi ga pa sodil.

Povejte,  kaj veste o porodništvu ? mu je rekel sodnik , in zdravniki so se škodoželjno namuznili , češ , sedaj je Kminec v zagati.

Kminec je pa začel učeno razlagati : Porodi se dele v štiri vrste : naravne porode , prezgodnje porode , prepozne porode in nepravilne porode.

Zdravniki so našpičili ušesa.

Kminec je nadaljeval : Naraven porod je tisti , če ženska devet mesecev po poroki rodi. Prezgodnji porod je tisti , če ženska rodi dva ali tri mesece po poroki. Prepozni porod je tisti , če vdova rodi eno leto po moževi smrti. Nepravilen porod je pa , če žena sploh ne rodi , ampak če mesto nje , rodi brhka dekla , katero je mož  v hišo pripeljal.

Vir- Glas Naroda 23.12 1926 št.300 , 18.12 1936 št. 295 , 28.8 1939 št.200 

Zgodbo z originalnim naslovom "Prirodni zdravniki " napisal Janez Trček slovenski novinar , rojen v Idriji , glavni urednik časopisa Glas naroda iz New Yorka od leta 1916 pa vse do njegove smrti leta 1942. Kot glavni urednik je pisal stalne zabavne prispevke, ki so bili objavljeni pod psevdonimom Peter Zgaga, v katerih je neusmiljeno bičal napake in slabosti svojih rojakov.

Usoda

V bližini mojega rojstnega kraja , v Otaležu mali vasici ležeči nad cesto vodečo na Tolminsko, je pasel krave Anton Zajc , ki se ga je, ko je bil star dvanajst let, lotila silna želja po knjigah.

Kar iznenada mu je prišlo. Na šibki podlagi, ki sta mu jo bila dala župnik in učitelj , je začel graditi svoje znanje.

Vse, kar mu je prišlo pisanega ali tiskanega v roko, je ob nedeljskih popoldneh proučil s pomočjo učitelja, ki se je zanimal zanj.

V starosti petnajstih let je z župnikovem priporočilom v žepu odšel preko Rovt , sv.Treh kraljev, Podlipe in Vrhnike v Ljubljano , kjer so ga vzeli v Marjanišče.

Od prve do pete šole je bil najboljši učenec , ko je imel stopiti v šesto šolo , so ga pa potrdili in je tri dolga leta dragonarje služil.

Kot zrel mož se je vrnil v gimnazijo in po treh letih napravil maturo.

Nato je služil dve leti deloma za hlapca , deloma za pisarja ,da si je prihranil nekaj goldinarjev in odšel na Dunaj študirat jezikoslovje.

V Ljubljani se je v prostem času precej priučil angleščini, francoščini in italijanščini , dočim je češko , poljsko in rusko govoril kot da bi bil že vse svoje življenje v Pragi , Varšavi ali Petrogradu.

Na Dunaju mu je šla težka za hrano in stanovanje , no , pa boja za vsakdanji kruh je bil , vajen , saj ga je bojeval od svojega sedmega leta , ko sta mu umrla oče in mati ter ga je občina prevzela in je moral pasti krave , da se je enkrat na dan soka , krompirja in zelja najedel.

Bil je najbolj reven med revnimi, toda ponosen , da bi raje lakote umrl kot pa prosil ali sprejel ponujeno podporo.

Par ur na dan je žagal drva , za kar mu je dal prodajalec stanovanje v kleti.

V zgodnjih jutranjih urah je snažil čevlje v hotelu , ob večerih in nedeljah je pa gonil vrtiljak v Pratru.

Bogati ljudje ga niso hoteli , da bi jim poučeval otroke , ker je bil prerevno oblečen , in v boljšo družbo ni mogel iz istega vzroka.

Tako so potekla štiri leta v stradanju , bedi, trpljenju in učenju.

Učenje mu je delalo najmanj preglavic , ker je imel čudovit dar za študij , ki se mu jo posvetil.

Učil se je arabščine , perzijščine , sanskrita in raznih indskih jezikov.

Profesorji so so čudili njegovemu domnevanju in napredku.

Z odliko jo napravil doktorat in ves učenjaški svet presenetil s temeljito razpravo o orientalskih jezikih.

Neka znanstvena ustanova mu je dala tisoč goldinarjev nagrade.

In tedaj se je Anton Zajc , doktor filozofije in bivši kravji pastir iz Otaleža , v tridesetih letih svojega življenja  prvič spodobno oblekel in se po petnajstih letih prvič do sita najedel.

Petnajst let se je boril s kruto usodo in sijajno zmagal.

Zvečer tistega dne, ki je bil najlepši in najbolj srečen zanj , se je odpravil z Dunaja v domovino.

Na kolodvor je dospel v zadnjem trenutku , ko se je vlak že pomikal.

Zavihtel se je na stopnico , omahnil ter tako nesrečno padel na tračnico , da mu je kolesje odrezalo obe nogi nad kolenom.

Par ur pozneje je v bolnišnici umrl.

Vir-Glas naroda (New York) 30.11 1934 št.280

Zgodbo "Usoda " napisal Janez Trček slovenski novinar, rojen v Idriji , glavni urednik časopisa Glas naroda iz New Yorka od leta 1916 pa vse do njegove smrti leta 1942. Kot glavni urednik je pisal stalne zabavne prispevke, ki so bili objavljeni pod psevdonimom Peter Zgaga, v katerih je neusmiljeno bičal napake in slabosti svojih rojakov.

Opomba pisca bloga  - Zapisana zgodba govori o pravniku Jakobu Zajcu iz Pluženj in ne Antonu Zajcu , kot je zapisano.

Tauglich ali škart -Fantje z rdečimi nageljni: Vojaški nabori v Cerknem

Fantje z rdečimi nageljni: Vojaški nabori v Cerknem

Pomlad, ki je dišala po slovesu

Vsako pomlad, ko so cerkljanske hribe prekrili prvi zeleni odtenki in je narava začela neustavljivo brsteti, je v zraku visela nenavadna mešanica vzhičenosti in tesnobe. Mesec maj je bil v Cerknem že tradicionalno rezerviran za dogodek, ki je pomenil dokončen prehod iz brezskrbne mladosti v svet odraslih odgovornosti, a tudi v svet političnih viharjev tistega časa – za vojaški nabor.

Za mlade fante, ki so ravno dopolnili naborna leta, se je ta usodni dan začel že navsezgodaj zjutraj. Vasovanja in delo na kmetijah so za trenutek utihnili. Fantje so oblekli svoje najboljše, praznične obleke, si nadeli zloščene škornje in klobuke, ki so jih s ponosom – pa tudi s kančkom kljubovanja – okrasili s šopki svežega rožmarina, rdečih nageljnov in živopisanih trobarvnih trakov. Iz oddaljenih vasi, kot sta bili denimo Otalež in Lazec, so se proti trgu odpeljali na bogato okrašenih kmečkih vozovih. Po dolinah se je razlegalo glasno vriskanje, petje starih fantovskih pesmi in harmonika. Na zunaj je bilo vse videti kot velik praznik mladosti.

Vendar pa je bil ta veseli hrup pogosto le ščit pred negotovostjo. Čeprav se je večina fantov nabora na glas veselila in v njem videla potrditev svoje moškosti, so se nekateri potihoma zelo dobro zavedali, kaj ta dogodek v resnici prinaša. Ti so k naboru korakali dostojanstveno, resno in molče. Mnogi med njimi, zlasti tisti šibkejšega zdravja ali edinci na kmetijah, so v sebi goreče upali, da bodo zaradi telesne neustreznosti zavrnjeni in da se bodo lahko vrnili k domači plugi in družini.

Pred naborno komisijo: Cesarjeva tehtnica

Središče usodnega dogajanja je bila stavba za cerkljansko ljudsko šolo. Tam je v zadušljivem, uradnem vzdušju zasedala stroga naborna komisija. Za dolgo mizo so sedeli avstrijski vojaški zdravnik, nekaj visokih častnikov v bleščečih uniformah, navadni vojaki, ki so opravljali administrativno delo, in cerkljanski župan, ki je zastopal lokalno oblast in potrjeval identiteto fantov.

Postopek je bil hiter, skorajda industrijski. Mladeniči so morali stopiti pred komisijo, kjer so jih najprej zmerili. Nato je moral vsak rekrut narediti nekaj korakov dvakrat sem in tja po sobi, da so častniki ocenili njegovo držo in hod. Zdravnik je vsakemu drugemu ali tretjemu na hitro pretrkal prsi, poslušal utrip srca in zadeva je bila končana. Usoda posameznika je bila zapečatena v nekaj minutah z eno samo besedo: bodisi je bil spoznan za sposobnega bodisi za odvečnega. V takratnem uradnem jeziku se je to slišalo preprosto in neusmiljeno: „Tauglich“ ali „škart“.

Kdor je bil potrjen, je v roke prejel famozni beli listek – uradno potrdilo, da ga bo cesar vzel pod svoje zastave. Za mnoge je bil ta papir znak posebnega odlikovanja in ponosa, zato so si ga takoj zmagoslavno zataknili za klobuk, da so ga vsi videli. Tisti, ki so v naboru videli le nesrečo, pa so listek brez besed, z težkim srcem, varno spravili globoko v listnico, saj jim je pomenil isto kot sodna obsodba. Po drugi strani pa je bil tisti, ki je bil označen za „škart“, sprva iz sebe od čistega veselja. Izognil se je letom stroge vojaške tlake. V svojem navdušenju je tak fant nemudoma snel svoj fantovski šopek in ga privoščljivo pripel na klobuk tistemu sotrpinu, ki je moral k vojakom.

Zunaj, pred vhodom v šolsko stavbo, pa je bila kulisa povsem drugačna. Tam so v trepetu stale matere, žene in dekleta. Ko se je na vratih prikazal fant z belim listkom za klobukom, so ženske planile v gorke solze. Njihov jok je bil iskren in globok; v tistih negotovih časih so matere predobro vedele, da odhod k cesarski vojski pogosto pomeni enosmerno vozovnico in da se njihovi sinovi in možje morda nikoli več ne bodo vrnili pod domačo streho.

Prisega pod dvoglavim orlom

Ko je posamezen fant opravil pregled, se njegova svoboda za tisti dan še ni vrnila. Orožniki so potrjene fante nemudoma stlačili v posebno varovano sobo, kjer so morali v nestrpnem pričakovanju sedeti tako dolgo, dokler ni bilo celotno prebiranje končano.

Ko je komisija zaključila z delom, so fante zbrali in jih strogo postrojili na dvorišču pred stavbo. Sledil je najbolj slovesen, a hkrati najbolj obvezujoč del dneva – vojaška prisega. Fantje so morali dvigniti tri prste desne roke in pred vojaškimi oblastmi slovesno priseči zvestobo samemu „presvitlemu“ cesarju in kralju. Prisegali so zvestobo na vodi, na zemlji in v zraku, obljubljajoč svoje življenje za vero, cesarja in domovino.

V tistem trenutku je med fanti znova prevladal skupinski duh. Potrditev vojaške sposobnosti je za večino kljub vsemu pomenila vstop v svet odraslih moških, zato so svojo novo vlogo ponosno in izjemno glasno izražali z vzklikanjem: „Tauglich, tauglich!“ Tisti, ki niso bili sprejeti, so bili večinoma olajšani, a ne vsi. V takratni podeželski družbi je telesna hiba ali zavrnitev s strani vojske včasih veljala tudi za sramoto. Nekateri nesrečni fantje, ki so bili spoznani za nesposobne, so zato postali tarča neusmiljenega posmeha vrstnikov, češ da niso „pravi dedci“.

Krčmarski nemiri in zdravnikovo delo

Ko so uradne obveznosti odpadle in so se naborna vrata zaprla, se je napetost celega dneva prelila v cerkljanske gostilne. Za krčmarje je bil to zagotovo največji praznik v letu. Vse gostilne v trgu so bile do zadnjega kotička okupirane. Naborniki so v razgretem stanju hodili iz ene krčme v drugo, vino in žganje pa sta tekla v potokih.

Vsesplošni trušč je poskušal s svojo harmoniko preglasiti Valovnčer iz Lazca. A njegov instrument je bil komaj slišen, saj so ga popolnoma preglasili mogočni moški glasovi, glasno vriskanje in divje petje nabornikov, ki so utapljali bodisi svoj strah bodisi svoj ponos.

Veseljačenje pa je imelo tudi svojo temno stran. Popoldne se je prevesilo v večer in alkohol je opravil svoje. To je bil čas trdega dela za lokalne žandarje in predvsem za cerkljanskega zdravnika. Slednji je imel od poldneva pa do kasneje noči polne roke dela: v svoji ordinaciji je šival razbito kožo na glavah in obvezoval krvave rane, kamor je pač v vsesplošnem kaosu priletel kakšen kozarec, stol ali pest. Potrjeni naborniki so namreč želeli pred tistimi, ki so ostali doma, pa tudi pred fanti iz rivalskih sosednjih vasi, na vsak način dokazati svojo fizično premoč. Nekateri so pretepali tekmece iz čistega veselja, drugi iz obupa, večina pa preprosto zato, ker so pregloboko pogledali v kozarec.

Oktober: Slovo od rodne grude

Po majskem naboru je poletje hitro minilo, kmečka opravila so fante še zadnjič zaposlila doma, nato pa se je s hitrimi, neusmiljenimi koraki približeval mesec oktober. To je bil čas, ko so se morali naborniki dokončno pripraviti na odhod k vojakom.

Že nekaj tednov pred določenim dnem so na domove prispele uradne pozivnice, opremljene z zloglasnim pečatom avstrijskega dvoglavega orla. Te pozivnice so fantje ob odhodu z mešanico kljubovanja in usode zataknili k novemu šopku za klobuk. Priprave so bile skromne. V majhen, preprost lesen kovček – tisti ponarodeli kmečki „kufer“ – so stlačili vso svojo borno premoženje: par kosov perila, kakšen kos domačega kruha, prekajenega mesa in spomin na dekle. To je bila vsa lastnina, ki jih je spremljala na poti v tuje, neznane kraje širom prostranega imperija, od koder mnogi niso nikoli slišali jezika svojih prednikov.

Slovo od očeta, hlipajoče matere, bratov, sester in domačih dvorišč je bilo za vse pretresljivo. Bilo je polno neizrečenih besed, težkih skrbi in strahu, da se oči družinskih članov nikoli več ne bodo srečale. Tekle so solze, ki so napajale cerkljansko zemljo. In zgodovina je pokazala, da ta strah ni bil zaman. Kot takrat, ob tistih oktobrskih odhodih, so solze tekle tudi kasneje, ko so na vasi začele prihajati črne tiskovine. Mnogi izmed tistih veselih fantov, ki so spomladi vriskali na okrašenih vozovih iz Otaleža in Lazca, se na svojo rodno grudo niso nikoli več vrnili. Ostali so za vedno pokopani na daljnih, tuji bojiščih, njihovi leseni kovčki pa so ostali prazni spomin na izgubljeno mladost.

Naborniki iz Otaleža

Naborniki v Cerknem -Vir-Cerkljanski muzej 

 

Tat in klatež Anton Mihelič

 

Razprava pred okrožnim sodiščem v Gorici 10. septembra 1881 zoper Antona Miheliča iz Otaleža že kaznovanega zaradi zločina in tatvine, obtoženega  kaznivega dejanja tatvine. Razpravo je vodil državni tožilec Doliak.

Vir- L'Indipendente : giornale politico, economico, letterario, commerciale, marittimo ( politični, gospodarski, literarni, trgovski, pomorski časopis )- Trst 5.9 1881

 

Anton Mihelič je priznal tatvine, ki jih je izvršil , potem ko je bil 8.aprila 1881 izpuščen iz zapora v Gradiški, kjer je prestajal zadnjo kazen leta in pol zapora zaradi tatvin in klateštva.

2.maja 1881 je v Plužnjah  iz hiše Marije Eržen ukradel denar in hrano v skupni vrednosti višji od 5 goldinarjev. Tatvine je nadaljeval v času od 7 do 11 maja, ko je Matiji Otrin v Oselici in Ani Bevk  na Bevkovem vrhu iz zaprtih hiš ukradel predmete v vrednosti več kot 5 goldinarjev in v Jaznah Blažu Rejcu in njegovemu sinu telovnik in druge predmete v vrednosti 3,40 goldinarjev.

Ob  upoštevanju dejstev , da je Mihelič že v  prvem mesecu po izhodu iz zapora in obsegu kaznivih dejanj (tatvine), za katera je bil obsojen že prej  je bilo utemeljeno mnenje sodišča , da gre za posameznika, ki je pridobil navado kraje, zato je bila zoper Miheliča vložena nova obtožnica zaradi kaznivega dejanja tatvine .

Na podlagi te sodbe je bil obtoženi Mihelič spoznan za krivega kaznivega dejanja tatvine, obsojen namesto na 5 do 10 let na 4 letno strogo kazen zapora.

Biografska saga bratov Kofol iz Lazca v kolesju povojnega begunstva

Na domačiji Makuc iz Lazca se je Andreju Kofol in Frančiški Makuc rodilo 10 otrok, od katerih so 4 umrli kmalu po rojstvu. Dva med njimi sta po drugi svetovni vojni zapustila domovino in pred komunizmom zbežala na skrivaj  preko meje domovine . Ludvik v Italijo od koder ga je pot vodila v Argentino in Konrad v Avstrijo in od tam v Kanado .

Ludvik rojen 17. 8 1915  je leta 1947 emigriral v Argentino v mesto Caseros , kjer se je poročil z Milko iz Levpe nad Avčami. Še v Argentini so se jima v Buenos Airesu rodili 3 otroci: Toni, Anita in Miha. Kasneje sta se z ženo  preselila k bratu Konradu v Kanado. V Kanadi je Ludvik zgradil hišo, se ločil od Milke in se poročil z drugo ženo. Vrnil se je v domovino, kjer si je na Mostu na Soči kupil hišo in tam leta 1989 tudi umrl.

Konrad rojen 29.2 1926  je leta 1952 emigriral v Kanado .V Kanadi se je poročil z Ano Canjkar in rodila se jima je hči Arlene. Umrl je v 25. 8 1996 v mestu Vancouver.

Vir-Vancouver Sun 28.8 1996 

 

Biografska saga bratov Kofol iz Lazca v kolesju povojnega begunstva

Usoda, zapisana v arhivskem prahu

Zgodovino dvajsetega stoletja na slovenskem narodnostnem ozemlju so pisali tektonski geopolitični premiki, ki se s slovensko silo niso neusmiljeno zažirali le v velike sisteme, ampak predvsem v usode malih ljudi. Ko danes v arhivih Mednarodne begunske organizacije (IRO) in Mednarodne službe za iskanje (Arolsen Archives) odpiramo porumenele liste s taboriščnimi oznakami, administrativnimi žigi in birokratskimi kraticami v angleškem, nemškem ali francoskem jeziku, pred nami oživijo zgodbe, ki presegajo domišljijo leposlovcev.

Ena najbolj kompleksnih in dramatičnih je saga družine Kofol iz odmaknjene gorske vasice Lazec v župniji Cerkno. Skozi usodi dveh bratov, Ludvika in Konrada Kofola, se zrcali celotna kalvarija primorskega človeka, ujetega med kladivo fašistične mobilizacije in nakovalo komunističnega totalitarizma. To je zgodba o izgubi domovine, uničenju družinske eksistence, birokratskem boju za golo preživetje v taboriščih Italije in Avstrije ter o neupogljivi bratovski ljubezni, ki je premostila Atlantski ocean.

 Idila pod senco dveh imperijev

Vasica Lazec leži na strmih pobočjih nad Cerknim, v svetu, kjer je preživetje od nekdaj zahtevalo trdo delo na zemlji. V tem okolju sta si dom ustvarila Andrej Kofol in njegova žena Frančiška. Njun zakon je bil blagoslovljen z otroki, med katerimi sta osrednjo vlogo v naši pripovedi odigrala sinova Ludvik, rojen 17. avgusta 1915, in devet let mlajši Konrad, rojen 19. februarja 1924 (v delu kasnejših avstrijskih taboriščnih dokumentov se pojavi tudi datum 19. junij 1924).Mladost obeh bratov je bila radikalno določena z zunanjepolitičnimi realnostmi. Po prvi svetovni vojni je Primorska na podlagi Rapalske pogodbe pripadla Kraljevini Italiji. Slovenski živelj je bil izpostavljen prisilni italijanizaciji in fašističnemu zatiranju. Ker sta bila fanta uradno rojena na ozemlju italijanske države, sta bila podvržena njenim zakonom – vključno z vojaško obveznostjo. Ko je druga svetovna vojna dosegla vrhunec, je fašistični aparat začel mrzlično rekrutirati slovenske fante. Prvega februarja 1943 so italijanske okupacijske enote vkorakale v sosednjo vas Jagršče in mobilizirale vse razpoložljive mlade moža. Med njimi je bil tudi devetnajstletni Konrad Kofol. Vpoklican je bil kot pehotni vojak v 16. brigado italijanske vojske in poslan na urjenje v Videm (Udine). Vendar pa je usoda hotela, da je bila njegova vojaška služba pod italijansko zastavo kratka. Konrad je bil šibkega zdravja; po dveh mesecih mučnega urjenja v italijanski uniformi ga je vojaška zdravniška komisija zaradi bolezni odpustila domov. Vrnil se je na očetovo kmetijo v Lazec, kjer je nadaljeval z delom na zemlji.

 Ludvikova vojna kalvarija in nemško taborišče

Starejši brat Ludvik Kofol si je medtem izbral drugačno pot. Izšolal se je za strojnega mehanika, kar je bil v tistem času cenjen in redek poklic v hribovitem cerkljanskem svetu. Zaposlitev je našel v bližnji Idriji, v tamkajšnjem svetovno znanem rudniku živega srebra, ki je bil strateškega pomena za vsakega okupatorja.

Po kapitulaciji Italije septembra 1943 so nadzor nad rudnikom in celotno regijo prevzeli Nemci. Delo v rudniku pod nacističnim škornjem je bilo nevarno in izčrpavajoče. Ludvik, zaveden Slovenec, se ni mogel sprijazniti s terorjem novega gospodarja. Nemške varnostne službe so ga kmalu obtožile sabotaže na ključnih rudniških napravah. Prijeli so ga, ga podvrgli zasliševanjem in ga brez milosti deportirali v osrčje Tretjega rajha – v zloglasno koncentracijsko taborišče blizu Dresdna.

Tam je Ludvik preživel najhujše mesece svojega življenja, obdan z lakoto, mrazom in stalno grožnjo smrti. Ko so spomladi leta 1945 taborišče končno osvobodile enote sovjetske Rdeče armade, je bil Ludvik fizično izčrpan, a živ. Prebil se je nazaj na domačo Primorsko, prepričan, da je konec vojne prinesel dolgo pričakovano svobodo.

Razblinjene iluzije in maščevanje novega režima

Konec druge svetovne vojne maja 1945 pa na Primorskem ni prinesel miru, temveč nov krog ideološkega nasilja. Konec decembra 1944 so partizanske enote zasedle vas Lazec in takoj izvedle splošno mobilizacijo vseh za boj sposobnih moških. Med njimi je bil ponovno Konrad Kofol. V novonastali jugoslovanski vojski je služil vse do 19. decembra 1946. Zaradi slabšega zdravstvenega stanja so ga oblasti premestile v zaledje – deloval je kot kuharski pomočnik in vojak v Idriji.

Ko se je Konrad konec leta 1946 demobiliziral in vrnil na očetovo kmetijo, se je znašel v povsem novi družbeni realnosti. Nova komunistična oblast je prek lokalnih organov (Krajevnega ljudskega odbora Idrija-Cerkno) in tajne policije (OZNA) začela izvajati strahovit pritisk na prebivalstvo. Od obeh bratov so lokalni partijski veljaki agresivno zahtevali, da vstopita v Komunistično partijo.

Brata Kofol, vzgojena v tradicionalnih krščanskih vrednotah, zavezana osebni svobodi in kmečki zemlji, sta to odločno zavrnila. S tem sta podpisala svojo obsodbo v očeh režima, ki nevtralnosti ali dvoma ni dopuščal. Prvi je udarec utrpel Ludvik. Zaradi svojega odkritega nasprotovanja novi oblasti in kritike režima so ga komunisti 30. januarja 1947 aretirali. Na montiranem procesu so ga obsodili na 18 mesecev prisilnega dela. Toda ponosni strojni mehanik se ni pustil zlomiti; po nekaj mesecih mu je uspel drzen in nevaren beg iz delovnega taborišča. Prebežal je mejo in se zatekel v Trst oziroma tisto območje Julijske krajine (cona A), ki je bilo pod upravo Zavezniške vojaške vlade.

Konrad je ostal doma, v Lazcu, a njegovo življenje se je spremenilo v pekel. Ker je bil starejši brat na begu, je bil pod stalnim nadzorom tajne policije. Sumili so ga, da je prav on organiziral in pomagal bratu pri ilegalnem prehodu meje. Ker je Konrad še naprej kljuboval nenehnim pisnim in ustnim pozivom k vstopu v partijo, se je režim odločil za kruto kolektivno kazen družine. Očetu Andreju Kofolu so oblasti iz maščevanja nacionalizirale celotno kmetijo in posestvo. Zemljo so vključili v kmetijsko zadrugo, ponosnega gospodarja Andreja pa so prisilili, da je pod stare dni delal kot navaden delavec na lastni dedni zemlji.

Konradov beg čez gorski greben Košute

Ker doma ni mogel več preživeti, je Konrad oktobra 1947 zapustil Lazec in si poiskal delo v Kranju. Zaposlil se je kot pomožni delavec v novoustanovljeni tovarni Iskra. Tam je prejel knjižico tovarniškega socialnega zavarovanja, a kmalu ugotovil, da pred partijskim aparatom ne more pobegniti. Tudi v tovarniških halah Iskre so ga sindikalni in partijski sekretarji nenehno šikanirali ter od njega zahtevali podpis pristopne izjave za partijo. Ker je ponovno zavrnil, so pritiski postali nevzdržni, začeli so vplivati na njegovo delo in 30. maja 1948 je bil iz Iskre odpuščen. Junija 1948 se je umaknil še globlje na Gorenjsko, v Tržič, kjer je dobil delo kot gozdni delavec pri Gozdni upravi. Delo v karavanških gozdovih je bilo izjemno težko, a dobro plačano – prejemal je za tiste čase visokih 5.000 dinarjev plače. Kljub temu mu tajna policija ni dala miru. Grožnje s prisilnim delom so postale del njegovega vsakdana.

Aprila 1950 je napetost dosegla vrelišče. Konrad je prek zaupnih poti prejel dramatično opozorilo prijatelja: »UDBA pripravlja tvojo aretacijo. Če te ujamejo, te bodo zaprli ali poslali na prisilno delo.« Konrad je vedel, da bi vrnitev v zaporsko celico verjetno pomenila njegovo fizično likvidacijo. Sprejel je najtežjo odločitev v življenju.

V noči na 22. april 1950 je zapustil Tržič. Da ne bi staršev spravil v smrtno nevarnost pred zasliševalci tajne policije, jim o svojem odhodu ni povedal niti besede. Sam, brez prtljage, zgolj v delovni obleki, se je podal v neusmiljene strmine Karavank. Njegov cilj je bil gorski greben Košute, ki je takrat predstavljal smrtonosno mejo med titovsko Jugoslavijo in okupirano Avstrijo. Prehod čez zasnežene gorske prelaze je bil izčrpavajoč, a želja po svobodi je bila močnejša od strahu pred mejnimi patruljami (KNOJ), ki so na prebežnike streljale brez opozorila. 22. aprila 1950 je Konrad uspešno prestopil mejo, se peš spustil v Borovlje (Ferlach) na avstrijskem Koroškem in se nemudoma prijavil na lokalni žandarmerijski postaji.

 Ludvikova pot skozi italijanska taborišča

Medtem ko je Konrad v Avstriji šele stopal na begunsko pot, je njegov starejši brat Ludvik v Italiji že dve leti preživljal zapleten proces registracije pod okriljem Mednarodne begunske organizacije (IRO). Ludvikova taboriščna pot v Italiji je bila dolga in polna nenehnih premikov. Iz arhivske indeksne kartice je razvidno, da so ga zavezniške oblasti sprva namestile v zbirni center v Bologni.

Od tam se je začela njegova selitev skozi italijanska taborišča za razseljene osebe (DP-taborišča):

• 13. maja 1948 so ga premestili v uradno taborišče M.12 v Bologni.
• 15. maja 1948, že dva dni kasneje, je bil poslan v taborišče Bagnoli blizu Neaplja – enega največjih zbirnih centrov za prekomorsko emigracijo.
• 22. junija 1948 so ga premestili v taborišče Pagani v provinci Salerno.
• 1. julija 1948 so ga vrnili v Bagnoli, kjer so ga pripravljali na vkrcanje.

Tudi Ludvik je moral skozi stroga administrativna sita uradnikov IRO. Januarja 1948 je bil njegov begunski status sprva zavrnjen, saj uradniki zaradi pomanjkanja dokumentov niso verjeli njegovi zgodbi o nemškem taborišču in komunistični obsodbi na prisilno delo. V francosko napisanem poročilu zapisnikarja V. A. Temnomeroffa je bilo navedeno, da so njegove izjave »brez vsakršnega začetnega dokaza«. Vendar pa se je Ludvik julija 1948 udeležil dolgih, večdnevnih razgovorov v Rimu. Pritožbena komisija v Ženevi pod predsedovanjem H. Thiebauda je 23. avgusta 1948 končno ugodila njegovi pritožbi in ga razglasila za upravičenega (Eligible) do statusa političnega begunca.

Ta pozitivna odločitev mu je takoj rešila življenje. Premestili so ga v pristanišče Sirakuza na Siciliji, kjer se je 29. septembra 1948 vkrcal na parnik s/s General San Martin in odplul proti Južni Ameriki. Njegov novi dom je postala Argentina.

 Avstrijski birokratski zid in Konradov obup

V Avstriji pa se je za mladega Konrada začela povsem drugačna kalvarija. Po prestopu meje je tri tedne preživel v karantenskem taborišču Purnitz. 17. maja 1950 so mu izdali osebne dokumente (identifikacijsko kartico in odpustnico iz taborišča) ter ga dodelili v okrožje Velikovec (Völkermarkt) na Koroškem.

Zatekel se je v kraj Škocjan v Podjuni (St. Kanzian am Klopeiner See), kjer je dobil zatočišče pri koroškem Slovencu Rudolfu Wanku in začel ponovno delati kot pomožni gozdni delavec. Junija 1950 je Konrad vložil uradno »Prošnjo za pomoč« (Application for Assistance) na urad IRO pod matično številko 1.074.337. Sledili so mučni meseci čakanja in razgovorov z anglo-ameriškimi uradniki. 13. oktobra 1950 pa je sledil uničujoč birokratski udarec. Uradnik za ugotavljanje statusa (Eligibility Officer) je v poročilu z dne 12. oktobra 1950 njegovo prošnjo v celoti zavrnil. Uradnik, vzgojen v zahodnem svetu demokratičnih standardov, preprosto ni mogel razumeti ali verjeti totalitarni realnosti na Balkanu. V angleško tipkano poročilo je zapisal:»Zdi se nemogoče, da bi bila očetova zemlja nacionalizirana zgolj iz teh kazenskih razlogov ... Njegova plača gozdnega delavca v Tržiču je bila dobra, razmere zanj niso bile neznosne. Podana zgodba je neverodostojna. Pritožnik je zgolj ekonomski migrant, ki se želi pridružiti bratu v Argentini. Zato ne sodi pod mandat IRO.«

Konrad se je znašel v brezizhodnem položaju. Brez statusa IRO je izgubil pravico do taboriščne oskrbe, zaščite pred repatriacijo in, kar je bilo najhuje, do brezplačnega prekomorskega prevoza z emigrantskimi ladjami. Kljub slabemu znanju nemškega jezika in prekoračitvi vseh uradnih rokov je Konrad s pomočjo koroških rojakov zbral pogum in 6. februarja 1951 vložil obsežno pisno pritožbo (Berufung), naslovljeno na begunski center v Beljaku. V njej je ponovno, izjemno ostro in iskreno opisal politični teror: »Moja odklonitev vstopa v Komunistično partijo je imela zame hude posledice ... Komunistična partija je od mene zahtevala podporo, sam pa sem bil v stalnem nesoglasju z njo, zato so me obravnavali kot sovražnika komunizma in me neusmiljeno preganjali ...«

Toda birokracija v Ženevi je ostala hladna. Pritožbena komisija (Review Board) pod vodstvom M. de Baera je 16. marca 1951 njegovo pritožbo dokončno zavrnila z rdečim pripisom NOT within the Mandate. Konrad je bil uradno izbrisan iz sistema mednarodne pomoči. Moral je zapustiti Podjuno in se preseliti v Šmohor (Hermagor) v Ziljski dolini, kjer je živel na naslovu Jauernick 193A ter opravljal težko delo kot žagarski delavec pri lokalnem podjetju Brandner. Njegove sanje o svobodi so se razblinjale na koroški žagi.

 Rešilni glas iz Argentine

Ko je kazalo, da je vsako upanje izgubljeno, pa je v usodo odločilno posegla družinska solidarnost, ki je presegla oceanske razdalje. Iz daljne Argentine, iz prašnega mesta Ceres v provinci Santa Fe, se je avgusta 1951 oglašal starejši brat Ludvik. Izvedel je za birokratsko zavrnitev svojega mlajšega brata in se odločil ukrepati. Avgusta 1951 je Ludvik napisal uradno pismo neposredno vodstvu IRO v Avstriji.

To pismo je pretresljiv dokument o realnosti življenja prvih slovenskih povojnih emigrantov v Južni Ameriki. Ludvik je odkrito napisal: »Obračam se na vas s prošnjo glede svojega brata Konrada ... Sporočam vam, da sem pri argentinskih oblasteh uredil vse potrebno zanj in mu našel zaposlitev. Sam pa mu nikakor ne morem plačati potnih stroškov. Moj mesečni zaslužek znaša komaj 460 pesov, za oskrbo, hrano in stanovanje pa moram plačati preko 400 pesov. Poleg vsega tega sem sam bolan ...«

Kljub lastni revščini, bolezni in težkemu prebijanju skozi argentinski vsakdan pa je Ludviku uspel izjemen podvig: pri argentinskih migracijskih oblasteh je pridobil uradno garancijsko pismo (t. i. llamada), s katerim je jamčil, da ima Konrad v Argentini zagotovljeno delovno mesto in nastanitev ter da ne bo padel na breme države.

To uradno jamstvo iz Argentine je bil tisti ključni dokument, ki so ga mednarodni uradniki potrebovali. Dokazovalo je, da se Konrad ne izseljuje na slepo srečo kot ekonomski avanturist, temveč gre za zakonito združevanje družine, ki jo je razbil totalitarni režim. Birokratski mlini IRO v Beljaku so ponovno odprli Konradov spis številka 1.074.337. Drugi uradniki so preučili bratovo pismo, s svinčnikom prečrtali prejšnje trditve o »neverodostojnosti« in na dno dokumenta končno dopisali odrešilni vpis: 1.074.337 IN (In Mandate). Konrad Kofol je po letu in pol agonije vendarle prejel odobritev begunskega statusa in pravico do plačane ladijske vozovnice do Buenos Airesa.

Svoboda pod Južnim križem

Zgodba bratov Konrada in Ludvika Kofola iz Lazca je veličastna in hkrati pretresljiva epopeja o slovenski neupogljivosti. Iz majhne, odmaknjene primorske vasi sta bila mlada moža zaradi zvestobe svoji vesti, veri in svobodi iztrgana iz domačih korenin. Njuna družina je bila gospodarsko uničena, njun oče ponižan v hlapca na lastni zemlji, njuna mladost pa preživeta v taboriščih med žicami in birokratskimi zavrnitvami.

Pa vendar ta arhivska zgodba ne pušča grenkega okusa poraza. Je pričevanje o zmagi človečnosti. Pismo bolnega in revnega strojnega mehanika Ludvika iz oddaljenega mesta Ceres v Argentini je zlomilo togo mednarodno birokracijo in rešilo mlajšega brata Konrada s koroške žage. Brata Kofol sta pod širnim nebom Argentine, pod Južnim križem, končno našla tisto, za kar sta žrtvovala vse – osebno svobodo in mir, daleč stran od strahu in tiranije, ki sta opustošila njuno rodno Primorsko. Njun spomin, zapisan v arhivih, ostaja večen opomin na ceno svobode.

. 

Vir in slike - https://collections.arolsen-archives.org