Andrej Kacin (1829–1875): Goreč dušni pastir, narodni buditelj in prosvetitelj pod Šebreljsko planoto

Andrej Kacin (1829–1875): Goreč dušni pastir, narodni buditelj in prosvetitelj pod Šebreljsko planoto

Med številnimi primorskimi duhovniki 19. stoletja, ki so svoje življenje nesebično darovali Bogu, narodu in preprostemu ljudstvu, zavzema pomembno, a pogosto prezrto mesto Andrej Kacin. Kot zaveden Slovenec in sin cerkljanskih hribov je s svojim verskim, prosvetnim in političnim delovanjem pustil neizbrisan pečat v Šebreljah, Cerknem in širši Goriški regiji. V zgodovinski spomin se je zapisal ne le kot skrben dušni pastir, temveč tudi kot aktiven udeleženec taborov in pobudnik šolstva na podeželju.

Mladost in pot v duhovniški poklic

Andrej Kacin se je rodil 14. novembra 1829 v hriboviti vasici Otalež, na domačiji, ki se ji je po domače reklo na Hmenic. Rodil se je v trdni kmečki družini kot zakonski sin Gregorja Kacina in Ane, rojene Seljak. Vzgoja v varnem, vernem in delavnem domačem okolju je v njem že zgodaj obudila klic k duhovnemu poklicu.

Po uspešno zaključenem šolanju in bogoslovnih študijih v Gorici je bil 21. septembra 1856 posvečen v duhovnika. Svojo kaplansko pot je začel v spodnji Vipavski dolini v Prvačini, od koder so ga kasneje premestili bližje rojstnemu kraju, v župnijo Cerkno. Obe službi sta mu dali dragocene izkušnje za vodenje samostojne fare, ki jo je prevzel v zrelih letih.

Narodno prebujenje: Udejstvovanje v taborskem gibanju

Kacinovo delovanje v drugi polovici 1860-ih in v začetku 1870-ih let sovpada z obdobjem najmočnejšega slovenskega narodnega prebujenja, poznanega kot taborsko gibanje. Kot zaveden primorski duhovnik je hitro sprejel ideje o narodni enakopravnosti in se aktivno vključil v politično življenje.

Leta 1869 je bil izvoljen v pripravljalni odbor znamenitega Briškega tabora, kjer je zastopal cerkljanski okraj. Kacin je skupaj s somišljeniki odločno zagovarjal takratne temeljne točke slovenskega političnega programa:

• Združitev vseh slovenskih pokrajin v enotno administrativno enoto – kronovino Slovenijo – z lastnim deželnim zborom.
• Uvedbo slovenskega jezika kot uradnega jezika v vseh javnih uradih na slovenskem narodnostnem ozemlju.
• Slovenski pouk v vseh javnih osnovnih in srednjih šolah, s čimer bi se prekinil pritisk ponemčevanja in italijanizacije.

Štirinajst plodnih let v Šebreljah: Prosveta in obnova svetišča

Najgloblje sledi je Andrej Kacin pustil v Šebreljah, kjer je kot župnik služboval štirinajst let, vse do svoje prezgodnje smrti. Šebreljska fara je bila zaradi visokogorske lege, raztresenih kmetij in zahtevnega terena izjemno težavna za upravljanje, a Kacin se je dela lotil z mladostno vnemo.

Ustanovitev župnijske šole (1867)

Zavedajoč se, da brez izobrazbe ni narodnega napredka, je leta 1867 v Šebreljah ustanovil župnijsko šolo. Ker uradnega učitelja ni bilo, je ob nedeljah sam poprijel za delo in poučeval domače otroke branja, pisanja, računanja in krščanskega nauka. S tem je postavil temelje pismenosti in prosvete v tem odmaknjenem hribovskem kraju.

Obnova cerkve sv. Ivana (1871)

Pod Kacinovim vodstvom so Šebreljci leta 1871 izvedli izjemen gradbeni in skupnostni podvig – obnovo zgodovinske cerkvice sv. Ivana, ki stoji na slikovitem pomolu nad reko Idrijco. Cerkev je pred tem več kot sto let propadala. Ustno izročilo je govorilo, da je farane, ki so s stare cerkve trgali les in streho, zadela Božja roka, vas pa so kasneje prizadeli trije hudi požari. Domoljubni Šebreljci so sklenili cerkvico obnoviti kot spomenik svojim prednikom, ki počivajo na tamkajšnjem opuščenem pokopališču.

Župnik Kacin je uspel združiti celotno skupnost. Domačini so prispevali les, kamen in prostovoljno delo, denarna pomoč pa je prišla iz celotnega cerkljanskega okraja ter celo od duhovščine in meščanov iz Gorice. Priznani podobar Tavčar iz Idrije je za cerkev izdelal prelep, snažen in ličen oltar.

Svečani blagoslov obnovljene cerkve je potekal 25. junija 1871. Dogodek je privabil nepregledno množico vernikov iz vseh okoliških krajev. Obred je vodil cerkljanski dekan J. Jeram, katerega ganljiv in poučen govor je obiskovalcem izvabil solze v oči. Časnik Zgodnja Danica je takrat poročal o izjemnem uspehu nabirke (zbralo se je kar 300 goldinarjev) ter zapisal: »Čast v. č. gosp. šebreljskemu župniku št. Kacin-u, da je pod njegovim vodstvom cerkvica v tako kratkem času dodelana.«

Prezgodnje slovo in zapuščina

Težko delo v raztreseni gorski župniji, nenehni napori in ostro podnebje so načeli Kacinovo zdravje. Zbolel je za takrat neozdravljivo pljučno sušico (tuberkulozo). Po dolgotrajni in potrpežljivi bolezni je mirno zaspal v Gospodu 3. marca 1875 v Šebreljah, star komaj 45 let (v takratnih zapisih navedeno v 43. letu duhovniške/zrele starosti).

Pokopali so ga 5. marca 1875 v Šebreljah. Kljub hudi zimi in obilnemu snegu se je na pogrebu zbrala ogromna množica hvaležnih faranov ter osem duhovniških sobratov, ki so se prišli posloviti od svojega stanovskega kolega.

O njegovi smrti sta spoštljivo poročala tako goriški časnik Glas kot verski list Zgodnja Danica. V osmrtnici v Glasu (12. 3. 1875) so o njem zapisali besede, ki najbolje povzemajo njegovo življenjsko poslanstvo:

»Zgubila je žalujoča fara vnetega dušnega pastirja, domovina zvestega sina. Bil je tako rekoč žrtva svojega težavnega posla... Bil je delaven in vnet za svoj stan; dobrosrčen, ter blagega značaja, in ni imel osobnih sovražnikov.«

Andrej Kacin ostaja svetel zgled primorskega duhovnika, ki je v težkih časih avstrijskega cesarstva s kmečko trmo, globoko vero in narodno zavestjo dvigoval kulturni in duhovni nivo slovenskega človeka pod Šebreljsko planoto.

O njegovi smrti je poročal Katoliški cerkven list Zgodnja Danica 19.3 1875

Župnik Ivan Podobnik

Ivan Podobnik .

Vir-Goriška straža 5.10 1928 št.75

Rojen 23.12.1877 V Plužnjah pri Otaležu.Po končani gimnaziji je študiral nekaj časa pravo na dunajski univerzi, pozneje je stopil v goriško bogoslovnico.Svojo prvo mašo je imel v Otaležu 9.7 1903.. Ko je bil kaplan v Mirnu, ga je  nadškof Jordan poslal na graško univerzo študirat slavistiko, toda ni mu bila sreča mila, takoj po smrti nadškofa Jordana je bil odpoklican. Nekaj časa je bil župni upravitelj v Ajdovščini in potem od leta 1908 kar 20 let vikar v Gradnem. Koder ga je peljala življenjska pot, povsod je ostal ljudem v blagem spominu. Ljudstvo ga je silno ljubilo in častilo, ker je bil vzoren duhovnik, vljuden z vsakim in vedno pripravljen pomagati revnim. Ob začetku vojne z Italijo je ostal na svojem mestu v Gradnem, ki so ga Italijani zasedli že drugi dan po napovedi vojne. Ker so ljudje ostali ves čas vojne doma, je bil rajnki Podobnik ljudem v veliko tolažbo in je z njimi vred marsikaj hudega prestal. Miren in tih, vnet za zveličanje duš in lepoto hiše božje je preživel svoje prekratko življenje.Umrl je 25.9.1928, star 51 let.


Njegovo življenje je zaznamovala prva svetovna vojna in pustila v njem hude posledice.Že prvi dan vojne, 24. maja so ga aretirali italijanski vojaki, češ da je dajal z zvonika svetlobne znake Avstrijcem. Ubogi Podobnik ni imel v sebi niti mrvice vojaškega duha in jo je popihal s culo najpotrebnejšega iz Gradnega proti Kojskemu kakor hitro je zvedel, da se bodo vsak trenutek pojavili italijanski vojaki. Na farovška vrata je obesil napis: Zbežal sem iz strahu pred Italijani. Italijani, jejte in pijte, kolikor vas je volja! Toda župnik v Kojskem ga je obvestil, da je nadškof Sedej pozval pred dvema dnevoma vse duhovnike, da ne sme nihče zapustiti svoje črede. Vrnil se je nazaj v Gradno, kjer so italijanski vojaki pridno izpolnjevali njegovo vabilo in praznili sode. Tam so ga oblasti prijele in skupaj z Lenardičem župnijskim upraviteljem iz Kožbane prisilile, da sta jim kazala pot skozi gozdove na vrh Gendre (Korade). Družbo je obema duhovnikoma delal še ključar Blažič. Celo pot niso srečali žive duše, kaj šele Avstrijce! Ves ta vojaški oddelek se je nenadno pojavil na strateško važnem in razglednem vrhu na Koradi visoko nad Soško dolino. Nekaj dni potem so veliki italijanski listi iz Milana in Rima poročali, da so »naše hrabre čete zavzele Korado s pomočjo kožbanskega župnika«. Novica je šla po svetu in so jo na žalost brali tudi v avstrijskem tiskovnem uradu na Dunaju. Ko sta se s tega prisilnega in nevarnega izleta Podobnik in Lenardič vrnila, ju niso več zaprli. Podobniku ni bilo preveč lepo v Gradnem, kjer so bili izselili večino prebivalstva: v župnišču so operirali ranjence, cerkev so spremenili v bolnišnico in nato v skladišče topov in municije. Tih in ponižen je Podobnik prenašal vse tegobe, toda po dveh in pol letih vojne napetosti so mu popustili živci in ga je mučila nespečnost. Da bi prišel spet do spanja se je zavijal v rjuho, namazano z ilovico, namočeno z jesihom. Trpel je tudi od preganjavice in si ni upal jesti, češ da ga hočejo Italijani zastrupiti. Spravili so ga v bolnišnico San Osvaldo v Vidmu, kjer je umrl po dolgem trpljenju 25. septembra 1928. Brici so ga radi imeli, ker je bil tako skromen in ponižen in so ga, kar je bil prvi primer, pokopali v zidano grobnico. Pokopal ga je dekan Jože Milanič, in prebral Podobnikov lastni nagrobni govor" V Gorici, dne 30. aprila 1928, na dan mojega odhoda iz Gradnegu. Dragi moji vikarjani! Od 7. nov. 1908 pa do danes sem bil med vami. Nisem mislil, da me bo kdüj zadela tako strašna nesreća , da me bo tako strašna bolezen ločila od vas. Pišem Vam, dokler sem še pri razumu. Vedite! Vojna je mene tako strašno končala! Ne mislite, da se preveč težko ločim s sveta. Res je mučno misliti: ravno si vse uredil, pa treba umreti. Pa nič zato! Kmalu bova združena z g. Spitzerjem. Vsaj upam, da ne bom predolgo trpel. Dva moja sošolca Lavrenčič in Kobal sta pred menoj šla v večnost. Letos dne 3. avg. bi obhajali 25 letnico mašništva; jo bomo pa v nebesih. Upam tudi jaz! Prosim predragi! Bodite verni! Ljubite Boga! Pustite na stran vse slabo! Ko boste ob večerih molili, dodajte tudi zame — ali še živega ali že mrtvega — en »oče naš« in eno »češčeno marijo«. Pri Vas želim biti pokopan. Tudi če umrjem v S. Osvaldu pod Vidmom, prosim Vas z vzdignjenimi rokami, poskrbite, da pridem v Gradno, da bom med svojimi duhovljani pokopan. Pokopan bi bil rad v bližini vhoda na pokopališče, na desno, v bližini, kjer počivata rajni Erzentič Jožef in Franc Kristančič. Želel bi, da se grob prehitro ne prekoplje. Potem Vas prosim, da mi vsi odpustite, če sem katerega kdaj žalil. Jaz odpustim vsem in nimam najmanjšega sovraštva do nobenega. Bodite dobri, pošteni. Bojte se Boga! In svojega ubogega vikarja se spominjajte v molitvah. Naj bo to moj zadnji pozdrav mojim nekdanjim dobrim vikarjanom! Z Bogom, z Bogom in na svidenje pri Bogu!" Ivan Podobnik, vikar


Pogreb  vikarja  g. Ivana Podobnika, ne Ie domačinom, ampak vsem Brdam ostal v trajnem spominu. Duhovljani so okrasili in opletli z venci in cvetlicami vso sobo v župnišču, v kateri je bila krsta od četrtka na petek izpostavljena. Ob poti, po kateri se je imel premikati pogreb, so nasadili maje. Po oknih in to že v Višnjeviku so bili izgrnjeni žalni prti. Ljudstva je prišlo od vseh strani Brd vse polno. 18 vencev so nesli fantje. Po večini so jih poklonili duhovljani. Tri Marijine družbe — Gradno, Biljana, Medana, s cvetjem in v belih oblekah so stopale za Marijino zastavo.