Življenje pod Otaležkim vrhom: Socialna podoba, običaji in vsakdan naših prednikov
Družbeni razkol: Med prostornimi domačijami in bivališči na senu
V dobi naših prednikov, v času, ko so življenje v gorskih vasicah krojili veliki in mali kmetje, so se med ljudmi kazale globoke socialne razlike. Te so se najbolj nazorno odražale v bivanjski kulturi in gmotnem stanju družin.
Veliki kmet, gospodar ugledne posesti, je živel v prostorni domačiji, kjer je imel vsak družinski član zagotovljeno svojo posteljo. Premožnejši kmetje so imeli na svojem zemljišču postavljeno celo posebno bajto, namenjeno gostom in »gostačem« – kočarjem brez lastne zemlje. Če takšnih objektov ni bilo na voljo, so obiskovalce, sezonske delavce ali popotnike nastanili v tako imenovane »pajštve«. To so bile sušilnice za sadje, postavljene tik ob objektih za žganjekuho, ki so jih iznajdljivi domačini začasno preuredili v zasilne bivalne koče.
Povsem drugačna usoda je čakala malega kmeta. Ta je z veččlansko družino životaril v tesni, skromni bajti z izjemno nizkim bivalnim standardom. Ponekod so imeli za celo družino na voljo zgolj dve postelji, zato so bila preostala ležišča urejena kar na tleh, postlana s svežim senom. Mali kmet je bil vseskozi v podrejenem položaju; velikemu gospodarju je moral služiti že od malih nog pa vse dokler ga je telo ubogalo in je bil sposoben za težaško delo.
Podoba hribovca: Oblačilna kultura in sejemsko kupčevanje
Kljub skromnosti ali pa prav zaradi nje je bila oblačilna kultura tukajšnjih ljudi izjemno slikovita in prepoznavna. Ženske so si glave pokrivale z belimi rutami, oblačile bele nogavice, obute pa so bile v visoke, močne čevlje, ki so jim pravili »čizme«. Moški so nosili kratke hlače, pod katerimi so izstopale barvane volnene nogavice, obuvati pa so si morali visoke, trpežne usnjene škornje – »štivale«.
Pomemben steber kmečkega gospodarstva je bila živahna trgovina z živino, predvsem z ovcami in biki. Kupčije so kmetje sprva sklepali kar doma, na lastnem dvorišču, kasneje pa so živali v gnanih tropih vodili na redne živinske sejme v bližnje Cerkno. Trgovanje je temeljilo na medsebojnem zaupanju in spoštovanju besede: pri sklepanju kupčij so si možje preprosto kmečko segli v roke, brez navzočnosti in plačila posrednikov – mešetarjev.
Skupnostno delo in utrip na njivah
V kmečkih soseskah je vladal močan čut za vzajemno pomoč. Kmetje so večkrat v letu združili moči in vsa večja poljska ter domača opravila opravljali v skupnosti. Sosed sosedu je pomagal pri gnojenju, košnji, žetvi, mlačvi in jesenskem ličkanju koruze. Zaradi pravičnosti in lažje menjave dobrin so imeli v soseski oblikovano tudi skupno mero za žito, pšenico, oves in rž.
Najbolj intenzivno obdobje v letu je bila košnja. Seno so s strmih senožeti ročno grabili in ga spravljali v lesene senike, ki so jim lokalno pravili »svisli«, ali pa so ga na travnikih zdelovali v visoke kope. Za prevoz krme v dolino so uporabljali lahke gorske vozice. Ko je bila košnja pod streho, je sledilo praznovanje – »pokošnice« ali »likof«. To je bila nekoliko boljša, obilnejša večerja, s katero se je gospodar zahvalil vsem delavcem za trud.
Preden pa so njive sploh lahko obrodile, jih je bilo treba preorati in temeljito pognojiti. Ker do marsikatere gorske njive na strmih pobočjih ni bilo speljanih voznih poti, so morali kmetje težak gnoj na hrbtih prenašati v velikih pletenih koših. Tudi oranje v strmini je zahtevalo posebno opremo. Pri delu v bregu so uporabljali prilagojen dvojni plug – »lazarco«, na ravnicah je zadostoval navadni enojni plug – »leharca«, marsikje drugje pa so zemljo še vedno obdelovali z najstarejšim tipom lesenega pluga, preprostim »drevom« (domače »dro«). Trdo delo je bilo obogateno z jesenskim obiljem, ko so krompir, fižol, koruza in zelje obrodili bogate sadove za prezimitev.
Zimski čas: Izpod rok mojstrov in ob toploti krušne peči
Življenje hribovcev je sledilo ritmu letnih časov. Spomladi so posejali lan, jeseni ostrigli ovce, ko pa je pritisnila zima in prekrila pokrajino s snegom, se je delo preselilo v hiše. V izbah so se zavrteli kolovrati in zaropotale so domače statve.
Lokalni prebivalci so bili izjemno vešči obdelovanja lesa in samoniklega izdelovanja vseh potrebnih poljskih ter hišnih pripomočkov. Skoraj pri vsaki hiši je stala mizarska ali tesarska miza. Predvsem v dolgih zimskih dneh je iz delavnic nenehno odmeval zvok ročnih žag, obličev in dlet. Pod pridnimi rokami domačih mojstrov so nastajali najrazličnejši predmeti:
- Vinkli (kotniki) in banjki (lesene posode),
- Pinje za maslo in motči,
- Burkle za krušno peč in žehtarji za molžo,
- Okrašene solnice, mize z rezbarskimi ornamenti ter masivne marajne (omare),
- Zibke za novorojenčke in trpežne postelje,
- Tukači (stope), trpiži (trinožniki), greblice in lesene kuhalnice,
- Moštrance, rešeta in cepci za mlatenje žita,
- Osovniki, skledovniki za sušenje posode ter lesena stojala za stenske ure,
- Burovž – specifični medeninasti ali bronasti živinski zvonec.
Vsem tem lesenim izdelkom pa je kot nesporni kralj in glavni simbol Otaležkih hribov gospodoval pleten koš za na hrbet, brez katerega si vsakdana v strminah sploh ni bilo mogoče predstavljati.
Ko so nastopili najmrzlejši zimski dnevi, se je družinsko življenje preselilo na krušno peč. Ob prijetni toploti so se zbrali vsi člani in se pogovarjali o preteklosti. Otroci so z odprtimi usti poslušali očete, ki so obujali spomine na vojna leta, preživeta na oddaljenih frontah, ter pripovedovali zgodbe o zgodovini domačih krajev. Matere in babice so medtem neutrudno klekljale idrijsko čipko ali pletle topla oblačila ter otroke poučevale s pravljicami in prigodami, ki so vedno imele globok vzgojni nauk. Ko pa so se v hiši zbrali pravi sosedje in prijatelji, je izbă preplavila ubrana ljudska pesem.
Mistika Otaležkih hribov: Vraže, ljudska medicina in vedomci
Domišljijski svet otaležkih hribovcev je bil prežet s starimi ljudskimi običaji, praznoverjem in skrivnostno domačo medicino. Ljudje so verjeli v moč urokov proti boleznim in nesrečam; prav vsak skrivnostni zagovor se je začel z obveznimi besedami: »Urečem...«.
Med ljudmi so krožile srhljive in poučne zgodbe. Pripovedovali so o vedomcih – skrivnostnih bitjih ali ljudeh z magično močjo, ki ponoči tavajo naokoli. Priljubljene so bile pripovedke o divji deklici, bitju iz gozdov, ki je kljub svoji divji naravi pomagala kmetom in jim svetovala, kako naj pravilno sejejo ter ravnajo z zemljo. Po drugi strani pa so zgodbe o divji jagi svarile pred grehom: starejši so radi opozarjali na usodo lovcev, ki so prekršili cerkvene zapovedi in se odpravili na lov na kvaternico (postni teden), zaradi česar so se v grozljivem plesu divje jage sami spremenili v divjad.
Prehrana: Skromnost vsakdana in praznični priboljški
Prehrana v obdobju pred svetovnima vojnama je bila izrazito preprosta in strogo vezana na tisto, kar je zraslo doma. Ljudje so bili navajeni na skromne obroke in so bili z njimi zadovoljni. Vsakodnevni jedilnik so sestavljali suhe hruške, kislo mleko, zelje, sirkova (koruzna) ali ajdova polenta, ovsen kruh ter nekvašen kruh, zmešen iz pšeničnih otrobov. Kako enoličen je bil včasih teden, priča stari ljudski pregovor, s katerim so kmetje ponedeljek pospremili v nov teden: »Osemnajstkrat zelje, pa bo spet nedelja.«
Povsem drugače pa je bilo ob večjih kmečkih praznikih ali ob košnji, ko je bilo treba delavcem dati moč. Takrat so gospodinje zvaljale domače mlince, skuhale slastne štruklje in spekle bogate, pisane potice. Posebna kulinarična posebnost se je ohranila za veliko noč, ko so tradicionalno jedli »alelujo« – starodavno postno jed, pripravljeno iz posušenih repnih olupkov.
Ljudsko pesništvo in šegavost
Medsebojni odnosi na vasi so bili polni preprostega, včasih robatega, a vedno dobronamernega humorja. Otroci, pastirji na pašnikih in tudi odrasli vaščani so se nenehno zbadali med seboj. Iz teh hudomušnih soočenj so se rodile ljudske pesmi – tako imenovane »zmerjavke«, pa tudi pustne pesmi, pesmi o tegobah zakonskega življenja in o koscih.
V teh verziih je bil jasno opazen starodaven način izražanja, ki je neposredno odražal materialno stisko in socialno izžeto življenje hribovskega človeka. Glavna vsebinska poteza teh pesmi je bila šegavost – zdrav, ljudski humor, ki je pomagal premagovati vsakodnevni trud. Kot neizčrpen zaklad tovrstnega izročila je v spominu prebivalcev ostal zapisan predvsem Gragarjev Tone iz Otaleža, ki je najraje od vseh prepeval prav te šaljive, zbadljive pesmi.
Godci in plesi na Cerkljanskem
Glasba je bila tista, ki je hribovcu vlivala nove moči. Veseli godci so se redno oglašali na ohcetih, ob novoletnem koledovanju ali preprosto v domačem krogu kot vaški muzikanti. Sestav so običajno tvorili harmonika, »škant« (violina), klarinet in bas na tri strune. Med vsemi so bili daleč najbolj priljubljeni in znani »Veselički iz Lazca«, ki so s svojim igranjem sloveli po celotni Cerkljanski regiji.
V mnogih družinah so znali igrati na citre. Brenkali so bodisi na stare, doma izdelane citre, ki so jim rekli »švirkovnice«, bodisi na prave tovarniške, uvožene iz Nemčije. Citre so bile lahke, zato so jih koledniki včasih nosili s seboj od hiše do hiše in na licu mesta zaigrali za ples.
Pastirji in otroci so si sami izdelovali preproste piščalke, imenovane »pišču«, iz svežega spomladanskega lubja pa so zvijali dolge trobente v obliki roga. Posebnost je bil »kozji rog«, ki ni služil le za zabavo, temveč je bil pomembno signalno sredstvo – z njim so klicali ljudi na delo ali naznanjali čas za »južino« (popoldansko malico).
Najstarejši in najbolj prvobiten inštrument na teh koncih pa je bil brez dvoma »oprekel« (v domačem narečju izgovorjen kot »Uaprueckel«). Ta strunski instrument s tolkači je ljudski glasbi zvesto služil dolgo pred pojavom diatonične harmonike. Zadnji, ki je v vasi Plužnje še obvladal to starodavno veščino in godel na oprekel, je bil Janez Kacin.
Kjer je bila glasba, pa je bil seveda tudi ples. Ta je bil na podeželju že od nekdaj izjemno razgiban, vesel in poln energije. Hribovci so ob zvokih godcev vedno navdušeno in urno udarjali s petami po taktu divjih polk, predvsem tiste hitre, ki so ji pravili »ta drabne«, ter tradicionalnih ljudskih plesov, kot so štajeriš, cvajšrit in znamenita šuštarska polka.
