Rahlo prirejena zgodba- Le mineur d'Idria (Rudar iz Idrije) objavljena 4.7 leta 1837 v pariškem političnem in literarnem časopisu Courrier de la Moselle.
RUDAR IZ IDRIJE
Dvanajstega septembra 1836 ob štirih zjutraj se je eden od delavcev idrijskega rudnika živega srebra po službi vrnil v skromen dom, kjer je živel z družino. Ko je prečkal majhen vrt, obdelovanju katerega je posvetil ves čas, ki mu ga je prepuščalo naporno delo v rudniku, je ob svetlobi svoje luči opazil, da cvetlična gredica, preorana dan prej, kaže več odtisov nog. Sledil je sledem in opazil, da vodijo proti vrtnim vratom ter se začnejo pod oknom sobe, v kateri sta živela njegova hčerka, stara šestnajst let in pol, in njegov petletni sin. Opazil je tudi, da so na tem mestu odtisi globlji in da so očitno nastali zaradi osebe, ki je skočila skozi okno.
Takoj je grozen sum vdrl v Bertovo srce. Pomislil je na sramoto svoje hčerke in ves potrt padel pred noge grobo izklesanega kipa Device Marije, ki ga je postavil v kot svojega vrta. Berto, pošten in marljiv delavec, doma iz Otaleških hribov, je skrbno izpolnjeval vse dolžnosti katoliške vere. Prosil je presveto Devico Marijo in svojega zavetnika, naj mu pomagata v tem strašnem trenutku. Ko je opazil, da je hčerino okno na pol odprto in da se je nenadoma zaprlo, je vstal in hitro vstopil v sobo, kjer je bila njegova žena.
— Kje je Brigita? je zavpil in besno mahal s svojo rudarsko palico.
— Spi, je odgovorila Bertova žena, a le stežka je nadzorovala strah, ki ga je v njej vzbudilo moževo vprašanje.
— Prišel sem jo pogledat, je dodal Berto.
— Zdaj... spi.
— No, naj se zbudi, da jo vidim!
— Zaklenila se je...
— Moram jo videti!
— Spi, je odgovorila Bertova žena, a le stežka je nadzorovala strah, ki ga je v njej vzbudilo moževo vprašanje.
— Prišel sem jo pogledat, je dodal Berto.
— Zdaj... spi.
— No, naj se zbudi, da jo vidim!
— Zaklenila se je...
— Moram jo videti!
In v navalu besa je z udarcem razbil vrata v Brigitino sobo. Brigita je bila sama.
— In kje je njen brat? je zavreščal Berto.
— Bil je bolan, spal je pri meni, je nadaljevala njegova žena.
— Bil je bolan, spal je pri meni, je nadaljevala njegova žena.
Berto je skomignil z rameni, nato pa po krajšem premoru, ki se je obema ženskama ob njem zagotovo zdel grozljiv, zgrabil Brigito, jo odvlekel iz postelje in proti njej zamahnil z rudarsko palico.
— Kje je človek, ki je bil s tabo, človek, ki je osramotil mojo hčer? Kje je? Kje je?
Brigita se je vrgla pred očeta na kolena. Med hlipanjem je priznala svojo krivdo. Solze in kesanje hčerke so zaustavili njegovo namero; Berto je odvrgel palico. Sredi groznih čustev, ki so preplavila njegovo dušo, ga je stisnilo pri srcu, padel je in nezavesten obležal.
Ko je prišel k sebi, je bila Brigita ob njem in mu stiskala roke ter jih močila s solzami. Berto je vstal, rekel, da je prišel čas za delo, in odšel, ne da bi rekel eno besedo o vsem, kar se je pravkar zgodilo.
Šel je v rudnik, a delati ni mogel. Prijatelji, ki so ga poznali kot neumornega delavca, so ga zaman spraševali o vzrokih za njegovo malodušje. Zdelo se je, da Berto ničesar ne vidi in ničesar ne sliši, ko je eden od rudarjev stopil do njega in ga potrepljal po rami:
— Daj no, Berto, glavo pokonci! Kdaj bo poroka tvoje hčerke? Bo kmalu?
— Ja? On? je zamrmral stari rudar.
— No, tvoj zet, baron de... Daj no, saj nisi zaradi tega tako nesrečen!
— Daj no, Berto, glavo pokonci! Kdaj bo poroka tvoje hčerke? Bo kmalu?
— Ja? On? je zamrmral stari rudar.
— No, tvoj zet, baron de... Daj no, saj nisi zaradi tega tako nesrečen!
Tedaj se je Berto spomnil, da je gospod baron pred nekaj meseci prišel v rudnik, da bi opravil večje nakupe živega srebra; pogosto je prihajal k njemu domov, da bi se z njim pogovarjal o delu v rudniku, in ravno tisto jutro je zapustil Idrijo. Ker se Berto ni odzval na te besede in ko so njegovi tovariši opazili, kako so vplivale nanj, so prenehali s pripombami.
Ob zori, ko je rudniški zvon naznanil odhod delavcev, se je Berto odpravil proti domu. Na vrtu je pokleknil pred kip Device Marije, zmolil kot vsak dan pred službo in po njej, nato pa vstopil v hišo. Njegova žena je bila v postelji. Približal se ji je in jo nežno poljubil.
— No, je rekel in se poskušal nasmehniti, — upam, da bom kmalu dedek. Želim si, da bi bil fantek... in ti tudi, kajne?
Žena je ob teh besedah verjela, da ga je jeza minila.
— Deklica ali fantek, saj ni važno, je nadaljevala, — otrok bo srečen in nič mu ne bo manjkalo. Baron je bil tako dober do nas! Ah, bil je tako dober...
— Ali tudi zate? je vprašal Berto in stopil bliže.
— Ja, vsekakor, bil je zelo dober. Moji hčerki je podaril čudovite prstane, meni pa to ogrlico, za katero sem ti zadnjič rekla, da sem jo našla. No, priznam, res ni bilo lepo, da sem se ti zlagala. Ah, tudi to ogrlico... Pa poglejmo...
— Deklica ali fantek, saj ni važno, je nadaljevala, — otrok bo srečen in nič mu ne bo manjkalo. Baron je bil tako dober do nas! Ah, bil je tako dober...
— Ali tudi zate? je vprašal Berto in stopil bliže.
— Ja, vsekakor, bil je zelo dober. Moji hčerki je podaril čudovite prstane, meni pa to ogrlico, za katero sem ti zadnjič rekla, da sem jo našla. No, priznam, res ni bilo lepo, da sem se ti zlagala. Ah, tudi to ogrlico... Pa poglejmo...
Berto je zgrabil ogrlico, ki ji je visela okoli vratu, in jo močno zategnil. Žena je zakričala:
— Daviš me, ubijaš me... Berto!
— Daviš me, ubijaš me... Berto!
Minuto kasneje je bila zadavljena... mrtva. V istem trenutku je v materino sobo vstopila Brigita.
— Poglej, ji je mirno rekel Berto, — pravkar je umrla, umrla je nenadoma. Pojdiva molit zanjo.
Odvedel jo je h kipu Device Marije. Kmalu se je novica o tej smrti razširila po vsej okolici in nikomur ni prišel na misel niti najmanjši sum o zločinu. Berto je s svojimi tovariši stopal za krsto svoje žene. Pokleknil je pred grob in vsi so se usmilili nesrečnega Berta, ki ga je izguba tako dobre ženske na videz globoko prizadela.
Po tem dogodku Berto s hčerko ni nikoli več govoril o preteklosti in z njo je ravnal enako nežno kot običajno. Ko mu je bila čez nekaj mesecev Brigita prisiljena priznati, da bo postala mama, se ni pritoževal in ji ni ničesar očital, temveč je s pomirjujočim tonom dodal:
— Torej bom imel tri otroke.
— Torej bom imel tri otroke.
Brigita se je razveselila očetovih besed. Še večje pa je bilo njeno veselje, ko je 6. decembra 1836 izvedela, da se bo baron vrnil v Idrijo. To je povedala očetu in v velikem pričakovanju ni opazila, kako so se Bertove črne obrvi krčevito stisnile. Znova ga je preplavila jeza.
Tisti dan Berto ni šel v rudnik. Hčeri je rekel, naj prinese košaro s perilom, ki ga bo oprala v reki. Oba sta odšla od doma in se usmerila proti reki, ki teče nedaleč od hiše. Brigita je hodila spredaj. Ko sta prispela do nabrežja, je opazila, da se ji oče približuje; nenadoma jo je silovito sunil v ramena in jo pahnil v vodo. Nesrečnica se je dvakrat prikazala nad gladino, mahala z rokami in klicala na pomoč, Berto pa jo je gledal z mirnimi očmi. Ko pa je opazil, da se bližajo mimoidoči, da bi ji pomagali, je skočil v vodo, da bi jo rešil. Toda očividci so opazili, da je med reševanjem namerno držal hčerino glavo pod vodo.
Ko je Brigita prišla k zavesti, je bil ob njej njen oče. Zavpila je:
— Na pomoč! Odpeljite me stran... On me je hotel umoriti!
— Na pomoč! Odpeljite me stran... On me je hotel umoriti!
Te besede so prišle do ušes idrijskega gospostva in Berta so odvedli v ječo. Njegova hči je kmalu preklicala obtožbe in jih pripisala deliriju, ki ji je zameglil razum. Berto je ves čas odločno zanikal kaznivo dejanje. Ker ni bilo dodatnih dokazov o njegovi krivdi, je kazalo, da ga bodo izpustili.
Toda medtem ko je sodni izvršitelj iskal nove dokaze, je Berto resno zbolel. Ko so zdravniki razglasili, da je smrt neizbežna, so poklicali duhovnika. Ko ga je zagledal, je Berto izjavil, da se mora pred smrtjo spovedati ne le njemu, ampak pred vsemi. Zato je v navzočnosti svojih rudarskih tovarišev izjemno podrobno priznal dvojni zločin, ki ga je zagrešil.
Nekaj dni kasneje, 24. aprila 1837, je kazensko sodišče izreklo sodbo, s katero je Berta obsodilo na dosmrtno ječo. Naslednji dan je Berto izdihnil in izročil svojo dušo božji milosti.
