Kmečka hiša na Cerkljanskem

NA PUSTEM ROVTU

Praded ga je izkrčil,

ded posadil,

oče razširil,

sin poškropil

s krvjo

in vnuk prepustil

pustoti.

(Rafael Podobnik)



Cerkljansko leži v zahodnem delu Slovenije. Je zelo hribovito in gozdnato. Naseljeno je bila pred več kot 500 leti. Prvotni prebivalci so morali iztrebiti gozd, da so pridobili zemljo za njive in travnike. Bivališča so običajno gradili v bolj strmem svetu, da so obvarovali zemljo, ki jim je dajala pridelke za preživetje.

Nekoč so za gradnjo uporabljali domače gradivo, saj možnosti za pridobivanje dobrin od drugod takrat skoraj ni bilo. To so bili v glavnem les, kamen, apno in slama za kritino. Po odkritju cementa so ponekod strešnike izdelovali doma.

Pri delitvi zemljišča so si boljše parcele lastili veliki kmetje. Posesti v strmih bregovih in pustih gmajnah, v težko dostopnem svetu, so imeli v glavnem v lasti mali kmetje in bajtarji. Tudi njihove kmetije so se med seboj razlikovale. Tako so bile hiše bogatih zelo velike, druga gospodarska poslopja so bila ločena od hiše. Pri malih bajtarjih pa je bilo vse drugače. Vse so imeli v enem poslopju, spodaj sta bila hlev in svinjak, zgoraj pa so stanovali.

Za Cerkljansko je značilna t. i. cerkljansko-idrijska hiša, ki je vrhhlevna oziroma vrhkletna. Taka hiša je že navzven kazala lastnikovo veljavo. Hiše so imele po navadi še druga gospodarska poslopja. Kmetje so se učili iz izkušenj in tako kmalu ugotovili, da ni pametno imeti vsega imetja na enem mestu. Zato so gospodarska poslopja, npr. kozolce in hleve, začeli graditi ločeno. Tudi sena niso več shranjevali doma, saj so zgradili senike (svisli), da jim ob morebitnem požaru ne bi vse zgorelo. Ti so jim tudi (o)lajšali delo, saj so lažje spravili seno pod streho. Za tisti čas je bil velik napredek, če so si kmetje zgradili sušilnico za sadje (pajštvo), da jim sadja ni bilo treba sušiti v krušni peči. Blizu hiše je po navadi stal hlev, nekateri so imeli celo mlin.

Za cerkljansko-idrijsko hišo je značilno, da je s čelom obrnjena v dolino. Hiše so bile dokaj velike, mogočne, imela so majhna okna in strmo dvokapno streho. Nadstropne so bile le pri bogatejših kmetih, ostale so bile skromnejše. Kritina je bila slamnata. Čelo je bilo pogosto okrašeno z lesenim opažem. Značilni so tudi široki napušči (muši). Stene hiš so bile okrašene npr. z venci, okrasnimi vzorci, včasih celo s sončnimi urami. Posebni so bili »šivani« vogali. Mnoge hiše so imele na fasadi lepe freske ali pa so bile poslikane s preprostimi okraski in podobami svetnikov. Ljudje so bili še prepričani, da jih bo podoba svetnika varovala pred požari in drugimi nesrečami. Zunanjost pa so popestrili s kamnoseškim okrasjem. To so bili kamniti okenski okviri, stopnice, portali iz klesanega kamna. Portale so premogle le velike kmetije.

Vsaka hiša se je imenovala po prvotnem gospodarju, npr. Pr' Janezu, Pr' Jožetu, Pr' Petru … Lastniki so se menjali, hišna imena pa so po navadi ostala. Nekatere so dobile ime tudi po poklicu, ki ga je opravljal gospodar, npr. Pr' Mlinarju, Pr' Šuštarju, Pr' Klobučarju …


Skozi glavni vhod hiše se je vstopilo v obokano vežo, iz nje pa v »hišo«, osrednji dnevni prostor, in od tam v kamro. To je bila kmečka spalnica. V pritličju je bila po navadi tudi shramba. Strop v »hiši« je bil lesen, okrašen s štukaturami. Po navadi je imel še vrezano letnico izdelave. V kotu je bila velika kmečka peč, ob peči pa klop in sedeži (zdiči). Na nasprotni strani je bil postavljen »bohkov kot«, ki se zopet vrača v oblikovanje sodobne slovenske hiše. Ob dolgih zimskih večerih so se tam zbirale ženske, ki so klekljale, predle, si krajšale večere ob petrolejki. V drugem kotu je bila velika miza, okrog nje široka klop in štirinožni stoli. V tretjem kotu je bila mizarska miza (veštraunk), pod njo pa tnalo. Gospodar je tam popravljal svoje orodje. Na sredi kuhinje je bilo odprto ognjišče z veliko napo, spodaj je bilo kurišče za peč. Dimnik je bil iz kuhinje speljan po srednji nosilni steni vse do podstrešja. Na podstrešju je bila t. i. dimna kamra, v kateri se je dim ustavljal. V njej so prekajevali meso. Ostrešje (rušt) je bilo narejeno pretežno iz trdega lesa (jesen, češnja, hrast). Način vezave strehe se je imenoval »nemške škarje«.

Cerkljansko danes šteje več kot dvajset vasi z raztresenimi domačijami. Žal je v današnjem času večina domačij prepuščena propadu. Kjer ni nasledstva, se hiše podirajo, kar nudi žalostno podobo ob pogledu na hišna okna, zaraščajoče se vhode, podirajoča se ostrešja. Starejši so pomrli, mlajši so odšli.

Stari časi so se že močno odmaknili. Nekatere danes še ohranjene hiše so močno predelane, da svoje prvotne oblike pravzaprav ne kažejo več. Večino starih hiš zamenjujejo nove, na mestu, kjer so nekoč stale stare. Identiteta cerkljanske arhitekturne pokrajine počasi in vztrajno izginja.

V današnjem svetu si tako le težko predstavljamo, kako in v kakšnih razmerah so ljudje nekoč živeli … Rafael Podobnik (fotograf) in Rafael Trpin (slikar) sta s fotografijami, slikami in skicami, objavljenimi v knjigah, skušala zajeti nekaj dragocenih biserov, ki bodo naslednjim rodovom pričali o življenju naših dedov in pradedov.

Vir- R5 Revija  srednje šole za oblikovanje in fotografijo 2008

Zapisala Malvina Aurelia Lubec, Mentorica: mag. Jasna Kralj Pavlovec, prof.

Spominske pripovedi

SPOMINSKE PRIPOVEDI MOJE BABICE 

Vir - R5 Revija srednje šole za oblikovanje in fotografijo 2008

Zapisala Malvina Aurelia Lubec, po pripovedovanju stare mame Marije Uršič, doma iz Cerknega Mentorica: mag. Jasna Kralj Pavlovec, prof.

Enajsta šola moje babice

Moja babica je preživela mladost v zaselku Maruškovec ob cesti, ki pelje iz Cerknega proti Idriji. V družini je bilo pet otrok; ona je bila najstarejša. V bližini so bili še bratranci, sestrične in drugi otroci, zato jim nikoli ni bilo dolgčas. Mama, ki je bila šivilja, ji je vedno naredila kako lepo punčko iz cunj. Prišle so druge deklice in skupaj so se igrale. Iz ostankov blaga so krojile oblekice za punčke. Zelo rada se spominja zimskih večerov, ko so se otroci in mama spravili na peč. Tedaj so bile na vrsti pravljice, ki so jih tako radi poslušali. Mama se je običajno vsa utrujena od celodnevnega šivanja in drugega dela ulegla na peč, otroci pa so sedeli na klopi. Pripovedovala je pravljico o Rdeči kapici, roparjih, ciganih, razbojnikih in čarovnicah. Pravljice so nastajale v njeni domišljiji in neredko se je zgodilo, da je isto pravljico povedala drugače kot prejšnji večer. Pa so jo spomnili, da se je zmotila; da ni bilo tako. Včasih je sredi pripovedi tudi zaspala in pravljica je ostala nedokončana. Najlepše pa je bilo ob reki Idrijci. Takrat je bila reka še čista. Zlasti poleti so otroci komaj čakali, da so opravili domače obveznosti, potem pa so šli na prod. Stikali so za raznimi predmeti, ki jih je prinesla povodenj. Vse, kar so ljudje odvrgli v reko, so uporabili za igro. Učili so se tudi plavati, toda kako! Od doma so prinesli deske, dolge kak meter. Položili so jih na vodo, se zanje prijeli z rokami, z nogami pa so brcali in voda jih je nesla naprej. In tako so se naučili plavati. Kljub skromnosti so babici ostali lepi spomini na enajsto šolo in srečno otroštvo.

Predvelikonočni običaji moje babice

Na cvetno nedeljo so otroci prinašali v farno cerkev v Otaležu k blagoslovu »vivunke« (butare). Babica mi je pripovedovala, kako so otroci že nekaj dni prej stikali po grmovju in nabirali razno vejevje. Brinove vejice, bršljan, leskove palice šibje, kakšno cvetočo breskovo vejico in drugo. Vse to so povezali v butare, jih okrasili še z rumenimi jabolki, kakšno papirnato rožo in pisanimi trakovi iz krep papirja. V nedeljo zjutraj so se skupaj s sosedovimi otroki napotili v uro oddaljeno farno cerkev v Otalež. Med potjo so primerjali, kdo ima lepši »vivunk«. Zanimivo je bilo tudi pred cerkvijo. Malo večji fantje s klobuki na glavi in prekratkimi hlačami so prinesli ogromne okrašene »vivunke«. Primerjali so jih med seboj in ugibali, kateri je večji in lepši. Nemalokrat se je zgodilo, da so se po maši stepli z njimi in jabolka so se kotalila na vse strani. Najzanimivejši običaj se je babici zdel blagoslov kresilne gobe. Na velikonočno soboto zjutraj so za cerkvijo zakurili ogenj. Otroci so od vsepovsod prihajali s kresilnimi gobami. Ob ognju so jih prižgali in duhovnik jih je blagoslovil. Potem so jih odnesli domov. Med potjo niso smele ugasniti, sicer blagoslovljenega ognja, s katerim so pokadili hišo, shrambo in živino v hlevu, ne bi prinesli domov. Zato so gobo, ki je bila pritrjena na žici, med potjo stalno vrteli. Spomini so še živi. Babica je bila stara osem let, ko se ji je zgodilo nekaj neprijetnega. Mama, ki je bila šivilja, ji je za veliko noč sešila lepo roza obleko, a kar ni mogla počakati, da bi jo oblekla za praznik. Nadela si jo je že v soboto, ko se je odpravljala na blagoslov gobe. Med vrtenjem v zraku je preskočila velika iskra na krilo in na tkanini je nastala velika luknja. Bila je zelo nesrečna. Bala se je domov. Vendar pa ji je pozneje mama luknjo le zakrpala, ostali pa so spomini.

Spomini na prababico

Vsi so ji pravili Mati. Bila je drobna ženička, z ruto, zavezano zadaj, nosila je dolgo temno krilo in dolg pisan predpasnik z velikim notranjim žepom. Delovna noša je bila narejena v modrotisku. Ko ni več gospodinjila, je rada prebirala kaka semena za žetev, včasih je še kaj pokuhala, ko so ostali delali na polju. Največ pa je presedela v »ždiču«, lesenem stolu, ob peči. Tam je bil vedno tudi rožni venec - »patnošter« z velikim križem. Rada je molila. Sedela je na »zdiču«, na steni pa je tiktakala velika ura z nihalom. Babica pravi, da ji je bilo zjutraj najbolj zanimivo to, da je ob bitju vsake polne ure rekla na glas: »Ura bije, ta angelski glas. Ko zadnja ura bila bo, Marija prid po nas.« Otroke je imela zelo rada. Nikoli ni nobenega oštela. Rada se je tudi pogovarjala z njimi. Če je le mogla, jim je kaj ponudila iz velikega žepa v predpasniku. Včasih je bilo jabolko, hruška ali pa krajček kruha. Bonbonov takrat niso poznali. Bila je vojna …

Spomin

 Spomin

Skleda žgancev in težka beseda

»Knjig naj se drži in šole ... Kaj ti bo učeni mož? Ivančk ni za kmetijo, saj še krave ne zna nahraniti. Kako bo potem skrbel zate in za grunt? Dokler bodo moje oči gledale ta svet, on ne bo prišel na našo domačijo – pa četudi bi morala vse življenje ostati sama! Naj vse propade, če je treba, tako kot je njim. Njega že ne boš vzela za moža ...«

Besede so padale težko, kakor kamenje, in udarjale ob izbne stene. Jerici je bilo hudo, a je ostala tiho. Materi, ki je pri ognjišču z leseno kuhalnico mešala žgance v skledo, ni rekla ničesar. Vedela je, da bi bil vsak ugovor zaman. Stara mati je poosebljala trmo tistih kmečkih rodbin, ki so preživele stoletja z znojem in trdim delom; zanjo je bil človek vreden le toliko, kolikor so bile žuljave njegove roke.

Jerica je v sebi nosila grenko spoznanje. Dobko je vedela, da Ivančk bolj ljubi njihov stabilni, trdni grunt kakor njo samo. Pa vendar se ji je smilil. Nad njegovo mladostjo so se zgrinjali črni oblaki, saj je bila njihova domačija tik pred tem, da gre na boben. Zgodba o propadu je bila klasična cerkljanska tragedija tistega časa. Ivančkov oče Franc je bil preveč mehkega srca; postal je porok za petnajst tisoč lir svojemu bratrancu Alojzu, ki je načrtoval drzen posel v Gorici. Alojz je kmalu zatem pogorel, s seboj v brezno bede pa je potegnil Franca in vso Geno družino. Franc si od tega udarca ni opomogel. Začel je hirati na očeh vseh vaščanov. Če slovenskega kmeta zadane nesreča na zemlji, ki so jo obdelovali njegovi predniki, za takšno bolečino ni zdravnika. Spomladi, ko so začele kopneti snežne krpe, ga je dokončno pokosila pljučnica. Zdravnik v Idriji je sicer uradno zapisal, da je imel šibko srce, a vsi v Otaležu so vedeli resnico: srce mu je počilo od sramote in žalosti, ker ga je lastni rod osleparil.

Sanje pod lipo

Ivančk je bil drugačen od vrstnikov. Bil je nežen fant, občutljiv za lepoto besede in narave, a usodno navezan na rodni dom. Kmečko delo mu ni dišalo. Pri košnji ali spravilu lesa se je krčevito ogibal znoja in trdih žuljev. Najraje je posedal na stari leseni klopi pod mogočno lipo pred domačo hišo. Od tam je opazoval valovanje zelenih cerkljanskih gričev, bral knjige in v zvezek zapisoval verze. Že od rosnih let si je želel postati učitelj, zato si je za študij izbral učiteljišče v Tolminu.

Ko se je nekega dne vrnil s šolanja in izvedel, da je rubež neizogiben, se mu je sesul svet. Pred njim je zazijala kruta, neizprosna realnost. V hipu je ugasnila želja po učenju, knjige so obležale v kotu. Prevzela ga je groza ob misli, da bo izgubil tisto edino sidro – ljubljeni dom – in da bo moral kot berač oditi služit v tuji svet. Spoznal je svojo nemoč in nemoč celega svojega rodu. V tisti temi se je v njegovi glavi utrnila misel, ki se mu je zdela rešilna:
»Prijateljico Jerico vzamem za ženo. Njo še najbolje poznam. Moških potomcev pri njih ni, le ona in njena starejša sestra. Le tako lahko rešim sebe in najino prihodnost iz te bede, ki nas je zadela kot strela z jasnega.«

A načrt je trčil ob zid. Jerica je Ivančka resda ljubila, toda njena mati in sestra sta v njem videli le pogubo.
»Spravil bo še našo kmetijo na boben, tako kot je njegov oče njihovo,« je ponavljala mati, ko je čistila kuhinjsko mizo. »Preveč je lahkoveren in nedelaven. Le kako bo vzdrževal tebe in otroke? Če pa po študiju sploh dobi delo ... Saj veš, kaj počnejo Italijani! Slovenske učitelje pošiljajo služit globoko v notranjost Italije, na jug. Mar misliš oditi z njim med tujce? Oče bi se v grobu obrnil. Zmeraj si je želel, da s sestro ostaneta na domačiji in peljeta naš rod naprej.«

Mati je nato stopila korak bližje in znižala glas:
»Vzela boš sosedovega Johana. On je pošten, delaven kmečki fant. S seboj bo prinesel lire in močne roke. Ni slab, veš, ni slab. Pa tudi z njegovimi starši sem že govorila, vse je že dogovorjeno.«

 Slovo za staro šolo

Kljub materini prepovedi sta se Jerica in Ivančk še naprej skrivaj dobivala. Njun kraj je bil prostor za staro vaško šolo, kjer so sence večera skrivale njuno prepovedano ljubezen. Jerica je rada poslušna njegov glas, občudovala je njegov nežen, ovalen obraz in modre oči, ki so žarele v polmraku.

»Veš, Jerica, včasih si želim, da bi bila spet otroka,« je dejal Ivančk nekega večera in naslonil glavo na hladen zid. »Da bi bila spet učenec in učenka, da bi se vrnili tisti lepi, brezskrbni in mirni časi. Se spomniš, kako je bilo, ko sva prav tu prvič sedla v šolske klopi? Občutek imam, da se poznava že celo večnost. Nekaj močnega me vleče k tebi. Priznam ti ... nisem brezglavo zaljubljen, a vseeno bi te rad vzel za ženo. Dobila boš dobrega moža, rodila nama boš otroke in najin ter naš slovenski rod bo šel naprej.«

Njegov glas je postal tišji, zaskrbljen:
»Gospod župnik mi pravi, da je vsako leto manj otrok. Boji se, da v stotih letih na Cerkljanskem sploh ne bo več Slovencev. Zdaj pa so tu še Italijani. Občutek imam, da nam bodo kmalu prepovedali še govoriti slovensko. V šoli otroke učijo le še italijansko. V krčmi nas gledajo postrani, če le preveč na glas govorimo domačo besedo. Bog ne daj, da bi zapeli kakšno našo narodno pesem – brž bi nas peljali v zapor v Gorico. Le v cerkvi nam je to še dovoljeno. Samo nihče ne ve, kako dolgo še.«

»Ja, prav imaš,« je odgovorila Jerica, medtem ko se ji je v grlu naredil težek cmok. Težko je izrekla besede, ki so pomenile konec njunih sanj: »Veš, Ivančk, zelo te imam rada, a več kot prijatelja midva ne moreva biti. K nam na domačijo ne moreš, mi mati ne pusti. Že drugi je izbran. Sosedovega Johana vzamem, drugega mi ni storiti. Kmalu bo poroka. Saj Johana nočem za moža, ne ljubim ga tako kot tebe ... a moram ubogati mater. Dolžna sem ji poslušnost.«

Zajokala je in ga krčevito objela. Ivančku so se zarosile oči. Obup ga je skoraj zlomil.
»Nisem več otrok, a jokal bi, kričal od bolečine, da bi se slišalo vse tja do Masor in do Bevkovega vrha! A ne bom. Nočem, da Otaležani vido, kako mi je hudo. Kaj naj zdaj? Domačija bo prodana. Upal sem, da me vzameš, čeprav sem v globini duše slutil, da tu ne bo sreče. Zdaj moram z doma. V Ameriko grem.«

»V Ameriko?« je prestrašeno dahnila Jerica. »Kaj boš pa počel tam? Saj nikogar ne poznaš!«
»Govoril sem z Jernejem na Logu. Saj veš, v Ameriki so že skoraj vsi Vogričevi iz Pluženj. Matevž mu piše v pismu, da je vse urejeno in da imam zagotovljeno delo v rudniku v bližini Chicaga. Tam je že veliko naših rojakov. Tudi Lipužičev Ivan iz Lazca. Saj se ga spomniš iz šolskih dni?«

Po dolini Idrijce je v tistem trenutku prisopihal vlažen zrak. Prinesel je zlovešče čorne oblake, ki so zakrili luno. Ulil se je gost dež. Zdelo se je, da še nebo joče nad njuno usodo. Ugasnile so zvezde, hladne kaplje so jima močile obraza. Brez besed sta se obrnila in odšla vsak svojo pot v temo.

Parnik in vihar

Parnik je že več dni rezal valove Atlantika na poti iz Trsta proti Ameriki. Na krovu je prevažal stotine primorskih in cerkljanskih fantov, ki so bežali pred fašizmom, revščino in propadom. Vsak izmed njih je s seboj v leseni skrinji nosil svojo skrito, težko zgodbo preteklega življenja.

»Čemu si se ti odločil za pot v Ameriko?« je Ivančka med premetavanjem ladje vprašal znanec iz sosednje vasi.
»Prodali nam bodo posestvo. Te sramote enostavno nsem mogel gledati doma,« je zrl v tla Ivančk.
»Ali misliš, da bomo v Ameriki sploh dobili delo?«
»Upajmo. Sicer pa je meni znanec že priskrbel delo v rudniku.«
»Si poročen?« je zanimalo sopotnika.

Ivančk je globoko zavzdihnil, pred očmi pa se mu je izrisal domači kraj.
»Poročiti bi se moral. Imel sem že izbranko, a njeni so temu nasprotovali. Saj ni potrebe, da bi se človek poročil ravno iz ljubezni. Že poroka na domači zemlji je ljubezen.«

V podpalubju je nekdo izvlekel harmoniko. Prsti so stekli po gumbih in fantje so z otožnimi glasovi zapeli staro izseljensko: »Oj zdaj gremo, oj zdaj gremo, nazaj nas več ne bo ...« Ivančk ni zmogel peti. Umolknil je in se umaknil v najtemnejši kot kabine. Iz žepa je potegnil majhno fotografijo, ki mu jo je Jerica dala za slovo. V Idriji jo je pred časom slikal fotografski mojster Josip Pelikan. Ob pogledu na njen obraz so spomini planili na dan z vso silovitostjo. Sam v kotu je tiho jokal in si skrivaj brisal solze, da ga ne bi videli trdi kmečki fantje.

Nenadoma se je vreme spremenilo. Orkanski veter je začel parnik vse močneje zibati sem ter tja. Grom za gromom je tolkel v nemirno oceanovo gladino. Ivančk je stopil k okroglemu oknu kabine in zrl v divjanje narave. Valovi, visoki kot cerkljanske gore, so ladjo bliskovito nagibali in grozili, da jo pogoltnejo v globino. Harmonika je utihnila. Bledi, prestrašeni obrazi so zrli drug v drugaga; smrtni strah je objel fante, ki so bili vajeni trdne zemlje pod nogami, ne pa nepredvidljivega morja. Ivančk je padel na kolena, solzne oči povzdignil k stropu kabine ter milo molil: »Reši nas vsega hudega, vsemogočni Bog ...«

Znamenje na nebu

Medtem ko se je na razburkanem morju ponosni parnik krčevito boril za preživetje z divjimi valovi, je v Otaležu odmevala glasba. Jerica je praznovala poroko. Hiša je bila polna gostov, mize so se šobile pod hrano, močni sosedov sin Johan pa jo je ponosno vrtel po plesišču. Bil je močan, v licih rdeč in zadovoljen, saj je dobil lepo dekle in bogat grunt.

»A me imaš kaj rada?« je ženin sredi plesa vprašal Jerico in jo stisnil k sebi.
»Seveda,« je na kratko odgovorila. Pogledala je skozi okno v temno noč in v sebi tiho, komaj slišno dodala: »Zaradi grunta.«

V tistem usodnem hipu pa se je zunaj na nebu nekaj premaknilo. Za kratek trenutek je posvetila nenavadna, čudna, skorajda nadnaravna svetloba, ki je presekala nočni mrak. Glasba je utihnila, plesalci so obstali sredi koraka.

»Od kod ta pojav? Da ni kakšno znamenje ali pa je kdo umrl?« je preplašeno vprašal ženin Johan in si brisal čelo.

Jerica pa je v tistem trenutku natanko vedela, kaj se je zgodilo. Pred očmi se ji je prikazal njen prijatelj na odprtem, ponorelem morju. Celotno telo ji je preplavil leden srh, ki ji je zaustavil dih. Pogledala je proti nebu in v srcu začutila neizmerno praznino:

»Ja, Ivančk je umrl zame in za domačijo.«

---