Lazec moj rodni dom

𝔏𝔞𝔷𝔢𝔠 𝔪𝔬𝔧 𝔯𝔬𝔡𝔫𝔦 𝔡𝔬𝔪

ℨ𝔢 𝔰𝔨𝔬𝔯𝔞𝔧 𝔱𝔦𝔰𝔬𝔠 𝔩𝔢𝔱 , 𝔫𝔞 𝔰𝔬𝔫𝔠𝔫𝔦 𝔰𝔱𝔯𝔞𝔫𝔦
𝔫𝔞𝔡 𝔲𝔢𝔨𝔬 ℑ𝔡𝔯𝔦𝔧𝔠𝔬 , 𝔪𝔞𝔧𝔥𝔫𝔞 𝔳𝔞𝔰 𝔰𝔱𝔬𝔧𝔦
𝔤𝔬𝔯𝔞𝔱𝔦 𝔰𝔳𝔢𝔱 𝔭𝔬𝔡 𝔏𝔞𝔰𝔨𝔬 𝔤𝔬𝔯𝔬 ,
𝔡𝔬𝔪 𝔭𝔬𝔰𝔱𝔢𝔫𝔦𝔥 , 𝔡𝔬𝔟𝔯𝔦𝔥 𝔩𝔧𝔲𝔡𝔦.

𝔎𝔞𝔪𝔬𝔯𝔨𝔬𝔩𝔦 𝔤𝔯𝔢𝔪 , 𝔨𝔧𝔢𝔯𝔨𝔬𝔩𝔦 𝔰𝔢𝔪
𝔳 𝔰𝔯𝔠𝔲 , 𝔪𝔦𝔰𝔩𝔦𝔥 𝔰𝔢𝔪 𝔰 𝔱𝔢𝔟𝔬𝔧,
𝔰𝔦 𝔢𝔡𝔦𝔫𝔦 , 𝔰𝔦 𝔫𝔞𝔧𝔩𝔢𝔭𝔰𝔦
𝔭𝔬𝔷𝔞𝔟𝔦𝔩 𝔫𝔦𝔨𝔡𝔞𝔯 𝔱𝔢 𝔫𝔢 𝔟𝔬𝔪.

𝔐𝔞𝔧𝔥𝔫𝔞 𝔠𝔢𝔯𝔨𝔢𝔳 𝔰𝔳𝔢𝔱𝔢𝔤𝔞 𝔍𝔲𝔯𝔦𝔧𝔞
𝔫𝔞 𝔥𝔯𝔦𝔟𝔲 𝔫𝔞𝔡 𝔳𝔞𝔰𝔧𝔬 𝔰𝔱𝔬𝔧𝔦
𝔤𝔬𝔷𝔡𝔬𝔳𝔦 , 𝔭𝔞𝔰𝔫𝔦𝔨𝔦 , 𝔫𝔧𝔦𝔳𝔢 , 𝔭𝔬𝔩𝔧𝔞 ,
𝔩𝔢𝔭𝔢 𝔥𝔦𝔰𝔢 𝔡𝔢𝔩𝔬𝔳𝔫𝔦𝔥 𝔩𝔧𝔲𝔡𝔦.

𝔎𝔞𝔪𝔬𝔯𝔨𝔬𝔩𝔦 𝔤𝔯𝔢𝔪 , 𝔨𝔧𝔢𝔯𝔨𝔬𝔩𝔦 𝔰𝔢𝔪
𝔳𝔢𝔡𝔫𝔬 𝔳𝔯𝔞𝔠𝔞𝔪 𝔨 𝔱𝔢𝔟𝔦 𝔰𝔢 𝔫𝔞𝔷𝔞𝔧
𝔰𝔦 𝔢𝔡𝔦𝔫𝔦 , 𝔰𝔦 𝔫𝔞𝔧𝔩𝔢𝔭𝔰𝔦
𝔷𝔞𝔪𝔢 𝔷𝔢𝔪𝔢𝔩𝔧𝔰𝔨𝔦 𝔰𝔦 𝔯𝔞𝔧.

𝔊𝔩𝔞𝔰 𝔥𝔞𝔯𝔪𝔬𝔫𝔦𝔨 , 𝔩𝔧𝔲𝔡𝔰𝔨𝔞 𝔭𝔢𝔰𝔢𝔪 ,
𝔏𝔞𝔰𝔨𝔦 𝔰𝔢𝔧𝔢𝔪 𝔡𝔯𝔲𝔷𝔦 𝔫𝔞𝔰 ,
𝔳 𝔱𝔢𝔷𝔨𝔦𝔥 𝔠𝔞𝔰𝔦𝔥 𝔰𝔱𝔬𝔭𝔦𝔪𝔬 𝔰𝔨𝔲𝔭𝔞𝔧 ,
𝔳𝔢𝔡𝔫𝔬 𝔢𝔫𝔬𝔱𝔫𝔞 𝔟𝔦𝔩𝔞 𝔧𝔢 𝔫𝔞𝔰𝔞 𝔳𝔞𝔰.

𝔎𝔞𝔪𝔬𝔯𝔨𝔬𝔩𝔦 𝔤𝔯𝔢𝔪 , 𝔨𝔧𝔢𝔯𝔨𝔬𝔩𝔦 𝔰𝔢𝔪
𝔳 𝔰𝔯𝔠𝔲 , 𝔪𝔦𝔰𝔩𝔦𝔥 𝔰𝔢𝔪 𝔰 𝔱𝔢𝔟𝔬𝔧
𝔰𝔦 𝔢𝔡𝔦𝔫𝔦, 𝔰𝔦 𝔫𝔞𝔧𝔩𝔢𝔭𝔰𝔦
𝔏𝔞𝔷𝔢𝔠 , 𝔪𝔬𝔧 𝔯𝔬𝔡𝔫𝔦 𝔡𝔬𝔪.

Odsek telovadnega društva Orel v Otaležu 1909-1913

TELOVADNO DRUŠTVO OREL V IDRIJI IN OKOLICI MED LETOMA 1907 IN 1926
Diplomski delo


Vir-Tilen Božič 2016

OTALEŽ

Vir-Mladost 18.12 1909 št.22

Dne 28. novembra se je ustanovil pri nas telovadni odsek Orel za vasi Otalež, Jazne, Plužnje in Lazeč. Na ustanovitev so prihiteli Orli iz Cerkna (15 v kroju in 3 brez kroja), iz Sp. Idrije pa je prišlo 5 bratov. Govoril je brat Franz Kremžar iz Gorice. Vzpodbujal je mladeniče k vztrajnemu delu in požrtvovalnosti Za njim so nastopili še drugi in očrtali delo, ki je ima izvrševati Orel. K odseku je pristopilo 25 mladeničev, ki že redno obiskujejo vaje v ponedeljkih in v četrtkih. Izvolil se je sledeči odbor: predsednik in obenem tajnik br. Vinko Buda, kurat v Otaležu, podpredsednik br. Jereb Feliks (Otalež), odbornika: br. Bašelj Franc (Jazne) Kofol Andrej (Lazec', blagajnik br. Ludvik Zajc (Plužnje). Za načelnika je bil izvoljen br. Ambrozij Rusijan, za I. podnačelnika br. Rudolf Bogotaj (Jazne) in za II. podnačelnika br. Pavšič Mohor (Plužnje). Vaditelji: br. načelnika in br. podnačelnika, br. Brejc Jakob in br. Ludvik Zajc. Neustrašeno in vztrajno po začrtani poti naprej I Naj vas ne straši ne sovražnikovo zasmehovanje in druge morebitne ovire. V delu je zmagal Na zdar!

OTALEŽ

Vir-Mladost 5.3 1910 št.4

Tudi naš telovadni odsek noče biti zadnji, dasi skušajo naši nasprotniki odvrniti marsikaterega člana od nas. Res je kmalu po ustanovitvi odpadlo nekaj članov, suhe veje od mladegea drevesa, a pristopilo je sedaj nekaj novih, tako da smo še na boljšem. V pustu smo se še precej dobro držali, navzlic temu, da so nas nasprotniki vabili v pustne šeme. Ko so videli, da ne gremo ž njimi, so zabavljali čez nas in nas zmerjali s čuki. Nekaternikom je naš telovadni odsek trn v peti, pa menda iz same gole nevoščljivosti; nekateri se štejejo celo za člane Slovenske Ljudske Stranke, in vendar so nasprotni naši mladeniški organizaciji. Tem ljudem seveda moramo še bolj zameriti kakor našim mokračem in liberalcem. Očitni naši nasprotniki so seveda socialni demokratje, ki nam škodujejo, kjer le morejo. Najhujši med temi je neki izdelovatelj harmonijev in nekdanji organist v Komnu. Ako nas ne more drugje dobiti, pa gre v cerkev ter nas potem zmerja s čuki, kar mu je v največje veselje. Ako ve kaj slabega od nas, naj nam pove drugje. Lansko leto smo čitali v »Mladosti«, da je tudi petje telovadba. Povedati moramo, da se petje pri nas prav dobro goji. Imamo moški in mešani zbor, ki sta že nastopila pri naši veselici. Vadimo se po dvakrat na teden. Do velike noči si mislimo napraviti tudi uniforme, da bomo nastopili v uniformi 1. maja. Vam pa, krepkim fantom iz Jazon, Otaleža in Plužen, kličem: Hitite pod zastavo organizacije slovenske krščanske mladine! Naprej do zmage! Na zdar!

OTALEŽ

Vir-Mladost 8.10 1910 št.16

Že dolgo ni bilo nobenega dopisa od našega Orla v »Mladosti«, pa oprostite, poleti je bilo toliko dela, da ni bilo mogoče poročati. Zato hočem sedaj nadomestiti, kar smo zamudili. Dne 10. aprila smo se skoraj vsi člani udeležili mladeniškega tečaja v Idriji. Prvega maja smo imeli svojo veselico; zbralo se je ta dan nič manj kakor petinštirideset Orlov v kroju; za tako majhno vas nekaj nenavadnega. Pa v to število še niso všteti cerkljanski Orli, ki so zaradi raznih zaprek prišli šele popoldan. Takoj po blagoslovu smo imeli javno telovadbo, ki je posebno dobro uspela, tako da se je ljudstvo naravnost čudilo, kako se morejo v tako kratkem času toliko navaditi. Posebno proste vaje so bile izvanredno lepe; tudi skupina idrijskih telovadcev je bila izborno izvršena. Po javni telovadbi je bila pa veselica. Najprvo je mešan zbor zapel pod vodstvom brata Mohor Pavčiča Laharnarjev »Pozdrav«. Nato je imel brat predsednik nagovor na zbrane udeležence, potem se je pa vršila igra »Dr. Vseznal in njegov sluga Štipko Tiček«. 5. maja smo priredili izlet na Novo Oselico, kjer smo tudi imeli svojo veselico. Najprvo je bil tudi tukaj javen nastop, potem pa veselica, pri kateri ste bili tudi dve igri, petje, srečkanje in deklamacije. Vse je prav dobro izpadlo, le par nahujskanih surovežev je motilo veselico; zato so skrbeli naši mokrači, ki se doma ne upajo javno pokazati, pa so šli na veselico in tam nahujskali nevedne ljudi. Sram jih bodi, ker se ne upajo pokazati sami, šuntajo pa druge. Dne 8. maja smo šli v Idrijo na okrožni občni zbor, kjer smo slišali spodbudne besede okrožnega predsednika Jazbarja. 26. maja smo priredili izlet v Cerkno, kjer smo s Cerkljam nastopili pri procesiji Sv. Rešnjega Telesa. 28. maja smo doma nastopili pri procesiji Svetega Rešnjega Telesa. 28. junija, ko je bil cerkveni shod, smo se udeležili v kroju procesije. Dne 3. julija smo se udeležili romanja na Sveto Goro, kjer smo poslušali ognjevite besede dr. Kreka in drugih govornikov; le škoda, da nismo mogli prisostvovati tudi popoldanski slavnosti. 23. junija nas je zapustil neumorno delavni brat Ambrozij Rusjan, ki je bil z dušo in telesom vnet za orlovske ideje. Sedaj smo brez načelnika ter bomo mogli pri letošnjem občnem zboru voliti novega načelnika. Zato vam že sedaj, dragi bratje Orli, svetujem, da si izvolite za načelnika mladeniča, ki je delaven in značajen, zakaj ako je vodstvo v slabih rokah, potem tudi odsek ne more uspevati. Skušnjo imate, letos ko vidite, kako smo delali, ko je bil za načelnika značajen brat Rusjan. Zato vam, bratje Orli, kličem, da značajnosti je treba in vztrajnosti, da nihče ne omaga. Potem dosežemo svoj cilj. Zato proč z lenobo, proč z neznačajnostjo iz naših vrst! Zato še enkrat: Naprej po začrtani poti do zmage! Na zdar!

OTALEŽ

Vir- Mladost 17.12 1910 št.20 in 21

Telovadni odsek Orla leta 1910.

Članov  23, —Naročnikov glasila »Mladost « 12, predavanj  3, — uniform  13.


OTALEŽ

Vir-Mladost 14.10 1911 št.18

Nekaj mesecev je že preteklo, odkar se je naš Orel zadnjič oglasil v »Mladosti«. Res je, da n "smo bogve koliko napredovali, ker nas je oviralo delo na polju od ranega jutra in do poznega večera. Dne 7. maja je priredilo Slov. katol. izobraževalno društvo veselico s sodelovanjem Orlov. Dne 21. maja se je naš Orel po zastopnikih udeležil mladeniškega tečaja in okrožnega občnega zbora v Idriji, kar je bil za naš velevažen dan. 18. junija smo nastopili v kroju pri procesiji sv. Rešnjega Telesa. 25. junija smo sprejeli prevzvišenega knezonadškofa. Pripravljali smo se tudi za mladeniški tabor v Ljubljani, ki je pa bil odgoden. 10. septembra smo bili pri okrožni prireditvi v Žireh. Zgubili bomo tudi enega člana Orla; obleči bo moral vojaško suknjo. Kar smo dosedaj zamudili, moramo nadomestiti v zimski sezoni. Glavno pa je, dragi bratje, da ne dajemo nikomur niti najmanjšega povoda, da bi se moglo reči: Glejte, taki so Orli! Dajmo povsod dobre in lepe zglede, povsod kjer se pokažemol Le s tem bomo svoje nasprotnike resnično premagali.

STATISTIKA ORLOV

Vir-Mladost 16.11 1911 št.22

Otalež: Članov 20 telovadci(20), uniform 10, naročnikov glasila Mladost 12, predavanj2, podporni člani 10

OTALEŽ

Vir-Mladost 9.2 1912 št.3

Kakor vsako leto, kar obstoja naš Orel, tako se tudi letos vrše dvakrat na teden običajni večerni sestanki. Dne 21. januarja smo imeli zanimivo predavanje o »Lurdu«; predaval nam je č. g. Fr. Oswald iz Idrije, za kar mu izrekamo, iskreno zahvalo. Po predavanju se je vršil občni zbor slovenskega katoliškega izobraževalnega društva in občni zbor telovadnega odseka, katerega odbor se je konstituiral sledeče: Zajec Ludovik, predsednik; Zajec Konrad, podpredsednik; Vinko Buda, tajnik; Zajec Janko, blagajnik; Pavšič Mohor, Eržen Tomaž, odbornika; Zajec Guštin, načelnik: Jakob Brejc

OTALEŽ

Vir-Mladost 23.3 1912 št.6

Že dolgo se nismo oglasili v »Mladosti«. Mislite si gotovo, da nam slaba prede. Samo o občnem zboru smo poročali, kako se je vršil in kateri so bili izvoljeni, natančnejšega pa ne. Zato hočemo sedaj nadomestiti, kar smo prej zamudili. Najprvo hočemo opisati naše izobraževalno delo, ki obstoja v predavanjih, petju in razlaganju »Mladeniške telovadne organizacije«. Samo vse premalo zanimanja je za predavanja. Dobro bi bilo, ko bi tudi člani posegali v predavanja, da bi se izučili, da bi kdaj tudi sami znali kaj povedati, posebno letos, ko so bila skoro sama dnevna vprašanja, ki so bila res zelo potrebna posebno v sedanjem času, ko se bije hud boj med katoličani in nasprotniki krščanske misli. Treba je, da je vsak pristaš katoliške stranke poučen o vsem katoliškem gibanju, da bi znal vsakemu nasprotniku povedati in dokazati, da le katoliška stranka skrbi za ljudstvo, da le ona skrbi za vse stanove, da ne dela razločka med kmetom in delavcem, med gospodom in obrtnikom, med bogatim in revnim. Koliko bolj je to potrebno za mladeniča, ki je član Orla. Saj je že namen Orla, da vzgoji Orle za zagovornike krščanske misli, zato naj vsak dobro zapomni, kaj se predava, da bo lahko drugi večer povedal vsebino predavanja in pripomnil, kaj on o tem misli. V petju se tudi vadimo vsak teden dvakrat. Za to je pa malo več zanimanja, samo malo več ubogljivosti bi priporočali nasproti pevovodju. Sedaj se pripravljamo tudi za veselico, ki jo bo imelo izobraževalno društvo prvo nedeljo v maju. Igrala se bo narodna igra »Tihotapec« v petih dejanjih. Telovadno delo je pa skoro vedno slabše, je vse preveč mlačnosti, zmeraj ima vsak vse polno izgovorov, da je izmučen, da nima časa itd. Pomislite, dragi bratje, da odsek brez telovadbe ni mogoč, da v odseku mora veljati pravilo: zdravo telo, zdrava duša! Pa kolikega pomena je telovadba na zunaj, ko je treba nastopiti pri raznih prilikah. Tam se vidi, kje so dobri telovadci. Posebno letos, ko se nam obeta zvezna prireditev v Ljubljani, skrbimo, dragi bratje, da ne bomo zadnji s številom dobrih telovadcev. Zato se udeležujmo pridno telovadnih ur, saj dve uri na teden bo gotovo vsak posvetil telovadbi, posebno sedaj, ko se bo skrbelo, da bo hodil vaditelj iz Idrije vadit nove proste vaje, moramo telovadbo ob nedeljah. Zato še enkrat, dragi bratje, vztrajno pa začrtani poti naprej ter skrbimo, da se bomo vsi člani redno udeležili vsega, kar se nam nudi koristnega in podučnega s trdno in jekleno voljo, s katero se vse premore.

STATISTIKA ORLOV

Vir-Mladost 7.12 1912 št.21 in 22

Otalež Članov 18 telovadci 18uniform  8 trobentačev3 naročnikov glasila Mladost 6 predavanj 12 

Marija Vogrič

Rojena: 

4. april 1932, Jazne na Cerkljanskem 

Umrla:  18. marec 2016, Koper

Marija Vogrič

Izklesana v ognju težkega življenja

Življenjska pot pisateljice, režiserke in kulturne delavke Marije Vogrič je pretresljivo pričevanje o moči človeške volje, ki se oblikuje kljub neusmiljenim zgodovinskim in družbenim okoliščinam. Rojena je bila v krutem obdobju italijanske fašistične okupacije kot nezakonski otrok. Zgodnje otroštvo je preživela v nenehnem boju za preživetje, sama z materjo, ki je na idrijskem podeželju opravljala težaško delo sezonske dninarke. Ta zgodnja izkušnja revščine, družbene odrinjenosti in opazovanja materinega garanja je globoko zaznamovala njen osebnostni razvoj ter postala temeljni kamen njenega kasnejšega literarnega ustvarjanja in družbenega angažmaja.

Pred izbruhom druge svetovne vojne je obiskovala italijansko osnovno šolo v Otaležu in v Idriji pri Baču, kjer je na lastni koži občutila pritisk raznarodovanja. Po vojni, ko se je meja znova risala in se je primorsko podeželje prebujalo v novo stvarnost, je šolanje nadaljevala na nižji gimnaziji v Cerknem in kasneje v Postojni. Ker so ji bile materialne možnosti za klasični študij odtegnjene, je vse nadaljnje izobraževanje opravila ob delu, kar priča o njeni izjemni disciplini in neizmerni želji po znanju. Leta 1961 je tako uspešno končala dopisno Ekonomsko šolo v Kopru, leta 1964 diplomirala na Visoki šoli za politične vede v Ljubljani, svojo formalno izobraževalno pot pa je zaokrožila leta 1978 z diplomo na Fakulteti industrijske pedagogike na Reki.

Družbeno-politični angažma in andragoško delo

Svojo profesionalno pot je Marija Vogrič začela že leta 1949, ko se je zaposlila na Poverjeništvu za notranje zadeve v Ilirski Bistrici. Kmalu zatem je bila premeščena na Oddelek za notranje zadeve Okraja Postojna, vendar je morala to delo leta 1953 zaradi hude bolezni začasno prekiniti. Po okrevanju jo je pot vodila v slovensko Istro, ki je postala njeno ključno življenjsko in ustvarjalno okolje. V Kopru se je leta 1955 zaposlila kot profesionalna predsednica Okrajnega komiteja Ljudske mladine, leta 1961 pa je prevzela funkcijo profesionalne podpredsednice Okrajnega sindikalnega sveta za Okraj Koper. Ob združitvi koprskega in novogoriškega okraja je ta pomemben položaj prevzela za celotno območje Primorske, s čimer se je uveljavila kot vplivna družbena delavka z izjemnim čutom za delavske pravice.

Junija 1966 je Marija Vogrič stopila na čelo Delavske univerze v Kopru (ki se je kasneje preimenovala v Obalno delavsko univerzo Ivana Regenta, danes pa deluje kot Ljudska univerza Koper). Kot dolgoletna direktorica je ustanovo vodila vse do svoje upokojitve leta 1984. V tem obdobju je odločilno sooblikovala sistem izobraževanja odraslih na Primorskem. Pod njenim vodstvom se je univerza razvila v sodobno andragoško središče, ki je na tisoče delavcem, obrtnikom in preprostim ljudem omogočilo pridobitev izobrazbe, prekvalifikacijo ter osebnostno rast. Za svoje pionirsko delo na področju andragogike in kulture je prejela najvišja strokovna in družbena priznanja, med katerimi izstopajo prestižna Žagarjeva nagrada, Priznanje Andragoškega društva Slovenije ter nagrada 15. maj Mestne občine Koper.

Književni opus: Zagovornica »malih ljudi«

Ljubezen do pisane in govorjene besede je v sebi odkrila že v zgodnjih šolskih letih. Med drugo svetovno vojno je kljub mladosti aktivno sodelovala v odporniškem gibanju s pisanjem pretresljivih aktivističnih pesmi, ki jih je sama javno prebirala, na mladinskih mitingih pa so z velikim uspehom uprizarjali njene krajše dramske igrice. Po vojni je svoje misli in družbeno kritiko prelivala v priložnostne članke, črtice, satirične zapise in reportaže, ki jih je objavljala v osrednjih slovenskih in regionalnih medijih, kot so Mladina, Slovenski Jadran, Delo, Primorske novice in Primorska srečanja.

Leto 1961 pomeni zasuk k zahtevnejšemu, obsežnejšemu pisateljskemu delu. Njen romaneskni prvenec Ljudje bodo ostali, ki je izšel leta 1964 pri založbi Lipa, je napovedal prihod močnega, avtentičnega glasu v slovenski literaturi. V svojih delih Marija Vogrič z izjemno psihološko poglobljenostjo opisuje svoj čas. Njen pisateljski slog odlikuje prepletanje globoko osebnih, čustveno nabitih izkušenj s pričevalskimi, dokumentarnimi in zgodovinskimi prvinami.

Njen literarni svet je brezkompromisno postavljen na stran poraženih, izločenih, zaznamovanih in odrinjenih »malih ljudi«. Z izjemnim pogumom in kritično ostjo v svojih romanih žigosa dvoličnost družbe – tako predvojne kot povojne –, ki se na deklarativni ravni javno zavzema za vzvišena načela pravičnosti in enakosti, v svojem vsakdanjem ravnanju in birokratskem aparatu pa ta ista načela grobo potepta.

Izrazito plodovito je bilo njeno ustvarjanje v devetdesetih letih in na prelomu tisočletja, ko je med drugim objavila monumentalno trilogijo Vojna iz ljubezni (1993–1996), v kateri se prepletata vojna vihra in intimna človeška usoda, ter provokativna dela, kot je Za šus prodam mater (2000). Poleg literature se je uspešno uveljavila tudi v avdiovizualnih medijih; podpisala se je pod več filmskih scenarijev ter prevzela režijo odmevnih televizijskih oddaj in dokumentarnih filmov, s katerimi je vizualno dokumentirala istrski vsakdan in usodo tamkajšnjega človeka.

Jesen življenja in ustvarjalna zapuščina

Po upokojitvi leta 1984 se Marija Vogrič ni umaknila iz javnega in ustvarjalnega življenja. Veliko časa je preživela v svojem mirnem zatočišču – počitniški hiši v Črnem Vrhu nad Idrijo. Tam, obdana z idilično naravo, je našla nov ustvarjalni zagon. Čas je posvečala pisanju novih romanov in uživanju v družbi svojih vnukov, ki jim je predajala življenjsko modrost. V tem obdobju je polno zaživela tudi njena velika, vseživljenjska ljubezen do konjev. Ti plemeniti živali so zanjo pomenili več kot le sprostitev; postali so metafora svobode, moči in neukrotljivosti ter so igrali ključno vlogo kot navdih v njenem poznem ustvarjalnem opusu.

Marija Vogrič ostaja v slovenskem kulturnem spominu zapisana kot ženska neizmerne energije, ki je iz lastne življenjske stiske črpala moč za izobraževanje drugih in za brezkompromisno literarno pričevanje o resnici. Njen opus je neprecenljiv prispevek k razumevanju primorske zgodovine, istrske identitete in večnega boja malega človeka za dostojanstvo.

---

Pregled knjižnih in avdiovizualnih del

Bibliografija (Romanopisje in proza)

• Ljudje bodo ostali (Založba Lipa, 1964) – Romaneskni prvenec, ki odpira vprašanja človeške usode in obstoja v prelomnih zgodovinskih trenutkih.
• Zaznamovani (1973) – Poglobljena študija o ljudeh, ki jih je družba zaradi takšnih ali drugačnih okoliščin potisnila na rob.
• Neptunov krst (1988) – Delo, prežeto z morsko tematiko in specifičnim utripom življenja ob obali.
• Sonce v zenitu (1988) – Roman o zrelosti, družbenih spremembah in osebnih preizkušnjah.
• Prva ljubezen (1990) – Intimna, čustveno obarvana pripoved o mladostnih iskanjih in izgubi iluzij.
• Vojna iz ljubezni (3 zvezki, 1993–1996) – Monumentalna trilogija, ki skozi osebne usode natančno secira čas druge svetovne vojne in njene dolgotrajne posledice na človeško psiho.
• Molitev nekega psa (1998) – Metaforična in družbenokritična proza, ki opozarja na bivanjsko stisko in osamljenost.
• Za šus prodam mater (2000) – Provokativno delo z močnim socialnim nabojem, ki neusmiljeno nastavlja ogledalo sodobnemu materializmu.
• Ko se zvezda utrne z neba (2002) – Lirična, a hkrati bivanjsko resna pripoved o minljivosti in iskanju smisla.
• Tek po zunanjem krogu (2003) – Zgodba o tistih, ki ne tečejo v glavnem toku družbe, temveč ostajajo na njenem obrobju.
• Čejen (2003) – Roman, v katerem se odražata pisateljičina ljubezen do narave, svobode in konj.
• Ostali zvesti smo tebi, zemlja domača (2005) – Domovinsko in dokumentarno obarvano delo, ki se poklanja primorski zemlji in njenim ljudem.
• Dediči brez dediščine (2010) – Pozni roman, ki kritično analizira družbeno-politično realnost prehoda v novo tisočletje in izgubo vrednot mlajših generacij.

Filmografija in videoposnetki (Režija in scenarij)

• Bo ta svet še človekov dom (1991) – Dokumentarno-televizijsko delo, ki odpira ekološka in humanistična vprašanja o prihodnosti človeštva.
• Molitev nekega psa (1998) – Vizualna adaptacija in nadgradnja njenega istoimenskega literarnega motiva.
• Prva ljubezen (2000) – Igrajo-dokumentarni posnetek, ki skozi filmski jezik interpretira motive iz njenega romana.
• Na krilih Kentaurov (2004) – Dokumentarni film, posvečen njeni ljubezni do konj, svobodi gibanja in povezavi med naravo ter umetniškim ustvarjanjem.

(Osnovni biografski podatki povzeti po portalu Primorci.si)

Geodet Peter Svetik

Rojen: 

5. avgust 1933, Plužnje 

Umrl:  11. september 2011, Ljubljana

Rodil se je v Plužnjah pri Cerknem, mati Frančiška je bila gospodinja, oče Peter pa zidar in rudar. V šolskem letu 1947–48 se je vpisal v nižjo gimnazijo v Cerknem, živel v tamkajšnjem dijaškem domu in leta 1949 vse tri razrede, vključno z malo maturo, končal z odliko. V šolskem letu 1949–50 se je vpisal na Gradbeni tehnikum v Ljubljani (geometrski odsek) in vse štiri letnike, vključno z maturo, leta 1953 končal s prav dobrim uspehom. Izobraževanje je pozneje nadaljeval ob redni zaposlitvi. Jeseni leta 1968 se je vpisal na prvo stopnjo Fakultete za geodezijo na FAGG in spomladi leta 1971 diplomiral ter pridobil naziv inženir geodezije. Jeseni leta 1974 se je, prav tako ob delu, vpisal na VEKŠ v Mariboru in študij leta 1980 uspešno končal z diplomo z oceno odlično in Kidričevo nagrado ter dobil naziv diplomirani ekonomist tehnične smeri. Jeseni 1953 je šel služit vojaški rok za rezervne oficirje v Zadru. Leta 1954 je vojaško šolo končal kot rezervni oficir. Leta 1954 se je kot geometer zaposlil na Geodetskem zavodu v Ljubljani. Delal je na novi izmeri, tehničnih izmerah in drugih meritvah po raznih krajih Slovenije, največ v Prekmurju in na Kočevskem. Strokovni izpit je opravil leta 1957. Na zavodu je deloval do 30. septembra 1971, dobrih 17 let. Nato je šest let delal kot vodja oddelka za dokumentacijo, najprej na Zavodu SRS za regionalno prostorsko planiranje, ki se je sredi leta 1975 preimenoval v Zavod SRS za družbeno planiranje. Od tam je za dve leti in pol odšel na Geodetsko upravo RS (od 1978 do 1980). Leta 1981 je bil za 10 mesecev posojen v pomoč novoustanovljenemu Centru za družbeni sistem informiranja (CEDSI), nato se je vrnil na Republiško geodetsko upravo kot vodja dokumentacijskega centra, kjer je deloval leto in pol (1981–1983). Ker je bil na skupščini delegatov izvoljen za sekretarja Medobčinske gospodarske zbornice, se je 1. 5 1983 preselil na to ustanovo in tam vodil delo do 30. 11 1985, nato pa se je preselil nazaj na Republiško geodetsko upravo kot namestnik direktorja in tam ostal dobra 4 leta. Svojo delovno pot je zaključil na Komercialni in hipotekarni banki 31. 10 1990 zaradi stečaja banke in odšel v prisilni predčasni pokoj z nekaj več kot 36 leti delovne dobe. Na prošnjo stečajnega upravitelja je pogodbeno še nekaj mesecev sodeloval pri stečajnem postopku banke. Od junija 1991 do likvidacije časopisa je kot samostojni novinar in urednik sodeloval pri dnevniku Slovenec. Po letu 1995 se je povsem posvetil prostovoljnemu delu pri projektu GEOSS in pri Turistično-športnem društvu Kostel. Začel je pisati svoje spomine in pripravil več knjig o svoji mladosti, svojem življenju in delu in jih v nekaj izvodih pripravil za svojce in najboljše prijatelje. Proti koncu 20. stoletja je začel pisati tudi knjige o Geossu in o Kostelu. Pripravil je doslej edinstveno knjigo ob 50-letnici svoje generacije geometrov z naslovom Naši mejniki. Nekaj malega je pisal v razne revije in časopise, stalno pa v turistično revijo Lipov list.


Dela:

V srcu Slovenije, 2001, 2009

GEOSS: večjezični povzetek Vodnika, 2007

Krošnjar: vodnik po pokrajini Kostel, 2005

Kada se rakija pali, se žajfa, 2003

Kostelski biseri, 2003, 2001

Drêgda: Kostel nekdaj in danes, 2002

Kostelske drobtine, 2000

Občanov priročnik, 1975, 1978, 1981, 1982, 1984, 1986, 1988, 1990

Geodetska upravna služba v SR Sloveniji, 1988, 1989

Orientiranje v naravi, 1981

Zasnova študije o prostorskih dokumentacijskih sistemih, 1971, 1972

Stare slike

V Otaležu leta 1962

Filip

Otalež leta 1958

Plužnje v 70. letih prejšnjega stoletja

Jazne v 70.letih prejšnjega stoletja

Vir-Rodna gruda  1972 št.6

Otalež v 70.letih prejšnjega stoletja

France Bevk z Otaležkimi pevci leta 1962(Vir-Idrijski razgledi)

Oktet France Bevk iz Otaleža-Vir-Podobe cerkljanske-katalog občasne razstave ob 35-letnici Cerkljanskega muzeja

Vir-Knjiga -Vojkova brigada/Stanko Peterlin Čzp Soča, Nova Gorica 1968

Delovna akcija mladine na cesti v Plužnjah leta 1974-Vir-Podobe cerkljanske-katalog občasne razstave ob 35-letnici Cerkljanskega muzeja

Vir-Knjiga Klanec do doma -Rafael Trpin

Značka Prvi partizan

Otalež ,Lazec ,Plužnje, Jazne

Vir-Žirovski občasnik

Lazec leta 1977

V Lazcu leta 1980

Praznovanje 70.obletnice PGD Plužnje leta 1979.(slike PGD Plužnje)

Gasilci P g d Plužnje

Stanovanjsko hišo v Lazcu so krasili monokromni robovi fasad in okenski okvirji, ki so bili podaljšani do delilnega zidca. S tem podaljškom je nastal štirikotnik, v katerem je bil umeščen romb. Vir- Katalog stenskih slik. Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenija 2020

Lazec- Hiša na kmetiji Zaklanec -foto: Pavel Medvešček, 1980

Plužnje 19 Šivani robovi na stanovanjski hiši (foto: Pavel Medvešček, 1981).Vir- Katalog stenskih slik -Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije 2020

Oktet France Bevk-Vir-Katoliški glas  9.10 1995