O nekdanjih poteh

Kraji Otaležke davčne občine so bili zadnji v Goriško – Gradiščanski grofiji na desnem bregu Idrijce. Deželna meja s Kranjsko je potekala po grebenu od Bevkovega vrha proti Likarju (še pred Sivko) ter se tam spustila proti Gostiši ob Idrijci (tako, da je bila Grda grapa v celoti del Goriške). 

Stara pot (ne cesta) je potekala od Pluženj proti Otaležu, kjer je brez spusta prečila Mrtvaško grapo in se blago spuščala proti dolini. Glavno cesto proti Idriji je dosegla šele v zaselku Vrščev – Golob, kjer je most za Masore. Takšna pot je narisana tudi na Franciscejskem katastru iz 1828, torej v času po Napoleonovih vojnah in Ilirskih provincah.

Plužnje na Franciscejskem katastru iz leta 1828

Poti so bile zgolj strme slabe ozke gozdne poti , večinoma le steze za pešce , s težavo se je ponekod vendarle dalo peljati do omenjenih vasi z lahkimi vozovi .Tovore so večinoma prenašali tovorni konji.

Prvo vozno cesto (kolovoz) so dobile Plužnje, in sicer od Vodnika (kjer je most preko Idrijce) preko Na Protju. Ta kolovoz je nastal nekje v obdobju 1850 – 1880 in je izpričan na tretjem vojaškem kartografskem popisu. Kolovoza, ki bi vodil z Otaleža in Jazen proti Idriji tako ni bilo vse do pričetka 20. stoletja.

Gorenje Jazne opis poti
Vir- Slovenija na vojaškem zemljevidu 1763–1787 zvezek 3

Na Franciscejskem katastru iz 1828 sta iz Lazca vodili dve poti in sicer skozi Zaklanec v Cerkljanski vrh in skozi Urmajnik na Stražo. Poti iz Lazca v Plužnje ni bilo. Cesta iz Lazca skozi Plužnje do Idrijske ceste je bila zgrajena šele po letu 1883.

Kolovoz Otalež – Travnik je nastal med leti 1887 in 1910, najverjetneje okoli 1900 – 1905. To je bilo obdobje intenzivne širitve in posodobitve cestnega omrežja tako na Goriškem kot na Kranjskem.

Poleg tega, da je nove ceste povezale posamezne domačije, so omogočile predvsem hitrejši dostop do Idrije, saj je dosti prebivalcev delalo v rudniku Idrija in so vsakodnevno hodili na delo.

Današnji cesti Mlake (glavna cesta pri Straži) - Plužnje – Otalež – Jazne -  in pomožna cesta Golob – Kačnik – Jazne sta bili zgrajeni leta 1936 oziroma 1939/40.

Kako so delali slamnate strehe

Pred sedemdesetimi leti, ko je območje Cerkljanskega raziskovala skupina sodelavcev Slovenskega etnografskega muzeja, tako imenovana Orlova terenska ekipa, pa je bilo tod še precej slamnatih streh in tudi izročilo o kritju s slamo je bilo še zelo živo. O tem pričajo fotografije tamkajšnjih stavb, risbe streharskega orodja in ustno izročilo, ki ga je zapisala Fanči Šarf pri raziskovanju ljudskega stavbarstva in notranje opreme. Konstrukcijo ostrešja in postopke izdelave slamnate strehe ji je dokaj podrobno opisal devetinsedemdesetletni Janez Čerin pri Rošpu v Otaležu 47, čigar pripoved povzemam v nadaljevanju.

Strehe so bile nekoč vse slamnate. Držale so približno trideset let. Morale so biti strme, ker nanje sneg primrzne. Za ostrešje, po domače rušt, so uporabljali smrekov ali jelov les, ki so ga obtesali s cimrakami kar v meji, v gozdu. Slamnata streha sloni na šperovcih, ki so na sredi oprti na dva podolžna glajta, ob kapu v spodnjem delu pa na dve podstrešni. Na vsaki strani strehe je torej vzporedno s strešnim slemenom po en glajt in po ena podstrešna. Glajt podpirajo pokončni stebri, ki so z njim zvezani s panti ali veznicami. Stebri in podstrešne stojijo oziroma ležijo na tramovih, prečno položenih na stranska zida. Tem tramom pravijo blazine ali veznice. Rušt so nekdaj zvezali z lesenimi cveki, ki so jih napravljali pozimi. Najboljši so bili trepetlikovi. Za vrtanje lukenj so imeli poseben sveder latnik.

Ko so začeli pokrivati streho, so najprej na šperovce pritrdili podolžne vodoravne prekle ali late. Temu delu so rekli, da latajo ali preklajo. Potem je prišla vrsto slama. Najboljša je bila pšenična slama, le za tako imenovani »strop« na vrhu strehe, kjer slamo ukrivijo čez vrh in pribijejo z dvema podolžnima latama stropnicama, je bila boljša ržena slama, ker je daljša od pšenične.

Strehar je najprej, še na tleh, navezal čepke, snopiče slame – vsakega je na sredi zvezal kar s slamo. Te čepke je nad trikotnima zatrepoma privezal na prekle, pribite na konce vodoravnih prekel. Na razdalji od ene do druge vodoravne prekle so prišli po štirje čepki. Po starem so jih povezali s srobotom, po novem pa z dratom. Tej strešni obrobi se reče perot.

Ko je bila perot narejena, je strehar začel pokladat slamo. S pokladanjem slame je začel spodaj na enem koncu in nadaljeval po vsej dolžini strehe. Pri tem delu je stal in se pomikal po lati odrǝnci, privezani za vrh strehe. Vsako red slame je pritisnil na preklo z drobnejšo preklo pǝrtiskavǝnco, to pa privezal na preklo z vrbovo trto. Pri tem delu si je pomagal s streharskim kolom in plohom, s katerim je uglihaval slamo. Ko je naredil dve »poti«, se je povzpel višje. V ta namen je imel železno kluko, ki jo je zapel za višjo preklo in stopil nanjo, da je odrǝnco lahko preložil višje. Na vrhu strehe je na koncu »stropa« naredil še pušǝl, da ga ne bi razkopaval veter.

Vir -

Slovenski etnografski muzej 

Fanči Šarf ,Ljudsko stavbarstvo, Teren 11 ,1954-Cerkno, terenski zvezek št.7.strani. 10-13,16-17,42

Pomožna pošta Otalež

Kronika pomožne pošte v Otaležu: Stoletna vez med svetom in samotnimi hribi

Zgodovina komunikacije na slovenskem podeželju je bila vedno zgodovina boja proti oddaljenosti, slabim cestam in nenehnim političnim spremembam. V hribovitem svetu nad Idrijco, kjer ležita vasi Otalež in Plužnje, je bila želja po povezanosti s svetom motor napredka. Zgodba o tamkajšnji pomožni pošti, ki je delovala dobrih štirideset let, natančno zrcali usodo domačih ljudi pod tremi različnimi režimi.

---

Čas pred pošto: Dvajset let samoiniciative in »občinska torba«

Pred prelomnim letom 1903 je bilo življenje v davčni občini Otalež logistično odrezano od glavnih prometnih tokov. Čeprav sta imeli bližnji mesti Idrija in Cerkno urejene poštne povezave, so morali krajani Otaleža za vsako pismo, uradni dopis ali časopis poskrbeti sami.

Več kot dvajset let so si domačini vsakodnevno pošiljanje organizirali v lastni režiji. Ker državni aparat Avstro-Ogrske ni videl ekonomske računice v pošiljanju listonošev v strme hribe, so si krajani stroške prevoza krili iz lastnega žepa.

V tem obdobju je ključno vlogo igral gospod Ivan Gruden iz Pluženj. Kot lastnik lokalne trafike in prodajalne je bil naravno središče vaškega življenja. Ivan je prevzel skrb za tako imenovano »občinsko torbo«. To je bil sistem, kjer so se vsa pisma in uradni dokumenti zbirali na enem mestu, Gruden pa je nato organiziral njihovo pot do Idrije ali Cerknega in nazaj. Njegova štacuna ni bila le prostor za nakup soli in tobaka, ampak prvo neuradno komunikacijsko vozlišče pod Otaleškim vrhom.

---

Avgust 1903: Cesarsko-kraljevi pečat prispe v Otalež

Dolgotrajna prizadevanja lokalnih veljakov so obrodila sadove v poletju leta 1903. Poštno ravnateljstvo v Trstu, ki je takrat upravljalo s celotnim avstrijskim primorjem, je ugodilo prošnji in dovolilo ustanovitev Pomožne pošte Otalež.

Uradni datum začetka delovanja je postal 1. avgust 1903. To je bil dan velikega slavja in olajšanja za celotno skupnost. Tržaško ravnateljstvo je odobrilo namestitev dveh uradnih poštnih nabiralnikov:

• Glavni nabiralnik in sedež pošte sta bila v Otaležu, kjer je to odgovorno uradniško delo prevzel gospod Jakob Jereb.
• Drugi nabiralnik so namestili v sosednjih Plužnjah, zanj pa je zgledno skrbel gospod Zajc.

Logistika je bila za tiste čase izjemno učinkovita. Pomožna pošta je imela vzpostavljeno dvosmerno dnevno vez s cesarsko-kraljevo (c. kr.) poštno vožnjo, ki je redno vozila na relaciji Cerkno–Idrija. Vsak dan, ne glede na sneg, dež ali poletno pripeko, sta Jereb in Zajc izpraznila nabiralnika, pripravila pošiljke in poskrbela, da so se pravočasno srečale s poštno kočijo v dolini.

---

Medvojni vihar: Italijanska zasedba in preimenovanje v »Ottales«

Konec prve svetovne vojne in razpad Avstro-Ogrske sta prinesla novo realnost. Rapalska meja je Cerkljansko in Idrijsko dodelila Kraljevini Italiji. Pomožna pošta v Otaležu je morala preživeti administrativni pritisk poitalijančevanja. Kraj je bil preimenovan v Ottales, uradni jezik na pošti pa je postala italijanščina.

Kljub političnim pritiskom je pošta ostala ključna za preživetje domačinov, saj so prek nje ohranjali stike z moškimi, ki so odhajali na delo v tujino ali v vojsko. Italijanska administracija je pošto večkrat reorganizirala:

• 21. december 1923: Pošta je bila uradno vključena pod okrilje poštne uprave Furlanije - Julijske krajine (Venezia Giulia).
• 2. januar 1927: Fašistični režim je ustanovil Goriško pokrajino (Provincia di Gorizia). Posledično je bila pomožna pošta Ottales dodeljena pod Goriško poštno upravo.

Lokalni oskrbniki pošte so morali krmariti med strogimi fašističnimi zakoni in željo, da pomagajo domačemu, slovensko govorečemu prebivalstvu, ki novega uradnega jezika pogosto ni razumelo.

---

Konec neke dobe: September 1945

Druga svetovna vojna je prinesla uničenje, partizanski odpor in popoln zlom starega upravnega aparata. Pošta je v teh nevarnih časih delovala v izrednih razmerah.

Zgodovinski lok pomožne pošte se je uradno sklenil 30. septembra 1945. To je bilo obdobje neposredno po kapitulaciji nacistične Nemčije, ko je ozemlje prešlo pod vojaško upravo (cona B) in se začelo integrirati v novo nastajajočo Jugoslavijo. Stari predvojni in medvojni sistem pomožnih pošt je bil ukinjen, saj je nova država začela graditi lastno mrežo poštnih in telegrafskih uradov (PTT).

---

Dediščina otaleške pošte

Pomožna pošta Otalež je v svojih 42 letih obstoja (1903–1945) opravila neprecenljivo civilizacijsko delo. Skozi roke Jakoba Jereba, gospoda Zajca in pred tem Ivana Grudna so šla prva pisma fantov s soške fronte, paketi izseljencev iz Amerike, uradni listi, ki so prinašali novice o spremembah zakonov, in časopisi, ki so v hribovske vasi prva prinašali vonj po napredku in kulturi. Bili so okno v svet v času, ko so bile razdalje merjene v urah hoje.

Poštni žig iz leta 1910

Poštni žig iz leta 1928

Poštni žig iz leta 1933

Poštni žig iz leta 1936

Poštni žig iz leta 1940

Poštni žig iz leta 1942

Srečanje borcev v Otaležu leta 1953

 

Vir-Borec (glasilo zveze borcev narodnoosvobodilne vojne Slovenije) Maj 1953 št.5