LAZEC: Pomožna pošta Otalež

Kronika pomožne pošte v Otaležu: Stoletna vez med svetom in samotnimi hribi

Zgodovina komunikacije na slovenskem podeželju je bila vedno zgodovina boja proti oddaljenosti, slabim cestam in nenehnim političnim spremembam. V hribovitem svetu nad Idrijco, kjer ležita vasi Otalež in Plužnje, je bila želja po povezanosti s svetom motor napredka. Zgodba o tamkajšnji pomožni pošti, ki je delovala dobrih štirideset let, natančno zrcali usodo domačih ljudi pod tremi različnimi režimi.

Čas pred pošto: Dvajset let samoiniciative in »občinska torba«

Pred prelomnim letom 1903 je bilo življenje v davčni občini Otalež logistično odrezano od glavnih prometnih tokov. Čeprav sta imeli bližnji mesti Idrija in Cerkno urejene poštne povezave, so morali krajani Otaleža za vsako pismo, uradni dopis ali časopis poskrbeti sami.

Več kot dvajset let so si domačini vsakodnevno pošiljanje organizirali v lastni režiji. Ker državni aparat Avstro-Ogrske ni videl ekonomske računice v pošiljanju listonošev v strme hribe, so si krajani stroške prevoza krili iz lastnega žepa.

V tem obdobju je ključno vlogo igral gospod Ivan Gruden iz Pluženj. Kot lastnik lokalne trafike in prodajalne je bil naravno središče vaškega življenja. Ivan je prevzel skrb za tako imenovano »občinsko torbo«. To je bil sistem, kjer so se vsa pisma in uradni dokumenti zbirali na enem mestu, Gruden pa je nato organiziral njihovo pot do Idrije ali Cerknega in nazaj. Njegova štacuna ni bila le prostor za nakup soli in tobaka, ampak prvo neuradno komunikacijsko vozlišče pod Otaleškim vrhom.

Avgust 1903: Cesarsko-kraljevi pečat prispe v Otalež

Dolgotrajna prizadevanja lokalnih veljakov so obrodila sadove v poletju leta 1903. Poštno ravnateljstvo v Trstu, ki je takrat upravljalo s celotnim avstrijskim primorjem, je ugodilo prošnji in dovolilo ustanovitev Pomožne pošte Otalež.

Uradni datum začetka delovanja je postal 1. avgust 1903. To je bil dan velikega slavja in olajšanja za celotno skupnost. Tržaško ravnateljstvo je odobrilo namestitev dveh uradnih poštnih nabiralnikov:

Glavni nabiralnik in sedež pošte sta bila v Otaležu, kjer je to odgovorno uradniško delo prevzel gospod Jakob Jereb.
Drugi nabiralnik so namestili v sosednjih Plužnjah, zanj pa je zgledno skrbel gospod Zajc.

Logistika je bila za tiste čase izjemno učinkovita. Pomožna pošta je imela vzpostavljeno dvosmerno dnevno vez s cesarsko-kraljevo (c. kr.) poštno vožnjo, ki je redno vozila na relaciji Cerkno–Idrija. Vsak dan, ne glede na sneg, dež ali poletno pripeko, sta Jereb in Zajc izpraznila nabiralnika, pripravila pošiljke in poskrbela, da so se pravočasno srečale s poštno kočijo v dolini.

Medvojni vihar: Italijanska zasedba in preimenovanje v »Ottales«

Konec prve svetovne vojne in razpad Avstro-Ogrske sta prinesla novo realnost. Rapalska meja je Cerkljansko in Idrijsko dodelila Kraljevini Italiji. Pomožna pošta v Otaležu je morala preživeti administrativni pritisk poitalijančevanja. Kraj je bil preimenovan v Ottales, uradni jezik na pošti pa je postala italijanščina.

Kljub političnim pritiskom je pošta ostala ključna za preživetje domačinov, saj so prek nje ohranjali stike z moškimi, ki so odhajali na delo v tujino ali v vojsko. Italijanska administracija je pošto večkrat reorganizirala:

21. december 1923: Pošta je bila uradno vključena pod okrilje poštne uprave Furlanije - Julijske krajine (Venezia Giulia).
2. januar 1927: Fašistični režim je ustanovil Goriško pokrajino (Provincia di Gorizia). Posledično je bila pomožna pošta Ottales dodeljena pod Goriško poštno upravo.

Lokalni oskrbniki pošte so morali krmariti med strogimi fašističnimi zakoni in željo, da pomagajo domačemu, slovensko govorečemu prebivalstvu, ki novega uradnega jezika pogosto ni razumelo.

Konec neke dobe: September 1945

Druga svetovna vojna je prinesla uničenje, partizanski odpor in popoln zlom starega upravnega aparata. Pošta je v teh nevarnih časih delovala v izrednih razmerah.

Zgodovinski lok pomožne pošte se je uradno sklenil 30. septembra 1945. To je bilo obdobje neposredno po kapitulaciji nacistične Nemčije, ko je ozemlje prešlo pod vojaško upravo (cona B) in se začelo integrirati v novo nastajajočo Jugoslavijo. Stari predvojni in medvojni sistem pomožnih pošt je bil ukinjen, saj je nova država začela graditi lastno mrežo poštnih in telegrafskih uradov (PTT).

Dediščina otaleške pošte

Pomožna pošta Otalež je v svojih 42 letih obstoja (1903–1945) opravila neprecenljivo civilizacijsko delo. Skozi roke Jakoba Jereba, gospoda Zajca in pred tem Ivana Grudna so šla prva pisma fantov s soške fronte, paketi izseljencev iz Amerike, uradni listi, ki so prinašali novice o spremembah zakonov, in časopisi, ki so v hribovske vasi prva prinašali vonj po napredku in kulturi. Bili so okno v svet v času, ko so bile razdalje merjene v urah hoje.