Življenje in običaji na Cerkljanskem: Koledovanje od božiča do pusta
Cerkljanska pokrajina s svojimi strmimi grapami in odmaknjenimi hribovskimi vasmi je skozi stoletja ohranila bogato zakladnico ljudskih običajev. Med njimi je posebno mesto pripadalo koledovanju – obrednemu obhodu hiš, ki je potekal v mrzlih zimskih mesecih, natančneje v obdobju od božiča pa vse do pustnega torka. Ta stari krščanski običaj, ki v svojih koreninah skriva predkrščanske odmeve klicanja rodovitnosti in svetlobe, je imel na Cerkljanskem izrazito socialno in skupnostno noto.
Sprevodi, preobleke in zvoki domačih inštrumentov
Zimske dni in večere so predramili koledniki, ki so v parih ali manjših skupinah romali od hiše do hiše. Najpogosteje sta koledovala po dva fanta skupaj: eden je bil zadolžen za glasbo in vzdušje, drugi pa je na hrbtu nosil velik lesen koš, pripravljen za darove radodarnih domačij. Po vaseh je običajno delovalo več takšnih parov hkrati, občasno pa so se koledniki združili v večje, glasnejše skupine.
Naročje tradicije takrat še ni poznalo izrazitih, izrezljanih lesenih ali naličenih mask, kakršne poznamo danes pri cerkljanskih laufarjih. Priprave so bile preproste, a iznajdljive. Koledniki so si nadeli ponošene, zakrpane suknjiče in stare očetove klobuke ali pa so si glave ovili s pisanimi »faculi« – ženskimi rutami. Obrazno mimiko so predrugačili s preprostimi papirnatimi nosovi in starimi okvirji očal brez stekel. Poseben vir zabave in smeha je bil tisti fant v skupini, ki se je preoblekel v dekle ter z visokim glasom in nerodnimi kretnjami posnemal vaške mladenke.
Ključni element vsakega koledovanja je bila živa glasba. Koledniki so s seboj vedno tovorili različna ljudska glasbila. Izpod prstov so doneli zvoki harmonike, ljudje so radi prisluhnili orglicam, lajni, citram ali klarinetu. Med posebnostmi cerkljanskih kolednikov je bil tako imenovani »bombardon« – globoko, basovsko trobilo, ki je po svojem nizkem in donečem zvoku močno spominjalo na angleški rog. Kadar pa pri roki ni bilo drugih inštrumentov, sta domišljija in iznajdljivost našli svojo pot: ob ritmični spremljavi harmonike so koledniki preprosto zaigrali kar na vsakdanji domači glavnik, prekrit s tankim papirjem, in na lesene ali kovinske žlice.
Kruh ubogih: Koledovanje kot boj za golo preživetje
Čeprav je koledovanje prinašalo veselje, je bilo v svojem jedru globoko povezano s socialno stisko takratnega časa. Koledovali so namreč večinoma siromašni ljudje, mali bajtarji z izjemno številčnimi družinami ter otroci iz revnejših vaških slojev. V časih, ko sta pozimi v hribovskih kočah vladali lakota in pomanjkanje, je bil ta običaj za marsikatero družino edina legitimna priložnost, da so si brez beračenja priskrbeli nekaj prepotrebne hrane za preživetje dolge zime.
Zavedanje o stiski sokrajanov je bilo med ljudmi močno zakoreninjeno, zato so bili obiski kolednikov sprejeti z veliko mero empatije. Gospodinje in gospodarji so v koledniške koše polagali tisto, kar so sami pridelali ali sušili po jesenskih kolinah. Najpogostejši darovi so bili:
- Kosi posušenega mesa in slanine,
- Svinjski parklji ali uhlji (ki so kasneje romali v enolončnice in jote),
- Domača jajca in hlebci rženega ali mešanega kruha,
- Različne poljščine, predvsem pa zrnje in žito.
Ko so koledniki zaključili svoj obhod po vseh okoliških vaseh, so zbrano žito skrbno zbrali in ga odnesli do najbližjega mlina v grapi. Mlinar jim je zrnje zmlel, s pridobljeno moko pa so si revne bajtarske družine zagotovile prehrano za naslednje mesece.
Seveda pa življenje na podeželju ni bilo vedno idealno. Zgodilo se je, da so koledniki naleteli na zaklenjena vrata. Največkrat so domačije vrata zaprle zaradi bolezni pri hiši ali zaradi strahu, da bi preglasni obiskovalci prebudili in prestrašili majhne otroke. V takšnih primerih koledniki niso gojili zamere; spoštovali so zasebnost in tiho odšli naprej k sosednji hiši.
Prihod v vas: Pričakovanje pred »portonom«
Prihoda kolednikov so se na vasi vsi neizmerno veselili, daleč največje navdušenje pa je vladalo med otroki. Če so bile hiše v strnjenem vaškem jedru postavljene blizu skupaj, so otroške skupine že vnaprej tekle nasproti glasbi in z odprtimi usti sledile kolednikom od hiše do hiše. Kljub razposajenosti pa je veljalo strogo nenapisano pravilo: kolednikom se ni smelo nagajati, saj je to prinašalo nesrečo.
Obnašanje kolednikov je natančno določal bonton. Ko so prispeli do naslednje domačije, so se ustavili pred »portonom« – glavnimi vhodnimi vrati. Tam so najprej zaigrali živahno vižo, zapeli uvodni napev in šele nato spoštljivo potrkali. Sami vrat nikoli niso odpirali, saj bi se to spodobilo le nepridipravom.
Čez prag jim je vedno prišla nasproti gospodinja. Pred njo so se koledniki najprej uradno predstavili in po starem običaju potožili o svojih vsakdanjih težavah, s čimer so nevsiljivo nakazali namen svojega obhoda. Ključ do bogatega daru pa se je skrival v prebrisani hvali. Koledniki so bili mojstri komplimentov: na ves glas so hvalili gospodinjino kuho, njeno urejenost in skrb za dom. Gospodinja je ob takšnih besedah hitro postala mehkejšega srca, njena radodarnost se je povečala, koš kolednikov pa je bil ob odhodu znatno težji. Če so pri hiši odraščale hčere, so koledniki udeležencem sprevoda namenili še dodatne pesmi, v katerih so hvalili njihovo lepoto, pridnost in primernost za zakon, kar je med dekleti sprožilo nemalo rdečice in ponosa.
Izba polna smeha, norčevanja in plesa
Po uvodnem obredu na pragu je gospodinja kolednike s široko gesto povabila v toplo hišo. Koledniki so kulturno in s snetimi klobuki vstopili v glavno izbo (največkrat okrog kmečke peči), kjer se je začel osrednji družabni del obiska. Glasbila so ponovno oživela z vso močjo. Eden od kolednikov – običajno tisti, ki je bil preoblečen v žensko – je k plesu takoj povabil gospodinjo, kar je bil vrhunec obiska in izkaz globokega spoštovanja do hiše.
Med plesom in petjem so se koledniki obrnili tudi h gospodarju. Zaželeli so mu obilo sreče v hlevu pri živini, zdravo rast živine in bogato letino na poljih ter skrbno povprašali po zdravju vseh družinskih članov. To niso bila le prazna mašila, temveč iskrene želje za blaginjo skupnosti, od katere je bilo odvisno preživetje vseh vaščanov.
Obisk se je redko zaključil brez šaljivih, včasih rahlo pikrih pesmi in hudomušnih zbadljivk na račun vaškega življenja. V izbi je odmevalo od smeha, norčevanja in iskrive ljudske duhovitosti. S tem ko so koledniki prinesli smeh v hišo, so ljudem za kratek čas odgnali skrbi vsakdana in stkali vezi medsebojne pomoči, ki so v tistih težkih, a solidarnih časih ohranjale cerkljanskega človeka pokončnega.
Družina Sattler: Življenjepisi primorskih učiteljev in prosvetnih delavcev
