Otalež naš domači kraj

Ivan Malavašič 



Že skoraj dolgih tisoč let minilo 

je od tedaj, 

ko si znan, 

ko ti, 

Otalež naš predragi 

si v zgodovino zapisan. 


Da kleni rod je tu prebival 

njegova dela govore 

in da tako 

bo še nadalje 

srce in pesmi ti žele! 


Kot rože,ki krase domove 

bleste prijazne se oči 

ljudi,ki oživljajo domove, 

ki tare tisoč jih skrbi. 


A vendar hrabri in pogumni 

in delavni ,kot mravlje so 

njih vera cerkve je zgradila, 

njih znoj napajal je zemljo, 

poštenost jim krasila lica, 

zvestoba srce in oko! 


Pod varstvo sv.Katerine, 

ki farna je zavetnica, 

naš rod po teh vaseh prebiva, 

kjer sloga še svoj dom ima, 

v podružnih cerkvah sveti Jurij 

in Miklavž domujeta, 

ki v dobroti in pogumu 

ljudem pripovedujeta. 


Že tisoč let tu rod prebiva, 

ki po slovensko govori, 

na svoji zemlji pridno dela, 

Marijo in Boga časti. 


Spoštuje kar uči ga vera, 

na praznik v božji hram hiti 

in prosi in se zahvaljuje, 

žaluje in se veseli. 


Sto petdeset let je minilo, 

kar nova cerkev tu stoji, 

v njej Jezus noč in dan domuje 

in milost se ljudem deli! 


Ko sveta maša se obhaja 

pojo zvonovi v lepši svet 

a Jezus na oltar prihaja 

ta vseh cvetov najlepši cvet. 


Slovenske lipe šepetajo 

nam o preteklih davnih dneh 

in trta vinorodna tiho 

ponuja sladki nam nasmeh. 


Gozdove,njive,senožeti 

odseva sonca zlati žar 

av sadovnjakih, 

v hlad odetih 

zori nam sladki božji dar. 


Le kdo ne ljubil bi teh krajev 

in skromnih, 

tihih teh ljudi 

cerkva in vseh lepot naštetih 

in trdoživih teh rodov. 


O,naj v predragih teh domovih, 

še naše pesmi se glase! 

In tudi v dneh prihodnjih,mirnih 

molitve k nebu naj hite! 


Dokler slovenska še molitev 

doma sred toplih bo domov 

v očeh se še svetlo blestela 

bo luč slovenskih se rodov!