Naši v Ameriki - Leopold in Josef Močnik

Zgodba o uspehu in požrtvovalnosti: Brata Leopold in Josef Močnik iz Lazca

Zgodovina slovenskega naroda je neizbrisno zaznamovana z masovnimi migracijami na prelomu iz 19. v 20. stoletje. Težka gospodarska situacija, pomanjkanje zemlje, huda agrarna kriza in želja po boljšem, dostojnejšem življenju so tisoče odločnih mož in fantov gnali čez Atlantik. Med njimi sta bila tudi brata Močnik iz slikovite vasi Lazec na Cerkljanskem. Njuna življenjska pot, preizkušnje v daljni Minnesoti in globok pečat, ki sta ga pustila v lokalni skupnosti mesta Ely, predstavljata klasično, a hkrati unikatno zgodbo o slovenskem izseljenskem pogumu, neizmerni vztrajnosti in delavnosti.

 Pot v neznano in rudarski vsakdan v Elyju

Prvi se je na tvegano pot v obljubljeno deželo odpravil starejši brat Leopold Močnik. Rojen je bil 11. aprila 1878, v Ameriko pa je odpotoval leta 1906, ko je bil star 28 let – v najlepših moških letih, poln moči in upanja. Njegov cilj je bilo rudarstvu zapisano mesto Ely v okrožju St. Louis v zvezni državi Minnesota, ki je takrat veljalo za eno ključnih središč ameriške težke industrije. Le leto dni kasneje, leta 1907, je po bratovih stopinjah stopil še mlajši brat Joseph (Josef) Močnik, rojen 15. marca 1882.

Prihod v tujo državo, kjer sta prevladovala neznan jezik in popolnoma drugačna kultura, je bil za novonastale priseljence vedno velik šok. Bratoma Močnik pa je bil ob tem ključnem življenjskem koraku v neizmerno oporo rojak iz rodne vasi Lazec – Franc Bevk (v Ameriki znan kot Frank Beuk). Franc je bil takrat že uveljavljen delavec pri mogočnem rudarskem podjetju Oliver Iron Mining Company v Elyju. Prvima priseljencema je pomagal pri urejanju prve nastanitve in jima priskrbel prvo zaposlitev v rudniku.

Tako kot večina slovenskih rojakov na tistem območju, sta tudi brata Močnik oblekla rudarsko delovno obleko in začela opravljati nevarno ter fizično izjemno naporno delo globoko pod površjem zemlje. Z namenom lažje integracije in prilagajanja ameriški administraciji sta brata kasneje uradno spremenila svoj priimek iz Močnik v Mochnik. Leopold je v uradnih dokumentih postal Leo, Josef pa je prevzel ime Joe oziroma Joseph.

 Leopold Močnik: Vztrajni borec za razvoj lokalne skupnosti

Leopold Močnik se ni zadovoljil zgolj z vlogo pasivnega delavca na robu družbe. Kljub začetnim jezikovnim oviram je hitro doumel pomen organiziranega delovanja in povezovanja. Med rojaki je kmalu postal prepoznan kot naravni vodja – mož besede, ki je znal prisluhniti stiskam sočloveka. Aktivno se je vključil v delovanje slovenskih podpornih in bratovskih organizacij, ki so bile v tistem času ključnega pomena za preživetje izseljencev. Te organizacije so rudarjem zagotavljale osnovno socialno varnost v primeru nesreč pri delu ali bolezni, obenem pa so bile žarišča kulturnega in družabnega življenja.

Kot zagovornik napredka in izobraževanja je Leopold neutrudno spodbujal mlajše fante, naj se učijo angleščine in uveljavljajo svoje pravice. S svojim delovanjem je pomembno prispeval k temu, da so slovenski priseljenci v Elyju postali spoštovan in vpliven del lokalne skupnosti. Njegova vizija je presegala zgolj golo preživetje; želel je, da Slovenci postanejo enakopravni soustvarjalci ameriške družbe, ne da bi ob tem pozabili na svoje korenine.

Josef Močnik: Steber družine in zgled delavnosti

Mlajši brat Josef je s svojo mirno, a izjemno odločno naravo predstavljal drugi steber uspeha družine Močnik v Ameriki. Njegovo življenje je bilo posvečeno neizprosnemu delu in skrbi za družino. V rudnikih v okolici Elyja je preživel desetletja, s čimer si je prislužil globoko spoštovanje tako s strani delodajalcev kot svojih sodelavcev.

Josef je bil znan po svoji izjemni obrtniški spretnosti in zanesljivosti. Kljub težkemu vsakdanu pod zemljo je ohranjal vedrega duha in bil vedno pripravljen pomagati novim priseljencem, ki so prihajali s Cerkljanskega in širšega slovenskega prostora. Njegov dom v Elyju je postal varno zavetje, kjer se je slišala domača beseda in kjer so se ohranjale slovenske navade, kulinarika ter pesem. S tem je pomagal ohranjati živ most med staro domovino in novim svetom.

Sklep: Zapuščina, zapisana v kamen in spomin

Zgodba bratov Leopolda in Josefa Močnika je pričevanje o tisti generaciji slovenskih ljudi, ki so s seboj v svet odnesli le poštenje, močne roke in neupogljivo voljo. Iz majhne vasi Lazec sta odšla v svet kot preprosta fanta, v Elyju pa sta postala spoštovana meščana, katerih delo je vgrajeno v same temelje mesta in tamkajšnje skupnosti.

Njuna življenjska pot se je sklenila v Ameriki, daleč od rodnih hribov, a njun spomin ostaja živ. Danes o njuni prisotnosti in uspehu pričajo uradni zapisi, lokalni arhivi in nagrobniki na pokopališču v Elyju, kjer pod ameriško grudo počivata zavedna slovenska brata. Njuna požrtvovalnost ostaja trajen opomin in navdih prihodnjim rodovom o tem, kaj vse lahko človek doseže s trdim delom, medsebojno pomočjo in zvestobo samemu sebi.

Vložena prošnja Leopolda in drugih za postavitev dveh mestnih luči na lokaciji Chandler-Vir- The Ely miner 24.11 1922

Vložena prošnja Leopolda  in drugih za odprtje ceste na lokaciji Chandler-Vir-The Ely miner 18.5 1923

Osnutek Ameriške kartice (1942) iz druge svetovne vojne iz četrte registracije, ki jih pogosto imenujejo "Old Man's draft", ker so v njej registrirali moške, ki so bili takrat stari od 45 do 64 let.

Osnutek Ameriške kartice (1942) iz druge svetovne vojne iz četrte registracije, ki jih pogosto imenujejo "Old Man's draft", ker so v njej registrirali moške, ki so bili takrat stari od 45 do 64 let.

Rose Mary Sever Mochnik leta 1973

Vir- 

The Duluth herald.

14. marec 1946

Naši v Ameriki- Čerinovi

Zgodba o izseljencih družine Čerin iz Otaleža: Iskanje novega življenja onkraj Atlantika

 Grenki kruh idrijsko-cerkljanskih hribov

Na prelomu iz 19. v 20. stoletje je življenje v Idrijsko-Cerkljanskem hribovju narekoval trd boj za preživetje. Pokrajina, čeprav slikovita in globoko prirasla srcu njenih prebivalcev, je bila skopa. Strme, terasaste njive na otaleških tleh so le stežka dale dovolj pridelka za prehranitev številnih družin. Ker je bila zemlja razdrobljena med dediče, kmetije niso več mogle preživljati vseh družinskih članov. Dodatnega zaslužka v bližnjih krajih skorajda ni bilo; idrijski rudnik živega srebra in domače čipkarstvo sta nudila le omejene možnosti, industrializacija pa v te odmaknjene hribovite vasi še ni prodrla.

V takšnih razmerah so bili fante in dekleta iz Otaleža ter okoliških zaselkov primorani pogledati čez meje domače župnije in domovine. Vzniknila je pot, ki je sprva vodila v bližnja evropska mesta, kmalu pa se je med ljudmi razširil glas o obljubljeni deželi onkraj Atlantika. Amerika – dežela neomejenih možnosti, rastočih tovarn in prostranih gozdov – je postala svetilnik upanja za tisoče slovenskih src. Med tistimi, ki so zbrali pogum, spakirali svoje skromno premoženje v lesene kovčke in se podali na pot brez vrnitve, je bila tudi rodbina Čerin iz Otaleža. Njihova saga je zgodba o vztrajnosti, težkem delu in uspešnem iskanju novega življenja, ki se je razpelo od industrijskih središč Ohia in Michigana pa vse do divjih, neukročenih prostranstva pacifiškega severozahoda v državi Washington.

---

 Valentin Čerin in pionirski začetki rodbine v Ohiu

Korenine ameriške veje rodbine Čerin so neločljivo povezane z usodo Valentina Čerina, ki je prijokal na svet leta 1853 v Otaležu. Kot mladenič se je poročil z Marijo Bevk, s katero sta si z delom na zemlji poskušala ustvariti varno gnezdo pod domačim nebom. Leta 1881 se jima je rodila hči Urša, ki je odraščala v okolju, kjer sta bili skromnost in vera glavni življenjski vodili. Kljub trudu pa so se z leti gospodarske razmere v Avstro-Ogrski le še zaostrovale in družina se je znašla pred prelomno, življenjsko odločitvijo.

Leta 1903, ko je Valentin dopolnil že abrahama – petdeset let, kar je bila za tiste čase in za tako zahtevno pot izjemno visoka starost – sta z ženo Marijo in takrat dvaindvajsetletno hčerko Uršo sprejela neizbežno. Zapustila sta varno zavetje rodne vasi in se odpravila na dolgo, negotovo ter izčrpavajoče potovanje z vlakom do enega izmed evropskih pristanišč, nato pa z parnikom čez razburkani Ocean.

Njihov končni cilj je bila zvezna država Ohio, natančneje okrožje Cuyahoga v bližini Clevelanda. Ta regija je bila v tistem času v polnem industrijskem razcvetu in je veljala za glavno prestolnico slovenskih izseljencev v Ameriki. Tamkajšnje jeklarne, livarne in tovarne so nujno potrebovale delovne roke. V Clevelandu so si Čerinovi zgradili nov dom. Močna slovenska skupnost, ki je ustanavljala lastne župnije, društva in podporne organizacije, jim je pomagala prebroditi začetno domotožje. Valentin in Marija sta s trdim delom postavila temelje, na katerih so lahko gradili njuni potomci.

Veja Urše Čerin in družine Zagorjan v Michiganu

Hči Urša, ki je v Ameriko prišla kot izoblikovano dekle, se je v novem okolju hitro prilagodila, a hkrati ohranila slovensko identiteto. Leta 1911 je stopila na skupno življenjsko pot s Frankom Zagorjanom. Mlada zakonca, željna lastnega napredka, sta kmalu po poroki zapustila Ohio in se preselila v sosednjo državo Michigan. Naselila sta se v rastočem mestu Wayne, ki je doživljalo pravi razcvet zaradi bližine Detroita – svetovne prestolnice avtomobilske industrije Henryja Forda.

V zakonu Urše in Franka se je rodilo pet otrok. Ti štirje sinovi in hči so postali prva generacija rodbine, rojena na ameriških tleh, a vzgojena s spoštovanjem do svojih korenin:

• Vera
• Frank
• Albert
• Robert
• John

Urša Čerin Zagorjan je skozi desetletja v Michiganu postala steber družine. Po bogatem, z delom in ljubeznijo izpolnjenem življenju v krogu svojih otrok in vnukov je umrla leta 1947. Za seboj je pustila globoko sled in številne potomce, ki so ponosno nosili dediščino prednikov iz Otaleža.

---

Eksodus upanja: Množični odhod mlade generacije iz Otaleža

Pisma, ki so prihajala iz Amerike nazaj v Otalež, so prinašala spodbudne novice. Čeprav so prva leta opisovala težko delo in dolge delavnike v tovarnah, so hkrati pričala o rednem zaslužku in dostojnejšem življenju. To je vlilo pogum mlajšim članom družine, ki so v domovini še naprej tleskali z revščino. V obdobju enega samega desetletja, med letoma 1903 in 1913, je iz Otaleža pljusknil pravi izseljenski val mlade generacije rodbine Čerin. Bratje, sestre in bratranci so drug za drugim odhajali na pot, pri čemer je veljalo nenapisano pravilo, da so tisti, ki so prispeli prej, priskrbeli jamstvena pisma in začetno zatočišče tistim, ki so prihajali za njimi.

Kronološki pregled odhodov mlade generacije riše naslednjo sliko:

• Anton Čerin (rojen leta 1886) je rodno grudo zapustil kot sedemnajstletni mladenič že leta 1903. Na pot se je podal verjetno skupaj s stricem Valentinom ali pa tik za njim, pripravljen, da si z mladostno močjo izkleše prihodnost.
• Marija Čerin (rojena leta 1889), ena od dveh sester dvojčic, je zbrala pogum za odhod leta 1908, ko je dopolnila devetnajst let.
• Rozalija Čerin (rojena leta 1887) je spakirala svoje kovčke leta 1911 in se podala na pot, ki jo bo kasneje vodila v popolnoma drugačen del ameriške Celine.
• Margareta Čerin (rojena leta 1889), Marijina sestra dvojčica, pa je po petih letih ločenosti leta 1913 končno odpotovala čez ocean, da bi se pridružila svoji sestri in preostalemu delu družine.

---

Anton Čerin: Družinsko življenje in utrip v novi domovini

Anton Čerin je bil prototip uspešnega slovenskega izseljenca. V Ameriko je prišel mlad, prilagodljiv in odločen. Skoraj dve desetletji je posvetil trdemu delu, varčevanju in vzpostavljanju stabilnega socialnega položaja. Šele ko je bil materialno preskrbljen, si je ustvaril lastno ognjišče. Leta 1921 se je poročil s Pavlino Habinc, dekletom slovenskega rodu, s katero sta delila enake vrednote. Leto dni kasneje, leta 1922, sta se razveselila rojstva hčerke, ki sta jo v znak spoštovanja do materine linije poimenovala Pauline.

Družina Čerin je vseskozi aktivno utripala z lokalno slovensko skupnostjo. To potrjujejo tudi številni zapisi v takratnem izseljenskem tisku, predvsem v časopisu Ameriška domovina, kjer so rojaki redno obveščali drug drugega o pomembnih življenjskih dogodkih, obiskih, porokah in kulturnih prireditvah. Skozi ta javna glasila se jasno vidi, da Anton nikoli ni pretrgal vezi s svojo identiteto.

---

Rozalija Čerin: Od idrijskih hribov do pacifiškega severozahoda

Med vsemi zgodbami družine Čerin je življenjska pot Rozalije (Rosalie) Čerin morda najbolj pustolovska in filmska. Ko je leta 1911 zapustila rodni Otalež, njene selitve še zdaleč ni bilo konec zgolj s prečkanjem Atlantika. Kljub tisočem kilometrov razdalje je njeno srce ostalo zvesto ljubezni iz mladosti – fantu iz domačih, sosednjih krajev. Še istega leta (1911) se je v mestu Wyoming poročila z Antonom Kofolom, ponosnim Cerkljanom, ki je v Ameriko prišel iz bližnje vasi Ravne pri Cerknem.

• 
  

Zakonca Kofol se nista zadovoljila z življenjem v natrpanih industrijskih mestih vzhodne ali srednje Amerike. Vleklo ju je naprej, proti neznanemu. Sprejela sta drzno odločitev in prepotovala celotno severnoameriško celino do njenega skrajnega zahoda. Naselila sta se v zvezni državi Washington, na obali Tihega oceana. Ta pokrajina, znana po svojih mogočnih, nepreglednih iglastih gozdovih, čistih rekah in hribovitem reliefu, je močno spominjala na njuno rodno Cerkljansko. Tu sta našla svoj mir, se udomačila in si zgradila lasten dom.

V zakonu Rozalije in Antona se je rodilo šest otrok, ki so odraščali sredi čudovite, a divje narave pacifiškega severozahoda:

• Vincent
• Frank
• Antone
• Alvina Beannie
• Antoniette
• Katherine Elizabeth

Rozalija Čerin Kofol je po dolgem in izpolnjenem življenju preminila leta 1946 v mestu Centralia (okrožje Lewis, država Washington), kjer je v miru ameriške zemlje našla tudi svoje zadnje počivališče.

---

Trajni spomin na pogum prednikov

Zgodba družine Čerin iz Otaleža je več kot le niz suhoparnih letnic in imen; je pretresljivo in navdihujoče pričevanje o pogumu, s katerim so naši ljudje odhajali v svet. Valentin, Urša, Anton, Rozalija, Marija in Margareta so s seboj v kovčkih odnesli tisto najdragocenejšo popotnico: slovensko besedo, globoko zakoreninjeno delavnost, poštenje in ljubezen do rodne grude. Čeprav so njihova telesa pokopana tisoče kilometrov stran od cerkve v Otaležu, njihove zgodbe ostajajo trajen spomin in svetel zgled prihodnjim rodovom na obeh straneh Atlantika.

Paulina Habinc Čerin

Pauline Čerin

Osnutek Ameriške kartice iz druge svetovne vojne iz četrte registracije, ki jih pogosto imenujejo "Old Man's draft", ker so v njej registrirali moške, ki so bili takrat stari od 45 do 64 let.

Vir-Ameriška domovina  8.9 1959 št.172

Rosalia Čerin pred odhodom v Ameriko

.

 .

Naši v Ameriki-Franc in Ivana Šinkovec

Naši v Ameriki: Življenjska usoda brata in sestre Šinkovec z Govejka

Zgodovinski okvir: Iskanje boljšega kruha

Zgodovina slovenskega naroda je neizbrisno in boleče zaznamovana z odhodi. Na prelomu iz 19. v 20. stoletje je slovensko podeželje zajel val množičnega izseljevanja, ki ga je poganjala huda gospodarska stiska. Agrarna kriza, pomanjkanje obdelovalne zemlje, prenaseljenost kmetij in breme dolgov so tisoče pridnih rok in pogumnih src prisilili, da so zapustili rodno grudo. Pisma rojakov, ki so že odšli čez ocean, so v domače vasi prinašala zgodbe o »obljubljeni deželi«, kjer delaven človek lahko uspe. Ta poročila so postala močan navdih za mlado generacijo, željno napredka in dostojnega življenja. Med tistimi, ki so zbrali pogum in stopili na pot neznanega, sta bila tudi brat in sestra Šinkovec z Govejka. Čeprav sta svojo srečo in prihodnost našla na ameriških tleh, so njune korenine ostale globoko in za vedno prepletene z domačo zemljo.

Korenine pod govejškim nebom

Zgodba družine Šinkovec se je začela pisati sredi slikovitih, a strmih in neizprosnih idrijskih in žirovskih hribov, kjer je bilo preživetje od nekdaj pogojeno s trdim delom. Andrej Šinkovec se je rodil 20. oktobra 1850 v hribovitem Otaležu. Kot mladenič, poln življenjskih načrtov, je spoznal Marijo Kavčič, rojeno 6. decembra 1853 v bližnjih Žireh. Iskrena ljubezen je prerasla v zakonsko zvezo. Njun skupni dom je postal Govejk – majhna, z naravo obdana in odmaknjena vasica. Tam sta si zgradila skromno bivališče, ki pa je premoglo obilo starševske topline in vere v boljšo prihodnost.

V tem skromnem gnezdu sta na svet prijokala dva otroka, ki jima je usoda namenila dolgo, negotovo in ne povsem prostovoljno pot čez širni Atlantski ocean:

• Franc Šinkovec, rojen 29. januarja 1881
• Ivana Šinkovec, rojena 5. septembra 1888

Otroka sta odraščala v obdobju, ko je bila revščina na podeželju stalna spremljevalka. Vsakdanji kruh je bil prigaran z žulji, možnosti za izobraževanje ali večji zaslužek v domačem okolju pa so bile izjemno omejene. Pogledi mladih so se zato vse pogosteje usmerjali proti zahodu, tja, kjer zahaja sonce in kjer naj bi ležala dežela neomejenih možnosti.

Slovo od domovine in prekooceanska odisejada

Ko je sin Franc odrasel v zrelega fanta, si je ustvaril družino z Marijo Kenda. Kmalu po poroki, v začetku prejšnjega stoletja, ko je izseljenska mrzlica dosegla svoj vrhunec, sta Franc in njegova mlajša sestra Ivana sprejela usodno odločitev. Sklenila sta, da zapustita rodni Govejk in se podata na pot, s katere ni bilo zagotovila za vrnitev.

Slovo od ostarelih staršev, Andreja in Marije, je bilo prežeto s težko, skoraj otipljivo žalostjo. Vsi prisotni so v globini svojih src vedeli, da se zaradi ogromne razdalje in stroškov potovanja morda nikoli več ne bodo videli na tem svetu. Solze ob slovesu so bile davek, ki so ga plačale tisoče slovenskih družin.

Sledila je dolga in izčrpavajoča pot. Najprej vožnja z vozovi in vlakom do enega izmed velikih evropskih pristanišč (največkrat so naši izseljenci potovali skozi Trst, Bremen ali Hamburg), nato pa večtedenska plovba v podpalubju prenatrpanih prekooceanskih parnikov. To je bil preizkus vzdržljivosti, ki so ga zdržali le najbolj krepki in odločni.

Novi začetki v industrijski Cuyahogi

Ladijski dnevniki in imigracijski uradi so brata in sestro končno evidentirali na ameriških tleh. Pot ju je vodila v zvezno državo Ohio, natančneje v okrožju Cuyahoga. Nastanila sta se v neposredni bližini hitro rastočega industrijskega velemesta Cleveland. To območje je takrat postajalo pravo žarišče slovenskega izseljenstva – slovenska skupnost v Clevelandu je bila izjemno močna, organizirana in solidarna. Rojaki so si med seboj pomagali pri iskanju prvih zaposlitev, urejanju stanovanj in premagovanju domotožja. Delovali so v okviru bratskih podpornih jednoti, župnij in kulturnih društev.

Novi svet pa je neizprosno zahteval hitro in popolno prilagoditev. Da bi se lažje vključila v delovno okolje in vsakdanje življenje med angleško govorečimi sosedi, sta morala prilagoditi celo svoji imeni. To je bil prvi korak k asimilaciji:

• Franc je v uradnih dokumentih, v tovarni in med sosedi postal Frank.
• Sestra Ivana je prevzela klasično ameriško obliko imena in postala Jennie.

Družina Franca (Franka) Šinkovca: Davek novega življenja

Čeprav je Amerika ponujala delo in redno plačilo, življenje v industrijskih predmestjih Clevelanda ni bilo posuto z rožicami. Delo v jeklarnah, livarnah in na gradbiščih je bilo izjemno nevarno, delovni urniki dolgi, zdravstveno varstvo pa pomanjkljivo. Vsak uspeh je zahteval svoj davek – bodisi v obliki narušenega zdravja, hudih delovnih nesreč ali pa v obliki osebnega žrtvovanja za boljšo prihodnost naslednje generacije.

Franc (Frank) Šinkovec in njegova žena Marija sta v Novem svetu začela graditi družinsko gnezdo, razpeta med ameriškim vsakdanom in spomini na tihi, zeleni Govejk ...

Ivana Šinkovec

Conrad Šinkovec 

Conrad Šinkovec