Naši v Ameriki - Leopold in Josef Močnik

Zgodba o uspehu in požrtvovalnosti: Brata Leopold in Josef Močnik iz Lazca

Zgodovina slovenskega naroda je neizbrisno zaznamovana z masovnimi migracijami na prelomu iz 19. v 20. stoletje. Težka gospodarska situacija, pomanjkanje zemlje, huda agrarna kriza in želja po boljšem, dostojnejšem življenju so tisoče odločnih mož in fantov gnali čez Atlantik. Med njimi sta bila tudi brata Močnik iz slikovite vasi Lazec na Cerkljanskem. Njuna življenjska pot, preizkušnje v daljni Minnesoti in globok pečat, ki sta ga pustila v lokalni skupnosti mesta Ely, predstavljata klasično, a hkrati unikatno zgodbo o slovenskem izseljenskem pogumu, neizmerni vztrajnosti in delavnosti.

 Pot v neznano in rudarski vsakdan v Elyju

Prvi se je na tvegano pot v obljubljeno deželo odpravil starejši brat Leopold Močnik. Rojen je bil 11. aprila 1878, v Ameriko pa je odpotoval leta 1906, ko je bil star 28 let – v najlepših moških letih, poln moči in upanja. Njegov cilj je bilo rudarstvu zapisano mesto Ely v okrožju St. Louis v zvezni državi Minnesota, ki je takrat veljalo za eno ključnih središč ameriške težke industrije. Le leto dni kasneje, leta 1907, je po bratovih stopinjah stopil še mlajši brat Joseph (Josef) Močnik, rojen 15. marca 1882.

Prihod v tujo državo, kjer sta prevladovala neznan jezik in popolnoma drugačna kultura, je bil za novonastale priseljence vedno velik šok. Bratoma Močnik pa je bil ob tem ključnem življenjskem koraku v neizmerno oporo rojak iz rodne vasi Lazec – Franc Bevk (v Ameriki znan kot Frank Beuk). Franc je bil takrat že uveljavljen delavec pri mogočnem rudarskem podjetju Oliver Iron Mining Company v Elyju. Prvima priseljencema je pomagal pri urejanju prve nastanitve in jima priskrbel prvo zaposlitev v rudniku.

Tako kot večina slovenskih rojakov na tistem območju, sta tudi brata Močnik oblekla rudarsko delovno obleko in začela opravljati nevarno ter fizično izjemno naporno delo globoko pod površjem zemlje. Z namenom lažje integracije in prilagajanja ameriški administraciji sta brata kasneje uradno spremenila svoj priimek iz Močnik v Mochnik. Leopold je v uradnih dokumentih postal Leo, Josef pa je prevzel ime Joe oziroma Joseph.

 Leopold Močnik: Vztrajni borec za razvoj lokalne skupnosti

Leopold Močnik se ni zadovoljil zgolj z vlogo pasivnega delavca na robu družbe. Kljub začetnim jezikovnim oviram je hitro doumel pomen organiziranega delovanja in povezovanja. Med rojaki je kmalu postal prepoznan kot naravni vodja – mož besede, ki je znal prisluhniti stiskam sočloveka. Aktivno se je vključil v delovanje slovenskih podpornih in bratovskih organizacij, ki so bile v tistem času ključnega pomena za preživetje izseljencev. Te organizacije so rudarjem zagotavljale osnovno socialno varnost v primeru nesreč pri delu ali bolezni, obenem pa so bile žarišča kulturnega in družabnega življenja.

Kot zagovornik napredka in izobraževanja je Leopold neutrudno spodbujal mlajše fante, naj se učijo angleščine in uveljavljajo svoje pravice. S svojim delovanjem je pomembno prispeval k temu, da so slovenski priseljenci v Elyju postali spoštovan in vpliven del lokalne skupnosti. Njegova vizija je presegala zgolj golo preživetje; želel je, da Slovenci postanejo enakopravni soustvarjalci ameriške družbe, ne da bi ob tem pozabili na svoje korenine.

Josef Močnik: Steber družine in zgled delavnosti

Mlajši brat Josef je s svojo mirno, a izjemno odločno naravo predstavljal drugi steber uspeha družine Močnik v Ameriki. Njegovo življenje je bilo posvečeno neizprosnemu delu in skrbi za družino. V rudnikih v okolici Elyja je preživel desetletja, s čimer si je prislužil globoko spoštovanje tako s strani delodajalcev kot svojih sodelavcev.

Josef je bil znan po svoji izjemni obrtniški spretnosti in zanesljivosti. Kljub težkemu vsakdanu pod zemljo je ohranjal vedrega duha in bil vedno pripravljen pomagati novim priseljencem, ki so prihajali s Cerkljanskega in širšega slovenskega prostora. Njegov dom v Elyju je postal varno zavetje, kjer se je slišala domača beseda in kjer so se ohranjale slovenske navade, kulinarika ter pesem. S tem je pomagal ohranjati živ most med staro domovino in novim svetom.

Sklep: Zapuščina, zapisana v kamen in spomin

Zgodba bratov Leopolda in Josefa Močnika je pričevanje o tisti generaciji slovenskih ljudi, ki so s seboj v svet odnesli le poštenje, močne roke in neupogljivo voljo. Iz majhne vasi Lazec sta odšla v svet kot preprosta fanta, v Elyju pa sta postala spoštovana meščana, katerih delo je vgrajeno v same temelje mesta in tamkajšnje skupnosti.

Njuna življenjska pot se je sklenila v Ameriki, daleč od rodnih hribov, a njun spomin ostaja živ. Danes o njuni prisotnosti in uspehu pričajo uradni zapisi, lokalni arhivi in nagrobniki na pokopališču v Elyju, kjer pod ameriško grudo počivata zavedna slovenska brata. Njuna požrtvovalnost ostaja trajen opomin in navdih prihodnjim rodovom o tem, kaj vse lahko človek doseže s trdim delom, medsebojno pomočjo in zvestobo samemu sebi.

Vložena prošnja Leopolda in drugih za postavitev dveh mestnih luči na lokaciji Chandler-Vir- The Ely miner 24.11 1922

Vložena prošnja Leopolda  in drugih za odprtje ceste na lokaciji Chandler-Vir-The Ely miner 18.5 1923

Osnutek Ameriške kartice (1942) iz druge svetovne vojne iz četrte registracije, ki jih pogosto imenujejo "Old Man's draft", ker so v njej registrirali moške, ki so bili takrat stari od 45 do 64 let.

Osnutek Ameriške kartice (1942) iz druge svetovne vojne iz četrte registracije, ki jih pogosto imenujejo "Old Man's draft", ker so v njej registrirali moške, ki so bili takrat stari od 45 do 64 let.

Rose Mary Sever Mochnik leta 1973

Vir- 

The Duluth herald.

14. marec 1946