Profesor Tomaž Pavšič

 

Vir-Idrijski razgledi 2013 št.2 

Zadružni dom Otalež

Zadružni dom Otalež je večnamenska stavba v naselju Otalež pri Cerknem. Zgrajen je bil leta 1952 kot del jugoslovanskega programa gradnje zadružnih domov, s katerim je oblast spodbujala družbeno in gospodarsko preobrazbo podeželja v skladu s socialističnimi načeli. V desetletjih po izgradnji je dom predstavljal osrednje družabno in kulturno središče kraja ter gostil številna lokalna društva, prireditve in skupnostne dejavnosti. V zadnjih letih pa je stavba zaradi dotrajanosti in pomanjkanja vzdrževanja začela propadati.

POBUDA ZA GRADNJO

Pobudo za gradnjo zadružnega doma v Otaležu je leta 1947 podal Krajevni ljudski odbor (KLO) Otalež. V svojih pozivih je poudarjal pomen doma kot osrednjega prostora za družabno, kulturno in gospodarsko življenje ter prebivalce spodbujal, naj k gradnji prispevajo čim več po svojih zmožnostih.

Januarja 1948 je bil izvoljen poseben odbor, ki je prevzel vodenje gradnje in usklajevanje del. K projektu so se aktivno vključile tudi takratne množične organizacije, ki so se zavezale k prostovoljnemu delu. Med njimi so bile sindikalna podružnica v Otaležu, organizacije Osvobodilne fronte po okoliških vaseh, Antifašistična fronta žena (AFŽ), mladinske organizacije, gasilsko društvo v Plužnjah in pionirska organizacija.

Vir-Slovenski poročevalec 8.21948 št.33

UREJANJE LASTNIŠTVA ZEMLJIŠČA 

Za gradnjo zadružnega doma so določili zemljišče v neposredni bližini nekdanje italijanske vojašnice, kjer je Krajevni ljudski odbor Otalež pred tem imel svoje prostore. Parcela je bila v lasti Antona Močnika. Avgusta 1948 je KLO Otalež Okrajnemu sodišču v Idriji posredoval predlog za vpis lastninske pravice na več zemljiščih. Priložili so tudi »pogodbo«, ki naj bi potrjevala dogovor z Močnikom, po katerem bi ta v zameno za parcelo, namenjeno gradnji doma, prejel druga zemljišča. Dokumentacija pa je vsebovala več nejasnosti. V pogodbi so manjkali ključni podatki o parcelah, poleg tega Močnik dokumenta sploh ni podpisal. Zaradi teh pomanjkljivosti je sodišče vlogo zavrnilo.

Kljub neurejenemu lastniškemu vprašanju so se gradnje zadružnega doma vseeno lotili. Zadevo so ponovno odprli šele leta 1950, ko je bil objekt že skoraj dokončan. Takrat je Kmetijska zadruga Otalež na Okrajni izvršilni ljudski odbor Idrija naslovila vlogo za razlastitev sporne parcele. V obrazložitvi je poudarila, da gradnja doma na tem zemljišču že poteka in da na območju KLO Otalež ni drugega primernega prostora za kulturne dejavnosti. Ob tem so navedli tudi, da lastnik zaradi razlastitve ne bi utrpel večje gospodarske škode, saj naj bi imel dovolj zemlje za preživetje, poleg tega pa bi mu pripadala odškodnina.

Postopek razlastitve je bil leta 1951 odobren tako na ravni Okrajnega izvršilnega odbora Idrija kot tudi s strani Vlade Ljudske republike Slovenije.

Še istega leta so pristojni organi ocenili vrednost parcele, ki naj bi predstavljala tudi višino odškodnine. Na javni ustni obravnavi je Anton Močnik poudaril, da je bila njegova posest ocenjena občutno prenizko. Opozoril je, da mu preostale njive ne zagotavljajo dovolj zemlje za preživetje, in predlagal, da mu kot nadomestilo dodelijo drugo ustrezno njivo, kot naj bi mu KLO Otalež že večkrat obljubil.

Zastopnik Kmetijske zadruge Otalež je Močnikovim navedbam nasprotoval in izpostavil, da je razlaščenec del odškodnine že prejel. Razlastitvena komisija je na koncu odločila v korist KZ Otalež in določila, da odškodnina znaša ocenjeni vrednostni znesek posesti, zmanjšan za tisti del, ki je bil razlaščencu že izplačan.

Močnik se je na odločitev razlastitvene komisije pritožil, ugovor pa je vložil tudi okrožni javni tožilec v Novi Gorici. Ta je opozoril, da komisija pri določanju odškodnine ni upoštevala vseh predpisov, saj je razlaščenemu določila takojšnje denarno izplačilo, čeprav bi morala biti primarna oblika odškodnine izplačilo v državnih obveznicah.

Močnikovemu ugovoru ni bilo ugodeno, medtem ko je bila pritožba okrožnega javnega tožilca sprejeta. Posledično je bila odškodnina razlaščencu izplačana v obliki državnih obveznic. Sprememba lastništva parcele je bila 4. oktobra 1951 vpisana tudi v zemljiško knjigo.

PROJEKTNA ZASNOVA ZADRUŽNEGA DOMA 

Načrt za zadružni dom v Otaležu je pripravil Projektivni zavod v Ljubljani. Šlo je za tipski projekt doma z oznako A4 za dom srednjega tipa. Načrt je bil 1. februarja 1948 objavljen v časopisu Slovenski poročevalec, kjer so ga predstavili kot:

Načrt pred začetkom gradnje ni bil pregledan in potrjen pri Republiški upravi za zadružne gradnje, zato gradbeno dovoljenje ni bilo izdano. Kljub temu so gradnjo začeli in objekt postavljali natančno po predvidenem projektu. Večina sprememb je bila narejenih pozneje. Za gradbeno dovoljenje so zaprosili šele leta 1950.

GRADNJA

Priprave na gradnjo zadružnega doma v Otaležu so dobro dokumentirane, saj so o njih ohranjena poročila in zapisniki Uprave zadružnih domov v Idriji, opisal pa jih je tudi dopisnik v Slovenskem poročevalcu. Iz njegovih zapisov je razvidno, da so domačini pri delu množično sodelovali. Prostovoljci so nad vasjo izkopavali pesek za gradnjo, v bližnjem kamnolomu lomili kamen, zbirali staro železo ter pripravljali les za apnenico in gradnjo. Pri lažjih opravilih so pomagali tudi otroci. 

Vir-Slovenski poročevalec 8.2 1948 št.33

Gradnja zadružnega doma se je začela februarja 1949, pri čemer so pri delih sodelovali tako prostovoljci kot plačani delavci. 

Vir-slovenski poročevalec 8.2 1948 št.33

O opravljenem prostovoljnem delu so v časopisih še večkrat poročali. O gradnji je za glasilo Ljudska pravica tako pisala tudi okrajna poročevalka Polda Aljančič, sicer članica Okrajne uprave za zadružne domove.

Vir-Ljudska pravica 5.2 1948 št.39

Vir-Ljudska pravica 19.2 1948 št.43

Dela so napredovala razmeroma hitro in že junija 1950 je bil objekt pod streho. Nato so se lotili opremljanja notranjosti in izvedli še vrsto zaključnih del: postavili so podporni zid za stavbo, stavbo ometali in pobelili, namestili strešne žlebove ter uredili sanitarije.

VLOGA ZADRUŽNEGA DOMA .

Zadružni dom je dolga leta predstavljal osrednje zbirališče številnih gospodarskih, kulturnih in družbenih organizacij. V njegovih prostorih so delovali Kmetijska zadruga Otalež, čevljarska delavnica, Obrtna delavnica Mizar Otalež, Krajevni ljudski odbor Otalež, Krajevna skupnost Otalež, Antifašistična fronta žena (AFŽ), Socialistična zveza delovnega ljudstva (SZDL), mladinske organizacije, Prosvetno društvo Triglav – Travnik (Idrija), Prosvetno društvo »Janko Premrl – Vojko« Otalež, Kulturno umetniško društvo (KUD) »Mlakar Silvo« Otalež, Prosvetno društvo »France Bevk« Otalež, oktet oziroma nonet France Bevk, Športno društvo (ŠD) Otalež, organizacija Rdečega križa, glasbena šola, podružnična šola, trgovina, ter številni drugi. Ker so bila v domu urejena tudi stanovanja, so se v njem skozi čas izmenjali tudi različni stanovalci.

Stavba je bila desetletja pravo središče vaškega življenja. V njej so potekali številni sestanki, zbori krajanov, proslave, gledališke predstave, koncerti in plesi, zaradi česar je zadružni dom predstavljal ključen prostor javnega in družabnega dogajanja v Otaležu.

Vir- Magajne, Milojka. Zadružni dom Otalež. Otalež: Krajevna skupnost Otalež, 2025.

Na pomoč bližnjemu

 

 Iz gasilske kronike

1909 15.2. Plužnje Ustanovitev PGD Plužnje

1910 9.10. Plužnje Blagoslov gasilskega doma

1923 september Plužnje Podtaknjen požar, pogorela stanovanjska

hiša Ivana Grudna

1946 10.11. Plužnje Ponovni ustanovni sestanek Prostovoljne

gasilske čete Plužnje

1949 Plužnje Zgrajen nov stolp pri gasilskem domu

1951 22.7. Plužnje, Odkrita spominska plošča članom padlim

gasilcem v drugi svetovni vojni na pročelju

gasilskega doma  v Plužnjah 

1952 19.10. Plužnje Slovesnost ob prevzemu nove motorne

brizgalne

1959 14.6. Plužnje Slovesnost ob 50-letnici PGD Plužnje,

gasilska parada, razvitje prapora, vaje

društev, prosta zabava

1972 Plužnje Ustanovitev ženske desetine

1973 Plužnje Izkupiček gasilske veselice namenili za

asfaltacijo ceste Pirhova luknja-Otalež križišče Jazne

1979 30.9. Plužnje Praznovanje 7O-letnice PGD Plužnje,

odprtje prenovljenega gasilskega doma in

asfaltirane ceste Plužnje-Lazec

1981 19.9. Plužnje Prevzem novega vozila PGD Plužnje TAM

3500

1989 20.8. Plužnje Praznovanje 80-letnice delovanja PGD

Plužnje, končana večletna gradnja prizidka

k gasilskemu domu, prevzem novega

gasilskega avta ARO 4X4

1999 18.7. Plužnje, Otalež

Praznovanje 90- letnice PGD Plužnje:

gasilska parada, prevzem avtomobila Toyota

Hilux z  vgrajeno visokotlačno črpalko, razvitje

novega prapora

2004 april Plužnje Začetek obnovitvenih del na gasilskem domu

(lesen opaž, obrobe, žlebovi,...)

2008 Plužnje Obnovitvena dela na gasilskem domu v

Plužnjah

2009 10.7. Otalež Slavnostna akademija s predstavitvijo

kronike društva in s podelitvijo priznanj ob

100-letnici PGD Plužnje

2009 11.7. Otalež Gasilska parada in slovesen prevzem novega

vozila - kombi Wolkswagen transporter ob

100-letnici PGD Plužnje

Vir-Idrijski razgledi 2018 št.2

Kultura na vasi

 Skupne smernice razvoja društev na cerkljanskem podeželju

Vir- Kulturna društva pod fašističnim udarom
Dogajanje na Cerkljanskem v dvajsetih letih
20. stoletja. Sandro Oblak
Idrijski razgledi 2011 št.2

Društva po vaseh so, kot odziv na željo po izražanju narodne pripadnosti in kulturnem udejstvovanju po napornem kmečkem delu, na Cerkljanskem začela nastajati že pred prvo svetovno vojno. Čeprav so bila pod vplivom ljudske (»klerikalne«) stranke, so združevala vse, ki so kazali vsaj trohico veselja do kulturnega ustvarjanja. Prva svetovna vojna je seveda prinesla zatišje, a v letih 1921 in 1922 so bila zopet obujena k življenju. Nastala so tudi nova in tako seje skupno število vseh v obeh občinah (šebreljski in cerkljanski) povzpelo do 14. K takšnemu razcvetu je pripomogla tudi zdrava tekmovalnost med vasmi, saj nobena ni hotela v tem oziru zaostajati. Društva so imela pod svojim okriljem večinoma knjižnico, čitalnico, pevski zbor in dramski krožek. Nekatera so bila ponosni lastniki harmonijev, ki so stali v društvenih sobah. V nekaterih vaseh so delovali dekliški bralni krožki, v Otaležu pa celo telovadni odsek Orel.

Društvene knjige so nabavljali na razne načine, predvsem z zbiranjem pri različnih podpornikih in prenašanjem čez mejo. Nekatera društva so imela zvezo s Slovensko matico na jugoslovanski strani, ki je Primorcem namenjala precej knjig. Prenos čez mejo je bil izjemno tvegano početje, saj so bili tisti, pri katerih so italijanski stražniki dobili knjige, nemalokrat deležni udarcev s puškinim kopitom. Spričo tega so knjige postale »uvozni artikel« tihotapcev  »kontrabantarjev«, pozneje pa tudi pripadnikov organizacije TIGR.

Število knjig po društvenih knjižnicah seje gibalo od 200 do več sto, najbolj pa je primanjkovalo mladinske literature. Naročeni so bili na razne časopise (Goriška straža, Edinost, Slovenski narod, Mladika ...), ki so bili na voljo za branje v čitalnici. Ta prostor je bil namenjen bralnim večerom pa tudi običajnemu druženju, saj so se ljudje tam zbirali ob večerih ter pretresali politične, gospodarske in ostale dogodke doma in po svetu.

Pri gledališki dejavnosti so imela nekatera društva svoje mentorje - duhovnike ali učitelje (npr. Hubert Močnik v Šebreljah). Gledališčniki so se večinoma učili že uveljavljene dramske tekste ter prirejali literarne predloge. Oder in gledališke rekvizite so kupili ali izdelali sami. Pogostost predstav je bila odvisna od volje, časa in finančne moči društva, večina društev pa je letno uprizorila vsaj eno ali dve predstavi. Med vodilnimi v tem oziru velja omeniti društvo Orlovec s Straže, ki je bilo za zgled ostalim vasem. Ravnjani, recimo, so dobili navdih za ustanovitev lastnega društva ravno ob ogledu predstave »Miklova Zala«, ki sojo uprizorili na Straži.

Predstave so bile navadno množično obiskane. Najodmevnejše so bile naslednje: »Domen« (kraj in datum uprizoritve: Straža, 3.10.1920), »Ne kliči vraga!« in »Ne vdajmo se« (Šebrelje, 30.10.1921 ), »Mutasti muzikant« in »Tri sestre« «(Planina, poleti 1925) , »Mlinar in njegova hči« (Bukovo, 13. 7.1926), »Davek na samce« (Ravne, 26.7. 1926) . Gledališke sekcije so gostovale tudi po sosednjih vaseh. Člani domačih društev so v znak solidarnosti prisostvovali predstavam gostujočih.24 Večina društev je bila včlanjena v Prosvetno zvezo v Gorici. Ta je skrbela za pravilno in nemoteno delovanje in preprečevala zlorabe. Pošiljala je revizorje, ki so preverjali članstvo in aktivnosti društev, pregledovali finančno ter inventarno stanje ter delili napotke in nasvete. Skrbeli so, da so imela vsa društva svojega predsednika, podpredsednika, tajnika, blagajnika, knjižničarja ter dva »preglednika«, ki sta nadzorovala stanje v blagajni. Prosvetna zveza je prirejala tudi razne izobraževalne tečaje. Marca 1923 je začelo izhajati glasilo zveze »Naš čolnič«, kjer so bila objavljena vsa imena včlanjenih društev. Med drugimi so že omenjena društva iz Cerknega, Straže, Planine, Raven, Zakriža, Orehka, Šebrelj in Novakov, ki so vsa spadala v cerkljansko okrožje.

Društva po vaseh niso nosila samo kulturno-nacionalnega pečata, temveč so bila pomembna tudi zato, ker so omogočala koristno in plodovito uporabo prostega časa. »Odkar seje na Bukovem ustanovilo društvo, so prenehali pretepi in seje znatno omejilo pijančevanje, je zapisal dopisnik Goriške straže. Čeprav mogoče temu ni bilo čisto tako, se iz tega zapisa vendarle vidi, kako visoko je bila cenjena kulturna dejavnost. Po časopisih so pogosto pozivali mladino, naj seje oprimejo: »Kaj je novega pri nas? Dobro se nam godi! Tako sklepamo iz razposajenih veselic v čast bogu kurentu, ki jih prirejamo kot za stavo. V kratkem razdobju je ena sama oseba priredila v naši vasi kar 2 plesa, češ da jezi s tem našega g. župnika. Tudi v sosednjem Lazcu vendar pridno plešejo. Ples, pijančevanje, to je naše razvedrilo in naša zabava! Pa poreče kdo: »Malo se človek pač lahko pozabava, zlasti sedaj v predpustu.« Priznam, resje, toda vprašam vas: Kaj res nimamo boljše zabave, kot je ples ob škripanju harmonike? Saj imamo v Otaležu izobr. društvo. Kaj ne bi mogli pripraviti kake dramatične predstavitve ali kakšne podobne prireditve? Fantje, dekleta in vsi dobromisleči, zbudimo se vendar iz dremavice! ali pa: »Ostali mladini, ki se še ni vpisala v domačih prosvetnih društvih, pa kličemo: mladina, okleni se prosvetne organizacije, tuje tvoja rešitev, tuje tvoja izobrazba!« Društva so postala pomembna vzgojna jedra, še posebej ker je šola dobivala vse bolj italijanski značaj.

Seveda italijanske oblasti niso mirno gledale tega društvenega razcveta po vaseh. Pri kulturniškem delu so, še posebej po prihodu fašizma na oblast, Cerkljani naleteli na vedno večje ovire. Za vse prireditve je bilo treba predložiti prošnje za odobritev, ki so bile dostikrat brez razloga zavrnjene ali pa dovoljene le v okrnjeni različici.

Ker so društva občasno prirejala tudi plese, je prihajalo do sporov med vaščani in orožniki, ker vaška dekleta niso hotela plesati z njimi. Ponekod je bilo prisotno celo samo pašništvo. Tako je bilo v Otaležu, ko je italijanski brigadir po koncu predstave z naslovom »tihotapec« zapovedal ples. Društveniki so protestirali, da nimajo dovoljenja in da ne bodo plačevali novih taks za to. Brigadirjih je zavrnil, da je on gospodar brez župana in komisarja.

Leta 1927 so bila dokončno z odlokom prepovedana še vsa preostala delujoča društva. Kako travmatično doživetje je bilo prenehanje javnega društvenega življenja, nam nazorno pokažejo zaključne besede, ki jih je 18.9.1927 zapisal Peter Podobnik, tajnik teden dni prej ukinjenega društva v Policah: »Namen društva je bil: Gojiti med mladino izobrazbo in omiko, pripraviti jih do lepega obnašanja, pobijati v njih srcih zavist sovraštva eden proti drugemu. Polagati jim na srce besede jezika materinega, spoznavati jim našo lepo domovino, zemljo slovensko ... In kaj je temu krivo - sloga, ker ni sloge - in mi Slovenci smo zato na prvem mestu. Če bo šlo tako naprej, lahko bodo nam naši potomci oporekali, zakaj ste pravzaprav živeli, ali ni bilo škoda časa, ki ste ga zanemarili in se ne vrne... - nikoli več.« Kljub tem pesimističnim besedam je Podobnik zaključil svoje pisanje v bolj optimističnem slogu: »Želim pa vsem skupaj vse najboljše in tudi sam pričakujem boljše bodočnosti.

Otalež skozi čas

 Slavnostni govor, Otalež, nedelja, 6. oktobra 2013 Tomaž Pavšič

Vir- Idrijski razgledi 2013

Dobrodošli vsi v 'Otaležih', na teh  slovenskih tleh tu pod Bevkovim vrhom, dobrih tristo metrov nad Idrijco. Če Sloveniji pravijo »dežela na sončni strani Alp«, je naš rojak iz Lazca monsignor Janez Filipič dal pravilen naslov svoji domoznanski knjigi, ko je zapisal Otalež, skoraj tisoč let znano naselje na sončni stani Alp, med Primorsko, Notranjsko in Kranjsko.

Danes ta dan gre predvsem za odkrivanje in spoznavanje pomembnega rojaka, organista in izdelovalca orgel Ivana Kacina, Tišlerjevega Janeza iz Otaleža, katerega 60. obletnice smrti se bomo spominjali prihodnjega 13. novembra, in njegovega sina, znanega glasbenika, orglarskega umetnika Pavla Šifrerja, ki je deloval v Ameriki in umrl pred 12 leti. Hkrati se bomo poklonili tudi drugim znamenitim in zaslužnim ljudem našega kraja. To priložnost smo želeli povezati z imenitnim datumom, nekdaj veljavnim podatkom, da je kraj oziroma ledinsko ime Otalež po zgodovinski listini znano natančno 950 let. Tako so sklepali ugledni zgodovinarji že vse od Simona Rutarja sem pred 130 leti. A kakor so raziskave že pred mnogimi leti zrušile mit o tolminskem bivanju italijanskega velikega pesnika Danteja, tako smo mi izgubili slavo drugega najstarejšega krajevnega imena na Severnem Primorskem, ki naj bi bilo takoj za Gorico. Ime Otalež, zapisano Otales, naj bi po novih izsledkih pomenilo, da je to neki pašnik na Jelovici z imenom Talež. Ostaja pa skrivnostna neznanka, zakaj je v cesarski darovnici zapisa no Otalež in ne Talež. To bo večno ostalo!

Nova najstarejša letnica z imenom Otalež, pozneje tudi Otaležah v raznih pisavah (Othalisach), je odslej po novem 1290, kot piše v Urbariju družine Longo, in tudi to ni malo! Morda bi bilo na tem mestu primerno govoriti z vznesenimi besedami, a vem da mi ne boste zamerili, če bom čisto preprosto spomnil na nekatere dogodke in ljudi iz preteklosti. Lepo bi bilo slišati natančnejši zgodovinski sprehod po preteklosti naših krajev, a to bi zahtevalo veliko truda in dolgega poslušanja. Pa je le prav, da prisluhnemo nekemu listinskemu zapisu: leta 1882, torej pred 130 leti, je že omenjeni zgodovinar Simon Rutar, doma iz vasi Krn, v svoji knjigi Zgodovina Tolminskega zapisal, da je Otalež, »jeden najstarejših krajev na Tolminskem«. To je utemeljil z navedkom iz cesarske darovnice, ki jo pozneje, leta 1911., omenja tudi dr. Franc Kos in v kateri piše po latinsko, da je 27. septembra leta 1063 kralj Henrik IV. podelil brixenškemu škofu Altvvinu zaradi njegovih zaslug nekatera svoja posestva z vsemi pritiklinami, namreč dve gori, Kamnik in Otalež.

Otalež je star kraj oziroma področje na Cerkljanskem, kar je hkrati na Tolminskem, še širše pa na Goriškem {Poknežena grofija Goriško-Gradiščanska) oziroma Primorskem (Kustenland), kot seje upravna dežela imenovala v novejših časih. Tako nekoč: Na vzhodu in jugu je to malo ozemlje mejilo na Gorenjsko in Notranjsko na Kranjskem in je obsegalo vasi Lazeč, Plužnje, Otalež in Jazne z novoimenovanim naseljem Travnikom in še več, osem kilometrov doline Idrijce od Vrščeve do Želina in svet onstran Jelenka in po vseh Masorah.

Vedno je bilo to izrazito prehodno področje, kjer so se srečevale in križale različne meje: fevdalno-cerkvene med Tolminom in freisinško oblastjo, deželne (med Goriško in Kranjsko na Kanavcu), žal celo državne z nesrečno rapalsko mejo, kije pustila različne posledice, a jo danes ljudje z obeh strani znajo koristno in zgodovinsko spominsko vključevati v domoznanski in naravni turizem (mišljena je črta Pagonov grič - Mrzli Vrh nad Ledinami /nekdanja odseka od glavnega mejnika 36 do 38/).

Danes se tu srečujejo občinske meje občin Cerkno, Gorenja vas - Poljane, Idrija in Žiri, Otalež skupaj z Idrijsko Cerkljanskim, ki spada v goriško statistično regijo, se stika oziroma meji z gorenjsko in osrednjeslovensko regijo. Tod blizu je potekala v srednjem veku znana »patriarhova« tovorniška pot, ki seje od Vranskega usmerila čez Kamnik in Škofjo Loko na Kladje, Cerkno ter čez Baško dolino (Grapo) na Ljubinj, Tolmin, Kobarid, Čedad ... Današnja glavna cesta po idrijski dolini, ki smo jo leta 1990 prav mi poimenovali Keltika, pa je mnogo mlajša, saj sojo južno pod Otaležem razširili iz voznika in prvič posodobili šele leta 1882, jo pa še ves čas na raznih odsekih širijo in obnavljajo.

Nekoč, recimo pred dobrimi sto leti, ko je bilo sicer življenje težje, poseljenost pa precej večja kot danes, je to ozemlje štelo četrtino prebivalcev vse Cerkljanske brez Šebrelj. V sodni okraj Cerkno, kije bil del tolminskega okrajnega glavarstva, so nekoč spadale tri občine Cerkno, Šentviška Gora in Šebrelje. Otalež je bila največja davčna občina v okviru cerkljanskega županstva. Med tem, ko je bila Cerkljanska razdeljena na 12 malih »davčnih občin«, celo Novake so bile v dveh malih občinah, pa je davčna ali katastrska občina Otalež obsegala vsa naselja od Javorjevega Dola do Želina in od Cerkljanskega Vrha do Idrijskih Krnic.

Ko so upravljavci pod staro Avstrijo uredili sistem hišnih številk, so, kot se zdi, upoštevali, daje to celovita ozemeljska enota kot je bilo v srednjem veku, ko je kot posebnost »nove kolonizacije« na Tolminskem poleg Rihtarije Rut v Baški dolini ali grapi, na Cerkljanskem ob fevdalni dekaniji Cerkno obstajala Rihtanja Plužnje, v urbariju iz leta 1377 Ryctiria de Plusina. Morda je bil Otalež tudi starejši od Pluženj in Lazca. Pomembna za ime kraja je bila ustanovitev duhovnije Otalež, ki je nazadnje postala župnija, na Planinci pod Špikom, kjer je iz šestnajstega stoletja stala prvotna manjša cerkev sv. Katarine, pa so v letih 1844-46 pozidali cerkev prav veličastnega obsega nad vasjo, ki je štela le malo hiš. Z Masorje lep pogled, na mogočno cerkev, ki obvladuje zeleno otaleško pobočje (slovenska televizija jo je prikazovala ob poročanju o nepremičninskem zakonu) in vzbuja občudovanje. Dejstvo je, da se je s prenehanjem fevdalizma izgubilo ime Pluženjske rihtarije, pač pa je poleg duhovnije zaživela še katastrska občina Otalež.

Osebno mi je žal, da ko so zaradi upravičenih potreb prometa in naslavljanja oblikovali in uradno uveljavili nov kraj Travnik (pravzaprav bi bilo bolj prav Log /na Logu/, ker je to starejše) iz nekaj hišnih številk Otaleža in Jazen ob Idrijci in glavni cesti Keltiki, niso imeli v vidu, da bo starodavno ime Otalež za zmeraj izginilo iz evropskih cestnih zemljevidov! Lahko bi dali na primer ime Otalež-Travnik, volk bi bil sit in koza bi ostala cela. Sam sem ponosen, da je moja rojstna hiša ob glavni cesti Keltiki ohranila starodavno ime Otalež{35). Žal pa zaradi ene hiše ne postavijo krajevne table.

Do povojnega oštevilčenja oziroma numeracije glavnih naselij ali vasi na štiri krajevna imena (Otalež, Plužnje, Lazeč, Jazne), je vladal zelo neroden skupen sistem hišnih številk. Čeprav je tudi Želin že nosil svoje ime iz 'Tolminskega urbarija' (1377) in je pozneje širše raztreseno naselje s cerkvijo sv. Pavla dobilo ime Straža in je cerkveno spadalo pod župnijo sv. Ane v Cerknem, mu je bila določena enica (št. 1) kot začetnica hišnih številk v sklopu otaleške davčne občine. Številke so od 'Želinca', kjer je sedaj kmečki turizem, tekle po nekakšnem redu, ki pa seje skozi desetletja čudno zapletal. Tako so številke šle po Straži, potem navzgor po dolini do Travnika (12), nazaj do Maruškovca (13), se nenadoma dvignile do Otaleža, do 'Ljudske šole' (14) in se spet spustile na Stražo. Pa ponovno gor v Plužnje in v Lazeč do Zakroga, potem v Otalež in Jazne, na Masore vse do Gričnikarja (37), ki je danes v Idrijskih Krnicah (celo najdišče slavnega dražestnega jegliča a\\primule venusteje spadalo pod otaleško območje!).

Potem so se nadaljevale hišne številke nazaj do 'Makrača' v Otalež in tako naprej, kot bi pijanec vozil barko in motovilil gor in dol. In glej čudo! Zadnja, najvišja številka, 255, jo je udarila spet proti Želinu, a seje ustavila že v 'Pirhovi luknji' na Žagi Urbana Eržena. (Mimogrede: v Pirhovi luknji so partizani, idrijski 'knapi' minerji, po osmem septembru triinštiridesetega razstrelili viadukt, ki je bil največji objekt na Keltiki, takrat še na makadamski 'vipavsko-idrijski državni cesti št. 57' iz tridesetih let; nemške tanke oziroma avto kolono je to, kljub sočasnim oviram na stari obvoznici, zadržalo le nekaj ur, prva žrtev porušenega viadukta pa je bil utrujeni domačin, ki seje ponoči vračal iz gostilne in omahnil čez nezavarovane ruševine v globok prepad!) Vsega skupaj je bilo torej 255 hišnih številk, obljudenih hiš pa seveda manj, ker so bile nekatere porušene ali zapuščene. Pet krajev je imelo skupne hišne številke, kar je bila posebnost cerkljanske občine in težava za pismonoše. Kot zanimivost povejmo, da je že omenjena stara ljudska šola, sedaj je na njenem mestu nova stavba, v njej bo razstava, nosila številko 14, Kacinova rojstna hiša pri Tišlerju v zgornjem delu vasi pa je nosila visoko številko 190!

Zanimivo bi bilo primerjati današnje število prebivalcev. Demografska slika seje v primerjavi s pred prejšnjim stoletjem gotovo silno poslabšala, vendar se zdi, da se bo počasi ustalila. Morda, ko bomo skupaj z Evropo preživeli nekaj let suhih krav. Pred dobrimi sto leti je imela vsa Cerkljanska, a brez Šebrelj, skoraj tisoč prebivalcev več kot jih ima današnja občina Cerkno (seveda brez Masor). Takrat je davčna občina Otalež štela 1428 prebivalcev in 213 naseljenih hiš. Cerkno, kraj, ki ni bil štet kot trg, je brez najbližje okolice štel 1059 prebivalcev, torej manj kot davčna občina Otalež, a še vedno več kot Tolmin, središče okrajnega glavarstva (!). Ni čudno, da sta dve največji cerkvi v naših krajih prav v Cerknem in v Otaležu

Nekje sem bral, da so slovenski narod pomagali razvijati in se mu uveljavljati predvsem duhovniki, učitelji, organisti, pevovodje in gasilci! Takšna ugotovitev gotovo drži tudi za naše kraje. Gasilsko društvo imamo v Plužnjah že od leta 1909, nastalo je po nekem požaru. Kot otrok se spominjam, da nas je nad vrati malega gasilskega doma pozdravljal polkrožni napis Bogu v čast, bližnjemu na pomoč! Zdržal je vso dobo italijanskega fašističnega zatiranja. Po vojni oziroma ob stoletnici so Gasilski dom lepo obnovili, žal seje Bog moral umakniti, čeprav gasilci še vedno slavijo svojega zaščitnika svetega Florjana!

Duhovniki v starih časih so morali skrbeti za duše, a tudi za šolsko vzgojo. Pozneje so prišli pravi učitelji. Otalež je imel dobre župnike. Nekaj duhovnikov je naš kraj tudi sam prispeval. Posebno pa je še živeči generaciji pustil lepe spomine gospod Anton Pilat. Prišel je tik pred vojno iz Solkana, kjer je bil za kaplana, a osumljen od fašističnih oblasti zaradi svoje narodne zavesti. Sumljivo je bilo že to, da je študiral gimnazijo v Šentvidu pri Ljubljani, se pravi onstran meje in se tam navzel slovenskega duha, kar mu ga že niso bili vcepili primorski starši. Prišel je k nam in tu ostal dobrih 26 let. Preživel zadnja leta fašizma, drugo svetovno vojno z NOB in še dobrih dvajset let socializma. Bil je ljudski duhovnik, ki ga morda nismo znali dovolj ceniti. Moškim in mladini je ostal v spominu kot motorist na svojem Guzziju,a bilje dobrotnik, človekoljub, z močnim socialnim čutom. Med vojno je skrival partizane, pokopaval padle, povojni pa je pomagal zdravstvu. V knjigi Egona Pelikana o primorski duhovščini pod fašizmom ga najdemo kot aktivnega člana tajne krščansko socialne zveze med duhovniki, česar nismo nikoli prej vedeli. Že omenjeni Janez Filipič pa je naš rojak, iz Drušča v Lazcu. Največ svojega dela je posvetil Idriji, kjer je zgradil novo župno cerkev. Napisal je knjigo o idrijski sakralni umetnosti, svojim rodnim krajem pa je olepšal notranjost otaleške cerkve in nam naklonil dragoceno, skrbno pripravljeno domoznansko knjigo o ožji in širši zgodovini Otaleža in pripadajočih vasi. Tudi drugi duhovniki so delovali v splošno korist naših ljudi. Dolgo časa je bil v Otaležu za župnik Jožko Berce, iz Dornberka, ki seje vneto posvečal kulturnemu življenju in prireditvam. Uspeh je bil tako velik, da je zaskrbel politične forume, ki so očrnili domačo prosvetno dejavnost. Prireditve, igre, petje, narodne noše - vse je postalo sumljivo! Kulturno življenje sta, kot rečeno, poživljala zlasti pevski zbor in igralska skupina. A tu moramo iti precej daleč nazaj. Ljudska kultura, ki seje začela pred prvo vojsko, je prav zacvetela po njej, dokler jo italijanska oblast, ki sojo prevzeli fašisti, ni popolnoma zatrla, tako kot drugod po Primorskem. Glavni kulturni delavec je bil organist Mohor Pavšič, kije nasledil orglarstvo in pevovodstvo po očetu Ivanu, vodil cerkveni in tudi društveni zbor celih šestdeset let, zraven pa je tudi učil igre. Letos 15. septembra je minilo natančno petdeset let, ko nas je zapustil. Tudi njemu velja lep in hvaležen spomin. Njegovo pevovodsko poslanstvo je pri oktetu oziroma nonetu France Bevk nadaljeval lanski občinski nagrajenec Pavle Magajne, ki je za današnjo prireditev spet zbral svoje pevce, ki imajo sicer za sabo že lepe jubileje. Veseli smo, da jih spet poslušamo.

Pisatelj France Bevk je bil kot naš pisatelj in primorski voditelj pri nas zelo priljubljen. Najstarejši se ga mogoče še spomnijo, kako je prišel na odkritje spomenika padlim konec oktobra leta 1962, dobrih petdeset let je tega, ko je na prenovljenem grobišču na našem pokopališču pred spomenikom, na katerem je njegovo posvetilo, imel lep govor. Posvetilo, Bevkovi verzi, pa se glasijo: Tu spijo, ki za nas so pali./ S srci vročimi kot plamen/so nam svobode luč prižgali/ in nam svetili v lepše dni./ Večno kot ta beli kamen/hvaležnost v prsih nam gori.

Za njegovo osemdesetletnico smo prav v Otaležu in Cerknem pripravljali veliko slavje, ki pa se je usodno spremenilo v slovo od priljubljenega pisatelja, primorskega očaka. Dvajset let pozneje je oktet z njegovim imenom ob Bevkovi stoletnici (Shod Slovencev) v Zakojci spet nastopil v njegov spomin .

Inče se spomnimo učiteljev, se moramo najprej ustaviti pri Hubertu Močniku, ki je poučeval v Lazcu in Otaležu pred prvo vojsko. Naši predniki, zlasti družinski očetje so si zelo želeli sposobnega učitelja, ki bi otrokom dal kar največ znanja za delavno in pametno življenje. Leta 1915 je prišel prav tak in je seveda imel veliko dela, ne le s poukom, temveč tudi s splošnim prosvetljevanjem. Na stara leta je napisal knjigo spominov (Spomini in izkustva), v kateri živo opisuje življenje v naših krajih. In počaščeni smo, da je danes med nami njegov vnuk, dr. Peter Močnik iz Trsta, ugleden predstavnik zamejskih Slovencev.

Po prvi svetovni vojski je mnogo obetal domači učitelj Alojzij Kokošar, ki pa je na žalost zelo mlad umrl. Zadnja učiteljica, še Slovenka, je bila Marija Rutar iz Tolmina, kije tod zbrala nekaj ljudskih legend. Pod fašizmom je šola postala popolnoma italijanska in slovenščina je bila pregnana iz javnosti. Med vojno je delovala slovenska partizanska šola. Učiteljica je bila Ivanka Pilat, nekaj časa so poučevali Janez Filipič, Maks Pagon, Ivanka Razpet (na Travniku) in drugi. Tudi povojne učiteljice (oprostite mi, prosim, ker se trenutno spomnim le imen Rozina Vršeč in Dragica Kumar) so lepo skrbele za vzgojo naših otrok in bile kulturni dejavnik. Prišli pa smo v dobo, ko je v svetu skoraj naravno, da v mnogih manjših krajih zapirajo šole in trgovine, odhajajo duhovniki in se izgubljajo celo gostilne; pomislimo, da je med dvema vojnama delovala celo pošta Otalež, sicer s sedežem na Protju, torej v Plužnjah. (Ko so pred prvo vojsko načrtovali povezovalno železnico tudi po Idrijski dolini, pa je bila blizu Maruškovca, ki spada pod Plužnje, predvidena postaja Otalež!) In če bi se sedaj vprašali, kateri so bili najpomembnejši dogodki v zadnjih 60 letih, bi najbrž bil odgovor: elektrifikacija, prihod prvega avtobusa, zaposlitev v Eti, tisti, ki smo nekoliko čustveni in bolj naravnani h kulturi, pa bi morda dodali še - nastop Slovenskega okteta, ki so ga bili povabili naši pevci. Vse vasi so danes čedne in prikupne, kar izpričuje pridnost prebivalcev. V preteklosti seje marsikateri rojak uveljavil zunaj domačih krajev na tem ali onem področju. Danes se bomo žal spomnili le nekaterih, najti in raziskati pa bo treba vse! O Otaležu in naših vaseh imamo, kot rečeno, tudi marsikaj napisanega. Najbolj seje potrudil že na začetku omenjeni gospod Filipič s svojo domoznansko knjigo o našem kraju. Tudi nekdanji učitelj, že pokojni Franc Pavšič iz Idrije je napisal knjigo o naših vaseh, omejeno sicer na vojne čase in NOB, ki je žal ostala v rokopisu. Ta ali oni rojak, tudi rojakinja, sije bil pridobil visok častniški čin. Tiste čase je leposlovno obravnavala tudi Marija Vogrič (rojena Bašelj), iz Jazen, v knjigi In ljudje bodo ostali.

K starejšemu rodu, ki je deloma že odšel, je spadal bančni strokovnjak Jože Eržen, Andrejcov iz Otaleža; zapustil nas je pred leti tudi geodet in publicist Peter Svetik iz Pluženj, ki je bil glavni pobudnik in organizator, da imamo pri Vačah geometrijsko središče Slovenije kot simbolno razpoznavno nacionalno točko, kjer so vsaj dvakrat na leto praznična spominska srečanja. K še starejšemu rodu je spadal strokovni pisec, kmetijski strokovnjak Primož Simonič, prav tako iz Pluženj, med tem, ko v aktivno generacijo spada skladatelj in izredni profesor na Akademiji za glasbo Aldo Kumar s Travnika, ki je za Filipičev zlato mašniški jubilej leta '96 uglasbil Malavašičevo pesem o Otaležu, ki jo bo danes prebral Milan Zajc. To je le nekaj iztrganih podatkov, ki mislim, da je prav, da jih slišimo na današnji dan. Skratka: bistrost in delavnost naših ljudi se kaže v lepi vrsti mož in tudi žena, ki so se izšolali v zadnjih desetletjih, saj zasedajo mnoga odgovorna mesta v javnih službah, zdravstvu (tu naj omenim Marijo Seljak Magajne), šolstvu in na drugih področjih. Imamo celo vrhunske gospodarstvenike in poslovneže, ki obvladajo šest ali še več tujih jezikov! Seje pa že toliko novega zgodilo in je šlo mimo mnogo let, da bi bila potrebna nova monografija, ki bi povzela že napisano in še kaj dodala. Morda se bo kdaj našel kak nov pisec, ki bi vanjo vnesel tudi zanimive etnografske značilnosti in nekaj ljudskega pripovedništva, o katerem žal nimamo časa, da bi tu govorili.

A današnji dan je predvsem posvečen Ivanu Kacinu, katerega orgle še vedno donijo v raznih krajih na Goriškem, v Furlaniji in drugod, celo v Zavarhu v Terski dolini, in njegovemu sinu Pavletu, orglarskemu glasbenemu umetniku - o obeh govori razstava Oče in sin zavezana glasbi, ki jo je pripravila Aleksandra Pavšič Milost iz Pokrajinskega arhiva v Novi Gorici. In seveda je ta dan posvečen Ivanovi hčeri, pisateljici in upokojeni televizijski novinarki Dorici Makuc, ki jo bomo danes še predstavili in nam bo tudi sama spregovorila - prišla je med nas in kot živa priča povezuje spomin in ponos Otaleža. Sporočilo in naročilo tega našega kulturnega srečanja pa je tudi v tem, da se moramo vsi krajani prijateljsko povezati v skupni skrbi, da za prihodnja stoletja ohranimo to našo drago domačo zemljo in naš ljubi slovenski jezik. V tem prizadevanju nas iz davno preteklih daljav spodbujajo rojaki, kot je bil Ivan Kacin.

Živio Slovenci, živio Otalež!

Iz zdravniške prakse

Iz rudarskega mesta Idrije vodi edina cesta v Primorje skozi dolino Idrije in njenih pritokov, včasih po desnem, včasih po levem bregu.

Za Idrijo in Spodnjo Idrijo je precej široka dolina z blagimi, dolgimi pobočji, deloma obdelana s polji, deloma porasla s sadnim drevjem, toda bližje ko je kraško-primorski meji, bolj se dolina zožuje, bolj strma in višja postajajo pobočja, ki ponekod prehajajo v navpične nebotične stene in skalnate pečine, porasle z bogatim zelenim grmovjem jelš in javorjev, v katerih tu in tam bela breza zabliska kot srebrn trak. Cesta, zgrajena visoko nad reko, si utira pot skozi skale, ki visijo nad cesto kot velikanska telesa, iztegujejo svoje kamnite roke proti svojim granitnim dvojnikom in s svojimi številnimi in divje romantičnimi oblikami vzbujajo občutek tesnobe in čudenja.

V teh ozkih, vijugastih gorskih prelazih, ki so v neštetih gubah, se ne izgubi noben vetrič, zato je tukaj v soparnih poletnih dneh izjemno vroče in zadušljivo, medtem ko so večeri, oziroma noči, saj je na jugu mrak kratek in tema nastopi kmalu po sončnem zahodu, opazno hladne. Zato se v teh krajih s tako nenadnimi spremembami temperature ni priporočljivo, da se na pot v te kraje s tako nenadnimi temperaturnimi spremembami odpravite brez plašča ali odeje, razen če se želite prehladiti in dobiti nevarno pljučnico.

Konec maja 1893 sem se odpravil na delo iz Idrije v okrožno mesto Cerkno v Primorju, oddaljeno skoraj 5 ur peš.

Vročina je bila izčrpavajoča, konji so se potili in niso mogli odganjati številnih žuželk, ki jih je privabljal vonj prepotenih vprežnih konj.

Kočijaš Polaušek, visok, čeden mož z dolgim ​​nosom in velikimi, štrlečimi ušesi, je vsake toliko smrkal, si potegnil klobuk nazaj in zamrmral: »Strašanska vročina, dans bo kej paršlo (strašna vročina, danes bo nekaj prišlo)« in medtem je s klobukom odganjal nadležne muhe s krajev, kamor konjski repi niso mogli doseči.

Bilo je tako tiho, da se ni premaknil niti en list, in vso pot smo se vozili kot skozi puščavo, nikjer žive duše.

Slekel sem plašč in da bi nadoknadil dolg čas sem se med počasno vožnjo občasno ozrl naokoli.

Žejen sem bil in čeprav sem vedno imel s seboj steklenico vina, sem si v mislih zaželel kozarec hladnega Češkega piva, s to željo pa so prišle nove misli, spomini na dom, rojstni kraj, Prago in končno še želja: ko bi se le lahko povzpel na Šebreljske vrhove in se dovolj dolgo ozrl naokoli, da bi videl svojo zlato Bohemijo ...

Nenadoma me je iz teh spominov iztrgal redek pojav.
Na desni strani ceste, pred vasjo v senci grmovja, sem zagledal vojaka z veliko torbo čez ramo, ki si je utrujeno brisal pot s čela.

Ko sem ga dosegel, sem ga vprašal  »Kam greš, vojak?«

»V Otalež,« je bil kratek njegov odgovor.

No, še kar dolga pot je pred teboj, sem pomislil in prijazno povabil popotnika k sebi v kočijo.
Vojak me je veselo pogledal, in z torbo in paketi, ki mi jih je izročil, se usedel k meni v kočijo.

"Od kod si?" sem ga vprašal
"Iz Moravske," je odgovoril na kratko, verjetno od utrujenosti.
"Iz Moravske?" sem odgovoril. "Torej Čeh?"

Da, Čeh, iz Brna."
"To me veseli, tudi jaz sem Čeh."

Vojakova usta so se po mojih besedah ​​razširila od presenečenja in veselja.
„Ste, kot opažam, utrujeni in žejni, in človek se težko izpove. Počakajte, okrepite se ...“
„Polaušek“ sem poklical kočijaža, daj vino, imamo gosta, rojaka Čeha“

Polaušek se je ustavil, potegnil ven veliko steklenico vina in mi podal  pijačo.

Ko si je vojak, kot pravi prijatelj , "opral jezik" in prižgal cigaro, ki sem mu jo dal, mi je povedal, da služi v inženirskem polku v Korneuburgu in pri oddelku, določenem za gradnjo železnice, načrtovane od Ljubljane do Gorice in da vsak dan hodi v Idrijo po pošto. Danes ima veliko dela, ker je k guvernerju prišla njegova žena in s seboj zato nosi veliko paketov. Tudi guverner je Čeh, iz Karlina, in zelo prijeten človek, toda poročnik, Jud, je slab in tudi njega nihče ne mara. In dodal je, da služi že tri leta in kako se že veseli odhoda domov. 

Vesel sem bil svojega rojaka, vsake toliko sem ga spodbujal k pijači, in ko smo končno prišli do mesta, kjer je moral izstopiti, sem mu dal vse cigare, ki sem jih imel s seboj, in se od njega prisrčno poslovil.

Tri dni po tem dogodku sem v Idriji prejel vojaški obisk. Prišel je vojak s pismom poveljnika odreda, stotnika , v katerem me je prosil, naj čim prej pridem v Poljane pri Otaležu pogledat bolnega. Takoj sem odšel. 

V čisti sobi pri gostilničarju je ležal bolan rojak. Težko in hitro je dihal ter mi je z naporom povedal, da ga je istega večera, ko je jahal z mano, treslo od mraza in ga je takoj premagala vročina, ter da naj bi čutil zbadanje v desni strani, tako močno, da zaradi bolečine sploh ni mogel dihati. Pregledal sem pacienta in ugotovil pljučnico , storil sem, kar je bilo potrebno in bolnika sem čim bolj srčno tolažil.

Po dveh tednih si je popolnoma opomogel. Vojak je odšel v Ljubljano k nad-arbitražnemu upravitelju in od tu domov .Bilo mu je prihranjenih pet mesecev služenja.

Od takrat je minilo mnogo let. Moje naključno srečanje s češkim vojakom na mirni cesti v revnem delu Slovenije je zbledelo med starimi opomniki na nezdravo pustinjo, ki sem jo pogosto imenoval deportacijska kolonija ...

A v enajstih letih se človek postara, to vidim povsod okoli sebe in v laseh ...

Pred 14 dnevi me je obiskala starejša gospa in me prosila, naj pridem k njenemu sinu .

Prispel sem čez eno uro. V kuhinji me je pozdravila mlajša ženska z otrokom v naročju, za njo deklica, stara približno štiri leta, ki se je držala za njeno krilo, in deček, star približno devet let, ki je sedel ob oknu. Tiho mi je, jokajoč, povedala, da je moški že pet dni bolan s pljučnico, da ga zdravi blagajniški zdravnik, a dlje ko je šel, slabše mu je bilo.

Vstopil sem v sobo. Na postelji je ležal moški, močan, okrogel moški, star trideset let. Njegov obraz je bil globoko rdeč z izrazom trpljenja; težko je dihal.

Komaj pa sem spregovoril nekaj besed, me je pacient preiskovalno pogledal, me premeril in po kratkem trenutku s prisiljenim nasmehom na ustnicah vprašal: »Oprostite, doktor, ali niste bili na Kranjskem?« »Sem,« sem odgovoril. In potem obe roki primeta mojo desno roko, na obrazu se mu pojavi vesel in zaupljiv nasmeh in hkrati pokliče ženo v kuhinjo: »„Marenko, pridi sem.“ Vidite, to je zdravnik, o katerem sem vam že večkrat pripovedoval, kako me je, utrujenega vojaka od potovanja, vzel v svoj voz, mi dal darila in me nato ozdravil pljučnice. „Ali vidite, doktor, da me boste zdaj tudi ozdravili?“

Ta nenadna, nepričakovana stvar me je izjemno presenetila in čeprav sem se med pogovorom spomnil bolnikovega davnega prihoda, se je vse zgodilo tako nenadoma, tako nepričakovano, da sem bil tako ganjen, da sem komaj zadrževal solze v očeh. Pogledal sem bolnika in mirno odgovoril. „Ne skrbite, v enem tednu boste shodili.“
Moje besede so pomirjujoče vplivale na mojega starega prijatelja in tiste okoli njega. In v enem tednu me je moj stari vojak popolnoma pozdravil.

 

Vir- Lidové noviny Brno (Ljudski časopis) 8.5 1904