Zadružni dom Otalež je večnamenska stavba v naselju Otalež pri Cerknem. Zgrajen je bil leta 1952 kot del jugoslovanskega programa gradnje zadružnih domov, s katerim je oblast spodbujala družbeno in gospodarsko preobrazbo podeželja v skladu s socialističnimi načeli. V desetletjih po izgradnji je dom predstavljal osrednje družabno in kulturno središče kraja ter gostil številna lokalna društva, prireditve in skupnostne dejavnosti. V zadnjih letih pa je stavba zaradi dotrajanosti in pomanjkanja vzdrževanja začela propadati.
POBUDA ZA GRADNJO
Pobudo za gradnjo zadružnega doma v Otaležu je leta 1947 podal Krajevni ljudski odbor (KLO) Otalež. V svojih pozivih je poudarjal pomen doma kot osrednjega prostora za družabno, kulturno in gospodarsko življenje ter prebivalce spodbujal, naj k gradnji prispevajo čim več po svojih zmožnostih.
Januarja 1948 je bil izvoljen poseben odbor, ki je prevzel vodenje gradnje in usklajevanje del. K projektu so se aktivno vključile tudi takratne množične organizacije, ki so se zavezale k prostovoljnemu delu. Med njimi so bile sindikalna podružnica v Otaležu, organizacije Osvobodilne fronte po okoliških vaseh, Antifašistična fronta žena (AFŽ), mladinske organizacije, gasilsko društvo v Plužnjah in pionirska organizacija.
Januarja 1948 je bil izvoljen poseben odbor, ki je prevzel vodenje gradnje in usklajevanje del. K projektu so se aktivno vključile tudi takratne množične organizacije, ki so se zavezale k prostovoljnemu delu. Med njimi so bile sindikalna podružnica v Otaležu, organizacije Osvobodilne fronte po okoliških vaseh, Antifašistična fronta žena (AFŽ), mladinske organizacije, gasilsko društvo v Plužnjah in pionirska organizacija.
 |
| Vir-Slovenski poročevalec 8.21948 št.33 |
UREJANJE LASTNIŠTVA ZEMLJIŠČA
Za gradnjo zadružnega doma so določili zemljišče v neposredni bližini nekdanje italijanske vojašnice, kjer je Krajevni ljudski odbor Otalež pred tem imel svoje prostore. Parcela je bila v lasti Antona Močnika. Avgusta 1948 je KLO Otalež Okrajnemu sodišču v Idriji posredoval predlog za vpis lastninske pravice na več zemljiščih. Priložili so tudi »pogodbo«, ki naj bi potrjevala dogovor z Močnikom, po katerem bi ta v zameno za parcelo, namenjeno gradnji doma, prejel druga zemljišča. Dokumentacija pa je vsebovala več nejasnosti. V pogodbi so manjkali ključni podatki o parcelah, poleg tega Močnik dokumenta sploh ni podpisal. Zaradi teh pomanjkljivosti je sodišče vlogo zavrnilo.
Kljub neurejenemu lastniškemu vprašanju so se gradnje zadružnega doma vseeno lotili. Zadevo so ponovno odprli šele leta 1950, ko je bil objekt že skoraj dokončan. Takrat je Kmetijska zadruga Otalež na Okrajni izvršilni ljudski odbor Idrija naslovila vlogo za razlastitev sporne parcele. V obrazložitvi je poudarila, da gradnja doma na tem zemljišču že poteka in da na območju KLO Otalež ni drugega primernega prostora za kulturne dejavnosti. Ob tem so navedli tudi, da lastnik zaradi razlastitve ne bi utrpel večje gospodarske škode, saj naj bi imel dovolj zemlje za preživetje, poleg tega pa bi mu pripadala odškodnina.
Postopek razlastitve je bil leta 1951 odobren tako na ravni Okrajnega izvršilnega odbora Idrija kot tudi s strani Vlade Ljudske republike Slovenije.
Še istega leta so pristojni organi ocenili vrednost parcele, ki naj bi predstavljala tudi višino odškodnine. Na javni ustni obravnavi je Anton Močnik poudaril, da je bila njegova posest ocenjena občutno prenizko. Opozoril je, da mu preostale njive ne zagotavljajo dovolj zemlje za preživetje, in predlagal, da mu kot nadomestilo dodelijo drugo ustrezno njivo, kot naj bi mu KLO Otalež že večkrat obljubil.
Zastopnik Kmetijske zadruge Otalež je Močnikovim navedbam nasprotoval in izpostavil, da je razlaščenec del odškodnine že prejel. Razlastitvena komisija je na koncu odločila v korist KZ Otalež in določila, da odškodnina znaša ocenjeni vrednostni znesek posesti, zmanjšan za tisti del, ki je bil razlaščencu že izplačan.
Močnik se je na odločitev razlastitvene komisije pritožil, ugovor pa je vložil tudi okrožni javni tožilec v Novi Gorici. Ta je opozoril, da komisija pri določanju odškodnine ni upoštevala vseh predpisov, saj je razlaščenemu določila takojšnje denarno izplačilo, čeprav bi morala biti primarna oblika odškodnine izplačilo v državnih obveznicah.
Močnikovemu ugovoru ni bilo ugodeno, medtem ko je bila pritožba okrožnega javnega tožilca sprejeta. Posledično je bila odškodnina razlaščencu izplačana v obliki državnih obveznic. Sprememba lastništva parcele je bila 4. oktobra 1951 vpisana tudi v zemljiško knjigo.
Kljub neurejenemu lastniškemu vprašanju so se gradnje zadružnega doma vseeno lotili. Zadevo so ponovno odprli šele leta 1950, ko je bil objekt že skoraj dokončan. Takrat je Kmetijska zadruga Otalež na Okrajni izvršilni ljudski odbor Idrija naslovila vlogo za razlastitev sporne parcele. V obrazložitvi je poudarila, da gradnja doma na tem zemljišču že poteka in da na območju KLO Otalež ni drugega primernega prostora za kulturne dejavnosti. Ob tem so navedli tudi, da lastnik zaradi razlastitve ne bi utrpel večje gospodarske škode, saj naj bi imel dovolj zemlje za preživetje, poleg tega pa bi mu pripadala odškodnina.
Postopek razlastitve je bil leta 1951 odobren tako na ravni Okrajnega izvršilnega odbora Idrija kot tudi s strani Vlade Ljudske republike Slovenije.
Še istega leta so pristojni organi ocenili vrednost parcele, ki naj bi predstavljala tudi višino odškodnine. Na javni ustni obravnavi je Anton Močnik poudaril, da je bila njegova posest ocenjena občutno prenizko. Opozoril je, da mu preostale njive ne zagotavljajo dovolj zemlje za preživetje, in predlagal, da mu kot nadomestilo dodelijo drugo ustrezno njivo, kot naj bi mu KLO Otalež že večkrat obljubil.
Zastopnik Kmetijske zadruge Otalež je Močnikovim navedbam nasprotoval in izpostavil, da je razlaščenec del odškodnine že prejel. Razlastitvena komisija je na koncu odločila v korist KZ Otalež in določila, da odškodnina znaša ocenjeni vrednostni znesek posesti, zmanjšan za tisti del, ki je bil razlaščencu že izplačan.
Močnik se je na odločitev razlastitvene komisije pritožil, ugovor pa je vložil tudi okrožni javni tožilec v Novi Gorici. Ta je opozoril, da komisija pri določanju odškodnine ni upoštevala vseh predpisov, saj je razlaščenemu določila takojšnje denarno izplačilo, čeprav bi morala biti primarna oblika odškodnine izplačilo v državnih obveznicah.
Močnikovemu ugovoru ni bilo ugodeno, medtem ko je bila pritožba okrožnega javnega tožilca sprejeta. Posledično je bila odškodnina razlaščencu izplačana v obliki državnih obveznic. Sprememba lastništva parcele je bila 4. oktobra 1951 vpisana tudi v zemljiško knjigo.
PROJEKTNA ZASNOVA ZADRUŽNEGA DOMA
Načrt za zadružni dom v Otaležu je pripravil Projektivni zavod v Ljubljani. Šlo je za tipski projekt doma z oznako A4 za dom srednjega tipa. Načrt je bil 1. februarja 1948 objavljen v časopisu Slovenski poročevalec, kjer so ga predstavili kot:
Načrt pred začetkom gradnje ni bil pregledan in potrjen pri Republiški upravi za zadružne gradnje, zato gradbeno dovoljenje ni bilo izdano. Kljub temu so gradnjo začeli in objekt postavljali natančno po predvidenem projektu. Večina sprememb je bila narejenih pozneje. Za gradbeno dovoljenje so zaprosili šele leta 1950.
GRADNJA
Priprave na gradnjo zadružnega doma v Otaležu so dobro dokumentirane, saj so o njih ohranjena poročila in zapisniki Uprave zadružnih domov v Idriji, opisal pa jih je tudi dopisnik v Slovenskem poročevalcu. Iz njegovih zapisov je razvidno, da so domačini pri delu množično sodelovali. Prostovoljci so nad vasjo izkopavali pesek za gradnjo, v bližnjem kamnolomu lomili kamen, zbirali staro železo ter pripravljali les za apnenico in gradnjo. Pri lažjih opravilih so pomagali tudi otroci.
 |
| Vir-Slovenski poročevalec 8.2 1948 št.33 |
Gradnja zadružnega doma se je začela februarja 1949, pri čemer so pri delih sodelovali tako prostovoljci kot plačani delavci.
 |
| Vir-slovenski poročevalec 8.2 1948 št.33 |
O opravljenem prostovoljnem delu so v časopisih še večkrat poročali. O gradnji je za glasilo Ljudska pravica tako pisala tudi okrajna poročevalka Polda Aljančič, sicer članica Okrajne uprave za zadružne domove.
 |
| Vir-Ljudska pravica 5.2 1948 št.39 |
 |
| Vir-Ljudska pravica 19.2 1948 št.43 |
Dela so napredovala razmeroma hitro in že junija 1950 je bil objekt pod streho. Nato so se lotili opremljanja notranjosti in izvedli še vrsto zaključnih del: postavili so podporni zid za stavbo, stavbo ometali in pobelili, namestili strešne žlebove ter uredili sanitarije.
VLOGA ZADRUŽNEGA DOMA .
Zadružni dom je dolga leta predstavljal osrednje zbirališče številnih gospodarskih, kulturnih in družbenih organizacij. V njegovih prostorih so delovali Kmetijska zadruga Otalež, čevljarska delavnica, Obrtna delavnica Mizar Otalež, Krajevni ljudski odbor Otalež, Krajevna skupnost Otalež, Antifašistična fronta žena (AFŽ), Socialistična zveza delovnega ljudstva (SZDL), mladinske organizacije, Prosvetno društvo Triglav – Travnik (Idrija), Prosvetno društvo »Janko Premrl – Vojko« Otalež, Kulturno umetniško društvo (KUD) »Mlakar Silvo« Otalež, Prosvetno društvo »France Bevk« Otalež, oktet oziroma nonet France Bevk, Športno društvo (ŠD) Otalež, organizacija Rdečega križa, glasbena šola, podružnična šola, trgovina, ter številni drugi. Ker so bila v domu urejena tudi stanovanja, so se v njem skozi čas izmenjali tudi različni stanovalci.
Stavba je bila desetletja pravo središče vaškega življenja. V njej so potekali številni sestanki, zbori krajanov, proslave, gledališke predstave, koncerti in plesi, zaradi česar je zadružni dom predstavljal ključen prostor javnega in družabnega dogajanja v Otaležu.
Stavba je bila desetletja pravo središče vaškega življenja. V njej so potekali številni sestanki, zbori krajanov, proslave, gledališke predstave, koncerti in plesi, zaradi česar je zadružni dom predstavljal ključen prostor javnega in družabnega dogajanja v Otaležu.
Vir- Magajne, Milojka. Zadružni dom Otalež. Otalež: Krajevna skupnost Otalež, 2025.
Ni komentarjev:
Objavite komentar