Kultura na vasi

 Skupne smernice razvoja društev na cerkljanskem podeželju

Vir- Kulturna društva pod fašističnim udarom
Dogajanje na Cerkljanskem v dvajsetih letih
20. stoletja. Sandro Oblak
Idrijski razgledi 2011 št.2

Društva po vaseh so, kot odziv na željo po izražanju narodne pripadnosti in kulturnem udejstvovanju po napornem kmečkem delu, na Cerkljanskem začela nastajati že pred prvo svetovno vojno. Čeprav so bila pod vplivom ljudske (»klerikalne«) stranke, so združevala vse, ki so kazali vsaj trohico veselja do kulturnega ustvarjanja. Prva svetovna vojna je seveda prinesla zatišje, a v letih 1921 in 1922 so bila zopet obujena k življenju. Nastala so tudi nova in tako seje skupno število vseh v obeh občinah (šebreljski in cerkljanski) povzpelo do 14. K takšnemu razcvetu je pripomogla tudi zdrava tekmovalnost med vasmi, saj nobena ni hotela v tem oziru zaostajati. Društva so imela pod svojim okriljem večinoma knjižnico, čitalnico, pevski zbor in dramski krožek. Nekatera so bila ponosni lastniki harmonijev, ki so stali v društvenih sobah. V nekaterih vaseh so delovali dekliški bralni krožki, v Otaležu pa celo telovadni odsek Orel.

Društvene knjige so nabavljali na razne načine, predvsem z zbiranjem pri različnih podpornikih in prenašanjem čez mejo. Nekatera društva so imela zvezo s Slovensko matico na jugoslovanski strani, ki je Primorcem namenjala precej knjig. Prenos čez mejo je bil izjemno tvegano početje, saj so bili tisti, pri katerih so italijanski stražniki dobili knjige, nemalokrat deležni udarcev s puškinim kopitom. Spričo tega so knjige postale »uvozni artikel« tihotapcev  »kontrabantarjev«, pozneje pa tudi pripadnikov organizacije TIGR.

Število knjig po društvenih knjižnicah seje gibalo od 200 do več sto, najbolj pa je primanjkovalo mladinske literature. Naročeni so bili na razne časopise (Goriška straža, Edinost, Slovenski narod, Mladika ...), ki so bili na voljo za branje v čitalnici. Ta prostor je bil namenjen bralnim večerom pa tudi običajnemu druženju, saj so se ljudje tam zbirali ob večerih ter pretresali politične, gospodarske in ostale dogodke doma in po svetu.

Pri gledališki dejavnosti so imela nekatera društva svoje mentorje - duhovnike ali učitelje (npr. Hubert Močnik v Šebreljah). Gledališčniki so se večinoma učili že uveljavljene dramske tekste ter prirejali literarne predloge. Oder in gledališke rekvizite so kupili ali izdelali sami. Pogostost predstav je bila odvisna od volje, časa in finančne moči društva, večina društev pa je letno uprizorila vsaj eno ali dve predstavi. Med vodilnimi v tem oziru velja omeniti društvo Orlovec s Straže, ki je bilo za zgled ostalim vasem. Ravnjani, recimo, so dobili navdih za ustanovitev lastnega društva ravno ob ogledu predstave »Miklova Zala«, ki sojo uprizorili na Straži.

Predstave so bile navadno množično obiskane. Najodmevnejše so bile naslednje: »Domen« (kraj in datum uprizoritve: Straža, 3.10.1920), »Ne kliči vraga!« in »Ne vdajmo se« (Šebrelje, 30.10.1921 ), »Mutasti muzikant« in »Tri sestre« «(Planina, poleti 1925) , »Mlinar in njegova hči« (Bukovo, 13. 7.1926), »Davek na samce« (Ravne, 26.7. 1926) . Gledališke sekcije so gostovale tudi po sosednjih vaseh. Člani domačih društev so v znak solidarnosti prisostvovali predstavam gostujočih.24 Večina društev je bila včlanjena v Prosvetno zvezo v Gorici. Ta je skrbela za pravilno in nemoteno delovanje in preprečevala zlorabe. Pošiljala je revizorje, ki so preverjali članstvo in aktivnosti društev, pregledovali finančno ter inventarno stanje ter delili napotke in nasvete. Skrbeli so, da so imela vsa društva svojega predsednika, podpredsednika, tajnika, blagajnika, knjižničarja ter dva »preglednika«, ki sta nadzorovala stanje v blagajni. Prosvetna zveza je prirejala tudi razne izobraževalne tečaje. Marca 1923 je začelo izhajati glasilo zveze »Naš čolnič«, kjer so bila objavljena vsa imena včlanjenih društev. Med drugimi so že omenjena društva iz Cerknega, Straže, Planine, Raven, Zakriža, Orehka, Šebrelj in Novakov, ki so vsa spadala v cerkljansko okrožje.

Društva po vaseh niso nosila samo kulturno-nacionalnega pečata, temveč so bila pomembna tudi zato, ker so omogočala koristno in plodovito uporabo prostega časa. »Odkar seje na Bukovem ustanovilo društvo, so prenehali pretepi in seje znatno omejilo pijančevanje, je zapisal dopisnik Goriške straže. Čeprav mogoče temu ni bilo čisto tako, se iz tega zapisa vendarle vidi, kako visoko je bila cenjena kulturna dejavnost. Po časopisih so pogosto pozivali mladino, naj seje oprimejo: »Kaj je novega pri nas? Dobro se nam godi! Tako sklepamo iz razposajenih veselic v čast bogu kurentu, ki jih prirejamo kot za stavo. V kratkem razdobju je ena sama oseba priredila v naši vasi kar 2 plesa, češ da jezi s tem našega g. župnika. Tudi v sosednjem Lazcu vendar pridno plešejo. Ples, pijančevanje, to je naše razvedrilo in naša zabava! Pa poreče kdo: »Malo se človek pač lahko pozabava, zlasti sedaj v predpustu.« Priznam, resje, toda vprašam vas: Kaj res nimamo boljše zabave, kot je ples ob škripanju harmonike? Saj imamo v Otaležu izobr. društvo. Kaj ne bi mogli pripraviti kake dramatične predstavitve ali kakšne podobne prireditve? Fantje, dekleta in vsi dobromisleči, zbudimo se vendar iz dremavice! ali pa: »Ostali mladini, ki se še ni vpisala v domačih prosvetnih društvih, pa kličemo: mladina, okleni se prosvetne organizacije, tuje tvoja rešitev, tuje tvoja izobrazba!« Društva so postala pomembna vzgojna jedra, še posebej ker je šola dobivala vse bolj italijanski značaj.

Seveda italijanske oblasti niso mirno gledale tega društvenega razcveta po vaseh. Pri kulturniškem delu so, še posebej po prihodu fašizma na oblast, Cerkljani naleteli na vedno večje ovire. Za vse prireditve je bilo treba predložiti prošnje za odobritev, ki so bile dostikrat brez razloga zavrnjene ali pa dovoljene le v okrnjeni različici.

Ker so društva občasno prirejala tudi plese, je prihajalo do sporov med vaščani in orožniki, ker vaška dekleta niso hotela plesati z njimi. Ponekod je bilo prisotno celo samo pašništvo. Tako je bilo v Otaležu, ko je italijanski brigadir po koncu predstave z naslovom »tihotapec« zapovedal ples. Društveniki so protestirali, da nimajo dovoljenja in da ne bodo plačevali novih taks za to. Brigadirjih je zavrnil, da je on gospodar brez župana in komisarja.

Leta 1927 so bila dokončno z odlokom prepovedana še vsa preostala delujoča društva. Kako travmatično doživetje je bilo prenehanje javnega društvenega življenja, nam nazorno pokažejo zaključne besede, ki jih je 18.9.1927 zapisal Peter Podobnik, tajnik teden dni prej ukinjenega društva v Policah: »Namen društva je bil: Gojiti med mladino izobrazbo in omiko, pripraviti jih do lepega obnašanja, pobijati v njih srcih zavist sovraštva eden proti drugemu. Polagati jim na srce besede jezika materinega, spoznavati jim našo lepo domovino, zemljo slovensko ... In kaj je temu krivo - sloga, ker ni sloge - in mi Slovenci smo zato na prvem mestu. Če bo šlo tako naprej, lahko bodo nam naši potomci oporekali, zakaj ste pravzaprav živeli, ali ni bilo škoda časa, ki ste ga zanemarili in se ne vrne... - nikoli več.« Kljub tem pesimističnim besedam je Podobnik zaključil svoje pisanje v bolj optimističnem slogu: »Želim pa vsem skupaj vse najboljše in tudi sam pričakujem boljše bodočnosti.