Naši v Ameriki-Franc Vehar

V hriboviti vasi Otalež, kjer se strma pobočja v ostrih grapah spuščajo proti globoki strugi Idrijce, je življenje na začetku 20. stoletja narekoval neusmiljen ritem narave. Franc Vehar, po domače Dolinski, je bil mladenič trdnih rok in nemirnega duha. Vsak pogled skozi majhno okno domače hiše mu je razkril isto podobo: trdo, kamnito zemljo, ki je komaj prehranila velike družine, in visoke hribe, ki so zapirali obzorje. V zraku je visela revščina, pomešana z vonjem po vlažnem gozdu, dimu iz ognjišč in senu. Med mladimi fanti v vasi se je vse pogosteje šepetalo o tisti daljni, skoraj pravljični deželi čez lužo, kjer baje denar leži na cestah in kjer si lahko vsak trden delavec ustvari dostojno življenje.

Slovo od domače grude je bilo težko in bridko, zavito v zgodnje jutranje megle, ki so se valile po dolini. Na dvorišču hiše Dolinskih se je zbrala vsa rodbina. Ko se je poslavljal od matere pod staro hruško, mu je ta v žep potisnila majhno, z obledelo nitjo vezeno podobico svete Katarine, zavetnice otaleške cerkve.

»Piši, France, ne pozabi na nas,« so bile njene zadnje besede, pomešane s tihim ihtenjem. Oče pa je Francu z resnim obrazom, a drhtečimi rokami, stisnil desnico in mu na pot popotnico izročil zadnje prihranke. Franc je v roki stiskal skromno leseno potovalno skrinjo, v kateri so bili le hleb domačega kruha, kos prekajenega mesa, par volnenih nogavic in podoba svetnika za varstvo na poti. Ko se je obrnil, da bi odšel, so ga spremljali zvonovi otaleške cerkve, ki so odzvanjali v slovo, kot bi slutili, da se fant nikoli več ne bo vrnil pod domači klobuk.

»Kmalu pošljem prve dolarje« jim je samozavestno obljubil, se obrnil in jo peš mahnil navzdol proti dolini Idrijce, od koder ga je pot vodila proti Trstu in naprej na krov velike prekooceanske parnike.

Na poti do vlaka se je Franc srečal s sosednjo družino Brejc. Tudi oni so za seboj puščali vse, kar so poznali. 

 Vkrcali so se na ladjo, kjer so jim dodelili prostore v najnižjem, tretjem razredu – v podpalubju. Tam, med stotinami drugih revnih izseljencev iz vseh koncev Evrope, je vladal neznosen vonj po zatohlem, slabosti in premogu. Ladijski vijak je neutrudno tolkel ob morje, valovi so premetavali masivni trup, Franc pa je v temi poslušal jok otrok in molitve v različnih jezikih, medtem ko je v mislih predeloval podobe Otaleža.

Po dolgih, izčrpavajočih tednih na oceanu se je pred njimi končno dvignil New York. Pogled na Kip svobode je med utrujenimi potniki sprožil val olajšanja in glasnih vzklikov. Sledil je pristanek na Ellis Islandu – otoku solz in upanja. Franc se je znašel v ogromni, odmevajoči dvorani, kjer so uradniki v uniformah kričali ukaze v angleščini, ki je nihče izmed njih ni razumel. Zdravniki s kredo v rokah so hitro pregledovali oči, roke in pljuča prišlekov. Vsaka napačna oznaka s kredo na plašču bi lahko pomenila vrnitev domov. Franc je s stisnjenimi zobmi in hitro utripajočim srcem uspešno prestal preglede. Ko so uradniki v njegove dokumente z nerodnimi črkami zapisali njegovo ime, je uradno stopil na ameriška tla.

Vir-Ellis island passenger

Tukaj pa se je pot skupine iz Otaleža razšla. Družina Brejc je krenila v svojo smer, Franca pa je pot, ob boku drugih rudarjev in delavcev, peljala globoko v notranjost države Illinois. Ko je prispel v LaSalle, ga je pričakalo mesto, popolnoma drugačno od mirnih idrijskih hribov. LaSalle je bil pravi industrijski pekel in raj hkrati: zrak je bil gost od žveplenega dima, visoki dimniki tamkajšnjih cinkarn in rudnikov so neprestano bruhali ogenj in saje, ulice pa so bile polne blata, konjskih vpreg in glasnega hrupa strojev. Franc je hitro dobil delo v enem izmed lokalnih premogovnikov. Vsako jutro se je z majhno svetilko na klobuku spustil v globoko, vlažno in popolnoma temno rudniško jamo. Delo pod zemljo je bilo neizprosno: s krampom v roki je v ozkih rovih klečal ali ležal na boku ter kopal premog, medtem ko so nad njegovo glavo škripali leseni podporni stebri. Prah mu je snel obraz in pljuča, a misel na zaslužek ga je držala pokonci.

Prvih nekaj mesecev je domov v Otalež še poslal kakšen dolar in pismo, napisano z oglato, kmečko pisavo, v katerem je opisoval to čudno in surovo življenje. Doma so si pisma brali ob večerih pri petrolejki. Franc je postal ponos vasi, dokaz, da se tam zunaj da preživeti in uspeti.

Potem pa je nastopila tišina. Pisma so nehala prihajati, tistega leta 1906.

Dnevi so se prevesili v tedne, tedni v mesece, pisma pa ni bilo od nikoder. Mati je vsak dan hodila k podružnični cerkvi svete Katarine, molila za svojega fanta in z vrha hriba zrelo zrla po cesti v dolini, češ, morda pa se prikaže poštar. Vendar poštarja z znamkami z daljne Amerike ni bilo več.

Franc Vehar je preprosto izginil v črnih rovih LaSallea ali pa ga je odnesel neustavljivi tok neštetih priseljencev, ki so v Ameriki iskali srečo in pri tem izgubili svojo preteklost.

V Ameriki pa ni bil sam v svojih koreninah. Njegov bratranec John Eržen, fant iz sosednje Nove Oselice, si je že pred časom ustvaril življenje na ameriških tleh. Ko je novica o Frančevem molku dosegla Johna, ga je stisnilo pri srcu. Vedel je, kako hitro lahko velika Amerika pogoltne človeka. John je začel svojo osebno misijo. Ob večerih, ko je utrujen sedel za mizo po napornem delavniku, je pisal pisma uredništvom slovenskih časopisov v Ameriki. Amerikanski Slovenec in Glas naroda sta bila takrat edina vez med raztresenimi rojaki. V teh časopisih so se med novicami o politiki in delavskih stavkah redno pojavljali Johnovi oglasi: "Kdor bi vedel kaj o Francu Veharju, po domače Dolinskemu iz Otaleža, nazadnje delavcu v rudniku LaSalle, naj to sporoči njegovemu bratrancu..." John je vsak teden z upanjem prelistaval sveže izvode časopisov, upajoč, da bo med vrsticami zagledal znano ime ali odgovor kakšnega rudarja, ki je s Francom delil kruh v jami. A časopisi so prinašali le novice iz drugih krajev, odgovora o Francu pa od nikoder. Zgodba o Dolinskemu iz Otaleža je tako ostala ujeta med tisoče drugih neznanih usod slovenskih fantov, ki so s seboj v ameriško zemljo odnesli skrivnost svojega konca.

Franc Vehar, Dolinski iz Otaleža, je v prostranstvih Amerike izginil kot kaplja v oceanu. Za njim ni ostalo nobenega uradnega zapisa, nobene grobnice, nobenega potomca, ki bi vedel za njegove korenine pod Cerkljanskim hribovjem.

V domači vasi je spomin nanj živel še desetletja skozi zgodbe starejših, ki so ob dolgih zimskih večerih radi pripovedovali o pogumnem fantu, ki je odšel iskat srečo čez lužo, a ga je ta divja, tuja dežela za vedno vzela k sebi. Njegovo ime je ostalo zapisano le v starih farnih knjigah in v tihem spominu domače zemlje, iz katere je izšel.

Iz Lazca po kolovozu

Leta Gospodovega 1820 je bila pomlad v cerkljanskih hribih pozna, a neusmiljeno lepa. V vasi Lazec, stisnjeni pod strmimi pobočji, je jutranja megla še ležala v dolinah, ko je Marjan trdno zavezal usnjene jermenčke svojih opank. Pred njim je bil dolg, strm dan. Namenjen je s težkim lesenim vozom, ki sta ga vlekla dva čvrsta, potrpežljiva vola, visoko na Cerkljanski Vrh.

Pot, po kateri je moral peljati, ni bil noben gosposki drevored. Bil je kolovoz – ozka, globoko vrezana brazda v hrib, ki so jo skozi stoletja oblikovala kolesa kmečkih vozov in kovala drzna kopita živine. To je bila živa vez med samotnimi kmetijami in svetom spodaj. Marjan je s seboj peljal dragocen tovor: ročno tesane javorove deske  ki jih je nameraval zamenjati za  nekaj vreč finega žita. 

Ko je stopil na kolovoz iz Lazca, so kolesa voza glasno zaškripala. Zemlja je bila od spomladanskega deževja še mehka, zato sta se kolesnici globoko ugrezali v blatno podlago. Volova sta napenjala močne vratove, Marjan pa je s palico v roki hodil ob njiju in jima prigovarjal s tihim, globokim glasom, ki sta ga živali poznali že leta.

Pot se je kmalu začela strmo vzpenjati proti Zaklancu. Ta del kolovoza je bil še posebej težaven. Na desni strani se je dvigoval strm breg, porasel z mahom in starimi bukvami, na levi pa se je odpiral globok prepad, nad katerim so se vile jutranje meglice. Kolovoz je bil tukaj tlakovan z ostrim, živim kamnom, ki so ga kmetje leta dolgo metali s svojih njiv. Vsak udarec lesenega kolesa ob skalo je stresel celoten voz. Marjan je z eno roko držal ročico zavornega mehanizma, pripravljen, da v vsakem trenutku prepreči katastrofo.

Ko so prispeli do Zaklanca, se je svet za trenutek odprl. Nekaj lesenih, s skodlami kritih bajt je samevalo ob poti. Iz dimnikov se je vil redek, moder dim. Stara kmetica, ki je na majhni terasi nad potjo okopavala skromen krompirjev nasad, se je zravnala, si z dlanjo zasenčila oči in pomahala popotniku. V tistih časih je bil vsak vozar na kolovozu dogodek, prinašalec novic iz sosednje doline. Marjan se je za kratek čas ustavil pri vaškem koritu, da sta si volova odpočila in odžejala s hladno gorsko vodo. "Bog daj, Marjan!" je zaklicala ženska z vrha brega. "Je pot gori čista?" "Blato je, mati, blato in kamenje!" je odzdravil Marjan in si z rokavom obrisal potno čelo. "A bomo zlezli! "Nič ni bilo podarjeno. 

Zadnji del poti, ki je peljal iz Zaklanca proti Cerkljanskemu Vrhu, je bil najdaljši in najbolj samotni del potovanja. Kolovoz se je tu spremenil v pravo gorsko stezo, ujeto med kamnite škarpe, ki so varovale pot pred plazovi. Sonce je medtem že prebilo oblake in začelo neusmiljeno pripekati v strmo reber. Vonj po vlažni zemlji, smrekovi smoli in potu živali je napolnil zrak .Voz je na enem izmed ostrih ovinkov nevarno nagnilo. Kolo je zadelo ob skrito korenino starega hrasta. Marjan je hitro podstavil težko leseno kado pod zadnje kolo in z vso močjo potisnil voz s hrbtom. Volova sta začutila gospodarjevo stisko; z zadnjimi močmi sta kopala s parklji v strmo podlago, dokler voz ni zdrsel nazaj na varno ravnino kolovoza.

Ko so končno dosegli prve travnike Cerkljanskega Vrha, se je pred Matijo odprl veličasten razgled. Hribi okoli  so se svetili v popoldanskem soncu, v daljavi pa so se belili vršaci. Tukaj, visoko nad svetom, je bil zrak čistejši, veter pa hladnejši.

Marjan je ustavil voz pred mogočno domačijo, kjer so ga že pričakovali. Ko je stopil z voza, so njegove noge čutile vsak kamen in vsako jamo starega kolovoza. Ta pot  ni bila le pot med dvema krajema; bila je trmasti dokaz človeške volje, ki si je z vsakim kolesljem in vsakim korakom podrejala divji gorski svet.

Birma

Jutranje sonce je tistega junijskega dne leta 1928 komaj dobro preplezalo grebene okoliških hribov, ko je bilo v Otaležu že vse na nogah. Pred cerkvijo svete Katarine so dišale sveže tise, v zraku pa se je čutil tisti posebni, slovesni nemir. Cerkveni pragi so bili pometeni, fantiči in dekleta iz vseh okoliških vasi – od strmega Lazca, Pluženj, sončnih Jazen, oddaljenih Masor pa do samega Otaleža – so popravljali svoje nedeljske suknjiče in bele obleke.

Leto 1928 ni bilo lahko; primorska zemlja je trpela pod pritiskom fašizma, slovenščina je bila v šolah prepovedana, zato je bila cerkev edino zavetišče, kjer je domača beseda še živela ponosno in glasno. 

Župnik Anton Krapež, mož trdne vere in globoke ljubezni do svojih faranov, je stopil na prag župnišča. Z resnim, a očetovskim pogledom je opazoval nemirno množico birmancev in njihovih botrov.

Pred cerkvijo sta se srečala dva fanta. Tone iz Lazca je živčno vlekel ovratnik pretesne srajce, ko je k njemu pristopil Francelj iz Jazen.» Tone! Si si zapomnil vsa vprašanja?« je zašepetal Francelj in živčno pogledal proti vratom župnišča. »Mene je strah, da me bo župnik Krapež kaj vprašal pred botrom, pa bom zmrznil.« »Ne boj se, Francelj,« mu je odvrnil Tone, čeprav so se tudi njemu potile dlani. »Če si se naučil očenaš in deset zapovedi, bo šlo. Naš oče pravi, da ima župnik Krapež strogo oko, a mehko srce. Bolj me skrbi, če bomo zdržali ves ta čas v cerkvi. Moje čevlji so čisto nove, me že zdaj žulijo .«Mimo njiju sta pohiteli dekleti, z rokami stisnjenimi k telesu, da ne bi umazali belih oblek. Bili sta Marija iz Pluženj in stopila je Mici, ki je prišla peš vse od Masor.» Micka, poglej tvoje lase, kako lepo ti jih je mama spletla!« je občudujoče dejala Marija. »Hvala, Marija,« je zardela Micka iz Masor. »Toda celo pot sem trepetala, da me ne bi ujel kakšen naliv. Iz Masor do sem je dolga pot, veš. Moja botra je morala nesti praznično potico v košari ves čas na glavi, da se ne bi pomečkala.« »Glavno je, da smo tu,« je resno dejala Marija. »Si slišala, kaj so rekli starejši? Italijanski orožniki baje zunaj vasi nekaj oprezajo. Upam, da ne bodo delali težav. Danes je naš praznik. «V tistem trenutku se je med birmanci razmaknila množica. Korak župnika Krapeža je bil počasen in dostojanstven. Njegova črna sutana je šumela, ko se je ustavil pred skupino fantov. Pogledal je Toneta iz Lazca.» No, fantje,« je z globokim, toplim glasom začel župnik Krapež. »Ali so srca pripravljena na Svetega Duha? Tone, povej mi, kaj prinaša birma kristjanu?« Tone je pogoltnil slino, se zravnal in ponosno odgovoril v čisti, lepi slovenščini: »Gospod župnik, birma nas potrdi v veri in nam da moč, da ostanemo zvesti Bogu in svojemu narodu.« Župniku Krapežu se je okoli ustnic zarisal rahel, skoraj neopazen nasmeh odobravanja. Nežno je položil roko na fantovo ramo.» Prav imaš, sinko. Moč boste potrebovali. Časi so težki, oblaki nad našimi hribi so gosti. A dokler boste držali skupaj – ti iz Lazca, tvoji prijatelji iz Pluženj, Jazen in Masor – in dokler boste zvesto molili v svojem jeziku, vas nobena nevihta ne bo zlomila.« Obrnil se je še k dekletom, ki so spoštljivo podrsala z nogami .»In vi, dekleta? Ste pomagale materam speči tisto dobro pecivo, ki diši vse do oltarja?« »Smo, gospod župnik,« je pogumno kimalo dekle iz Otaleža. »Pa vso cerkev smo okrasile s cvetjem iz domačih vrtov.« »Bog vam povrni vaš trud,« je dejal župnik in se ozrl proti zvoniku. »Zdaj pa potolažite svoje botre, vidim, da so bolj prestrašeni kot vi. Ko zazvonijo zvonovi, vstopite v hišo Gospodovo s pokončno glavo. «Nato se je obrnil, stopil nazaj proti zakristiji, da se pripravi na sprejem birmanca.

Kmalu zatem je mogočni zvon svete Katarine zapel čez hribe in doline. Zvok je odmeval visoko nad strugo Idrijce, preko gozdov in grap, ter povezoval vse te male vasi v eno samo, nezlomljivo farno občestvo. Birmanci so v dveh vrstah, s ponosom v očeh in trdno vero v srcu, prestopili prag cerkve, pripravljeni na življenje, ki je bilo pred njimi.

Prvo sveto obhajilo

Prvo sveto obhajilo v Otaležu, leta 1923

Pomlad leta 1923 je na strma pobočja nad Idrijco prinesla toplo sonce, ki je hitro talilo zadnje ostanke snega v grapah. V župniji Otalež je dišalo po pomladnem cvetju, prebujeni zemlji in sveže pobeljeni cerkvi 

Za fante in dekleta iz okoliških vasi pa je bil to čas tihega vznemirjenja. Bližala se je bela nedelja – dan njihovega prvega svetega obhajila. Tisto leto je otaleško župnijo, z mogočno cerkvijo svete Katarine, vodil spoštovani župnik Josip Kos. Bil je mož trdnih načel, a neizmerno toplega srca. Zavedal se je, kako težko je življenje v teh hribovskih vasi pod italijansko zasedbo, kjer so ljudje kruh služili s trdim delom na strmih njivah in v gozdovih. Zato je želel, da bi bil ta praznik za otroke nepozaben žarek svetlobe.

Mesece pred tem so se otroci zbirali v fari pri verouku. Hodili so od vsepovsod: Iz domačega Otaleža, zbrani okoli cerkvenega tornja, Izpod strmih bregov razvejanih Pluženj, Preko hribovskih grebenov iz sončnega Lazca, iz oddaljenih, z gozdom obdanih Jazen, in iz globoke, tesne grape Masor. Mnogi so morali pešačiti dobro uro ali več, preden so dosegli farno cerkev. V strganih čevljih ali bosi, z leseno tablico v roki, so v župnišču ponavljali molitve in odgovore v latinščini in slovenščini, medtem ko jih je župnik Kos potrpežljivo poučeval o skrivnosti svetega kruha.

Končno je napočil težko pričakovani dan. Nedeljsko jutro je bilo jasne in čiste modrine. Že navsezgodaj so se iz vseh smeri proti Otaležu vile procesije vernikov v prazničnih narodnih nošah. Starši, botri in sorodniki so ponosno spremljali svoje slavljence. Deklice so bile oblečene v preproste, a snežno bele obleke, ki so jih matere skrbno sešile iz domačega platna in okrasile s preprostimi čipkami. V laseh so imele spletene venčke iz belih vresov in prvih pomladnih cvetlic. Fantje so ponosno korakali v svojih prvih pravih prazničnih oblekah, z belimi trakovi, pripetimi na rokavih, in z leskovimi palicami v rokah.

Pred cerkvijo jih je dočakal župnik Kos, odet v slovesna liturgična oblačila. Njegov obraz je žarel od ponosa, ko je pogledal to mlado čredo, zbrano iz vseh koncev njegove župnije. "Dragi moji otroci," je spregovoril z grmečim, a toplim glasom, ki je odmeval med cerkvenimi zidovi. "Danes v vaša srca vstopa Najvišji. Naj vas ta luč spremlja skozi vse življenje, naj vam daje moč na strmih poteh naših gora in vas ohranja zveste svojemu rodu in veri." Ob zvokih mogočnega pritrkavanja otaleških zvonov so obhajanci vstopili v cerkev, napolnjeno z vonjem po kadilu in svežem cvetju. Stopali so  s sklenjenimi rokami in resnimi, a svetlimi obrazi.

Ko je napočil najsvetejši trenutek, so drug za drugim pokleknili pred obhajilno mizo. Župnik Kos je vsakemu posebej na jezik položil sveto hostijo. Za marsikaterega otroka iz Masor ali Jazen, ki je poznal le trdi domači kruh, je bil to trenutek nezemeljske miline. V tisti tišini, ko so se mešali molitveni vzdihi mater in ponosni pogledi očetov, je bila župnija povezana v eno samo veliko družino. Po končani maši so se zbrali na župnijskem dvorišču. Župnik Kos je vsakemu obhajancu stisnil roko, mu podaril preprosto spominsko podobicó z letnico 1923 in blagoslovljen rožni venec. Sledilo je skupno fotografiranje – redek in dragocen dogodek za tiste čase.

Praznovanje se je nato preselilo na domove. Čeprav so bili časi skromni, so gospodinje iz otaleških in pluženjskih peči izvlekle dišečo potico, na mize pa so postavili tisto najboljše, kar je premogla kmetija. Pesem in veselje sta odmevala po hribih dolgo v noč. To prvo sveto obhajilo leta 1923 je ostalo globoko zapisano v spominu tiste generacije. Ko so ti otroci odrasli in so jih viharji življenja ter kasnejša vojna leta zanesli na različne strani sveta, so v svojih srcih vedno nosili spomin na belo nedeljo v Otaležu, na blagi pogled župnika Kosa in na tisto skupno luč, ki je tisti dan združila Otalež, Plužnje, Lazec, Jazne in Masore.

Jože italijanski vojak v Afriki

 Vroč veter je nosil rdeč prah puščave čez neskončna prostranstva Libije. Pod žgočim afriškim soncem je v plitvem jarku sedel Jože. V rokah je držal zmečkano italijansko vojaško knjižico, na kateri je pisalo njegovo prisilno spremenjeno ime: Giuseppe. Njegove misli pa so bile tisoče kilometrov stran. Bežale so domov, v hladno zavetje Idrijskega hribovja, na strma pobočja rodnega Otaleža.

Jože je bil eden izmed mnogih fantov s Primorske, ki jih je doletela kruta usoda tistega časa. Ker je po prvi svetovni vojni njihova domačija pripadla Italiji, so ga fašistične oblasti mobilizirale v italijansko vojsko. Oblekli so ga v sivo-zeleno uniformo, mu v roke potisnili puško in ga leta 1940 skupaj s tisoči drugih poslali na afriško fronto, da bi se boril za imperij, ki mu ni pripadal. Spominjal se je dneva, ko je moral zapustiti Otalež. Megla se je takrat lenobno valila čez cerkev svete Katarine, mati pa mu je v žep plašča skrivaj potisnila majhen lesen križec in kos domačega kruha." Vrni se, Jože," je šepetala s solznimi očmi.

Tukaj, v severni Afriki, je bil kruh suh in trd kot kamen, voda v čutarah pa topla in z okusom po nafti. Namesto šumenja domačih gozdov in petja ptic nad Otaležem je zrak paralo nenehno grmenje topov, žvižganje šrapnelov in ropot tankovskih gosenic. Jože in njegovi primorski rojaki so bili ujeti med dvema ognjema. Borili so se v tuja imena, angleške krogle pa niso izbirale med pravimi Italijani in prisilno mobiliziranimi Slovenci.

Nekega večera, ko je vročina končno malce popustila in so zvezde prekrile puščavsko nebo, je Jože sedel ob ognju s preostalimi fanti iz bataljona. Italijanski vojaki so peli domovinske pesmi o Neaplju in Rimu. Jože pa se je umaknil v senco, kjer sta sedela še dva fanta iz okolice Tolmina in Idrije. Tiho, da jih častniki ne bi slišali, so zapeli domačo, slovensko. Pesem o zelenih gorah in materi, ki čaka. Zvok domače besede sredi afriškega peska jim je vlil tisto malo moči, ki so jo še premogli.

Nato pa je prišel usodni dan. Britanska ofenziva pri El Alameinu je prebila obrambne linije. Puščavo je zajel popoln kaos. Eksplozije so dvigovale gore peska, dim je zakril sonce, poveljniki pa so vpili ukaze, ki jih nihče več ni poslušal. Jože je začutil močan udarec v ramo in svet okoli njega se je potopil v temo. Ko se je zbudil, ni bilo več streljanja. Okoli njega so stali možje v popolnoma drugačnih uniformah – bili so Angleži. postal je vojno ujetnik.

Mesece je preživel v ujetniškem taborišču sredi Egipta. Čeprav je bilo ujetništvo težko, je zanj pomenilo odrešitev. Ni mu bilo več treba streljati na ljudi, s katerimi ni bil v sporu. Ko so ujetniki izvedeli, da se v domovini oblikuje prekomorska brigada, sestavljena iz primorskih ujetnikov, se Jože ni obiral niti za trenutek. Odvrgel je osovraženo italijansko uniformo in se pridružil tistim, ki so se borili za svobodo lastnega naroda.

Pot nazaj v Otalež je bila dolga in polna brazgotin, tako na telesu kot na duši. Ko je Jože leta kasneje končno spet stopil na domačo zemljo in vdihnil svež hribovski zrak, je vedel, da je puščavski pesek ostal daleč zadaj. Križec v žepu je bil oguljen, a obljuba materi je bila izpolnjena – fant iz Otaleža se je vrnil domov.

Gradnja cerkve v Lazcu

Sonce je tonilo za strme robove Cerkljanskega hribovja in metalo dolge, škrlatne sence na planoto, kjer je ležala majhna vas Lazec. 

Pisalo se je leto Gospodovo 1482. Kljub poznemu popoldnevu je na gradbišču sredi vasi vladal živahen vrvež. Prebivalci Lazca so se odločili, da na mestu stare, lesene kapelice zgradijo nekaj trajnejšega, nekaj, kar bo kljubovalo viharjem in seglo naravnost proti nebu – novo gotsko cerkev, posvečeno svetemu Juriju.

Vodilni mojster gradnje je bil Miha, kamnosek iz stavbarske delavnice, ki je pred leti pomagala obnavljati cerkve v bližnjih krajih. Mihaje bil mož z dletom v roki in vizijo v glavi. Pred seboj je imel razgrnjen pergament, na katerem so bile izrisane ostre linije gotskih lokov in tloris prezbiterija. Gledal je proti gori, od koder so kmetje z voli mukoma vlačili težke bloke sivega apnenca. »Še malo bolj v levo, Jakob!« je zavpil starejšemu vaščanu, ki je usmerjal živali. »Kamen mora biti popolnoma raven, sicer nam bo obok popustil pod lastno težo.« Gradnja takšne cerkve v odmaknjenem hribovju je bila pravi podvig. Vsak moški iz vasi je prispeval svoje roke, ženske in otroci pa so nosili vodo, pesek in apno. Delo je združilo celo skupnost. Denarja je bilo malo, zato so plačevali z lesom, žitom in predvsem z lastnim znojem.

Najzahtevnejši del je bil prezbiterij, ki so ga zasnovali v sodobnem gotskem slogu. Mihaje želel, da bi svetloba skozi visoka, ozka okna padala neposredno na oltar. Skupaj z mladim pomočnikom Matevžem sta dolbla kamnite opornike in rebra, ki naj bi se visoko zgoraj združila v koničast obok. Matevž je z občudovanjem opazoval, kako je grob kamen pod Mihovim dletom oživel in dobil elegantno, lahkotno obliko.» Mojster, ali mislite, da bodo ti tanki zidovi res zdržali težo strehe?« je tiho vprašal Matevž, ko sta klesala sklepnik – osrednji kamen, ki bo držal celoten strop. Miha se je nasmehnil in potolkel fanta po ramenih. »Gotska umetnost ni v debelini zidov, Matevž. Skrivnost je v ravnovesju. Težo preusmerimo navzdol skozi rebra v zunanje opornike. Zato pa lahko odpremo stene in vanje vgradimo velika okna. Skozi njih bo v cerkev vstopala božja svetloba. Svetloba pa je znamenje Boga.«

Mesecev dela so se prevesili v leta. Zima v teh hribih je bila neizprosna; sneg in mraz sta za nekaj mesecev popolnoma ustavila gradnjo, a spomladi so vaščani znova poprijeli za orodje. Končno je napočil dan, ko so postavljali sklepnik prezbiterija. Celotna vas se je zbrala pod lesenim odrom. Možje so napeli vrvi, škripci so škripali in težak, bogato okrašen kamen z vklesano rozeto se je počasi dvigal proti vrhu stropnega ogrodja. Vsi so zadrževali dih. Ko je kamen zdrsnil na svoje mesto med gotska rebra, je Miha dal znak tesarjem, naj previdno odstranijo podporne lesene tramove. a slišalo se je rahlo posedanje kamenja, nato pa je zavladala popolna tišina. Obok je stal samostojno, trden in veličasten, kot bi lebdel nad njimi. Med ljudmi je izbruhnilo veselje, nekateri so jokali od olajšanja Jeseni tistega leta je bila cerkev končana. Visoka gotska okna so bila opremljena s preprostim, a barvitim steklom, ki je ob sončnem vzhodu notranjost odelo v modre, rdeče in zlate odtenke. Ko je lokalni župnik blagoslovil novo svetišče, so vaščani Lazca vedeli, da so sredi svojih hribov postavili spomenik lastni veri, trmi in skupnosti – stavbo, ki bo preživela stoletja in pričala o času, ko so s svojimi rokami dosegli nebo.

Naborniki

 Leto 1911 se je prevešalo v jesen, ko je fante iz Otaleža in okoliških hribov predramil uradni cesarski poziv. Avstro-ogrski nabor ni poznal milosti. Vsak zdrav mladenič, ki je dopolnil enaindvajset let, je moral pred naborno komisijo v Cerkno.

Med njimi sta bila tudi Jakob in Peter. Jakob je bil kmečki sin z močnimi rokami, vajen trdega dela na strmih otaleških košenicah. Peter pa je bil tišji, bister fant, ki je rajši prisluhnil starejšim, ko so v gostilni modrovali o politiki in nemirnem Balkanu.

Tistega meglenega jutra se je na vasi zbrala množica. Matere so hlipale in v žepe krpanih hlač tlačile blagoslovljene podobe ter kos domačega kruha. Očetje so molče stiskali roke svojim sinovom, s pogledi, ki so povedali več kot besede. Tudi sami so nekoč dali skozi ta napor. Fantje so si za klobuke zataknili rožmarinske vejice – znak nabornikov – in skupaj, z mešanico strahu in mladostnega ponosa, zapeli fantovsko pesem, ki je odmevala čez Idrijco.

Pot iz Otaleža do Cerknega je bila dolga. Hodili so peš, ujeti v lastne misli. Jakob je razmišljal o očetu, ki bo sam ostal za vso težko jesensko delo. Peter pa je opazoval fante iz sosednjih vasi, Pluženj in Lazca, ki so se jim pridružili ob poti. Skupaj so tvorili pisano, a resno kolono, ki se je spuščala proti dolini.

Ko so prispeli v Cerkno, je bilo trg polno življenja, a hkrati prežeto z napetostjo. Pred naborno pisarno je vladal hrup. Časniki v cesarsko-kraljevih uniformah so strogo usmerjali fante. Jakob in Peter sta stopila v zadušljivo sobo, kjer so vonj po potu, usnju i mrazu mešal z vonjem po uradnem črnilu.

Zdravniški pregled je bil hiter in neizprosen. Vojaški zdravnik je fante meril, tehtal in jim poslušal utrip srca. »Potrjen!« je odjeknilo vsakič, ko je bil mladenič spoznan za sposobnega. Ko je Jakob stopil pred komisijo, so častniki le prikimali. Njegova široka ramena so bila popolna za nošenje težke puške in vojaške opreme. Tudi bledi, a žilavi Peter je dobil enak odgovor. Za oba je to pomenilo le eno: odhod od doma, služenje cesarju Francu Jožefu nekje daleč v Galiciji ali v mornarici v Pulju.

Ko so stopili ven na cerkljanski trg, je bila usoda zapečatena. Nekateri so nazdravljali v gostilni, da bi utopili skrbi, spet drugi so tiho sedeli na klopeh. Jakob in Matija sta se spogledala. Vedela sta, da se njuna mladost poslavlja in da stopata na pot, ki jo kroji velika zgodovina. Nobeden od njiju pa si tistega leta 1911 ni mogel misliti, da bo ta naborna služba le uvod v veliko svetovno morijo, ki bo le nekaj let kasneje za vedno spremenila njihove domove in svet, ki so ga poznali.

Župnik Vincenc Buda

V letu 1913 so se nad Cerkljanskim hribovjem že zgrinjali težki oblaki bližajoče se svetovne vojne, a v hribovski župniji Otalež je življenje še teklo po starih, utečenih tirnicah. Središče duhovnega in družbenega življenja je bila cerkev sv. Katarine, kjer je tisto leto kot župnik služboval Vincenc Buda.

To je zgodba o enem izmed tistih dolgih jesenskih večerov, ko sta se v hribih srečala neizprosna narava in neupogljiva človeška volja.

Bila je pozna oktobrska sobota. Megla se je valila iz globoke grape reke Idrijce in goste, mokre prste iztegovala proti samotnim kmetijam, raztresenim po strmih pobočjih Otaleža, Lazca in Pluženj.

V župnišču je Vincenc Buda ob medli svetlobi petrolejke pravkar zaključil urejanje opravilnih zapisnikov in pripravljal pridigo za nedeljsko mašo. Zunaj je jesen že pošteno kazala svoje zobe. Veter je neusmiljeno rjul okoli vogalov kamnite stavbe, ko je tišino nenadoma prekinilo glasno, skoraj panično tolčenje po težkih lesenih vratih. Župnik je odložil pero, si popravil talar in stopil v vežo. Ko je odprl vrata, je vanj buhnil hladen piš, na pragu pa je stal premočen, zadihan fant s sosednjega hriba.» Gospod župnik, hitro, lepo vas prosim!« je hlastal za zrakom mladenič. »Stari oče na samotni kmetiji visoko pod Bevkovem vrhom umirajo. Radi bi se spovedali in prejeli poslednje olje, preden bo prepozno. Mati pravijo, da noč ne bo čakala.«

Vincenc Buda ni okleval. Vedel je, da pot navzgor v takem vremenu meji na samomor. Steze so bile blatne, spolzke, vidljivost zaradi megle skoraj nična, strma pobočja nad otaleškim okoljem pa so skrivala nevarne grape. A dolžnost pastirja do svoje črede je bila zanj sveta. Vzel je popotni križ, sveto olje in najnujnejše zakramente. Odel se je v težek volnen plašč, v roke vzel zanesljivo palico in prižgal nevihtno svetilko. »Bog bodi z nama, sinko,« je dejal fantu. »Vodi me. «Pot navzgor je bila neusmiljena. Veter jim je ugašal svetilko, blato pod nogami pa je drselo, kot bi bil hrib živ. Večkrat sta zašla s poti, ko so jima strme skale zaprle prehod. Župniku Budi so pljuča gorela od napora, mraz mu je premočil kosti, a pred očmi je imel le podobo umirajočega starca, ki je v svojih zadnjih trenutkih čakal na božjo to tolažbo.

Po dveh urah mukotrpnega hoda skozi temo in divjanje narave sta končno zagledala šibko svetlobo. Iz majhnega okna lesene hribovske koče pod vrhom je brlela luč. Ko je Vincenc Buda stopil v izbo, je v njej vladala globoka, spoštljiva tišina. Stari gospodar je ležal na postelji, obdan z družino, njegove oči pa so bile ugasle, a polne pričakovanja. Ko je zagledal premočenega župnika, se mu je na obraz prikradel rahel, hvaležen nasmeh. Župnik je pristopil, si obrisal pot in vodo z obraza ter z mirnim, toplim glasom začel molitev. V tisti skromni izbi, visoko nad ponorelim svetom, sta se tisto noč srečala človeška minljivost in večni mir. Podelil mu je poslednje zakramente in starec je kmalu zatem mirno zaspal, z izrazom globoke pomirjenosti na obrazu.

Ko se je Vincenc Buda v zgodnjih jutranjih urah skozi redko meglo vračal nazaj v Otalež, je nad obzorjem že svitalo. Bil je fizično izčrpan, a v srcu je čutil neopisljivo izpolnjenost. Ko je tisto nedeljo stopil pred oltar cerkve sv. Katarine, so ljudje opazili njegove utrujene oči, a njegova pridiga o zvestobi, dolžnosti in medsebojni pomoči je tistega dne imela posebno moč. Nihče v cerkvi takrat še ni slutil, da bo že naslednje leto (1914) prva svetovna vojna fante iz teh krajev odpeljala na morišča soške fronte in v galicijska blata. Tisti jesenski večer leta 1913 pa je ostal zapisan v spominu domačinov kot pričevanje o času, ko sta človečnost in duhovna predanost premagali najhujši hribovski vihar.

Vizitacija

Sonce je tistega zgodnjega jesenskega jutra leta 1754 le počasi prebujalo strme, s tisočerimi odtenki rjave in zlate odete hribe nad Idrijco. V Otaležu, odmaknjeni gorski vasi, kjer je življenje teklo v ritmu trdega dela, molitve in nenehnega boja z naravo, pa je bilo nenavadno živo že pred svitom. Moški so pometali kamnite poti pred leseno cerkvijo svetega Katarine, ženske so z metlicami iz vresja čistile pragove, otroci pa so z radovednimi očmi stražili na robu vasi. Prihajal je on. Presvetli gospod vizitator, poslanec goriškega nadškofa Karla Mihaela Attemsa. Za Otaležane, ki so bili cerkveno podrejeni prafari v Idriji oziroma kaplaniji v Cerknem, je bil to dogodek desetletja. 

Vizitacija ni bila le uradni pregled; bila je dan obračuna, pa tudi dan ponosa. Vsaka podrobnost je morala biti popolna. Okrog desete ure dopoldne se je iz smeri lazov zaslišalo divje zvonjenje ročnih zvoncev. Otroci so pritekli v vas, zaspihani in rdečih lic: "Gredo! Že gredo! Konji so spodaj pod klancem!" Domači vikar, starejši mož z uvelimi rokami, a bistrim pogledom, je mrzlično popravil svoje praznično liturgično oblačilo. Cerkev je dišala po svežem vosku, kadilu in gorskem cvetju. Pred cerkvenimi vrati se je zbrala soseska – možje v svojih najboljših volnenih suknjičih in ženske z belimi rutami, tesno zavezanimi okoli glav.

Kmalu se je na vrhu strmega kolovoza prikazala majhna procesija. Na čelu je na uglednem, črnem konju jahal vizitator – prefinjen gospod iz mesta, vajen mehkih goriških gričev in palač, zdaj pa vidno utrujen od dolge, naporne poti po razpokanih in nevarnih gorskih stezah Cerkljanskega. Za njim sta na dveh mulah jahala pisar z debelo usnjeno knjigo pod pazduho in mladi akolit. Ko je vizitator razjahal, je vas utihnila. Stopil je pred vikarja, ki se je globoko priklonil in mu ponudil križ v poljub. "Mir bodi tej hiši in vsem, ki prebivajo v njej," je z globokim glasom, z rahlim italijanskim naglasom, spregovoril visoki gost.

Zgodba se je nato preselila v notranjost cerkve. Pisar je sedel k majhni leseni mizi v zakristiji, odprl knjigo in pomočil pero v črnilo. Začel se je strogi, uradni del. Vizitator je z natančnim očesom pregledoval vse: ali je tabernakelj pravilno zaklenjen? Je olje za bolniško maziljenje sveže? V kakšnem stanju so mašne knjige?" Gospod vikar," je rekel vizitator in s prstom potegnil po starem lesenem oltarju. "Prah se zlahka obriše, toda opazim, da streha nad zakristijo pušča. Vlaga je sovražnik svetih stvari. Cerkev mora poskrbeti, da bo božje bivališče varno pred dežjem."

Vikar je ponižno sklenil roke: "Presvetli gospod, zima v teh hribih je neizprosna. Sneg pritisne z vso silo. Možje iz vasi so že obljubili, da bodo takoj po spravilu lesa popravili skodle." Nato so pred vizitatorja stopili ključarji – ugledni, zdelani gospodarji iz Otaleža in sosednjih vasi. Pregledovali so cerkvene račune. Vsak goldinar, vsak funt voska, ki so ga verniki darovali, in vsaka mera žita za vikarjevo preživetje je morala biti zabeležena. Pisarjevo pero je škripalo po papirju, ko je zapisoval premoženje otaleške cerkve Najbolj napet del dneva pa je bil izpraševanje o nravnosti vasi. Vizitator je poklical vikarja na samostojen pogovor." Kako živijo tvoji ljudje, brat? Ali med njimi vlada krščanska ljubezen ali greh?"Vikar se je rahlo nasmehnil, v očeh pa se mu je zrcalila očetovska skrb. "Ljudje so trdi, preprosti in delavni, preuzvišeni. Trdo delajo v gozdovih in na strmih njivah. Res je, včasih se fantje ob nedeljah po maši preveč poveselijo ob jabolčniku in se sporečejo. Tudi kakšna kletvica uide, ko uide živina. A ko pride stiska, ko udari bolezen ali toča, držijo skupaj kot eden. Redno hodijo k sveti spovedi."

Popoldne se je prevesilo v večer. Po končanem pregledu in blagoslovu ljudstva, ko je vizitator podelil zakrament svete birme peščici mladeničev in deklet, je napočil čas za preprosto, a prisrčno pogostitev. 

Pred vikarjevo hišo so postavili mize. Čeprav so bili Otaležani revni, so za to priložnost prinesli najboljše, kar so imeli: domač kruh, suho meso,  sir in bokal vina, ki so ga z muko pripeljali iz doline. Vizitator, ki je bil zjutraj še hladen in uraden, se je ob toplini domačinov omehčal. Videlo se je, da ceni vero teh ljudi, ki so kljub odmaknjenosti in težkemu življenju ohranili čisto krščansko srce. Ko se je mrak popolnoma spustil nad Otalež in so na nebu zagorele zvezde, je pisar zaprl svojo knjigo. V njej je za leto 1754 ostalo zapisano, da je cerkev v Otaležu "v dobrem stanju, ljudstvo pobožno, vikar skrben, streho pa je treba popraviti pred prvim snegom." Naslednje jutro, ko je procesija odjahala naprej proti Ledinam, so Otaležani še dolgo stali na robu vasi in mahali. Življenje se je vrnilo v stare tirnice, a v srcih prebivalcev je ostal ponos – občutek, da njihov majhni Otalež, skrit visoko v hribih, ni pozabljen ne od Boga ne od sveta.

O novi veri

Sončno jutro leta 1550 je obsijalo strma pobočja nad Idrijco, kjer so se stiskale lesene koče vasi Otalež. Megla se je še valila po grapi, ko so se moški zbrali pod staro lipo sredi vasi. Obrazi so bili resni, saj so se tistega leta med ljudmi širile govorice, ki so prinašale nemir v njihova sicer samotna življenja.» Ste slišali, kaj pravijo spodaj v dolini?« je tiho začel stari Lenart, medtem ko je z noževo konico rezal kos suhega sira. »V Tolminu in Idriji se ljudje zbirajo. Govorijo o novi veri, ki prihaja od nemških dežel. Pravijo, da knjige tiskajo v našem, kmečkem jeziku.« Mladi Gašper, ki je pred nekaj dnevi tovoril les do reke, je kimal. »Res je, Lenart. Tudi jaz sem slišal gospodo, ko sem oddajal dajatve. Nekaj velikega se kuha. Govorijo o možu po imenu Trubar. Pravijo, da hoče, da bi vsak kmečki fant in dekle razumela božjo besedo brez latinskih skrivalnic.«

Med vaščani je zašumelo. Za ljudi iz Otaleža, ki so bili vajeni trdega dela na strmih njivah, nenehnega strahu pred turškimi vpadi in davkov, ki so jih morali plačevati gospodi, je bila misel na knjigo v domačem jeziku nekaj skoraj nepredstavljivega .»Knjige za nas?« se je odkašljal kovač Blaž in zamahnil s svojo težko roko. »Kaj nam bodo knjige, ko pa nam davki poberejo pol pridelka? Če bo nova vera prinesla manj dajatve cerkveni gospodi, potem sem za. Drugače bomo še naprej stradali, pa če beremo ali ne.« »Ne gre le za dajatve, Blaž,« ga je prekinil Lenart in se ozrl proti cerkvici svete Katarine na hribu. »Svet se spreminja. Govorica naših očetov, ta naša trda beseda, ki jo govorimo tu med hribi, postaja nekaj, kar se zapiše. Pravijo, da gospoda v mestih zdaj posluša, kako govorimo.«

Pogovor so prekinili težki koraki. Iz gozda je pritekel pastirček Urban, ves upehan in rdeč v obraz. »Gospodarji! Konjeniki gredo po poti iz Plužnje! Izgledajo kot uradniki iz gradu! «V hipu je pogovor o novih verah in knjigah potihnil. Govorice so zamenjali stari, preizkušeni kmečki nagoni. Moški so skrili tisto malo dragocenosti, kar so imeli pri sebi, ženske pa so otroke poklicale v hiše. Ko so trije tuji konjeniki prijahali na vaški trg, so naleteli le na molčeče, zaprte obraze otaleških kmetov. Uradnik je razvil list papirja in v nemščini ter polomljeni slovenščini prebral nov ukaz o popisu živine in dodatnih dajatvah za utrjevanje protiturških taborov.

Ko so konjeniki odjahali naprej proti cerkvenim posestim, je Gašper pljunil v prah za njimi. Ozrl se je proti Lenartu in rekel: »Naj pišejo svoje zakone v svojih knjigah. A če se uresničijo tiste govorice o naših knjigah, bomo kmalu tudi mi znali zapisati svojo resnico. In takrat nas ne bodo več tako zlahka izkoriščali.« Lenart je le nemo kimal. Leta 1550, visoko nad Idrijco, je bila slovenska beseda vaščanov Otaleža še ujeta med hribe in vsakdanji boj za preživetje. A tistega dne so začutili, da prihaja čas, ko bo njihova govorica dobila moč, ki bo presegla meje njihovih strmih njiv.

Pismo

 Lazec,  jeseni leta 1902.

Skozi majhno okno lesene kmečke izbe je sijala medla svetloba petrolejke. Zunaj je jesen že neusmiljeno brenčala skozi krošnje dreves in prinašala hladen gorski zrak. Za masivno hrastovo mizo je sedel Jernej, zdelan od celodnevnega dela v gozdu. Njegove roke, polne žuljev in zamazane s smolo, so nerodno držale tanko pero. Pred njim je ležal kos grobega, rahlo rumenega papirja – dragocenost, ki jo je prejšnji teden kupil na sejmu v Idriji .Globoko je vzdihnil, pomočil pero v črnilo in začel pisati pismo bratu Alojziju, ki je pred tremi leti odšel s trebuhom za kruhom v daljno Ameriko, v rudnike v Pennsylvaniji.

Lazec, 14. oktobra 1902

Ljubi moj brat Alojzij .

Prejel sem tvoje pismo in tistih nekaj dolarjev, ki si jih poslal po pošti. Bog ti povrni tvojo dobroto! Tukaj na Lazcu je zimska sapa že potrkala na vrata. Letošnja letina je bila slaba, krompir je zgnil v zemlji zaradi poletnega deževja, oves pa nam je potolkla toča, ravno ko je bil zrel za košnjo. Če ne bi bilo tvoje pomoči, ne vem, kako bi prehranil otroke in mater skozi prihajajoče mesece. Oče so opešali. Noge jih ne nesejo več do gozda. Večino dni presedijo ob peči in prebirajo stare bukve, njihove misli pa večkrat odtavajo k tebi. Pogosto me vprašajo, če je tam čez lužo res vse tako veliko in svetlo, kot pišeš. Jaz jim pritrdim, čeprav si v svojem srcu težko predstavljam mesta, kjer hiše segajo do neba in kjer namesto konj vozijo železni vozovi brez vprege. V vasi je nemirno. Davki pritisnejo vsako leto bolj, cesarska gospoda nima usmiljenja do nas, hribovcev. Veliko mladih fantov iz naših krajev že govori, da bodo spakirali lesene kovčke in odšli za teboj. Tudi mladi sosedov France se odpravlja na pot prihodnjo pomlad. Pravi, da je zemlja tukaj izpeta in da daje več kamenja kot kruha. A kljub vsemu, Matija, dom ostaja dom. Ko zvečer posije luna na naš Lazec in se megla spusti v dolino, je tukaj še vedno tisti mir, ki ga ti v tistih hrupnih rudarskih mestih verjetno najbolj pogrešaš. Lipa pred hišo, pod katero sva se kot otroka igrala, še stoji, čeprav ji je lanski vihar odlomil najdebelejšo vejo . Piši nam kmalu, predvsem pa pazljivo hodî tam spodaj v črni zemlji. Mati vsak večer molijo rožni venec za tvoje zdravje.

Ostani zdrav in naj te čuva Bog !Tvoj brat, Jernej

Jernej je previdno odložil pero. Počakali je, da se je črnilo posušilo, nato pa papir skrbno prepognil na tretjine. Zapečatil in kolikor se je le dalo razločno pisavo napisal naslov v Ameriki.

Naslednje jutro bo moral vstati še pred svitom. Čakala ga je dolga pot peš navzdol v dolino, do najbližje poštne postaje, da pismo odda na pot čez širni ocean. S seboj je nesel kos domačega kruha in neomajno upanje, da bo glas iz rodnega Lazca našel pot do brata.

Kataster

 Megla se je tistega jesenskega jutra leta 1825 valila čez strma pobočja Otaleža, kot bi hotela skriti skrivnosti, ki so jih vaščani stoletja skrbno varovali pred tujimi očmi. 

Pod cerkvijo svete Katarine, kjer so se poti cepile proti strmim grapam, je vladal nenavaden nemir. Možje v dolgih plaščih in z nenavadnimi tronožnimi napravami so korakali po blatni poti. Bili so cesarski geometri, poslanci samega Dunaja, ki so prinesli ukaz o izdelavi Franciscejskega katastra

Stari kmet Janez, gospodar ene največjih, a najbolj strmih kmetij v Otaležu, je slonel na leseni ograji in si popravljal ponošeno kučmo. Njegov pogled je bil uperjen v geodetov pomočnik, ki je v rokah držal veliko usnjeno mapo. Vse bodo premerili, Janez," je tiho dejal njegov sosed Gregor, ki je pritekel iz spodnjega dela vasi. "Vsako ped zemlje, vsako bilko trave na teh naših tnalih. Pravijo, da bo cesar zdaj natančno vedel, koliko krompirja pridelamo v teh strminah." Janez je pljunil v travo. "Naj merijo. A strmine ne morejo zravnati na tistih svojih papirjih. Zemlja tukaj zahteva kri in žulje, ne pa cesarskih pečatov."

Kmalu je geodet, gospod von Erberg, z resnim obrazom stopil do njiju. S seboj je imel tolmača, lokalnega fanta, ki je poznal domača imena parcel. "To je posestvo 'Na Poklon'?" je vprašal geodet in pokazal na strm travnik, ki se je spuščal skoraj navpično v grapo." Je," je osorno odvrnil Janez.

Geometri so postavili svojo mizo, razgrnili liste papirja in začeli z natančnimi meritvami. Janez je opazoval, kako so s pomočjo dolgih verig prebadali rosno travo in določali meje med njegovo zemljo in Gregorjevo hosto. Vsaka parcela je dobila svojo številko, vsaka hiša rdečo ali rumeno barvo na načrtu – rdečo za zidane, rumeno za lesene. Nenadoma pa je nastal spor. Geodet je začel vleči namišljeno črto tik ob stari, z mahom porasli skali, ki je od nekdaj veljala za mejo med kmetijama." Stojte!" je zavpil Janez in stopil med geodeta in skalo. "Tukaj se motite. Ta skala je moja. Moj ded jo je vklesal, ko so čistili meje po francoskih vojnah." Geodet je pogledal v svoje stare zapiske in zmajal z glavo. "Po naših izračunih in smeri sonca ta del pripada sosedovemu gozdu." Gregor, ki je bil poštenjak, je stopil naprej. "Gospod cesarski uradnik, Janez ima prav. Ta skala je njegova. V Otaležu meje ne določajo vaši instrumenti, ampak spomin naših očetov. Če zapišete drugače, boste med naju zasejali prepir, ki bo trajal generacije." Geodet von Erberg je za trenutek odložil svoje pisalo. Pogledal je oba moža, njune s trdim delom zaznamovane obraze in nato strma pobočja, ki so visela nad Idrijco. Spoznal je, da v teh krajih zakon narave in medsebojnega spoštovanja velja več kot dunajski odloki. Po kratkem premisleku je pokimal tolmaču, popravil črto na skici in v protokol zapisal pravo mejo.

Nekaj tednov kasneje so geometri odšli, v Otaležu pa je ostal natančen prepis njihovega dela. Ko so si vaščani kasneje v vasi ogledovali dokončane katastrske mape, so začudeno strmeli v prelepe, ročno izrisane linije. Njihov divji, težko prehodni Otalež je bil nenadoma ujet v popolne geometrijske like, udomačen na papirju. Janezova kmetija je dobila svojo uradno številko, tista stara skala pa je na mapi ostala natanko tam, kjer je morala biti. Kataster je prinesel nov red in davke, a vaščanom Otaleža ni vzel ponosa. Vedeli so, da lahko cesar izmeri njihovo zemljo, nikoli pa ne bo mogel izmeriti njihove trme in ljubezni do teh hribov.

Micka pleše samo z domačimi fanti

Bilo je neke soboto v maju leta 1912. 

Iz gostilne Pri Jerebu v Otaležu se je razlegala glasna domača pesem. Gostilna je pokala po šivih. Točilni pult je bil poln bokalov domačega vina. Fantje iz domače vasi so zasedli glavno mizo pod lesenim razpelom. V kotu sta godec na frajtonarico in violinist neutrudno skrbela, da so se leseni podi šibili pod nogami plesalcev. Dekleta v dolgih krilih in z belimi predpasniki so se hihitala, ko so jih opogumljeni mladeniči vrteli po prostoru. Med njimi je blestela Micka, hči premožnega otaleškega kmečkega gospodarja. Bila je najlepše dekle v vasi, zato ni bilo nenavadno, da so se okoli nje smukali vsi samski fantje. 

Zgodaj zvečer sta v izbo stopila brata Janez in Franc iz sosednje vasi. Že ob vstopu se je vzdušje za sprednjo mizo opazno ohladilo. Med Otaležani in fanti iz sosednje vasi je že dolgo tlela stara zamera zaradi meja med gozdovi, pa tudi zaradi preteklih neporavnanih računov s sejmov. Janez, samozavesten in visok fant, ni izgubljal časa. Stopil je naravnost k Micki, se ji priklonil in jo brez besed odpeljal na plesišče. To pa je dvignilo tlak Tinetu, najbolj ognjevitemu otaleškemu fantu, ki je že mesece dvoril Micki. Tine je vstal, da mu je stol padel po tleh. Stopil je sredi plesišča in Janeza grobo potisnil za ramo. »Micka pleše samo z domačimi fanti,« je zasikal Tine, medtem ko mu je obraz rdel od jeze in popite kapljice.»Svet je svoboden in Micka pleše, s komer hoče,« mu ni ostal dolžan Janez ter se postavil v obrambno držo. Glasba je v trenutku utihnila. Godec je spustil meh, v gostilni pa je zavladala grobna tišina. Stari Jereb, gostilničar, je izza šanka zakričal: »Fantje, nikar! Ne v moji hiši! «Toda bilo je prepozno. Beseda je dala besedo, stara zamera je v sekundi izbruhnila na površje. Tine je zamahnil in zadel Janeza naravnost v čeljust. Janez se je opotekel, a takoj planil nazaj. V tistem trenutku je vskočil še brat Matija, nanj pa so se zgrnili Tinetovi prijatelji. V gostilni je izbruhnil splošni pretep. Zrak so preletavali težki leseni stoli, bokal se je z leskom razletel ob steni, vino pa se je mešalo s krvjo na tleh. Ženske so z vriščem bežale skozi vrata na varno, starejši možje pa so se umaknili v kote in glasno preklinjali ponorelo mladino. Tine in Janez sta se valjala po tleh, drug drugemu zadajala udarce, dokler ni počil še močan lesen drog, s katerim je nekdo zamahnil po mizi. Divjanje je trajalo dobrih deset minut, dokler se ni na vratih prikazal mogočni glas starega Jereba, ki je v zrak sprožil staro lovsko puško. Pok je oglušil zbrane, dim pa je napolnil izbo. »Dovolj je! Ven, golazen podivjana!« je zarjovel gostilničar z divjim pogledom. Pretepači, umazani, raztrgani in krvavih obrazov, so se počasi ločili. Otaležani so ostali v gostilni, Janez in Matija pa sta se, podpirajoč drug drugega, umaknila v temno majsko noč, glasno grozeč, da se še vrneta. Micka je medtem že zdavnaj zbežala domov. Gostilna Pri Jerebu je tisto noč utihnila predčasno, razmetana izba in polomljeno pohištvo pa so še dolgo pričali o siloviti otaleški veselici, o kateri se je v teh krajih govorilo še vrsto let.

Mož ostrega jezika

Bilo je pozno jeseni, ko je brivec in gostilničar Maruškovc – mož ostrega jezika in še ostrejše britve – pred svojo točilnico pod mogočnim Otaležem pometal suho listje. 

Nad Cerkljanskim so se valile težke, sive megle, v zraku pa je viselo nekaj veliko bolj napetega kot le bližajoča se nevihta. 

Čas med obema vojnama je v te kraje prinesel nemir, ljudje pa so se hitro razdelili: na tiste, ki so hodili v cerkev po politični nasvet, in tiste, ki so v gostilni kovali drugačne načrte.

Maruškovc je bil znan po tem, da v njegovi izbi prostor ni bil namenjen pridigam. "Tukaj se pije, brije in govori po pameti," je večkrat dejal. A tistega večera se je v njegovo gostilno zatekla skupina mož, ki jih je domači kaplan izbral za svoje najzvestejše stebre – lokalni klerikalci. Vstopili so tiho, s klobuki globoko na očeh, pred seboj pa so potiskali Toneta, velikega kmeta z bližnjega hriba, ki je bil znan po svoji trmoglavosti in vplivu na vaščane. Namen klerikalcev je bil jasen: prepričati Maruškovca in njegove redne goste, da je edina prava pot za ohranitev slovenske besede in obrti pod fašističnim pritiskom tista, ki jo narekuje fara.

"Bog daj dober večer, Maruškovc," je dejal predvodnik klerikalcev, stric Janez, medtem ko si je otiral kapljice z obraza. "Klobaso in bokal rdečega nam daj. Pa malo miru, če se da."Maruškovc je s kotičkom očesa ošvrknil zbrano družbo. Vedel je, da s klerikalci ni pametno češenj zobati, a hkrati ni prenesel, da bi mu kdo narekoval, kako naj vodi svojo hišo. "Miru pod Otaležem ni več, Janez," je odvrnil in prednje postavil težak glinen vrč. "Še ptice na vejah že žvrgolijo o vaših shodih." Pogovor se je hitro vnel. Klerikalci so začeli razlagati, kako se morajo vsi obrtniki in kmetje povezati pod okriljem katoliškega društva, saj da je to edini ščit pred tistimi, ki "prinašajo rdeči razkol" ali pa hlapčujejo tujcem. Tone je z mize pobral kozarec in ga trdo postavil nazaj: "Tako je! Kdor ni z nami, je proti nam. Cerkev nas je vedno obdržala pokonci!" V tistem trenutku pa se je iz kota, kjer je v temi sedel stari kovaški pomočnik, zaslišal kratek, sarkastičen smeh. "Obdržala pokonci ali pa vas drži na kolenih?" je navrgel. V gostilni je nastala grobna tišina. Klerikalci so planili pokonci, obrazi so jim pordeli od jeze. Janez je dvignil pest: "Kdor tako govori o veri naših očetov, nima kaj iskati pod Maruškovčevo streho!"

A preden je prišlo do prerivanja, je vmes stopil sam Maruškovc. V roki je držal svojo brivsko britev, ki jo je ravno začel brusiti na usnjenem pasu. Zvok švijk-švijk je v hipu umiril strasti. "Poslušajte me, gospodje," je z mirnim, a ledenim glasom dejal Maruškovc. "Moja britev brije vsako brado enako – naj bo klerikalna, liberalna ali pa tista najbolj beraška. Pod mojo streho se ne boste zmerjali. Če hočete politiko, pojdite gor na hrib, pod milo nebo, pa tam kričite na Otalež. Tukaj pa ste vsi samo ljudje, ki potrebujejo kozarec vina in toplo peč. "Klerikalci so se spogledali. Moč Maruškovčeve besede (in pogled na britev) je zalegla. Tone je počasi prisedel nazaj, stric Janez pa je le globoko zavzdihnil in popil svoj kozarec. Vedeli so, da pod Otaležem ljudje cenijo trdnost in samosvojost bolj kot slepo pokorščino Ko so pozno v noč klerikalci zapustili gostilno in se odpravili v strme, z meglo ovite poti proti svojim domovom, je Maruškovc ugasnil petrolejko. Vedel je, da so prišli z namenom, da si podredijo še zadnji  svobodni kot pod goro, a dokler bo on stal za šankom, bo pod Otaležem ostalo prostor za vsakogar – le da bo spoštoval red hiše.

Freska svetega Krištofa v Plužnjah

Zgodba o temelji na resničnih etnografskih zapisih s Cerkljanskega, ki pričajo o stenski podobi svetnika na stari hiši (pri Hlipču, zgrajeni leta 1856). 

Sveti Krištof je bil v ljudski domišljiji hribovskih vasi vedno tisti mogočni varuh, ki je popotnike varoval pred divjimi vodami Idrijce in strmimi grapami. Tukaj je zgodba, ki vdihne življenje tej ljudski podobi: Tihi varuh nad Idrijco

Leta 1856 je v hribovski vasici Plužnje nad reko Idrijco vladal nemir. Peter, preprost in trmast mizar, je tisto poletje dokončeval svojo novo kamnito hišo. Delo je bilo naporno, skale težke, a največji strah domačinov niso bile strmine, temveč nepredvidljivo vreme. 

Cerkljanske grape so bile znane po tem, da so ob hudih nevihtah ponorele. Voda je drla v dolino, trgala brvi in s seboj odnašala vse, kar ji je stalo na poti. Ko so na hišo postavili zadnji strešnik, je Peter stopil do lokalnega podobarja, potujočega slikarja, ki je s seboj nosil le vrečo zemeljskih barv in nekaj čopičev. »Na južno steno, tisto, ki gleda naravnost dol proti reki, mi naslikaj svetega Krištofa,« je ukazal Peter. »Naj bo velik, močan in naj ponosno nosi dete na ramah. Ko bo divjala nevihta, se moramo ob pogledu nanj spomniti, da nismo sami. «Slikar je pljunil v dlani, zmešal apno in pigmente ter začel risati. Pod njegovimi prsti je oživel mogočen mož z goro na ramah in palico v roki, ki je gazil skozi valove. Njegove oči so bile obrnjene navzgor, proti majhnemu detetu s svetniškim sijem, ki je v roki držalo zemeljsko oblo. Podoba je bila tako živa, da se je zdelo, kot da svetnik zares stopa naravnost iz belega zidu v pluženjske travnike. Preizkušnja v divji noči Leta so tekla in freska je postala srce vasi.

Popotniki, ki so se peš odpravljali iz Otaleža ali Lazca navzdol proti Idrijci, so se vedno ustavili pred Petrovo hišo, se prekrižali in pogledali mogočnega Krištofa. Med domačini je krožilo trdno prepričanje: Dokler nas Krištof gleda s stene, divja reka ne bo vzela nobenega življenja.

Neke pozne jeseni pa se je nad Cerkljansko zgrnilo najhujše neurje, kar so jih pomnili starešine. Nebo se je odprlo, strele so parale temo in grmenje je treslo pluženjske skale. Voda je drla s Pluženjske gore, potoki so se spremenili v blatne hudournike. Sredi te groze se je iz doline vračal mlad pastir Ivan. Tema ga je ujela ravno ob bregu ponorele Idrijce. Brv je že zdavnaj odneslo, pot nazaj je bila zaprta zaradi plazov. Prestrašen, premočen do kože in premražen je stopal navzgor proti vasi, a moči so mu pohajale. Blato mu je spodnašalo noge in v enem od napačnih korakov je zdrsnil proti drvečemu hudourniku. V tistem usodnem trenutku, ko je že mislil, da ga bo odneslo v globino, je nebo razsvetlila silovita strela. Ivan je dvignil pogled in skozi zaveso dežja na hribu zagledal Petrovo hišo. Na njej je v hipni svetlobi zablestela freska. Sveti Krištof je s stene deloval nepremično, stabilno in varno, kot skala, ki je ne more premakniti nobena nevihta.

Ta pogled je pastirju vliv nadčloveško moč. Oprijel se je korenine, se izvlekel iz blata in z zadnjimi močmi preplezal strmino, dokler se ni zgrudil pred vrati hiše, tik pod svetnikovimi naslikanimi nogami.

Ko se je jutro zjasnilo, so vaščani našli Ivana živega in zdravega. Voda v dolini je povzročila ogromno škode, a vsi ljudje so preživeli. Ko so pogledali fresko, so opazili nekaj nenavadnega: del ometa pod svetnikovimi nogami je med nevihto odpadel, a sama podoba Krištofa in deteta je ostala popolnoma nedotaknjena.

Od tistega dne naprej so Plužnjani fresko varovali kot največji zaklad. Postala je simbol kljubovanja težkemu življenju v hribih in opomnik, da ne glede na to, kako globoki so bregovi in kako divje so reke pod njimi, nad vasjo vedno bdi tihi, naslikani varuh.

Prebujanje v hribih

 Leto 1848 je v gorsko vas Otalež nad Idrijco prineslo nemir, ki je dišal po pomladi narodov. Dunaj je gorel v revoluciji, kmetje so šepetali o odpravi tlake, v cerkljanskih hribih pa se je prebujala slovenska beseda. Sredi tega vrelišča je v župnijski cerkvi sv. Katarine otaleški župnik Lorenz Kristan zakoračil med otroke, odločen, da prenovi tisto najpomembnejše – njihovo izobrazbo in zavest.

Tukaj je zgodba o tistem prelomnem letu. Prebujenje v hribih

Megla se je tistega oktobrskega jutra valila iz Masor po dolini idrijce ,ko so se bosi in v raševinaste srajce oblečeni otroci zbirali v mrzli župnijski izbi. V tistih časih v Otaležu ni bilo prave šole; verouk je bil edina vez med revnimi hribovskimi hišami in svetom pismenosti. Do tedaj so otroke učili v nemškem duhu, s strahom in palico, molitve pa so drdrali v latovščini, ne da bi razumeli eno piko.

Župnik Lorenz Kristan, bister mož mehkega srca, a neupogljive hrbtenice, je stopil prednje. V rokah ni držal težkih latinskih bukev, temveč drobne liste, popisane z domačo, slovensko besedo. »Danes, otroci,« je začel z globokim, a toplim glasom, »se ne bomo učili le božjih zapovedi. Danes se bomo učili, kdo smo. «Beseda, ki osvobaja 

Med otroki je sedel mali Lenart, bister fantič z roba vasi, ki je moral vsak dan pred veroukom gnati živino na pašo. Oči so se mu razširile, ko je župnik Kristan na leseno tablo z ogljem previdno izpisal prve besede: Bog, Mati, Domovina. »Gospod župnik,« je zašepetal Lenart, »ali ni greh pisati tako, kot govorimo doma pri peči? Cesar na Dunaju govori drugače. «Lorenz Kristan se je nasmehnil in položil roko na fantičeva ramena. »Cesar ima svojo krono, mi pa imamo svoj jezik, Lenart. Bog nam je dal slovensko besedo, da z njo molimo, mislimo in delamo. 

Leto 1848 je leto, ko morajo tudi hribovski ljudje odpreti oči. «Verouk tistega leta v Otaležu ni bil navadno ponavljanje katekizma. Župnik je otroke učil brati iz Kmetijskih in rokodelskih novic, ki so takrat prinašale novice o svobodi. Razlagal jim je, da kmet ni več suženj zemlje, da bo tlaka odpravljena in da bodo njihovi očetje kmalu sami gospodarji svojih hribovskih kmetij. Verske resnice je prepletal z ljubeznijo do domače grde in naroda. Preizkušnja in pogum .

Toda svobodomiselnost hribovskega župnika ni ostala neopažena. Kmalu so v vas prijahali cesarski uradniki iz Idrije. V spremstvu vaškega petičneža, ki se je bal, da bodo pismeni kmetje postali preveč predrzni, so vstopili naravnost v župnijsko izbo. »Župnik Kristan!« je poklical uradnik in zamahnil z uradnim pismom. »Po kakšnem pravu učite otroke v tem kmečkem jeziku? Verouk se mora izvajati po predpisih visoke avstrijske cerkve in v uradnem jeziku!«

Otroci so prestrašeno potegnili glave med ramena. Lenart je stisnil pest v žepu. Lorenz Kristan pa se ni zganil. Stopil je med uradnike in svoje učence, visok in miren kot gora nad njimi. »Gospodje,« je dejal mirno, a z glasom, ki je odmeval od lesenih tramov, »tukaj pod cerkvijo svete Katarine odgovarjam le Bogu in dušam teh otrok. Če hočete, da razumejo božjo besedo, jo morajo slišati v jeziku svojih mater. Moja dolžnost je, da jih naučim resnice – verske in človeške. Revolucija na Dunaju je morda daleč, a pravica do lastne besede je že prišla v Otalež. Ne boste je vzeli. «Uradniki, soočeni z odločnostjo duhovnika, ki so ga kmetje globoko spoštovali, so z mrmranjem in grožnjami zapustili vas.

Ko se je pouk tistega dne končal, je sonce prebilo meglo in obsijalo otaleške grape. Otroci so se razkropili proti svojim domovom, a ne več s povešenimi glavami. Lenart je tekel po hribu navzgor, v glavi pa so mu odmevale besede, ki jih je tisto dopoldne prebral na tabli. Zvečer je ob ognjišču očetu in materi ponosno prebral stavek iz župnikovega zapisa. Stari kmet je poslušal s solznimi očmi in vedel, da prihaja nov čas. Verouk v Otaležu leta 1848 pod vodstvom župnika Kristana ni bil le verski nauk – bil je kres, ki je v srcih preprostih hribovcev prižgal luč pismenosti, ponosa in narodne zavesti, ki je slovenski hribi niso nikoli več pozabili.

Zborovanje pri »Amerikancu«. Jerneju

V gostilni Jernejc na Logu pri Otaležu je bilo tistega jesenskega večera leta 1912 nenavadno živahno. Vonj po toplem golažu, domačem kruhu in tobaku je polnil izbo, v kateri so se zbrali domači možje, kmetje in delavci iz okoliških hribov. 

V zraku je bilo čutiti napetost. Avstrijsko cesarstvo se je soočalo s političnimi pretresi, val delavskega gibanja pa je pljusknil celo v te odmaknjene gorske kraje. Zborovanje je sklical Jernej Vogrič. Med ljudmi je bil znan kot odločen in razgledan mož, njegovi politični nasprotniki iz vplivnega klerikalnega tabora pa so mu z zbadljivim tonom pravili »Amerikanec«. Vogrič je namreč nekaj let preživel na delu čez lužo. Iz rudarskih mest Chicaga  se ni vrnil le z nekaj prihranjenimi dolarji, temveč s polno glavo novih idej o delavskih pravicah, sindikatih in socialni pravičnosti. Za lokalne veljake in kaplane je bil nevaren hujskač, za izkoriščane hlapce in obubožane kmete pa glasnik boljšega jutri.

Jernej je stopil na leseno klop ob oknu, da bi ga vsi videli. Njegova postava je bila krepka, obraz zagorel od sonca in vetra, oči pa so mu živele v goreči zavzetosti. Potrkal je s kozarcem ob mizo, da bi umiril klepet »Bratje in sosedje!« je zadonel njegov glas, prekaljen v ameriških sindikalnih dvoranah. »Hvala, da ste prišli v takem številu. Nekateri pravijo, da rdeča zastava ne sodi v te hribe. Pravijo, da smo socialdemokrati brezbožniki, ki hočejo uničiti postavo. A vas vprašam – ali je pravična postava tista, ki od kmeta terja zadnji krajcar, medtem ko gospoda v mestih in gradovih živi v obilju? «Med zbranimi je zašumelo. Nekaj starejših kmetov je nezaupljivo pokimalo, mlajši fantje pa so z odprtimi usti poslušali vsako besedo. 

Vogrič je nadaljeval, pri čemer je spretno prepletal lokalne težave s svetovnim delavskim bojem. Govoril je o pomenu izobraževanja, o krčenju davkov za male posestnike in o splošni volilni pravici, ki bi morala pripadati vsakemu človeku, ne glede na premoženje.

Nenadoma so se vrata gostilne hrupno odprla. Na pragu sta se pojavila dva možakarja, znana podpornika lokalnega klerikalnega tabora, ki sta po navodilu zanesenjakov iz bližnjega trga prišla motit shod.»Ne poslušajte ga!« je zavpil večji med njima in uperil prst proti Vogriču. »Ta 'Amerikanec' vam bo pobral še tisto malo vere, kar vam je ostalo! Iz Amerike je prinesel le tujo pamet in nemir! «V gostilni je nastala grobna tišina. Lastnik gostilne Jernejc je zaskrbljeno prijel za težek lesen valjar pod šankom, pripravljen, da prepreči najhujše. Vendar je Vogrič le mirno stopil s klopi in stopil korak bliže prišlekoma. »Res je, iz Amerike sem prišel,« je dejal z mirnim, a odločnim glasom. »Tam sem videl, kaj zmorejo ljudje, ko stopijo skupaj. Videl sem, da se rudarji, kmetje in delavci ne ločijo po tem, iz katere fare so, ampak po tem, ali so lačni ali siti. Jaz ne prinašam nemira, sosed. Prinašam zavedanje, da imajo naši otroci pravico do šole in boljšega življenja, ne pa da bodo večni hlapci na tuji zemlji. «Zbrani možje so začeli glasno odobravati. Nekdo v ozadju je udaril s pestjo po mizi: »Tako je, Jernej ima prav!« 

Provokatorja sta spoznala, da je večina na strani »Amerikanca«. Obrnila sta se in brez besed izginila v hladno jesensko noč. Zborovanje se je nadaljevalo pozno v noč. Podpisali so ustanovno listo lokalnega izobraževalnega društva in sklenili, da se ponovno srečajo. Ko so se luči v gostilni Jernejc končno ugasnile, je Jernej Vogrič stopil na plano. Pogledal je proti Otaležu in okoliškim hribom, ki so spali pod zvezdnim nebom. Vedel je, da bo boj dolg in težak, a seme socialne demokracije je bilo tistega večera na Logu nepreklicno posejano.

Varen pristan domačnosti, topline in človeške bližine.

 V Plužnjah, na strmem pobočju nad Idrijco, je pred prvo svetovno vojno utripalo življenje, ki si ga danes težko predstavljamo. Središče tega družabnega in gospodarskega utripa je bila Grudnova domačija – hiša, kjer sta pod isto streho domovali trgovina z mešanim blagom in prostorna podeželska gostilna.

Pri Grudnu se je zbralo vse, kar je premoglo noge in glas. Zgodnja jesen leta 1912 je nastopila z  jutranjo meglo, ki se je valila iz grape. 

Grudnov oče, mož krepkih rok in preudarnega pogleda, je že pred svitom odklonil težka lesena vrata trgovine. Dišalo je po kavi v zrnju, petroleju, suhem sadju, tobaku in usnju. Trgovina je bila majhna, a v njej je bilo vse, kar je kmet potreboval: od kos do žebljev, od modrih predpasnikov do  kosov sladkorja , ki ga je gospodar z naporom sekal na manjše kose.

»Eno četrt funta kave in malce kvasa, gospa Grudnova,« je rekla soseda, ki je v predpasniku prinesla nekaj svežih jajc za menjavo. Denarja je bilo med ljudmi malo; blago se je pogosto menjalo za pridelke, Gruden pa je vse skrbno zapisoval v debelo, z usnjem vezano knjigo .

Ko se je dan prevesil v popoldne, se je prebudil drugi del hiše – gostilna. Skozi litoželezna okna je posijalo toplo sonce in obsijalo dolge, z dletom obdelane hrastove mize. Iz kuhinje, kjer je gospodovala mati Grudnovka, je zadišalo po domačih klobasah, kislem zelju in sveže pečenem kruhu.

Proti večeru so začeli prihajati domačini, oglarji iz okoliških gozdov in rudarji, ki so se ob koncu tedna vračali iz idrijskega rudnika živega srebra. Njihovi obrazi so bili utrujeni, a ko so sedli za mizo in je prednje stopil vrček domačega vina ali kozarec močnega žganja, so se jeziki razvezali. »Ste slišali, kaj se govori po vasi?« je začel stari oglar Mohor in s pipo potrkal ob rob mize. »Cesar v naši prestolnici Dunaju menda zbira vojsko. Nekaj se kuha na Balkanu.« »Ah, Mohor, ti in tvoja politika,« je zamahnil z roko mladi kmečki fant, ki je s pogledom zvesto spremljal Grudnovo hčerko, ko je z belim predpasnikom hitela med mizami. »Dokler imamo pri Grudnu dobro kapljico in dokler les gre v promet, nam cesar ne more nič.«

V kotu gostilne je nekdo raztegnil stari gumbni klavir – frajtonarico. Melodija je preglasila resne pogovore. Moški so zapeli z globokimi, hrapavimi glasovi. Pesem o gorskih rožah in dekletih je odmevala skozi odprta okna daleč v Pluženjsko noč. Otroci, ki so pritekli mimo, so prislonili ušesa k šipam in občudovali svetlobo petrolejk, ki so plesale v ritmu glasbe.

Grudnova gostilna ni bila le prostor za pitje. Tu so se sklepale kupčije za živino, reševali med sosedski spori glede mej in načrtovale košnje. 

Gospodar Gruden je znal prisluhniti vsakomur. Ko je bilo treba, je dal pijačo »na kredo«, spet drugič pa je z močnim glasom pomiril pregrete glave, preden bi zapele pestí.

Okoli polnoči je gostilna utihnila. Zadnji gostje so s palicami v rokah odcapljali po temnih, kamnitih poteh proti svojim samotnim kmetijam. Gruden je ugasnil zadnjo svetilko, zaklenil vrata in prisluhnil tišini noči. Bilo je to mirno, preprosto življenje, ujeto med hribe in delo. Nihče v tisti sobi, polni toplega dima in pesmi, si ni mogel misliti, da bo le nekaj let kasneje ta svet za vedno izginil. Da bodo ti isti fantje, ki so tisto noč s pesmijo osvajali dekleta, kmalu oblekli sive avstrijske uniforme in odšli na oddaljena bojišča Galicije in Soške fronte, 

Grudnova knjiga dolgov pa bo ostala polna imen, ki se nikoli več niso vrnila domov .A tisto jesen, tik pred nevihto zgodovine, sta bila trgovina in gostilna pri Grudnu v Plužnjah še varen pristan domačnosti, topline in človeške bližine.

Vedomci

 V starih časih, ko so bile zime v Idrijskem hribovju še dolge in neusmiljene, so prebivalci Otaleža živeli v nenehnem strahu pred bitji, ki so prebivala v gostih, temačnih gozdovih okoli vasi.

Stari očetje so ob toplih kmečkih pečeh šepetali o vedomcih – skrivnostnih, demonskih bitjih z velikimi, svetlečimi očmi, ki ponoči tavajo po gozdnih poteh in iščejo izgubljene duše. Pravili so, da so vedomci duše umrlih nekrščenih otrok ali pa ljudje, ki so za časa življenja storili hude grehe in zdaj ne najdejo miru. Izgledali so kot majhne, plameneče lučke ali bledi duhovi, njihovi kriki v vetru pa so zveneli kot jok dojenčka, ki se prepleta z grozljivim smehom.

V tistih časih je v Otaležu, visoko nad reko Idrijco, živel mlad kmečki fant po imenu Blaž. Bil je pogumen, morda celo malce preveč samozavesten za svoja leta. Pogosto se je norčeval iz starih zgodb in vraževerij, ki so krojila življenje vaščanov.

Neke pozne jesenske večeri se je Blaž zadržal v sosednji vasi Plužnje, kjer je pomagal pri ličkanju koruze. Ko se je odpravil peš nazaj proti Otaležu, se je noč že globoko spustila nad pokrajino. Megla se je valila iz grape in zakrivala ozko, kamnito pot. Vaščani so ga opozarjali, naj raje prespi pri njih, a Blaž je le zamahnil z roko: "Kaj bi se bal gozda, saj pot poznam  miže!"

Ko je hodil skozi najtemnejši del gozda pod cerkvijo svete Katarine, je veter nenadoma potihnil. Nastala je grobna tišina. Blaž je pospešil korak, ko je pred seboj, med golimi vejami dreves, opazil nenavadno, utripajočo modrikasto svetlobo. Sprva je mislil, da gre za kresnico, a svetloba je rasla in se razcepila v tri večje plamene, ki so začeli divje plesati tik nad tlemi. Iz megle so se prikazale tri  postave z velikimi, žarečimi očmi, ki so gorele kot žerjavica. Bili so vedomci. Obstopili so zmedenega fanta, zrak okoli njih pa je postal neznosno hladen. "Kam hitiš, mladi popotnik?" je zašepetal prvi vedomec z glasom, ki je zvenel kot praskanje suhega listja ."Pomagaj nam nositi naše breme," je zastokal drugi. Blaž je otrpel od groze. Spomnil se je besed svojega dedka: če te vedomci ujamejo, te prisilijo, da z njimi plešeš celo noč, dokler ne omagaš od izčrpanosti ali pa te odvedejo v prepad nad Idrijco. Vedomci so se začeli vrteti okoli njega, ga vleči za rokave in ga potiskati stran od varne poti. Blaž je čutil, kako izgublja moč in kako mu um zamegljuje čudna, omamna pesem, ki so jo peli duhovi. V tistem trenutku, ko so ga že skoraj zvlekli proti strmi grapi, je z otaleškega zvonika svete Katarine odjeknil težak, globok zvok jutranjega zvona – Ave Marija. Ob prvem zvoku zvona so vedomci grozljivo zakričali. Njihova svetloba je začela bledeti, postave pa so se začele topiti v jutranji megli. "Rešil te je sveti zvon, Blaž, a naslednjič te gozd ne bo izpustil!" je odjeknilo med drevesi, preden so popolnoma izginili.

Blaž je ves izčrpan in bled kot stena padel na kolena. Ko se je popolnoma zdanilo, je stekel naravnost v vas. Od tistega dne naprej nikoli več ni dvomil v stare zgodbe.

 Prebivalci Otaleža pa so še vrsto let skrbno pazili, da so bili ob zatonu sonca vsi varno pod streho, saj so vedeli, da vedomci v gozdovih še vedno čakajo na tiste, ki podcenjujejo moč noči.

Puntarska

Sonce je počasi tonilo za hribe nad Idrijco in metalo dolge, škrlatne sence na strma pobočja Otaleža. Leta 1713 življenje na teh gorskih kmetijah nikoli ni bilo lahko, a tisto pomlad je bil zrak drugačen – gost od tistega tihega, nevarnega besa, ki se je že mesece kuhal med kmeti Tolminskega in Cerkljanskega.

Oče Jernej je sedel na leseni klopi pred hišo in z grobimi, od dela razpokanimi prsti ostril koso. Zvok kovine, ki je drgnila ob kamen, je zvenel skoraj kot grožnja. Njegov sin, devetnajstletni Matija, ga je opazoval z mešanico vznemirjenja in strahu ."Grof Coronini je šel predaleč," je zamrmral Jernej, ne da bi dvignil pogled. "Novi davki na vino, davki na meso, zdaj pa še Bandel zapira naše ljudi v Gorici, ker ne morejo plačati carine na meso in vino. Tisto malo, kar pridelamo na teh strminah, nam poberejo iz rok."

V Otaležu se je tiste dni govorilo le o enem: o uporu. Jakob Ferjančič in Ivan Miklavčič sta zbirala može. Novice so se med samotnimi kmetijami širile šepetaje, ob večerih, ko so uradniki graščine varno sedeli v svojih palačah. Cerkljanski kmetje, vajeni trdega kruha in neprizanesljive narave, so imeli dovolj poniževanja. Naslednje jutro je bila nedelja. Pred cerkvijo svete Katarine v Otaležu se je zbrala nenavadno velika množica. Možje niso govorili o vremenu ali o poletni košnji. Pogledi so bili resni, pesti stisnjene. Ko je iz cerkve stopil sosed, starejši kmet iz sosednje vasi, je vsem navzočim pokazal kos starega železa, prekovanega v nevarno bodalo. "Čas je," je rekel tiho, a odločno. "Tolminski možje že korakajo proti Gorici. Ne bomo ostali doma kot preplašene ovce, medtem ko nam jemljejo še tisto malo dostojanstva."

Matija je začutil, kako mu je kri uporniško stekla po žilah. Pogledal je očeta. Jernej je počasi kimal. Doma sta pustila mater in mlajši sestri z navodilom, naj skrijeta tisto malo žita, kar jim je ostalo, v gozdne jame nad vasjo, če bi se v vas zgrnila grofova vojska. Nato so krenili. Možje iz Otaleža, oboroženi s sekirami, kosami, vilami in težkimi, z žeblji okovanimi gorjačami, so se pridružili cerkljanski skupini. Pot jih je vodila navzdol proti dolini, kjer so se zlili v reko tisočerih ogorčenih obrazov. Vsi so imeli isti cilj – Gorico, kjer so zahtevali pravico in izpustitev zaprtih bratov.

Matija si bo celo življenje zapomnil tisti občutek moči, ko so korakali skupaj. Prvič v življenju se podložni kmet ni počutil majhnega. Bili so sila, ki je prestrašila gospodo. 

Pred goriškim gradom so njihovi glasovi odmevali kot grmenje med hribi nad Idrijco. Za kratek čas je kazalo, da bo pravica zmagala, ko so odprli vrata jetnišnic .A carski odgovor je bil neusmiljen. Ko se je poletje prevesilo v jesen, so se nad puntarje zgrnile vojaške enote. Upor je bil krvavo zatrt. Voditelji, med njimi Miklavčič, so končali na grmadi ali pod rabljevim mečem na goriškem trgu.

Ko sta se Jernej in Matija pozno jeseni vrnila v Otalež, je bila vas tiha. Nekaterih mož ni bilo več nazaj. Davki so ostali, tiranija se je celo zaostrila, nad vasjo pa je visela težka senca strahu pred maščevanjem oblasti. Pa vendar, ko je Matija tistega večera stopil pred hišo in pogledal proti tolminskim hribom, je vedel, da nekaj ostaja zlomljeno – in to ni bil kmet. Bil je strah pred gospodo. V otaleških srcih je ostal spomin na trenutek, ko so se uprli in skupaj zahtevali svojo svobodo. 

Ustanovitev bralnega društva v Otaležu

Zimska burja je januarja leta 1907 brila skozi strma pobočja nad reko idrijco , a v stari šolski stavbi v Otaležu je bilo toplo. 

Učitelj Andrej Sattler, mož zavednih misli in ostrega pogleda, je pravkar z mehkimi gibali popravil petrolejko. Luč je obsijala mizo, polno svežih izvodov Slovenskega naroda, Mohorjevih knjig in nekaj zvezkov leposlovja.

Andrej je bil v Otalež premeščen po kazni, saj so avstrijske oblasti hitro opazile njegovo goreče narodno delovanje v Tolminu. Namesto da bi ga osamili, pa so mu s tem dali nov peskovnik za sejanje slovenske besede. Postal je predsednik novonastalega Bralnega društva v Otaležu.

Tistega večera so se v sobi zbrali domači možje – kmetje z žuljavimi rokami in mladi fantje, željni znanja "Bratje," je začel Sattler z mirnim, a odločnim glasom. "Kdor ne bere, ostane slep v svoji lastni hiši. Naša beseda je naša pravica. Skozi knjigo bomo spoznali svet in utrdili našo slovensko bit."

Kmet Janez je nezaupljivo pogladil brado: "Gospod učitelj, delo nas tlači od zore do mraka. Kje naj najdemo čas za bukve? "Sattler se je nasmehnil in stopil do njega. V roke mu je položil tanko knjižico z zgodbami o naprednem kmetovanju. "Čas se najde, ko človek spozna, da mu znanje olajša delo. Brati ne pomeni lenariti. Pomeni rasti. "Kmalu so se redni večeri bralnega društva spremenili v pravo kulturno jedro vasi. 

Pod Sattlerjevim vodstvom so možje prebirali novice, razpravljali o politiki in kmetijstvu ter si izmenjevali redke knjige. Mladina se je učila pravilne slovenske izreke, prostor pa je dišal po domačem tobaku in tiskarskem črnilu.

Ko je poletje prineslo novico, da bo učitelj Sattler s 1. septembrom 1907 spet premeščen – tokrat na Ljubinj –, je bila vas potonila v žalost. Vendar je seme, ki ga je posejal tisto leto, obrodilo sadove. Knjige so ostale v Otaležu, ljudje pa niso več hoteli nazaj v mrak nevednosti.

Peš v Idrijo

Leta 1919 je bila pomlad na Lazcu mrzla in huda. Vojna se je končala, pomanjkanje pa je ostalo. 

Ludvik je že pred svitom stal sredi veže in si na rame nameščal težak leseni koš. V njem je bilo vse premoženje njihove kmetije, pripravljeno za prodajo v Idriji: hlebec rumenega masla, zavitega v hladne liste repe, petdeset jajc v debeli plasti slame in zvrhana rjuha suhih krhljev, ki so dišali po jesenskem dimu.

Zunaj je bila še trda tema, ko je zakoračil na pot. Megla se je valila izpod Laške gore in vlažen zrak mu je bril obraz. Ludvik je bil vajen hribovskih poti, a tovor na hrbtu ga je neusmiljeno vlekel nazaj. Vsak korak navzdol proti dolini Mimo Pluženj proti Maruškovcu je zahteval previdnost; en sam napačen gib, en zdrs na mokri korenini, pa bi šla vsa jajca v nič. To pa bi pomenilo, da doma ne bo denarja ne za petrolej ne za sol. V desni roki je stiskal leskovo palico, ki mu je pomagala držati ravnotežje. 

Ko se je začel vzpenjati proti  Idriji, mu je pot s čela lila v oči. Noge so ga pekle, vrvi koša pa so se mu globoko zajedale v ramena. Kljub mrazu mu je bilo vroče. Večkrat se je moral ustaviti, se z naslonom koša opreti ob kakšno skalo, da si je za trenutek razbremenil hrbtenico, in globoko vdihniti oster gorski zrak. Misli so mu uhajale k družini, ki je doma čakala, kaj bo prinesel iz mesta.

Ko je sonce končno prebilo meglo, se je pod njim zablestela Idrija s svojimi rdečimi strehami in visokimi dimniki rudnika.. Ludvikove klecave noge so trpele pod težo tovora, a vonj po mestnem vrvežu mu je vlil novih moči.

Na idrijskem trgu je bilo živahno. Rudarske žene, prepoznavne po svojih rutah in resnih obrazih, so hitro obkolile hribovca s košem. Sveže podeželsko maslo in jajca so bila v mestu prava dragocenost. Ludvik je previdno polagal jajca na tehtnico, kosi masla pa so hitro menjali lastnike za težko prigarane krone. Tudi suho sadje, sladko in dišeče, je hitro pošlo; rudarske otroke je v tistih težkih časih malokaj tako razveselilo kot pest suhih hrušk.

Popoldne se je Ludvik s praznim košem in nekaj kovanci v žepu odpravil nazaj proti Lazcu. Pot navzgor je bila strma, a njegov korak je bil neizmerno lažji. Domov je nosil tisto najpomembnejše – olje za svetilko, zavitek soli in moko. Ko je pozno zvečer stopil skozi domača vrata, utrujen do kosti, a zadovoljen, je vedel, da je bil današnji dan uspešen. Družina bo preživela še en mesec.

Na božični dan

Mraz je tistega decembra leta 1916 rezal globoko v kosti, a v majhni vasi Lazec, visoko nad Idrijsko kotlino, je bil zrak nenavadno miren.

Bila je tretja zima prve svetovne vojne. Nedaleč stran, ob bližnji Soči, so bobneli topovi, a na sveti večer je narava podarila vasi globok mir in debelo odejo čistega, belega snega.

V majhni, s skriljem kriti kmečki hiši je dišalo po dimu in suhih krhljih. Stara mati Marija je ob krušni peči mesila praznični kruh – poprtnik. Moke je bilo malo, vojna je vzela skoraj vse zaloge, a za ta sveti večer je skrbno varovala pest bele moke, ki jo je prihranila prav za ta dan. Okoli nje sta se drenjala vnuka, osemletni Janez in deklica Malka, ki sta z odprtimi usti opazovala njene spretne prste, ko je iz testa oblikovala kite in majhne ptičke, simbole upanja za prihodnjo letino.

»Bo oče prišel domov za božič?« je tiho vprašala Malka in pogledala mamo Ivanko, ki je ob oljenki popravljala strgana oblačila .Ivanka je za trenutek obstala, oči so se ji zasolzile. Njen mož Franc je bil nekje na galicijski fronti, že mesece od njega niso prejeli nobenega pisma. 

»Pustimo pot upanju« je nežno odgovorila in pogladila hčerko po laseh. »Če bo le mogel, bo našel pot domov. Če ne on, pa bo božični blagoslov našel nas.

«Ko se je zunaj popolnoma stemnilo, je dedek Valentin stopil v hišo z košem drv in velikim tnalom – božičnim panjem, ki so mu rekli čok. Položil ga je na ognjišče. Les je prasketal in iskre so poletele proti dimniku, kar je po starem izročilu pomenilo, da bo pri hiši naslednje leto veliko živine in kruha.

Nato je dedek vzel leseno skledo, vanjo položil žerjavico in posipal dišeče kadilo. Družina se je zbrala v tišini. Stopali so iz prostora v prostor, skozi hišo in v hlev, kjer so prestrašene krave toplo dihale v mrzlo noč. Valentin je z blagoslovljeno vodo pokropil vsak kot, medtem ko so vsi polglasno molili očenaš. Bil je to obred varovanja, prošnja naravi in Bogu, naj ohrani tisto malo, kar jim je še ostalo.

Jaslice pod bogkovim kotom so bile preproste. Janez jih je sam izrezljal iz mehkega lipovega lesa, mah pa sta z Malko nabrala na skalah pod vasjo, preden je zapadel prvi sneg. Figure so bile oglate, a polne ljubezni.

Namesto bogate večerje je bila na mizi repa, topel fižol in težko pričakovani kos poprtnika. Vsak grižljaj je bil dragocen. Ko so pojedli, niso peli veselih, glasnih pesmi. Peli so tiho, skoraj v šepetu, stare cerkvene melodije, ki so se prenašale iz roda v rod. Zvok njihovih glasov se je mešal s prasketanjem ognja .

Okoli polnoči se je družina zavila v težke volnene plašče in rute. Stopili so na sneg, ki je škripal pod njihovimi težkimi usnjenimi čevlji in opankami. Iz vseh hiš v Lazcu so se začele pomikati drobne lučke – vaščani z baklami so se zbirali, da bi skupaj odšli k polnočnici v bližnjo Otaležko cerkev.

Ko so hodili v strnjeni koloni skozi snežne zamete, so se sosedje tiho pozdravljali z roko v roki. V tisti mrzli božični noči leta 1916 v Lazcu ni bilo daril, ni bilo bleščečega okrasja in ne obilja. Bila pa je neizmerna toplina skupnosti, trmasta primorska trpežnost in upanje, da bo mir spet našel pot v njihove hribe in domove.

Jutro velike noči v Otaležu

 Spomladanski veter je leta 1856 nežno zibal krošnje starih dreves nad Cerkljanskim hribovjem, ko se je v Otaležu prebujalo jutro velike noči. 

Svet pod mogočnim očakom Bevkovim vrhom je bil takrat povsem drugačen – hrapav, kmečki in globoko prepleten z vero, zemljo ter starimi običaji, ki so ljudem pomagali preživeti trdo hribovsko življenje.

V majhni, s skriljem kriti leseni bajti družine Zajc je dišalo po praznikih. Mati Marija je že v soboto v krušni peči, ki jo je zakurila z bukovimi drvami, spekla tisto najpomembnejše – praznično potico. Zanjo je moko skrbno štedila čez celo zimo, orehe pa nabrala na jesen na robu domače jase. 

Zgodaj zjutraj, ko je bila rosa še mrzla, sta z najstarejšo hčerko Ano v košaro zložili dobrote: kos domače šunke, hren, ki so ga izkopali izpod napol zmrznjene zemlje, kruh in pirhe, obarvane v čebulnih olupkih. Košaro sta prekrili z najlepšim, ročno vezenim belim prtom.

Oče Janez in sin Peter sta medtem v hlevu oskrbela živino. Velika noč je prinesla konec dolgega, strogega štiridesetdnevnega posta, med katerim so jedli le močnik, zelje in repo. Vonj po mesu, ki je polnil hišo, je bil za otroke največje veselje. Ko je zazvonil zvon v cerkvi svete Katarine v Otaležu, se je družina, praznično oblečena, odpravila po strmi, blatni poti proti vasi. Janez je ponosno korakal v svoji ponošeni, a skrbno krtačeni suknji, Marija pa je na glavi nosila težko košaro, pripravljeno za blagoslov jedi – žegen. Na poti so se srečevali s sosedi, si kimali in drug drugemu voščili mirne praznike. V zraku je bilo čutiti olajšanje; zima je bila uradno premagana.

Pred cerkvijo je bilo živahno. Možje so postopali v skupinah in modrovali o prihajajoči pomladi, vremenu in delu na strmih njivah, medtem ko so ženske zlagale košare na dolge lesene mize. 

Ko je župnik stopil med vernike in z blagoslovljeno vodo pokropil jedi, so se vsi globoko prekrižali. Ta hrana ni bila le obrok – bila je blagoslov za zdravje družine in obet za dobro letino.

Po vrnitvi domov je sledil trenutek, ki so ga vsi najbolj čakali: velikonočni zajtrk. Janez je z molitvijo blagoslovil mizo, nato pa z ostrim nožem skrbno razrezal šunko in pirhe. Vsak družinski član je moral dobiti svoj kos, saj je veljalo prepričanje, da se tisti, ki se med letom izgubi v gozdu, reši tako, da se spomni, s kom je jedel velikonočni žegen.

Popoldne se je sonce uprlo v otaleške hribe. Peter in ostali vaški fantje so se zbrali na jasi za vasjo, kjer so pripravili staro igro – sekanje pirhov. Z bakrenimi kovanci so ciljali rdeče obarvane pirhe, nastavljene v travi. Smeh, navijanje in občasno razočaranje ob zgrešenem metu so odmevali daleč po dolini. 

Starejši možje so medtem sedeli na klopeh pred hišami, si podajali lesene pipe in nazdravljali z jabolčnikom.

Ko se je večer spustil nad Otalež in so na nebu zasvetile prve zvezde, je v hribih zavladal globok mir. Velika noč jim je dala tisto najdragocenejšo hrano – upanje, povezanost in moč, da s skupnimi močmi zakorakajo v novo pomlad.

Alojzij Kokošar učitelj z dušo

 Kjer nad Idrijco se hribi vzpnejo,

kjer Otalež v soncu mirno spi,

tam ohranili so tiho mejo

in spomin na tiste davne dni.

Tu rodil se mož je trdne vere,

Alojzij Kokošar, bister um,

ki skozi viharje slovenske ,

narodu nosil luč je in pogum.

Učitelj z dušo, zvest domači grudi,

otroke učil je materne besede,

da v njih se ponos in ljubezen prebudi,

ko tuje oblasti so pletle mreže.

Ko viharji zgodovine so divjali 

in rodni jezik hoteli zadušiti,

njegovi koraki niso omahovali,

bilo je treba slovensko bit rešiti.

Domoljub z dejanji, 

ne le s prazno hvalo

,v srcu nosil je primorski svet,

da bi sadovom tisto sonce dalo,

ki ga rod slovenski čaka že sto let.

Zato naj pesem iz Otaleža zveni,

kjer rodna hiša pod goro stoji,

učitelju, ki v narodu še živi,

saj njegova luč še danes nam gori.

Gradnja farovža v Otaležu

 Leta 1907 se je v Otaležu nad Idrijco trmasta cerkljanska volja spremenila v kamen. Stari farovž (župnišče) je bil namreč že tako dotrajan, vlažen in tesen, da je takratni župnik, gospod Vincenc Buda , ob močnejšem deževju v izbici večkrat podstavljal škafe. 

Ko je spomladi tistega leta med nedeljsko mašo v cerkvi svete Katarine z prižnice odločno naznanil: "Farovž bomo prenovili od temeljev gor, da bo v ponos župniji in v zavetje veri!", je med fanti in možmi v klopeh najprej zašumelo, nato pa so pljunili v dlani.

Gradnja novega župnišča v hribovitem svetu, kot je Otalež, je bila namreč vse prej kot lahek zalogaj. Denarja med revnimi kmeti in delavci ni bilo na pretek, zato pa je bilo toliko več rok, lesa in domačega kamna. Združene moči in trdo delo Že naslednji teden po župnikovem oznanilu se je vas spremenila v mravljišče: Lomljenje kamna: Možje iz Masor, Lazca in Pluženj so v bližnjih kamnolomih z dleti in kladivi klesali masivne bloke.

Močni konji in voli so po strmih, blatnih kolovozih v hrib vlačili težke vozove. Kjer voz ni mogel mimo, so fantje kamenje nosili na lastnih hrbtih.

Iz okoliških gozdov so tesarji privlekli najboljše smreke in macesne za ostrešje. Dišalo je po sveži smoli in žaganju. Vsaka kmetija je prispevala, kar je premogla. Kdor ni imel denarja, je dal delovne dni (tlako). Ženske so v velikih loncih kuhale joto in pekle kruh za znojne delavce, otroci pa so iz studenca nosili hladno vodo. Gradnjo je vodil izkušen zidarski mojster iz Bevk iz Cerknega, ki je bdel nad tem, da so bili vogali ravni in zidovi debeli skoraj za seženj, da bi kljubovali ostrim zimam in burji.

Poleti, ko je bil farovž že pod streho in so polagali tlake, pa je vas prizadelo hudo neurje. Strela je udarila v bližnji kozolec, močan naliv pa je grozil, da bo odplaknil sveže ometane stene nove stavbe. Župnik je sam zgrabil lopato, vaščani pa so kljub strelam in nalivu z odejami ter deskami hiteli pokrivat odprtine  in usmerjat hudournike stran od temeljev. Ko se je nebo razjasnilo, je novi farovž stal nepoškodovan. 

Med ljudmi je zaokrožilo prepričanje, da je gradnjo blagoslovila sama sveta Katarina .Blagoslov in ponos vasi 

Pozno jeseni leta 1907, tik preden je zapadel prvi sneg, je bil novi otaleški farovž dokončan. Bila je to mogočna, dvonadstropna stavba s svetlimi okni, ki je ponosno gledala na strugo Idrijce daleč spodaj.

Na dan blagoslova so ljudje oblekli svoje najboljše praznične gvante. Župnik Janez je s solznimi očmi blagoslovil prostore, ki niso bili le bivališče za duhovnika, ampak kulturno središče, kjer so se kasneje zbirali pevci, se snovale ideje za napredek vasi in reševale vsakdanje stiske. 

Ko so tisti večer fantje zapeli pred novim pragom, je pesem odmevala čez hribe – kot dokaz, da lahko majhna skupnost z medsebojno solidarnostjo premakne gore in zgradi palačo iz samega hribovskega kamna

Pisar Tolminskega gospostva

Leta Gospodovega 1376 je bila jesen v gorskih soteskah nad reko Idrijco ostra in zgodnja. Jakob, pomožni pisar tolminskega gospostva, je tesneje privil svoj volneni plašč, ko je njegov konj zakorakal na ozko, s koreninami prepleteno pot, ki je peljala strmo navzgor proti Plužnjam.

Njegovo poslanstvo je bilo uradne narave. Tolminski grajski glavar ga je poslal visoko v hribe, da v urbar zapiše dajatve tamkajšnje rihtarije. 

Plužnje so bile odmaknjene, samosvoje in vpete med gorske prepade, njihovi prebivalci pa znani kot trmasti ljudje, ki so zemljo raje obdelovali v miru, daleč stran od grajske gospode.

Ko je Jakob končno prispel na jaso, kjer so stale lesene, s skodlami krite koče, ga je pričakal oster vonj po dimu in vlažni zemlji. Pred največjo hišo ga je že čakal rihtar – starešina vasi, ki je v imenu tolminskega gospoda izvrševal sodno oblast in zbiral dajatve. Bil je to mož z obrazom, zagorelim od vetra, in z dlanmi, trdimi kot skala. »Bog daj, pisar,« je dejal rihtar z globokim glasom in stopil naprej, ne da bi se priklonil. »Dolga in nevarna je pot iz Tolmina v naš hrib. Upam, da ti volkovi niso preveč prestrašili kljuse.« »Pot je res naporna, rihtar, a dolžnost do gospoda ne pozna utrujenosti,« je odgovoril Jakob, medtem ko je sestopil s konja. Roke so se mu tresle od mraza, ko je iz usnjene torbe vlekel dragocen zvitek pergamenta, posodico s črnilom in ptičje pero.

Stopila sta pod nadstrešek rihtarjeve domačije, kjer je bila miza iz debelih hrastovih hlodov. Vaščani so se začeli potihoma zbirati v polkrogu. Opazovali so tujca z mešanico radovednosti in nezaupanja. Jakob je odvil pergament, ga obtežil s kamni in vanj uprl oči.» Začnimo,« je rekel pisar in pomočil pero v črnilo. »Leto tri tisoč tristo sedemindvajset od ustanovitve oglejskega patriarhata, pod katerim stoji tolminsko gospostvo. Kakšen je letošnji pridelek ovsa in sirarskih hlebcev, ki jih Plužnje dolgujejo gradu? «Rihtar je stopil korak nazaj, premeril vaščane in začel naštevati: »Suša je poleti ožgala pašnike na planinah, pisar. Trikrat so volkovi vdrli v stajo pod Pluženjsko goro  Zbrali smo dvanajst meric ovsa, štiri hlebce planinskega sira in tri predena lanu. Več gora ni dala. «Jakob je namrščil obrvi. »Glavar v Tolminu je pričakoval petindvajset meric ovsa. Grajska shramba mora biti polna pred zimo .«Med vaščani je zašumelo. Nek starejši kmet je stopil naprej in jezno pokazal proti strmim, kamnitim njivam nad vasjo: »Povej svojemu glavarju, naj sam pride sem gor s krampom! Iz te skale ne moreš iztisniti več, kot smo dali! «Rihtar je z dvigom roke umiril vaščana, nato pa stopil tik do pisarjeve mize. Izza pasu je potegnil težko mošnjo in jo položil poleg pergamenta. V njej so zazveneli beneški srebrniki – denar, ki so ga Plužnjani dobili s prodajo lesa in kož v dolino.» Tukaj je še osem srebrnih pfenigov za grajsko blagajno,« je mirno rekel rihtar. »Zapiši to v svoj zvitek, pisar. To bo poravnalo razliko. Mi želimo le mirno zimo. «Jakob je pogledal mošnjo, nato pa trde, preizkušane obraze hribovcev. Vedel je, da bi vztrajanje pri polnem uradnem deležu ovsa pomenilo lakoto za to vas – in morda upor, ki ga grajska straža v teh rovtah ne bi zlahka zadušila. Pomočil je pero v črnilo in s krepko, izurjeno pisavo zapisal prejeto blago in srebro v latinskem jeziku. Ko je posušil črnilo s peskom in zvil pergament nazaj v tulec, se je napetost v zraku razblinila. Rihtar se je komaj opazno nasmehnil in plosknil z dlanmi. »Tako je prav, pisar. Sedaj pa stopi v hišo. Tople kaše in požirka zeliščnega žganja ne bomo zapisali med dajatve. To je darilo za pot domov. «Jakob je hvaležno sprejel povabilo. Ko je tistega večera sedel ob ognjišču v rihtariji Plužnje, poslušal prasketanje ognja in stare zgodbe o gorskih prerokih, je spoznal, da je meja tolminskega gospostva morda res zarisana na papirju, a pravo življenje v teh hribih narekujejo ljudje, ki se ne upognejo nikomur

Ohcet pr` Kofolu v Plužnjah

 Sončni žarki so se tistega maja leta 1836 komaj prebili skozi jutranjo meglo nad Cerkljanskim hribovjem, ko je v Plužnjah že odmevalo glasno vriskanje. Pod strmimi pobočji, kjer so kmetje z golimi rokami obdelovali skopo zemljo, je napočil dan, ki se bo v vasi pomnil še desetletja – ohcet pri mogočnem pr` Kofolu.

Zakonsko zvezo sta sklenila Janez, čvrst kmečki sin iz sosednjega Lazca in Marija, edinka Kofolovega gospodarja. Pred leseno, s slamo krito domačijo je vladal živahen živžav. Ženske v dolgih krilih in z belimi rutami na glavah so hitele med kuhinjo in zunanjimi mizami, moški pa so v svojih najboljših suknjičih že praznili prve kozarce domačega žganja. Dišalo je po sveže pečenem kruhu, ocvrtih flancatih in težki, bogati goveji juhi, ki je brbotala v ogromnem kotlu nad odprtim ognjiščem.

Za kmete, vajene celoletnega odrekanja in trdega kruha, je bila ta poroka redek blagoslov izobilja .Ko se je zbrala vsa svatba, je napočil čas za stare običaje. Ženin Janez je moral s svojimi fanti najprej prebiti »šrango« – leseno pregrado, s katero so vaški mladeniči zaprli pot.  Izpogajati se je moral za nevesto, kar je zahtevalo veliko smeha, šaljivih zbadljivk in seveda nekaj srebrnih kovancev ter bokalov vina za vaščane. Šele ko je bila odkupnina plačana, so pred ženina pripeljali »lažno nevesto« – v staro babo preoblečenega vaškega šaljivca, kar je sprožilo val krohota med svati. Šele nato je iz hiše stopila prava nevesta Marija, bleda, a čudovita v svoji preprosti, praznični narodni noši z rožmarinovim venčkom v laseh.

Sprevod se je ob spremljavi dveh godcev – eden je neutrudno vlekel meh na stari frajtonarici, drugi pa je piskal na leseno flavto – odpravil l proti farni cerkvi v bližnjem Otaležu. Ker leta 1836 poti niso bile urejene za vozove, so vsi hodili peš po strmih, kamenitih stezah. Dekleta so med hojo prepevala stare ljudske pesmi o slovesu od mladosti, fantje pa so občasno ustrelili z možnarji, da je odmevalo med grapami. 

Po cerkvenem obredu, kjer sta si obljubila zvestobo pred strogim pogledom lokalnega župnika, se je prava zabava šele začela. Vrnitev v Plužnje je pomenila začetek velike gostije. Mize na Kofolovem dvorišču so se šobile pod težo domačih dobrot. Prinesli so pečenko, ajdove žgance z ocvirki in potico, ki je bila tako bogato polnjena z orehi, da so stare matere le odobravajoče kimale z glavami.

Ko je padel mrak in so na stenah hiše zagorele bakle ter oljenke, so godci udarili po živahni polki. Plesalo se je na utrjeni zemlji sredi dvorišča. Prahu, ki se je dvigal pod težkimi škornji fantov in lahkimi čevlji deklet, nihče ni opazil. Stari očanci so sedeli na klopeh ob steni, kadili pipe in modrovali o letni letini, davkih Avstrijskega cesarstva in o tem, kako težko bo preživeti prihajajočo zimo, medtem ko se je mladina vrtela do onemoglosti. Pozno v noč je starešina izvedel še zadnji obred – nevesti so sneli dekliški venec in ji na glavo zavezali ruto, simbol poročene žene. Marija je potočila solzo, ko se je poslovila od brezskrbnih dekliških dni, a ko jo je Janez prijel za roko in jo odpeljal na njun prvi skupni ples kot mož in žena, je strah izginil.

V Plužnjah je tisto noč leta 1836, daleč stran od mestnega vrveža in velikih zgodovinskih prelomnic, ljubezen premagala trdo kmečko vsakdanjost. Plesalo in pelo se je vse do jutranje zarje, ko so prvi petelini oznanili nov delovni dan na strmih gorskih njivah.