Naši v Ameriki-Franc Vehar

V hriboviti vasi Otalež, kjer se strma pobočja v ostrih grapah spuščajo proti globoki strugi Idrijce, je življenje na začetku 20. stoletja narekoval neusmiljen ritem narave. Franc Vehar, po domače Dolinski, je bil mladenič trdnih rok in nemirnega duha. Vsak pogled skozi majhno okno domače hiše mu je razkril isto podobo: trdo, kamnito zemljo, ki je komaj prehranila velike družine, in visoke hribe, ki so zapirali obzorje. V zraku je visela revščina, pomešana z vonjem po vlažnem gozdu, dimu iz ognjišč in senu. Med mladimi fanti v vasi se je vse pogosteje šepetalo o tisti daljni, skoraj pravljični deželi čez lužo, kjer baje denar leži na cestah in kjer si lahko vsak trden delavec ustvari dostojno življenje.

Slovo od domače grude je bilo težko in bridko, zavito v zgodnje jutranje megle, ki so se valile po dolini. Na dvorišču hiše Dolinskih se je zbrala vsa rodbina. Ko se je poslavljal od matere pod staro hruško, mu je ta v žep potisnila majhno, z obledelo nitjo vezeno podobico svete Katarine, zavetnice otaleške cerkve.

»Piši, France, ne pozabi na nas,« so bile njene zadnje besede, pomešane s tihim ihtenjem. Oče pa je Francu z resnim obrazom, a drhtečimi rokami, stisnil desnico in mu na pot popotnico izročil zadnje prihranke. Franc je v roki stiskal skromno leseno potovalno skrinjo, v kateri so bili le hleb domačega kruha, kos prekajenega mesa, par volnenih nogavic in podoba svetnika za varstvo na poti. Ko se je obrnil, da bi odšel, so ga spremljali zvonovi otaleške cerkve, ki so odzvanjali v slovo, kot bi slutili, da se fant nikoli več ne bo vrnil pod domači klobuk.

»Kmalu pošljem prve dolarje« jim je samozavestno obljubil, se obrnil in jo peš mahnil navzdol proti dolini Idrijce, od koder ga je pot vodila proti Trstu in naprej na krov velike prekooceanske parnike.

Na poti do vlaka se je Franc srečal s sosednjo družino Brejc. Tudi oni so za seboj puščali vse, kar so poznali. 

 Vkrcali so se na ladjo, kjer so jim dodelili prostore v najnižjem, tretjem razredu – v podpalubju. Tam, med stotinami drugih revnih izseljencev iz vseh koncev Evrope, je vladal neznosen vonj po zatohlem, slabosti in premogu. Ladijski vijak je neutrudno tolkel ob morje, valovi so premetavali masivni trup, Franc pa je v temi poslušal jok otrok in molitve v različnih jezikih, medtem ko je v mislih predeloval podobe Otaleža.

Po dolgih, izčrpavajočih tednih na oceanu se je pred njimi končno dvignil New York. Pogled na Kip svobode je med utrujenimi potniki sprožil val olajšanja in glasnih vzklikov. Sledil je pristanek na Ellis Islandu – otoku solz in upanja. Franc se je znašel v ogromni, odmevajoči dvorani, kjer so uradniki v uniformah kričali ukaze v angleščini, ki je nihče izmed njih ni razumel. Zdravniki s kredo v rokah so hitro pregledovali oči, roke in pljuča prišlekov. Vsaka napačna oznaka s kredo na plašču bi lahko pomenila vrnitev domov. Franc je s stisnjenimi zobmi in hitro utripajočim srcem uspešno prestal preglede. Ko so uradniki v njegove dokumente z nerodnimi črkami zapisali njegovo ime, je uradno stopil na ameriška tla.

Vir-Ellis island passenger

Tukaj pa se je pot skupine iz Otaleža razšla. Družina Brejc je krenila v svojo smer, Franca pa je pot, ob boku drugih rudarjev in delavcev, peljala globoko v notranjost države Illinois. Ko je prispel v LaSalle, ga je pričakalo mesto, popolnoma drugačno od mirnih idrijskih hribov. LaSalle je bil pravi industrijski pekel in raj hkrati: zrak je bil gost od žveplenega dima, visoki dimniki tamkajšnjih cinkarn in rudnikov so neprestano bruhali ogenj in saje, ulice pa so bile polne blata, konjskih vpreg in glasnega hrupa strojev. Franc je hitro dobil delo v enem izmed lokalnih premogovnikov. Vsako jutro se je z majhno svetilko na klobuku spustil v globoko, vlažno in popolnoma temno rudniško jamo. Delo pod zemljo je bilo neizprosno: s krampom v roki je v ozkih rovih klečal ali ležal na boku ter kopal premog, medtem ko so nad njegovo glavo škripali leseni podporni stebri. Prah mu je snel obraz in pljuča, a misel na zaslužek ga je držala pokonci.

Prvih nekaj mesecev je domov v Otalež še poslal kakšen dolar in pismo, napisano z oglato, kmečko pisavo, v katerem je opisoval to čudno in surovo življenje. Doma so si pisma brali ob večerih pri petrolejki. Franc je postal ponos vasi, dokaz, da se tam zunaj da preživeti in uspeti.

Potem pa je nastopila tišina. Pisma so nehala prihajati, tistega leta 1906.

Dnevi so se prevesili v tedne, tedni v mesece, pisma pa ni bilo od nikoder. Mati je vsak dan hodila k podružnični cerkvi svete Katarine, molila za svojega fanta in z vrha hriba zrelo zrla po cesti v dolini, češ, morda pa se prikaže poštar. Vendar poštarja z znamkami z daljne Amerike ni bilo več.

Franc Vehar je preprosto izginil v črnih rovih LaSallea ali pa ga je odnesel neustavljivi tok neštetih priseljencev, ki so v Ameriki iskali srečo in pri tem izgubili svojo preteklost.

V Ameriki pa ni bil sam v svojih koreninah. Njegov bratranec John Eržen, fant iz sosednje Nove Oselice, si je že pred časom ustvaril življenje na ameriških tleh. Ko je novica o Frančevem molku dosegla Johna, ga je stisnilo pri srcu. Vedel je, kako hitro lahko velika Amerika pogoltne človeka. John je začel svojo osebno misijo. Ob večerih, ko je utrujen sedel za mizo po napornem delavniku, je pisal pisma uredništvom slovenskih časopisov v Ameriki. Amerikanski Slovenec in Glas naroda sta bila takrat edina vez med raztresenimi rojaki. V teh časopisih so se med novicami o politiki in delavskih stavkah redno pojavljali Johnovi oglasi: "Kdor bi vedel kaj o Francu Veharju, po domače Dolinskemu iz Otaleža, nazadnje delavcu v rudniku LaSalle, naj to sporoči njegovemu bratrancu..." John je vsak teden z upanjem prelistaval sveže izvode časopisov, upajoč, da bo med vrsticami zagledal znano ime ali odgovor kakšnega rudarja, ki je s Francom delil kruh v jami. A časopisi so prinašali le novice iz drugih krajev, odgovora o Francu pa od nikoder. Zgodba o Dolinskemu iz Otaleža je tako ostala ujeta med tisoče drugih neznanih usod slovenskih fantov, ki so s seboj v ameriško zemljo odnesli skrivnost svojega konca.

Franc Vehar, Dolinski iz Otaleža, je v prostranstvih Amerike izginil kot kaplja v oceanu. Za njim ni ostalo nobenega uradnega zapisa, nobene grobnice, nobenega potomca, ki bi vedel za njegove korenine pod Cerkljanskim hribovjem.

V domači vasi je spomin nanj živel še desetletja skozi zgodbe starejših, ki so ob dolgih zimskih večerih radi pripovedovali o pogumnem fantu, ki je odšel iskat srečo čez lužo, a ga je ta divja, tuja dežela za vedno vzela k sebi. Njegovo ime je ostalo zapisano le v starih farnih knjigah in v tihem spominu domače zemlje, iz katere je izšel.

Rožmarin in cesarski pečat

Rožmarin in cesarski pečat

Leto 1911 se je prevešalo v jesen. Nad otaleškimi griči so se zjutraj valile goste, hladne megle, ki so napovedovale zgodnji mraz. A tistega oktobrskega jutra fante iz Otaleža, Lazca in okoliških hribov ni predramil ne kmečki petelin ne zvonjenje k jutranji maši. Prebudil jih je uradni cesarski poziv, prinesen na trdem, belem papirju z uradnim pečatom. Avstro-ogrski nabor ni poznal milosti. Cesarstvo je potrebovalo svežo kri, zato je moral vsak zdrav mladenič, ki je tisto leto dopolnil enaindvajset let, stopiti pred naborno komisijo v Cerkno.

Med tistimi, ki so tisto jutro težko stopali čez domači prag, sta bila tudi Jakob in Peter. Jakob je bil kmečki sin, fant kot skala. Njegove roke so bile široke in žuljave, utrjene od nošenja težkih bremen sena in sekanja drv v strmih otaleških grapah. Njegov svet sta bili zemlja in živina. Peter pa je bil drugačen. Bil je tišji, nekoliko blede polti, a izjemno bister. Medtem ko so drugi fantje po nedeljski maši balinali, je Peter rajši sedel v kotu lokalne gostilne in z odprtimi usti poslušal starejše može, ko so ob bokalu vina modrovali o politiki, nemirnih tleh na Balkanu in dunajskem dvoru.

Tistega meglenega jutra se je sredi Otaleža zbrala nenavadna, tiha množica. Ženske so hlipale v predpasnike. Matere so z ihtečimi molitvami v žepe pokrpanih hlač svojih sinov tlačile svetinjice, blagoslovljene podobice in dišeče hlebčke domačega kruha. Očetje so bili tiho. Stopili so do svojih sinov, jim položili težke dlani na ramena in jim močno stisnili roke. V njihovih pogledih, polnih starih spominov, je pisalo vse: tudi sami so pred desetletji dali skozi ta napor, nekateri v Bosni, drugi nekje na daljnem severu monarhije. Vedeli so, kaj fante čaka.

Dekleta so fantom za klobuke zataknila rožmarinske vejice – tradicionalni znak nabornikov, ki je dišal po slovesu. Nato pa se je iz fantovskih grl izvila pesem. Sprva tiha in negotova, nato pa vedno močnejša, polna mešanice strahu in mladostnega ponosa. Odmevala je čez Idrijco, ko se je kolona premaknila.

Pot do Cerknega je bila dolga in naporna. Hodili so peš po blatnih kolovozih, ujeti vsak v svoje misli. Jakob je hodil z glavo, usmerjeno v tla. Njegove misli so ostale doma na kmetiji.

»Oče ne bo zmogel sam,« je potiho zamrmral Jakob, ko je stopal ob Petru. »Kdo bo spravil preostali les iz grape pred snegom? Oče ima bolan križ, brat pa je še premlad.«

Peter ga je pogledal in mu položil roko na ramo. »Sosedje bodo pomagali, Jakob. Na kmetih nihče ne ostane sam. Mene bolj skrbi to, kar slišim. Na Dunaju menda neprestano rožljajo z orožjem. Če nas potrdijo, ne bomo šli le korakat na dvorišča.«

Ob poti so se jim pridruževali novi obrazi. Iz Pluženj in Lazca so pritekale skupine fantov, prav tako opremljenih z rožmarinom. Skupaj so zdaj tvorili pisano, a nenavadno resno kolono, ki se je kot kača spuščala navzdol proti dolini. Mladostna razposajenost se je umikala tesnobi, bliže ko so bili cilju.

Ko so končno prispeli v Cerkno, je bil trg povsem drugačen kot običajno na sejemske dni. Bil je prepoln življenja, a hkrati prežet z naelektreno napetostjo. Pred naborno pisarno je vladal nepopisen hrup. Pomešali so se klici, živčni smeh, glasno petje tistih, ki so si pogum vlili z žganjem, in ostri ukazi. Častniki v cesarsko-kraljevih uniformah, z bleščečimi gumbi in strogimi pogledi, so z naperjenimi prsti brezbrižno usmerjali prestrašene hribovske fante.

Jakob in Peter sta v vrsti čakala pred vrati urada. Ko sta končno stopila v zadušljivo sobo, ju je zadel močan vonj. Pomešani so bili vonjave po potu, vlažnem usnju, mrazu, tobaku in ostrem uradnem črnilu. Za dolgo mizo so sedeli trije častniki, ob strani pa je stal zdravnik s sivimi lasmi.

Zdravniški pregled je bil hiter, mehanski in neizprosen. Fantje so morali sleči srajce. Vojaški zdravnik jih je meril, jim trkal po prsih, tehtal in z leseno napravo poslušal utrip srca. Nobenega sočutja ni bilo v njegovih očeh, le hladna ocena mesa za potrebe vojske.

»Potrjen!« je odjeknilo iz ust pisarja vsakič, ko je bil mladenič spoznan za sposobnega, sledil pa je glasen udarec pečata na papir.

Ko je pred komisijo stopil Jakob, so častniki le zadovoljno prikimali. Njegova široka ramena, močan prsni koš in mišičaste roke so bili popolno orodje za vojsko. Bil je idealen kandidat za nošenje težke puške in dolge pohode. Pisec je brez oklevanja vpisal njegovo ime.

Nato je stopil naprej Peter. Zdravnik ga je natančno pregledal, saj je bil na videz bolj nežen. A ko mu je potipal žilave roke in poslušal močan, umirjen utrip srca, je le rekel: »Tudi ta bo dober.«

Za oba je to pomenilo enak umik iz njunega dotedanjega sveta. Usoda je bila zapečatena. Čakalo ju je služenje cesarju Francu Jožefu – morda nekje v neskončnih, blatnih ravninah Galicije, morda v hrupnih garnizijah na Madžarskem ali pa v avstro-ogrski mornarici v Pulju.

Ko sta stopila nazaj ven, na cerkljanski trg, se je zdel zrak zunaj nekam drugačen, hladnejši. Nekateri fantje so se že zatekli v bližnjo gostilno, kjer so ob zvokih harmonike in z bokalih vina poskušali utopiti svoje skrbi in strah pred neznanim. Drugi so tiho sedeli na lesenih klopeh ob zidu in zrli predse.

Jakob in Peter sta se spogledala. Rožmarin v njunih klobukih je bil že nekoliko uvel od dolge poti in tesnobe. Nobeden od njiju ni rekel ničesar, a oba sta vedela: njuna brezskrbna mladost se je pravkar končala. Stopila sta na pot, ki jo bo krojila velika, neizprosna zgodovina.

Nobeden od njiju pa si tistega jesenskega dne leta 1911 ni mogel niti v najbolj divjih sanjah predstavljati, da bo ta uradni cesarski nabor le kratek uvod v strašno, krvavo svetovno morijo. Da bo ta ista vojska le nekaj let kasneje njune domače hribe spremenila v bližino krvave soške fronte in za vedno zbrisala svet, kot so ga poznali do takrat.

Pismo

Lazec, jesen leta 1902

Skozi majhno okno lesene kmečke izbe je sijala medla svetloba petrolejke. Zunaj je jesen že neusmiljeno brenčala skozi krošnje dreves in prinašala hladen gorski zrak. Za masivno hrastovo mizo je sedel Jernej, zdelan od celodnevnega dela v gozdu. Njegove roke, polne žuljev in zamazane s smolo, so nerodno držale tanko pero. Pred njim je ležal kos grobega, rahlo rumenega papirja – dragocenost, ki jo je prejšnji teden kupil na sejmu v Idriji. Globoko je vzdihnil, pomočil pero v črnilo in začel pisati pismo bratu Alojziju, ki je pred tremi leti odšel s trebuhom za kruhom v daljno Ameriko, v rudnike v Pennsylvaniji.

Lazec, 14. oktobra 1902

Ljubi moj brat Alojzij,

prejel sem tvoje pismo in tistih nekaj dolarjev, ki si jih poslal po pošti. Bog ti povrni tvojo dobroto! Tukaj na Lazcu je zimska sapa že potrkala na vrata. Letošnja letina je bila slaba; krompir je zgnil v zemlji zaradi poletnega deževja, oves pa nam je potolkla toča, ravno ko je bil zrel za košnjo. Če ne bi bilo tvoje pomoči, ne vem, kako bi prehranil otroke in mater skozi prihajajoče mesece.

Oče so opešali. Noge jih ne nesejo več do gozda. Večino dni presedijo ob peči in prebirajo stare bukve, njihove misli pa večkrat odtavajo k tebi. Pogosto me vprašajo, če je tam čez lužo res vse tako veliko in svetlo, kot pišeš. Jaz jim pritrdim, čeprav si v svojem srcu težko predstavljam mesta, kjer hiše segajo do neba in kjer namesto konj vozijo železni vozovi brez vprege.

Inštitucije in davki pritisnejo vsako leto bolj, cesarska gospoda nima usmiljenja do nas, hribovcev. V vasi je nemirno. Veliko mladih fantov iz naših krajev že govori, da bodo spakirali lesene kovčke in odšli za teboj. Tudi sosedov France se odpravlja na pot prihodnjo pomlad. Pravi, da je zemlja tukaj izpeta in da daje več kamenja kot kruha.

A kljub vsemu, Alojzij, dom ostaja dom. Ko zvečer posije luna na naš Lazec in se megla spusti v dolino, je tukaj še vedno tisti mir, ki ga v tistih hrupnih rudarskih mestih verjetno najbolj pogrešaš. Lipa pred hišo, pod katero sva se kot otroka igrala, še stoji, čeprav ji je lanski vihar odlomil najdebelejšo vejo. Piši nam kmalu, predvsem pa pazljivo hodi tam spodaj v črni zemlji. Mati vsak večer molijo rožni venec za tvoje zdravje.

Ostani zdrav in naj te čuva Bog!

Tvoj brat Jernej

---

Jernej je previdno odložil pero. Počakal je, da se je črnilo posušilo, nato pa papir skrbno prepognil na tretjine. Pismo je zapečatil in s kolikor se je le dalo razločno pisavo nanj napisal naslov v Ameriki.

Naslednje jutro bo moral vstati še pred svitom. Čakala ga je dolga pot peš navzdol v dolino do najbližje poštne postaje, da pismo odda na pot čez širni ocean. S seboj bo nesel kos domačega kruha in neomajno upanje, da bo glas iz rodnega Lazca našel pot do brata.

Prebujanje v hribih

Leto 1848 je v gorsko vas Otalež nad Idrijco prineslo nemir, ki je dišal po pomladi narodov. Dunaj je gorel v revoluciji, kmetje so šepetali o odpravi tlake, v cerkljanskih hribih pa se je prebujala slovenska beseda. Sredi tega vrelišča je v župnijski cerkvi sv. Katarine otaleški župnik Lorenz Kristan zakoračil med otroke, odločen, da prenovi tisto najpomembnejše – njihovo izobrazbo in zavest. Tukaj je zgodba o tistem prelomnem letu.

Prebujenje v hribih

Megla se je tistega oktobrskega jutra valila iz Masor po dolini Idrijce, ko so se bosi in v raševinaste srajce oblečeni otroci zbirali v mrzli župnijski izbi. V tistih časih v Otaležu ni bilo prave šole; verouk je bil edina vez med revnimi hribovskimi hišami in svetom pismenosti. Do tedaj so otroke učili v nemškem duhu, s strahom in palico, molitve pa so drdrali v latovščini, ne da bi razumeli eno piko.

Župnik Lorenz Kristan, bister mož mehkega srca, a neupogljive hrbtenice, je stopil prednje. V rokah ni držal težkih latinskih bukev, temveč drobne liste, popisane z domačo, slovensko besedo.

»Danes, otroci,« je začel z globokim, a toplim glasom, »se ne bomo učili le božjih zapovedi. Danes se bomo učili, kdo smo.«

Beseda, ki osvobaja

Med otroki je sedel mali Lenart, bister fantič z roba vasi, ki je moral vsak dan pred veroukom gnati živino na pašo. Oči so se mu razširile, ko je župnik Kristan na leseno tablo z ogljem previdno izpisal prve besede: Bog, Mati, Domovina.

»Gospod župnik,« je zašepetal Lenart, »ali ni greh pisati tako, kot govorimo doma pri peči? Cesar na Dunaju govori drugače.«

Lorenz Kristan se je nasmehnil in položil roko na fantičeva ramena. »Cesar ima svojo krono, mi pa iz svojega jezika tkemo svojo krono, Lenart. Bog nam je dal slovensko besedo, da z njo molimo, mislimo in delamo. Leto 1848 je leto, ko morajo tudi hribovski ljudje odpreti oči.«

Verouk tistega leta v Otaležu ni bil navadno ponavljanje katekizma. Župnik je otroke učil brati iz Kmetijskih in rokodelskih novic, ki so takrat prinašale novice o svobodi. Razlagal jim je, da kmet ni več suženj zemlje, da bo tlaka odpravljena in da bodo njihovi očetje kmalu sami gospodarji svojih hribovskih kmetij. Verske resnice je prepletal z ljubeznijo do domače grude in naroda.

Preizkušnja in pogum

Toda svobodomiselnost hribovskega župnika ni ostala neopažena. Kmalu so v vas prijahali cesarski uradniki iz Idrije. V spremstvu vaškega petičneža, ki se je bal, da bodo pismeni kmetje postali preveč predrzni, so vstopili naravnost v župnijsko izbo.

»Župnik Kristan!« je poklical uradnik in zamahnil z uradnim pismom. »Po kakšnem pravu učite otroke v tem kmečkem jeziku? Verouk se mora izvajati po predpisih visoke avstrijske cerkve in v uradnem jeziku!«

Otroci so prestrašeno potegnili glave med ramena. Lenart je stisnil pest v žepu. Lorenz Kristan pa se ni zganil. Stopil je med uradnike in svoje učence, visok in miren kot gora nad njimi.

»Gospodje,« je dejal mirno, a z glasom, ki je odmeval od lesenih tramov, »tukaj pod cerkvijo svete Katarine odgovarjam le Bogu in dušam teh otrok. Če hočete, da razumejo božjo besedo, jo morajo slišati v jeziku svojih mater. Moja dolžnost je, da jih naučim resnice – verske in človeške. Revolucija na Dunaju je morda daleč, a pravica do lastne besede je že prišla v Otalež. Ne boste je vzeli.«

Uradniki, soočeni z odločnostjo duhovnika, ki so ga kmetje globoko spoštovali, so z mrmranjem in grožnjami zapustili vas.

---

Ko se je pouk tistega dne končal, je sonce prebilo meglo in obsijalo otaleške grape. Otroci so se razkropili proti svojim domovom, a ne več s povešenimi glavami. Lenart je tekel po hribu navzgor, v glavi pa so mu odmevale besede, ki jih je tisto dopoldne prebral na tabli. Zvečer je ob ognjišču očetu in materi ponosno prebral stavek iz župnikovega zapisa. Stari kmet je poslušal s solznimi očmi in vedel, da prihaja nov čas.

Verouk v Otaležu leta 1848 pod vodstvom župnika Kristana ni bil le verski nauk – bil je kres, ki je v srcih preprostih hribovcev prižgal luč pismenosti, ponosa in narodne zavesti, ki je slovenski hribi niso nikoli več pozabili.

---

Seme na Logu (1912)

V gostilni Jernejc na Logu pri Otaležu je bilo tistega jesenskega večera leta 1912 nenavadno živahno. Vonj po toplem golažu, domačem kruhu in tobaku je polnil izbo, v kateri so se zbrali domači možje, kmetje in delavci iz okoliških hribov. V zraku je bilo čutiti napetost. Avstrijsko cesarstvo so pretresali politični nemiri, val delavskega gibanja pa je pljusknil celo v te odmaknjene gorske kraje.

Zborovanje je sklical Jernej Vogrič. Med ljudmi je veljal za odločnega in razgledanega moža, njegovi politični nasprotniki iz vplivnega klerikalnega tabora pa so mu z zbadljivim tonom pravili »Amerikanec«. Vogrič je namreč nekaj let preživel na delu čez lužo. Iz rudarskega Chicaga se ni vrnil le z nekaj prihranjenimi dolarji, temveč s polno glavo novih zamisli o delavskih pravicah, sindikatih in socialni pravičnosti. Za lokalne veljake in kaplane je bil nevaren hujskač, za izkoriščane hlapce in obubožane kmete pa glasnik boljšega jutri.

Jernej se je povzpel na leseno klop ob oknu, da bi ga vsi videli. Njegova postava je bila krepka, obraz zagorel od sonca in vetra, v očeh pa mu je gorela zagnanost. Potrkal je s kozarcem ob mizo, da bi umiril klepet.

»Bratje in sosedje!« je zadonel njegov glas, prekaljen v ameriških sindikalnih dvoranah. »Hvala, da ste prišli v takem številu. Nekateri pravijo, da rdeča zastava ne sodi v te hribe. Trdijo, da smo socialdemokrati brezbožniki, ki hočejo uničiti postavo. A vas vprašam – ali je pravična postava tista, ki od kmeta terja zadnji krajcar, medtem ko gospoda v mestih in gradovih živi v obilju?«

Med zbranimi je zašumelo. Nekaj starejših kmetov je nezaupljivo pokimalo, mlajši fantje pa so z odprtimi usti vpijali vsako besedo. Vogrič je nadaljeval ter spretno prepletal lokalne težave s svetovnim delavskim bojem. Govoril je o pomenu izobraževanja, o krčenju davkov za male posestnike in o splošni volilni pravici, ki bi morala pripadati vsakemu človeku, ne glede na njegovo premoženje.

Nenadoma so se vrata gostilne hrupno odprla. Na pragu sta se pojavila dva možakarja, znana podpornika lokalnega klerikalnega tabora, ki sta po navodilu vplivnežev iz bližnjega trga prišla motit shod.

»Ne poslušajte ga!« je zavpil večji med njima in uperil prst proti Vogriču. »Ta 'Amerikanec' vam bo pobral še tisto malo vere, kar vam je ostalo! Iz Amerike je prinesel le tujo pamet in nemir!«

V gostilni je nastala grobna tišina. Gostilničar Jernejc je zaskrbljeno prijel za težek lesen valjar pod šankom, pripravljen, da prepreči najhujše. Vendar je Vogrič mirno sestopil in stopil korak bliže prišlekoma.

»Res je, iz Amerike sem prišel,« je dejal z mirnim, a odločnim glasom. »Tam sem videl, kaj zmorejo ljudje, ko stopijo skupaj. Videl sem, da se rudarji, kmetje in delavci ne ločijo po tem, iz katere fare so, ampak po tem, ali so lačni ali siti. Jaz ne prinašam nemira, sosed. Prinašam zavedanje, da imajo naši otroci pravico do šole in boljšega življenja, ne pa da bodo večni hlapci na tuji zemlji.«

Zbrani možje so začeli glasno odobravati. Nekdo v ozadju je udaril s pestjo po mizi: »Tako je, Jernej ima prav!«

Provokatorja sta spoznala, da je večina na strani »Amerikanca«. Obrnila sta se in brez besed izginila v hladno jesensko noč.

Zborovanje se je nadaljevalo pozno v noč. Podpisali so ustanovno listo lokalnega izobraževalnega društva in sklenili, da se ponovno srečajo. Ko so se luči v gostilni Jernejc končno ugasnile, je Jernej Vogrič stopil na plano. Pogledal je proti Otaležu in okoliškim hribom, ki so spali pod zvezdnim nebom. Vedel je, da bo boj dolg in težak, a seme socialne demokracije je bilo tistega večera na Logu nepreklicno posejano.

---

Zimska burja in luč v Otaležu

Zimska burja in luč v Otaležu

Januarja leta 1907 je zimska burja neusmiljeno brila skozi strma, zaledenela pobočja nad divjo strugo reke Idrijce. S seboj je nosila suh sneg, ki je prasketal ob okenska stekla stare šolske stavbe v Otaležu. Zunaj je vladal mraz, ki je v kosti jemale celo najbolj krepke hribovske može, v izbi pa je bilo toplo. Dišalo je po smrekovih drveh, ki so prasketala v stari litoželezni peči.

Učitelj Andrej Sattler, mož ponosne drže, zavednih misli in ostrega, a toplega pogleda, je pravkar stopil k mizi. Z mirnimi, natančnimi gibi je popravil stenj petrolejke, da je plamen prenehal tliti in je prostor preplavila mehka, rumenkasta svetloba. Luč je obsijala masivno hrastovo mizo, ki je bila tistega večera videti kot pravo malo svetišče modrosti. Na njej so ležali sveži, še dišeči izvodi časnika Slovenski narod, zvezki Mohorjeve družbe in nekaj dragocenih, v usnje vezanih knjig leposlovja.

Andrej Sattler ni bil v Otaležu po lastni volji. Avstrijske oblasti v Tolminu so hitro opazile njegovo goreče narodno delovanje, budno prebujanje slovenske zavesti med mladino in neupogljivo hrbtenico pred cesarsko birokracijo. Premestitev v odmaknjene hribe nad Idrijco je bila kazen – poskus, da bi utišali njegov glas in ga osamili med gorami. Vendar so se gospodje v uradih ušteli. Namesto da bi Sattlerja zlomili, so mu dali nov, nedolžen peskovnik, pripravljen za sejanje slovenske besede. Kmalu po prihodu je zbral napredne domačine in postal predsednik novonastalega Bralnega društva v Otaležu.

Tistega večera so se v šolski sobi zbrali domači možje. Bili so to kmetje z gubami, ki jih je vrezalo trdo delo na strmih njivah, možje z žuljavimi rokami in mladi fantje, v katerih očeh je tlel nemiren ogenj, željan nečesa večjega od vsakdanjega garanja.

"Bratje," je začel Sattler z mirnim, a globokim in odločnim glasom, ki je takoj pritegnil pozornost vseh prisotnih. "Kdor ne bere, ostane slep v svoji lastni hiši. Živimo v časih, ko se prebuja ves svet. Naša beseda je naša pravica, naša trdnjava in naša prihodnost. Skozi knjigo bomo spoznali širni svet, ki nam je zdaj skrit, in utrdili našo slovensko bit, ki je ne more izbrisati nobena tuja oblast."

Kmet Janez, starejši mož z obrazom, zagorelim od sonca in vetra, je nezaupljivo pogladil svojo sivo brado. Globoko je zavzdihnil, pogledal svoje težke dlani in rekel: "Gospod učitelj, lepe so vaše besede. A delo nas tlači od zore do mraka. Zemlja je škrta, živina zahteva svoje, davki pa so visoki. Ko zvečer pridem v bajto, sem polomljen. Kje naj najdemo čas za bukve? Knjige so za gospodo, ne za nas."

Sattler se je blago nasmehnil. Stopil je okoli mize, položil roko na Janezovo ramo in mu v žuljave dlani položil tanko, lično knjižico z zgodbami o naprednem kmetovanju, kolobarjenju in negi sadovnjakov.

"Čas se vedno najde, Janez, ko človek spozna, da mu znanje lahko olajša prav to trdo delo," je toplo dejal Sattler. "Brati ne pomeni lenariti ali bežati od dela. Pomeni rasti. Ko boš prebral, kako so kmetje drugod izboljšali pridelke z novimi finti, bo tvoja strmina obrodila več, tvoje roke pa bodo manj trpele. Znanje je orodje, močnejše od vsake motike."

Janez je pogledal platnice, prelistal nekaj strani in obetal, da bo poskusil. Tisti večer je prebila led dvoma.

Kmalu so se redni večeri bralnega društva spremenili v pravo kulturno in družbeno jedro celotne vasi. Prostor, ki je sprva sprejel le peščico pogumnih, je postal pretesen. Pod Sattlerjevim modrim vodstvom so možje prebirali novice o dogajanju v Ljubljani in po svetu, goreče razpravljali o politiki, pravicah malega človeka in sodobnem kmetijstvu. Starejši so si izmenjevali redke knjige kot največje zaklade, mladina pa je ob straneh tiho sedela in poslušala učitelja, ki jih je učil pravilne slovenske izreke, samozavesti in ljubezni do maternega jezika. Ob zimskih večerih je soba dišala po domačem tobaku iz pip, suhem lesu in tiskarskem črnilu – vonju, ki je zanetil luč sredi teme.

Toda čas napredka je prinesel tudi grenkobo. Ko je toplo poletje prekrilo otaleške hribe z zelenjem, je v vas prispela uradna novica z vrha: učitelj Andrej Sattler bo s 1. septembrom 1907 spet premeščen. Tokrat so ga oblasti poslale na Ljubinj nad Tolminom. Šolska oblast je upala, da bo z njegovo odstranitvijo ugasnila tudi iskra, ki jo je zanetil.

Ko je napočil dan slovesa, je celotna vas potonila v globoko žalost. Možje, ki so prej le redko pokazali čustva, so imeli solzne oči, ko so stiskali roko svojemu učitelju. Vendar je bilo prepozno za oblastnike. Seme, ki ga je Sattler posejal v tistem enem samem letu, je že pognalo globoke korenine in obrodilo bogate sadove.

Knjige in časopisi so ostali v Otaležu. Društvo je živelo naprej, saj so ljudje enkrat za vselej spoznali moč pisane besede. Stopili so iz sence nevednosti in nihče jih ni mogel več vrniti v mrak. Andrej Sattler je odšel na novo pot, a njegova luč je v Otaležu svetila naprej skozi rodove.

Zgodba o učitelju Alojziju Kokošarju (1904–1929)

 Kjer nad Idrijco se hribi vzpnejo,

kjer Otalež v soncu mirno spi,

tam ohranili so tiho mejo

in spomin na tiste davne dni.

Tu rodil se mož je trdne vere,

Alojzij Kokošar, bister um,

ki skozi viharje slovenske ,

narodu nosil luč je in pogum.

Učitelj z dušo, zvest domači grudi,

otroke učil je materne besede,

da v njih se ponos in ljubezen prebudi,

ko tuje oblasti so pletle mreže.

Ko viharji zgodovine so divjali 

in rodni jezik hoteli zadušiti,

njegovi koraki niso omahovali,

bilo je treba slovensko bit rešiti.

Domoljub z dejanji, 

ne le s prazno hvalo

,v srcu nosil je primorski svet,

da bi sadovom tisto sonce dalo,

ki ga rod slovenski čaka že sto let.

Zato naj pesem iz Otaleža zveni,

kjer rodna hiša pod goro stoji,

učitelju, ki v narodu še živi,

saj njegova luč še danes nam gori.

Zgodba o učitelju Alojziju Kokošarju (1904–1929)

V osrčju Idrijsko-Cerkljanskega hribovja, v vasi Otalež, se je leta 1904 rodil Alojzij (Lojze) Kokošar. Odraščal je v spoštovani družini s tremi brati in sestro, ki se je kasneje omožila na domačo Brelihovo kmetijo. Življenje pa tej družini ni prizanašalo z udarci – usoda je hotela, da so vsi trije sinovi prehitro in mladi zaključili svojo zemeljsko pot. Med njimi je bil tudi Alojzij, ki pa je kljub svojemu kratkemu življenju pustil neizbrisan pečat v lokalni zgodovini in srcih domačinov.

Bistra mladost in učiteljski poklic

Njegovo izjemno nadarjenost je že zgodaj opazil Hubert Močnik, ki je leta 1916 služboval kot učitelj v Otaležu in bil tesno povezan s Kokošarjevo družino. Močnik je mladega Lojzeta pripravljal za učiteljsko pripravnico v Cerknem. V svojih spominih z naslovom Spomini in izkustva (1971) se ga je z naklonjenostjo spominjal: »Že v šestem šolskem letu mi je pisal lepe proste spise in tudi že kako pesmico.«

Bister in literarno nadarjen fant je sledil svojemu klicu ter leta 1923 uspešno dokončal tolminsko učiteljišče. Že v šolskem letu 1923/24 je stopil na pot prosvetnega delavca in začel opravljati svojo prvo učiteljsko službo v bližnji vasi Stopnik.

Vrnitev v rojstni kraj in ljubezen

Leta 1926 se je Alojzij vrnil v domači Otalež, kjer je prevzel mesto učitelja in šolskega voditelja. Med ljudmi je bil izredno priljubljen. Veljal je za mladega, narodno zavednega intelektualca in pesniškega talenta, od katerega so vsi pričakovali, da se bo razvil v velikega literata.

To leto pa je prineslo prelomnico tudi na njegovi osebni poti. Maja 1926 se je poročil s Pavlino Peternelj, posestnikovo hčerko iz sosednjega Lazca. O tem veselem dogodku je 14. julija 1926 poročal tudi časopis Goriška straža. Zapisali so, da so jima stanovski tovariši iz učiteljskega kroga priredili lep zabavni večer, poln petja in glasbe, ter jima zaželeli obilo blagoslova na skupni poti.

Prezgodnje slovo in zadnji upor

Mladostni zanos, načrte in ljubezen je kruto prekinila bolezen. Dne 31. marca 1929 je Alojzij Kokošar v starosti komaj 25 let podlegel pljučnici. Novica o smrti mladega rodoljuba je močno odjeknila po regiji. Časopis Jutro je 13. aprila 1929 zapisal: »V Otaležu je umrl g. Alojzij Kokošar, tamošnji učitelj, ki je bil dober vzgojevalec mladine in nadarjen glasbenik.«

Njegov pogreb pri cerkvi svete Katarine v Otaležu pa ni bil le dan žalovanja, ampak se je sprevrgel v tihi politični upor proti takratnemu fašističnemu pritisku in raznaročanju. Slovenski učitelji s Cerkljanskega so se pod vodstvom odločne tolminske učiteljice Marije Rutar postavili v bran narodni zavesti svojega pokojnega stanovskega kolega. Italijanskemu učiteljstvu so odločno prepovedali, da bi na njegovi zadnji poti nosili vence z italijanskimi napisi. S tem so jasno pokazali, da je bil Lojze slovenski učitelj, zvest svojemu narodu do zadnjega diha.

Danes Alojzij Kokošar počiva na otaleškem pokopališču. Njegovo življenjsko vodilo in predanost narodu ostajata vklesana na njegovem nagrobniku, da pričata prihodnjim rodovom:
»Kar ti dalo je nebo, posvetil ti si vse mladini, posvetil vse si domovini.«