Pobuda sosesk (1694–1695): Soseske Otalež, Jazbina, Lazec in »Sv. Katarina«, ki so takrat ležale na cesarski strani, so 28. februarja 1694 in 8. junija 1695 vložile uradno prošnjo za ustanovitev kapelanije. Želeli so si namreč stalnega duhovnika, saj je bil kraj podrejen župniji v Cerknem.
Mraz je tistega poznega jesenskega večera, 20. novembra 1694, neusmiljeno bril okoli vogalov mogočne rudarske hiše v Idriji. V majhni, s svečami razsvetljeni pisarni cesarskega urada je dišalo po črnilu, vosku in vlagi. Za masivno hrastovo mizo je sedel Ferdinand Julij Sežun, cesarski uradnik, in s peresom v roki zrl v štiri može, ki so stali pred njim.
Možje so bili kmečki zastopniki, preprosti, od trdega dela v hribih preizkušeni možje. Ivan Reng in Jakob Bašelj sta prišla iz Otaleža, Jurij Sedej iz Jazen, Matija Zajec pa je zastopal sosesko svetega Jurija v Lazcu.
Njihovi obrazi so bili resni, saj so na svojih ramenih nosili usodo treh sosesk. »Torej,« je prekinil tišino Sežun in si popravil ovratnik, »pravite, da so ljudje pripravljeni dati vse, kar je potrebno? Vse, gospod uradnik,« je stopil naprej Ivan Reng in spoštljivo snel klobuk. »Zima prihaja. Poti do idrijske ali cerkljanske cerkve bodo kmalu zametene. Naši stari umirajo brez zadnjega olja, otroci gredo na oni svet brez krsta, ker je pot prenevarna in predolga. Potrebujemo svojega kaplana. Tistega, ki bo stalno prebival med nami, v Otaležu.«» In soseske obljubljajo, da bo duhovnik imel vse za dostojno življenje? Kdo bo jamčil za to?« je vprašal Sežun, čeprav je odgovor že poznal. »Mi štirje jamčimo v imenu vseh,« je odločno dejal Jurij Sedej. »Soseske svete Katarine, svetega Nikolaja in svetega Jurija so nam dale popolno oblast. Kar obljubimo mi štirje, velja za vsakega moža, ženo in otroka v naših hribih. Prinesli mu bomo žito, drva, meso in kar bo še potreboval, le da bo delil svete zakramente in pokopaval naše drage na domačem pokopališču.
«Sežun je počasi kimal. Poznal je te hribovce; bili so trmasti, a zanesljivi. Vedel je, da sami ne znajo zapisati svojih zahtev in prošenj, s katerimi bi lahko stopili pred cerkvene in posvetne oblasti. Zato so prišli k njemu, cesarskemu uradniku, ki je obvladal zakonodajo in pero. Uradnik je namočil pero v črnilo. Po pisarni je odjeknilo enakomerno praskanje po pergamentu. Štirje možje so napeto opazovali, kako so se njihove besede, upanja in stiske prelivale v uradne vrstice. Pisal je o pravici do lastnega duhovnika, o oskrbi, ki jo obljubljajo, in o neomejenem pooblastilu, ki so ga prebivalci podelili Rengu, Bašlju, Sedeju in Zajcu.
Ko je končal, je Sežun listino glasno prebral. Možje so pritrjevali z resnim kimanjem.» Ker ne znate pisati,« je rekel Sežun in stopil do ognjišča, kjer se je talil rdeč pečatni vosek, »potrebujem vaše znake. Jaz, Ferdinand Julij Sežun, pa bom s svojim podpisom in pečatom potrdil vašo voljo. «Eden za drugim so stopili k mizi. Grobe, od dela razpokane roke so prijele pisalo in pod besedilo previdno narisale svoje križe – znake trdne zaveze. Sežun je na papir kapnil vroč vosek in nanj pritisnil cesarski pečat.
Zunaj je začel naletavati prvi sneg, a štirje možje so iz urada stopili z lahkim srcem. V rokah so imeli dokument, ki je pomenil prvi korak k temu, da njihovi kraji sredi neizprosnih hribov končno dobijo svojo luč in duhovno tolažbo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar