Prebujanje v hribih

 Leto 1848 je v gorsko vas Otalež nad Idrijco prineslo nemir, ki je dišal po pomladi narodov. Dunaj je gorel v revoluciji, kmetje so šepetali o odpravi tlake, v cerkljanskih hribih pa se je prebujala slovenska beseda. Sredi tega vrelišča je v župnijski cerkvi sv. Katarine otaleški župnik Lorenz Kristan zakoračil med otroke, odločen, da prenovi tisto najpomembnejše – njihovo izobrazbo in zavest.

Tukaj je zgodba o tistem prelomnem letu. Prebujenje v hribih

Megla se je tistega oktobrskega jutra valila iz Masor po dolini idrijce ,ko so se bosi in v raševinaste srajce oblečeni otroci zbirali v mrzli župnijski izbi. V tistih časih v Otaležu ni bilo prave šole; verouk je bil edina vez med revnimi hribovskimi hišami in svetom pismenosti. Do tedaj so otroke učili v nemškem duhu, s strahom in palico, molitve pa so drdrali v latovščini, ne da bi razumeli eno piko.

Župnik Lorenz Kristan, bister mož mehkega srca, a neupogljive hrbtenice, je stopil prednje. V rokah ni držal težkih latinskih bukev, temveč drobne liste, popisane z domačo, slovensko besedo. »Danes, otroci,« je začel z globokim, a toplim glasom, »se ne bomo učili le božjih zapovedi. Danes se bomo učili, kdo smo. «Beseda, ki osvobaja 

Med otroki je sedel mali Lenart, bister fantič z roba vasi, ki je moral vsak dan pred veroukom gnati živino na pašo. Oči so se mu razširile, ko je župnik Kristan na leseno tablo z ogljem previdno izpisal prve besede: Bog, Mati, Domovina. »Gospod župnik,« je zašepetal Lenart, »ali ni greh pisati tako, kot govorimo doma pri peči? Cesar na Dunaju govori drugače. «Lorenz Kristan se je nasmehnil in položil roko na fantičeva ramena. »Cesar ima svojo krono, mi pa imamo svoj jezik, Lenart. Bog nam je dal slovensko besedo, da z njo molimo, mislimo in delamo. 

Leto 1848 je leto, ko morajo tudi hribovski ljudje odpreti oči. «Verouk tistega leta v Otaležu ni bil navadno ponavljanje katekizma. Župnik je otroke učil brati iz Kmetijskih in rokodelskih novic, ki so takrat prinašale novice o svobodi. Razlagal jim je, da kmet ni več suženj zemlje, da bo tlaka odpravljena in da bodo njihovi očetje kmalu sami gospodarji svojih hribovskih kmetij. Verske resnice je prepletal z ljubeznijo do domače grde in naroda. Preizkušnja in pogum .

Toda svobodomiselnost hribovskega župnika ni ostala neopažena. Kmalu so v vas prijahali cesarski uradniki iz Idrije. V spremstvu vaškega petičneža, ki se je bal, da bodo pismeni kmetje postali preveč predrzni, so vstopili naravnost v župnijsko izbo. »Župnik Kristan!« je poklical uradnik in zamahnil z uradnim pismom. »Po kakšnem pravu učite otroke v tem kmečkem jeziku? Verouk se mora izvajati po predpisih visoke avstrijske cerkve in v uradnem jeziku!«

Otroci so prestrašeno potegnili glave med ramena. Lenart je stisnil pest v žepu. Lorenz Kristan pa se ni zganil. Stopil je med uradnike in svoje učence, visok in miren kot gora nad njimi. »Gospodje,« je dejal mirno, a z glasom, ki je odmeval od lesenih tramov, »tukaj pod cerkvijo svete Katarine odgovarjam le Bogu in dušam teh otrok. Če hočete, da razumejo božjo besedo, jo morajo slišati v jeziku svojih mater. Moja dolžnost je, da jih naučim resnice – verske in človeške. Revolucija na Dunaju je morda daleč, a pravica do lastne besede je že prišla v Otalež. Ne boste je vzeli. «Uradniki, soočeni z odločnostjo duhovnika, ki so ga kmetje globoko spoštovali, so z mrmranjem in grožnjami zapustili vas.

Ko se je pouk tistega dne končal, je sonce prebilo meglo in obsijalo otaleške grape. Otroci so se razkropili proti svojim domovom, a ne več s povešenimi glavami. Lenart je tekel po hribu navzgor, v glavi pa so mu odmevale besede, ki jih je tisto dopoldne prebral na tabli. Zvečer je ob ognjišču očetu in materi ponosno prebral stavek iz župnikovega zapisa. Stari kmet je poslušal s solznimi očmi in vedel, da prihaja nov čas. Verouk v Otaležu leta 1848 pod vodstvom župnika Kristana ni bil le verski nauk – bil je kres, ki je v srcih preprostih hribovcev prižgal luč pismenosti, ponosa in narodne zavesti, ki je slovenski hribi niso nikoli več pozabili.