Bilo je zgodaj zjutraj, 22. decembra 1912, ko je oster zimski piš bril okoli vogalov cerkve svete Katarine v Otaležu. Snežna odeja je prekrivala hribe nad Idrijco, a v župnišču je bilo toplo.
Župnik Vincenc Buda je stopil do okna in si pomel roke. Danes je bil zgodovinski dan za Otalež in celotno Cerkljansko. Zaslišalo se je trkanje in v izbo je vstopil katahet Oswald, uveljavljeni duhovnik iz bližnje Idrije, zavit v težek volnen plašč.
"Čestitam, gospod župnik," je z vrat rekel katahet Oswald in si otresel sneg s klobuka. "Vreme nam ne prizanaša, a pogum deklet je močnejši od mraza." "Bog daj, gospod katahet ! Dobrodošli v Otaležu," ga je toplo pozdravil Buda in mu ponudil stol ob peči. "Res je, zima je huda, a v srcih naših deklet gori drugačen ogenj. Vse je pripravljeno za ustanovitev prve Marijine družbe na našem koncu." "To je velik korak za Cerkljansko," je kimal Oswald in si grel roke ob skodelici vročega čaja. "Dekliški vrtec, ta naša vzgojna skupnost mladih krščanskih deklet, je bil odličen temelj. Tam so se naučile discipline, ročnih del in predvsem globoke pobožnosti. Zdaj pa bodo stopile stopnico višje. Postale bodo prave Marijine družabnice.
"Župnik Buda je ponosno kimal. "Veste, z njimi sem veliko delal. Ni jim težko priti od najsodobnejših samotnih kmetij v tem mrazu. Ko gre za Marijo, pozabijo na utrujenost. Poglejte skozi okno, že prihajajo. "Oswald je stopil k oknu. Po zasneženi poti proti cerkvi so v strnjeni vrsti korakala mlada dekleta, oblečena v praznična nedeljska oblačila, z belimi rutami na glavah.
Med njimi je bila tudi mlada Marija, ena najbolj prizadevnih članic dekliškega vrtca. Malo kasneje, ko so se dekleta zbrala v cerkveni dvorani, sta prednje stopila oba duhovnika. V zraku je bilo čutiti slovesno napetost. Župnik Buda je stopil korak naprej in nagovoril zbrane: "Draga dekleta, članice dekliškega vrtca. Danes, na to četrto adventno nedeljo, 22. decembra leta Gospodovega 1912, boste z ustanovitvijo Marijine družbe uradno postale vzor krščanskega življenja na Cerkljanskem. Vaša naloga ne bo le molitev, ampak prenašanje luči, čistosti in ljubezni v vsak dom v teh hribih. "Nato je besedo prevzel katahet Oswald, ki je s svojim prodornim, a očetovskim glasom iz Idrije prinesel duh širšega cerkvenega gibanja: "Dekleta, svet se spreminja. Časi, ki prihajajo, bodo polni preizkušenj za vero. Vi, kot prve Marijine družabnice v teh krajih, ste kot trdnjava. Ko boste nosile Marijine svetinje, se spomnite, da niste same. Vaša nebeška Mati vas bo varovala, vi pa varujte čast svojih krščanskih domov.
"Med dekleti je zašumelo od ganjena. Marija je pogledala svojo prijateljico poleg sebe in zašepetala: "Poglej, kako lepo govorita. Moje srce tako močno bije. Se zavedaš, da smo mi prve?" Prijateljica ji je z resnim obrazom, a z iskricami v očeh odvrnila: "Vem. Od danes naprej ne bomo več le dekleta iz Otaleža. Smo Marijina vojska."
Po slovesni sveti maši je sledil najpomembnejši trenutek. Dekleta so po vrsti stopala pred oltar, kjer so iz rok župnika Bude in kataheta Oswalda prejela pravila družbe in blagoslovljene svetinje. Vsaka je z jasnim glasom izrekla zaobljubo zvestobe Devici Mariji. Ko je bil obred končan in so se ljudje počasi razhajali, sta Buda in Oswald ostala sama pred cerkvijo, medtem ko je iz vasi odmevalo petje deklet, ki so se vračala na svoje domove. Njihovi glasovi so čisto in jasno prodirali skozi zimski zrak." Vredno je bilo vsega truda," je tiho rekel župnik Buda in si popravil talar. "Res je," je odgovoril Oswald in se ozrl za odhajajočo procesijo mladih deklet. "Otalež je danes prižgal luč, ki je ne bo ugasnil noben zimski vihar. Ta dekliški vrtec je obrodil najlepši sad.
"S tem dnem, 22. decembra 1912, se je v kroniko Cerkljanske za vselej zapisalo, da je bila prav v Otaležu posejana prva mladika Marijinega gibanja, ki je kasneje spremenilo duhovno podobo teh krajev.
Ni komentarjev:
Objavite komentar