Ohcet pr' Kofolu (Leta 1836)
Sončni žarki so se tistega maja leta 1836 komaj prebili skozi gosto jutranjo meglo, ki se je kot siva volna valila po grapah Cerkljanskega hribovja. V Plužnjah pa nihče več ni spal. Že navsezgodaj je izpod strmih, s skopo travo poraslih pobočij odmevalo glasno vriskanje, ki je prestrašilo ptice v bližnjih leskovih grmih. Pod temi strmali, kjer so kmetje z golimi rokami in težkimi motikami trgali kruh iz skope zemlje, je napočil dan, ki se bo v vasi pomnil še desetletja – ohcet pri mogočnem pr' Kofolu.
Kofolova domačija je bila za tiste čase ugledna. Pred leseno, s sivo slamo krito hišo, katere zidovi so dišali po dimu in smoli, je vladal nepopisen živžav. Zakonsko zvezo sta namreč sklenila Janez, čvrst in delaven kmečki sin iz sosednjega Lazca, in Marija, edinka ter ponos Kofolovega gospodarja.
Ženske v dolgih, težkih krilih in z snežno belimi rutami na glavah so s polnimi rokami hitele med dimno kuhinjo in dolgimi lesenimi mizami na dvorišču. Moški, oblečeni v svoje najboljše suknjiče iz domačega sukna, so se zbirali pod staro lipo. Tam so ob glasnem smehu že praznili prve majhne kozarce močnega, domačega slivovega žganja, ki je grelo grla v hladnem majskem jutru. Iz odprtih vrat kuhinje je puhtel omamen vonj: dišalo je po sveže pečenem kruhu iz krušne peči, hrustljavih ocvrtih flancatih in težki, bogati goveji juhi, ki je že od polnoči brbotala v ogromnem bakrenem kotlu nad odprtim ognjiščem. Za kmete, ki so bili vajeni celoletnega odrekanja, zelja in navadnega rženega kruha, je bila ta poroka redek, skoraj nepredstavljiv blagoslov izobilja.
Ko se je na dvorišču zbrala vsa svatba, se je med ljudmi razširil nemir. Napočil je čas za stare, zakoreninjene običaje. Ženin Janez je moral s svojimi fanti, ki so imeli za klobuki zataknjena rožmarinova peresa, najprej prebiti »šrango«. Vaški mladeniči so namreč pot v vas zaprli z debelim, okrašenim lesenim hlodom. Nastala je prava drama. Šrangarji niso popuščali; Janezu so očitali, da jim krade najlepše dekle iz vasi, in zahtevali visoko odškodnino. Izpogajati se za nevesto je zahtevalo veliko robatega kmečkega humorja, šaljivih zbadljivk in prebrisane govorice.
»Taka deklica, kot je naša Marija, ne gre zastonj iz Pluženj!« je zavpil vodja šrangarjev in udaril s sekiro po hlodu. Po dolgem barantanju, ko so se grla že osušila, je Janez končno segel v žep in na leseno mizo odštel nekaj težkih srebrnih kovancev, zraven pa obljubil še nekaj bokalov najboljšega primorskega vina za vse vaščane.
Šele ko je bila odkupnina plačana in so fantje z žago umaknili hlod, so pred ženina pripeljali »lažno nevesto«. Iz hiše je zakrevsal v staro babo preoblečen vaški šaljivec, z zmečkano ruto na glavi, zgrbljenim hrbtom in leseno kuhalnico v roki. Skočil je proti Janezu in ga hotel poljubiti, kar je med svati sprožilo pravi val krohota in tolčenja po kolenih. Šele ko so lažno nevesto podkupili s kosom kruha in klobaso, se je umaknila.
Nato pa je nastala tišina. Iz hiše je stopila prava nevesta Marija. Bila je bleda, s srcem, ki ji je divje utripalo v prsih, a čudovita v svoji preprosti, praznični narodni noši. Na glavi je nosila nevestin rožmarinov venček, prepleten z belimi trakovi, njene oči pa so srečale Janezove, ki so živele od ponosa.
Sprevod se je nato odpravil proti farni cerkvi v bližnjem Otaležu. Na čelu sta hodila dva godca: eden je neutrudno in s ponosom vlekel meh na stari, že precej obrabljeni frajtonarici, drugi pa je spremljal melodijo s piskanjem na leseno flavto. Ker leta 1836 v teh hribih poti niso bile urejene za vožnjo z vozovi, so vsi – od najmlajših otrok do starih mater – hodili peš. Stopali so po strmih, kamenitih in ozkih stezah, ki so se vile nad globokimi grapami. Dekleta so med hojo s čistimi glasovi prepevala žalostne ljudske pesmi o slovesu od mladosti in starševskega doma, fantje pa so občasno izza ovinkov ustrelili z možnarji. Poki so glasno odmevali med hribi in vsem sosednjim vasem oznanjali, da pr' Kofolu slavijo.
V cerkvi sta si pred oltarjem in pod strogim, resnim pogledom lokalnega župnika obljubila zvestobo do groba. Ko so se vrnili v Plužnje, pa se je prava, nebrzdana zabava šele zares začela.
Mize na Kofolovem dvorišču so se šobile pod težo domačih dobrot, kakršnih domačini niso videli že leta. Ženske so nosile na mize velike sklede dišeče svinjske in goveje pečenke, zraven pa zabeljene ajdove žgance z ocvirki, ki so plavali v maščobi. Glavna zvezda večera pa je bila potica – tako debela in bogato polnjena z domačimi orehi in medom, da so stare matere v kotu le odobravajoče kimali z glavami in šepetale, da Kofol res ni varčeval.
Ko je padel mrak in so hribovje zajele temne sence, so na stenah hiše in na lesenih koliščih zagorele bakle ter oljenke. Rumena svetloba je plapolala v vetru, ko sta godca udarila po živahni, hitri polki. Plesalo se je na utrjeni zemlji sredi dvorišča. Težki usnjeni škornji fantov in lažji čevlji deklet so teptali tla, da se je dvigal prah, a v splošni vročici in veselju tega nihče ni opazil.
Stari očanci so sedeli na lesenih klopeh prislonjeni ob toplo steno hiše. Kadili so dolge lesene pipe, iz katerih je dišalo po močnem tobaku, in modrovali o resnih stvareh. Govorili so o tem, kakšna bo letošnja letina, o visokih davkih, ki jih pobira oddaljeno Avstrijsko cesarstvo, in o strahu, kako težko bo preživeti prihajajočo zimo, če bo udarila pozna pozeba. A njihovi pogledi so bili mehki, ko so opazovali mladino, ki se je vrtela do onemoglosti.
Pozno v noč, ko je luno že zakril oblak, je starešina izvedel še zadnji, najbolj čustven obred večera. Svatje so utihnili in se postavili v krog. Marijo so posedli na stol sredi dvorišča. Starejše žene so stopile k njej in ji z glave previdno snele dekliški rožmarinov venec – simbol njene mladosti in svobode. Namesto njega so ji na glavo zavezali ruto, ki je bila nepreklicni simbol poročene žene in gospodinje. Marija ni mogla zadržati solz; nekaj toplih kapelj je spolzelo po njenih licih, ko se je v mislih poslavljala od brezskrbnih dekliških dni in varnosti domače hiše. A ko je stopil k njej Janez, jo s svojimi žuljavimi, a nežnimi rokami prijel za dlan in jo odpeljal na njun prvi skupni ples kot mož in žena, je ves strah pred prihodnostjo izginil.
V Plužnjah je tisto majsko noč leta 1836, daleč stran od mestnega vrveža, cesarskih dvorov in velikih zgodovinskih prelomnic, ljubezen za nekaj ur premagala trdo in surovo kmečko vsakdanjost. Plesalo, pelo in vriskalo se je vse do jutranje zarje, ko je megla spet začela redčiti in so prvi vaški petelini neusmiljeno oznanili nov, težek delovni dan na strmih gorskih njivah.
Ni komentarjev:
Objavite komentar