Sončni žarki so se tistega maja leta 1836 komaj prebili skozi jutranjo meglo nad Cerkljanskim hribovjem, ko je v Plužnjah že odmevalo glasno vriskanje. Pod strmimi pobočji, kjer so kmetje z golimi rokami obdelovali skopo zemljo, je napočil dan, ki se bo v vasi pomnil še desetletja – ohcet pri mogočnem pr` Kofolu.
Zakonsko zvezo sta sklenila Janez, čvrst kmečki sin iz sosednjega Lazca in Marija, edinka Kofolovega gospodarja. Pred leseno, s slamo krito domačijo je vladal živahen živžav. Ženske v dolgih krilih in z belimi rutami na glavah so hitele med kuhinjo in zunanjimi mizami, moški pa so v svojih najboljših suknjičih že praznili prve kozarce domačega žganja. Dišalo je po sveže pečenem kruhu, ocvrtih flancatih in težki, bogati goveji juhi, ki je brbotala v ogromnem kotlu nad odprtim ognjiščem.
Za kmete, vajene celoletnega odrekanja in trdega kruha, je bila ta poroka redek blagoslov izobilja .Ko se je zbrala vsa svatba, je napočil čas za stare običaje. Ženin Janez je moral s svojimi fanti najprej prebiti »šrango« – leseno pregrado, s katero so vaški mladeniči zaprli pot. Izpogajati se je moral za nevesto, kar je zahtevalo veliko smeha, šaljivih zbadljivk in seveda nekaj srebrnih kovancev ter bokalov vina za vaščane. Šele ko je bila odkupnina plačana, so pred ženina pripeljali »lažno nevesto« – v staro babo preoblečenega vaškega šaljivca, kar je sprožilo val krohota med svati. Šele nato je iz hiše stopila prava nevesta Marija, bleda, a čudovita v svoji preprosti, praznični narodni noši z rožmarinovim venčkom v laseh.
Sprevod se je ob spremljavi dveh godcev – eden je neutrudno vlekel meh na stari frajtonarici, drugi pa je piskal na leseno flavto – odpravil l proti farni cerkvi v bližnjem Otaležu. Ker leta 1836 poti niso bile urejene za vozove, so vsi hodili peš po strmih, kamenitih stezah. Dekleta so med hojo prepevala stare ljudske pesmi o slovesu od mladosti, fantje pa so občasno ustrelili z možnarji, da je odmevalo med grapami.
Po cerkvenem obredu, kjer sta si obljubila zvestobo pred strogim pogledom lokalnega župnika, se je prava zabava šele začela. Vrnitev v Plužnje je pomenila začetek velike gostije. Mize na Kofolovem dvorišču so se šobile pod težo domačih dobrot. Prinesli so pečenko, ajdove žgance z ocvirki in potico, ki je bila tako bogato polnjena z orehi, da so stare matere le odobravajoče kimale z glavami.
Ko je padel mrak in so na stenah hiše zagorele bakle ter oljenke, so godci udarili po živahni polki. Plesalo se je na utrjeni zemlji sredi dvorišča. Prahu, ki se je dvigal pod težkimi škornji fantov in lahkimi čevlji deklet, nihče ni opazil. Stari očanci so sedeli na klopeh ob steni, kadili pipe in modrovali o letni letini, davkih Avstrijskega cesarstva in o tem, kako težko bo preživeti prihajajočo zimo, medtem ko se je mladina vrtela do onemoglosti. Pozno v noč je starešina izvedel še zadnji obred – nevesti so sneli dekliški venec in ji na glavo zavezali ruto, simbol poročene žene. Marija je potočila solzo, ko se je poslovila od brezskrbnih dekliških dni, a ko jo je Janez prijel za roko in jo odpeljal na njun prvi skupni ples kot mož in žena, je strah izginil.
V Plužnjah je tisto noč leta 1836, daleč stran od mestnega vrveža in velikih zgodovinskih prelomnic, ljubezen premagala trdo kmečko vsakdanjost. Plesalo in pelo se je vse do jutranje zarje, ko so prvi petelini oznanili nov delovni dan na strmih gorskih njivah.
Ni komentarjev:
Objavite komentar