Sonce je tistega jutra leta 1700 komaj prebilo goste meglic nad Idrijco, ko je petindvajsetletni Janez Matko prvič zajahal konja proti Otaležu.
Rojen visoko na Šentviški Gori, vajen ostrega gorskega zraka in trmastih ljudi, je v sebi nosil nemiren duh. Posvečen je bil komaj štiri leta prej, a v njegovi krvi ni bilo le cerkvenega olja, temveč nemir človeka, ki je hotel živeti med ljudmi, ne nad njimi.
Otaležani so ga sprva sprejeli z nezaupanjem. Kmalu so ugotovili, da novi kurat ni navaden faran. Namesto da bi le prebiral brevir, je Janez poprijel za kmečko orodje. Izven cerkve je odložil črno duhovniško obleko, si zavihal rokave in obdeloval zemljo.
Še več – v vasi je odprl gostilno. Zdelo se mu je naravno, da ljudem po težkem delu ponudi bokal vina in prostor za pogovor. A meja med krčmo in oltarjem je bila tanka. Leta 1708 je med vaščani prekipelo.
Nekaj vplivnih Otaležcev ga je tožilo oblastem v Cerkno. Obtožbe so bile težke: da kmetuje, da hodi naokoli oblečen kot navaden hlapec in da ima nezakonskega otroka z neko Kremžarico. Najhujši pa je bil greh – baje so se pijani gostje v njegovi krčmi norčevali iz same zadnje večerje. Janez se ni vdal brez boja.
V mrzli sobi v Cerknem je pred cerkvene sodnike položil dvanajst strani dolg, lastnoročno spisan zagovor. Njegova beseda je bila ostra, pisava odločna, a sodniki so videli le upornika.
Obsodili so ga in ga zaprli v temne celice tolminskega gradu. Tam je ždel mesece, dokler se zanj ni zavzel čedajski kapitelj. Po dolgih prepirih in plačilu petnajstih florintov sodnih stroškov so se grajska vrata 27. maja 1709 končno odprla.
Janez se je vrnil v Otalež, še bolj zagrenjen, a nič manj trmast. Prava preizkušnja pa je prišla pet let kasneje. Leta 1713 je Tolminsko zajel krvavi kmečki punt. Tudi Otaležani so poprijeli za orodje in orožje, Janez pa ni mogel obrniti hrbta svojim ljudem. Ko je bil punt zadušen, so cesarski vojaki zaprli tudi njega. V tolminskih kleteh so ga mučili . Skupaj s štirimi stanovskimi kolegi mu je grozil izgon iz tolminske dežele. Mučenje mu je strlo telo, a ne duha. Čudežno se je izognil izgnanstvu.
Ko je škofijska vizitacija leta 1720 obiskala Otalež, je Janez Matko, z jekleno voljo in brazgotinami na duši, še vedno trdno sedel na svojem kuratskem mestu. Leta so tekla in Janez se je staral. V njegovi fari so ga nekateri imeli za svetnika, drugi za hudičevega sodnika. Poleg vina je začel preučevati skrivnostne knjige. Prebiral je prepovedano delo Davida Citrea Elerra in začel sam zdraviti ljudi s posebnimi blagoslovi in zelišči.
Leta 1733, ko je imel že skoraj šestdeset let, ga je doletela nova nesreča. Cerkljanski vikar, ki je že dolgo prežal nanj, ga je ponovno poklical na zagovor. Obtožnica je bila nenavadna mešanica pohvale in groze: vikar je priznal, da je Matko v svojem bistvu dober človek, a njegove zdravilske metode so bile nevarne. Nekega na smrt bolnega moškega je s svojimi navodili resda čudežno postavil na noge, a neka druga, povsem zdrava ženska, je po njegovem zdravljenju legla v grob. K temu so priložili stare grehe – da še vedno vodi gostilno, da se rad napije, preklinja z ostrim kmečkim jezikom in se oblači spodrsljivo za božjega služabnika.
Janez Matko je pred sodniki le utrujeno zamahnil z roko. Njegovo življenje je bilo prepleteno z grehom in svetostjo, s tiranijo oblasti in ljubeznijo do preprostega človeka. Kljub vsem zapornim kaznim, torturam, tožbam in vikarjevemu srdu, ga iz Otaleža niso mogli spoditi. V tej hribovski vasi, med svojimi ljudmi, njivami in bokali vina, je ostal vse do svojega zadnjega diha leta 1744. Pokopali so ga v zemlji, ki jo je tako rad obdeloval, kot enega najbolj nenavadnih, grešnih in hkrati predanih duhovnikov, kar jih je kdaj hodilo po tolminskih hribih.
Ni komentarjev:
Objavite komentar