Zgodba o učitelju Alojziju Kokošarju (1904–1929)

 Kjer nad Idrijco se hribi vzpnejo,

kjer Otalež v soncu mirno spi,

tam ohranili so tiho mejo

in spomin na tiste davne dni.

Tu rodil se mož je trdne vere,

Alojzij Kokošar, bister um,

ki skozi viharje slovenske ,

narodu nosil luč je in pogum.

Učitelj z dušo, zvest domači grudi,

otroke učil je materne besede,

da v njih se ponos in ljubezen prebudi,

ko tuje oblasti so pletle mreže.

Ko viharji zgodovine so divjali 

in rodni jezik hoteli zadušiti,

njegovi koraki niso omahovali,

bilo je treba slovensko bit rešiti.

Domoljub z dejanji, 

ne le s prazno hvalo

,v srcu nosil je primorski svet,

da bi sadovom tisto sonce dalo,

ki ga rod slovenski čaka že sto let.

Zato naj pesem iz Otaleža zveni,

kjer rodna hiša pod goro stoji,

učitelju, ki v narodu še živi,

saj njegova luč še danes nam gori.

Zgodba o učitelju Alojziju Kokošarju (1904–1929)

V osrčju Idrijsko-Cerkljanskega hribovja, v vasi Otalež, se je leta 1904 rodil Alojzij (Lojze) Kokošar. Odraščal je v spoštovani družini s tremi brati in sestro, ki se je kasneje omožila na domačo Brelihovo kmetijo. Življenje pa tej družini ni prizanašalo z udarci – usoda je hotela, da so vsi trije sinovi prehitro in mladi zaključili svojo zemeljsko pot. Med njimi je bil tudi Alojzij, ki pa je kljub svojemu kratkemu življenju pustil neizbrisan pečat v lokalni zgodovini in srcih domačinov.

Bistra mladost in učiteljski poklic

Njegovo izjemno nadarjenost je že zgodaj opazil Hubert Močnik, ki je leta 1916 služboval kot učitelj v Otaležu in bil tesno povezan s Kokošarjevo družino. Močnik je mladega Lojzeta pripravljal za učiteljsko pripravnico v Cerknem. V svojih spominih z naslovom Spomini in izkustva (1971) se ga je z naklonjenostjo spominjal: »Že v šestem šolskem letu mi je pisal lepe proste spise in tudi že kako pesmico.«

Bister in literarno nadarjen fant je sledil svojemu klicu ter leta 1923 uspešno dokončal tolminsko učiteljišče. Že v šolskem letu 1923/24 je stopil na pot prosvetnega delavca in začel opravljati svojo prvo učiteljsko službo v bližnji vasi Stopnik.

Vrnitev v rojstni kraj in ljubezen

Leta 1926 se je Alojzij vrnil v domači Otalež, kjer je prevzel mesto učitelja in šolskega voditelja. Med ljudmi je bil izredno priljubljen. Veljal je za mladega, narodno zavednega intelektualca in pesniškega talenta, od katerega so vsi pričakovali, da se bo razvil v velikega literata.

To leto pa je prineslo prelomnico tudi na njegovi osebni poti. Maja 1926 se je poročil s Pavlino Peternelj, posestnikovo hčerko iz sosednjega Lazca. O tem veselem dogodku je 14. julija 1926 poročal tudi časopis Goriška straža. Zapisali so, da so jima stanovski tovariši iz učiteljskega kroga priredili lep zabavni večer, poln petja in glasbe, ter jima zaželeli obilo blagoslova na skupni poti.

Prezgodnje slovo in zadnji upor

Mladostni zanos, načrte in ljubezen je kruto prekinila bolezen. Dne 31. marca 1929 je Alojzij Kokošar v starosti komaj 25 let podlegel pljučnici. Novica o smrti mladega rodoljuba je močno odjeknila po regiji. Časopis Jutro je 13. aprila 1929 zapisal: »V Otaležu je umrl g. Alojzij Kokošar, tamošnji učitelj, ki je bil dober vzgojevalec mladine in nadarjen glasbenik.«

Njegov pogreb pri cerkvi svete Katarine v Otaležu pa ni bil le dan žalovanja, ampak se je sprevrgel v tihi politični upor proti takratnemu fašističnemu pritisku in raznaročanju. Slovenski učitelji s Cerkljanskega so se pod vodstvom odločne tolminske učiteljice Marije Rutar postavili v bran narodni zavesti svojega pokojnega stanovskega kolega. Italijanskemu učiteljstvu so odločno prepovedali, da bi na njegovi zadnji poti nosili vence z italijanskimi napisi. S tem so jasno pokazali, da je bil Lojze slovenski učitelj, zvest svojemu narodu do zadnjega diha.

Danes Alojzij Kokošar počiva na otaleškem pokopališču. Njegovo življenjsko vodilo in predanost narodu ostajata vklesana na njegovem nagrobniku, da pričata prihodnjim rodovom:
»Kar ti dalo je nebo, posvetil ti si vse mladini, posvetil vse si domovini.«