Zimska burja in luč v Otaležu

Zimska burja in luč v Otaležu

Januarja leta 1907 je zimska burja neusmiljeno brila skozi strma, zaledenela pobočja nad divjo strugo reke Idrijce. S seboj je nosila suh sneg, ki je prasketal ob okenska stekla stare šolske stavbe v Otaležu. Zunaj je vladal mraz, ki je v kosti jemale celo najbolj krepke hribovske može, v izbi pa je bilo toplo. Dišalo je po smrekovih drveh, ki so prasketala v stari litoželezni peči.

Učitelj Andrej Sattler, mož ponosne drže, zavednih misli in ostrega, a toplega pogleda, je pravkar stopil k mizi. Z mirnimi, natančnimi gibi je popravil stenj petrolejke, da je plamen prenehal tliti in je prostor preplavila mehka, rumenkasta svetloba. Luč je obsijala masivno hrastovo mizo, ki je bila tistega večera videti kot pravo malo svetišče modrosti. Na njej so ležali sveži, še dišeči izvodi časnika Slovenski narod, zvezki Mohorjeve družbe in nekaj dragocenih, v usnje vezanih knjig leposlovja.

Andrej Sattler ni bil v Otaležu po lastni volji. Avstrijske oblasti v Tolminu so hitro opazile njegovo goreče narodno delovanje, budno prebujanje slovenske zavesti med mladino in neupogljivo hrbtenico pred cesarsko birokracijo. Premestitev v odmaknjene hribe nad Idrijco je bila kazen – poskus, da bi utišali njegov glas in ga osamili med gorami. Vendar so se gospodje v uradih ušteli. Namesto da bi Sattlerja zlomili, so mu dali nov, nedolžen peskovnik, pripravljen za sejanje slovenske besede. Kmalu po prihodu je zbral napredne domačine in postal predsednik novonastalega Bralnega društva v Otaležu.

Tistega večera so se v šolski sobi zbrali domači možje. Bili so to kmetje z gubami, ki jih je vrezalo trdo delo na strmih njivah, možje z žuljavimi rokami in mladi fantje, v katerih očeh je tlel nemiren ogenj, željan nečesa večjega od vsakdanjega garanja.

"Bratje," je začel Sattler z mirnim, a globokim in odločnim glasom, ki je takoj pritegnil pozornost vseh prisotnih. "Kdor ne bere, ostane slep v svoji lastni hiši. Živimo v časih, ko se prebuja ves svet. Naša beseda je naša pravica, naša trdnjava in naša prihodnost. Skozi knjigo bomo spoznali širni svet, ki nam je zdaj skrit, in utrdili našo slovensko bit, ki je ne more izbrisati nobena tuja oblast."

Kmet Janez, starejši mož z obrazom, zagorelim od sonca in vetra, je nezaupljivo pogladil svojo sivo brado. Globoko je zavzdihnil, pogledal svoje težke dlani in rekel: "Gospod učitelj, lepe so vaše besede. A delo nas tlači od zore do mraka. Zemlja je škrta, živina zahteva svoje, davki pa so visoki. Ko zvečer pridem v bajto, sem polomljen. Kje naj najdemo čas za bukve? Knjige so za gospodo, ne za nas."

Sattler se je blago nasmehnil. Stopil je okoli mize, položil roko na Janezovo ramo in mu v žuljave dlani položil tanko, lično knjižico z zgodbami o naprednem kmetovanju, kolobarjenju in negi sadovnjakov.

"Čas se vedno najde, Janez, ko človek spozna, da mu znanje lahko olajša prav to trdo delo," je toplo dejal Sattler. "Brati ne pomeni lenariti ali bežati od dela. Pomeni rasti. Ko boš prebral, kako so kmetje drugod izboljšali pridelke z novimi finti, bo tvoja strmina obrodila več, tvoje roke pa bodo manj trpele. Znanje je orodje, močnejše od vsake motike."

Janez je pogledal platnice, prelistal nekaj strani in obetal, da bo poskusil. Tisti večer je prebila led dvoma.

Kmalu so se redni večeri bralnega društva spremenili v pravo kulturno in družbeno jedro celotne vasi. Prostor, ki je sprva sprejel le peščico pogumnih, je postal pretesen. Pod Sattlerjevim modrim vodstvom so možje prebirali novice o dogajanju v Ljubljani in po svetu, goreče razpravljali o politiki, pravicah malega človeka in sodobnem kmetijstvu. Starejši so si izmenjevali redke knjige kot največje zaklade, mladina pa je ob straneh tiho sedela in poslušala učitelja, ki jih je učil pravilne slovenske izreke, samozavesti in ljubezni do maternega jezika. Ob zimskih večerih je soba dišala po domačem tobaku iz pip, suhem lesu in tiskarskem črnilu – vonju, ki je zanetil luč sredi teme.

Toda čas napredka je prinesel tudi grenkobo. Ko je toplo poletje prekrilo otaleške hribe z zelenjem, je v vas prispela uradna novica z vrha: učitelj Andrej Sattler bo s 1. septembrom 1907 spet premeščen. Tokrat so ga oblasti poslale na Ljubinj nad Tolminom. Šolska oblast je upala, da bo z njegovo odstranitvijo ugasnila tudi iskra, ki jo je zanetil.

Ko je napočil dan slovesa, je celotna vas potonila v globoko žalost. Možje, ki so prej le redko pokazali čustva, so imeli solzne oči, ko so stiskali roko svojemu učitelju. Vendar je bilo prepozno za oblastnike. Seme, ki ga je Sattler posejal v tistem enem samem letu, je že pognalo globoke korenine in obrodilo bogate sadove.

Knjige in časopisi so ostali v Otaležu. Društvo je živelo naprej, saj so ljudje enkrat za vselej spoznali moč pisane besede. Stopili so iz sence nevednosti in nihče jih ni mogel več vrniti v mrak. Andrej Sattler je odšel na novo pot, a njegova luč je v Otaležu svetila naprej skozi rodove.