Zimska burja je januarja leta 1907 brila skozi strma pobočja nad reko idrijco , a v stari šolski stavbi v Otaležu je bilo toplo.
Učitelj Andrej Sattler, mož zavednih misli in ostrega pogleda, je pravkar z mehkimi gibali popravil petrolejko. Luč je obsijala mizo, polno svežih izvodov Slovenskega naroda, Mohorjevih knjig in nekaj zvezkov leposlovja.
Andrej je bil v Otalež premeščen po kazni, saj so avstrijske oblasti hitro opazile njegovo goreče narodno delovanje v Tolminu. Namesto da bi ga osamili, pa so mu s tem dali nov peskovnik za sejanje slovenske besede. Postal je predsednik novonastalega Bralnega društva v Otaležu.
Tistega večera so se v sobi zbrali domači možje – kmetje z žuljavimi rokami in mladi fantje, željni znanja "Bratje," je začel Sattler z mirnim, a odločnim glasom. "Kdor ne bere, ostane slep v svoji lastni hiši. Naša beseda je naša pravica. Skozi knjigo bomo spoznali svet in utrdili našo slovensko bit."
Kmet Janez je nezaupljivo pogladil brado: "Gospod učitelj, delo nas tlači od zore do mraka. Kje naj najdemo čas za bukve? "Sattler se je nasmehnil in stopil do njega. V roke mu je položil tanko knjižico z zgodbami o naprednem kmetovanju. "Čas se najde, ko človek spozna, da mu znanje olajša delo. Brati ne pomeni lenariti. Pomeni rasti. "Kmalu so se redni večeri bralnega društva spremenili v pravo kulturno jedro vasi.
Pod Sattlerjevim vodstvom so možje prebirali novice, razpravljali o politiki in kmetijstvu ter si izmenjevali redke knjige. Mladina se je učila pravilne slovenske izreke, prostor pa je dišal po domačem tobaku in tiskarskem črnilu.
Ko je poletje prineslo novico, da bo učitelj Sattler s 1. septembrom 1907 spet premeščen – tokrat na Ljubinj –, je bila vas potonila v žalost. Vendar je seme, ki ga je posejal tisto leto, obrodilo sadove. Knjige so ostale v Otaležu, ljudje pa niso več hoteli nazaj v mrak nevednosti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar