Leta 1907 se je v Otaležu nad Idrijco trmasta cerkljanska volja spremenila v kamen. Stari farovž (župnišče) je bil namreč že tako dotrajan, vlažen in tesen, da je takratni župnik, gospod Vincenc Buda , ob močnejšem deževju v izbici večkrat podstavljal škafe.
Ko je spomladi tistega leta med nedeljsko mašo v cerkvi svete Katarine z prižnice odločno naznanil: "Farovž bomo prenovili od temeljev gor, da bo v ponos župniji in v zavetje veri!", je med fanti in možmi v klopeh najprej zašumelo, nato pa so pljunili v dlani.
Gradnja novega župnišča v hribovitem svetu, kot je Otalež, je bila namreč vse prej kot lahek zalogaj. Denarja med revnimi kmeti in delavci ni bilo na pretek, zato pa je bilo toliko več rok, lesa in domačega kamna. Združene moči in trdo delo Že naslednji teden po župnikovem oznanilu se je vas spremenila v mravljišče: Lomljenje kamna: Možje iz Masor, Lazca in Pluženj so v bližnjih kamnolomih z dleti in kladivi klesali masivne bloke.
Močni konji in voli so po strmih, blatnih kolovozih v hrib vlačili težke vozove. Kjer voz ni mogel mimo, so fantje kamenje nosili na lastnih hrbtih.
Iz okoliških gozdov so tesarji privlekli najboljše smreke in macesne za ostrešje. Dišalo je po sveži smoli in žaganju. Vsaka kmetija je prispevala, kar je premogla. Kdor ni imel denarja, je dal delovne dni (tlako). Ženske so v velikih loncih kuhale joto in pekle kruh za znojne delavce, otroci pa so iz studenca nosili hladno vodo. Gradnjo je vodil izkušen zidarski mojster iz Bevk iz Cerknega, ki je bdel nad tem, da so bili vogali ravni in zidovi debeli skoraj za seženj, da bi kljubovali ostrim zimam in burji.
Poleti, ko je bil farovž že pod streho in so polagali tlake, pa je vas prizadelo hudo neurje. Strela je udarila v bližnji kozolec, močan naliv pa je grozil, da bo odplaknil sveže ometane stene nove stavbe. Župnik je sam zgrabil lopato, vaščani pa so kljub strelam in nalivu z odejami ter deskami hiteli pokrivat odprtine in usmerjat hudournike stran od temeljev. Ko se je nebo razjasnilo, je novi farovž stal nepoškodovan.
Med ljudmi je zaokrožilo prepričanje, da je gradnjo blagoslovila sama sveta Katarina .Blagoslov in ponos vasi
Pozno jeseni leta 1907, tik preden je zapadel prvi sneg, je bil novi otaleški farovž dokončan. Bila je to mogočna, dvonadstropna stavba s svetlimi okni, ki je ponosno gledala na strugo Idrijce daleč spodaj.
Na dan blagoslova so ljudje oblekli svoje najboljše praznične gvante. Župnik Janez je s solznimi očmi blagoslovil prostore, ki niso bili le bivališče za duhovnika, ampak kulturno središče, kjer so se kasneje zbirali pevci, se snovale ideje za napredek vasi in reševale vsakdanje stiske.
Ko so tisti večer fantje zapeli pred novim pragom, je pesem odmevala čez hribe – kot dokaz, da lahko majhna skupnost z medsebojno solidarnostjo premakne gore in zgradi palačo iz samega hribovskega kamna
Ni komentarjev:
Objavite komentar