Trmasti kamen nad Idrijco: Kako so Otaležani zgradili svoj ponos

Trmasti kamen nad Idrijco: Kako so Otaležani zgradili svoj ponos

Leta 1907 se je v Otaležu nad Idrijco trmasta cerkljanska volja spremenila v kamen. Življenje v teh hribih nikoli ni bilo prizanesljivo; strmine so jemale moč, skromna zemlja pa je komaj nahranila velike družine. A če je bila narava trda, so bili ljudje še trši. To so dokazali tistega leta, ko so se odločili, da si sredi revščine postavijo palačo, ki bo kljubovala stoletjem.

Stari farovž je bil namreč že davno preživel svoj čas. Bil je dotrajan, vlažen, nizek in tako tesen, da je v njem duh po plesni dušil vsak pogovor. Takratni župnik, gospod Vincenc Buda, je bil potrpežljiv mož, a narava ni poznala usmiljenja. Ob vsakem močnejšem deževju, ko je burja nagnila oblake nad vas, je moral v svoji skromni izbici podstavljal škafe in lonce. Enakomerno kapljanje s podstrešja v pločevino je postalo stalna zvočna kulisa njegovih nemirnih noči. Vedel je, da tako ne gre več naprej – ne zaradi njegovega udobja, ampak zaradi dostojanstva celotne župnije.

Napočila je pomlad tistega leta. Narava se je prebujala, z njo pa tudi neupogljivi duh domačinov. Med nedeljsko mašo v cerkvi svete Katarine, ko je bila cerkev polna do zadnjega kotička in je dišalo po kadilu ter domačem platnu, se je gospod Vincenc Buda povzpel na prižnico. Pogledal je utrujene, od trdega dela zagorele obraze svojih faranov, globoko vdihnil in odločno naznanil:

"Farovž bomo prenovili od temeljev gor, da bo v ponos župniji in v zavetje veri! Sami ga bomo zgradili!"

V klopeh je najprej zavladala grobna tišina. Možje so se spogledovali, starejši so zmajevali z glavami, misleč na prazne denarnice. Med fanti pa je najprej tiho zašumelo, nato pa, kot bi se sprožil plaz, so eden za drugim pljunili v dlani. Trma je premagala dvom. Če župnik verjame vanje, bodo dokazali, česa so sposobni.

Združene moči pod vodstvom mojstra iz Bevk

Gradnja novega župnišča v hribovitem svetu, kot je Otalež, je bila vse prej kot lahek zalogaj. Denarja med revnimi kmeti, gozdarji in delavci ni bilo na pretek. Skoraj nihče ni imel odvečnega stotina. Zato pa je bilo v vasi nekaj, kar je bilo vredno več kot zlato: neizmerno število pridnih rok, neskončni gozdovi in hribovski kamen, ki je čakal v zemlji.

Že naslednji teden po župnikovem oznanilu se je celotna fara spremenila v mravljišče. Razredni in vaški spori so izginili, ostal je le skupni cilj:

• Lomljenje kamna v kamnolomih: Možje iz Masor, Lazca in Pluženj so se zbrali v bližnjih kamnolomih. Z dleti, težkimi kladivi in golimi rokami so iz žive skale klesali masivne bloke. Delo je bilo nevarno, odzvanjanje železa ob kamen pa je odmevalo daleč po grapah.
• Težak prevoz po kolovozih: Močni konji in voli so penasti od napora po strmih, zglajenih in blatnih kolovozih v hrib vlačili težke vozove. Kjer so bila pota preozka ali prestrma celo za živino, so fantje stopili skupaj. Težke kamne so si oprtali na lastne hrbte in jih z gorsko trmo nosili navzgor, korak za korakom.
• Vonj po svežem lesu: Iz okoliških, z meglo prepojenih gozdov so izkušeni tesarji privlekli najboljše, stoletne smreke in trpežne macesne za ostrešje. Vas je preplavil vonj po sveži smoli in žaganju, ki je oznanjal novo življenje.
• Tlaka namesto denarja: Vsaka kmetija je prispevala tisto, kar je premogla. Kdor ni imel niti krajcarja, je dal svoje delovne dni – tlako. Nihče ni računal ur.
• V ozadju skupnosti: Ženske so v velikih bakrenih loncih na odprtih ognjiščih kuhale močno joto in pekle hlebce dišečega kruha za znojne, od prahu sive delavce. Otroci, urni kot gamsi, pa so iz gorskih studencev v lesenih bokalih nosili ledeno mrzlo vodo, da so si možje gasili žejo.

Gradnjo je s trdo, a pravično roko vodil izkušen zidarski mojster iz Bevk pri Cerknem. Bil je človek stare šole, ki ni trpel površnosti. Vsak kamen je moral sesti na svoje mesto s milimetrsko natančnostjo. Osebno je bdel nad tem, da so bili vogali popolnoma ravni in zidovi debeli skoraj za seženj. Vedel je namreč, da stavba ne bo stala le za to poletje, ampak mora kljubovati ostrim zimam, težkemu snegu in neusmiljeni burji, ki pozimi brije s hribov.

Preizkušnja ognja in vode

Do poletja so bili zidovi postavljeni, farovž je bil pod streho in znotraj so že polagali prve kamnite tlake. Ravno ko je kazalo, da bo delo teklo gladko do jeseni, pa je narava pokazala svoje zobe. Popoldne se je nebo nad cerkljanskimi hribi nenadoma zavilo v grozeče, skoraj črne oblake. Sopara je postala neznosna in ptice so umolknile.

Nenadoma je udarilo. Strašen tresk je stresel tla – strela je udarila v bližnji kozolec, ki je v trenutku zagorel kot zobotrebec. Hkrati se je odprlo nebo. Začel se je silovit naliv, pomešan s točo. Voda je drla v potokih in grozila, da bo spodkopala temelje ter odplaknila sveže ometane, še vlažne stene nove stavbe.

V tistem kaosu nihče ni zbežal na varno. Župnik Buda je sam zgrabil lopato in začel kopati jarek. Vaščani so brez oklevanja stekli za njim. Kljub nenehnemu grmenju, bliskanju in divjemu vetru so z odejami, deskami in lastnimi telesi hiteli pokrivat odprtine za okna. Možje so med seboj kričali, premočeni do kože, ko so z lopatami in kamenjem preusmerjali divje hudournike stran od ranljivih temeljev. Bili je to boj med človeško trmo in podivjano naravo.

Ko se je pozno zvečer nebo končno razjasnilo in je nad Otalež posvetila luna, so izčrpani vaščani ugotovili, da je novi farovž ostal nepoškodovan. Voda mu ni prišla do živega. Med ljudmi je takrat tiho, a globoko zaokrožilo prepričanje: to ni bila le sreča, gradnjo je blagoslovila in varovala sama zavetnica, sveta Katarina.

Blagoslov in trajna dediščina

Pozno jeseni leta 1907, tik preden je narava zaspala in je sivo nebo napovedalo prvi sneg, je bil novi otaleški farovž dokončan. Pogled nanj je jemal dih. Bila je to mogočna, ponosna dvonadstropna stavba z velikimi, svetlimi okni. Kot stražar je stala na hribu in samozavestno gledala navzdol na globoko strugo Idrijce, ki se je vila daleč v dolini.

Na dan blagoslova je bila vas praznična, kot še nikoli. Ljudje so iz skrinj potegnili svoje najboljše praznične gvante, moški so si obrisali prah s klobukov, ženske so si zavezale svilene rute. Župnik Vincenc Buda je stopil pred zbrano množico. Ko je dvignil roko, da bi blagoslovil nove prostore, so se mu v očeh zaiskrile solze hvaležnosti.

Ti prostori namreč niso postali le bivališče za enega duhovnika. Postali so pravo srce in kulturno središče Otaleža. V teh sobah so se kasneje zbirali cerkveni in posvetni pevci, katerih pesem je celila rane težkega življenja. Tu so se snovale prve napredne ideje za razvoj kmetijstva, ustanavljale bratovščine in reševale vsakdanje stiske najrevnejših vaščanov. Farovž je postal hiša vseh.

Ko so tisti večer fantje zapeli pred novim, slovesno okrašenim pragom, je njihova pesem odmevala čez okoliške vrhove in se zlivala v grape. Bil je to močan, ponosen odmev – dokaz za vse prihodnje rodove, da lahko majhna, a složna skupnost z medsebojno solidarnostjo premakne gore in zgradi palačo iz samega hribovskega kamna.