Leto 1911 se je prevešalo v jesen, ko je fante iz Otaleža in okoliških hribov predramil uradni cesarski poziv. Avstro-ogrski nabor ni poznal milosti. Vsak zdrav mladenič, ki je dopolnil enaindvajset let, je moral pred naborno komisijo v Cerkno.
Med njimi sta bila tudi Jakob in Peter. Jakob je bil kmečki sin z močnimi rokami, vajen trdega dela na strmih otaleških košenicah. Peter pa je bil tišji, bister fant, ki je rajši prisluhnil starejšim, ko so v gostilni modrovali o politiki in nemirnem Balkanu.
Tistega meglenega jutra se je na vasi zbrala množica. Matere so hlipale in v žepe krpanih hlač tlačile blagoslovljene podobe ter kos domačega kruha. Očetje so molče stiskali roke svojim sinovom, s pogledi, ki so povedali več kot besede. Tudi sami so nekoč dali skozi ta napor. Fantje so si za klobuke zataknili rožmarinske vejice – znak nabornikov – in skupaj, z mešanico strahu in mladostnega ponosa, zapeli fantovsko pesem, ki je odmevala čez Idrijco.
Pot iz Otaleža do Cerknega je bila dolga. Hodili so peš, ujeti v lastne misli. Jakob je razmišljal o očetu, ki bo sam ostal za vso težko jesensko delo. Peter pa je opazoval fante iz sosednjih vasi, Pluženj in Lazca, ki so se jim pridružili ob poti. Skupaj so tvorili pisano, a resno kolono, ki se je spuščala proti dolini.
Ko so prispeli v Cerkno, je bilo trg polno življenja, a hkrati prežeto z napetostjo. Pred naborno pisarno je vladal hrup. Časniki v cesarsko-kraljevih uniformah so strogo usmerjali fante. Jakob in Peter sta stopila v zadušljivo sobo, kjer so vonj po potu, usnju i mrazu mešal z vonjem po uradnem črnilu.
Zdravniški pregled je bil hiter in neizprosen. Vojaški zdravnik je fante meril, tehtal in jim poslušal utrip srca. »Potrjen!« je odjeknilo vsakič, ko je bil mladenič spoznan za sposobnega. Ko je Jakob stopil pred komisijo, so častniki le prikimali. Njegova široka ramena so bila popolna za nošenje težke puške in vojaške opreme. Tudi bledi, a žilavi Peter je dobil enak odgovor. Za oba je to pomenilo le eno: odhod od doma, služenje cesarju Francu Jožefu nekje daleč v Galiciji ali v mornarici v Pulju.
Ko so stopili ven na cerkljanski trg, je bila usoda zapečatena. Nekateri so nazdravljali v gostilni, da bi utopili skrbi, spet drugi so tiho sedeli na klopeh. Jakob in Matija sta se spogledala. Vedela sta, da se njuna mladost poslavlja in da stopata na pot, ki jo kroji velika zgodovina. Nobeden od njiju pa si tistega leta 1911 ni mogel misliti, da bo ta naborna služba le uvod v veliko svetovno morijo, ki bo le nekaj let kasneje za vedno spremenila njihove domove in svet, ki so ga poznali.
Ni komentarjev:
Objavite komentar