Rožmarin in cesarski pečat

Rožmarin in cesarski pečat

Leto 1911 se je prevešalo v jesen. Nad otaleškimi griči so se zjutraj valile goste, hladne megle, ki so napovedovale zgodnji mraz. A tistega oktobrskega jutra fante iz Otaleža, Lazca in okoliških hribov ni predramil ne kmečki petelin ne zvonjenje k jutranji maši. Prebudil jih je uradni cesarski poziv, prinesen na trdem, belem papirju z uradnim pečatom. Avstro-ogrski nabor ni poznal milosti. Cesarstvo je potrebovalo svežo kri, zato je moral vsak zdrav mladenič, ki je tisto leto dopolnil enaindvajset let, stopiti pred naborno komisijo v Cerkno.

Med tistimi, ki so tisto jutro težko stopali čez domači prag, sta bila tudi Jakob in Peter. Jakob je bil kmečki sin, fant kot skala. Njegove roke so bile široke in žuljave, utrjene od nošenja težkih bremen sena in sekanja drv v strmih otaleških grapah. Njegov svet sta bili zemlja in živina. Peter pa je bil drugačen. Bil je tišji, nekoliko blede polti, a izjemno bister. Medtem ko so drugi fantje po nedeljski maši balinali, je Peter rajši sedel v kotu lokalne gostilne in z odprtimi usti poslušal starejše može, ko so ob bokalu vina modrovali o politiki, nemirnih tleh na Balkanu in dunajskem dvoru.

Tistega meglenega jutra se je sredi Otaleža zbrala nenavadna, tiha množica. Ženske so hlipale v predpasnike. Matere so z ihtečimi molitvami v žepe pokrpanih hlač svojih sinov tlačile svetinjice, blagoslovljene podobice in dišeče hlebčke domačega kruha. Očetje so bili tiho. Stopili so do svojih sinov, jim položili težke dlani na ramena in jim močno stisnili roke. V njihovih pogledih, polnih starih spominov, je pisalo vse: tudi sami so pred desetletji dali skozi ta napor, nekateri v Bosni, drugi nekje na daljnem severu monarhije. Vedeli so, kaj fante čaka.

Dekleta so fantom za klobuke zataknila rožmarinske vejice – tradicionalni znak nabornikov, ki je dišal po slovesu. Nato pa se je iz fantovskih grl izvila pesem. Sprva tiha in negotova, nato pa vedno močnejša, polna mešanice strahu in mladostnega ponosa. Odmevala je čez Idrijco, ko se je kolona premaknila.

Pot do Cerknega je bila dolga in naporna. Hodili so peš po blatnih kolovozih, ujeti vsak v svoje misli. Jakob je hodil z glavo, usmerjeno v tla. Njegove misli so ostale doma na kmetiji.

»Oče ne bo zmogel sam,« je potiho zamrmral Jakob, ko je stopal ob Petru. »Kdo bo spravil preostali les iz grape pred snegom? Oče ima bolan križ, brat pa je še premlad.«

Peter ga je pogledal in mu položil roko na ramo. »Sosedje bodo pomagali, Jakob. Na kmetih nihče ne ostane sam. Mene bolj skrbi to, kar slišim. Na Dunaju menda neprestano rožljajo z orožjem. Če nas potrdijo, ne bomo šli le korakat na dvorišča.«

Ob poti so se jim pridruževali novi obrazi. Iz Pluženj in Lazca so pritekale skupine fantov, prav tako opremljenih z rožmarinom. Skupaj so zdaj tvorili pisano, a nenavadno resno kolono, ki se je kot kača spuščala navzdol proti dolini. Mladostna razposajenost se je umikala tesnobi, bliže ko so bili cilju.

Ko so končno prispeli v Cerkno, je bil trg povsem drugačen kot običajno na sejemske dni. Bil je prepoln življenja, a hkrati prežet z naelektreno napetostjo. Pred naborno pisarno je vladal nepopisen hrup. Pomešali so se klici, živčni smeh, glasno petje tistih, ki so si pogum vlili z žganjem, in ostri ukazi. Častniki v cesarsko-kraljevih uniformah, z bleščečimi gumbi in strogimi pogledi, so z naperjenimi prsti brezbrižno usmerjali prestrašene hribovske fante.

Jakob in Peter sta v vrsti čakala pred vrati urada. Ko sta končno stopila v zadušljivo sobo, ju je zadel močan vonj. Pomešani so bili vonjave po potu, vlažnem usnju, mrazu, tobaku in ostrem uradnem črnilu. Za dolgo mizo so sedeli trije častniki, ob strani pa je stal zdravnik s sivimi lasmi.

Zdravniški pregled je bil hiter, mehanski in neizprosen. Fantje so morali sleči srajce. Vojaški zdravnik jih je meril, jim trkal po prsih, tehtal in z leseno napravo poslušal utrip srca. Nobenega sočutja ni bilo v njegovih očeh, le hladna ocena mesa za potrebe vojske.

»Potrjen!« je odjeknilo iz ust pisarja vsakič, ko je bil mladenič spoznan za sposobnega, sledil pa je glasen udarec pečata na papir.

Ko je pred komisijo stopil Jakob, so častniki le zadovoljno prikimali. Njegova široka ramena, močan prsni koš in mišičaste roke so bili popolno orodje za vojsko. Bil je idealen kandidat za nošenje težke puške in dolge pohode. Pisec je brez oklevanja vpisal njegovo ime.

Nato je stopil naprej Peter. Zdravnik ga je natančno pregledal, saj je bil na videz bolj nežen. A ko mu je potipal žilave roke in poslušal močan, umirjen utrip srca, je le rekel: »Tudi ta bo dober.«

Za oba je to pomenilo enak umik iz njunega dotedanjega sveta. Usoda je bila zapečatena. Čakalo ju je služenje cesarju Francu Jožefu – morda nekje v neskončnih, blatnih ravninah Galicije, morda v hrupnih garnizijah na Madžarskem ali pa v avstro-ogrski mornarici v Pulju.

Ko sta stopila nazaj ven, na cerkljanski trg, se je zdel zrak zunaj nekam drugačen, hladnejši. Nekateri fantje so se že zatekli v bližnjo gostilno, kjer so ob zvokih harmonike in z bokalih vina poskušali utopiti svoje skrbi in strah pred neznanim. Drugi so tiho sedeli na lesenih klopeh ob zidu in zrli predse.

Jakob in Peter sta se spogledala. Rožmarin v njunih klobukih je bil že nekoliko uvel od dolge poti in tesnobe. Nobeden od njiju ni rekel ničesar, a oba sta vedela: njuna brezskrbna mladost se je pravkar končala. Stopila sta na pot, ki jo bo krojila velika, neizprosna zgodovina.

Nobeden od njiju pa si tistega jesenskega dne leta 1911 ni mogel niti v najbolj divjih sanjah predstavljati, da bo ta uradni cesarski nabor le kratek uvod v strašno, krvavo svetovno morijo. Da bo ta ista vojska le nekaj let kasneje njune domače hribe spremenila v bližino krvave soške fronte in za vedno zbrisala svet, kot so ga poznali do takrat.