Dolinski iz Otaleža: Izgubljeni sin Amerike

Dolinski iz Otaleža: Izgubljeni sin Amerike

V hriboviti vasi Otalež, kjer se strma pobočja v ostrih grapah spuščajo proti globoki strugi Idrijce, je življenje na začetku 20. stoletja narekoval neusmiljen ritem narave. Franc Vehar, po domače Dolinski, je bil mladenič trdnih rok in nemirnega duha. Vsak pogled skozi majhno okno domače hiše mu je razkril isto podobo: trdo, kamnito zemljo, ki je komaj prehranila velike družine, in visoke hribe, ki so zapirali obzorje. V zraku je visela revščina, pomešana z vonjem po vlažnem gozdu, dimu iz ognjišč in senu. Med mladimi fanti v vasi se je vse pogosteje šepetalo o tisti daljni, skoraj pravljični deželi čez lužo, kjer baje denar leži na cestah in kjer si lahko vsak trden delavec ustvari dostojno življenje.

Slovo od domače grude, tistega septemberskega dne, leta gospodovega 1906, je bilo težko in bridko, zavito v zgodnje jutranje megle, ki so se valile po dolini. Na dvorišču hiše Dolinskih se je zbrala vsa rodbina. Ko se je poslavljal od matere pod staro hruško, mu je ta v žep potisnila majhno, z obledelo nitjo vezeno podobico svete Katarine, zavetnice otaleške cerkve.

»Piši, France, ne pozabi na nas,« so bile njene zadnje besede, pomešane s tihim ihtenjem. Oče pa je Francu z resnim obrazom, a drhtečimi rokami stisnil desnico in mu za popotnico izročil zadnje prihranke. Franc je v roki stiskal skromno leseno potovalno skrinjo, v kateri so bili le hleb domačega kruha, kos prekajenega mesa, par volnenih nogavic in podoba svetnika za varstvo na poti. Ko se je obrnil, da bi odšel, so ga spremljali zvonovi otaleške cerkve. Odzvanjali so v slovo, kot bi slutili, da se fant nikoli več ne bo vrnil pod domači klobuk.

»Kmalu pošljem prve dolarje!« jim je samozavestno obljubil, se obrnil in jo peš mahnil navzdol proti dolini Idrijce.

Na poti do vlaka se je Franc odpravil skupaj s sosedi, s katerimi so si delili isto usodo in isti strah pred neznanim. Iz Otaleža se je na pot odpravljal Jakob Brejc z ženo Frančiško. V naročju sta tesno stiskala svojega komaj 10 mesecev starega sinčka Franca, ki je bil premlad, da bi razumel, zakaj zapuščajo varno zavetje domačih hribov. Pridružila se jim je še Katarina Peternelj, mlado dekle iz sosednje vasi Plužnje, ki je prav tako zbrala pogum za pot čez ocean. Skupaj so tvorili majhno cerkljansko bratovščino, ki je v jutranji megli zapuščala domače kraje.

Pot jih je vodila proti Trstu, velikemu in hrupnemu pristanišču avstro-ogrskega cesarstva, kjer je v zraku dišalo po soli, katranu in kavi. Tam, ob tržaškem nabrežju, jih je čakal mogočni parnik Gerty, ponos družbe Austro-Americana. Za hribovce, ki dotlej niso videli večje vode od Idrijce, je bil pogled na železnega velikana hkrati veličasten in strah vzbujajoč.

Vkrcali so se skozi ozka stranska vrata, kjer so jih usmerili v najnižji, tretji razred – v mračno podpalubje. Tam, med stotinami drugih revnih izseljencev, ki so v Trst pribežali z vseh koncev monarhije, je vladal neznosen vonj po zatohlem, morski slabosti in premogu. Ladijski vijak je neutrudno tolkel ob morje, valovi so premetavali masivni trup, potniki iz istega konca pa so se držali tesno skupaj. Jakob in Frančiška sta v tesni, zadušljivi leseni niši izmenično pestovala malega Franca, ki je ob nenehnem nihanju ladje neutrudno jokal. Mlada Katarina Peternelj je stiskala svoj rožni venec in tiho molila, Franc Vehar pa je v temi strmel v nizek strop in v mislih predeloval podobe Otaleža. Ko je postalo neznosno, so si razdelili kos prekajenega mesa in domačega kruha, ki so ga prinesli s seboj. Gerty je rezala valove Sredozemlja, pustila za seboj Gibraltar in zaplula na odprti Atlantik, kjer so se dnevi zlili v dolge, izčrpavajoče tedne negotovosti.

Po dolgih, izčrpavajočih tednih na oceanu se je pred njimi končno dvignil New York. Pogled na Kip svobode je med utrujenimi potniki sprožil val olajšanja in glasnih vzklikov. Sledil je pristanek na Ellis Islandu – otoku solz in upanja. Franc se je znašel v ogromni, odmevajoči dvorani, kjer si uradniki v uniformah kričali ukaze v angleščini, ki je nihče izmed njih ni razumel. Zdravniki s kredo v rokah so hitro pregledovali oči, roke in pljuča prišlekov. Vsaka napačna oznaka s kredo na plašču bi lahko pomenila vrnitev domov. Franc je s stisnjenimi zobmi in hitro utripajočim srcem uspešno prestal preglede. Ko so uradniki v njegove dokumente z nerodnimi črkami zapisali njegovo ime, je uradno stopil na ameriška tla.

Vir-The Statue of Liberty — Ellis Island Foundation

Tukaj pa se je pot skupine izza Cerkljanskega za kratek čas razšla le po papirjih, saj jih je skupni cilj vse vlekel na isto območje v osrčje države Illinois, proti mestu LaSalle. Ko so prispeli tja, jih je pričakalo okolje, popolnoma drugačno od mirnih idrijskih hribov. LaSalle je bil pravi industrijski pekel in raj hkrati: zrak je bil gost od žveplenega dima, visoki dimniki tamkajšnjih cinkarn in rudnikov so neprestano bruhali ogenj in saje, ulice pa so bile polne blata, konjskih vpreg in glasnega hrupa strojev.

Toda v tem tujem in surovem svetu niso bili povsem sami. V LaSalleu sta jih z olajšanjem in odprtimi rokami pričakala znana obraza, ki sta tja prispela že nekaj let prej in si že utrla prve poti. Jakoba, Frančiško in malega Franca je objel John Vogrich, Frančiškin brat, ki je iz rodnih Masor odpotoval v Ameriko že leta 1901. Mlado Katarino Peternelj pa je med hrupno množico na postaji zanesljivo pričakal njen brat Johann Peternelj. Za vse potnike je bila ta varna družinska zavetniška mreža neprecenljiva tolažba na začetku novega življenja, medtem ko se je Franc Vehar hitro podal med preostale rudarje.

Franc je kmalu dobil delo v enem izmed lokalnih premogovnikov. Vsako jutro se je z majhno svetilko na klobuku spustil v globoko, vlažno in popolnoma temno rudniško jamo. Delo pod zemljo je bilo neizprosno: s krampom v roki je v ozkih rovih klečal ali ležal na boku ter kopal premog, medtem ko so nad njegovo glavo škripali leseni podporni stebri. Prah mu je snel obraz in pljuča, a misel na zaslužek ga je držala pokonci.

Prvih nekaj mesecev je domov v Otalež še poslal kakšen dolar in pismo, napisano z oglato, kmečko pisavo, v katerem je opisoval to čudno in surovo življenje. Doma so si pisma brali ob večerih pri petrolejki. Franc je postal ponos vasi, dokaz, da se tam zunaj da preživeti in uspeti.

Potem pa je nastopila več mesečna tišina. Pisma so nehala prihajati, tistega leta 1909.

Dnevi so se prevesili v tedne, tedni v mesece, pisma pa ni bilo od nikoder. Mati je vsak dan hodila k podružnični cerkvi svete Katarine, molila za svojega fanta in z vrha hriba zrla po cesti v dolini, češ, morda pa se prikaže poštar. Vendar poštarja z znamkami z dalnje Amerike ni bilo več. Franc Vehar je preprosto izginil v črnih rovih LaSallea ali pa ga je odnesel neustavljivi tok neštetih priseljencev, ki so v Ameriki iskali srečo in pri tem izgubili svojo preteklost.

V Ameriki pa ni bil sam v svojih koreninah. Njegov bratranec John Eržen, fant iz sosednje Nove Oselice, si je že pred časom ustvaril življenje na ameriških tleh. Ko je novica o Frančevem molku dosegla Johna, ga je stisnilo pri srcu. Vedel je, kako hitro lahko velika Amerika pogoltne človeka. John je začel svojo osebno misijo. Ob večerih, ko je utrujen sedel za mizo po napornem delavniku, je pisal pisma uredništvom slovenskih časopisov v Ameriki. Prosveta in Glas naroda sta bila takrat edina vez med raztresenimi rojaki. V teh časopisih so se med novicami o politiki in delavskih stavkah redno pojavljali Johnovi oglasi: 

Vir-Glas naroda (New York)28.11 1916 št.280

Vir-Prosveta (Chicago)29.12 1926 304

John je vsak teden z upanjem prelistaval sveže izvode časopisov, upajoč, da bo med vrsticami zagledal znano ime ali odgovor kakšnega rudarja, ki je s Francom delil kruh v jami. A časopisi so prinašali le novice iz drugih krajev, odgovora o Francu pa od nikoder. Zgodba o Dolinskemu iz Otaleža is tako ostala ujeta med tisoče drugih neznanih usod slovenskih fantov, ki so s seboj v ameriško zemljo odnesli skrivnost svojega konca.

Franc Vehar, Dolinski iz Otaleža, je v prostranstvih Amerike izginil kot kaplja v oceanu. Za njim ni ostalo nobenega uradnega zapisa, nobene grobnice, nobenega potomca, ki bi vedel za njegove korenine pod Cerkljanskim hribovjem.

V domači vasi je spomin nanj živel še desetletja skozi zgodbe starejših, ki so ob dolgih zimskih večerih radi pripovedovali o pogumnem fantu, ki je odšel iskat srečo čez lužo, a ga je ta divja, tuja dežela za vedno vzela k sebi. Njegovo ime je ostalo zapisano le v starih farnih knjigah in v tihem spominu domače zemlje, iz katere je izšel.