Naši v Ameriki-Franc Vehar

V hriboviti vasi Otalež, kjer se strma pobočja v ostrih grapah spuščajo proti globoki strugi Idrijce, je življenje na začetku 20. stoletja narekoval neusmiljen ritem narave. Franc Vehar, po domače Dolinski, je bil mladenič trdnih rok in nemirnega duha. Vsak pogled skozi majhno okno domače hiše mu je razkril isto podobo: trdo, kamnito zemljo, ki je komaj prehranila velike družine, in visoke hribe, ki so zapirali obzorje. V zraku je visela revščina, pomešana z vonjem po vlažnem gozdu, dimu iz ognjišč in senu. Med mladimi fanti v vasi se je vse pogosteje šepetalo o tisti daljni, skoraj pravljični deželi čez lužo, kjer baje denar leži na cestah in kjer si lahko vsak trden delavec ustvari dostojno življenje.

Slovo od domače grude je bilo težko in bridko, zavito v zgodnje jutranje megle, ki so se valile po dolini. Na dvorišču hiše Dolinskih se je zbrala vsa rodbina. Ko se je poslavljal od matere pod staro hruško, mu je ta v žep potisnila majhno, z obledelo nitjo vezeno podobico svete Katarine, zavetnice otaleške cerkve.

»Piši, France, ne pozabi na nas,« so bile njene zadnje besede, pomešane s tihim ihtenjem. Oče pa je Francu z resnim obrazom, a drhtečimi rokami, stisnil desnico in mu na pot popotnico izročil zadnje prihranke. Franc je v roki stiskal skromno leseno potovalno skrinjo, v kateri so bili le hleb domačega kruha, kos prekajenega mesa, par volnenih nogavic in podoba svetnika za varstvo na poti. Ko se je obrnil, da bi odšel, so ga spremljali zvonovi otaleške cerkve, ki so odzvanjali v slovo, kot bi slutili, da se fant nikoli več ne bo vrnil pod domači klobuk.

»Kmalu pošljem prve dolarje« jim je samozavestno obljubil, se obrnil in jo peš mahnil navzdol proti dolini Idrijce, od koder ga je pot vodila proti Trstu in naprej na krov velike prekooceanske parnike.

Na poti do vlaka se je Franc srečal s sosednjo družino Brejc. Tudi oni so za seboj puščali vse, kar so poznali. 

 Vkrcali so se na ladjo, kjer so jim dodelili prostore v najnižjem, tretjem razredu – v podpalubju. Tam, med stotinami drugih revnih izseljencev iz vseh koncev Evrope, je vladal neznosen vonj po zatohlem, slabosti in premogu. Ladijski vijak je neutrudno tolkel ob morje, valovi so premetavali masivni trup, Franc pa je v temi poslušal jok otrok in molitve v različnih jezikih, medtem ko je v mislih predeloval podobe Otaleža.

Po dolgih, izčrpavajočih tednih na oceanu se je pred njimi končno dvignil New York. Pogled na Kip svobode je med utrujenimi potniki sprožil val olajšanja in glasnih vzklikov. Sledil je pristanek na Ellis Islandu – otoku solz in upanja. Franc se je znašel v ogromni, odmevajoči dvorani, kjer so uradniki v uniformah kričali ukaze v angleščini, ki je nihče izmed njih ni razumel. Zdravniki s kredo v rokah so hitro pregledovali oči, roke in pljuča prišlekov. Vsaka napačna oznaka s kredo na plašču bi lahko pomenila vrnitev domov. Franc je s stisnjenimi zobmi in hitro utripajočim srcem uspešno prestal preglede. Ko so uradniki v njegove dokumente z nerodnimi črkami zapisali njegovo ime, je uradno stopil na ameriška tla.

Vir-Ellis island passenger

Tukaj pa se je pot skupine iz Otaleža razšla. Družina Brejc je krenila v svojo smer, Franca pa je pot, ob boku drugih rudarjev in delavcev, peljala globoko v notranjost države Illinois. Ko je prispel v LaSalle, ga je pričakalo mesto, popolnoma drugačno od mirnih idrijskih hribov. LaSalle je bil pravi industrijski pekel in raj hkrati: zrak je bil gost od žveplenega dima, visoki dimniki tamkajšnjih cinkarn in rudnikov so neprestano bruhali ogenj in saje, ulice pa so bile polne blata, konjskih vpreg in glasnega hrupa strojev. Franc je hitro dobil delo v enem izmed lokalnih premogovnikov. Vsako jutro se je z majhno svetilko na klobuku spustil v globoko, vlažno in popolnoma temno rudniško jamo. Delo pod zemljo je bilo neizprosno: s krampom v roki je v ozkih rovih klečal ali ležal na boku ter kopal premog, medtem ko so nad njegovo glavo škripali leseni podporni stebri. Prah mu je snel obraz in pljuča, a misel na zaslužek ga je držala pokonci.

Prvih nekaj mesecev je domov v Otalež še poslal kakšen dolar in pismo, napisano z oglato, kmečko pisavo, v katerem je opisoval to čudno in surovo življenje. Doma so si pisma brali ob večerih pri petrolejki. Franc je postal ponos vasi, dokaz, da se tam zunaj da preživeti in uspeti.

Potem pa je nastopila tišina. Pisma so nehala prihajati, tistega leta 1906.

Dnevi so se prevesili v tedne, tedni v mesece, pisma pa ni bilo od nikoder. Mati je vsak dan hodila k podružnični cerkvi svete Katarine, molila za svojega fanta in z vrha hriba zrelo zrla po cesti v dolini, češ, morda pa se prikaže poštar. Vendar poštarja z znamkami z daljne Amerike ni bilo več.

Franc Vehar je preprosto izginil v črnih rovih LaSallea ali pa ga je odnesel neustavljivi tok neštetih priseljencev, ki so v Ameriki iskali srečo in pri tem izgubili svojo preteklost.

V Ameriki pa ni bil sam v svojih koreninah. Njegov bratranec John Eržen, fant iz sosednje Nove Oselice, si je že pred časom ustvaril življenje na ameriških tleh. Ko je novica o Frančevem molku dosegla Johna, ga je stisnilo pri srcu. Vedel je, kako hitro lahko velika Amerika pogoltne človeka. John je začel svojo osebno misijo. Ob večerih, ko je utrujen sedel za mizo po napornem delavniku, je pisal pisma uredništvom slovenskih časopisov v Ameriki. Amerikanski Slovenec in Glas naroda sta bila takrat edina vez med raztresenimi rojaki. V teh časopisih so se med novicami o politiki in delavskih stavkah redno pojavljali Johnovi oglasi: "Kdor bi vedel kaj o Francu Veharju, po domače Dolinskemu iz Otaleža, nazadnje delavcu v rudniku LaSalle, naj to sporoči njegovemu bratrancu..." John je vsak teden z upanjem prelistaval sveže izvode časopisov, upajoč, da bo med vrsticami zagledal znano ime ali odgovor kakšnega rudarja, ki je s Francom delil kruh v jami. A časopisi so prinašali le novice iz drugih krajev, odgovora o Francu pa od nikoder. Zgodba o Dolinskemu iz Otaleža je tako ostala ujeta med tisoče drugih neznanih usod slovenskih fantov, ki so s seboj v ameriško zemljo odnesli skrivnost svojega konca.

Franc Vehar, Dolinski iz Otaleža, je v prostranstvih Amerike izginil kot kaplja v oceanu. Za njim ni ostalo nobenega uradnega zapisa, nobene grobnice, nobenega potomca, ki bi vedel za njegove korenine pod Cerkljanskim hribovjem.

V domači vasi je spomin nanj živel še desetletja skozi zgodbe starejših, ki so ob dolgih zimskih večerih radi pripovedovali o pogumnem fantu, ki je odšel iskat srečo čez lužo, a ga je ta divja, tuja dežela za vedno vzela k sebi. Njegovo ime je ostalo zapisano le v starih farnih knjigah in v tihem spominu domače zemlje, iz katere je izšel.