Svobodne duše pod strmimi pobočji

Svobodne duše pod strmimi pobočji

Hladen objem nad vasjo

Jutranja megla se je tistega novembrskega dne leta 1928 leno valila čez strma, gola pobočja nad Idrijsko-Cerkljanskim hribovjem. Kot gosta, siva odeja je ovijala majhno vasico Lazec v hladen, vlažen objem, iz katerega se hiše niso mogle iztrgati. Zima je tisto leto potrkala na vrata nenavadno zgodaj. Mraz, ki je briil skozi razpoke slabo zatesnjenih oken vaške šole, pa ni bil povezan le z vremenom. Bil je oprijemljiv, težek mir, ki je dušil vsak poskus otroške razigranosti.

Na čelu učilnice, pred velikim lesenim razpelom, ki je tam viselo že desetletja, in povsem novo, bleščečo sliko fašističnega voditelja Benita Mussolinija, je nepremično stala gospodična Signorina Orlando Francesca. Bila je suha, koščena ženska v zgodnjih tridesetih letih. Njena zunanjost je izžarevala popolno disciplino; vedno je bila oblečena v strogo zapeto, dolgo črno obleko, njeni temni lasje pa so bili stisnjeni v nizko, brezhibno urejeno figo, iz katere ni ušel niti en pramen.

V Lazec je prispela pred dvema letoma iz sončne, valovite Toskane. Prišla je kot del strogega, sistemskega italijanskega načrta za asimilacijo in poitalijančevanje obmejnih območij – nasilnega procesa, ki so mu prestrašeni domačini med štirimi stenami šepetaje pravili raznarodovanje. Že z dekretom so jim vzeli slovenska imena, prepovedali njihove pesmi in javno rabo maternega jezika. Šola je postala glavno bojišče za duše naslednje generacije.

Jezik "civilizacije"

Francesca je stopila korak naprej. Njeni usnjeni čevlji z visoko peto so ostro, ritmično udarili ob zrabljena lesena tla in zvok je odjeknil kot strel. V desni roki je mrcvarila dolgo, težko leseno ravnilo, s katerim je udarjala ob dlan. Pred njo je v treh vrstah sedelo petnajst prestrašenih otrok iz Lazca. Njihovi obrazi so bili rdeči od mraza, prsti, ki so štrleli iz pletenih rokavic brez prstov, pa otrpli.

»Silenzio!« je odjeknil njen glas. Bil je oster in visok, prerezal je tišino v hladni sobi. »V tej učilnici se govori samo v jeziku civilizacije! V jeziku kraljevine Italije! Vsak drug zvok je žalitev za državo.«

S predirnim pogledom je preletela vrsto in se ustavila pri zadnji klopi. Tam je sedel desetletni Janez. Njegove roke so bile grobe, razpokane in umazane od kmečkega dela; še pred svitom je moral doma v hlevu pomagati očetu krmiti živino, preden se je podal na pešpot do šole. Fant, misleč, da ga učiteljica ne vidi, se je nagnil k svojemu sosedu in tiho, komaj opazno zašepetal: »Mi posodiš radirko?!«

Francescina ušesa, ki so bila v teh dveh letih izurjena do skrajnosti za lovljenje prepovedanih slovanskih zvokov, so v trenutku zaznala tujo besedo. Z dvema dolgima, besnima korakoma je bila ob njegovi klopi. Leseno ravnilo je z glasnim pokom udarilo ob mizo, le nekaj milimetrov stran od fantičevih prestrašenih prstov. Otroci v prvih klopeh so prestrašeno trznili in sklonili glave.

»Kako si rekel?« je zaječala v hitri italijanščini, njene oči so se zožile v dve ostri, nevarni reži. »Giovanni! Kolikokrat moram ponoviti? Tvoje ime ni Janez, ti si Giovanni! V tej šoli in v tej državi ni prostora za tisto vašo barbarsko, hribovsko govorico!«

Nevidni zidovi

Janez je nepremično gledal v lesene letnice na mizi. Ustnice so se mu tresle od mešanice strahu in pritajenega besa, a je trmasto molčal. Dobro je vedel, kaj sledi, če bo poskusil odgovoriti ali se braniti v slovenščini. Kazni so bile neusmiljene: klečanje na ostri koruzi v kotu učilnice, javno sramotenje ali pa boleči, pekoči udarci s šibo po oteklih dlaneh.

»Reci: Io parlo solo italiano,« je zahtevala učiteljica. Ker fant ni takoj odprl ust, mu je s konico lesenega ravnila grobo dvignila brado, da so se njene oči zarile v njegove.

»Io... parlo... solo... italiano,« je s težavo izjecljal fant. Besede so zvenele zlomljeno, tuje in težko. V očeh so se mu nabirale solze ponižanja, a jih ni pustil teči.

Francesca se je s kretnjo zadoščenja obrnila in se s počasnimi koraki vrnila k tabli. V resnici pa njen bes ni bil usmerjen le proti desetletnemu dečku. Bil je globok, podzavesten odraz njene lastne, neznosne osamljenosti. Lazec je bil zanjo divji, hribovski svet na robu sveta, odrezan od vsega, kar je ljubila v Toskani. Tukaj ni bilo opernih hiš, toplih večerov in uglajenih pogovorov. Domačini so jo gledali s tihim, ledenim odporom.

Ko je hodila po vasi, so klepetajoče matere ob vodnjaku v trenutku utihnile. Moški s klobuki so namenoma pogledali stran in pljunili na tla, ko je šla mimo. Nihče ji ni ponudil skodelice mleka ali tople besede. Bila je ujetnica imperialističnega sistema, ki ga je zvesto izpolnjevala, medtem ko je samo sebe slepila, da prinaša »kulturo« med hribovske divjake. A ta kultura je dišala po prisili in strahu.

Trdna korenina

»Prepišite naslednje stavke,« je ukazala s hladnim glasom. S kredo je začela z močnimi, agresivnimi potezami pisati po črni tabli: Il Duce è il naš salvatore. L'Italia è la nostra patria. (Il Duce je naš rešitelj. Italija je naša domovina.)

Zunaj je medtem skozi sivo meglo začel naletavati prvi gost sneg. Snežinke so se lepile na okensko steklo in se hitro topile. Skozi motno okno je Janez opazoval visoke, mogočne gore v daljavi. Ti sivi vrhovi so kljubovali viharjem, vetrovom in vojskam že stoletja. Bili so tam dolgo pred Mussolinijem in vedel je, da bodo tam ostali tudi po njem.

V fantu se je prebudil ponos. Vedel je, da bo takoj, ko bo popoldne prestopil šolski prag in z vso močjo stekel po strmi, zasneženi poti domov, spet postal Janez. Doma, v varni izbi ob topli krušni peči, se bo z očetom in materjo spet smejal. Tam bodo spet glasno, svobodno in ponosno govorili slovensko. Oče bo izza tramu potegnil skrito, prepovedano knjigo s slovensko besedo, mati pa bo tiho zapela domačo pesem, ki so jo peli njihovi dedki.

Signorina Francesca je s svojim lesenim ravnilom in fašističnimi dekreti morda res nadzorovala njihova prestrašena telesa, njihove šolske klopi in zvezke v Lazcu. A duše teh hribovskih otrok so ostale divje, svobodne in zveste svoji zemlji – globoko zakoreninjene in daleč izven dosega njenega lesenega ravnila.