Jutranja megla se je tistega novembrskega dne leta 1929 leno valila čez strma pobočja nad Cerknim in ovijala majhno vasico Lazec v hladen, vlažen objem.
Zima je potrkala zgodaj, in v vaški šoli je vladal mraz, ki ni bil povezan le z vremenom. Na čelu učilnice, pred velikim lesenim razpelom in sliko fašističnega voditelja Benita Mussolinija, je stala gospodična Signorina Vittoria Marchetti. Bila je suha ženska v zgodnjih tridesetih letih, vedno oblečena v strogo zapeto črno obleko, z lasmi, stisnjenimi v nizek, brezhiben figo.
V Lazec je prišla iz sončne Toskane kot del strogega italijanskega načrta za asimilacijo in poitalijančevanje obmejnih območij – procesa, ki so mu domačini pravili raznarodovanje.
Vittoria je stopila korak naprej, njeni usnjeni čevlji so ostro udarili ob lesena tla. V roki je držala dolgo leseno ravnilo. Pred njo je sedelo petnajst prestrašenih otrok iz Lazca ."Silenzio!" je odjeknil njen glas skozi hladno sobo. "V tej učilnici se govori samo v jeziku civilizacije. V jeziku kraljevine Italije!"
Pogledala je proti zadnji klopi, kjer je sedel desetletni Janez. Njegove roke so bile grobe od kmečkega dela, obraz pa umazan od saj, saj je moral doma še pred svitom pomagati očetu v hlevu. Fant je tiho zašepetal svojemu sosedu: "Mi posodiš firbc?!" (radirko).Vittorijina ušesa, izurjena za lovljenje prepovedanih slovanskih zvokov, so v trenutku zaznala tujo besedo. Z dvema dolgima korakoma je bila ob njegovi klopi. Ravnilo je z glasnim pokom udarilo ob les, le nekaj centimetrov od fantičevih prstov. Otroci so trznili. "Kako si rekel?" je zaječala v italijanščini, njene oči so se zožile v dve ostri reži. "Giovanni! Kolikokrat moram ponoviti? Tvoje ime ni Janez, ti si Giovanni! In v tej šoli ni prostora za tisto vašo barbarsko govorico!"
Janez je gledal v tla. Ustnice so se mu tresle, a je molčal. Vedel je, kaj sledi, če bo poskusil odgovoriti v slovenščini – sledilo bi klečanje na koruzi v kotu ali pa boleči udarci s šibo po dlaneh."Reci: Io parlo solo italiano," je zahtevala stroga učiteljica in mu dvignila brado s konico ravnila."Io... parlo... solo... italiano," je s težavo izjecljal zlomljeno italijanščino, medtem ko so se mu v očeh nabirale solze. Vittoria se je obrnila in se vrnila k tabli. V resnici njen bes ni bil usmerjen le proti otrokom; bil je odraz njene lastne osamljenosti. Lazec je bil zanjo divji, hribovski svet, odrezan od vsega, kar je poznala. Domačini so jo gledali s tihim odporom in sovraštvom. Ko je hodila po vasi, so matere utihnile, moški pa so pljuvali na tla, ko je šla mimo. Nihče se ni pogovarjal z njo. Bila je ujetnica sistema, ki ga je zvesto izpolnjevala, misleč, da prinaša kulturo med "hribovske divjake"." Prepišite naslednje stavke," je ukazala in s kredo začela z močnimi potezami pisati po črni tabli: Il Duce je naš rešitelj. Italija je naša domovina.
Zunaj je začel naletavati prvi sneg. Skozi okno je Janez opazoval gore, ki so kljubovale viharjem že stoletja. Vedel je, da bo takoj, ko bo prestopil šolski prag in stekel po strmi poti domov, spet postal Janez. Doma, ob topli peči, bo z očetom in materjo spet glasno in ponosno govoril slovensko, bral skrite knjige in pel domače pesmi.Signorina Vittoria je morda nadzorovala njihova telesa in njihove šolske klopi v Lazcu, a duše teh hribovskih otrok so ostale svobodne in zveste svoji zemlji, daleč izven dosega njenega lesenega ravnila.
Ni komentarjev:
Objavite komentar