Pismo

 Lazec,  jeseni leta 1902.

Skozi majhno okno lesene kmečke izbe je sijala medla svetloba petrolejke. Zunaj je jesen že neusmiljeno brenčala skozi krošnje dreves in prinašala hladen gorski zrak. Za masivno hrastovo mizo je sedel Jernej, zdelan od celodnevnega dela v gozdu. Njegove roke, polne žuljev in zamazane s smolo, so nerodno držale tanko pero. Pred njim je ležal kos grobega, rahlo rumenega papirja – dragocenost, ki jo je prejšnji teden kupil na sejmu v Idriji .Globoko je vzdihnil, pomočil pero v črnilo in začel pisati pismo bratu Alojziju, ki je pred tremi leti odšel s trebuhom za kruhom v daljno Ameriko, v rudnike v Pennsylvaniji.

Lazec, 14. oktobra 1902

Ljubi moj brat Alojzij .

Prejel sem tvoje pismo in tistih nekaj dolarjev, ki si jih poslal po pošti. Bog ti povrni tvojo dobroto! Tukaj na Lazcu je zimska sapa že potrkala na vrata. Letošnja letina je bila slaba, krompir je zgnil v zemlji zaradi poletnega deževja, oves pa nam je potolkla toča, ravno ko je bil zrel za košnjo. Če ne bi bilo tvoje pomoči, ne vem, kako bi prehranil otroke in mater skozi prihajajoče mesece. Oče so opešali. Noge jih ne nesejo več do gozda. Večino dni presedijo ob peči in prebirajo stare bukve, njihove misli pa večkrat odtavajo k tebi. Pogosto me vprašajo, če je tam čez lužo res vse tako veliko in svetlo, kot pišeš. Jaz jim pritrdim, čeprav si v svojem srcu težko predstavljam mesta, kjer hiše segajo do neba in kjer namesto konj vozijo železni vozovi brez vprege. V vasi je nemirno. Davki pritisnejo vsako leto bolj, cesarska gospoda nima usmiljenja do nas, hribovcev. Veliko mladih fantov iz naših krajev že govori, da bodo spakirali lesene kovčke in odšli za teboj. Tudi mladi sosedov France se odpravlja na pot prihodnjo pomlad. Pravi, da je zemlja tukaj izpeta in da daje več kamenja kot kruha. A kljub vsemu, Matija, dom ostaja dom. Ko zvečer posije luna na naš Lazec in se megla spusti v dolino, je tukaj še vedno tisti mir, ki ga ti v tistih hrupnih rudarskih mestih verjetno najbolj pogrešaš. Lipa pred hišo, pod katero sva se kot otroka igrala, še stoji, čeprav ji je lanski vihar odlomil najdebelejšo vejo . Piši nam kmalu, predvsem pa pazljivo hodî tam spodaj v črni zemlji. Mati vsak večer molijo rožni venec za tvoje zdravje.

Ostani zdrav in naj te čuva Bog !Tvoj brat, Jernej

Jernej je previdno odložil pero. Počakali je, da se je črnilo posušilo, nato pa papir skrbno prepognil na tretjine. Zapečatil in kolikor se je le dalo razločno pisavo napisal naslov v Ameriki.

Naslednje jutro bo moral vstati še pred svitom. Čakala ga je dolga pot peš navzdol v dolino, do najbližje poštne postaje, da pismo odda na pot čez širni ocean. S seboj je nesel kos domačega kruha in neomajno upanje, da bo glas iz rodnega Lazca našel pot do brata.