V gostilni Jernejc na Logu pri Otaležu je bilo tistega jesenskega večera leta 1912 nenavadno živahno. Vonj po toplem golažu, domačem kruhu in tobaku je polnil izbo, v kateri so se zbrali domači možje, kmetje in delavci iz okoliških hribov.
V zraku je bilo čutiti napetost. Avstrijsko cesarstvo se je soočalo s političnimi pretresi, val delavskega gibanja pa je pljusknil celo v te odmaknjene gorske kraje. Zborovanje je sklical Jernej Vogrič. Med ljudmi je bil znan kot odločen in razgledan mož, njegovi politični nasprotniki iz vplivnega klerikalnega tabora pa so mu z zbadljivim tonom pravili »Amerikanec«. Vogrič je namreč nekaj let preživel na delu čez lužo. Iz rudarskih mest Chicaga se ni vrnil le z nekaj prihranjenimi dolarji, temveč s polno glavo novih idej o delavskih pravicah, sindikatih in socialni pravičnosti. Za lokalne veljake in kaplane je bil nevaren hujskač, za izkoriščane hlapce in obubožane kmete pa glasnik boljšega jutri.
Jernej je stopil na leseno klop ob oknu, da bi ga vsi videli. Njegova postava je bila krepka, obraz zagorel od sonca in vetra, oči pa so mu živele v goreči zavzetosti. Potrkal je s kozarcem ob mizo, da bi umiril klepet »Bratje in sosedje!« je zadonel njegov glas, prekaljen v ameriških sindikalnih dvoranah. »Hvala, da ste prišli v takem številu. Nekateri pravijo, da rdeča zastava ne sodi v te hribe. Pravijo, da smo socialdemokrati brezbožniki, ki hočejo uničiti postavo. A vas vprašam – ali je pravična postava tista, ki od kmeta terja zadnji krajcar, medtem ko gospoda v mestih in gradovih živi v obilju? «Med zbranimi je zašumelo. Nekaj starejših kmetov je nezaupljivo pokimalo, mlajši fantje pa so z odprtimi usti poslušali vsako besedo.
Vogrič je nadaljeval, pri čemer je spretno prepletal lokalne težave s svetovnim delavskim bojem. Govoril je o pomenu izobraževanja, o krčenju davkov za male posestnike in o splošni volilni pravici, ki bi morala pripadati vsakemu človeku, ne glede na premoženje.
Nenadoma so se vrata gostilne hrupno odprla. Na pragu sta se pojavila dva možakarja, znana podpornika lokalnega klerikalnega tabora, ki sta po navodilu zanesenjakov iz bližnjega trga prišla motit shod.»Ne poslušajte ga!« je zavpil večji med njima in uperil prst proti Vogriču. »Ta 'Amerikanec' vam bo pobral še tisto malo vere, kar vam je ostalo! Iz Amerike je prinesel le tujo pamet in nemir! «V gostilni je nastala grobna tišina. Lastnik gostilne Jernejc je zaskrbljeno prijel za težek lesen valjar pod šankom, pripravljen, da prepreči najhujše. Vendar je Vogrič le mirno stopil s klopi in stopil korak bliže prišlekoma. »Res je, iz Amerike sem prišel,« je dejal z mirnim, a odločnim glasom. »Tam sem videl, kaj zmorejo ljudje, ko stopijo skupaj. Videl sem, da se rudarji, kmetje in delavci ne ločijo po tem, iz katere fare so, ampak po tem, ali so lačni ali siti. Jaz ne prinašam nemira, sosed. Prinašam zavedanje, da imajo naši otroci pravico do šole in boljšega življenja, ne pa da bodo večni hlapci na tuji zemlji. «Zbrani možje so začeli glasno odobravati. Nekdo v ozadju je udaril s pestjo po mizi: »Tako je, Jernej ima prav!«
Provokatorja sta spoznala, da je večina na strani »Amerikanca«. Obrnila sta se in brez besed izginila v hladno jesensko noč. Zborovanje se je nadaljevalo pozno v noč. Podpisali so ustanovno listo lokalnega izobraževalnega društva in sklenili, da se ponovno srečajo. Ko so se luči v gostilni Jernejc končno ugasnile, je Jernej Vogrič stopil na plano. Pogledal je proti Otaležu in okoliškim hribom, ki so spali pod zvezdnim nebom. Vedel je, da bo boj dolg in težak, a seme socialne demokracije je bilo tistega večera na Logu nepreklicno posejano.
Ni komentarjev:
Objavite komentar