Pomlad kulturnega prebujanja

 Pomlad kulturnega prebujenja pod Bevkovim vrhom

Zima leta 1945/1946 je bila v hribovitih vaseh Cerkljanskega dolga in ostra, a v srcih prebivalcev Otaleža in Jazen je tlelo nekaj, česar sneg in povojno pomanjkanje nista mogla zadušiti. Nad njunimi domovi je mogočno bdela silhueta Bevkovega vrha, ki je stoletja kljuboval vremenskim ujmam in zgodovinskim viharjem. Vojna ujma, ki je globoko zarezala v te hribe, se je končno umaknila. Za seboj je pustila osiromašene kmetije, prazne skednje in težke spomine, a hkrati tudi neizmerno olajšanje ter željo po novem, svobodnem življenju.

Ljudje so v dolgih letih fašističnega zatiranja in vojnega pustošenja najbolj pogrešali tisto, kar jih je od nekdaj združevalo: prosto izraženo domačo besedo, slovensko pesem in odprt prostor za druženje. V zgodnjih spomladanskih dneh leta 1946 se je med naprednimi domačini začela rojevati misel, da obnova vasi ne sme biti le materialna, temveč predvsem duhovna. Kultura je bila tista vez, ki je morala znova povezati sosede pod Bevkovim vrhom, vrniti veselje na obraze mladine in dati nov smisel skupnosti.

Zgodovinski prelom se je zgodil  20. marca 1946. Otalež je tistega dne utripal v drugačnem, slovesnem ritmu. Možje z oguljenimi klobuki, ženske z robci na glavah in zvedava mladina iz Jazen so se zbrali z enim samim, jasnim ciljem: ustanoviti lastno prosvetno društvo.

Ko so se zbrali v prostorih, ki so takrat služili skupnosti, je bilo v zraku čutiti veliko odgovornost. Prva pomembna odločitev je bila izbira imena. Društvo niso želeli poimenovati po nekem oddaljenem idealu, temveč po nekom, ki je poosebljal njihov lasten boj, trmo in ponos. Soglasno so sklenili, da bo društvo nosilo ime Prosvetno društvo »Janko Premrl - Vojko« Otalež. Ime legendarnega primorskega partizanskega komandanta in narodnega heroja, ki je padel le nekaj let prej, je vsem prisotnim vlilo pogum. »Vojko« je bil simbol neupogljivosti Primorske, njegovo ime pa je postalo jamstvo, da bo društvo gojilo domoljubje, svobodomiselnost in ljubezen do rodne grude.

Ko je bilo ime izbrano, je bilo treba postaviti trdne temelje organizacije. V tistih časih vodenje društva ni pomenilo le prestiža, ampak predvsem ogromno prostovoljnega dela, žrtvovanja prostega časa in premagovanja birokratskih ter materialnih ovir. Zbrani so po tehtnem premisleku oblikovali prvi upravni odbor, sestavljen iz uglednih in zanesljivih domačinov:

Karel Peternelj je bil predlagan za predsednika. Kot moder in spoštovan mož je dobil nalogo, da postane krmar društva, ki bo povezoval različne generacije in skrbel za ugled organizacije.

Ivanka Brejc je prevzela vlogo tajnice. Nanjo je padlo breme zapisovanja zgodovine v nastajanju, vodenja zapisnikov, dopisovanja z oblastmi in organizacije sestankov.

Antonija Pisk je postala blagajničarka. Njena naloga je bila verjetno med najtežjimi, saj je prevzela skrb za društveno blagajno, ki je bila tistega dne še popolnoma prazna. Vsak dinar ali prostovoljni prispevek je moral biti skrbno zabeležen.

Rozina Seljak pa je bila izbrana za knjižničarko. V času, ko so bile knjige prava redkost in dragocenost, je bila njena vloga ključna za širjenje obzorij in pismenosti med vaščani. Streha nad glavo in plemenito darilo mladine.

Ustanovni člani so se takoj soočili z kruto realnostjo: društvo je obstajalo na papirju in v srcih, ni pa imelo svojega doma. Brez prostora, kjer bi lahko vadili pevci, kjer bi se zbirali igralci in kjer bi bila shranjena literatura, bi društvo težko zaživelo. Po razpravi so prisotni sklenili, da uradno stopijo do Marije Jereb in jo povprašajo, ali bi bila pripravljena odstopiti del svojih prostorov za potrebe prosvetnega društva. To je bil korak upanja, saj je bila vsaka soba v povojnih letih dragocena, a vaška solidarnost je bila takrat močnejša od tesnih stanovanjskih razmer. 

Nato pa je nastopil trenutek, ki je vsem prisotnim privabil solze v oči in pokazal, kako močno si ljudje želijo napredka. Besedo je prevzela mladina iz sosednje vasi Jazne. Kljub temu da so sami živeli v pomanjkanju, ko so primanjkovale osnovne življenjske potrebščine, so mladi fantje in dekleta zbrali svoj največji zaklad. Društvu so v popotnico podarili 30 knjig. V tistem času trideset knjig ni bil le kup papirja; to je bilo premoženje. Bile so okno v svet, vir znanja in temelj bodoče vaške knjižnice. To plemenito dejanje mladine iz Jazen je postalo najlepši dokaz, da ima novonastalo društvo svetlo prihodnost, saj so mladi sami postavili temeljni kamen za izobraževanje svojih vrstnikov in prihodnjih rodov.

Ustanovni občni zbor se je zaključil z stiski rok, odločnimi pogledi in vero v boljši jutri. Luč, ki so jo tistega 20. marca 1946 prižgali Karel, Ivanka, Antonija, Rozina, Marija in požrtvovalna mladina iz Jazen, je svetila še desetletja. Iz teh skromnih tridesetih knjig in neznanega prostora so kasneje zrasle dramske sekcije, pevski zbori, proslave in predavanja, ki so oblikovali kulturno podobo Otaleža in okolice ter dokazali, da sta slovenski duh in kultura pod Bevkovim vrhom neuničljiva, če ju hrani sloga domačih ljudi.

Luč kulture pod Bevkovim vrhom

Zgodba o KUD »Mlakar Silvo« Otalež

Povojna leta na Cerkljanskem so bila polna izzivov, pomanjkanja in trdega dela. Kljub temu pa med ljudmi v vaseh pod slikovitim Bevkovim vrhom ni manjkalo tiste posebne, neulovljive iskre – želje po druženju, pesmi, gledališču in pisani besedi. Kultura na podeželju takrat ni bila luksuz; bila je nuja, ki je celila rane preteklosti in povezovala sosesko. V tem duhu se je rodila zgodba Kulturno umetniškega društva (KUD) »Mlakar Silvo« Otalež.

Korenine in povojno rojstvo (1946)

Uradna poročila iz leta 1953 razkrivajo, da so se korenine društva uradno pognale v letu 1946. To ni bilo naključno leto, saj je šlo za čas vsesplošne obnove in želje po novem začetku po dolgih letih fašističnega zatiranja slovenske besede. Društvo je takrat zavestno in ponosno nadaljevalo tradicijo Prosvetnega društva Janko Premrl Vojko Otalež.

Da je šlo za globoko zakoreninjeno kontinuiteto, dokazujejo tudi materialni ostanki. V rokah domačinov in v društvenih arhivih se je ohranilo nekaj dragocenih knjig, opremljenih s prvotnim, uradnim žigom, na katerem je pisalo: Izobraževalno umetniško društvo »Mlakar Silvo« Otalež. Ta žig je bil jamstvo, da se znanje in umetnost širita tudi v hribovite kotičke nad Idrijco.

Stebri skupnosti: Vodstvo društva

Uspeh vsakega podeželskega društva sloni na posameznikih, ki so pripravljeni žrtvovati svoj prosti čas za skupno dobro. V Otaležu je to odgovornost nase prevzel Karl Peternelj, ki je kot predsednik odbora dolga leta stabilno in modro vodil društveno barko.

Leta 1953 je ob njem stala predana ekipa ožjih sodelavcev, ki so skrbeli za organizacijo, vaje, logistiko in nabavo gradiva. Ta častitljivi odbor so sestavljali:

• Ivanka Brejc
• Dominik Jereb
• Andrej Močnik
• Mohor Pavšič
• Franc Močnik
• Dorica Jeram
• Alojzija Rejc (v kasnejših zapisih naveden kot Alojzij Rejc)

Ti možje in žene so bili motor družbenega življenja, ki so po dolgih dneh trdega dela na strmih kmetijah zvečer prižigali luči v zadružnih prostorih in šolskih učilnicah, da bi med ljudmi širili prosveto.

Gledališki razcvet v treh vaseh (1951–1953)

Kulturno življenje pod okriljem KUD »Mlakar Silvo« ni bilo omejeno zgolj na center Otaleža. Društvo je imelo izjemno širok vpliv na širšem območju pod Bevkovim vrhom, kar dokazuje odmeven zapis v takratnem osrednjem časopisu Ljudska pravica iz leta 1951. Časnikarji so z navdušenjem poročali, da v okviru tega društva delujejo kar tri dramske skupine:

• Ena v Jaznah,
• druga v Otaležu,
• tretja v Plužnjah.

Med temi tremi skupinami je vladala zdrava, ustvarjalna tekmovalnost. Vsaka vas je želela pripraviti boljšo scenografijo, prepričljivejše kostume in privabiti več gledalcev iz sosednjih grap. Ta tekmovalni duh je rodil izjemne rezultate.

Leta 1953 so gledališčniki dosegli enega svojih vrhuncev z uprizoritvijo Jurčičevega Tihotapca. Zgodba o skrivnostnem življenju in tihotapljenju (ki je bila ljudem pod Bevkovim vrhom zaradi nekdanje rapalske meje še kako domača in blizu) je med gledalci močno rezonirala. Predstava je bila tako uspešna, da se niso ustavili le doma; z njo so se podali na gostovanje v sosednje kraje, kar je bil za tiste čase, ko so bile ceste slabe in prevozna sredstva redkost, velik logistični in kulturni podvig.

Pesem, ki je povezovala, in širjenje obzorij (1953–1954)

Poleg govorjene besede je v Otaležu močno odmevala tudi ubrana pesem. Pod taktirko zborovodje Mohorja Pavšiča je deloval močan mešani pevski zbor. Zbor je štel spoštovanja vrednih 26 članov. Pevska sestava je bila zanimiva in dinamična: v svojih vrstah so imeli 18 žensk in 8 moških. Njihove vaje so bile prostor druženja, smeha in ohranjanja slovenske pesmi, ki je skozi desetletja prej morala trpeti pritisk potujčevanja.

Hkrati pa je društvo opravljalo neprecenljivo vlogo pri izobraževanju ljudi. Knjižnica, ki so jo postopoma gradili in dopolnjevali z novimi knjigami, je do konca leta 1954 narasla na kar 406 knjig. Za kraj, kot je Otalež, je ta zbirka predstavljala pravo zakladnico modrosti, s katero so si domačini krajšali dolge zimske večere, ko sta vasi zunaj brenčala burja in sneg.

Veliko priznanje in sodelovanje s šolo (1954)

Leto 1954 je bilo za društvo izjemno plodovito in prelomno. Ob krajevnem prazniku so moči združili z lokalno šolo. Pod režijskim in organizacijskim vodstvom predanih domačih učiteljic, Slavice Bončina in Anice Škrabec, so na oder postavili igro Laži zdravnika. Sodelovanje med prosvetnimi delavci in vaškimi kulturniki je dalo predstavi poseben pedagoški in umetniški pečat, predvsem pa je povezalo mlajše in starejše generacije.

Trdo delo in visoka kakovost predstave nista ostala neopažena na regijski ravni. 20. februarja 1954 je Okrajni odbor Ljudske prosvete v Tolminu društvu izrekel uradno priznanje za uspešno ljudsko prosvetno delo. To je bila velika potrditev, da so te majhne vasi s svojo srčnostjo postale pomemben steber širšega kulturnega prostora na Primorskem.

Novo ime za novo obdobje

Konec leta 1954 se je društvo odločilo za korak naprej in se formalno preimenovalo. Ime KUD »Mlakar Silvo« se je umaknilo novemu nazivu: Prosvetno društvo »France Bevk« Otalež. Preimenovanje po velikem primorskem pisatelju, ki je s svojim pisanjem tako močno zaznamoval prav te hribe, grape in ljudi, je dalo društvu nov, simbolen zagon.

Pod tem novim imenom so takoj začeli aktivno delovati – v tistem obdobju so dvakrat nastopili pred domačim občinstvom in se dvakrat odpravili na gostovanje. S tem so dokazali, da se kulturni ogenj pod Bevkovim vrhom, kljub spremembam imen, nikoli ne bo ugasnil. Zapuščina teh povojnih zanesenjakov ostaja trajen spomin na čas, ko sta sosed s sosedom in vas z vasjo s pesmijo in igro premagovala hribovske strmine in gradila lepši jutri.

Kjer so utripala srca pod Triglavom

 

Zgodba o kulturnem prebujenju Otaleža

I. Skrivnost modrega črnila

Leta so tekla, desetletja so se prelivala čez grape in hribe nad Idrijco, z njimi pa so počasi bledeli tudi spomini na prva leta po veliki moriji druge svetovne vojne. Ko so preiskovali zaprašene police in stare bukve, je izmed listov neke pozabljene knjige zasvetil edini oprijemljivi dokaz nekega izjemnega časa. Okrogel, v modro črnilo odtisnjen žig. Na njem so se dale razločiti besede: Prosvetno društvo Triglav – Travnik (Idrija).

Zgodovinske knjige o delovanju tega društva molčijo. Uradnih zapisnikov ni, članarina se je porazgubila v vetru zgodovine. Domneva se, da je bilo ustanovljeno v tistem evforičnem, a hkrati težkem letu 1946. Delovalo je le nekaj let, a sled, ki jo je pustilo v srcih ljudi, je bila globlja od katere koli uradne kronike. To je bila zgodba o času, ko so ljudje kljub pomanjkanju in ranam vojne čutili neizmerno lakoto po kulturi, druženju in slovenski besedi.

II. Iz fašistične dvorane v slovenski hram

Zlatka Jeram, živa priča tistih dni, se še danes živo spominja kulturnega vrveža, ki je zajel otaleško grapo takoj po vojni. Mladostni spomini ne zbledijo; v njenih očeh še vedno živi podoba dvorane v Otaležu. Pred leti so jo zgradili fašisti za potrebe svoje organizacije Dopolavoro – ustanove za fašistično vzgojo in preživljanje prostega časa delavcev. Ironija zgodovine je hotela, da so prav v tej dvorani, zgrajeni za potujčevanje, slovenski fantje in dekleta že med vojno in takoj po njej na ves glas prepevali in igrali slovenske igre. V dvorani je dišalo po starem lesu, vlagi in pričakovanju. Luči so bile skromne, kulise preproste, a oder je bil svet v malem. Pod taktirko dveh predanih učiteljic, Rozine (znane kot Želincove) in Ivanke (Logarske), se je začel pravi gledališki preporod. Učiteljici nista bili le pedagoginji v šolskih klopeh, bili sta režiserki, dramaturginji, šepetalki in gonilna sila celotnega kraja. Krajani so z odprtimi usti spremljali predstave. Ena tistih, ki se je globoko vtisnila v spomin vseh, je bila drama Vdova Rošlinka. Ko so domači igralci stopili na oder in vdihnili življenje likom, so ljudje pozabili na vsakodnevno garanje na strmih kmetijah. Bili so navdušeni, hvaležni in ganjeni do solz.

III. Pesem z Mrzlega Vrha in oder pod kostanjem 

A kultura v Otaležu ni bila zaprta med štiri stene dvorane. Ko je prišla pomlad in so topli dnevi ogreli grapo, se je dogajanje preselilo na prosto. Na Logu, pod mogočnim, košatim kostanjem, so fantje pljunili v dlani. Z žagami in sekirami so ogradili prostor, zbili skupaj deske in naredili pravi pravcati letni oder. Naravna kulisa okoliških hribov in šum listja v krošnji sta ustvarila ambient, ki ga ni premoglo nobeno mestno gledališče. Tam so uprizorili predstavo Mala pevka, katere melodije so odmevale daleč po dolini. Glasba pa je imela še eno, prav posebno gnezdo. V Rupah je gospodaril Jernej Lapanja. Bil je mož trdnih načel in mehkega srca za glasbo. V Rupah je vodil pevske vaje. Navdušenje med ljudmi je bilo tako močno, da so pevci peš premagovali neverjetne razdalje. Danes si težko predstavljamo, a dekleta in fantje so s hribovitega Mrzlega Vrha, po strmih, neosvetljenih poteh, v dežju ali mrazu, po celodnevnem delu hodili peš na pevske vaje v Rupe. Domov so se vračali pozno ponoči, utrujeni od hoje, a z gorečo pesmijo v prsih.

IV. Skrivnost nevidnih vezi

Ko gospa Zlatka danes premišljuje o tistih časih, jo najbolj fascinira nekaj, kar se sodobnemu človeku zdi skoraj nemogoče: logistika.» Velikokrat premišljujem, kako smo se takrat sploh dogovarjali, saj ni bilo telefonov,« pravi z nasmehom, v katerem se mešata občudovanje in nostalgija. Ni bilo pametnih telefonov, ni bilo družbenih omrežij, ni bilo avtomobilov, s katerimi bi skočili do sosednje vasi. Pa vendar je sistem nevidnih vezi deloval brezhibno. Glas o vajah, o pripravah kulis ali o naslednji predstavi je potoval od ust do ust, preko soseda do soseda, preko otrok, ki so tekli iz šole, in čez plotove kmetij. Zmeraj – prav zmeraj – so bili vsi o vsem pravočasno obveščeni. Nihče ni zamudil, nihče ni pozabil. 

V. Trajna dediščina 

Prosvetno društvo Triglav – Travnik je ugasnilo, ko so se življenjski tokovi spremenili in so povojna leta prinesla nove izzive ter drugačne oblike organiziranja. A tisti en sam odtisnjen žig v stari knjigi ni le mrtev dokaz birokracije. Je potrdilo o obstoju obdobja, ko je bila kultura kruh za dušo ranjenega naroda. Zgodba o Otaležu, dveh učiteljicah, gospodarju iz Rup, odru pod kostanjem in pešcih z Mrzlega Vrha je opomnik, da za velika dejanja niso potrebni dragi proračuni in sodobna tehnologija. Potrebni sta le skupna želja in srčnost, ki zmore premostiti vsako grapo in povezati ljudi brez ene same telefonske žice.

Čista voda za Plužnje: Zgodba o slogi, tuji kroni in trdem delu (1905–1907)

 Čista voda za Plužnje: Zgodba o slogi, tuji kroni in trdem delu (1905–1907)

V začetku dvajsetega stoletja je bila pitna voda na slovenskem podeželju dragocenost, ki je narekovala ritem življenja, zdravje in preživetje vasi. V Plužnjah, hriboviti vasici v bližini Otaleža, je stari, leseni ali slabo zaščiteni vodovodni sistem na prelomu stoletja dokončno odslužil svojemu namenu. Voda je puščala, cevi so trohnele, nevarnost onesnaženja pa je bila vsakdanja grožnja. Vaščani so vedeli, da brez zanesljive oskrbe z vodo vas nima prihodnosti. Stopili so skupaj in začeli projekt, ki je zahteval ogromno denarja, časa in nepredstavljivega fizičnega napora.

Urad v Tolminu in strogi pogoji avstrijske oblasti

Pisalo se je pomladno leto 1905. Predstavniki vasi so zbrali pogum, sestavili uradno prošnjo in jo poslali na takratno Okrajno glavarstvo v Tolminu. Zahtevali so pomoč pri gradnji novega, modernega zidanega vodovoda. Cesarska oblast v Tolminu je imela posluh za njihove težave, vendar državna blagajna ni dajala denarja na lepe oči. Dne 30. maja 1905 je glavarstvo izdalo uradni odlok, s katerim je odobrilo finančno subvencijo, a hkrati postavilo izjemno stroge pogoje:" Cevni vodovod in maltiranje mora izvršiti tvrdka, ravno tako zidarska dela izkušeni zidarski mojster, ker se subvencija ne izplača, ako ne bode dovršena dela dovršena popolnoma po načrtu." Da bi oblast imela popoln nadzor nad državnimi kronami, je za uradnega stavbenega nadzornika imenovala uglednega in strogega moža iz bližnje okolice – Petra Bevka, priznanega zidarskega mojstra iz Cerkna. Bevk je bil jamstvo, da delo ne bo opravljeno po domače, ampak po najvišjih tedanjih gradbenih standardih.

Pet mož, ki so prevzeli odgovornost

Subvencija in načrti so bili odobreni, sedaj pa je morala vas organizirati sama sebe. Vodovoda ni mogla zgraditi država; zgraditi so ga morali ljudje z lastnimi rokami. Jeseni, natančneje 9. oktobra 1905, se je v vasi zbrala soseska na enem najpomembnejših sestankov tistega časa. Izvoliti so morali vodstvo projekta – "odsek za gradnjo novega vodovoda za vas Plužnje". To so morali biti možje, ki jim je vas brezpogojno zaupala, saj so upravljali z vaško usodo in velikim premoženjem. Soglasno so bili izvoljeni:

Franc Kacin

Ivan Gruden

Jože Simonič

Anton Zajc

Matevž Zajc

Teh pet mož je prevzelo nase ogromno breme: organizacijo dela, nabavo materiala, vodenje financ in nenehno usklajevanje med oblastjo, podjetji ter vaščani. Kramp, lopata in astronomska vsota denarja Ko se je zima poslovila, so se v marcu leta 1906 začela prva dela. Narava jim ni prizanašala, teren nad Cerknim pa je bil strm, kamnit in neizprosen. Celoten projekt je bil ocenjen na astronomskih 24.000 Kron. Za primerjavo: v tistem času je bila to vrednost več večjih kmetij ali celotnega premoženja bogatih meščanov. Del denarja je pokrila državna subvencija, preostanek pa so morali vaščani zagotoviti s prostovoljnim delom, prevozi in lastnimi prihranki. 

Največji inženirski zalogaj je bila razdalja. Čisti izvir, ki je imel dovolj močan pretok, je bil namreč lociran več kot dva kilometra stran, v sosednji vasi Lazec. Gradbinci in vaščani so morali ročno, z uporabo krampov, lopat in dinamita, izkopati več kot dva kilometra dolg jarek skozi gozdove in skale. Vanj so polagali težke cevi, vsak spoj pa je moral biti zatesnjen natančno tako, kot je zahteval nadzornik Bevk. V Lazcu so začeli graditi mogočen zbiralnik vode, ki naj bi prestregel gorsko vodo in jo pod pritiskom poslal proti Plužnjam.

Zapleti, zamuda in končno zmagoslavje

Prvotni drzni načrt gradbenega odseka je predvideval, da bo celoten vodovod dokončan in predan namenu že oktobra leta 1906, torej pred začetkom zime. Vendar so se načrti na papirju hitro udarili s kruto realnostjo na terenu. Skalnata podlaga je upočasnjevala izkope, prevoz materiala s konjskimi in volovskimi vpregami po slabih poteh je trajal predolgo, svoje pa so dodale še nepredvidene gorske nevihte in pomanjkanje materiala. Oktobrski rok je minil, jarki pa so bili še odprti. Prihitela je zima in dela so morala zamrzniti. Možje iz vodovodnega odseka so preživeli nemirno zimo, saj so nad njimi viseli strogi roki Tolminskega glavarstva in strah, da bi izgubili obljubljeno subvencijo. Spomladi leta 1907 so se dela z vso silo nadaljevala. Popravili so zamujeno, zatesnili zadnje cevi, zmešali zadnje vedro malte in dokončali zbiralnik. Leta 1907 je iz vaških pip končno pritekla čista, mrzla gorska voda. 

Gradnja vodovoda med letoma 1905 in 1907 ni bila le tehnični dosežek, temveč spomenik pluženski trmi in enotnosti. Franc Kacin, Ivan Gruden, Jože Simonič ter oba Zajca so izpolnili svojo obljubo. Plužnje so stopile v novo, modernejšo dobo, vodo, ki so jo takrat pridobili z lastnimi žulji, pa so naslednji rodovi uživali še desetletja.

Duh napredka

 Iskra v hribih: Geografski in miselni premik (1948)

Visoko nad globoko, strmo in včasih turobno dolino reke Idrijce, ujeta med gorske grebene Cerkljanskega hribovja, leži vas Otalež. V letih takoj po koncu druge svetovne vojne je bilo življenje v teh krajih zaznamovano s trdim delom, odmaknjenostjo od mestnih središč in nenehnim bojem z naravo. Prometne povezave so bile slabe, strmi kolovozi pa so pozimi postali skoraj neprehodni. Kljub geografski izoliranosti pa se je v srcih in mislih domačinov začelo dogajati nekaj nenavadnega. Medtem ko so mnoge druge gorske vasi še naprej vztrajale pri starih, stoletnih navadah in nezaupljivosti do novosti, je v Otaležu zavel duh napredka.

Ljudje so se začeli zavestno obračati stran od zastarelih nazorov, ki so narekovali, da mora hribovski kmet ostati zaprt v svoj svet. Pojavila se je močna, kolektivna želja po boljšem, sodobnejšem življenju. Ta miselna preobrazba je dobila svoj fizični izraz spomladi leta 1948. Bil je to čas, ko je bila država sredi po povojne obnove, v zraku pa je bil čutiti zanos skupnega dela. Vaščani Otaleža so takrat sprejeli drzno odločitev: zgradili bodo lasten zadružni dom, ki bo postal središče gospodarskega in kulturnega življenja.

Nekega spomladanskega jutra so v trdo, pusto zemljo, določeno za gradbišče, zasadili prve krampe in lopate. Gradnja se je začela brez težke mehanizacije, zanašajoč se izključno na moč človeških rok in globoko solidarnost.

 Gradnja zadružnega doma: Združene roke štirih vasi

Novica o gradnji v Otaležu se je hitro razširila čez okoliške hribe in grape. Delo je pritegnilo večino prebivalcev domače vasi, a projekt je kmalu prerasel lokalne okvire. Na pomoč so priskočili tudi sosedje. Pridni ljudje iz Pluženj, Jazen in Lazca so prepoznali, da bo nov dom koristil vsem, zato so se odzvali v velikem številu.

Dela so potekala prostovoljno, v obliki udarniških akcij. Kljub nenehnim težavam – od pomanjkanja gradbenega materiala, cementa in orodja, pa vse do utrujenosti po celodnevnem delu na lastnih kmetijah – pogum vaščanov ni usahnil. Ključni del logistike so predstavljali prevozi. Les, ki so ga sekali v strmih gozdovih, je bilo treba ročno obdelati in ga s konjskimi vpregami ali na lastnih ramenih privleči do gradbišča po poteh, kjer so kolesa vozov pogosto nasedala v blatu.

Med stotinami delovnih rok, ki so vsak prosti trenutek namenile gradnji, so izstopali posamezniki, ki so s svojo energijo dajali zgled ostalim. Med desetinami delavcev so vidno prednjačili:

• Jože Bevk iz Otaleža, ki je s svojo nepopustljivostjo reševal logistične zaplete na gradbišču,
• Milan Jeran iz Jazen, vedno pripravljen na najtežja fizična opravila,
• Francka Zajec iz Lazca, ki je z organiziranostjo skrbela, da delo nikoli ni obstalo.

Do leta 1952 je bil trud bogato poplačan. Sredi Otaleža je ponosno stal velik, moderen zadružni dom. Pod svojo streho je takoj gostil moderno zadružno trgovino, ki je domačinom prihranila dolge poti v dolino, prostore za zadružno vodstvo ter veliko, svetlo dvorano, namenjeno kulturnim in prosvetnim prireditvam, gledališkim igram ter srečanjem.

       [ KRAJEVNI LJUDSKI ODBOR OTALEŽ ]
         (Predsednica: Marija Bašelj)
         (Tajnica: Frančiška Zajc)
                       │
         ┌─────────────┴─────────────┐
         ▼                           ▼
[ ZADRUŽNI DOM (1948-1952) ]   [ ELEKTRIFIKACIJA (1951-1952) ]
 - Zadružna trgovina            - Prebujena pobuda s strani odbora
 - Vodstvo zadruge              - 22+ km električnega omrežja
 - Kulturna dvorana             - Povezava: Otalež, Plužne, Lazeč, Jazne

 Premagovanje teme: Elektrifikacija in Marija Bašelj

Zadružni dom še ni imel popolnoma dokončane strehe, ko so vaščani spomladi leta 1951 že gledali naprej, proti naslednjemu velikemu cilju. Sklenili so, da je čas, da v njihove domove pride elektrika. Življenje pod medlo svetlobo petrolejk je postalo nevzdržno. Petrolejska leščerba je tiščala v oči, prostor je polnila z neprijetnim, ostrim smradom, saje so barvale stene na črno, nevarnost požarov pa je bila stalno prisotna. Ljudje so hoteli luč.

Za izvedbo tega velikega projekta so izbrali poseben odbor za elektrifikacijo. Vendar pa se je začetni zanos hitro soočil z realnostjo. Postavljanje omrežja v hribovitem terenu je zahtevalo strokovno znanje, načrte in sredstva, ki jih vas ni imela. Odbor je začel oklevati, delo je zastalo in nad projektom se je nabiral prah. Petrolejke bi v Otaležu verjetno gorele še dolgo, če ne bi v dogajanje posegla Marija Bašelj.

Marija, ki je bila hkrati predsednica krajevnega ljudskega odbora, je s svojo neupogljivo voljo in vztrajnostjo začela oživljati delo zaspale komisije. Njen pristop je bil neposreden: namesto birokratskih izgovorov je zahtevala akcije na terenu. Tudi pri sami elektrifikaciji so se znova pojavile ogromne tehnične težave – pomanjkanje drogov, izolatorjev in žic ter izjemno zahteven, skalnat teren. Vendar se ekipa, ki so jo sestavljali Gabrijel Bevk, Francka Zajc, Ciril Filipič, Milan Jeran in Bernard Šturm, pod njenim vodstvom ni ustrašila ničesar.

Glavnino najtežjih del, vključno z izkopom lukenj v skalo in postavljanjem težkih lesenih drogov, so požrtvovalno opravili že v letu 1951. Spomladi leta 1952 pa je prišel zgodovinski dan. V zadružni gostilni je bil nameščen prvi in takrat edini radijski aparat v vasi. Ko so ga vklopili in je iz zvočnika prvič zakukala znamenita »kukavica« ljubljanskega radia, je bil to znak, da je izolacija Otaleža dokončno preteklost. Svet je prišel v vas.

 Demokracija in solidarnost na zborih volivcev

Krajevni ljudski odbor v Otaležu je bil v tistem času prava rariteta v širšem jugoslovanskem prostoru. V dobi, ko so politično in družbeno življenje vodili skoraj izključno moški, sta bili na čelu otaleškega odbora dve ženski – predsednica Marija Bašelj in tajnica Frančiška Zajc. Obe sta uživali izjemen ugled in avtoriteto, kakršno bi si želel marsikateri moški kolega v sosednjih okrajih.

Moč njunega vodenja ni izvirala iz ukazovanja, temveč iz doslednega sodelovanja z ljudmi. Vsaka odločitev, ki je bila pomembna za skupnost, se ni sprejemala za zaprtimi vrati pisarn, ampak javno, na zborih volivcev. Ta neposredna demokracija je rodila visoko stopnjo odgovornosti. Ker so vaščani sami sodelovali pri odločanju, so čutili dolžnost, da sklepe tudi spoštujejo. Otalež je bil zato v širši regiji znan kot ena prvih vasi pri vzornem izpolnjevanju davčnih obveznosti do države.

Na zborih pa so znali reševati tudi neprijetna gospodarska vprašanja. Ko so nekega dne ugotavljali, kdo in koliko zamuja s plačili obveznih prispevkov za elektrifikacijo, se zbor ni obotavljal. Sprejeli so strogo, a pravično odločitev: tistim, ki ne poravnajo svojega dolga do vaške skupnosti, se električni tok preprosto odtegne. Skupnost je zahtevala disciplino, a je hkrati premogla globoko človečnost. Na istem zboru, ko so razpravljali o financah, se je več vaščanov prostovoljno odpovedalo svojim preplačilom, ki so jih imeli pri projektu elektrifikacije, ter ta sredstva solidarno podarilo vojnim vdovam, ki so same preživljale družine.

 Zapuščina vojne borke in trajni napredek (1952)

Izjemna energija in organizacijske sposobnosti Marije Bašelj niso bile naključne. Kovale so se v ognju druge svetovne vojne. Marija je bila izkušena partizanska borka in ena prvih politično dejavnih žensk na celotnem Cerkljanskem. Že v prelomnem letu 1943, sredi okupacije, je bila izvoljena v Narodnoosvobodilni odbor cerkljanskega okrožja, kjer je skrbela za logistiko, oskrbo in civilno prebivalstvo v vojnih razmerah.

Svojo nepopustljivost, disciplino in vizijo je po osvoboditvi nemudoma prelila v mirnodobno delo. V obdobju, ko je vodila krajevni ljudski odbor, je s pomočjo vaščanov dosegla rezultate, ki so presegli lokalno zgodovino.

Do konca leta 1952 se je podoba teh krajev popolnoma spremenila:

• Zgrajen in predan namenu je bil moderen zadružni dom.
• Izvedena je bila popolna elektrifikacija štirih hribovskih vasi: Pluženj, Otaleža, Lazca in Jazen
• Postavljenih in povezanih je bilo več kot 22 kilometrov električnega omrežja čez hribovite in težko dostopne terene.

Otalež je tako iz odmaknjene hribovske vasice, odvisne od petroleja, v nekaj letih postal vzorčna, elektrificirana in kulturno prebujena skupnost, ki je dokazala, da prave meje napredka ne določa geografija, temveč trdna volja ljudi.