Pod peto italijanskega fašizma: Pismo bratu v Chicago
Opomba: To pretresljivo dokumentarno pričevanje je oblikovano kot osebno pismo, napisano jeseni leta 1937. Sestra ga iz okupiranega Otaleža pošilja svojemu bratu, ki je pred fašističnim nasiljem prebegnil v Chicago. Da bi zaobšla strogo fašistično cenzuru, je morala pismo skrivaj prenesti čez rapalsko mejo in ga oddati na pošti v Jugoslaviji.
V Otaležu, 1937
Dragi moj brat,
pišem ti s težkim srcem sedaj, ko so večeri v naših hribih že hladni, a pri srcu nam je še veliko bolj tesno. Pišem ti iz naših rojstnih krajev, ki jih, če bi se danes vrnil, ne bi več prepoznal. Vsemu svetu je danes, v tem žalostnem letu 1936, že povsem jasno, da v fašistični Italiji vlada najhujša oblika suženjstva. Nasilna diktatura nam ne dopušča niti najmanjše svobode izražanja, prepovedana so vsa zborovanja, z mečem in krvjo pa je zatrto vsako delavsko gibanje. Ljudem so odvzete vse temeljne človekove pravice. Še posebej neusmiljen in sistematičen pritisk pa fašistični režim izvaja nad nami, primorskimi Slovenci, ki smo ostali ujeti na napačni strani meje.
Pokrajina, preprežena z rovi in kasarnami
V naših krajih so se razmere v zadnjih letih korenito spremenile in podoba domačije, ki jo nosiš v spominu, je za vselej izginila. Pokrajina dobiva povsem vojaško podobo, saj Italija mrzlično utrjuje obmejno območje z Jugoslavijo. Trenutno gradijo strateško cesto iz Cerknega prek Cerkljanskega Vrha in Hmenice v Novake na Kladje, od tam proti Jaznam ter od Želina skozi našo vas na Ledine in naprej proti Razpotju. Nove vojaške poti sekajo našo zemljo in se vijejo kar čez hribe, saj oblasti napovedujejo, da bodo ceste že prihodnje leto speljali vse do Ljubljane.
Na strateško pomembnem Želinu so zgradili obsežne kaverne in podzemne prehode – ves Stražki vrh je dobesedno prevrtan z rovi. Celi dve leti so vojaški inženirji in delavci tam kopali podnevi in ponoči. Pri teh delih so načrtno zaposlovali izključno tujce, saj je moralo vse ostati strogo prikrito pred našimi očmi. Režimski nadzor je neizprosen: kdor se je med hojo po cesti proti Cerknu le za trenutek ustavil, da bi si ogledal gradbišče, je tvegal takojšnjo aretacijo in večletno zaporno kazen.
Obmejni pas se neprestano utrjuje; v vojaške namene mrzlično gradijo nove ceste, mostove in utrdbe. Pri nas v Otaležu so tik ob šoli zgradili veliko italijansko kasarno, s čimer so tujo vojsko naselili neposredno v osrčje našega vsakdana. Strah je postal stalni spremljevalec vaškega življenja. Podobno nevarno je tudi v Jaznah, kjer so tik ob državni meji v Lanišah izkopali novo vojaško kaverno.
Revščina, tvegani kontrabant in cenzura
Gospodarske razmere na podeželju so skrajno zaostrene in znosne le še za fašistične izbrance. Davki so neznosno visoki, cene osnovnih življenjskih potrebščin pa nenehno rastejo. Po drugi strani so kmetijski pridelki in živina, torej vse, kar mukoma pridelamo za trg, podcenjeni in jih moramo prodajati za drobiž. Ker sta vsesplošna revščina in pomanjkanje potisnila ljudi na rob preživetja, se prebivalci naših vasi na veliko ukvarjajo s kontrabantom. Tihotapljenje osnovnih dobrin in blaga čez strogo varovano rapalsko mejo je postalo edini vir zaslužka za številne družine, a davek je visok. Italijanska finančna straža in vojska nenehno prežita v zasedah; mnoge domačine zasačijo pri prehodu meje, nakar sledijo drakonske kazni, visoke denarne globe in večletni zapori.
Dragi brat, vsakodnevno življenje spremlja tudi popolna izguba zasebnosti. Naj ti povem, da bom morala to pismo osebno prenesti čez mejo v Jugoslavijo in ga oddati na tamkajšnji pošti. Če bi ga namreč oddala doma, sem prepričana, da ga nikoli ne bi prejel v svoj Chicago. Fašistična cenzura je namreč popolna – oblasti odprejo, preberejo in natančno pregledajo prav vsako pismo, ki potuje iz teh krajev.
Naši fantje pod tujo zastavo
Vsa ta vojaška mašinerija, ki jo vidimo okoli sebe, pa ne zahteva le našega ozemlja in naših žuljev, ampak nam jemlje tisto najdragocenejše: naše fante. Naši mladi možje in mladeniči morajo pod prisilo hoditi služit vojsko tujemu gospodarju. Trga se nam srce, ko fante v najlepših letih oblačijo v tuje uniforme in jih pošiljajo daleč od doma, da služijo režimu, ki doma preganja njihove matere in očete ter prepoveduje njihov jezik. Prisiljeni so prisegati zvestobo tuji zastavi in tiranu, namesto da bi obdelovali domačo zemljo in pomagali preživeti že tako obubožane kmetije.
Preganjanje zavednih župnikov
Tudi versko življenje v naših župnijah počasi zamira in je precej bolj mrtvo, kot je bilo nekdaj, ko si bil še doma. To je neizogibna posledica načrtnega naseljevanja številnih tujcev, vojakov in fašističnih uradnikov v naše kraje. Saj veš, kako je, kamor prihaja toliko tujih ljudi. Naš domači župnik v Cerknem je zaveden slovenski narodnjak, prav tako pa je zvest svojemu narodu župnik Anton Pilat pri nas v Otaležu. Zaradi svoje narodne zavednosti in obrambe slovenskega jezika sta oba nenehno tarča fašističnega preganjanja. Oblastni podrepniki in tajni agenti so jima nenehno za petami; iščejo najmanjšo malenkost ali neprevidno izrečeno besedo pri prižnici, da bi ju lahko obdolžili protidržavnega delovanja ter ju izgnali v konfinacijo na puščobne južnoitalijanske otoke.
Naši otroci – vzgojeni v izdajalce
Glede narodnih pravic so razmere naravnost žalostne – za fašistične oblasti je Slovenec manj kot pes. Vse šole, od osnovnih pa do srednjih in višjih, so izključno italijanske. V vsej Goriški regiji ni ostal niti en sam slovenski učitelj, ki bi otroke lahko poučeval v maternem jeziku. Lahko si predstavljaš, kakšno duševno nasilje se vrši nad našimi otroki, ki morajo obiskovati te šole tik ob vojaških kasarnah.
Učitelji jim pod grožnjo kazni prepovedujejo govoriti slovensko celo doma, v krogu družine. Sistematično jih silijo, da zaničujejo vse, kar je slovenskega, vključno z lastnimi roditelji. Srce se človeku krči od bolečine, ko posluša domače otroke, kako so v šolah prisiljeni prepevati fašistične italijanske pesmi in javno zabavljati čez svoje lastne rojake. Iz slovenskih otrok oblast načrtno vzgaja narodne izdajalce, ki so za drobtine s fašistične mize pripravljeni storiti karkoli.
Nekoliko bolje je le v tistih redkih družinah, kjer se starši sami zavedajo nevarnosti, tvegajo svobodo ter svoje otroke na skrivaj učijo doma brati in pisati slovensko. Vendar je takšnih pogumnih domov vedno manj, saj so ljudje zaradi tega nenehno zaničevani, izpostavljeni stalnemu zasledovanju ter neusmiljenemu preganjanju s strani uradnih oblasti in njihovih domačih hlapcev. Med starejšimi domačini je namreč žal precej takšnih, ki zaradi lastnih koristi in gmotnega napredovanja glasno vpijejo "Viva Italia" in hlapčevsko služijo okupatorju.
Izbris naših priimkov in imen vasi
Raznarodovalna politika se odraža tudi v popolnem izbrisu naših imen, brat moj. Številnim družinam, ki jih dobro poznaš, so oblasti z dekretom nasilno spremenile stoletne priimke: priimek Bašelj so na primer spremenili v Baselli, Mlakar v Makarri, Magajna v Magni in tako naprej. Tudi krstnih slovenskih imen se otrokom ne sme več dajati; novorojenčka je dovoljeno krstiti le s takim imenom, ki ga je mogoče uradno poitalijančiti.
Nasilno so spremenili tudi starodavna slovenska imena naših vasi in krajev ter jih prilagodili italijanskemu pravopisu. Naš Otalež se mora sedaj uradno imenovati Ottales, Lazec je postal Lasez, Plužnje so preimenovali v Plusina, Jazne pa v Jasne.
Slovenska pesem je v javnosti popolnoma prepovedana in izgnana. V cerkvenih procesijah se ne smejo več nositi bandera s slovenskimi napisi, da o slovenskem cerkvenem petju sploh ne govorim. Nekoč se je po naših hribih razlegala lepa slovenska pesem, danes pa ljudje slovensko ne smejo peti, italijanskih pesmi pa iz ponosa nočejo sprejeti. Zaradi tega so naše tradicionalne procesije danes videti bolj kot turobni pogrebni sprevodi, v katerih vlada grobna tišina.
To krivico še toliko bolj boleče občutimo, ker živimo v neposredni bližini jugoslovanske meje in vidimo, kako svobodno živijo naši rojaki onkraj nje. Tam imajo svoja kulturna in izobraževalna društva, čitalnice in klube, medtem ko mi tukaj ne smemo imeti prav ničesar svojega.
Sežiganje slovenskih knjig in fašistični vsakdan
Naše inteligence v krajih domala ni več. Večina izobraženih ljudi je, tako kot ti, pravočasno pobegnila čez mejo v Jugoslavijo ali dlje v širni svet. Tiste, ki so ostali in se niso hoteli podrediti, pa so oblasti zaprle ali poslale v konfinacijo na južne otoke. Danes je fašistični teror tako hud, da je dovolj že to, da na ulici javno izgovoriš nekaj besed v slovenščini, pa te za nekaj let zaprejo v taborišče ali zapor.
Zadnje slovenske učitelje, ki so še vztrajali, so premestili globoko v južno Italijo, k nam pa poslali fašistične učitelje iz notranjosti države. Ti nas želijo na vsak način prepričati, da smo v resnici "Italijani" in cinično napovedujejo, da čez petdeset let v teh krajih nihče več ne bo vedel, da so tu sploh kdaj živeli Slovenci.
Slovenskih časopisov sploh ne smemo imeti, medtem ko nam režimske italijanske časopise pošiljajo na domove popolnoma brezplačno, da bi nas čim prej ponarodili. Slovenske knjige so fašistične škvadre že večkrat sistematično pobirale po hišah in jih javno sežigale na grmadah. Pri nas doma jih do sedaj hvala Bogu še niso odkrili in jim jih tudi nikoli ne bom prostovoljno izročila! Rajši vse naše slovenske knjige zakopljem globoko v zemljo, da jih fašisti ne bodo nikoli dobili v roke.
Z maternim jezikom si danes ne moreš več pomagati ne na županstvu, ne na sodišču, ne drugje v javnem življenju. Povsod po uradih visijo kričeči, fašistični napisi, da se mora govoriti izključno italijansko, uradnike pa je treba pozdravljati s fašistično dvignjeno roko. Tijo napisi nad trgovinami so vsi le v italijanščini, enako kot vsa uradna krajevna imena.
Vera v pravico in prostost
Trdno pa verjamem, dragi brat, da te grozljive in v nebo vpijoče krivice, ki se danes godijo našemu trpinčenemu narodu, ne bodo ostale nekaznovane. Zgodovina bo sodila tiranom. Pri tem pa moramo pomniti pomembno resnico: pod kruto peto italijanskega fašizma ne trpimo le slovenski delavci in kmetje, ki nas zatirajo tako narodnostno kot gospodarsko. Pod tem istim fašističnim škornjem in kapitalističnim izkoriščanjem trpijo tudi revni italijanski delavci in kmetje v sami Italiji. Skupaj delimo usodo zatiranih.
Vprašanje, ki si ga tukaj zastavljamo vsak dan znova, ko zremo čez mejo in mislimo nate tam daleč v Ameriki, pa je le eno: kako dolgo še?
Ohrani našo lepo slovensko besedo tam v Chicagu in ne pozabi na nas.
Tvoja zvesta sestra
