Življenje v senci fašizma in vojne: Spomini na rodne Plužnje
Težka pot od doma: Bajtarska usoda in iskanje perspektive
Doma smo bili bajtarji z zelo malo obdelovalne zemlje. Kot mladenič v rodnih Plužnjah nisem imel nobene prave perspektive za prihodnost. Tega krutega dejstva sta se dobro zavedala tudi moja starša, zato sta me vztrajno spodbujala k vpisu v šolo. Končno, ali morda celo predvsem, je ta izbira pomenila možnost, ki ni zahtevala večjih finančnih sredstev – teh doma seveda nismo imeli. Starša sta bila trdno prepričana, da je šolanje dober začetek, ki mi bo morda omogočil nadaljnje izobraževanje in s tem zmerno, a vsaj za spoznanje boljše življenje od tistega, ki me je čakalo doma. Brez šole bi se moral preživljati z dninami ali s kakšnim drugim težaškim delom.
Te usode se je zavedal zlasti oče, ki je moral stalno hoditi na dnine in opravljati priložnostna dela, saj se preprosto drugače nismo mogli preživeti. Priznam pa, da mi je bilo slovo od doma, od koder sem takrat prvič odhajal, izjemno težko. Potočil sem marsikatero solzo, saj sem bil dotlej kot deček navajen živeti izključno v varnem zavetju svojih staršev. Jaz, Peter Svetik, sem moral takrat hitro odrasti.
Krutost italijanske šole in fašistično raznarodovanje
Italijanska osnovna šola mi bo zaradi svoje izjemne krutosti ostala v najbolj neprijetnem spominu do konca življenja. Moji starši italijanščine niso obvladali; doma smo govorili izključno slovensko. Tako sem v prvem razredu znal le nekaj osnovnih italijanskih besed, zaradi česar se je učiteljica nenehno jezila name in me zaničevala. Že v drugem razredu je režim postal bistveno strožji. Za vsako izrečeno slovensko besedo, za katero v tistem trenutku nisem poznal italijanskega izraza, sem bil strogo fizično kaznovan.
Zaradi teh stalnih udarcev, pa tudi zaradi dejstva, da so v šoli nenehno poveličevali kralja in diktatorja Mussolinija, ter nas ob praznikih silili v nošenje črnih srajc in drugih predpisanih fašističnih uniform, sem to ustanovo globoko zasovražil. Še poseben odpor se je v meni naselil v tretjem, mojem zadnjem razredu pod italijansko upravo, ko so fizične kazni postale še brutalne in bolj neizprosne.
Svetel žarek v temi: Partizanska šola v Plužnjah in povojni čas
Povsem nekaj drugega je bila občasna partizanska šola med vojno ter nato razred, ki sem ga obiskoval v prvem šolskem letu po osvoboditvi. V medvojni partizanski šoli smo se resda naučili razmeroma malo, a smo jo imeli neizmerno radi. Razlog je bil preprost: končno so nas učili v našem, rodnem slovenskem jeziku. Pogoje za delo smo imeli izjemno skromne. Nismo imeli ne papirja ne pisal, o kakšnih knjigah pa smo lahko le sanjali.
Spominjam se, da je ta šola delovala v domačem gasilskem domu v Plužnjah, v prostoru, ki je bil brez vsakršne peči in je imel goli betonski pod. V zimskem času me je vseskozi neznosno zeblo. Nisem imel niti zadostne tople obleke niti primernih čevljev, ki bi me varovali pred mrazom.
Pogosto sem v klopeh sedel premražen do kosti, z otrplimi prsti, s katerimi sem komaj držal tisto malo pripomočkov, ki smo jih premogli. Kljub lakoti, mrazu in nenehnemu strahu pred sovražnimi ofenzivami pa je bila želja po slovenski besedi močnejša od vseh stisk. Ta preprosta, mrzla soba v pluženskem gasilskem domu je postala naš hram svobode in kljubovalnosti, ki nas je izoblikovala v ljudi, pripravljene graditi nov, pravičnejši svet.
Opomba
Peter Svetik (1933–2011), rojen v Plužnjah pri Cerknem, je kljub izjemno težkemu otroštvu, revščini in vojnim preizkušnjam uresničil željo svojih staršev po izobraževanju. Postal je ugleden inženir geodezije, prejemnik Kidričeve nagrade ter dejaven družbenopolitični delavec. Kot priznan publicist in zvest domoljub je velik del svojega življenja posvetil ohranjanju zgodovinskega spomina na partizanski boj, usodo primorskega človeka ter kulturno dediščino rodnih krajev.
