LAZEC

sreda, 11. november 2026

Na sončnem bregu Idrijce: Kronika trdega dela, sloge in kulturnega utripa (1955–1960)

Ljudje med strminami in nebom

Visoko nad dolino reke Idrijce, na strmih, a sončnih pobočjih pod 1057 metrov visokim Bevkovim vrhom, ležijo vasi Otalež, Plužnje, Lazec in Jazne. V petdesetih letih prejšnjega stoletja, natanko desetletje po koncu druge svetovne vojne, je bilo življenje v teh hribovitih krajih vse prej kot lahko. Zemlja je bila skopa in strma. Kjer so v ravninskih delih Slovenije orali z modernimi stroji, so tukajšnji ljudje gnoj na njive nosili v koših na lastnih ramah, jeseni pa po takšnih vrtoglavih stezah prenašali pridelek domov, po katerih si človek iz mesta ne bi upal stopiti niti praznih rok.

A prav v tej trdoživosti se je skrivala največja moč teh krajev. Ljudje na sončnem bregu Idrijce niso čakali, da bi jim napredek padel z neba. Vzeli so usodo v svoje roke in v pičlih petih letih – med letoma 1955 in 1959 – spisali izjemno poglavje o solidarnosti, vztrajnosti, prebujanju kulture in boju za boljši jutri.

Utrip pesmi, odra in knjige v dolgih zimskih večerih

Ko so se pozno jeseni dela na strmih poljih in v sadovnjakih umirila, se življenje v vaseh ni ustavilo – le preselilo se je v tople izbe in zadružne domove. Čeprav je pisec iz Primorske februarja 1956 v republiškem časopisu Ljudska pravica z grenkobo opozarjal, da v nekaterih primorskih vaseh kulturna dejavnost peša, da mladi odhajajo v mesta po boljši kruh in da marsikateri fantje zimske večere zapravljajo ob kartah, biljardu in kozarčku v vaški gostilni, pa sta prav Otalež in sosednje Plužnje sijala kot svetla zgleda, da je lahko povsem drugače.

Srce kulturnega utripa na Otaležu je bilo Prosvetno društvo »Franc Bevk«, ki so ga vaščani pod tem imenom ustanovili že leta 1946. Deset let pozneje, leta 1956, je društvo štelo osemintrideset predanih članov, ki so svoj prosti čas nesebično namenjali glasbi, gledališču in knjigi. Pevski zbor z osemnajstimi pevci je z neverjetno predanostjo vodil že sedemdesetletni Mohor – mož, ki so ga v vasi vsi izjemno spoštovali in cenili. Njegova ljubezen do slovenske pesmi je bila tako nalezljiva, da pevci niso izpustili vaj, četudi so nekateri do tja hodili po cele ure daleč po hribovitih stezah. Njihov trud se je bogato obrestoval na številnih krajevnih proslavah in tekmovanjih, med drugim tudi na pevskem srečanju v Novi Gorici.

Ni zaostajala niti dramska sekcija s šestnajstimi igralci. V letu 1955 so v lepo urejeni dvorani zadružnega doma, ki je bila ob vsaki prireditvi polna do zadnjega kotička, naštudirali in uprizorili tri zahtevne dramske igre, med katerimi sta najbolj izstopali predstavi Rdeče rože in Pot do zločina. Vrhunec tistega leta je prinesla proslava desete obletnice osvoboditve. Društvo se je prijavilo na radijsko tekmovanje Radia Koper, poželo velik uspeh ter za svoj nastop prejelo častno diplomo in visoko denarno nagrado v vrednosti 10.000 dinarjev. Glas o otaleški kulturi pa je segel še dlje – člani so za Radio Ljubljana pripravili oddajo z naslovom Po naši lepi deželi, s katero so domači kraj predstavili celotni Sloveniji.

Podobno navdihujoča glasbena zgodba se je rodila v sosednjih Plužnjah. Tam je tovariš Gruden vzel pod svoje okrilje enega samega fanta in ga začel učiti igranja na violino. Mladenič je bil nad glasbilom tako navdušen, da je kmalu na vaje pripeljal sošolca, ki si je želel igrati kitaro, ta pa še prijatelja s harmoniko. Gruden nikogar ni zavrnil. Iz te spontane mladostne zagnanosti je zrasel pravi mali kvintet, ki je kljub temu, da so fantje igrali zgolj iz veselja, žel prve lepe uspehe. Štirje glasbeniki z Otaleža pa so se povezali s sosedi in sodelovali tudi pri malem orkestru v Lazcu.

Poleg glasbe in odra so domačini skrbno negovali bralno kulturo in praktično znanje. Na Otaležu so preuredili knjižnico, ki je zlasti v dolgih zimskih mesecih redno odpirala vrata bralcem – na tamkajšnjih policah se je nabralo 520 knjig, v podružnici v Lazcu pa še dodatnih 700, kar je skupaj zneslo zavidljivih 1220 knjig.

Zimo 1955/1956 pa sta na Otaležu popestrila še dva izobraževalna tečaja, ki jih je na pobudo domačinov finančno podprla kmetijska zadruga. Šestnajst deklet se je pod budnim očesom predane voditeljice učilo kuharskih veščin. Ob zaključku tečaja v začetku februarja 1956 so pripravile skromno, a z velikim okusom urejeno razstavo svojih jedi, ki so si jo prišli ogledat ljudje iz vse okolice. Hkrati je v sosednjem prostoru vse do sredine marca brnelo ob šivalnih strojih, kjer so se mlade tečajnice učile krojenja in šivanja oblačil za prihajajočo pomlad.

Kmetijski preobrat in sadovi trdega dela

Čeprav je na Cerkljanskem in Idrijskem narava nudila odlične pogoje za živinorejo in sadjarstvo, pa so se novosti v poljedelstvu le počasi prebijale skozi zavest ljudi, ki so se trdno oklepali starih navad. O tem je v časopisnem pogovoru sredi petdesetih let odkrito spregovorila domačinka z Otaleža, kmetijska tehnica pri Gospodarski poslovni zvezi v Tolminu, Marija Bašelj.

Z bistrim strokovnim očesom je opozorila, da kmetje na majhnih in strmih kmetijah trošijo preveč moči, ker sejejo vse po vrsti. To se je najbolj očitno kazalo pri pšenici. Na cerkljanskih tleh so kmetje v najboljšem primeru poželi le od 8 do 9 metrskih stotov pšenice na hektar, medtem ko so v spodnji Vipavski dolini z iste površine pridelali po 30 metrskih stotov. Marijin nasvet je bil jasen: pšenico naj kmetje opustijo in jo v kolobarjenju raje nadomestijo z ječmenom in ržjo, ki v hribih bolje uspevata. Še večjo priložnost je videla v krompirju – z modernejšo obdelavo in večjo uporabo umetnih gnojil bi tedanji pridelek okoli 2500 kilogramov na hektar zlahka povečali vsaj za petino. Za napredek živinoreje, osrednje kmetijske panoge, pa je priporočala setev detelje, ki bi mladi živini zagotovila nujno potrebne beljakovine in rudninske snovi.

Ker v industriji takrat ni bilo več mogoče zaposliti večjega števila novih delavcev, so se ljudje morali znova opreti na domačo zemljo. Pri tem so ključni motor napredka predstavljale kmetijske zadruge. Medtem ko so se zadruge na Kladjah, Novakih in na Bukovem še premalo zanimale za novosti, sta bili zadrugi na Otaležu in v Plužnjah pravi vzor za celotno širšo okolico.

V Plužnjah je delovala ena najboljših zadrug na Idrijskem, kjer so se domačini s pomočjo ugodne lege in skrbne nege proslavili s pridelavo izjemno kakovostnih jabolk in hrušk. Podobno je vzorna kmetijska zadruga na Otaležu kmetom pomagala pri zasaditvi sadnega drevja, preurejanju starih hlevov, selekciji živine, prirejanju kmetijskih razstav in finančni podpori posameznikom.

Gradnja cest, vodovodov in zadružnih domov

Da bi kmetje svoje pridelke lažje spravili domov in v svet, so potrebovali ceste in vodo. Konec petdesetih let so se v vaseh vrstile delovne akcije, pogosto prav ob prazniku dela, prvem maju. Po elektrifikaciji vasi ter izgradnji vodovoda in ceste do zadružnega doma na Otaležu so leta 1955 speljali cesto v Lazec.

Spomladi leta 1956 pa so se vaščani lotili novega velikega podviga – gradnje ceste iz Lazca v Senožet, v Pluženjski hrib. Za prebivalce Pluženj je bila ta cesta življenjskega pomena. Svoje travnike so imeli visoko zgoraj v Pluženjskem vrhu, od koder so morali seno dotlej po vrtoglavi strmini vlačiti v dolino kar na posebnih vejah, kar je bilo izjemno naporno in smrtno nevarno. Poskus s tremi preprostimi žičnicami se pred leti ni obnesel, saj je med prevozom po zraku preveč dragocenega sena popadalo v globeli. Jeseni 1956 so s sredstvi, ki so jih s pomočjo zaslužnega tovariša Slabeta pridobili še od nekdanjega Okrajnega ljudskega odbora v Tolminu, začeli graditi pravo cesto, ki je do pomladi 1957 končno omogočila varen prevoz sena z vozovi.

O boljši prometni povezavi so sanjali tudi v sosednjih Jasnah, ki še vedno niso imele prave ceste, saj je nekdanja italijanska vojaška cesta peljala kakšnih petsto metrov stran od vasi. Leta 1957 so strokovnjaki na terenu že opravili prvi posnetek trase proti Sovodnju, vaščani pa so z upanjem zrli v občinski ljudski odbor v Idriji, da bo prisluhnil projektu, ki bi povezal Jazne, Otalež in Plužnje.

Včasih pa so se pridobitve tudi nekoliko zapletle. Ko so pomladi 1957 v Lazcu dobili nov vodovod, je prvo deževje v cevi naplavilo precej umazanije. Kljub temu so vaščani stopili skupaj in bili pripravljeni prevzeti velik del stroškov za ureditev razmer. Hkrati jih je pestila vsakdanja preskrba – po kruh so morali hoditi skoraj poldrugo uro daleč k zadrugi, kar je bilo v slabem vremenu naporno, pozimi v globokem snegu pa nemogoče. Zato so si močno prizadevali, da bi otaleška zadruga odprla svojo prodajalno tudi v bližnjih Plužnjah.

Leto pozneje, februarja 1958, pa so v idrijskem okraju že risali smele načrte prihodnosti. Strokovnjaki pri Zidgradu, predvsem tovariš Velikonja in inženir Sedej, so na podlagi predlogov domačinov izdelali načrte za sodobne zadružne domove – med njimi tudi za Otalež. Ti domovi so bili zasnovani kot prava vaška središča: pod eno streho so združevali trgovino s skladiščem, gostilno, krojaško in čevljarsko delavnico, klet za vino in krompir, veliko dvorano, čitalnico s kino-kabino, pisarne in celo sadno sušilnico, zgrajeni pa so bili tako, da bi jih pozneje zlahka še podaljšali.

Kako je v štirih vaseh zasvetila močna električna luč

Čeprav so Otalež, Plužnje, Lazec in Dolnje Jazne elektriko dobile že leta 1952, je bila razsvetljava v domovih še dolga leta zelo šibka. Za vse štiri kraje je namreč skrbela ena sama transformatorska postaja na Otaležu. Žarnice so le medlo brlele, zato so klekljarice idrijskega čipkarskega podjetja in gospodinje ob večerih še vedno pogosto posegale po starih petrolejkah.

Jeseni leta 1958 so se vaščani odločili, da temu naredijo konec. Na sestanku Socialistične zveze so sklenili uvesti samoprispevek. Občinski ljudski odbor v Idriji je poskrbel za načrte in prispeval nekaj več kot 2,5 milijona dinarjev družbenih sredstev, sami prebivalci pa so med seboj zbrali nekaj nad 7,7 milijona dinarjev.

Pri delu, ki je sledilo, je znova zasijala izjemna požrtvovalnost kmeta Feliksa Slabeta z Otaleža. Človek neverjetne delovne vneme, ki si je ponoči privoščil le nekaj ur počitka in bil že zgodaj zjutraj na nogah, je sam podaril precejšnje število lesenih drogov. Po njegovem zgledu so kmetje šli v gozd, sami posekali drevesa, obdelali drogove in jih zvozili na delovišče. Tam jim je priskočilo na pomoč podjetje Elektro-Tolmin, ki je omogočilo impregniranje okrog 650 električnih drogov kar na licu mesta. Vaščani so sami skopali tudi globoke jame in drogove postavili pokonci.

Septembra 1958 so v domovih končno pospravili petrolejke. Poleg nove napeljave sta zrasli še dve novi transformatorski postaji – v Plužnjah in v Jaznah –, monterji pa so v vse štiri vasi napeljali tudi močnejši, industrijski tok, ki je kmetom omogočil uporabo električnih kmetijskih strojev. Zgodba o elektrifikaciji pa se s tem še ni končala: leto pozneje, oktobra 1959, so prebivalci Jazen, Otaleža, Pluženj in Lazca znova dokazali svojo slogo in za temeljito rekonstrukcijo dotrajanega električnega omrežja med seboj zbrali še dodatnih 4.458.725 dinarjev.

Nov planinski dom pod Bevkovim vrhom in glas malega kmeta

Vendar napredek v hribih ni tekel povsem brez socialnih trenj in gospodarskih skrbi. Pri odmeri obveznih prispevkov za novi daljnovod leta 1959 so se pokazale precejšnje krivice, na katere so vaščani glasno opozarjali. Mali kočarji – bajtarji – ki so imeli le košček zemlje in komaj redili eno kravico, so morali plačati od 20 do 25 tisoč dinarjev. Kmetje s petimi ali šestimi glavami živine so prispevali od 45 do 50 tisočakov, medtem ko so največji kmetje z dvajsetimi ali več govedi plačali le enkrat več, med 75 in 80 tisoč dinarji. Takšna delitev pogosto ni upoštevala bolezni v družini, pomanjkanja delovne sile ali nesreč. Kljub temu ljudje niso izgubili upanja – tistega leta je sadje na Otaležu izjemno bogato obrodilo in domačini so računali, da bodo s pravočasnim odkupom pridelka poplačali svoje obveznosti.

Prav sredi tega leta, 24. maja 1959, pa je domačija požrtvovalnega kmeta Feliksa Slabeta (Otalež št. 51) dobila povsem novo, zgodovinsko vlogo. Potem ko je Planinsko društvo Idrija opustilo oskrbovanje zavetišča na Sivki, je na Slovenski planinski transverzali nastala vrzel na poti med partizansko bolnišnico Franja in Sivko. Nalogo je prevzelo Planinsko društvo Cerkno in v Slabetovi hiši tik pod 1057 metrov visokim Bevkovim vrhom slovesno odprlo novo, stalno oskrbovano planinsko zavetišče.

Zavetišče je dobilo svojo uradno transverzalno štampiljko, v jedilnici pa je lahko sprejelo okrog petdeset obiskovalcev, ki so jim postregli s hladnimi in toplimi jedili ter pijačo. Čeprav je bilo prvo poletje za prenočevanje na voljo le skupno ležišče na dišečem senu, so za naslednje leto že načrtovali ureditev pravih postelj. In čeprav Bevkov vrh ni slovel po širokih razgledih ali redkem alpskem cvetju, je pozimi s svojimi idealnimi smučišči privabljal ljubitelje belih strmin, ki so zdaj pod vrhom imeli topel in gostoljuben dom.

Obmejni utrip: Motorno kolo iz Trsta in sodni epilog

Da pa življenje na Cerkljanskem konec petdesetih let ni bilo sestavljeno zgolj iz delovnih akcij in prosvetnih prireditev, priča tudi nenavadna obmejna prigoda iz jeseni leta 1958, ki je odmevala vse do Okrožnega sodišča v Novi Gorici.

V obmejnih krajih na Primorskem je bližina Italije pogosto vzbujala željo po izdelkih, ki jih doma ni bilo mogoče kupiti. Tako si je tudi duhovnik A. P., ki je služboval na hribovitem Otaležu, močno želel motornega kolesa, s katerim bi lažje premagoval strme poti med župljani. Ker je imel v Trstu sorodnike, ki bi mu ga lahko kupili, je potreboval ameriške dolarje.

Obrnil se je na svojega kolega, duhovnika F. R. iz Spodnje Idrije, ta pa je v kraju našel upokojenega mizarja J. K., ki se je pred leti vrnil iz Združenih držav Amerike. Mizar je prošnji prisluhnil in za otaleškega duhovnika dvakrat izročil po sto ameriških dolarjev. Kupčija je bila sklenjena po tristo dinarjev za dolar – natanko za polovico ceneje od uradnega bančnega tečaja, ki je znašal šeststo dinarjev. V hvaležnosti za prijazno gesto je duhovnik z Otaleža mizarju pozneje poslal steklenico dobrega vina in svinjsko kračo.

A oblasti so nedovoljeno trgovanje s tujo valuto odkrile. Oktobra 1958 so se vsi trije znašli pred sodiščem v Novi Gorici, ki jim je prisodilo po en mesec zapora, pri čemer sta upokojeni mizar in idrijski duhovnik prejela pogojno kazen s preizkusno dobo enega leta. Prigoda je ostala zapisana v časopisju kot slikovit spomin na čase, ko je bila meja še trdno zaprta, želja po hitrejšem prevozu po cerkljanskih hribih pa večja od predpisov.

Dediščina skupnosti

Ko danes pogledamo na teh pet prelomnih let (1955–1959) na Otaležu, v Plužnjah, Lazcu in Jaznah, se pred nami izriše izjemna podoba ljudi, ki so znali stopiti skupaj. Iz starih časopisnih stolpcev Ljudske pravice, Slovenskega poročevalca in Dela ne veje le suhoparna statistika o zbranih milijonih dinarjev, stotih postavljenih drogovih ali prebranih knjigah. Veje predvsem zgodba o človeškem dostojanstvu in ponosu.

To je bil čas, ko so se kmetje z lastnimi rokami borili proti strminam, ko so po celodnevnem delu na njivi zvečer našli moč za pesem pod vodstvom starega Mohorja, ko so mlada dekleta z navdušenjem odkrivala nove recepte in kroje, ko je kmet Feliks Slabe odprl vrata svojega doma planincem in daroval les za skupno luč v vasi. Prav ta neomajna povezanost je iz skromnih povojnih vasi na sončnem bregu Idrijce ustvarila skupnost, na katero so bili njeni ljudje z razlogom ponosni.

Kronika poguma, dela in upanja v Otaležu, Lazcu, Plužnjah in Jaznah (1951–1955)

Visoko nad ozko, vijugasto dolino reke Idrijce, na sončnih, a strmih rebrih Cerkljanskega, ležijo vasi, kjer je bila zemlja od nekdaj skopa, zime dolge in ostre, človek pa trdoživ kakor gorski bor. V štiridesetih in petdesetih letih prejšnjega stoletja so Otalež, Lazec, Plužnje, Jazne in sosednji Cerkljanski Vrh prehodili pot, ki se bere kot zgodba o nezlomljivi volji majhne skupnosti. To ni le pripoved o gradnji zidov, cest, vodovodov in daljnovodov, temveč predvsem zgodba o ljudeh – o njihovem pogumnem uporu, medsebojni solidarnosti, ustvarjalnosti in tihih osebnih žrtvah, s katerimi so svoj odmaknjeni hribovski svet popeljali v nov, svetlejši čas.

Zadružni dom, triindvajset kilometrov svetlobe in voda iz pipe

Ko je po letu 1945 utihnilo orožje, v hribih nad Idrijco ni bilo časa za počitek. Ljudje so se odločili, da bodo staro zaostalost pustili za seboj in z lastnimi rokami zgradili temelje boljšega, sodobnejšega življenja. Spomladi leta 1946 so vaščani s krampi in lopatami prvič zarezali v zemljo v središču Otaleža, kjer je začel rasti veliki zadružni dom. Delo je povezalo skoraj ves Otalež, na pomoč pa so z veliko vnemo priskočili tudi sosedje iz Pluženj, Jazen in Lazca. Kljub številnim gradbenim težavam in pomanjkanju materiala niso odnehali. Mnogi so pomagali pri sečnji lesa in težkih prevozih po strmih poteh, med desetinami pridnih rok pa so še posebej izstopali Jože Bevk iz Otaleža, Milan Jeran iz Jazen in Francka Zajec iz Lazca. Njihov skupni trud je obrodil bogate sadove – zrasla je velika in lepa stavba, ki je pod eno streho združila zadružno trgovino, vodstvo kmetijske zadruge, gostilno, čevljarsko delavnico, mizarsko delavnico in prostorno dvorano za kulturne prireditve.

Še preden je bil dom povsem pod streho, se je spomladi leta 1951 rodila nova velika zamisel: vasi je treba elektrificirati. Vaščani so imeli dovolj starih, dimečih petrolejskih leščerb, ki so ščemele v oči in po hišah širile neprijeten vonj. Za elektrifikacijo so krajani sami zbrali in prispevali ogromnih milijon dvesto petdeset tisoč dinarjev, saj so se dobro zavedali, kaj pomeni sodobna razsvetljava. Čeprav je bil izvoljen poseben odbor za elektrifikacijo, bi se projekt morda vlekel še dolgo, če ne bi vajeti v svoje roke vzela nekdanja partizanska borka in predsednica krajevnega ljudskega odbora Marija Bašelj. S svojo izjemno vztrajnostjo je prebudila dremajoči odbor in pognala kolesje naprej. Ob boku so ji stali številni predani krajani, med njimi Gabrijel Bevk, Francka Zajec, Ciril Filipič, Milan Jeran in Bernard Šturm. Glavna dela so končali še tistega leta in postavili več kot triindvajset kilometrov dolgo električno omrežje, ki je razsvetlilo vasi Plužnje, Otalež, Lazec in Jazne. Spomladi leta 1952 je v vasi napočil zgodovinski trenutek: iz radijskega sprejemnika v zadružni gostilni je po dolini prvič zadonela znamenita kukavica ljubljanskega radia.

Otalež je bil v tistih letih prava posebnost na širokem območju. Bil je eden redkih krajev – če ne celo edini –, kjer sta bili tako predsednica kot tajnica krajevnega ljudskega odbora ženski. Marija Bašelj in Frančiška Zajc sta med ljudmi uživali takšen ugled in spoštovanje, kakršnega bi marsikje zavidali njuni moški kolegi. Skrivnost njunega uspeha ni bila v ukazovanju, temveč v neposredni demokraciji in skupnem dogovarjanju z vaščani. Vsaka pomembna odločitev se je sprejela na zboru volivcev. Ker so ljudje soodločali, so skupne dogovore tudi spoštovali – zato je bil Otalež vedno med prvimi pri izpolnjevanju davčnih in javnih obveznosti. Vaščani so se na zborih odkrito pogovorili o vseh gospodarskih vprašanjih, tudi ko je šlo za občutljive teme. Ko so na primer ugotavljali, kdo zamuja s plačilom prispevkov za elektrifikacijo, je zbor volivcev sprejel jasno in pravično odločitev, da se tistim, ki niso poravnali dolga do skupnosti, odklopi električni tok. Na istem zboru pa je zasijala tudi izjemna človeška solidarnost, saj so se nekateri krajani odrekli svojim preplačilom pri elektrifikaciji in ta denar velikodušno namenili vojnim vdovam. Marija Bašelj, ki je bila že leta 1943 izvoljena v Narodnoosvobodilni odbor cerkljanskega okraja, je s svojo predanostjo uživala takšno zaupanje, da so jo krajani na zboru volivcev predlagali tudi za kandidatko v okrajni ljudski odbor.

Potem ko so se vasi Otalež, Jazne, Plužnje in Lazec odločile za priključitev k občini Idrija, pa so se vse bolj kazali tudi novi izzivi odmaknjenega hribovskega življenja. Za nekatere prebivalce je bila pot do Idrije dolga več kot deset kilometrov, v zimskem času pa so bile ceste in steze pogosto neprevozne. Ko je nekdo nenadoma zbolel ali potreboval nujno prvo pomoč, je bila pot do zdravnika dolga in včasih celo prepozna. Vaščani so zato glasno opozarjali pristojne organe, da kraj nujno potrebuje telefon, ki bi ga potrebovali tako zadruga, društva in delavnice kot tudi navadni ljudje v stiski. Obenem so se v letu 1953 začele vrstiti pritožbe nad kakovostjo električnega toka. Žarnice so zvečer pogosto svetile tako medlo, da so ljudje pri štirideset vatni žarnici le z veliko muko brali ali opravljali večerna dela, včasih pa je elektrike več večerov zapored sploh zmanjkalo. Ker so stare petrolejke že pospravili v kot, so morali mnogi svoje večere preživeti v temi in so odločno zahtevali ureditev napetosti.

Kljub tem začetnim težavam se napredek ni ustavil. Do začetka leta 1955 je Občinski ljudski odbor v Cerknem z izdatno finančno podporo okrajnega ljudskega odbora iz Tolmina zaključil še eno veliko pridobitev za Otalež – gradnjo sodobnega vodovoda, v katerega so vložili kar štiri milijone dinarjev. Tekoča voda v hribovskih domovih je ob elektriki pomenila pravo prelomnico, saj je ljudem prihranila dolge in utrujajoče vsakodnevne poti z vedri k vaškemu studencu.

Cesta iz Lazca v širni svet

Medtem ko je Otalež postajal gospodarsko in kulturno središče tega kota, so v okolici pa že vozili prvi avtomobili in tovornjaki, je bila znana partizanska vasica Lazec na Cerkljanskem še vedno ujeta v svojo prometno odmaknjenost. Iz Pluženj v Lazec je vodil le ozek in strm kolovoz, po katerem je bila nevarna in težavna že vožnja z navadnim kmečkim vozom. Iz leta v leto so prebivalci Lazca hrepeneli po sodobni prometni povezavi, saj je slaba pot močno oteževala tako kmečko delo kot vsakdanje opravke.

Ko je okraj spomladi leta 1955 končno dodelil večjo finančno podporo za gradnjo ceste med Plužnjami in Lazcem, so prebivalci Lazca znova dokazali, kaj zmore skupna volja. Zaposlili so se vsi po vrsti, poleg plačanega dela pa je vsak krajani prispeval še veliko število prostovoljnih ur. S krampi, lopatami in samokolnicami so stari in mladi z vztrajnostjo premikali skale in zemljo. Svojo nalogo so opravili z veliko častjo in natančnostjo: traso nove ceste so utrdili s trdnimi podpornimi zidovi in jo lepo tlakovali, tako da je do leta 1956 postala varna in prevozna za prav vsako vozilo.

Cesta pa je bila le pika na i izjemni preobrazbi, ki jo je Lazec doživel v prvem povojnem desetletju. V desetih letih je vas presenetljivo spremenila svoje obličje. Stare, dimeče petrolejske leščerbe je dokončno zamenjala električna luč. Po vasi so zrasle nove hiše, namesto nekdanjih slamnatih streh pa so domove zdaj povsod krile trdne strehe iz opeke. Lazec je postal živi dokaz, kako lahko majhna hribovska vas z lastnimi rokami in povezanostjo v enem samem desetletju stopi v povsem nov čas.

Znanje v kmečkih hlevih in vizija s Cerkljanskega Vrha

Preobrazba se v teh letih ni dogajala le v vaseh, temveč tudi na poljih, v sadovnjakih in hlevih. Kmetje so spoznali, da v hribih ni mogoče preživeti zgolj s trdim fizičnim delom, temveč je treba poprijeti za sodobno kmetijsko znanje. Kmetijska zadruga v Otaležu je postala prava gonilna sila tega napredka. Kljub slabšim letinam, ko v okolici skoraj ni bilo kmetijskih pridelkov za odkup, je zadruga z odkupom živine, lesa in mleka že do spomladi leta 1954 ustvarila več kot milijon dinarjev čistega pribitka. Ta denar je pametno vračala nazaj v domače gospodarstvo, obenem pa so uspeh začutili tudi zadružniki v svojih denarnicah, saj je vsak član prejel dva odstotka od celotnega zneska blaga, ki ga je v preteklem letu nabavil v zadružni trgovini. Poleg tega je zadruga ustanovila lastno strokovno knjižnico, ki je kmetom pomagala do novega znanja.

Že jeseni leta 1952 je otaleška zadruga kot ena prvih v tem delu Slovenije začela z načrtno odbiro živine. Na izrednem občnem zboru decembra 1952 so zadružniki sklenili zamenjati vse bike, ki niso bili plemenski, in tako dvigniti kakovost črede v celotni okolici. Že dva meseca prej je komisija zadruge pod vodstvom Cirila Šavlija opravila temeljito selekcijo po hlevih, pri čemer je uradno priznala trideset najboljših krav za plemenske in popisala še šestinpetdeset krav, ki so slovele kot odlične mlekarice. Za kontrolorja priznanih in popisanih krav je upravni odbor imenoval Alojza Rejca, ki je enkrat mesečno pregledoval mleko vsake izbrane krave, zadružniki pa so priporočili vodenje natančne evidence o teličkih, da bi kmetje vsa kakovostna sortna teleta obdržali in vzredili doma. Novica o tem pionirskem delu otaleške zadruge je bila tako odmevna, da jo je januarja leta 1953 v daljnem Clevelandu ponatisnil tudi časopis slovenskih izseljencev Enakopravnost. Do jeseni 1953 je bilo v rodovniku zadruge vpisanih že dvaintrideset krav mlekaric, zadruga pa je iz svojega čistega dobička namenila kar sto petdeset tisoč dinarjev za vzrejo dobrih telet in nagrade najbolj skrbnim živinorejcem. Z delom je nadaljevala tudi v prihodnjih letih, ko je komisija pod vodstvom Cirila Šturma skrbela za pregled plemenskih krav in izboljšanje zimskega krmljenja živine.

Hkrati je zadruga z vso vnemo spodbujala sadjarstvo, za katero so bile sončne rebri nad Idrijco kot ustvarjene. Iz čistega dobička je razdelila petdeset tisoč dinarjev, s katerimi so člani po znižanih cenah kupovali škropiva in orodje za čiščenje sadnega drevja, sadike pa so dobili celo za polovično ceno. Poseben ponos kraja je bila nova zadružna drevesnica, za katero je skrbel izkušen in prizadeven domači sadjar. Samo med jesenjo 1952 in pomladjo 1953 so iz nje oddali več kot dva tisoč petsto prvovrstnih sadik – večina teh mladih drevesc je našla svoj dom pri domačih sadjarjih v Otaležu in okolici, nekaj pa so jih poslali celo v Črni Vrh in Prestranek. Jeseni leta 1953 so v sončnih rebrih še posebej bogato obrodile češplje, ki so jih domačini v velikih količinah sušili za ozimnico, iz preostanka pa kuhali dišeče žganje. Kmetje so visoko cenili tudi pošteno, srčno ravnanje z živino in med jesenskimi deli tiho tekmovali, kdo bo prvi opravil oranje in spravilo pridelkov. Po vaseh so za zgled pogosto postavljali dva gospodarja: starega voznika Franca Rovtarja iz Kanomlje, ki je težko obremenjeno vprego vedno spodbujal le z lepimi, prijaznimi besedami in nikoli z bičem, ter domačina Jožeta Brejca iz Otaleža, ki je slovel po svojem spoštljivem in ljubečem ravnanju z živino.

Kako daleč lahko seže napreden kmečki um v visokih hribih, pa je leta 1955 na sosednjem Cerkljanskem Vrhu, več kot tisoč metrov nad morjem, dokazal gospodar Feliks Slabe. Na skopi gorski zemlji osme bonitetne kategorije, kjer je njegov oče nekoč redil trinajst glav govedi in stalno potreboval tujo delovno silo, je Feliks z znanjem in pogumnimi vlaganji število živine podvojil na petindvajset glav, vsa dela pa je – razen v času košnje – opravil sam skupaj s svojo sedemčlansko družino. Zastavil si je smel desetletni načrt, da bo na isti površini redil kar petdeset glav govedi. Najprej je odpravil vlago v hlevu in uredil gnojno jamo, da gnojnica ni več odtekala v dolino. Košenice je očistil kamenja; najboljše dele je preoral in ustvaril tri hektarje rodovitnih njiv, slabše pa je pogozdil, tako da je na pobočjih že raslo enajst hektarjev mladega gozda. Za svoje gozdove je zasnoval drzen petdesetletni načrt, s katerim je želel lesno zalogo s takratnih tisoč štiristo kubičnih metrov povečati na neverjetnih štiriinšestdeset tisoč kubikov. Da pridelkov ne bi bilo več treba nositi na hrbtu, je do polj speljal poti, v enem samem letu pa v izboljšave posestva vložil skoraj šeststo tisoč dinarjev. Pri hlevu je zgradil betonski most, da je seno na senik zapeljal kar z vozom, napeljal nov vodovod, ometal hleve in načrtoval silose. Kupil je celo cel vagon umetnih gnojil – Tomaževe žlindre in kalijeve soli –, s katerima je kislo hribovsko travo spremenil v bujno deteljo. Poleg tega je bil gospodar z računovodsko natančnostjo: v svoj zvezek je skrbno beležil vse dohodke in izdatke za vsako panogo posebej, spremljal težo živine in njen prirastek ter kmetijo vodil kot sodobno podjetje.

Večerni tečaji, knjižnice, gledališče in prvi takti orkestra

Materialni napredek v teh krajih pa nikoli ni prehitel lakote po kulturi in izobrazbi. Že v mrzlih zimskih večerih na prelomu let 1950 in 1951, ko je v idrijskem okraju delovalo štiriindvajset večernih tečajev z več kot tristo osemdesetimi udeleženci, so tudi v šolskih klopeh v Otaležu, Jaznah in Lazcu sedeli vaščani vseh starosti. Oseminštirideset tečajnikov, med katerimi je bilo veliko mladine, je dvakrat na teden obiskovalo večerne tečaje, ki sta jih požrtvovalno vodili učiteljici Slavica Bončina in Jelena Jean. Prvi dan v tednu sta predavali učiteljici, drugi dan pa so vajeti prevzeli vaški predavatelji – domačini, ki so svoje znanje o kmetijstvu, živinozdravstvu, gospodinjstvu in šivanju nesebično delili s sosedi.

Poseben ponos teh krajev je bila Ljudska knjižnica Ivana Cankarja v Lazcu, s katero so vaščani po bralnem zagonu prehiteli celo sosednje Bukovo. Pod skrbnim očesom večkrat pohvaljene in nagrajene knjižničarke Angele Močnik je knjižnica do leta 1951 na svojih policah zbrala že dvesto devetinšestdeset knjig in sto osemintrideset brošur, pri čemer se je fond samo v enem letu povečal za oseminosemdeset novih, predvsem leposlovnih del. Vaščani so v enem samem letu prebrali kar štiristo oseminštirideset knjig. Da bi knjižnica še hitreje rasla, so mladinci in žene s skupnimi močmi zbrali tisoč petsto dinarjev za nakup novih knjig. Nekaj let pozneje, konec novembra 1953, je mladina tudi v Otaležu uredila svojo čitalnico. V njej so bile vsem članom na voljo poučne, zabavne in znanstvene knjige, postavili pa so tudi šahovnice, kjer so tisti, ki so igro že obvladali, potrpežljivo učili mlajše vrstnike.

V vaseh je od začetka petdesetih let kipel tudi živahen odrski in glasbeni utrip. Najprej so pod okriljem Kulturno-umetniškega društva Mlakar Silvo iz Otaleža delovale kar tri dramske skupine – v Otaležu, Jaznah in Plužnjah –, ki so med seboj prijateljsko tekmovale, pozneje pa je kulturno delo prevzelo mlado in zagnano Kulturno-prosvetno društvo France Bevk. Tudi ko je huda zima leta 1955 z visokimi snežnimi zameti in silovito epidemijo influence za nekaj tednov odrezala vasi od sveta, zaprla šolo za več kot polovico obolelih otrok in ustavila vsak promet, so se vaščani ob prvem pomladnem soncu spet zgrnili v dvorano zadružnega doma. Tam so skoraj vsako nedeljo potekale gledališke predstave, recitacije in prireditve, ki so dvorano polnile do zadnjega kotička. Še posebej slovesno je bilo v nedeljo, 14. februarja 1954, ko so se vaščani poklonili enajsti obletnici odhoda prvih borcev v partizane. Mladina iz Lazca je takrat na oder postavila partizansko igro v treh dejanjih z naslovom Gospodar, pevski zbor je zapel borbene pesmi, v dvorani pa so se zbrali nekdanji borci, žene padlih borcev in mladina, ki so po uradnem delu skupaj zaplesali na veselici.

Glasba pa je bila tista umetnost, ki je vse štiri vasi povezala najbolj ubrano. Že konec leta 1951 je v Otaležu začela delovati podružnica državne glasbene šole iz Idrije. Novica je med mladino sprožila takšno navdušenje, da se je že prvi dan vpisalo kar petdeset gojencev, med katerimi je bilo veliko nadarjenih mladincev samoukov. Šolo je pozneje uspešno vodil prizadevni učitelj Močnik. V vaseh je pel tudi močan, petdesetčlanski mešani pevski zbor, v katerem so moči združili fantje in dekleta iz Jazen, Otaleža, Pluženj in Lazca, vodil pa ga je repertoar narodnih, borbenih in umetnih pesmi. Pravi glasbeni biser pa se je rodil v začetku leta 1955 v Lazcu, kjer je pod taktirko glasbenika in nekdanjega člana ljubljanskega orkestra Ludvika Grudna zaživel povsem nov mladinski orkester. Gruden je mladince iz Lazca začel učiti igranja violine, kitare, basa, harmonike in drugih glasbil. Fantje in dekleta so s takšnim navdušenjem poprijeli za note, da so januarja 1955 že igrali na skupnih vajah. Kljub kmečkemu delu in oddaljenosti niso izpustili niti ene vaje, pa čeprav so se iz Lazca v Otalež vsako nedeljo popoldne odpravljali kar peš. Njihova vztrajnost je bila bogato poplačana konec maja 1955, ko je njihov prvi veliki javni nastop posnela celo ekipa Radia Koper, ravnatelj glasbene šole v Idriji pa jim je navdušeno obljubil pomoč s potrebnimi notami.

Živahne razprave in neuničljivi humor

Življenje v tako dejavni skupnosti seveda ni minilo brez iskrenih razprav, demokratičnih soočenj in zdravega vaškega humorja. Jeseni leta 1953 je obiskovalec v otaleški zadružni gostilni odkril, da tam na polici glasno igra prav tisti nagrajeni radijski sprejemnik, ki ga je organizacija Antifašistične fronte žensk nekoč prejela od okrajnega odbora Osvobodilne fronte v Idriji. Ker ga ženske same niso uporabljale, so ga prodale zadrugi, ta pa ga je odkupila prav iz tistih dvajset tisoč dinarjev, ki jih je ob delitvi dobička namenila kot pomoč kulturno-prosvetnemu društvu. Člani prosvetnega društva so bili nad takšnim razpletom precej razočarani, saj so menili, da bi moral radio stati v njihovi sobi v zadružnem domu ob knjigah in šahu, ali pa bi za ta denar raje kupili nove knjige za knjižnico. Dogodek je sprožil živahne razprave med vaščani, delavci v zadružni mizarski delavnici in sindikalno podružnico, odmeval pa je celo v humoristično-satiričnem časopisu Toti list. V priljubljeni rubriki Kraška burja je dopisnica Pepa svoji prijateljici Juci hudomušno pisala o tem, kako so možje v zadružni upravi z nakupom radia za oštarijo ubili dve muhi na en mah: v gostilno radio privablja vedno več žejnih gostov, prosvetni delavci v zadružnem domu pa ga skozi stene tako dobro slišijo, da se lahko v tišini svojega kotička lepo zabavajo z mislijo, kako krasno bi bilo, če bi radio dejansko stal pri njih.

Podobno živahno, a trezno je bilo tudi spomladi leta 1954 na občnem zboru kmetijske zadruge. Prosvetni delavci so se takrat zavzeli, da bi zadruga iz svojega milijonskega pribitka odobrila večjo denarno podporo za kulturo. Vendar so delavni kmetje v večini zavzeli jasno stališče: zadruga bo prispevala deset tisoč dinarjev za nakup novih knjig v ljudskih knjižnicah v Lazcu in Otaležu ter podprla prostovoljno gasilsko društvo, za svoj nadaljnji napredek pa naj si prosvetno društvo sredstva ustvari samo z gledališkimi igrami, veselicami in prireditvami.

Kadar pa je šlo za širša vprašanja domovine in skupne prihodnosti, so prebivalci Otaleža, Jazen, Pluženj in Lazca vedno nastopili povsem enotno. Tako je bilo tudi konec oktobra leta 1953, ko je po vsej državi vrelo zaradi tržaškega vprašanja. Na odlično obiskanem zboru volivcev v Otaležu je zbranim prebivalcem vseh štirih vasi spregovoril general Jaka Avšič ter jim pojasnil gospodarski in politični položaj na meji. Vaščani so njegov govor pozdravili z gromkim ploskanjem, sprejeli resolucijo v podporo pravicam do Trsta, za svoja kandidata v republiško skupščino pa z zaupanjem predlagali domača, v boju in delu preizkušena tovariša Jožeta Primožiča - Miklavža in Franca Skoka, ki sta odlično poznala domače razmere.

Če danes pogledamo nazaj v tista prelomna leta med 1941 in 1956, se pred nami izriše jasna podoba skupnosti, ki ni nikoli čakala križem rok, da bi ji kdo drug iz doline ali mesta prinesel napredek. Vse, kar so imeli – od osvobojenih šol med vojno, zadružnega doma, triindvajsetih kilometrov električnih vodov, vodovoda in tlakovane ceste v Lazec pa do rodovniških čred, sadovnjakov, knjižnic, gledaliških odrov in prvih taktov mladinskega orkestra –, so ustvarili z lastnimi žulji, bistro glavo in neomajno povezanostjo. Luči, ki so se v petdesetih letih prižgale nad dolino Idrijce, tako niso osvetlile le strmih hribovskih poti, temveč so za vedno ostale zapisane kot trajen spomenik ljudem, ki so znali stopiti skupaj

Iz ruševin vojne do zadružnega doma: Kronika Otaleža, Lazca, Pluženj in Jazen (1947–1950)

Nad strmo, tesno dolino reke Idrijce, koder se vije cesta proti Mostu na Soči, se na osojni strani dviga gozdnata in s hudourniškimi grapami prepredena Krnica. Na nasprotnih, prisojnih bregovih pa so pod slemenom, kot lastovičja gnezda stisnjene v strma pobočja, ugnezdene vasi Otalež, Lazec, Plužnje in Jazne. Življenje v teh hribovskih krajih na stičišču Cerkljanskega in Idrijskega ni bilo nikoli lahko. Ljudje so si kruh pridelovali na strmih ledinah, pogosto so gnoj v koših na ramah nosili navkreber po bregovih, a so kljub temu v sebi nosili trdoživost, ponos in globoko navezanost na domačo grudo.

Konec štiridesetih let prejšnjega stoletja je v teh vaseh zapisal eno najbolj ganljivih, delovnih in navdihujočih zgodb povojne obnove. Na podlagi ohranjenih časopisnih poročil in zapisov iz let 1947 do 1950 pred nami vstane živa, slikovita kronika časa, ko so domačini iz ruševin druge svetovne vojne s skupnimi močmi, žulji in neizmerno solidarnostjo zgradili novo prihodnost.

Vstajenje iz ruševin in vezi čez ocean

Konec druge svetovne vojne je vasi na območju Otaleža pričakal v izjemno težkih razmerah. Požgane domačije, prazni hlevi in izropane kašče so bili nemi pričevalci preteklih grozot. Še posebej hudo je bilo v sosednjem Lazcu. Vas, ki je tedaj štela okoli sto sedemdeset prebivalcev, je med vojno z vsem srcem podpirala osvobodilni boj – bodisi s fanti in dekleti v partizanskih enotah bodisi z zadnjimi zalogami hrane. Zato je plačala visoko ceno, saj je bila ob koncu vojne skoraj v celoti požgana.

Vendar se ljudje v teh bregovih niso vdali malodušju. Takoj po osvoboditvi so se skoraj vsi prebivalci Lazca povezali v obnovitveno zadrugo in se s prostovoljnim delom lotili obnove svojih domov. Že v prvem povojnem letu, leta 1945, so v vasi temeljito obnovili osem stanovanjskih hiš in sedemnajst požganih poslopij. V letih 1946 in 1947 so obnovili še preostale hiše in gospodarska poslopja, tako da je ob začetku leta 1948 le še ena sama hiša v vasi nosila sledove vojne. Iz pepela in ruševin je zrasla nova vas, lepša in bolj urejena kot kdajkoli prej. Hkrati si je začela opomoreti živinoreja. Na pobudo okrajnega odbora je kmetijski odsek najbolj prizadetim živinorejcem priskrbel štiri plemenske krave, s čimer se je živinski fond v Lazcu kmalu skoraj povsem približal predvojnemu stanju.

Korenito se je spremenil tudi vsakdanji položaj vaščanov. Pred vojno je bila v vasi stalno prisotna brezposelnost, saj je bila večina domačinov skromnih bajtarjev, ki so se komaj prebijali iz dneva v dan. Po vojni pa se je petintrideset prebivalcev Lazca zaposlilo v industriji, pri obnovi ali v različnih ustanovah, medtem ko se je dvajset mladincev vključilo v različne strokovne tečaje, pet pa se jih je vpisalo v osnovno in srednjo šolo – kar je bilo v prejšnjih časih zaradi pomanjkanja denarja za hribovske otroke skoraj nedosegljivo.

Medtem ko so v domačih vaseh polagali temelje novemu življenju, so novice o rojakih potovale tudi daleč čez ocean. Zaradi gospodarske stiske in fašističnega pritiska v prvi polovici stoletja se je namreč veliko ljudi s Cerkljanskega in Idrijskega izselilo v Združene države Amerike, zlasti v rudarska in industrijska središča v Minnesoti, Wisconsinu in Illinoisu. Slovensko-ameriški časopisi, kot je bila Enakopravnost, so desetletja ohranjali dragoceno vez med izseljenci in staro domovino. Tako so v Clevelandu in Chicagu še leta 1950 skrbno beležili vsako vest iz domačih krajev – od smrti Jerneja Vogriča v Travniku pri Spodnji Idriji, brata v Milwaukeeju dejavne Pauline Vogrich, do slovesa sedemdesetletnega Franka Bevka, rojenega v Lasicah (Lazcu) pri Cerknem, ki je po dolgi bolezni umrl v daljnem Elyju v Minnesoti.

Gospodarski preobrat: Zadruga in mlekarna prineseta novo upanje

Temelj za gospodarski vzpon štirih vasi – Otaleža, Lazca, Pluženj in Jazen – je postalo zadružništvo. Pred vojno, pod italijansko oblastjo, so bili tukajšnji kmetje povsem odvisni od trga v petnajst kilometrov oddaljeni Idriji. Vse, kar so pridelali, zlasti sadje, so morali v težkih nahrbtnikih nositi peš po strmih poteh do mesta in ga tam pogosto prodajati od hiše do hiše po izredno nizkih cenah.

Leta 1947 se je nabavno-prodajna zadruga v Otaležu osamosvojila in povezala prebivalce s celotnega območja krajevnega odbora. Na njenem čelu je stal prizadevni predsednik in nekdanji borec Ivan Bevk, ki je v času jesenskega odkupa osebno potrkal na vrata vsake hiše v teh vaseh. Kmetom je potrpežljivo pojasnjeval prednosti vnaprejšnjega pogodbenega odkupa in z njimi sklepal pogodbe. Rezultati so presegli vsa pričakovanja. Na območju, ki je štelo 714 prebivalcev, je zadruga jeseni 1947 odkupila kar 42.000 kilogramov krompirja – skoraj štirikrat več, kot je znašala obvezna oddaja, ki je bila določena pri 11.500 kilogramih. Poleg tega je zadruga od kmetov naenkrat in po poštenih cenah odkupila več kot enajst vagonov sadja, kar je za kmečke družine pomenilo nepredstavljivo olajšanje in zanesljiv zaslužek.

Hkrati se je v sosednjih Plužnjah začelo hitro razvijati mlekarstvo. Spomladi leta 1947 je tam začela obratovati mlekarna, v katero je sprva nosilo mleko le osem živinorejcev iz sosednjega Lazca, tako da so dnevno predelali okoli šestdeset litrov mleka. Ko pa so kmetje spoznali prednosti takšnega sodelovanja in sistema vezanih cen, ki jim je v zameno za oddano mleko omogočal ugodnejše nakupe potrebščin, je mlekarna doživela pravi razmah. Količina predelanega mleka se je do poletja 1948 povzpela na več kot dvesto litrov na dan.

Vendar povojni začetki niso tekli brez zapletov, domačini pa se niso bali javno spregovoriti niti o lastnih napakah. Poleti 1947 so v Lazcu s prostovoljnim delom mladine začeli graditi nujno potrebno sadno sušilnico. Čeprav je mladina s svojim delom prihranila kar polovico predvidenega posojila, se je gradnja zaradi zamude pri dobavi materiala zavlekla. Ko je bogata letina sadja dozorela, sušilnici še vedno nista bili nameščeni streha in vratca. Ker ljudje niso imeli dovolj sodov za kuhanje žganja in pridelavo mošta, trg pa hitro pokvarljivega zgodnjega sadja ni mogel odkupiti, je veliko pridelka zgnilo v sadovnjakih. V časopisu je sledila ostra javna kritika na račun vodstva obnovitvene zadruge, ki ni pravočasno poskrbelo za material. Ta grenka izkušnja pa je vaščanom dala jasno sporočilo: za uspešen razvoj potrebujejo boljšo organizacijo, lastne obrtne delavnice in predvsem velik, sodoben zadružni dom.

Veliki načrt: Zadružni dom v Otaležu

Obstoječi prostori zadruge v Otaležu, ki so gostovali v stavbi krajevnega ljudskega odbora poleg nove šole ter čevljarske in krojaške delavnice, so ob vedno večjem prometu postali odločno pretesni. Zadruga ni imela dovolj prostora niti za pisarne niti za trgovino in skladišča, vas pa je hkrati pogrešala dostojen prostor za kulturno in družabno življenje.

Konec leta 1947 so se prebivalci Otaleža, Lazca, Pluženj in Jazen na množičnem sestanku enotno odločili: v letu 1948 bomo v Otaležu zgradili nov zadružni dom! Januarja 1948 so izvolili pripravljalni odbor, ki je prevzel nadzor nad delom, vse lokalne organizacije pa so se zavezale k tisočim uram prostovoljnega dela. Sindikalna podružnica v Otaležu je obljubila štiri tisoč ur, gasilsko društvo v Plužnjah in mladinske organizacije po več tisoč ur, svoje deleže pa so prispevali tudi člani Osvobodilne fronte, organizacija žensk in celo najmlajši pionirji.

Ko je v vas prišel avtor načrtov, tovariš Velikonja, ki je vodil gradnjo zadružnih domov na celotnem Idrijskem, je odmeril prostor sredi Otaleža, kjer naj bi nova stavba – tako kot ostale vaške hiše – zrasla prislonjena v pobočje. Ob tem je prinesel novico, ki je še dodatno podžgala delovno vnemo domačinov: kmetje iz Črnega Vrha so vsem krajevnim odborom napovedali tekmovanje, kdo bo prvi zgradil svoj zadružni dom. Otaležani so izziv sprejeli z vso resnostjo in si za cilj zadali osvojitev prve nagrade – tovornega avtomobila, ki bi za te hribovske kraje pomenil neprecenljivo pridobitev.

Utrip gradbišča: Pesek, kamenje, apnenica in vagončki

Zima in zgodnja pomlad leta 1948 sta prinesli neverjeten val solidarnosti in delovnega zanosa. Vaščani so hiteli, da bi čim več težkih gradbenih del opravili še pred začetkom spomladanskih opravil na poljih in v sadovnjakih. Podrobni časopisni zapisi iz tistih mesecev so ohranili nepozabne prizore s terena, ki razkrivajo, kako je pri gradnji dihal celoten kraj:

V peščeni jami nad vasjo ob cesti je bilo vsak dan živahno. Skupina prostovoljcev pod vodstvom neumornega predsednika zadruge Ivana Bevka je neumorno kopala in presejala pesek. Močnik, Vehar, France in drugi vaščani so v enem samem dnevu nakopali štiri kubične metre peska, tako da ga je prevoznik Brejc s svojo vprego komajda sproti vozil na gradbišče. Ko so opoldne iz šole pritekli otroci in zagledali vse večji kup peska na gradbenem odru, so s prsti v svež pesek zapisali preprosto, a zgovorno geslo: »Za zadružni dom.«
V kamnolomu nedaleč od vasi so odmevali udarci težkih kladiv po železnih drogovih, ki so se odbijali v nasproti ležeči hrib Krnico. Poten, a vedno nasmejan tovariš Golob je ves dan lomil velike kose kamenja in z optimizmom zrl v prihodnost: »Ko bo dom dograjen, bo treba napeljati še elektriko in vodovod, potem bomo pa na konju.«
Na strmem bregu nad cerkvijo so pele sekire. Veharjev Viljem je s skupino sovaščanov sekal grmovje in redčil pregoste mlade smreke. S tem delom so imeli dvojno korist: pripravili so drva za žganje apna v apnenici, hkrati pa so očistili gozd, da so mlade smreke dobile več sonca in zraka. Ker so primerno apnenčasto kamenje že našli, so načrtovali, da bodo nažgali celo več apna, kot ga potrebujejo za zadružni dom, in ga porabili še za druge vaške gradnje.
V smrekovih gozdovih pri Jaznah, uro hoda od Otaleža, pa so sekali krepke smreke za gradbeni les in ostrešje. Vaščani so med delom že z nasmehom govorili o likofu – dnevu, ko bodo les obdelali in na zadnje sleme novega doma ponosno pritrdili smrekico s pisanimi trakovi.

Februarja 1948 so se zvrstile velike udarniške akcije. Na eno izmed njih, v četrtek, 12. februarja, se je na gradbišču zbralo kar 180 prostovoljcev iz Otaleža, Pluženj in Jazen, ki so v enem dnevu opravili 791 ur prostovoljnega dela. Od kamnoloma do glavne ceste so zgradili novo dovozno pot, na katero so nato položili izposojene tračnice, da so lahko kamenje z vagončki prevažali naravnost na gradbišče, izkopano zemljo z gradbišča pa so porabili za dvig in utrditev vaške ceste. Pri delu ni manjkal nihče – celo najmlajši pionirji, med njimi mali Mirko, so vlačili butare k apnenici in po vaseh zbirali staro železo, ki so ga zamenjali za gradbene tračnice.

Da gradnji ne bi zmanjkalo denarja, so poskrbeli zadružniki sami. Na poletnem zborovanju julija 1948 se je pokazalo, da je kmetijska zadruga v Otaležu postala ena najboljših v celotnem idrijskem okraju in je ustvarila nekaj čez 40.000 dinarjev čistega dobička. Zadružniki so soglasno sklenili, da polovico tega zneska namenijo neposredno za gradnjo zadružnega doma. Ob tem je predsednik Ivan Bevk zaradi obsežnega dela na gradbišču prosil, da bi ga razrešili funkcije v zadrugi, a so vaščani njegovo prošnjo enoglasno zavrnili – kot preizkušen borec in pošten gospodar je namreč užival neomejeno zaupanje celotne skupnosti.

Moč žensk, klekljaric in budno oko vaške inšpekcije

Kronika povojnega Otaleža in okoliških vasi bi bila povsem nepopolna brez izjemne vloge žensk, ki so bile tiha in vztrajna gonilna sila napredka. Že januarja 1948 so se žene iz Otaleža, Lazca, Pluženj in Jazen zavezale, da bodo poleg fizičnega dela na gradbišču prevzele skrb za prehrano prostovoljcev. Zbrale so dvesto kilogramov moke in neposredno na gradbišču organizirale skupno kuhinjo, da delavcem sredi dneva ni bilo treba hoditi domov na kosilo in pri tem izgubljati dragocenih delovnih ur.

Njihova dejavnost se je v naslednjih letih še okrepila. Leta 1949 so članice Antifašistične fronte žensk v Otaležu za šestdeset odstotkov povečale svoje članstvo, organizirale plakatne akcije in s tem zbrale 15.500 dinarjev za gradnjo zadružnega doma. Poleg tega so opravile več sto prostovoljnih ur pri ureditvi vaške ambulante ter ob tednu matere in otroka z denarjem, jabolki, moko, jajci in maslom obdarovale vse novorojenčke v vasi. V sosednjem Lazcu pa je vaški odbor Osvobodilne fronte spomladi 1950 za svojo enotnost in zmožnost, da v vsako akcijo pritegne celo vas, prejel visoko odlikovanje Glavnega odbora Ljudske fronte Jugoslavije, posebno priznanje pa je prejela tudi domača borka in predana aktivistka Frančiška Zajc.

Poleg dela na kmetiji in na gradbišču je bil za ženske v teh hribovskih vaseh pomemben vir preživetja klekljanje. Ko so se klekljarice iz Jazen, Pluženj, Lazca in Otaleža v začetku leta 1949 zbrale na posvetu v Otaležu, je ena izmed njih, ki je klekljala že petintrideset let, z vidnim olajšanjem opisala razliko med nekdanjimi in novimi časi. Pred vojno so trgovci klekljaricam trgali od zaslužka in izkoriščali njihovo stisko, po vključitvi v idrijsko čipkarsko zadrugo pa so bile za svoje natančno delo prvič pošteno plačane. Zadruga jim je poleg plačila namenjala še delež od dobička, skrbela za dobro razsvetljavo pri delu, za oddane čipke v vrednosti tisoč dinarjev pa so prejele potrdilo za živilsko nakaznico, kar je v času povojne racionalizirane preskrbe pomenilo veliko pomoč za vsako družino.

Kljub močni slogi pa vaščani niso zatiskali oči pred malomarnostjo ali napakami. Vaška ljudska inšpekcija je budno bedela nad skupnim premoženjem in poštenjem. Novembra 1949 je tako izvoljeni ljudski inšpektor v Plužnjah razkril, da je vaški odbor pobrano članarino tri mesece puščal v vaški blagajni, namesto da bi jo pravočasno odvedel na okraj. Maja 1950 pa je ljudska inšpekcija v Otaležu javno razkrila veliko malomarnost idrijskega podjetja Mleko-perutnina. V skladiščih Ivana Zajca in Ivana Raspeta je namreč od aprila čakalo 134 kilogramov svežega masla iz mlekarne v Plužnjah, a ga podjetje iz Idrije več kot tri tedne ni prišlo iskat, zaradi česar se je pokvarilo kar oseminšestdeset kilogramov dragocenega masla. Javna objava je bila jasen opomin, da skupnost ne bo dopuščala zapravljanja truda kmečkih rok.

Luč znanja in zaključek velikega dela

Konec leta 1950 se je večletno prizadevanje domačinov bližalo zmagovitemu koncu. Pri gradnji zadružnega doma v Otaležu so vaščani do decembra 1950 opravili že okoli osem tisoč ur prostovoljnega dela, pri čemer je v prvih vrstah stala mladina – med najbolj prizadevnimi sta bila v časopisu posebej pohvaljena mladinca Milan Jeram in Zlatka Vogrič. Zastavili so si jasen in trden cilj: v letu 1951 dom dokončno dograditi, hkrati pa so v Otaležu pred volitvami napovedali novo delovno tekmovanje sosednjim prebivalcem v Plužnjah.

Zidovi novega zadružnega doma pa niso rasli sami zase – spremljala jih je intenzivna duhovna, kulturna in izobraževalna rast celotnega območja. Že leta 1948 so v Lazcu odprli svojo vaško knjižnico, kjer so domačini lahko posegli po knjigah. V Otaležu se je mladina v dolgih zimskih večerih zbirala v bralnih krožkih, zvečer pa so vadili gledališke igre. Z izkupičkom od predstav so polnili sklad za zadružni dom, njihova vesela pesem pa je še pozno v noč odmevala po okoliških bregovih in se odbijala od Krnice.

Vrhunec teh izobraževalnih prizadevanj se je pokazal decembra 1950, ko so na območju krajevnega ljudskega odbora Otalež – v Otaležu, Jaznah in Lazcu – delovali kar trije večerni izobraževalni tečaji, ki jih je redno obiskovalo oseminšestdeset tečajnikov, zlasti mladine. Pod požrtvovalnim vodstvom učiteljic Slavice Bončina in Jelene Jean, ki sta tečaje vodili kljub napornemu rednemu šolskemu pouku, ter s pomočjo vaških predavateljev so se udeleženci dvakrat tedensko učili kmetijstva, živinozdravstva, gospodinjstva in branja. Tudi kmetijska zadruga je gledala naprej: načrtovali so ustanovitev lastne kovačnice in mizarske delavnice ter obnovo žage v dolini, poljedelski svet pa je pozimi pregledoval sadovnjake in kmetom svetoval pri obnovi in cepljenju sadnega drevja.

Spomenik slogi in ljubezni do domačega kraja

Če danes s časovne razdalje prebiramo ta skromna, porumenela časopisna poročila iz let 1947 do 1950, se pred nami razgrne veliko več kot le suhoparna kronika neke povojne gradnje. Pred nami oživi portret pokončnih, delovnih in srčnih ljudi iz Otaleža, Lazca, Pluženj in Jazen, ki so v najtežjih povojnih letih dokazali, kaj vse zmore povezana skupnost.

Vsak kubični meter izkopanega peska, vsak kos nalomljenega kamenja v kamnolomu, vsak zamah sekire nad cerkvijo in pri Jaznah, vsaka skleda skupnega kosila na gradbišču in vsak večer ob knjigi ali gledališki vaji so bili tlakovci na poti iz povojnega pomanjkanja v boljše, dostojnejše življenje. Zadružni dom v Otaležu tako ni bil zgolj stavba iz kamna, apna in lesa – bil je trajen spomenik slogi, vztrajnosti in globoki ljubezni do domačega kraja.