Kardinal Jakob Missia obišče Otalež

Nebo nad Cerkljanskim hribovjem so tistega torka, 8. avgusta 1899, prekrili težki, temni oblaki. Iz gora je vlekel mrazen veter, dež pa je lil kakor iz škafa in strma pobočja nad Idrijco spreminjal v tekoče, rjavo blato.

Na dnu doline, kjer se je pot začela strmo dvigati proti Otaležu, je stal kočijaž, zaviti v premočen volnen plašč, in zmajeval z glavo. »Vaša eminenca,« je hripavo dejal in pogledal v hrib, prekrit z meglo. »Konji v tem blatu ne bodo zdržali strmine. Pot nima trdnih tal. Pametneje bi bilo počakati v dolini, da nevihta mine.« Iz kočije je stopil mož krepke postave, star nekaj čez šestdeset let. To je bil kardinal Jakob Missia, prvi slovenski kardinal, ki je šele pred slabima dvema mesecema v Rimu prejel rdeči klobuk. Njegov obraz je izžareval trdnost, oči pa so mu žarele od odločnosti. »Čakati?« je mirno, a odločno dejal Missia, medtem ko je dež neusmiljeno tolkel po strehi kočije. »Okoli sto osemdeset birmancev me čaka gori. Otroci so si pripravili najboljše praznične srajce, matere so mesece hranile moko za praznik, mi pa naj čakamo, da se vreme zjasni? «Stopil je naravnost v globoko ilovico, da so se mu podplati pogreznili do gležnjev. Eden od spremljevalcev mu je naglo podal dolgo, močno leseno palico. Kardinal jo je krepko stisnil v pesti, se uprl vanjo in brez obotavljanja zakoračil navzgor v strmi hrib. Naporna pot skozi blato in dež. Vzpon je bil izjemno težak. Ilovica je drsela pod nogami, voda je tekla v potokih in se zlivat v kardinalove škornje. Njegova težka oblačila so bila v nekaj minutah premočena do kože. »Eminenca, prosim, hodite počasi! Preveč se boste utrudili!« je od zadaj zaskrbljeno klical domači župnik Janez Wester , ki mu je v strmem klancu že pošteno zmanjkovalo sape. Kardinal Missia se ni ustavil. V njem se je prebudila tista znana kmečka neupogljivost, ki ga je iz rodne Mute pri Radgoni pripeljala do najvišjih cerkvenih položajev. Spomnil se je svojih preteklih let v ljubljanski škofiji in zavedal se je, da dober pastir ne sme zapustiti svojih vernikov zaradi slabega vremena. Z mladeniško čilostjo in zagnanostjo je kardinal premagoval naporno strmino. Vsak korak v razmočeni zemlji je zahteval veliko moči. Ko mu je spodrsnilo, se je le nasmehnil, si obrisal roko in ponovno stopil naprej. Ko je končno dospel do vrha grebena in utrujen ter premočen prispel do otaleškega župnišča, je bil na njegovem obrazu viden zmagoslaven nasmeh.

Večer v župnišču:

Načrtovanje prihodnosti v župnišču je prijetno prasketal ogenj, vzdušje pa je bilo slovesno in ganjeno. Okoli mize so se zbrali duhovniki – cerkljanski dekan, domači župnik, dva goriška gospoda in kar devet kranjskih duhovnikov. Ti so prehodili deželno mejo samo zato, da bi ponovno izkazali svojo vdanost in sinovsko ljubezen svojemu bivšemu nad pastirju. Nobena vremenska ovira jih ni mogla ustaviti pri tem, da se znova združijo z njim.

Kardinal je sedel ob peči in gledal skozi okno. Gosta zavesa dežja je skoraj popolnoma prekrila cerkev, ki je bila od župnišča oddaljena skoraj četrt ure hoje po nevarnem in razmočenem terenu.» To je res velika razdalja,« je pripomnil eden od kranjskih duhovnikov. »Kako sploh zdržite pozimi, ko pritisne sneg in zaledeni ta strma pot? «Domači župnik je žalostno skomignil z rameni: »Ljudje so revni, gospod kardinal. Zemlja je skopa, večina živi od tistega, kar pridelajo na strminah, ali pa od težaškega dela v idrijskem rudniku. Že dolgo sanjamo o novi hiši za dušnega pastirja bližje cerkvi, a denarja ni. «Missia je odločno potrkal po mizi. Njegove oči so se zaiskrile z zagnanostjo :»Denarnice so morda res prazne, a roke teh ljudi so močne in njihova srca so zvesta!« je dejal z globokim glasom. »Če lahko vaši možje zdržijo v težkih idrijskih rovih, potem lahko Otaležani postavijo tudi novo hišo svojemu župniku. Sam bom prispeval prvi dar. Jutri, ko se zbere ljudstvo, jim moramo vliti poguma in moči. Kjer je trdna volja, tam se najde pot! 

«Dan birmovanja: Iskra je zanetena.

Naslednje jutro, 9. avgusta, se nebo še vedno ni zjasnilo, dež je še naprej padal, a Otalež je kljub temu zaživel v polnem sijaju. Okoli 180 ponosnih birmancev v spremstvu botrov in staršev se je zbralo pred cerkvijo. Ko je kardinal Missia v spremstvu trinajstih duhovnikov stopil med vernike, je med ljudmi zavrelo od spoštovanja. Vsi so vedeli, da je prejšnji dan peš in v največjem nalivu premagal njihov hrib. Ta njegova trma in pripravljenost na napor sta prebudili ponos v vseh navzočih. Med pridigo se je kardinal obrnil neposredno k preprostim kmetom, rudarjem in gospodinjam. »Dragi moji Otaležani!« je odmevalo pod cerkvenim obokom. »Včeraj sem okusil vašo strmino. Spoznal sem vašo pot, ki v dežju nima trdnih tal. In videl sem, kako daleč mora vaš pastir hoditi vsak dan, da vam prinese tolažbo in zakramente. Zato vas rotim in spodbujam: krepko se združite! Stopite skupaj, sosed s sosedom. Postavite novo hišo svojemu dušnemu pastirju bližje temu svetemu hramu! Naj bo to dokaz vaše zvestobe in vaše neupogljive moči! «Med verniki je navdušeno zašumelo. Možje v zadnjih klopeh, z dlanmi, utrjenimi od kmečkega dela, so si začeli odločno prikimavati. Kardinalova zagnanost je prešla nanje.P o dolgem in slovesnem birmovanju, ko je prejel zadnje pozdrave duhovščine, se je kardinal ob pol petih popoldne poslovil. Čakala ga je že naslednja postaja – kamnite in divje Jagršče.

Ko je kočija odpeljala proti sosednjim grapam, so moški pred otaleško cerkvijo še vedno stali na dežju. Eden od starejših vaščanov je pogledal proti župniku, pljunil v dlani in odločno dejal: »Če je gospod kardinal v takem vremenu peš prišel v naš hrib, bomo pa še mi to župnišče postavili. Pa naj bo delo še tako težko!«

Jazne

 

JAZNE

Podatki iz leta 2025-

Število prebivalcev 115

Gostota prebivalstva, preb/km2 22

Število stanovanj 45
Jazne so mala, hribovska vasica na Cerkljanskem, na desnem bregu reke Idrijce oz. na južnem pobočju Bevkovega vrha (1051 m).Šteje približno 120 prebivalcev .Leta 1890 je bilo v vasi 20 stanovanjskih objektov(Dolenje Jazne 15 hiš, Gorenje Jazne 5 hiš).Dela vasi– Gorenje in Dolenje Jazne. Zaselka Laniše(z ne raziskovano požiralno jamo) in Mrzli vrh. Poleg teh dveh pa so po strmem pobočju raztresene še samotne hribovske kmetije, vse tja pod vrh Bevkovega vrha .Pod vasjo se nahaja Lamovska grapa .Mlekarna je bila v vasi ustanovljena že leta 1902. Vodovod zgrajen leta 1906 (zajetje Mrzlica).17.junija 1919 vas prizadene požar. Šola je bila v vasi ustanovljena leta 1925.Nad vasjo stoji vojaška kaverna iz časov italijanske okupacije, ko je bila v vasi postojanka italijanskih financarjev .Dopisnik v časopisu Goriška straža leta 1926 opisuje življenje v vasi ”Majhna ali vendar lepa je naša vasica. Popotniku se zdi, ko zagleda belo cerkvico na prijaznem hribčku, da je prišel v pravcato deželo sanj in miru. Marsikdo bi mislil, da žive tu kmetje prav ločeni od sveta in da v ta kraj še ni dospel sled gospodarskega napredka. Ni čuda, saj smo do danes molčali in prikrivali svetu marsikatere novosti naše vasi. Vedite vi meščani, da tudi tu naše roke ne počivajo in se naši vaški paglavci ne zanemarjajo. Še lani ni bilo šole v naši vasi, a letos jo imamo. Zahvaliti se moramo marsikomu za to dobroto, bodisi onemu, ki je vzpodbujal kmete nato idejo ali kmetom samim, katere stane šola precej žrtev. Poleg tega imamo tudi svojo mlekarno, ki kmetu zlasti danes prav dobro koristi. Ali žal, da se kljub temu naši kmetje še premalo zanimajo in je navdušenje le prepičlo za tako dobro mlekarno. Lahko smo ponosni mi Jazničami, ker je naša mlekarna ena najboljših v tej okolici; zadruga je prav posebno zadovoljna z našimi izdelki. Zato kmetje na delo! Uporabite vsaj to priložnost, saj vam itak manjka gmotnih sredstev zlasti danes, ko so letine tako slabe in davki vedno večji. Kaj bomo želi, se vpraša gospodinja, ko pogleda poleženo pšenico? In zopet se vpraša kmet, ko se vrača iz sejma, kako bom plačeval davke, ko jc živina tako poceni in živež vedno dražji? Toda to še ni dosti, da trpe kmetje gmotno. Poleg vse draginje mora ubogi hribovec znositi vsa potrebna živila iz državne ceste v košu ali naročju. Delaj torej krvavo, plačuj prav občutne davke in končno ti nihče ne preskrbi niti ugodne poti, da bi spravil potrebščine vsaj brez prevelikega napora do doma. Šolo in mlekarno torej imamo, gostilne ne rabimo, manjka nam še trgovina, sicer bi bilo vse v redu. Ali s pošto je pa žalostno! Sami moramo hoditi v Otalež po njo. Tako prihajajo dolžna sodnijska in uradna pisma prepozno, kar prisili človeka do stroškov in neprilik. Vsaj dvakrat na teden bi nam ta ugodnost res prav prišla. Le kadar bomo imeli vse to, potem bomo lahko upali na razvoj izobraževalnega dela. Kako zelo bi bili potrebni pri nas društveni sestanki in predavanja, ki bi nudila zlasti dekletom pouka v ročnih delih in gospodinjstvu? Toda trdno upamo, da bomo tudi vse to dosegli. Le korajže in dobre volje nam ne sme zmanjkati.”

Kljub temu, da boste naš kraj našli na samem robu širše (severno) primorske regije, so zime pri nas precej ostre… Tik nad vasjo namreč primorska poda roko gorenjski.

V letih 1280—90 ,ko je potekala t.i “rovtarska kolonizacija ”ko se je naselitev pomaknila tudi v bolj gorate in odročne predele Tolminskega je dobilo to ozemlje nove naseljence, ki so prišli deloma iz Kamna in Čadrga pri Tolminu, deloma pa iz freisinške Oselice iz sosednje kranjske strani, ki je bila vključena v loško gospostvo.. Tedaj je bila naseljena vas Jazne, a že leta 1310 zopet nenaseljena.

Prvo omembo vasi v zgodovini najdemo v tolminskem urbarju iz leta 1377

In villa de Jasbino inferiori sunt mansi 6, culti et inculti. Et solvunt pro quolibet manso denarios 32.

In villa de Jasbino superiori sunt mansi 3, culti et inculti. Et solvunt pro quolibet manso libras 16.

Imena gospodarjev kmetij

Dolenje Jazne; Paulus, Mencus, Juri, Marinus ,Nicolaus, Cacianus

Gorenje Jazne; Toma, Marcho, Petrus

Kasneje lahko zasledimo, v raznih dokumentih,ime vasi zapisano v raznih jezikih ,kot naprimer-Jaßnach, Jasne,Iasne,Jassbinach

V časopisu Slovenski narod (26.8 1881 št.193) pisec prispevka POGLED V IDRIJSKO DOLINO omeni tudi vas Jazne-”V bregu nad krčmo v Vrščevah tik kranjske meje stoji na prijaznem obdelenam brdu jazniška cerkev in vas Jazne , pa ne Desiva,kakor se čista na Kozlerjevem in drugih zemljevidih . Žive duše nijsem še slišal Jazenj (od besede : j a z b i n a.) Desivo imenovati. Hribi v tem delu doline so na pol obdelani, na pol pa obrasteni z gozdom in grmovjem. Sadja imajo kmetje primerno precej veliko ; prodajejo ga v Idrijo. Nekedaj so ga celo v Trst vozili.”

Pri kopanju vodnega jarka leta 1977 na območju zaselka Gornje Jazne, je bil odkrit rimskodobni vodovod (niz lončenih cevi, od katerih se je ohranila le ena). Z izkopom je bil presekan tudi vogal zidanega objekta ,potencialna rimskodobna naselbina Arheološko najdišče leži ob stari Piskovi domačiji .Na južnem robu griča, južno od kmetije Lanišar in zahodno od zaselka Znojile nad Gornjimi Jaznami ,so bili ob topografskih pregledih odkriti ostanki poznoantičnega (pozna rimska doba)zapornega zidu. Območje je neraziskano.

Prva omemba cerkvice svetega Miklavža pa je v poročilu iz Čedada iz leta 1590. Koliko je cerkev stara natančno ni znano, zagotovo pa je, da je najstarejša v župniji in predstavlja izjemen kulturni spomenik .Baročno cerkev sestavljajo triosminsko zaključen prezbiterij, širša pravokotna ladja in zvonik. V notranjščini lesen oltar iz leta 1880.Cerkev stoji na griču zahodno od vasi Gornje Jazne .V zadnjih letih je v vasi zelo dejavno društvo za oživitev podeželja(DOP Jazne  ),ki se ukvarja s pripravo različnih športnih in družabnih dogodkov.

Travnik

 

TRAVNIK

Podatki iz leta 2013

Število prebivalcev 63(moški 30,ženske 33)

Površina naselja, km2 0,5

Gostota prebivalstva, preb/km2 114

Število družin 15

Število gospodinjstev 16

Povprečna velikost gospodinjstev 3,5

Število stanovanj 17
Travnik je naselje ob reki Idrijci v občini Cerkno, v krajevni skupnosti Otalež. Nahaja se na višini 286,7 m. Šteje nekaj več kot 50 prebivalcev. Leta 1997 se iz naselij Otalež in Jazne izločita dela, ki se razglasita za novo samostojno naselje Travnik.

Plužnje

 

PLUŽNJE

Število prebivalcev 104

Površina naselja, km2 2,1

Plužnje so mirna hribovska vasica v občini Cerkno, ki leži na desnem bregu reke Idrijce, jugozahodno od Pluženjske gore (1010m).Okoli vasi pašniki, njive in gozd. V preteklosti so se ljudje iz Pluženj in okoliških vasi večinoma preživljali z živinorejo, poljedelstvom, sadjarstvom. Te dejavnosti so danes v opuščanju, saj prebivalci kruh služijo v bližnjih mestih.
V letih 1280—90 ,ko je potekala t.i “rovtarska kolonizacija ”ko se je naselitev pomaknila tudi v bolj gorate in odročne predele Tolminskega je dobilo to ozemlje nove naseljence, ki so prišli deloma iz Kamna in Čadrga pri Tolminu, deloma pa iz freisinške Oselice iz sosednje kranjske strani, ki je bila vključena v loško gospostvo ..Tedaj je bila naseljena vas Plužnje. V 14.stoletju je bilo pluženjsko ozemlje(contrata Plusin) podrejeno tolminskemu gastaldu ,kot rihtarija -oblika mlajše kolonizacije, a ne kot dekanija, ampak kot rihtarija (rictaria, ricteria,rictyria, rityria, rytiria). Kolonisti so tu imeli posebne pravice glede dajatev, tlake in sodstva, kar naj bi bila vaba za nove priseljence .Rihtar je bil nekakšen posrednik med kmeti in gastaldom. Od svoje kmetije ni plačeval davkov, ker je v imenu gastalda vršil nadzor in sodstvo nad kmeti v rihtariji. V vseh vaseh pluženske rihtarije so bile samo cele kmetije. Največji vasi sta bili Otalež in Plužnje, ki sta imeli po 8 kmetij. Lazec in Dolenje Jazne sta imeli po 6 kmetij. Manjše vasi so bile Gorenje Jazne (3 kmetije), Gorenja Mlaka (3 kmetije) in Dolenja Mlaka (2kmetiji). Cela pluženska rihtarija je vključevala tako 36 celih kmetij. Kot v dekanijah so bili tudi v pluženjski rihtariji po kmetijah nastavljeni kmetje, edino v Otaležu je eno kmetijo imel tkalec (tessedor) Jurij. V Plužnjah, kjer je stanoval rihtar, pa so bili dohodki ene kmetije namenjeni njemu, ne patriarhu („Stiendum est quod redite istius mansi quod reit Matcho pertinent rietaria Plusine”).

Leta 1377 je bilo v Plužnjah 8 domačij(In villa de Plusina sunt mansi 8, culti et inculti. Et solebant solvere ut hic continetur. Sed modo solvunt pro quolibet manso libras 17 et denarios 2.),Imena gospodarjev kmetij;Tripin,Marinus,Bencho,Vorlicus,Vr
banus,Cacianus,Paulus,Matcho.
Kasneje lahko zasledimo, v raznih dokumentih,ime vasi zapisano v raznih jezikih ,kot naprimer-,Plusna,Plužne,Pluschnach b. Kirchheim, Pluschne b.Kirchheim,Plusina di Ottales..
Danes pa kraj šteje nekaj več kot 140 prebivalcev.

Leta 1911 v vasi ustanovijo prvo mlekarno za vse vasi ,ki je pomagala k boljšemu in rednemu zaslušku.Pet let prej leta 1906 je bil zgrajen vodovod za vas Plužnje .V odsek za gradnjo novega vodovoda za vas Plužnje, na volitvah 9.10 1905 so bili izvoljeni-Franc Kacin ,Ivan Gruden Jože Simonič , Anton Zajc in Matevž Zajc vsi iz Pluženj .Za nadzornika gradnje vodovoda je bil po odloku c.kr okrajnega glavarstva v Tolminu z dne 30.5 1905 določen Peter Bevk zidarski mojster iz Cerkna. Gradnja le-tega je zahtevala veliko materialnih in finančnih sredstev. Ko je bil vodovod zgrajen ,so vaščani začeli razmišljati o ustanovitvi prostovoljnega GD,d a bi lahko čuvali svoje in splošno ljudsko premoženje, za kar so vsi strmeli. Na pobudo tovariša Kofol Jakoba iz Pluženj in tovariša Žaklja-takratnega načelnika PGD Sp .Idrija ,je bilo PGD Plužnje ustanovljeno na ustavnem zboru 15.2 1909.

Takoj po ustanovitvi društva so člani začeli razmišljati in se pripravljati na gradnjo gasilskega doma ,ki se je začel graditi leta 1910.Že v istem letu je bil gasilski dom dograjen in izročen svojemu namenu .Dom je bil v celoti zgrajen s prostovoljnim delom.  Ves gradbeni material so člani pripravili sami. Apno so prinesli iz 4 km oddaljenih Masor. Kvalificirane delavce, ki so dom prav tako gradili prostovoljno ,so vaščani oskrbovali s hrano. Vse načrte za izgradnjo doma je napravil tovariš Štravs Franc iz Pluženj. Ves les za gradnjo doma je s prostovoljnim delom razžagal tovariš Eržen Urban. O blagoslovljenju gasilskega doma je poročal takratni časopis Slovenec 29.10 1910 ” V Plužnjah pri Otaležu blagoslovil je dne 9. t. m. č. g. župnik Vinko Buda nov gasilni dom; ob tej priliki je imel lep nagovor na gasilce, za kar se mu naj topleje zahvaljujemo. Slavnost se je vršila ob veliki udeležbi domačega in
tujega občinstva. Zastopana so bila uniformirana gasilna društva iz Idrije, Spodnje Idrije, Ledin, ženski podporni gasilni odsek iz Spodnje Idrije in gasilno društvo iz Cerknega. Odbor se prisrčno zahvaljuje imenovanim društvom za udeležbo in izkazano prijaznost.”

Takoj .ko je bilo društvo ustanovljeno, so člani začeli razmišljati, kako priti do finančnih sredstev za nabavo gasilskega orodja in opreme. Prvi prispevek je društvo prejelo od Deželnega odbora Gorica in to v znesku 1000 kron. Za ta znesek je bila nabavljena ročna prevozna brizgalna, ki je takrat stala 900 kron .Lesene predmete, to je raztezale kljukaste in vse ostale lestve so člani sami napravili, vse s prostovoljnim delom. Za vsa dela je najbolj zaslužen tovariš Jakob Kofol, ki je v resnici največ prispeval-tako organizijsko kot s fižičnim delom .Za okrepitev društva, nabavo opreme in orodja, so se izvajale tudi nabiralne akcije po okoliških vaseh. Dohodke za nabavo orodja in opreme je društvo v glavnem ustvarjalo s prireditvami. Od prireditev je društvo v prvih letih po ustanovitvi ostalo tudi 700 kron čistega dohodka .Čim je bilo društvo ustanovljeno, je začelo aktivno delati in sodelovati pri vseh požarih in nesrečah-težave so bile v tem, da se je moralo društvo za prevoz ročne brizgalne posluževati volovske vprege, ker drugih prevoznih sredstev ni bilo na razpolago. Zaradi tega tudi gasilci kljub vsej požvrtovalnosti niso bili pravočasno na kraju nesreče .Pri prvem požaru je društvo sodelovalo v vasi Lazec ,ko je gorelo gospodarsko poslopje Petra Zajc. Pet gasilcev je takrat močno zbolelo. Vreme je bilo slabo in so bili do kože premočeni. Od ustanovitve do leta 1927 je društvo sodelovalo pri dvanajstih požarih. V zimskih mesecih leta 1924 so se v vasi Plužnje vršili sabotažni požari. Vsako noč je v vasi gorelo katero od stanovanjskih ali gospodarskih poslopij. Večje škode ni bilo povzročene ,ker je gasilsko društvo takoj ukrenilo vse potrebno-organiziralo je nočno stražno službo ter na ta način preprečilo oziroma so gasilci pravočasno pogasili vse nastale požare.8.8 1926 se gasilci iz Pluženj udeležijo gasilne vaje Zveze gasilcih društev Idrijskega okraja. Vaje v Idriji se udeležijo društva iz Cerkna, Sp. Idrije, Idrije z brizgalnami in Plužnje z vajo na lestvah. Vse do druge svetovne vojne je bilo društvo zelo aktivno. Med drugo svetovno vojno je bilo društvo skoraj povsem izčrpano. Glavni del orodja in opreme je bil odpeljan v Italijo, delno pa je bila tudi uničena .V letih 1942-43 so člani društva, kar jih je bilo še doma, vsi sodelovali pri reševanju in gašenju masovnih požigov naših vasi, katerih povzročitelj je bil nemški in italijanski okupator…….

Leta 1924 italijanski okupator v vasi ustanovi mlekarno, ki je delovala vse do razpada Italije leta 1943.

14. junija leta 1944 so nemški vojaki večji del vasi požgali, kar je bil za krajane velik udarec. Gasilski dom je po tem požigu služil kot prebivališče prizadetim krajanom in kasneje še kot šola.
Šolo so otroci iz Pluženj pred prvo svetovno vojno obiskovali v sosednjem Lazcu. Od leta 1937 pa vse do leta 1945 pa je pouk potekal tudi v Plužnjah.
Po vojni so domu s pomočjo subvencij prizidali še betonski stolp, nabavili motorno brizgalno. Požrtvovalno delo gasilcev ni ostalo neopaženo. Zaradi strokovne pomoči pri požarih, plazovih, suši in poplavah si je društvo prislužilo pohvalo NM za Slovenijo in odlikovanje Gasilske zveze Slovenije. Trenutno društvo šteje več kot 80 članov, veteranov, pionirjev in mladincev.

Otalež

OTALEŽ

Podatki iz leta 2025-

Število prebivalcev-115

Površina naselja, km2 2,7

Na desnem bregu reke Idrijce se na skrajnem zahodnem robu Severne Primorske skriva vasica Otalež.( Ustno izročilo razlaga, da je vas dobila ime po studencu, ki je izviral iz tal.)
Ime kraja pa je najverjetneje izpeljano iz besede ‘odtaliti’ skopneti, saj ime kraja označuje nagnjen, na jug obrnjen svet, kjer sneg najprej skopni .Hribovsko naselje v Cerkljanskem hribovju, ki skupaj z okoliškimi samotnimi kmetijami šteje nekaj več kot 50 hiš, leži na sončni strani pobočja Bevkovega vrha (1051 m), središče vasice pa se dviga dobrih 600 metrov nad morjem. V bližini vasi manjši potoki, med njimi Mrtvaška grapa.

Vas ,je bila prvič omenjena, okoli leta 1290,ko je potekala t.i “rovtarska kolonizacija ”ko se je naselitev pomaknila tudi v bolj gorate in odročne predele Tolminskega je dobilo to ozemlje nove naseljence, ki so po posredovanju patriarha in njegovega gastalda ( Joannes Longo iz Čedada) prišli deloma iz Kamna in Čadrga pri Tolminu, deloma pa iz freisinške Oselice iz sosednje kranjske strani ,ki je bila vključena v loško gospostvo.
Takrat zasledimo v listinah prvič zapisano ime vasi( Talisach),torej v času, ko so se podložniki začeli naseljevati na tolminsko ozemlje. Tedaj so bile naseljene vasi Plužnje, Otalež, Lazec in Jazne, ki so bile omenjene tudi v poročilu iz Čedada ,8.Avgusta 1310 (PLUSINA-Plužnje ,LAS Lazec, TOLSACH-Otalež, JASIM-Jazne).V Tolminskem urbarju iz leta 1377 je spet že zaslediti ime vasi Otalež(In villa de Othalisach sunt mansi 8, culti et inculti. Et solebant solvere ut hic continetur. Sed modo solvunt pro quolibet manso libras 17 et denarios 2.) skupaj z ostalimi štirimi vasmi, ki jo obkrožajo (Lazec, Plužnje ter Dolenje in Gorenje Jazne).Imena gospodarjev kmetij ;Jacobus,Pulus,Primus,Juri,Lore,Juri tessedor(tkalec),Bochinis,Florianus.Otalež danes deli usodo s prenekatero podobno hribovsko vasjo.

Nažalost se počasi a vztrajno spreminja v t.i. spalno naselje za delavce, ki se po svoj zaslužek dnevno odpravljajo v dolino ter za dijake in študente, ki se domov vračajo le med vikendi. Pred nekaj leti je bremenu modernega časa podlegla vaška trgovina. Za piko na i pa sta pred leti svoja vrata (menda začasno) zaprla še leta 1978 zgrajena podružnična osnovna šola oddelek vrtca.
Začetki šolstva v Otaležu segajo v leto 1849.Leta 1877 je bila ustanovljena tudi župnjiška  šola. Po znameniti šolski reformi iz leta 1883 je tudi Otalež dobil svoje šolsko poslopje in začel se je redni šolski pouk. Šolo so začeli zidati leta 1881.Tu je od leta 1883 začel obvezen celodnevni pouk za vse otroke. Prvi učitelj v novi zgrajeni šoli je bil učitelj Anton Miklavčič(1883-85),sledil mu je učitelj Janez Hrast(1886)ki ga je nasledil učitelj Josip Kenda ,in leta 1889 učitelj Trebše Andrej, ki je poučeval do leta 1894,ko ga je nadomestil Andrej Sattler. Leta 1894 je enorazrednico v Otaležu obiskovalo 110 učencev. Šolsko leto se je začelo s sv. mašo, verouk je bil v šoli, veroučitelj je dobil plačano potnino , petkrat na leto je bila skupna spoved otrok, pri kateri so bili prisotni tudi učitelji kot običajno pri nedeljski maši. Učitelju Sattlerju so sledili -,Štauta (1908)Blaž Černe(1909),Ivan Matelič(1910),Stanko Trdan(1911),Rutar, Likar, Hubert Močnik(1914-15),Perko ,Florijan Faganel, Podgornik, Gizela Jevšček ,Peter Lapanja in leta 1925 domačin Alojzij Kokošar .Kokošarjeva naslednica je bila Marija Rutar, ki je poučevala od leta 1926 do leta 1930(leta 1925 poučevala v Jaznah),ko so poučevanje popolnoma prevzeli italijanski učitelji, ki niso znale slovensko, zato njihov pouk ni dosegel večji uspehov, saj so otroci porabili kar nekaj let da so kaj razumeli. Ker duhovniki niso hoteli v šoli poučevati verouk v italijanščini so ga pa učiteljice ,ki pa so morale imeti pooblastilo od škofije. Škofijski ordiranjat je zahteval mnenje domačega župnika glede sposobnosti določene osebnosti Na ta način je ostal v župnišču seznam skoraj vseh učiteljic iz časa italijanske okupacije. Italijanske učiteljice so poučevale do leta 1943.Po odhodu Italijanov je otroke v slovenščini učila Ivanka Pilat, sestra takratnega otaležkega župnika .Šolo je leta 1945 obiskovalo 33 otrok(19 fantov in 14 deklet)Med vojno je pogorelo z vasjo vred tudi šolsko poslopje, zato so po vojni domačini zgradili novo šolo. V času italijanske okupacije je bila v Otaležu nastanjena stalna postojanka fašistične policije in orožnikov. Orožniška postojanka je bila zgrajena leta 1928.

8. 5. 1910 je bila v Otaležu ustanovljena Kmečka hranilnica in posojilnica ,registrirana 15. 6. 1910. Na občnem zboru 23. 3. 1924 spremeni naslov v CASSA POPOLARE DI PRESTITI IN OTTALES – LJUDSKA POSOJILNICA V OTALEŽU.Na občnem zboru 18. 10. 1931 je bil sprejet sklep o njeni likvidaciji, sodišče ga je potrdilo 30. 1. 1932.

Proti koncu 19 stoletja, predvsem pa na začetku 20 stoletja ,do začetka prve svetovne vojne se je iz Otaležkih vasi, v tujino izselilo kar nekaj družin, v upanju po boljšem življenju. Največ se jih je preselilo v ZDA in sicer v mesto La Salle pri Chicagu, kjer so si poiskali delo v tamkajšnem rudniku.

Cesta Straža-Plužnje-Otalež-Jazne zgrajena po letu 1909,asfaltirana leta 1974.

Na kmetiji pri Slabetu tik pod Bevkovim vrhom, je bila bila med drugo svetovno vojno pomembna partizanska postojanka, kjer so se po kapitulaciji Italije formirale rezne vojaške enote in se je od tod vodila glavna obramba partizanskega središča Cerkna. Dne 28. marca 1943 je okupator bombardiral Otalež s zažigalnimi bombami. Zgorela so skoraj vsa poslopja v sredini vasi .Pogorelo je 15 hiš, med temi šola ter 30 hlevov in gospodarskih poslopij. V času od 3 do 17. februarja 1943 je iz Otaleža, Lazca in Pluženj v partizane odšlo kar 36 vaščanov. 19.3 1944 so Nemci v Otaležu zbombardirali dve hiši, junija pa požgali tri četrt vasi in odgnali ljudi v internacijo. V tako imenovani nemški<<požigalski<< ofenzivi junija 1944,so nemški okupatorji s pomočjo Italijanskih črnosrajčnikov 14.6 v Otaležu požgali 7 hiš in 8 gospodarskih poslopij in umorili 3 domačine. Tisti dan so zgorele tudi Plužnje ,štiri dni prej 10.6 pa tudi vas Lazec. Vas je bila bombardirana tudi v 1.svetovni vojni(28.julija 1917),ko so italijanski letalci nad vas odvrgli 20 bomb.. Krajevni narodnoosvobodilni odbor Otalež je začel delovati leta 1945 in šele leta 25. 4. 1947 se je preimenoval v Krajevni ljudski odbor. Deloval je do 1. 4. 1952, ko je bil ukinjen. Obsegal je katastrsko občino Otalež (del) z naselji Jazne, Lazec (del), Otalež (del) in Plužnje.

Elektrifikacija vasi je bila izvedena v letih 1952-53.Zgrajen je bil zadružni dom. Prostorna dvorana v njem je služila za razne prireditve, predvsem prosvetnega društva, v sklopu katerega so delovali-pevski zbor, dramska sekcija ,orkester, zelo dejavni sta bili tudi glasbena šola in čitalnica…Leta 1953 je Glasbena šola v Idriji ustanovila svojo podružnico tudi v Otaležu, kjer sta poučevala honorarno učitelja Mohor Pavšič in Gruden Ludvik klavir in teorijo…ostali prostori v domu so služili za delovanje kmetijske zadruge, ki je skrbela za razvoj kmetijstva v teh krajih .V spodnjih prostorih pa je delovalo obrtno podjetje mizar, ki se je ukvarjalo predvsem z mizarstvom ,kakor tudi čevljarstvom. Nov vodovod v vasi je bil zgrajen leta 1954.

Razveseljivo je dejstvo, da se je v zadnjem desetletju v kraju močno okrepila in razširila društvena dejavnost. Žal je povsem zamrlo Prosvetno društvo Otalež s svojo dramsko skupino. Sicer pa dramska dejavnost ni bila edina v okviru Prosvetnega društva Otalež. Prosvetno društvo »Franc Bevk« Otalež je bilo ustanovljeno pod tem imenom leta 1946. Igralstvo je v sedemdesetih zamrlo, neprekinjeno pa je deloval Nonet France Bevk. Tudi Nonet France Bevk se je namreč rodil na gledališkem odru. Leta 1969 je namreč tedanji župnik, Joško Berce, režiral igro z naslovom Naša kri. Kot velik ljubitelj petja je obudil povsem usahlo, sicer dolgoletni pevsko tradicijo v kraju. Med tem, ko so na oder postavljali igro Naša kri, je nastal tudi nonet France Bevk, ki je za tisto priložnost naštudiral venček slovenskih ljudskih pesmi pod naslovom Nebo žari. Oktet France Bevk je prenehal z delovanjem ,na novo ustanovljeni Kvartet Echo, “hibrid” okteta France Bevk iz Otaleža, pa je nekaj časa uspešno ohranjal pevsko tradicijo s tega konca.
Ljubitelji športa se povezujejo v športno društvo Otalež ustanovljen v začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja ,Malo nogometni klub P.O.G ustanovljen leta 1983 in na novo ustanovljeni Plezalni klub Š.d Otalež je z  močno nogometno ekipo je v najboljših letih posegalo po najboljših rezultatih v Cerkljanski trim ligi v malem nogometu. Enako velja tudi  za M.n.k  P.o.g. Obe ekipi sta se udeleževali tudi turnirjev širom primorske regije. Zimski čas so člani društva namenjali udeležbi na smučarskih tekmah za Cerkljanski pokal. Vsako zimo so poskrbeli tudi za organizacijo smučarske tekme Jaznah , kjer so se tekmovalci potegovali za »otaleško lempo«. V Lazcu deluje društvo ljudskih godcev Stari meh,v Jaznah društvo za oživitev podeželja, v Plužnjah gasilsko društvo. Vsem društvom gre zahvala, da se vsako leto v Otaležu in okoliških vaseh zgodi kar nekaj odmevnih prireditev, ki omogočajo sproščeno druženje ljudi in ponesejo ime teh krajev navzven. Sicer pa je Otalež lahko tudi idilična izletniška točka, kjer se obiskovalcu ponuja čudovit razgled na Tolminsko hribovje s Krnom na čelu. Prav tako si obiskovalci Otalež lahko izberejo kot izhodiščno točko za pohod na 1051m visok Bevkov vrh.
Na severni strani vasi nad pluženjskim znamenjem je nekaj metrov pod stezo v redkem mladem gozdu komaj omembe vredna jama na planini. Rabila je v zadnji vojni kot partizansko zavetišče in shramba različnega važnega materiala. Pod Otaležem, v smeri proti Maruškovcu ob Idrijci, je v gozdnem pobočju brezen pod Prelohami. Zagotovo je ogleda vredna tudi župnijska cerkev sv. Katarine, ki je ena večjih v okolici.(Cerkev sv. Katarine Aleksandrijske ali Sinajske v Otaležu, je bila zgrajena v 16. stoletju, obnovljena pa leta 1848.Cerkev iz druge polovice 19. stol. sestavljajo pravokotno zaključen prezbiterij, širša pravokotna ladja in zvonik, ki je prislonjen ob zahodno steno ladje. Oprema je iz druge polovice 19. stol.. Oltar je delo domačih mojstrov. Cerkev je bila že takoj relativno velika glede na število prebivalcev. Mere zanjo naj bi dobili tako, da so se v gručo zbrali vsi vaščani. Ker pa naj bi si ti želeli veliko cerkev, so prišli na merjenje oprtani s koši.

Partizansko srečanje

Snežinke so zunaj padale mehko in neslišno, natanko tako kot tiste zimske noči pred dvajsetimi leti, ko je vasica Lazec na Cerkljanskem trepetala v hladu in negotovosti. A tistega marčevskega večera leta 1963 je bilo v stari domačiji toplo. Izba je dišala po domačih dobrotah, lesketala se je ob siju luči, predvsem pa jo je grela prisrčnost močnih, a hkrati globoko ganjenih src bivših aktivistov in borcev Osvobodilne fronte.

Zbrali se v prav tisti hiši, od koder so pred dvema desetletjema, polni mladostnega poguma, odšli branit domovino. Miza je bila dobro založena, a poglede so bolj kot hrana privabljale oči starih tovarišev. Vsak stisk roke je nosil težo preživetega, vsak objem je bil tiha zahvala usodi, da spet stojijo skupaj. Ko pa so se posedli, je prostor za trenutek obmiroval. Pogled na prazne stole je prinesel tisto prepoznavno, spoštljivo tišino. S toplo mislijo in stisnjeni v grlu so počastili spomin na vse tiste drage soborce, ki jih nocoj ni bilo zraven – na tiste, ki so za svobodo teh hribov in dolin darovali svoje največje premoženje: lastna življenja.

Nato pa je pogovor stekel. Sprva tiho, nato vse bolj živo in ponosno. V prijetnem kramljanju so se začele prepletati zgodbe iz najtežjih, a hkrati najsvetejših dni njihove mladosti. Med veterani je izstopal Ludvik. Njegove žuljave roke so počivale na robu lesene mize, oči, polne življenjskih preizkušenj, pa so se mu ob pogledu na tovariše toplo zaiskrile. »Ali se še spominjaš, takrat, ko smo…« se je slišalo z enega konca mize, nakar je Ludvik z globokim, mirnim glasom prevzel besedo: »Kako ne bi! Sneg je bil do kolen, ko smo se prebijali skozi obroč. A v srcu nas je grela misel na dom.« Njegove besede so oživile spomine na legendarne enote. Med njimi so sedeli možje in žene, ki so z orožjem v roki ali kot neupogljivi terenski delavci OF pisali zgodovino. Vsaka brigada je imela ob mizi svojega glasnika. Obujali so junaštva Gubčeve in Šercerjeve, ponosno premikanje Tomšičeve ter neustrašne boje Gradnikove, Vojkove in Prešernove brigade. Spomnili so se dolgih, izčrpavajočih maršev slovite XIV. divizije, ko sta premraženost in utrujenost izginili pred golo vero v svobodno jutro.

V kotu izbe, tik ob peči, pa je sedela mladina. Domači fantje in dekleta so z odprtimi usti in neizmernim zanimanjem prisluhnili pripovedovanju svojih očetov, stricev in sosedov. En od mladih fantov, ki je napeto poslušal vsako besedo, se je opogumil in tiho vprašal: »Stric Ludvik… vas ni bilo nič strah, ko ste tisto noč v takem snegu zapuščali vas? «Ludvik se je ljubeznivo nasmehnil, pogledal skozi okno proti belim cerkljanskim hribom in nato fanta nežno potrepljal po rami: »Strah je bil, sinko, seveda je bil. Vsak pameten človek se boji smrti in negotovosti. A ljubezen do te grude, do naših mater, sester in te slovenske besede, je bila neizmerno večja od slehernega strahu. Vedeli smo, da če ne gremo mi, ne bo nikogar, ki bi branil dom. In ta misel nas je gnala naprej skozi vsak zamet. «Mladenič je spoštljivo prikimal, v izbi pa je za trenutek zavladal globok, čustven molk, ki je povedal več kot tisoč besed.

Vzdušje so nato spet podžgali godci. Iz strun in mehov je izvabila melodijo udarna partizanska pesem. Glasovi, sprva morda malce hripavi od let in čustev, so se združili v mogočen zbor, v katerem je zvesto odmeval tudi Ludvikov glas. Peli so s ponosom, ki ga čas ni mogel zbrisati. Razgovor, prepleten z nepozabnimi spomini in smehom, se je zavlekel pozno v noč. Ko so gostje končno pogledali skozi okno, je zunaj še vedno naletaval sneg. Pokrajino je odeval v belino, kot bi hotela narava sama varovati ta sveti spomin na noč pred dvajsetimi leti, ko so slovenski ljudje tiho, a odločno stopili na pot svobode [Vir: Slovenski Jadran, 1.3.1963, št. 10].

Kjer potok Luknjica pot si utira

Pod cerkljanskim vrhom izvir se odpira,

kjer potok Luknjica pot si utira,

v mirni vasi Lazec na robu gozda doma,

skrivnostno lepoto ta voda ima.

Skozi divjo grapo, tam sredi samot,

med drevjem in skalami išče  svojo pot.

Bistra in čista v globino drsi,

kjer hladna svežina jo vselej živi.

Ko pot zaključi, ko potok potihne, 

v Pirhovi luknji ponovno zadiha.

Tam v reko Idrijco se nežno zlije,

kjer večna lepota se v tolmunih skrije.