Glas izpod cerkljanskih gora

 

Vir: Kmetijske in rokodelske novice

 25.09.1861, letnik 19, številka 39

Glas izpod cerkljanskih gora in kmečko narodno prebujenje

Zgodovina slovenskega narodnega prebujenja v drugi polovici 19. stoletja se ni pisala le v meščanskih salonih Ljubljane, Trsta in Celovca. Njen pravi utrip in moč sta se skrivala na podeželju, med preprostim, a pokončnim ljudstvom. Izjemen dokument tega časa je zapis iz hribovitega Otaleža nad Idrijco, datiran z 8. septembrom 1861. Njegov avtor, podpisan preprosto kot »Janez Mlakar, kmet«, je s peresom v roki ubesedil ključne izzive, s katerimi se je takrat soočal slovenski človek: boj za jezikovne pravice, gospodarsko odvisnost od narave in neizmerno željo po izobraževanju.

Politični prelom in upor proti nemškutarstvu

Leto 1861 je v Avstrijskem cesarstvu prineslo konec mračnega Bachovega absolutizma. S sprejetjem Februarske patente je znova zaživelo ustavno življenje, ki je narodom monarhije obljubljalo večje pravice.

Na slovenskem podeželju pa je bila realnost drugačna. Lokalna elita in uradništvo sta se krčevito oklepala nemščine, saj je ta veljala za jezik napredka in oblasti. Slovence, ki so zaradi višjega družbenega statusa prevzemali tuji jezik in kulturo, je ljudstvo prezirljivo imenovalo »nemškutarji«.

Janez Mlakar je v svojem zapisu brez ovinkarjenja stopil v bran maternemu jeziku. Njegove besede niso bile le osebno mnenje, temveč preroški glas celotne skupnosti:

»Naj se le repenčijo protivniki naši slovenski nemškutarji, kakor si mislijo in znajo; bojo vendar šli rakom žvižgat.«

Za zavednega hribovskega kmeta jezik ni bil predmet političnih kupčij, temveč neodtujljiva, naravna pravica, dana od Stvarnika in potrjena s cesarjevo besedo. Mlakar je tiste, ki so zanikali lastne korenine, ostro označil za »ubijavce svojih domačih bratov« in pozval rojake, naj ne omagajo pod težo narodnega dela, ki ga je v tistem času čakalo še »na cente«.

---

IZPOSTAVLJEN CITAT SREDI STRANI:

»Naj se le repenčijo protivniki naši slovenski nemškutarji (...) bojo vendar šli rakom žvižgat.«
– Janez Mlakar, Otalež, 1861

---

Gospodarski boj z naravo: Sadjarstvo kot rešitev pred sušo

Mlakarjevo pričevanje ima poleg politične tudi izjemno etnološko in gospodarsko vrednost, saj ponuja neposreden vpogled v vsakdanje životarjenje na Cerkljanskem. Pomlad leta 1861 je med kmete prinesla veliko optimizma; narava je obetala obilno letino, ki bi vsaki hiši zagotovila »cel kos kruha«. Vendar pa je poletje prineslo kruto realnost – dolgotrajna in nemila suša je uničila jesenske poljščine in žito.

V teh kriznih razmerah se je izkazala modrost prednikov, ki so strma, s soncem obsijana pobočja Otaleža zasadili s sadnim drevjem. Ko so polja odpovedala, so hribovske sadovnjake rešila jabolka in češplje (slive), ki so tisto leto bogato rodili.

Sadje je predstavljalo ključni vir preživetja. Pridelke so predelovali v suho sadje, mošt in žganje ter jih prodajali v dolino, kar je Otaležane obvarovalo pred najhujšo lakoto.

Od obnove božjega hrama do bitke za šolo

Sklepni del Mlakarjevega zapisa osvetljuje družbeno dinamiko in zrelost lokalne skupnosti. Ponosno izpostavlja farno cerkev svete Katarine, ki so jo krajani nedolgo pred tem uspešno in lepo prezidali. Gradnja tako zahtevnega objekta v hribovitem terenu je zahtevala ogromno finančnih sredstev, prostovoljnega dela in medsebojne sloge. Ljudje so dokazali, da so se sposobni organizirati in žrtvovati za skupni cilj.

Vendar pa je Mlakar kot daljnoviden mož takoj opozoril na naslednjo, še večjo vrzel v kraju: »Šole pa še ni, ki je zlo potrebujemo, zakaj okolica naša šteje nekaj čez tavžent prebivavcov.«

Več kot tisoč ljudi v Otaležu in okoliških zaselkih je bilo v tistem času brez lastne šolske stavbe. Mlakar je globoko razumel, da narodni preporod in osvoboditev izpod »sužnosti in verig« nista mogoča brez pismenosti in izobraževanja v maternem jeziku. Brez šole so bili kmečki otroci obsojeni na podrejen položaj.

Zapis Janeza Mlakarja iz leta 1861 tako ostaja trajen spomenik slovenske kmečke zavednosti. Je dokaz, da je slovenski kmet kljub težkemu delu, suši in pomanjkanju premogel široko obzorje, narodni ponos ter jasno vizijo o pomenu šolstva in kulture za obstoj naroda.

---

Senca nad grapami

Otalež leta 1883

Dva svetova slovenske pomladi

Leta Gospodovega 1883 je slovenski prostor preživljal obdobje globoke kulturne in politične emancipacije. Zunaj zaprtih cerkljanskih grap je svet drvel naprej z industrializacijo, politično dinamiko in prebujanjem narodne zavesti. Po mestih in večjih trgih so zavedni izobraženci ter meščani odpirali čitalnice, ustanavljali taboré in izdajali časopise v maternem jeziku. Narod, ki je stoletja molčal pod tujejezično upravo, je samozavestno stopal v ospredje.

Marsikje, kjer še pred kratkim ni bilo ne duha ne sluha o narodni zavednosti, so se ustanavljala narodna društva. Tam, kjer pred nekaj leti skoraj nihče ni znal brati in pisati, so sedaj odpirali čitalnice. Za takratne kroniste je bil to vir neizmernega ponosa. Ko so opazovali slovenskega kmeta, kako odloži koso in se začne zanimati za usodo svojega naroda, so z olajšanjem zapisali: »Dokler se to godi, se nam ni še bati narodnega pogina.«

Toda ti žarki narodne prosvete niso imeli enake moči v vseh kotičkih razgibane slovenske domovine. Ko so potovali čez strme vršace, skozi ozke soteske in neprehodne gozdove Cerkljanskega hribovja, so naleteli na svet, ujet v lastno časovno zanko. Visoko nad desnim bregom Idrijce, stisnjena med strmine in oblake, je ležala vas Otalež. Tu je napredek sveta obtičal v gorskih prelazih.

Dedovano životarjenje in kulturna izolacija

Kronika Otaleža iz leta 1883 ne ponuja bleščečih poročil, kakršna so prihajala iz osrednje Kranjske ali Primorske. Med domačini takrat ni bilo mogoče najti niti enega človeka, ki bi mu širša skupnost lahko rekla »omikan«. Življenje na teh strmih skalah je narekoval neusmiljen ritem preživetja, prosveta pa je bila tujka. Tisto malo znanja in vedenja, ki so ga ljudje imeli, niso pridobili iz knjig ali javnih razprav. Prenos znanja je bil izključno vertikalen – bila je to skromna dediščina prejšnjih časov, sestavljena iz togih verskih obrazcev, starih kmečkih uzanc in vraževerja, ki se je stoletja nespremenjeno prenašalo iz roda v rod.

V očeh zunanjega opazovalca, vajenega mestnih manir in salonske uglajenosti, je bil otaležki človek nemalokrat surov, trd in neotesan. Njegova beseda je bila odrezava kot udarec s sekiro, njegov pogled pa poln nezaupanja do vsakega prišleka, ki je nosil gosposko suknjo. Vendar mu kronist tistega časa te robatosti ni zameril. Brez prave omike in stika s širšim svetom se hribovci svoje slovenske narodnosti preprosto niso mogli zavedati. Pojem »naroda« je bil preveč abstrakten za um, ki je bil vsakodnevno okupiran z vprašanjem, kako iz borne, s skalami posejane njive iztisniti dovolj pridelka za prehranitev številnih lačnih ust.

Življenjski krog med Idrijo in Tolminom

Največji nasprotnik napredka v Otaležu je bila geografija. Ljudje so bili ujeti v strašljivo ozek bivanjski krog. Večina prebivalcev je celotno svoje zemeljsko življenje preživela na nekaj kvadratnih kilometrih rojstne grude. Svet se je zanje začel in končal v trikotniku med rudarsko Idrijo, kamor so občasno hodili prodajat les ali kupovat sol, in Cerkno, ki je predstavljalo upravno in versko središče.

Za večino otaležkih mladeničev je največjo oddaljenost, ki so jo sploh kdaj doživeli v življenju, predstavljala pot do Tolmina. Pa še ta pot ni bila sad radovednosti ali želje po spoznavanju sveta, temveč pot strahu in negotovosti. V Tolmin so odhajali takrat, ko so jih cesarski uradniki pozvali k vojaškemu naboru. Za marsikatero mater je bil to dan slovesa, ko je njen sin prvič in morda zadnjič zapustil varne, čeprav revne domače grape.

Ker so prebivalci tako redko prihajali v stik z zunanjim svetom, so ostajali trmasti »starokopitneži«. Oklepali so se starih, preživetih načinov obdelovanja zemlje in razmišljanja. Vendar to ni bila posledica genske trmoglavosti ali naravne zlobnosti, temveč preprosto dejstvo, da jim nihče nikoli ni ponudil ničesar boljšega. Bili so pozabljeni od potujočih učiteljev, naprednih politikov in kulturnih buditeljev.

Neobrušeni dragulji cerkljanskih strmin

Zgodovinski zapis iz leta 1883 pa se ne zaključi z obsodbo, temveč z globoko empatijo in pozivom k odgovornosti. Delati krivico otaležkemu kmetu in ga razglasiti za neumnega ali nesposobnega razvoja bi bil greh. Ti ljudje pod mogočnimi hribi niso bili neobčutljivi za lepo in napredno. Pod njihovo grobo, od sunkovitega gorskega vetra in žgočega sonca prežgano kožo je dremal bister, buren, a hkrati izjemno žilav um.

Otaležan je bil sposoben učenja in preobrazbe, vendar je nujno potreboval tisto, kar mu je sistem tistega časa odrekal: spodbudo in pripomočke. Zgodba o Otaležu s konca 19. stoletja je tako pričevanje o neenakomernem razvoju slovenske misli, predvsem pa je trajen opomin, da narodni preporod ni bil dokončan, dokler ni luč omike posvetila v najtemnejšo in najbolj oddaljeno grapo Cerkljanskega hribovja.

Trma pod hribom

 Zgodba o otaležkih hrbtih, ponosu in cesti, ki je ni smelo biti

Največja, najbogatejša – in odrezana od sveta

Leta Gospodovega 1886 je bila davčna občina Otalež mogočno človeško mravljišče, ujeto v strmali nad divjo in globoko dolino reke Idrijce. Kdor bi takrat s cestnega ovinka spodaj v soteski pogledal navzgor proti gorskim terasam in grapam, si ne bi mogel predstavljati, koliko življenja utripa tam gori. V kmetijah in zaselkih je prebivalo skoraj tisoč štiristo štirideset duš. Bilo je to največje, najbolj gosto naseljeno in davčno najmočnejše območje na vsem Cerkljanskem. Iz teh strmih gora je avstrijski cesarski orel vsako leto iztisnil največ davčnih novcev v celotni okolici.

A to finančno bogastvo je imelo grenak priokus, ki je dišal po znoju, žuljih in kislem lesu. Otalež je bil namreč kljub svoji velikosti in pomembnosti prometno popolnoma odrezan od sveta. Medtem ko so v dolini že ropotali težki vozovi in se je trgovina med Idrijo in Gorico z vsakim letom krepila, so Otaležci živeli v primežu preteklosti. Njihova usoda je bila zapisana v njihovih hrbtih.

Življenjski pogoji v tistem času so bili izjemno surovi. Evropska kmetijska kriza poznega devetnajstega stoletja je klestila cene pridelkov, nenehno drobljenje že tako majhnih posesti med številne otroke pa je hribovske kmete pahnilo v krčevit boj za vsak čevelj zemlje. Vse, kar je ta velika skupnost potrebovala za preživetje – od težkih vreč soli, petroleja za svetilke in kmetijskega orodja do žita v letih slabe letine –, je moralo priti iz doline gor v hrib. In vse, kar so kmetje uspeli pridelati za prodajo, je moralo dol.

A poti niso bile narejene za kolesa. Bile so strme, ozke pešpoti, izklepane v živo skalo, polne spolzkega koreninja, blata in nevarnih prepadov. Edino zanesljivo prevozno sredstvo sta bila človeška rama in koš. Moški, ženske in otroci so se kot tovorna živina z upognjenimi hrbtenicami vzpenjali v strmino, z nogami, vkopanimi v zemljo, in z očmi, uprtimi v lastne opanke. Brez široke ceste uporaba vozov ter konjske ali volovske vprege sploh ni bila mogoča, kar je ohromilo vsakršen napredek. Največja davčna občina v okraju je tako paradoksalno ostajala ujeta v srednjeveškem garanju.

 Nova šola, cerkev in začetek obveznega pouka

Vendar se hrib ni popolnoma odrekel napredku; tisti pravi, prosvetni korak naprej se je zgodil le nekaj let pred cestnim sporom. Leta 1883 je bila v Otaležu dokončana nova, sodobna šolska zgradba, z njo pa se je za otaležke otroke končno začel obvezni celodnevni pouk. Bil je to velik prelom. Hribovski otroci, ki so prej od jutra do večera pasli živino ali garali na strmih njivah, so morali sesti v šolske klopi ter se učiti brati, pisati in računati.

Pri uvajanju te velike novosti in vodenju skupnosti je imel osrednjo vlogo takratni otaležki vikar Janez Wester. Kot ključni steber tedanjega verskega in javnega življenja skupnosti, ki se je zbirala okoli cerkve svete Katarine, je v fari skrbno in neutrudno podpiral šolstvo. Bdel je nad duhovnim in kulturnim dvigom domačinov. Ljudem je dopovedoval, da je pismenost edina pot iz revščine. Prizadeval si je, da bi šolanje res zaživelo med ljudstvom, ki je sprva težko sprejemalo, da otroci namesto dela na kmetiji ves dan preživijo za knjigami.

 Iskra cestnega napredka proti jeseni

Ohrabren z uspešno vpeljavo šolskega pouka, se je v začetku leta 1885 med nekaterimi naprednejšimi možmi v vasi utrnila nova misel. Okoliške, precej manjše občine so ena za drugo uspešno gradile povezave do glavne, tako imenovane skladovne ceste v dolini. »Ali smo mi res slabši?« so se spraševali možje v cestnem odboru. »Zakaj bi nosili, če bi lahko vozili? Saj črta naše ceste sploh ne bi bila dolga, le prav usmeriti jo je treba skozi tiste najhujše klance.«

Zdelo se je, da bo tehnični napredek končno sledil prosvetnemu. Jeseni tistega leta je cestni odbor najel izkušenega inženirja, izvedenega moža, ki je z merilnimi napravami prehodil strmali. Zmeril je stopinje, preračunal ovinke in zarisal traso. Ko so si člani odbora načrt ogledali na terenu, so si oddahnili in zadovoljno kimali. Inženir je opravil mojstrsko delo: cesta bi se vila z najmanjšimi možnimi klanci, gradnja pa bi glede na zahteven teren zahtevala najmanjše možne stroške. Načrt je bil uradno sprejet, potrjen in pripravljen za prve lopate.

Nato pa je udarilo.

 Lokalni odpor in upor proti cesti

Spomladi leta 1886 se je nad načrtovano cesto nenadoma vzdignil divji val domačega nasprotovanja. V hribovitem svetu je vsaka tehnična novost sprva pomenila grožnjo denarnici. Revnejši kmetje so se ustrašili, da jim bo gradnja prinesla dodatne občinske davke (doklade) ali pa prisilno brezplačno delo z lastnimi rokami in živino. Izobrazba, ki jo je prinesla nova šola, še ni utegnila obroditi sadov med starejšo generacijo, zato je bilo prebivalstvo še vedno lahko vodljivo in polno nezaupanja.

To splošno nezaupanje in strah pa so hitro izkoristili tisti, ki jim je napredek smrdel iz povsem drugih razlogov. V ospredje so stopili zviti, trmoglavi in prevzetni vaški veljaki – možje, ki niso prenesli misli, da bi uspeh in ugled pripadla nekomu drugemu. Vodila jih je surova, neotesana prevzetnost, tista uničujoča lokalna lastnost, ki ne prenese sosedovega napredka ali večje modrosti.

Ti vaški hujskači so začeli ob večerih v krčmi zbirati svojo stranko in sistematično spodkopavati poštenje mož iz cestnega odbora. »Kaj nam bo tak ukazoval? Kaj nas bo tak komandiral? Tega pa že ne! Rajši se tožimo!« je odmevalo med stenami. Zbirali so podpise tistih, ki so še prejšnji teden stokali pod težo košev na svojih hrbtih, zdaj pa so pod vplivom hujskačev podpisovali pritožbo na deželni odbor, da bi projekt uničili.

 Sosedje se smejejo, prihodnost pa sodi

Nekje sredi aprila leta 1886, ko je bila cesta že popolnoma ujeta v birokratsko mrežo pritožb, predsodkov in osebnih zamer, je eden od ogorčenih, a treznih Otaležcev sedel za mizo. Z grenkobo v srcu je napisal pismo uredništvu goriškega časopisa Soča. Njegove besede, objavljene 23. aprila, so bile krik razuma sredi viharja nerazumnosti:

»Dragi občinarji, tako početje se pač ne strinja z duhom sedanjega časa; ko naši sosedje krog in krog nas v vsakem obziru napredujejo, da se mi prepiramo? Drugi delajo in se nam posmehujejo in ko bodo oni že uživali sad svojega truda, se bomo mi tudi še lahko prepirali, a v lastno škodo in bodočnost nam bode ostro obsojevala. Če tudi se nasprotnikom posreči naše podjetje uničiti, jim vender ne ostane nič v dobiček.«

Zgodba o otaležkih prepirih leta 1886 ostaja večni spomenik človeški trmi in uničujoči zavisti. Največja in finančno najmočnejša davčna občina na Cerkljanskem je ostala talka lastnega ponosa in strahu pred tujim uspehom. Medtem ko so okoliške vasi z novimi cestami vstopale v moderno dobo in so sosednji kmetje tovor naložili na vozove ter z vprego lahkotno krmarili v dolino, so Otaležci zaradi uspešne pritožbe še naprej stopali po starih, uničujočih poteh. Še naprej so njihove ženske krivile hrbte pod težkimi koši in njihovi možje so preklinjali strmino.

Zmagali so hujskači, ki so dokazali, da nihče ne bo »komandiral« njihovega kraja. A ta zmaga je bila jalova, saj jim ni prinesla ničesar razen nadaljevanja trpljenja. Čeprav je nova šola iz leta 1883 že odpirala vrata do znanja naslednjim rodovom, so si odrasli vrata do sveta z lastno trmo ponovno zaprli. Prihodnost, kot je pravilno napovedal pisec v Soči, jih je resnično strogo obsodila – zapisala jih je v zgodovino kot svarilo o tem, kaj se zgodi, ko oholost prevlada nad pametjo in skupnim dobrom.

---

Tiha daritev v Brdih: Življenjska zgodba vikarja Ivana Podobnika

 Tiha daritev v Brdih: Življenjska zgodba vikarja Ivana Podobnika (1877–1928)

Osebni podatki:

• Rojen: 23. december 1877, Plužnje pri Otaležu (Cerkljansko)
• Umrl: 25. september 1928, Videm / Udine (Italija)
• Službovanje:
  • Miren (kaplan, 1903–1905)
  • Gradec / Graz (študij slavistike, 1905–1907)
  • Ajdovščina (župnijski upravitelj, 1907–1908)
  • Gradno v Brdih (vikar, 1908–1928)

---

Nekje med mehkimi griči Goriških brd, kjer uspevajo vinska trta in češnje, stoji majhna vas Gradno. Danes je to kraj miru, v začetku 20. stoletja pa je postalo prizorišče velikih zgodovinskih pretresov, narodnostnega zatiranja in tihih človeških usod. Med nihče močno izstopa lik vikarja Ivana Podobnika – moža širokega duha, globoke izobrazbe in neskončne miline. Vihar prve svetovne vojne ga je ujel na njegovem položaju, dokončno pa ga je strl neizprosen pritisk povojnega fašizma.

Korenine v hriboviti divjini: Plužnje pri Otaležu

Zgodba Ivana Podobnika se začne daleč stran od briških vinogradov, visoko v neizprosnem, a čudovitem gorskem svetu Cerkljanskega. Rodil se je 23. decembra 1877 v Plužnjah, hribovski vasici, ugnezdeni na strmih pobočjih nad desnim bregom reke Idrijce, pod mogočno Pluženjsko goro.

Življenje v Plužnjah je od nekdaj zahtevalo trdoživega človeka. Ivan je odraščal na trdni kmetiji, ki se ji je po starem domačem izročilu reklo pri Marinkavcu. Vsakdanji kruh je bil tu prigaran s težkim delom na strminah in s kljubovanjem ostrim zimam. Prav to okolje – svet, kjer so ljudje cenili tišino, spoštovali naravo in drug drugemu nesebično pomagali – je v mladem Ivanu izklesalo tisto globoko skromnost, vzdržljivost in pristno empatijo do preprostega človeka.

Od dunajskih univerz do graške slavistike

Že zgodaj je Ivan kazal izjemno bistrost. Starši so ga poslali v goriško gimnazijo, kjer je blestel. Njegova življenjska pot pa ni bila ravna; privlačile so ga družbene vede in pravičnost, zato je po maturi spakiral kovčke in odpotoval na Dunaj, kjer je nekaj časa študiral pravo. Vendar pa je v hrupu velemesta začutil drugačen, globlji klic. Pravo je zapustil in vstopil v goriško bogoslovnico, kjer je bil leta 1903 posvečen v duhovnika.

Predstojniki so hitro opazili njegov intelektualni potencial. Ko je začel službovati kot kaplan v slikovitem Mirnu, ga je goriški nadškof Edvard Karl Jordan poslal na graško univerzo, da bi študiral slavistiko. Ivan je bil navdušen nad slovensko besedo, a usoda mu ni bila mila. Nadškof Jordan je nenadoma umrl, nove cerkvene oblasti pa so ga s študija predčasno odpoklicale. Po krajšem obdobju, ko je med letoma 1907 in 1908 kot župnijski upravitelj vodil Ajdovščino, je prejel ključni dekret: leta 1908 je postal vikar v Gradnem v Brdih.

Dvajset let tihe ljubezni pod briškim nebom

Ko je vikar Podobnik prispel v Gradno, je bil star komaj 31 let. Bil je v polni moči, visokih moralnih načel in izjemno uglajenih manir. Njegova velika ljubezen je bila skrb za lepoto božje hiše, najbolj pa je Brice očarala njegova neskončna vljudnost. Z vsakim – najsi je bil to premožen posestnik ali najrevnejši dolžnik – se je pogovarjal z enakim spoštovanjem. Ker je sam izšel iz kmečkega okolja v Plužnjah, je natanko vedel, kaj pomeni pomanjkanje. Postal je tihi dobrotnik vasi, vedno pripravljen revnim pomagati z denarjem ali hrano.

Vihar na fronti: Pastir, ki ni zapustil črede

Nato pa je prišlo usodno leto 1915. Italija je napovedala vojno Avstro-Ogrski in Goriška brda so se čez noč znašla na prvi črti soške fronte. Že drugi dan po napovedi vojne so italijanske vojaške enote vkorakale v Gradno.

Medtem ko so bila sosednja mesta in vasi izpraznjena, njihovi prebivalci pa evakuirani ali internirani, so ljudje v Gradnem večinoma ostali doma. Živeli so neposredno v vojnem območju, obkroženi z grmenjem topov, tujo vojsko in nenehnim strahom za golo življenje.

V teh grozljivih letih bi se vikar Podobnik lahko umaknil na varno. A tega ni storil; ostal je na svojem mestu s svojim ljudstvom. Postal je njihov največji moralni steber in tolažnik. Z njimi je delil pomanjkanje, pokopaval mrtve pod granatami in vlival upanje v prestrašena srca. Ta skupna vojna preizkušnja je vez med njim in farani spremenila v nekaj svetega.

Povojni somrak in osebni zlom

Ko se je vojna leta 1918 končala, mir Primorski ni prinesel olajšanja. Brda so pripadla Italiji, kmalu zatem pa je oblast prevzel fašizem. Začelo se je sistematično zatiranje vsega slovenskega. Pritisk na slovenske duhovnike, ki so ostali edini javni branilci narodne zavesti, je postajal neznosen.

Leta 1928 je stiska dosegla vrhunec. Ivan je bil telesno in duševno izčrpan od dvajsetih let napornega dela, vojnih grozot in fašističnega preganjanja. K temu je prispevala še huda stanovska osamljenost: v enem samem letu je smrt med briškimi sosedi kosila z neizprosno hitrostjo. Umrli so monsignor Rojc, gospod Spitzer iz Fojane in gospod Leban iz sosednjega Kojskega.

Ivan Podobnik je ostal sam. Njegov občutljivi živčni sistem, ki je že leta tiho trpel, se je pod težo pritiskov zlomil. Konec aprila 1928 se mu je od hudih pritiskov omračil um. Morali so ga prepeljati v psihiatrično bolnišnico Svetega Osvalda pri Vidmu. V globoki melanholiji in v znak protesta proti svetu je v bolnišnici začel zavračati vsakršno hrano in pijačo. Dolge tedne je vztrajal v gladovni stavki. Ko je sredi septembra ponovno začel jesti, je bilo njegovo telo že preveč izčrpano. Organi so odpovedali. 25. septembra 1928 je v videmski bolnišnici, star komaj 51 let, izdihnil svojo blago dušo.

Spomin, ki ne usahne

Novica o njegovi smrti je globoko pretresla celotno Goriško. Slovensko ljudstvo je izgubilo enega najboljših božjih služabnikov in tolažnikov v tej borni solzni dolini.

Ivan Podobnik je bil pokopan daleč od rojstnih Pluženj, a globoko v zemlji svojih ljubljenih Brd. Za seboj je pustil spomin na vzornega človeka, ki je dal svoje življenje za svoje farane – s tiho, vsakodnevno daritvijo in zvestobo do zadnjega diha. Mir njegovi duši!

---