Partizansko srečanje

Snežinke so zunaj padale mehko in neslišno, natanko tako kot tiste zimske noči pred dvajsetimi leti, ko je vasica Lazec na Cerkljanskem trepetala v hladu in negotovosti. A tistega marčevskega večera leta 1963 je bilo v stari domačiji toplo. Izba je dišala po domačih dobrotah, lesketala se je ob siju luči, predvsem pa jo je grela prisrčnost močnih, a hkrati globoko ganjenih src bivših aktivistov in borcev Osvobodilne fronte.

Zbrali se v prav tisti hiši, od koder so pred dvema desetletjema, polni mladostnega poguma, odšli branit domovino. Miza je bila dobro založena, a poglede so bolj kot hrana privabljale oči starih tovarišev. Vsak stisk roke je nosil težo preživetega, vsak objem je bil tiha zahvala usodi, da spet stojijo skupaj. Ko pa so se posedli, je prostor za trenutek obmiroval. Pogled na prazne stole je prinesel tisto prepoznavno, spoštljivo tišino. S toplo mislijo in stisnjeni v grlu so počastili spomin na vse tiste drage soborce, ki jih nocoj ni bilo zraven – na tiste, ki so za svobodo teh hribov in dolin darovali svoje največje premoženje: lastna življenja.

Nato pa je pogovor stekel. Sprva tiho, nato vse bolj živo in ponosno. V prijetnem kramljanju so se začele prepletati zgodbe iz najtežjih, a hkrati najsvetejših dni njihove mladosti. Med veterani je izstopal Ludvik. Njegove žuljave roke so počivale na robu lesene mize, oči, polne življenjskih preizkušenj, pa so se mu ob pogledu na tovariše toplo zaiskrile. »Ali se še spominjaš, takrat, ko smo…« se je slišalo z enega konca mize, nakar je Ludvik z globokim, mirnim glasom prevzel besedo: »Kako ne bi! Sneg je bil do kolen, ko smo se prebijali skozi obroč. A v srcu nas je grela misel na dom.« Njegove besede so oživile spomine na legendarne enote. Med njimi so sedeli možje in žene, ki so z orožjem v roki ali kot neupogljivi terenski delavci OF pisali zgodovino. Vsaka brigada je imela ob mizi svojega glasnika. Obujali so junaštva Gubčeve in Šercerjeve, ponosno premikanje Tomšičeve ter neustrašne boje Gradnikove, Vojkove in Prešernove brigade. Spomnili so se dolgih, izčrpavajočih maršev slovite XIV. divizije, ko sta premraženost in utrujenost izginili pred golo vero v svobodno jutro.

V kotu izbe, tik ob peči, pa je sedela mladina. Domači fantje in dekleta so z odprtimi usti in neizmernim zanimanjem prisluhnili pripovedovanju svojih očetov, stricev in sosedov. En od mladih fantov, ki je napeto poslušal vsako besedo, se je opogumil in tiho vprašal: »Stric Ludvik… vas ni bilo nič strah, ko ste tisto noč v takem snegu zapuščali vas? «Ludvik se je ljubeznivo nasmehnil, pogledal skozi okno proti belim cerkljanskim hribom in nato fanta nežno potrepljal po rami: »Strah je bil, sinko, seveda je bil. Vsak pameten človek se boji smrti in negotovosti. A ljubezen do te grude, do naših mater, sester in te slovenske besede, je bila neizmerno večja od slehernega strahu. Vedeli smo, da če ne gremo mi, ne bo nikogar, ki bi branil dom. In ta misel nas je gnala naprej skozi vsak zamet. «Mladenič je spoštljivo prikimal, v izbi pa je za trenutek zavladal globok, čustven molk, ki je povedal več kot tisoč besed.

Vzdušje so nato spet podžgali godci. Iz strun in mehov je izvabila melodijo udarna partizanska pesem. Glasovi, sprva morda malce hripavi od let in čustev, so se združili v mogočen zbor, v katerem je zvesto odmeval tudi Ludvikov glas. Peli so s ponosom, ki ga čas ni mogel zbrisati. Razgovor, prepleten z nepozabnimi spomini in smehom, se je zavlekel pozno v noč. Ko so gostje končno pogledali skozi okno, je zunaj še vedno naletaval sneg. Pokrajino je odeval v belino, kot bi hotela narava sama varovati ta sveti spomin na noč pred dvajsetimi leti, ko so slovenski ljudje tiho, a odločno stopili na pot svobode [Vir: Slovenski Jadran, 1.3.1963, št. 10].

Kjer potok Luknjica pot si utira

Pod cerkljanskim vrhom izvir se odpira,

kjer potok Luknjica pot si utira,

v mirni vasi Lazec na robu gozda doma,

skrivnostno lepoto ta voda ima.

Skozi divjo grapo, tam sredi samot,

med drevjem in skalami išče  svojo pot.

Bistra in čista v globino drsi,

kjer hladna svežina jo vselej živi.

Ko pot zaključi, ko potok potihne, 

v Pirhovi luknji ponovno zadiha.

Tam v reko Idrijco se nežno zlije,

kjer večna lepota se v tolmunih skrije.

Pod fašističnim škornjem

Izvirno poročilo iz tednika Slovenski tednik 13.5 1933 (ki je  izhajal v Buenos Airesu) nazorno prikazuje težko življenje naših ljudi pod fašistično zasedbo in pritisk raznarodovanja v tistem času.

Pod fašističnim škornjem.

Megla, ki se je tistega pomladnega jutra leta 1933 valila s hribov nad Otaležem, je bila težka in hladna, skoraj oprijemljiva. Za domačine v tej odmaknjeni primorski vasici tik ob rapalski meji pa je bil še bolj dušeč tisti drugi, nevidni pritisk, ki se je naselil med njihove hiše. Pod fašističnim škornjem se je vsakdan spremenil v tiho, napeto preživetje.

V vasi je postajalo tesno. Nova karabinerska postaja je v Otalež pripeljala pet karabinerjev in njihovega osornega brigadirja. Kot da to ne bi bilo dovolj, so oblasti namestile še osem obmejnih miličnikov s kaposkvadrom na čelu. Možje v tujih uniformah, ki niso znali besede slovensko, so postopali po vasi. Ker niso imeli pravega, koristnega dela, so iz dolgčasa in objestnosti stikali za petami kmetom, hodili »v vas« in nadzorovali vsak korak domačinov. Najhuje pa je bilo ponoči. Člani finančne straže so nenehno krožili med hišami. Ni bilo redko, da je težka vojaška roka sredi noči zabasala po lesenih vratih. Prestrašeni domačini so morali v spodnjem perilu odpirati hiše, jim kuhati kavo in jih kratkočasiti, medtem ko so vojaki z naperjenimi pogledi iskali znake upora ali tihotapstva.

Med tistimi, ki so ta pritisk najbolj čutili, je bila stara ovdovela mati Frančiška. Njena majhna kuhinja, ki je nekoč dišala po domačem kruhu, je zdaj preveč pogosto dišala po kavi, ki so jo nanizani karabinerji zahtevali z zaukazanim glasom. Frančiška je z tresočimi rokami kurila ognjišče, medtem ko so tuji možje z blatnimi škornji sedeli za njeno mizo in se glasno režali. Vsak njihov obisk je iz nje izpijel delček življenja, a v očeh je še vedno skrivala tisti trmasti ponos, ki ga tuji škorenj ni mogel zmečkati.

Mrak nad vasjo pa se je še bolj zgostil, ko se je med ljudmi razširila govorica: oblasti nameravajo močno ojačati karabinerske postaje po vseh okoliških vaseh, tam, kjer jih še ni, pa postaviti nove. Med splošno bedo, ko je primanjkovalo moke in soli, ko so bile davčne knjige polne dolgov in so starši s težkim srcem gledali lačne otroke, so te novice delovale kot smrtna obsodba za tisto malo svobode, ki je še ostala.

Nato pa je prišel ukaz za veliko »ceremonijo«. Italijanske oblasti so se odločile, da bo karabinerska postaja v Otaležu 2. junija priredila veliko slovesnost ob razvitju nove zastave. Začele so se mrzlične priprave, ki pa so v vasi sprožile val tihega ogorčenja.

»Zbirati moraš, Anica, ni druge,« je oče s težkim glasom dejal svoji osemnajstletni hčeri. Oblast je namreč domača dekleta prisilila, da so morala hoditi od hiše do hiše in od že tako izmozganega, revnega prebivalstva pobirati »prostovoljne« prispevke za nakup fašistične zastave in organizacijo proslave.

Anica je s pleteno košarico in cmokom v grlu stopala po vaških kolovozih. Pogledi sosedov so jo žgali, čeprav so vsi vedeli, da nima izbire. Kdor se ne bi odzval ali prispeval tistih nekaj trdo prigaranih lir, mu je bilo vnaprej jasno zagroženo z »občutnimi posledicami« – zaporom, odvzemom premoženja ali nasilnim izgonom. Ljudje so dajali s stisnjenimi zobmi, dekleta pa so domov prinašala denar, prepojen s kletvicami in solzami.

Prišel je usodni 2. junij. Dan je bil siv, nebo nad Cerkljanskim hribovjem se je udrlo pod težkimi oblaki. Na vaškem trgu pred karabinersko postajo je bilo vse pripravljeno za razvitje trikolore. Da bi bil uspeh popoln, so oblasti iz Idrije in Cerkna prisilno pripeljale slovenska pevska društva. Ti fantje in dekleta, ki so v svojih srcih nosili domačo pesem, so morali tedne pred tem vaditi tuje, italijanske koračnice.

Ko se je nova zastava dvigala ob drogu, je poveljnik zaukazal pesem. Pevci so stopili skupaj. Njihovi obrazi so bili bledi, pogledi uprti v tla. Ko so iz grl izvabili italijanske verze, glasovi niso zveneli zmagoslavno. Bili so težki, polni pridušenega besa in globoke žalosti. Zveneli so kot pogrebna pesem njihovi lastni svobodi.

Domačini, stisnjeni ob robovih trga pod budnim očesom osmih miličnikov in kaposkvadra, so molčali. Nihče ni ploskal. V turobnem junijskem popoldnevu je vihrala tuja zastava, pod njo pa je utripalo ranjeno, a trmasto srce Otaleža, ki je v tišini čakalo na boljše čase.

Nesreča pri Želinu

Zgodovinski zapis iz  časnika Slovenec ponuja izjemen vpogled v težko in nevarno življenje delavcev med prvo svetovno vojno v naših krajih.

Nesreča pri Želinu: Usoda minerja Jakoba Kogoja

Pomlad leta 1917 je na Goriško prinesla težko, z smodnikom osmojeno ozračje. Medtem ko so nedaleč stran, ob reki Soči, grmeli topovi že enajste bitke, je zaledje živelo v znamenju nenehnega garanja za vojaške potrebe. Avstro-ogrska vojska je za oskrbo frontnih črt nujno potrebovala širše, utrjene ceste. Ena ključnih žil je bila prav pot med Slapom ob Idrijci in Želinom, ki je skozi tesno dolino odpirala pot proti Cerkljanskemu in naprej v notranjost dežele.

Trdo delo v senci vojne.

Med množico delavcev, ki so z krampi in dleti krotili živo skalo, je izstopal Jakob Kogoj. Pri svojih dvainšestdesetih letih je bil za tedanje razmere že starec, a njegove roke so bile utrjene od desetletij težkega dela. Jakob je izhajal iz vasi Lazec, z domačije številka 176 v cerkljanski občini. Kot izkušen miner je dobro poznal muhasto naravo hribovja in nevarnost eksplozivov. Vendar sta vojna stiska in pomanjkanje hrane v zaledju zahtevali svoj davek – zbranost je popuščala, oprema pa je bila pogosto slabe kakovosti.

Tistega majskega dne je Jakob v vdolbino, ki jo je pred tem mukoma izdolbel v trdo skalo, previdno vstavil dinamit. Njegova naloga je bila razstreliti skalni previs, ki je onemogočal širitev ceste. Umaknil se je na varno, prižgal vžigalno vrvico in čakal.

Minute so tekle v napetem molku, pomešanem z oddaljenim bobnenjem s fronte. Pok se ni zgodil. Nastopila je zlokobna tišina – tisto, česar se vsak miner najbolj boji. Zatajitev.

Usodni trenutek.

Jakob je vedel, da predolgo čakanje ustavlja celotno gradbišče, vojaški nadzorniki pa niso poznali potrpljenja. Prepričan, da je iskra ugasnila, je stopil nazaj k skali. Sklonil se je nad vdolbino, da bi dvignil nevarno polnitev in ugotovil, kje je napaka.

V tistem hipu je pot odjeknil oglušujoč pok. Dinamit, v katerem je tlel skriti ogenj, je eksplodiral neposredno pred njim.

Silovit pritisk je Jakoba vrgel po tleh, prostor pa sta napolnila gost dim in prah. Ko so prestrašeni sodelavci pritekli na pomoč, so naleteli na pretresljiv prizor. Jakob je bil hudo poškodovan, eksplozija mu je do neprepoznavnosti razmesarila desno roko – tisto roko, s katero je vse življenje preživljal sebe in svojo družino.

Dolga pot do rešitve.

Vojni čas je pomenil, da so bili lokalni zdravniki in zasilne bolnišnice v bližini fronte preplavljeni z ranjenimi vojaki. Za civilnega delavca, kot je bil Jakob, so morali poiskati pomoč globlje v zaledju. Po nudeni prvi pomoči so ga prepeljali na dolgo in bolečo pot proti osrednji Kranjski.

Jakob Kogoj je bil sprejet v Ljubljansko deželno bolnico. V rokah tamkajšnjih zdravnikov se je začel njegov dolg boj za preživetje in okrevanje. Čeprav ga je nesreča zaznamovala za celo življenje, je njegova zgodba, ki jo je 12. maja 1917 zabeležil časnik Slovenec, ostala trajen opomnik na tihe žrtve velikega vojnega kolesja v naših krajih.

Žalostna smrt mladeniča

Osemnajstletni Janez Kogoj iz Otaleža je po trdem delu v tovarni pri »Gorenjcu« v Cerknem utrpel usodne notranje poškodbe, ko je v trdi temi naletel na oje voza . Po poldrugem dnevu silnih muk in notranjih krvavitev je mladenič umrl, obkrožen z materino skrbjo in prejetimi zakramenti.

Žalostna smrt mladeniča.

V tistih sivih jesenskih dneh leta gospodovega 1912 je nad cerkljansko dolino legla težka, mokra megla. Mladi Janez Kogoj, fant krepkih udov in blagega srca, doma izpod hribovskega Lazca v Otaležu, je vsak dan znova sklanjal hrbet v tovarni pri »Gorenjcu« v Cerknem. Delo v fabriki je bilo trdo, kruh zaslužen s krvavim žuljem in potom. Stroji so ropotali od zgodnjega jutra do trde teme. Janez se dela ni bal. Bil je pridna roki in edina opora svoji dragi mamici, ki je doma v hribih z molitvijo v srcu čakala na njegov zaslužek.

Bilo je v petek zvečer, štiriindvajsetega oktobra. Črna, nepredirna noč je že zdavnaj zagrnila cerkljanske ulice, ko je Janez, utrujen od dolgih ur garanja, zapustil tovarniško poslopje. Hitela so mlada pota proti domu. V tisti gosti, zahrbtni temi pa se je na cesti prežala nesreča. Nekdo je tam pustil stati kmečki voz. Janez v mraku ni mogel videti smrtonosne nevarnosti. Z vso silo, v polnem teku, je s telesom zadel v ostro, leseno oje voza. Siloviti udarec v trebuh ga je podrl na tla.

Bolečina je bila strašna, a mladenič je zbral zadnje moči in se privlekel do zavetja. Nihče si ni mislil, kako hudo je ranjeno njegovo drobovje. Znotraj, očem skrito, je začela zastrupljati in odtekati njegova mlada kri.

V soboto in nedeljo se je v Cerknem odvijal pravi pasijon. Poldrugega dneva je ubožec prebil v silnih, nečloveških bolečinah. Draga mamica je zlomljenega srca klečala ob njegovi postelji, mu brisala mrzel pot s čela in rotila nebo za milost. Zdravila za strgano drobovje takrat ni bilo. Ko so videle domače duše, da se bliža zadnja ura, so poklicale gospoda župnika. Janez je bil previden z najsvetejšimi zakramenti za umirajoče, prejel je sveto olje in odvezo.

Le pol ure pozneje, v nedeljo, 26. oktobra, je v hudem trpljenju izdahnil svojo blago mlado dušo.

Lazec se je zavil v črnino, največja teža pa je legla na mater, ki je izgubila svoj edini steber v starosti. 

Udar z jasnega

Leta 1908 so bila poletja v Cerkljanskem hribovju nepredvidljiva. Nedelja, 23. avgust, se je v vasi Lazec začela z gosto, težko soparo  Domačini so se v prazničnih oblačilih počasi odpravljali proti podružni cerkvi svetega Jurija, kjer je bil napovedan tradicionalni semenj  Sveta maša bi se morala začeti ob devetih zjutraj .

Nihče ni slutil, da se nad njimi zbirajo nevihtni oblaki, ki bodo v nekaj minutah spremenili praznični dan v boj za življenje in dediščino prednikov.

Udar iz jasnega

Ura je bila natanko pol devetih zjutraj . Cerkvenik je stal pod cerkvenim zvonikom in pripravljal vse potrebno za zvonjenje . Nenadoma je nebo presekala zaslepljujoča svetloba. Brez opozorila je udaril silovit tresk, ki je stresel celoten hrib.

Strela je z vso silo treščila naravnost v leseni zvonik .

Udarni val je bil uničujoč. Električna energija je potovala skozi zvonik v cerkveni zid in na dveh mestih dobesedno raztrgala debelo kamenje . Težka cerkvena vrata so se pod pritiskom razletela na kose. Cerkvenika, ki je stal v samem središču eksplozije, je vrglo ob tla. Oglušel in popolnoma omamljen od dima ter šoka je obležal nezavesten, ujet pod gorečo konstrukcijo .

Ogenj nad glavo

Zvonik je bil v hipu v ognju  Suhe lesene skodle, s katerimi je bila pokrita cerkvena streha, so delovale kot netivo . Ogenj se je zaradi prepiha širil z nenavadno, zastrašujočo hitrostjo . Plameni so že začeli lizati težke lesene tramove, na katerih so viseli cerkveni zvonovi . Če bi zgoreli ti tramovi, bi se neprecenljivi zvonovi zrušili v globino in se razbili, z njimi pa bi zgorela celotna cerkev.

Prvi domačini, ki so pritekli do cerkve, so naleteli na grozljiv prizor. Iz zvonika se je valil gost, črn dim, skozi razbita vrata pa se je videlo uničeno notranjost . Ko so opazili nezavestnega cerkvenika, so ga najpogumnejši nemudoma izvlekli na varno . Na srečo je kljub hudemu šoku začel dihati – bil je zunaj smrtne nevarnosti .

Bitka z ognjem in časom

Panike ni bilo več, zamenjal jo je adrenalin. Časa za klicanje pomoči iz oddaljenih krajev ni bilo. Cerkev je bila prepuščena lastnim ljudem.

Nekaj domačinov se je ojunačilo  Zavedali so se, da tvegajo življenja, a niso mogli dopustiti, da jim ogenj vzame svetišče. Stekli so naravnost v goreči zvonik, proti plamenom . Pod njimi se je izoblikovala človeška veriga. Moški, ženske in otroci so začeli iz vasi z vsemi razpoložljivimi vedri nositi vodo. Točo vode so si podajali skozi cerkveno ladjo, naravnost v roke junakom v zvoniku .

Vročina zgoraj je bila neznosna. Dim je dušil pljuča, goreč les je pokal, a domačini niso odnehali. Z nadčloveškimi naporom so polivali tramove okoli zvonov in centimeter za centimetrom dušili podivjani ogenj .

Po dolgih, napetih minutah borbe jim je uspelo. Požar je bil popolnoma pogašen. Zvonovi so ostali nepoškodovani na svojih mestih, cerkev pa je bila rešena pred gotovim uničenjem .

Čast junakom

Ko se je dim razkadil, je med ljudmi zavladalo olajšanje, pomešano z globoko hvaležnostjo. Vsi so se zavedali, kaj bi se zgodilo, če bi strela udarila le pol ure kasneje – med mašo, ko bi bila cerkev nabito polna vernikov . Tragedija bi bila nepredstavljiva.

Domačini so hitro počistili uničene dele, odstranili pepel in uredili prostor . Cerkev sv. Jurija je kljub ranjenemu zidu in razbitim vratom zmagoslavno odprla svoja vrata . Ob enajstih dopoldne – z le dveh ur zamude – je župnik pred hvaležnimi in ganjenimi krajani opravil sveto mašo .

Zgodba o pogumu mož iz Lazca in Otaleža se je hitro razširila po vsej Primorski, zapis v časopisu pa se je zaključil z besedami, ki odmevajo še danes: "Čast takim junakom!" [Primorski list, 27.8.1908]

Nesreča pri streljanju

Junijski večer leta 1902 je bil topel, zrak nad Plužnami pri Otaležu pa je dišal po poletju in ognju. Bil je predvečer svetega Ivana, čas, ko so hribovske vasi oživele v plamenih kresov in ko je tradicija narekovala, da mladostno energijo pospremi glasen pok možnarjev. Nihče v vasi ni slutil, da se bo praznovanje prevesilo v eno največjih tragedij, ki jih je ta kraj pomnil.

Na robu vasi, kjer se svet gora lomi proti dolini, se je zbrala peterica fantov. Polni mladostnega ponosa, smeha in medsebojnega bahanja so pripravljali možnarje. Črni smodnik so s previdnostjo, a tudi z določeno mero lahkotnosti, ki pritiče le mladim, sipali v železne cevi. Med njimi je vladalo vznemirjenje. Pok moral biti najglasnejši, odmevati je moral daleč čez okoliške vrhove.

Potem pa je sekunda nepazljivosti spremenila vse.

Nihče kasneje ni vedel natančno, ali je kriva iskra bližnjega kresa ali nesrečen stik prižigalne vrvice, a zaloga smodnika, ki so jo imeli ob sebi, se je vžgala naenkrat. Namesto ponosnega poka je odjeknila silovita, oglušujoča eksplozija, ki jo je pospremil kratek, a uničujoč ognjeni zubelj.

Grozljivo tišino, ki je sledila za stotinko sekunde, so pretrgali kriki groze.

V vasi je najprej zavladal preplah. Zvok eksplozije je bil drugačen od običajnega streljanja – bil je top, težek in zlovešč. Ko so prvi vaščani pritekli na prizorišče, so naleteli na peklenski prizor. Vseh pet fantov je ležalo na tleh, njihovi obrazi in oblačila so bili osmojeni, zrak pa je bil nasičen z vonjem po zažganem blagu in smodniku.

Pretresena vas je v trenutku stopila skupaj, a pomoč je bila omejena. V tistih časih, visoko v hribih, so bile hude opekline neizprosen krvnik. Ženske so hitele z mrzlo vodo in platnenimi krpami, moški so iskali prevozna sredstva, s katerimi bi po slabi poti fante prepeljali do zdravnika. Obrazi staršev, ki so prepoznali svoje otroke, so otrpnili v nemi grozi.

Molitev in jok sta tisto noč zadušila vsakršen zvok praznovanja. Kresi so ugasnili, vas pa je zajela težka, črna tuga.

Naslednji dnevi so prinesli najhujše novice. Kljub trudu in oskrbi so bile rane enega izmed fantov pretežke. Njegovo mlado življenje se je izteklo v nepredstavljivih bolečinah. Drugi fant se je v tistem trenutku še vedno boril za vsak vdih, na meji med življenjem in smrtjo, medtem ko so preostali trije nosili telesne in duševne brazgotine, ki jih ne bo izbrisal noben čas.

Plužne so utihnile. Predvečer svetega Ivana, ki bi moral biti praznik mladosti in luči, je postal večni opomnik na to, kako hitro se lahko veselje spremeni v črnino praznih postelj in strtih src.