nedelja, 15. november 2026

En bik za petsto šestdeset nevest ali Kako so v Lazcu leta 1927 skoraj izumili maraton za krave

En bik za petsto šestdeset nevest ali Kako so v Lazcu leta 1927 skoraj izumili maraton za krave

Če bi kdo spomladi leta 1927 na Cerkljanskem na glas rekel, da je romantika v hribih mrtva, bi se mu vsak kmet iz Lazca najprej grenko nasmehnil, nato pa zamišljeno pokazal proti svojemu hlevu. V tistih časih in v tistih strmih krajih namreč ni bilo prostora za pesniško romantiko, temveč le za neusmiljeno hribovsko matematiko. Ta pa se tistega leta nikakor ni hotela iziti – niti če si jo računal na prste, niti na fižol, še najmanj pa v uradnih knjigah takratnih oblasti.
 
Vse skupaj se je začelo že pozimi, ko so po vaseh pribili uradne razglase, ki so v resnem, birokratskem jeziku naznanjali, da je zadnji rok za prijavo plemenskih bikov 31. januar. Kmetje so se ob teh papirjih le popraskali za ušesi, vendar so svoje najboljše živali vestno pripravili na prihod visoke gospode. Dne 23. marca je nato v naše konce res prispela uradna komisija za pregledovanje bikov plemenjakov. Gospoda iz doline so prišli s pomembnimi obrazi, debelimi usnjenimi mapami, ostrimi svinčniki in še bolj ostrim čutom za birokratski red.

Kmetje iz Lazca in okolice so prednje privedli svoje najboljše, najlepše in najbolj mišičaste bike, trdno prepričani, da bo komisija od navdušenja nad kleno hribovsko živino kar zaploskala. A zgodilo se je natanko nasprotno. Komisija je hodila okoli živali, jih merila z strogimi pogledi, nekaj kracala v svoje sezname in pomembno zmajevala z glavami. Ko so končno sešteli svoje ugotovitve, so razglasili uradni rezultat, ki je med zbranimi kmeti sprožil najprej tišino, nato pa kislo smejanje: potrjenih bikov je točno nič. Okrogla nula. Niti eden samcat.
 
Najbolj tragično-komičen primer tega zgodovinskega dne je doletel gospodarja, ki je imel v hlevu bika  pasme Belansko govedo. To ni bil kar nekakšen bikec, temveč pravi korenjak – takega bi mu zavidal sam cesar, če bi še sedel na dunajskem prestolu. Imel je lepo rast, široka pleča, močan vrat in tisti globoki, samozavestni pogled, ki bi v hipu omehčal še tako trmasto in muhasto kravo. Toda zataknilo se je pri denarju. Komisija je namreč za sam pregled in uradni žig zahtevala plačilo 32 lir. V hribih, kjer se je vsak sold obrnil trikrat, preden je šel iz žepa, je bila to prava mala premoženjska katastrofa. Kmet te vsote preprosto ni hotel ali mogel odšteti.
 
Uradniki seveda niso imeli posluha za lepo rast in plemenito držo živali. Ker v blagajno ni zvenelo 32 lir, so hladnokrvno sklenili, da ta krasni belanec uradno ne izpolnjuje pogojev za ljubezen. Očitno so v mestnih pisarnah verjeli, da cerkljanske krave pred vsakim snubljenjem najprej natančno pregledajo, ali ima ženin plačane vse kolke, takse in državne štemplje, šele nato pa se zanj ogrejejo. Brez plačane takse je bil bik v očeh zakona le navaden, neuporaben jedec sena.
 
Posledice te komisijske ničle so bile takšne, da bi se jim človek še danes smejal do solz, če ne bi bile za takratne ljudi tako boleče. Razpršene hribovske vasi Lazec, Plužnje, Otalež, Jazne in Travnik so čez noč ostale z enim samim uradno priznanim plemenskim bikom. Vse lepo in prav, če ne bi v hlevih teh petih vasi skupaj mukalo najmanj petsto šestdeset krav.

Če to uradniško mojstrovino prevedemo v človeški jezik, dobimo prizor, ki presega najbolj bujno domišljijo. To je približno tako, kot če bi v petih vaseh ostal en sam samski fant z dovoljenjem za poroko, okoli njega pa bi se zbralo petsto šestdeset nevest, ki vse po vrsti pričakujejo snubitev še pred koncem poletja. Ubogi bik je bil čez noč postavljen pred delovno obveznost, ob kateri bi obupal tudi antični Herkul, kaj šele pošteno cerkljansko govedo. Da pa bi bila mera polna in komedija popolna, je ta edini srečnež z uradnim državnim žigom živel v najbolj oddaljeni vasi daleč naokoli.
 
In tako je poleti leta 1927 na strmih cerkljanskih pobočjih nastal povsem nov, neuraden olimpijski šport: hitrostno pešačenje s kravo na vrvici. Vsakdo, ki pozna poletno delo v hribih, ve, da je takrat vsaka minuta dragocena kot zlato. Ko sonce pripeka na strme senožeti, kmet nima časa niti za to, da bi si pošteno obrisal pot s čela, kaj šele za sprehode. A birokracija ne pozna košnje. Namesto da bi gospodar mahal s koso ali obračal dišečo mrvo, je moral sredi najlepšega dne odložiti grablje, vzeti v roke dobro leskovo palico, na vrv privezati kravo in se odpraviti na celodnevno romanje čez drn in strn.

Predstavljajte si ta prizor na prašnih kolovozih in strmih stezah med Lazcem, Otaležem in Travnikom: gospodar s palico v roki in resnim izrazom na obrazu, za njim pa počasi in dostojanstveno stopa krava, ki se ji nikamor ne mudi. Medtem ko so sosedje na travnikih tekmovali z nevihtnimi oblaki, je naš romar prepešačil pol Cerkljanske, da je svojo kravico pripeljal na uradno odobren zmenek k tistemu enemu, povsem izčrpanemu ženinu na koncu sveta.
 
Seveda bi marsikdo raje po tihem odprl vrata domačega hleva in spustil k delu tistega čednega, a ne žigosanega belanca, ki je doma samo žalostno gledal skozi lino in se spraševal, zakaj ga nihče več ne povabi v družbo. A takratna oblast je imela dolge lovke in ostre oči. Brez uradnega "lista" oziroma potrdila o poreklu novorojeno tele za državo preprosto ni obstajalo. Kdor bi si drznil zaobiti predpise in ubirati bližnjice mimo 32 lir takse, bi ga doletela tako draga denarna kazen, da bi moral prodati ne le kravo in telička, temveč še tisto leskovo palico, s katero je hodil po svetu.
Stiska in absurdnost teh razmer sta bili tako veliki, da se je neznani dopisnik iz Lazca odločil, da o tem ne smejo vedeti le sosedje ob večernem klepetu, temveč ves svet. Svoje pismo je poslal v Trst, kjer so ga 6. aprila 1927 objavili v znamenitem slovenskem dnevniku Edinost. S svojimi ostrimi, a življenjskimi besedami je mestnim bralcem slikovito opisal, kako se v hribih bije bitka med zdravo kmečko pametjo in neživljenjskimi predpisi.


 
Zapis iz Lazca tako še danes ostaja čudovit spomenik trdoživosti in humorju naših prednikov. Kajti če že niso mogli premakniti trmastih birokratov v dolini, so jim vsaj pred celim svetom nastavili ogledalo. In kdor je tisto poletje na strmi cerkljanski poti srečal kmeta s palico in kravo, je natanko vedel, za kaj gre: ne gresta na poletni izlet, temveč na uradno potrjeno poroko, ki jo je žegnal sam državni proračun.
 

Otalež, Plužnje in Lazec v letu 1923: Podoba živahne skupnosti na prelomnici časov

Otalež, Plužnje in Lazec v letu 1923: Podoba živahne skupnosti na prelomnici časov

Zgodovinski zapiski in adresarji iz prve polovice dvajsetega stoletja niso zgolj suhoparni seznami imen, poklicev in ustanov. So dragoceno okno v preteklost, skozi katero lahko uzremo vsakdanji utrip naših prednikov. Podatki iz leta 1923, ko so Otalež, Plužnje in Lazec upravno sodili pod Sodni okraj Cerkno, nam rišejo sliko presenetljivo samozadostne, gospodarsko dejavne in družabno tesno povezane skupnosti. Sodni okraj Cerkno (ital. Mandamento di Circhina) je bil upravno-sodna enota, ki jo je Kraljevina Italija prevzela iz nekdanje avstro-ogrske upravne ureditve v Deželi Goriški in Gradiščanski. Tistega leta je območje sodilo pod Goriško oziroma Videmsko pokrajino (Provincia del Friuli), kamor je bila Goriška začasno priključena med letoma 1923 in 1927.

Leto 1923 je bilo za te kraje prelomno. Po razpadu Avstro-Ogrske in rapalski pogodbi (1920) je Cerkljansko prišlo pod Kraljevino Italijo, leto pred tem pa se je v državi na oblast povzpel fašizem. Prav v letu 1923 je bila sprejeta tako imenovana Gentilejeva šolska reforma, ki je začela postopno ukinjati slovenski učni jezik in uvajati italijanščino. V teh zaostrenih razmerah so se ljudje na Cerkljanskem z vztrajnostjo, delavnostjo in medsebojno pomočjo še toliko bolj opirali na lastne moči, domača društva in svoje gospodarstvo, s čimer so ohranjali svojo identiteto, kulturo in jezik.

Znanje in spretne klekljarske roke

Temelj napredka vsake vasi je izobrazba. Leta 1923 so otroci iz Otaleža in Lazca obiskovali tamkajšnji ljudski šoli, kjer jim je prva znanja branja, pisanja in računanja predajala učiteljica Gizela Jevšček. To je bilo še zadnje obdobje, ko je šolstvo ohranjalo podobo iz avstro-ogrskih časov, preden so novi italijanski predpisi korenito posegli v učne načrte in jezik poučevanja.

V teh hribovitih krajih, kjer skopa zemlja sama ni mogla preživeti vseh lačnih ust, pa šolsko znanje ni bilo edino, ki je krojilo prihodnost mladih. Klekljanje je bilo ena najpomembnejših dopolnilnih dejavnosti, ki je v marsikatero hišo prineslo nujno potreben denarni zaslužek. Zato ni presenetljivo, da sta v krajih delovala kraljeva čipkarska tečaja (ital. Regio corso di merletti). Izraz »kraljevi« se je nanašal na Kraljevino Italijo pod vladavino kralja Viktorja Emanuela III., pod okrilje katere so po prvi svetovni vojni prešli nekdanji avstrijski državni čipkarski tečaji, organizacijsko vezani na obrtno šolo v Gorici oziroma čipkarsko šolo v Idriji. Pod vodstvom Jerneja Filipiča v Lazcu ter Ivana Ambrožiča v Otaležu so se dekleta in žene urile v tej zahtevni domači obrti. Izpod spretnih prstov so ob večerih, pogosto ob medli svetlobi petrolejk, nastajale dragocene idrijske in cerkljanske čipke, ki so preko trgovcev našle pot v večja mesta.

Društveno življenje, denar in varnost

Kljub trdemu delu na kmetijah in v gozdovih so krajani našli čas in voljo za združevanje. Društva so bila srce družabnega in kulturnega dogajanja ter prostor, kjer se je krepila narodna zavest. V Otaležu je delovalo Slovensko katoliško izobraževalno društvo, ki ga je predsednikoval že omenjeni Ivan Ambrožič – očitno eden najbolj dejavnih in vsestranskih mož v kraju. Društvo je bilo ustanovljeno 4. avgusta 1907 z namenom širjenja splošne izobrazbe, bralne kulture in krščanskih vrednot med podeželskim prebivalstvom. Skrbelo je za prosveto, knjižnico in družabne prireditve, ki so bogatile življenje vaščanov ter krepile slovensko besedo. Tako je delovalo vse do obdobja fašizma, ko so bila med letoma 1926 in 1928 vsa slovenska prosvetna in izobraževalna društva na Primorskem s posebnimi dekreti ukinjena, njihovo premoženje pa zaplenjeno.

Gospodarsko hrbtenico kraja je predstavljala Kmetska hranilnica in posojilnica v Otaležu, ki jo je kot načelnik vodil Anton Močnik. Delovala je po načelih zadružništva, po tako imenovanem Raiffeisenovem sistemu, ki ga je na Slovenskem močno spodbujal Janez Evangelist Krek. Njen glavni cilj je bil zaščititi kmete pred oderuškimi obrestmi in jim omogočiti razvoj kmetijstva. V časih povojne draginje in menjave valut ob prehodu iz avstro-ogrskih kron v italijanske lire, ko so bili kmetje in mali obrtniki pogosto prepuščeni sami sebi, je takšna zadružna ustanova omogočala varno shranjevanje prihrankov in dostop do ugodnih posojil za nakup živine, orodja ali obnovo domačij.

Za varnost premoženja in življenj v sosednjih Plužnjah pa je skrbela organizacija z že bogato tradicijo. Prostovoljno gasilsko društvo v Plužnjah, ustanovljeno leta 1909, je leta 1923 delovalo pod poveljstvom načelnika Franca Kacina. Gasilci niso bili le prvi na pomoč ob požarih in ujmah, temveč tudi pomemben steber tovarištva, discipline in vaškega ponosa.

Trgovine kot središča vsakdana

Da vaščanom po vsakodnevne potrebščine ni bilo treba hoditi v oddaljeno Cerkno ali Idrijo, je skrbelo kar lepo število lokalnih trgovcev z mešanim blagom. Vaška trgovina takrat ni bila le prostor nakupa, temveč tudi pomembno družabno stičišče, kjer so se izmenjale novice in mnenja.

V Otaležu so za založenost polic s soljo, petrolejem, moko, sukancem, orodjem in drugim blagom skrbele štiri trgovke: Zofija Dežela, Ana Peternelj ter kar dve trgovki z istim imenom in priimkom – Marija Jereb. V Plužnjah pa sta trgovsko dejavnost uspešno vodila Anton Zajc in Ivan Gruden. Veliko število trgovin priča o tem, da sta bili vasi živahni in da je bila lokalna samooskrba kljub skromnim razmeram dobro razvita.

Obrtniki, graditelji in domače gostilne

Poleg kmetijstva in trgovine se je v krajih razvijala tudi obrt. Za gradbena dela, kamnoseške posege, obnove hiš in gospodarskih poslopij je v Otaležu skrbel stavbenik Andrej Ambrožič, čigar delo je nedvomno pustilo trajen pečat v stavbni dediščini vasi.

Kjer se trdo dela, pa je potreben tudi prostor za počitek, klepet in kozarec vina. Gostilničarska dejavnost je bila v obeh vaseh izjemno razvita, pogosto pa se je prepletala z drugimi obrtmi in trgovino. Združevanje trgovine z mešanim blagom in gostilne pod isto streho je bilo na slovenskem podeželju v začetku 20. stoletja zelo pogosto, saj je omogočalo boljši izkoristek prostora in stabilnejši dohodek družine. V Otaležu so vaščani in popotniki radi stopili čez prag gostiln, ki so jih vodili stavbenik Andrej Ambrožič, Marija Jereb (v njeni gostilni so pogosto potekale tudi društvene veselice) in Ivanka Razpet. Tudi v Plužnjah družabnega utripa ni manjkalo, saj so za gostoljubje skrbeli Anton Zajc, Katarina Zajc ter Ivan Gruden, ki je tako kot Anton Zajc spretno združeval vodenje trgovine in gostilne. 

petek, 13. november 2026

Kmet Slabe: Komandant cerkljanskih vrhov

 Kmet Slabe: Komandant cerkljanskih vrhov

Visoko pod Bevkovim vrhom, kjer so veter, strma pobočja in trda kmečka roka stoletja oblikovali značaj ljudi, je v viharnih letih druge svetovne vojne stala mogočna domačija kmeta Slabeta. V hlevu te bogate hribovske kmetije je takrat stalo tudi po dvajset glav govedi naenkrat, a njeno pravo bogastvo ni bilo le v zemlji in živini, temveč v neomajni pokončnosti njenega gospodarja. V časih, ko so po cerkljanskih hribih divjali boji in so se meje med življenjem in smrtjo brisale z vsakim strelom, je bil Slabe eden najzvestejših in najpomembnejših zaveznikov partizanskega gibanja.
 
Slabe ni bil le navaden podpornik, ki bi borcem na skrivaj potisnil kos kruha ali skledo mleka. Bil je mož izjemne naravne avtoritete, bistrega uma in redke organizacijske sposobnosti. Kadar je na njegovo domačijo na Cerkljanskem Vrhu prispela partizanska brigada ali bataljon, se je razmerje moči na dvorišču v hipu spremenilo. Izkušeni kmet, ki je poznal vsako stezo, vsako vrtačo in vsak ovinek pod Bevkovim vrhom, je za tisti čas prevzel vlogo oskrbnika in celo poveljnika. Štabu enote je brez vsakršnega oklevanja naravnost ukazal, da bo na svoji zemlji sam odločal o tem, kje bodo postavljene zasede, kje bodo stale straže in po katerih poteh bodo hodile patrulje. Partizanski poveljniki so njegovo besedo sprejeli z globokim spoštovanjem, saj so vedeli, da pozna hribovski svet bolje kot kdorkoli drug. Na njegovi domačiji so cele enote našle varno zavetje in hrano, ob svoji živini pa je Slabe skrbel tudi za črede, ki so jih partizani zaplenili pri belogardistih v Dolomitih in jih tako ohranili za hude čase.
 
Da njegova avtoriteta ni slonela le na besedah, je dokazal v trenutku, ko se je pred njegovim pragom pojavil sovražnik. Nekoč se je mimo domačije vila dolga kolona nemških vojakov. Partizanska enota, ki je bila takrat v bližini, se je pred premočjo umaknila v zavetje gozda, Slabe pa je ostal na svojem. Z ostrim očesom gospodarja je opazil zadnjega vojaka v koloni, ki je zaradi utrujenosti ali nepazljivosti precej zaostajal za svojimi tovariši. Brez pomisleka je stopil v akcijo. Povsem sam je presenetil zaostalega Nemca, ga spretno obvladal, razorožil in skril na varno. Ko se je nevarnost umaknila in so se partizani vrnili na domačijo, jih je na dvorišču pričakal nasmejan in ponosen gospodar. Prednje je položil zaplenjeno nemško brzostrelko, naboje in ročne granate ter jim z mešanico kmečkega ponosa in dobrosrčnega zbadanja dal lekcijo, da se je za uspeh treba boriti tudi takrat, ko si sam na svojem dvorišču. Zaradi takšnega poguma in neposrednosti so ga borci nosili na rokah, okoliški kmetje pa so ga brez ugovora ubogali kot svojega naravnega vodjo.
 
Ko je orožje po vojni končno potihnilo, bi človek pričakoval, da bo mož takšnih zaslug užival miren in spoštovan vsakdan. A povojni časi so pogosto prinesli slepo birokracijo, ki ni poznala ne ljudi ne njihove preteklosti. Leta 1949, v času nasilnih obveznih odkupov, sta na Slabetovo dvorišče stopila neizkušena aktivista iz okraja. Kmeta, ki je med vojno tvegal vse za svobodo, sploh nista poznala. Po kratkem in osornem pogovoru sta mu hotela na silo odpeljati živino iz hleva. V Slabetu je zavrela hribovska kri. Takšne krivice in brezobzirnosti na svojem pragu ni mogel prenesti. V roke je zgrabil gnojne vile, stopil pred hlev in vsiljivcema jasno dal vedeti, da ju bo gladko nabodel, če prestopita njegov prag.
Prestrašena aktivista sta poklicala narodne zaščitnike, ki so moža, vajenega poveljevanja brigadam, vklenili kot navadnega upornika. Zaradi upora in ostrih besed so ga obsodili na šest mesecev prisilnega dela v Kočevju. To je bila grenka in sramotna ura za mlado oblast, ki je z grobo silo udarila prav po tistem človeku, ki jo je v najtežjih vojnih letih hranil in pomagal postaviti na noge.
 
Toda kmet Slabe je bil izklesan iz tiste redke, globoke hribovske korenine, ki je ne izruva noben vihar. Šest mesecev težaškega dela v Kočevju ga ni zlomilo, niti mu ni vzelo ljubezni do domačih ljudi. Ko se je vrnil v svoje hribe, se je z enako nepopustljivostjo, s katero je nekoč branil svojo domačijo, lotil novega boja – boja za napredek in luč v zakotnih cerkljanskih vaseh. Prevzel je vodenje elektrifikacije in postal glavni zagovornik tega, da bi vasi Otalež, Lazec, Plužnje in Cerkljanski Vrh končno dobile trifazni tok in lastno trafo postajo.
 
Kmalu se je pokazalo, da je bila brez Slabeta na Cerkljanskem vsaka večja stvar obsojena na neuspeh. Ljudje so mu zaupali, saj so vedeli, da drži besedo. Ko pa se je gradnja električnega omrežja ustavila zaradi birokratskih ovir in gluhih ušes na okraju ter celo na republiški ravni, Slabe ni vrgel puške v koruzo. Oblekel je svojo najboljšo obleko, se usedel na vlak in odpotoval naravnost v Beograd, na sedež zvezne vlade. Tam je poiskal vplivnega znanca še iz vojnih dni, nekdanjega partizanskega komandanta, s katerim sta nekoč skupaj načrtovala zasede pod Bevkovim vrhom. Stara bojna zaveza in spoštovanje do poštenega hribovca sta odprla vrata, ki so bila doma zaprta. Slabe se je vrnil kot zmagovalec in v kratkem času je v vseh vaseh in zaselkih zasvetila električna luč.
 
Slabe je bil v tistih težkih povojnih letih resnična duša celotnega terena. Kadar se je on za nekaj odločil, je stvar stekla; kadar je bil proti, se ni premaknilo nič, pa naj so v hribe prišli še tako visoki politični ali gospodarski voditelji. Čeprav so ga nekateri šibkejši domačini iz zavisti in tihega sramu pred njegovo veličino za hrbtom radi opravljali, je zgodovina zapisala resnico. Kmet Slabe s Cerkljanskega Vrha je ostal zapisan v spominu kot plemenit gospodar, nezlomljiv borec za pravico in človek, ki je v vsako delo vložil vsega sebe.

sreda, 11. november 2026

Na sončnem bregu Idrijce: Kronika trdega dela, sloge in kulturnega utripa (1955–1960)

 Na sončnem bregu Idrijce: Kronika trdega dela, sloge in kulturnega utripa (1955–1960)

Ljudje med strminami in nebom

Visoko nad dolino reke Idrijce, na strmih, a sončnih pobočjih pod 1057 metrov visokim Bevkovim vrhom, ležijo vasi Otalež, Plužnje, Lazec in Jazne. V petdesetih letih prejšnjega stoletja, natanko desetletje po koncu druge svetovne vojne, je bilo življenje v teh hribovitih krajih vse prej kot lahko. Zemlja je bila skopa in strma. Kjer so v ravninskih delih Slovenije orali z modernimi stroji, so tukajšnji ljudje gnoj na njive nosili v koših na lastnih ramah, jeseni pa po takšnih vrtoglavih stezah prenašali pridelek domov, po katerih si človek iz mesta ne bi upal stopiti niti praznih rok.
A prav v tej trdoživosti se je skrivala največja moč teh krajev. Ljudje na sončnem bregu Idrijce niso čakali, da bi jim napredek padel z neba. Vzeli so usodo v svoje roke in v pičlih petih letih – med letoma 1955 in 1959 – spisali izjemno poglavje o solidarnosti, vztrajnosti, prebujanju kulture in boju za boljši jutri.

Utrip pesmi, odra in knjige v dolgih zimskih večerih

Ko so se pozno jeseni dela na strmih poljih in v sadovnjakih umirila, se življenje v vaseh ni ustavilo – le preselilo se je v tople izbe in zadružne domove. Čeprav je pisec iz Primorske februarja 1956 v republiškem časopisu Ljudska pravica z grenkobo opozarjal, da v nekaterih primorskih vaseh kulturna dejavnost peša, da mladi odhajajo v mesta po boljši kruh in da marsikateri fantje zimske večere zapravljajo ob kartah, biljardu in kozarčku v vaški gostilni, pa sta prav Otalež in sosednje Plužnje sijala kot svetla zgleda, da je lahko povsem drugače.

Srce kulturnega utripa na Otaležu je bilo Prosvetno društvo »Franc Bevk«, ki so ga vaščani pod tem imenom ustanovili že leta 1946. Deset let pozneje, leta 1956, je društvo štelo osemintrideset predanih članov, ki so svoj prosti čas nesebično namenjali glasbi, gledališču in knjigi. Pevski zbor z osemnajstimi pevci je z neverjetno predanostjo vodil že sedemdesetletni Mohor – mož, ki so ga v vasi vsi izjemno spoštovali in cenili. Njegova ljubezen do slovenske pesmi je bila tako nalezljiva, da pevci niso izpustili vaj, četudi so nekateri do tja hodili po cele ure daleč po hribovitih stezah. Njihov trud se je bogato obrestoval na številnih krajevnih proslavah in tekmovanjih, med drugim tudi na pevskem srečanju v Novi Gorici.

Ni zaostajala niti dramska sekcija s šestnajstimi igralci. V letu 1955 so v lepo urejeni dvorani zadružnega doma, ki je bila ob vsaki prireditvi polna do zadnjega kotička, naštudirali in uprizorili tri zahtevne dramske igre, med katerimi sta najbolj izstopali predstavi Rdeče rože in Pot do zločina. Vrhunec tistega leta je prinesla proslava desete obletnice osvoboditve. Društvo se je prijavilo na radijsko tekmovanje Radia Koper, poželo velik uspeh ter za svoj nastop prejelo častno diplomo in visoko denarno nagrado v vrednosti 10.000 dinarjev. Glas o otaleški kulturi pa je segel še dlje – člani so za Radio Ljubljana pripravili oddajo z naslovom Po naši lepi deželi, s katero so domači kraj predstavili celotni Sloveniji.

Podobno navdihujoča glasbena zgodba se je rodila v sosednjih Plužnjah. Tam je tovariš Gruden vzel pod svoje okrilje enega samega fanta in ga začel učiti igranja na violino. Mladenič je bil nad glasbilom tako navdušen, da je kmalu na vaje pripeljal sošolca, ki si je želel igrati kitaro, ta pa še prijatelja s harmoniko. Gruden nikogar ni zavrnil. Iz te spontane mladostne zagnanosti je zrasel pravi mali kvintet, ki je kljub temu, da so fantje igrali zgolj iz veselja, žel prve lepe uspehe. Štirje glasbeniki z Otaleža pa so se povezali s sosedi in sodelovali tudi pri malem orkestru v Lazcu.
Poleg glasbe in odra so domačini skrbno negovali bralno kulturo in praktično znanje. Na Otaležu so preuredili knjižnico, ki je zlasti v dolgih zimskih mesecih redno odpirala vrata bralcem – na tamkajšnjih policah se je nabralo 520 knjig, v podružnici v Lazcu pa še dodatnih 700, kar je skupaj zneslo zavidljivih 1220 knjig.

Zimo 1955/1956 pa sta na Otaležu popestrila še dva izobraževalna tečaja, ki jih je na pobudo domačinov finančno podprla kmetijska zadruga. Šestnajst deklet se je pod budnim očesom predane voditeljice učilo kuharskih veščin. Ob zaključku tečaja v začetku februarja 1956 so pripravile skromno, a z velikim okusom urejeno razstavo svojih jedi, ki so si jo prišli ogledat ljudje iz vse okolice. Hkrati je v sosednjem prostoru vse do sredine marca brnelo ob šivalnih strojih, kjer so se mlade tečajnice učile krojenja in šivanja oblačil za prihajajočo pomlad.

Kmetijski preobrat in sadovi trdega dela

Čeprav je na Cerkljanskem in Idrijskem narava nudila odlične pogoje za živinorejo in sadjarstvo, pa so se novosti v poljedelstvu le počasi prebijale skozi zavest ljudi, ki so se trdno oklepali starih navad. O tem je v časopisnem pogovoru sredi petdesetih let odkrito spregovorila domačinka z Otaleža, kmetijska tehnica pri Gospodarski poslovni zvezi v Tolminu, Marija Bašelj.

Z bistrim strokovnim očesom je opozorila, da kmetje na majhnih in strmih kmetijah trošijo preveč moči, ker sejejo vse po vrsti. To se je najbolj očitno kazalo pri pšenici. Na cerkljanskih tleh so kmetje v najboljšem primeru poželi le od 8 do 9 metrskih stotov pšenice na hektar, medtem ko so v spodnji Vipavski dolini z iste površine pridelali po 30 metrskih stotov. Marijin nasvet je bil jasen: pšenico naj kmetje opustijo in jo v kolobarjenju raje nadomestijo z ječmenom in ržjo, ki v hribih bolje uspevata. Še večjo priložnost je videla v krompirju – z modernejšo obdelavo in večjo uporabo umetnih gnojil bi tedanji pridelek okoli 2500 kilogramov na hektar zlahka povečali vsaj za petino. Za napredek živinoreje, osrednje kmetijske panoge, pa je priporočala setev detelje, ki bi mladi živini zagotovila nujno potrebne beljakovine in rudninske snovi.
Ker v industriji takrat ni bilo več mogoče zaposliti večjega števila novih delavcev, so se ljudje morali znova opreti na domačo zemljo. Pri tem so ključni motor napredka predstavljale kmetijske zadruge. Medtem ko so se zadruge na Kladjah, Novakih in na Bukovem še premalo zanimale za novosti, sta bili zadrugi na Otaležu in v Plužnjah pravi vzor za celotno širšo okolico.

V Plužnjah je delovala ena najboljših zadrug na Idrijskem, kjer so se domačini s pomočjo ugodne lege in skrbne nege proslavili s pridelavo izjemno kakovostnih jabolk in hrušk. Podobno je vzorna kmetijska zadruga na Otaležu kmetom pomagala pri zasaditvi sadnega drevja, preurejanju starih hlevov, selekciji živine, prirejanju kmetijskih razstav in finančni podpori posameznikom.

Gradnja cest, vodovodov in zadružnih domov

Da bi kmetje svoje pridelke lažje spravili domov in v svet, so potrebovali ceste in vodo. Konec petdesetih let so se v vaseh vrstile delovne akcije, pogosto prav ob prazniku dela, prvem maju. Po elektrifikaciji vasi ter izgradnji vodovoda in ceste do zadružnega doma na Otaležu so leta 1955 speljali cesto v Lazec.

Spomladi leta 1956 pa so se vaščani lotili novega velikega podviga – gradnje ceste iz Lazca v Senožet, v Pluženjski hrib. Za prebivalce Pluženj je bila ta cesta življenjskega pomena. Svoje travnike so imeli visoko zgoraj v Pluženjskem vrhu, od koder so morali seno dotlej po vrtoglavi strmini vlačiti v dolino kar na posebnih vejah, kar je bilo izjemno naporno in smrtno nevarno. Poskus s tremi preprostimi žičnicami se pred leti ni obnesel, saj je med prevozom po zraku preveč dragocenega sena popadalo v globeli. Jeseni 1956 so s sredstvi, ki so jih s pomočjo zaslužnega tovariša Slabeta pridobili še od nekdanjega Okrajnega ljudskega odbora v Tolminu, začeli graditi pravo cesto, ki je do pomladi 1957 končno omogočila varen prevoz sena z vozovi.
O boljši prometni povezavi so sanjali tudi v sosednjih Jasnah, ki še vedno niso imele prave ceste, saj je nekdanja italijanska vojaška cesta peljala kakšnih petsto metrov stran od vasi. Leta 1957 so strokovnjaki na terenu že opravili prvi posnetek trase proti Sovodnju, vaščani pa so z upanjem zrli v občinski ljudski odbor v Idriji, da bo prisluhnil projektu, ki bi povezal Jazne, Otalež in Plužnje.

Včasih pa so se pridobitve tudi nekoliko zapletle. Ko so pomladi 1957 v Lazcu dobili nov vodovod, je prvo deževje v cevi naplavilo precej umazanije. Kljub temu so vaščani stopili skupaj in bili pripravljeni prevzeti velik del stroškov za ureditev razmer. Hkrati jih je pestila vsakdanja preskrba – po kruh so morali hoditi skoraj poldrugo uro daleč k zadrugi, kar je bilo v slabem vremenu naporno, pozimi v globokem snegu pa nemogoče. Zato so si močno prizadevali, da bi otaleška zadruga odprla svojo prodajalno tudi v bližnjih Plužnjah.

Leto pozneje, februarja 1958, pa so v idrijskem okraju že risali smele načrte prihodnosti. Strokovnjaki pri Zidgradu, predvsem tovariš Velikonja in inženir Sedej, so na podlagi predlogov domačinov izdelali načrte za sodobne zadružne domove – med njimi tudi za Otalež. Ti domovi so bili zasnovani kot prava vaška središča: pod eno streho so združevali trgovino s skladiščem, gostilno, krojaško in čevljarsko delavnico, klet za vino in krompir, veliko dvorano, čitalnico s kino-kabino, pisarne in celo sadno sušilnico, zgrajeni pa so bili tako, da bi jih pozneje zlahka še podaljšali.

Kako je v štirih vaseh zasvetila močna električna luč

Čeprav so Otalež, Plužnje, Lazec in Dolnje Jazne elektriko dobile že leta 1952, je bila razsvetljava v domovih še dolga leta zelo šibka. Za vse štiri kraje je namreč skrbela ena sama transformatorska postaja na Otaležu. Žarnice so le medlo brlele, zato so klekljarice idrijskega čipkarskega podjetja in gospodinje ob večerih še vedno pogosto posegale po starih petrolejkah.

Jeseni leta 1958 so se vaščani odločili, da temu naredijo konec. Na sestanku Socialistične zveze so sklenili uvesti samoprispevek. Občinski ljudski odbor v Idriji je poskrbel za načrte in prispeval nekaj več kot 2,5 milijona dinarjev družbenih sredstev, sami prebivalci pa so med seboj zbrali nekaj nad 7,7 milijona dinarjev.
Pri delu, ki je sledilo, je znova zasijala izjemna požrtvovalnost kmeta Feliksa Slabeta z Otaleža. Človek neverjetne delovne vneme, ki si je ponoči privoščil le nekaj ur počitka in bil že zgodaj zjutraj na nogah, je sam podaril precejšnje število lesenih drogov. Po njegovem zgledu so kmetje šli v gozd, sami posekali drevesa, obdelali drogove in jih zvozili na delovišče. Tam jim je priskočilo na pomoč podjetje Elektro-Tolmin, ki je omogočilo impregniranje okrog 650 električnih drogov kar na licu mesta. Vaščani so sami skopali tudi globoke jame in drogove postavili pokonci.

Septembra 1958 so v domovih končno pospravili petrolejke. Poleg nove napeljave sta zrasli še dve novi transformatorski postaji – v Plužnjah in v Jaznah –, monterji pa so v vse štiri vasi napeljali tudi močnejši, industrijski tok, ki je kmetom omogočil uporabo električnih kmetijskih strojev. Zgodba o elektrifikaciji pa se s tem še ni končala: leto pozneje, oktobra 1959, so prebivalci Jazen, Otaleža, Pluženj in Lazca znova dokazali svojo slogo in za temeljito rekonstrukcijo dotrajanega električnega omrežja med seboj zbrali še dodatnih 4.458.725 dinarjev.

Nov planinski dom pod Bevkovim vrhom in glas malega kmeta

Vendar napredek v hribih ni tekel povsem brez socialnih trenj in gospodarskih skrbi. Pri odmeri obveznih prispevkov za novi daljnovod leta 1959 so se pokazale precejšnje krivice, na katere so vaščani glasno opozarjali. Mali kočarji – bajtarji – ki so imeli le košček zemlje in komaj redili eno kravico, so morali plačati od 20 do 25 tisoč dinarjev. Kmetje s petimi ali šestimi glavami živine so prispevali od 45 do 50 tisočakov, medtem ko so največji kmetje z dvajsetimi ali več govedi plačali le enkrat več, med 75 in 80 tisoč dinarji. Takšna delitev pogosto ni upoštevala bolezni v družini, pomanjkanja delovne sile ali nesreč. Kljub temu ljudje niso izgubili upanja – tistega leta je sadje na Otaležu izjemno bogato obrodilo in domačini so računali, da bodo s pravočasnim odkupom pridelka poplačali svoje obveznosti.

Prav sredi tega leta, 24. maja 1959, pa je domačija požrtvovalnega kmeta Feliksa Slabeta (Otalež št. 51) dobila povsem novo, zgodovinsko vlogo. Potem ko je Planinsko društvo Idrija opustilo oskrbovanje zavetišča na Sivki, je na Slovenski planinski transverzali nastala vrzel na poti med partizansko bolnišnico Franja in Sivko. Nalogo je prevzelo Planinsko društvo Cerkno in v Slabetovi hiši tik pod 1057 metrov visokim Bevkovim vrhom slovesno odprlo novo, stalno oskrbovano planinsko zavetišče.

Zavetišče je dobilo svojo uradno transverzalno štampiljko, v jedilnici pa je lahko sprejelo okrog petdeset obiskovalcev, ki so jim postregli s hladnimi in toplimi jedili ter pijačo. Čeprav je bilo prvo poletje za prenočevanje na voljo le skupno ležišče na dišečem senu, so za naslednje leto že načrtovali ureditev pravih postelj. In čeprav Bevkov vrh ni slovel po širokih razgledih ali redkem alpskem cvetju, je pozimi s svojimi idealnimi smučišči privabljal ljubitelje belih strmin, ki so zdaj pod vrhom imeli topel in gostoljuben dom.

Obmejni utrip: Motorno kolo iz Trsta in sodni epilog

Da pa življenje na Cerkljanskem konec petdesetih let ni bilo sestavljeno zgolj iz delovnih akcij in prosvetnih prireditev, priča tudi nenavadna obmejna prigoda iz jeseni leta 1958, ki je odmevala vse do Okrožnega sodišča v Novi Gorici.
V obmejnih krajih na Primorskem je bližina Italije pogosto vzbujala željo po izdelkih, ki jih doma ni bilo mogoče kupiti. Tako si je tudi duhovnik A. P., ki je služboval na hribovitem Otaležu, močno želel motornega kolesa, s katerim bi lažje premagoval strme poti med župljani. Ker je imel v Trstu sorodnike, ki bi mu ga lahko kupili, je potreboval ameriške dolarje.

Obrnil se je na svojega kolega, duhovnika F. R. iz Spodnje Idrije, ta pa je v kraju našel upokojenega mizarja J. K., ki se je pred leti vrnil iz Združenih držav Amerike. Mizar je prošnji prisluhnil in za otaleškega duhovnika dvakrat izročil po sto ameriških dolarjev. Kupčija je bila sklenjena po tristo dinarjev za dolar – natanko za polovico ceneje od uradnega bančnega tečaja, ki je znašal šeststo dinarjev. V hvaležnosti za prijazno gesto je duhovnik z Otaleža mizarju pozneje poslal steklenico dobrega vina in svinjsko kračo.

A oblasti so nedovoljeno trgovanje s tujo valuto odkrile. Oktobra 1958 so se vsi trije znašli pred sodiščem v Novi Gorici, ki jim je prisodilo po en mesec zapora, pri čemer sta upokojeni mizar in idrijski duhovnik prejela pogojno kazen s preizkusno dobo enega leta. Prigoda je ostala zapisana v časopisju kot slikovit spomin na čase, ko je bila meja še trdno zaprta, želja po hitrejšem prevozu po cerkljanskih hribih pa večja od predpisov.

Dediščina skupnosti

Ko danes pogledamo na teh pet prelomnih let (1955–1959) na Otaležu, v Plužnjah, Lazcu in Jaznah, se pred nami izriše izjemna podoba ljudi, ki so znali stopiti skupaj. Iz starih časopisnih stolpcev Ljudske pravice, Slovenskega poročevalca in Dela ne veje le suhoparna statistika o zbranih milijonih dinarjev, stotih postavljenih drogovih ali prebranih knjigah. Veje predvsem zgodba o človeškem dostojanstvu in ponosu.
To je bil čas, ko so se kmetje z lastnimi rokami borili proti strminam, ko so po celodnevnem delu na njivi zvečer našli moč za pesem pod vodstvom starega Mohorja, ko so mlada dekleta z navdušenjem odkrivala nove recepte in kroje, ko je kmet Feliks Slabe odprl vrata svojega doma planincem in daroval les za skupno luč v vasi. Prav ta neomajna povezanost je iz skromnih povojnih vasi na sončnem bregu Idrijce ustvarila skupnost, na katero so bili njeni ljudje z razlogom ponosni.

Kronika poguma, dela in upanja v Otaležu, Lazcu, Plužnjah in Jaznah (1951–1955)

 Kronika poguma, dela in upanja v Otaležu, Lazcu, Plužnjah in Jaznah (1951–1955)

Visoko nad ozko, vijugasto dolino reke Idrijce, na sončnih, a strmih rebrih Cerkljanskega, ležijo vasi, kjer je bila zemlja od nekdaj skopa, zime dolge in ostre, človek pa trdoživ kakor gorski bor. V štiridesetih in petdesetih letih prejšnjega stoletja so Otalež, Lazec, Plužnje, Jazne in sosednji Cerkljanski Vrh prehodili pot, ki se bere kot zgodba o nezlomljivi volji majhne skupnosti. To ni le pripoved o gradnji zidov, cest, vodovodov in daljnovodov, temveč predvsem zgodba o ljudeh – o njihovem pogumnem uporu, medsebojni solidarnosti, ustvarjalnosti in tihih osebnih žrtvah, s katerimi so svoj odmaknjeni hribovski svet popeljali v nov, svetlejši čas.



Zadružni dom, triindvajset kilometrov svetlobe in voda iz pipe

Ko je po letu 1945 utihnilo orožje, v hribih nad Idrijco ni bilo časa za počitek. Ljudje so se odločili, da bodo staro zaostalost pustili za seboj in z lastnimi rokami zgradili temelje boljšega, sodobnejšega življenja. Spomladi leta 1946 so vaščani s krampi in lopatami prvič zarezali v zemljo v središču Otaleža, kjer je začel rasti veliki zadružni dom. Delo je povezalo skoraj ves Otalež, na pomoč pa so z veliko vnemo priskočili tudi sosedje iz Pluženj, Jazen in Lazca. Kljub številnim gradbenim težavam in pomanjkanju materiala niso odnehali. Mnogi so pomagali pri sečnji lesa in težkih prevozih po strmih poteh, med desetinami pridnih rok pa so še posebej izstopali Jože Bevk iz Otaleža, Milan Jeran iz Jazen in Francka Zajec iz Lazca. Njihov skupni trud je obrodil bogate sadove – zrasla je velika in lepa stavba, ki je pod eno streho združila zadružno trgovino, vodstvo kmetijske zadruge, gostilno, čevljarsko delavnico, mizarsko delavnico in prostorno dvorano za kulturne prireditve.

Še preden je bil dom povsem pod streho, se je spomladi leta 1951 rodila nova velika zamisel: vasi je treba elektrificirati. Vaščani so imeli dovolj starih, dimečih petrolejskih leščerb, ki so ščemele v oči in po hišah širile neprijeten vonj. Za elektrifikacijo so krajani sami zbrali in prispevali ogromnih milijon dvesto petdeset tisoč dinarjev, saj so se dobro zavedali, kaj pomeni sodobna razsvetljava. Čeprav je bil izvoljen poseben odbor za elektrifikacijo, bi se projekt morda vlekel še dolgo, če ne bi vajeti v svoje roke vzela nekdanja partizanska borka in predsednica krajevnega ljudskega odbora Marija Bašelj. S svojo izjemno vztrajnostjo je prebudila dremajoči odbor in pognala kolesje naprej. Ob boku so ji stali številni predani krajani, med njimi Gabrijel Bevk, Francka Zajec, Ciril Filipič, Milan Jeran in Bernard Šturm. Glavna dela so končali še tistega leta in postavili več kot triindvajset kilometrov dolgo električno omrežje, ki je razsvetlilo vasi Plužnje, Otalež, Lazec in Jazne. Spomladi leta 1952 je v vasi napočil zgodovinski trenutek: iz radijskega sprejemnika v zadružni gostilni je po dolini prvič zadonela znamenita kukavica ljubljanskega radia.

Otalež je bil v tistih letih prava posebnost na širokem območju. Bil je eden redkih krajev – če ne celo edini –, kjer sta bili tako predsednica kot tajnica krajevnega ljudskega odbora ženski. Marija Bašelj in Frančiška Zajc sta med ljudmi uživali takšen ugled in spoštovanje, kakršnega bi marsikje zavidali njuni moški kolegi. Skrivnost njunega uspeha ni bila v ukazovanju, temveč v neposredni demokraciji in skupnem dogovarjanju z vaščani. Vsaka pomembna odločitev se je sprejela na zboru volivcev. Ker so ljudje soodločali, so skupne dogovore tudi spoštovali – zato je bil Otalež vedno med prvimi pri izpolnjevanju davčnih in javnih obveznosti. Vaščani so se na zborih odkrito pogovorili o vseh gospodarskih vprašanjih, tudi ko je šlo za občutljive teme. Ko so na primer ugotavljali, kdo zamuja s plačilom prispevkov za elektrifikacijo, je zbor volivcev sprejel jasno in pravično odločitev, da se tistim, ki niso poravnali dolga do skupnosti, odklopi električni tok. Na istem zboru pa je zasijala tudi izjemna človeška solidarnost, saj so se nekateri krajani odrekli svojim preplačilom pri elektrifikaciji in ta denar velikodušno namenili vojnim vdovam. Marija Bašelj, ki je bila že leta 1943 izvoljena v Narodnoosvobodilni odbor cerkljanskega okraja, je s svojo predanostjo uživala takšno zaupanje, da so jo krajani na zboru volivcev predlagali tudi za kandidatko v okrajni ljudski odbor.

Potem ko so se vasi Otalež, Jazne, Plužnje in Lazec odločile za priključitev k občini Idrija, pa so se vse bolj kazali tudi novi izzivi odmaknjenega hribovskega življenja. Za nekatere prebivalce je bila pot do Idrije dolga več kot deset kilometrov, v zimskem času pa so bile ceste in steze pogosto neprevozne. Ko je nekdo nenadoma zbolel ali potreboval nujno prvo pomoč, je bila pot do zdravnika dolga in včasih celo prepozna. Vaščani so zato glasno opozarjali pristojne organe, da kraj nujno potrebuje telefon, ki bi ga potrebovali tako zadruga, društva in delavnice kot tudi navadni ljudje v stiski. Obenem so se v letu 1953 začele vrstiti pritožbe nad kakovostjo električnega toka. Žarnice so zvečer pogosto svetile tako medlo, da so ljudje pri štirideset vatni žarnici le z veliko muko brali ali opravljali večerna dela, včasih pa je elektrike več večerov zapored sploh zmanjkalo. Ker so stare petrolejke že pospravili v kot, so morali mnogi svoje večere preživeti v temi in so odločno zahtevali ureditev napetosti.

Kljub tem začetnim težavam se napredek ni ustavil. Do začetka leta 1955 je Občinski ljudski odbor v Cerknem z izdatno finančno podporo okrajnega ljudskega odbora iz Tolmina zaključil še eno veliko pridobitev za Otalež – gradnjo sodobnega vodovoda, v katerega so vložili kar štiri milijone dinarjev. Tekoča voda v hribovskih domovih je ob elektriki pomenila pravo prelomnico, saj je ljudem prihranila dolge in utrujajoče vsakodnevne poti z vedri k vaškemu studencu.

 Cesta iz Lazca v širni svet

Medtem ko je Otalež postajal gospodarsko in kulturno središče tega kota, so v okolici pa že vozili prvi avtomobili in tovornjaki, je bila znana partizanska vasica Lazec na Cerkljanskem še vedno ujeta v svojo prometno odmaknjenost. Iz Pluženj v Lazec je vodil le ozek in strm kolovoz, po katerem je bila nevarna in težavna že vožnja z navadnim kmečkim vozom. Iz leta v leto so prebivalci Lazca hrepeneli po sodobni prometni povezavi, saj je slaba pot močno oteževala tako kmečko delo kot vsakdanje opravke.

Ko je okraj spomladi leta 1955 končno dodelil večjo finančno podporo za gradnjo ceste med Plužnjami in Lazcem, so prebivalci Lazca znova dokazali, kaj zmore skupna volja. Zaposlili so se vsi po vrsti, poleg plačanega dela pa je vsak krajani prispeval še veliko število prostovoljnih ur. S krampi, lopatami in samokolnicami so stari in mladi z vztrajnostjo premikali skale in zemljo. Svojo nalogo so opravili z veliko častjo in natančnostjo: traso nove ceste so utrdili s trdnimi podpornimi zidovi in jo lepo tlakovali, tako da je do leta 1956 postala varna in prevozna za prav vsako vozilo.
Cesta pa je bila le pika na i izjemni preobrazbi, ki jo je Lazec doživel v prvem povojnem desetletju. V desetih letih je vas presenetljivo spremenila svoje obličje. Stare, dimeče petrolejske leščerbe je dokončno zamenjala električna luč. Po vasi so zrasle nove hiše, namesto nekdanjih slamnatih streh pa so domove zdaj povsod krile trdne strehe iz opeke. Lazec je postal živi dokaz, kako lahko majhna hribovska vas z lastnimi rokami in povezanostjo v enem samem desetletju stopi v povsem nov čas.

Znanje v kmečkih hlevih in vizija s Cerkljanskega Vrha

Preobrazba se v teh letih ni dogajala le v vaseh, temveč tudi na poljih, v sadovnjakih in hlevih. Kmetje so spoznali, da v hribih ni mogoče preživeti zgolj s trdim fizičnim delom, temveč je treba poprijeti za sodobno kmetijsko znanje. Kmetijska zadruga v Otaležu je postala prava gonilna sila tega napredka. Kljub slabšim letinam, ko v okolici skoraj ni bilo kmetijskih pridelkov za odkup, je zadruga z odkupom živine, lesa in mleka že do spomladi leta 1954 ustvarila več kot milijon dinarjev čistega pribitka. Ta denar je pametno vračala nazaj v domače gospodarstvo, obenem pa so uspeh začutili tudi zadružniki v svojih denarnicah, saj je vsak član prejel dva odstotka od celotnega zneska blaga, ki ga je v preteklem letu nabavil v zadružni trgovini. Poleg tega je zadruga ustanovila lastno strokovno knjižnico, ki je kmetom pomagala do novega znanja.

Že jeseni leta 1952 je otaleška zadruga kot ena prvih v tem delu Slovenije začela z načrtno odbiro živine. Na izrednem občnem zboru decembra 1952 so zadružniki sklenili zamenjati vse bike, ki niso bili plemenski, in tako dvigniti kakovost črede v celotni okolici. Že dva meseca prej je komisija zadruge pod vodstvom Cirila Šavlija opravila temeljito selekcijo po hlevih, pri čemer je uradno priznala trideset najboljših krav za plemenske in popisala še šestinpetdeset krav, ki so slovele kot odlične mlekarice. Za kontrolorja priznanih in popisanih krav je upravni odbor imenoval Alojza Rejca, ki je enkrat mesečno pregledoval mleko vsake izbrane krave, zadružniki pa so priporočili vodenje natančne evidence o teličkih, da bi kmetje vsa kakovostna sortna teleta obdržali in vzredili doma. Novica o tem pionirskem delu otaleške zadruge je bila tako odmevna, da jo je januarja leta 1953 v daljnem Clevelandu ponatisnil tudi časopis slovenskih izseljencev Enakopravnost. Do jeseni 1953 je bilo v rodovniku zadruge vpisanih že dvaintrideset krav mlekaric, zadruga pa je iz svojega čistega dobička namenila kar sto petdeset tisoč dinarjev za vzrejo dobrih telet in nagrade najbolj skrbnim živinorejcem. Z delom je nadaljevala tudi v prihodnjih letih, ko je komisija pod vodstvom Cirila Šturma skrbela za pregled plemenskih krav in izboljšanje zimskega krmljenja živine.

Hkrati je zadruga z vso vnemo spodbujala sadjarstvo, za katero so bile sončne rebri nad Idrijco kot ustvarjene. Iz čistega dobička je razdelila petdeset tisoč dinarjev, s katerimi so člani po znižanih cenah kupovali škropiva in orodje za čiščenje sadnega drevja, sadike pa so dobili celo za polovično ceno. Poseben ponos kraja je bila nova zadružna drevesnica, za katero je skrbel izkušen in prizadeven domači sadjar. Samo med jesenjo 1952 in pomladjo 1953 so iz nje oddali več kot dva tisoč petsto prvovrstnih sadik – večina teh mladih drevesc je našla svoj dom pri domačih sadjarjih v Otaležu in okolici, nekaj pa so jih poslali celo v Črni Vrh in Prestranek. Jeseni leta 1953 so v sončnih rebrih še posebej bogato obrodile češplje, ki so jih domačini v velikih količinah sušili za ozimnico, iz preostanka pa kuhali dišeče žganje. Kmetje so visoko cenili tudi pošteno, srčno ravnanje z živino in med jesenskimi deli tiho tekmovali, kdo bo prvi opravil oranje in spravilo pridelkov. Po vaseh so za zgled pogosto postavljali dva gospodarja: starega voznika Franca Rovtarja iz Kanomlje, ki je težko obremenjeno vprego vedno spodbujal le z lepimi, prijaznimi besedami in nikoli z bičem, ter domačina Jožeta Brejca iz Otaleža, ki je slovel po svojem spoštljivem in ljubečem ravnanju z živino.

Kako daleč lahko seže napreden kmečki um v visokih hribih, pa je leta 1955 na sosednjem Cerkljanskem Vrhu, več kot tisoč metrov nad morjem, dokazal gospodar Feliks Slabe. Na skopi gorski zemlji osme bonitetne kategorije, kjer je njegov oče nekoč redil trinajst glav govedi in stalno potreboval tujo delovno silo, je Feliks z znanjem in pogumnimi vlaganji število živine podvojil na petindvajset glav, vsa dela pa je – razen v času košnje – opravil sam skupaj s svojo sedemčlansko družino. Zastavil si je smel desetletni načrt, da bo na isti površini redil kar petdeset glav govedi. Najprej je odpravil vlago v hlevu in uredil gnojno jamo, da gnojnica ni več odtekala v dolino. Košenice je očistil kamenja; najboljše dele je preoral in ustvaril tri hektarje rodovitnih njiv, slabše pa je pogozdil, tako da je na pobočjih že raslo enajst hektarjev mladega gozda. Za svoje gozdove je zasnoval drzen petdesetletni načrt, s katerim je želel lesno zalogo s takratnih tisoč štiristo kubičnih metrov povečati na neverjetnih štiriinšestdeset tisoč kubikov. Da pridelkov ne bi bilo več treba nositi na hrbtu, je do polj speljal poti, v enem samem letu pa v izboljšave posestva vložil skoraj šeststo tisoč dinarjev. Pri hlevu je zgradil betonski most, da je seno na senik zapeljal kar z vozom, napeljal nov vodovod, ometal hleve in načrtoval silose. Kupil je celo cel vagon umetnih gnojil – Tomaževe žlindre in kalijeve soli –, s katerima je kislo hribovsko travo spremenil v bujno deteljo. Poleg tega je bil gospodar z računovodsko natančnostjo: v svoj zvezek je skrbno beležil vse dohodke in izdatke za vsako panogo posebej, spremljal težo živine in njen prirastek ter kmetijo vodil kot sodobno podjetje.

Večerni tečaji, knjižnice, gledališče in prvi takti orkestra

Materialni napredek v teh krajih pa nikoli ni prehitel lakote po kulturi in izobrazbi. Že v mrzlih zimskih večerih na prelomu let 1950 in 1951, ko je v idrijskem okraju delovalo štiriindvajset večernih tečajev z več kot tristo osemdesetimi udeleženci, so tudi v šolskih klopeh v Otaležu, Jaznah in Lazcu sedeli vaščani vseh starosti. Oseminštirideset tečajnikov, med katerimi je bilo veliko mladine, je dvakrat na teden obiskovalo večerne tečaje, ki sta jih požrtvovalno vodili učiteljici Slavica Bončina in Jelena Jean. Prvi dan v tednu sta predavali učiteljici, drugi dan pa so vajeti prevzeli vaški predavatelji – domačini, ki so svoje znanje o kmetijstvu, živinozdravstvu, gospodinjstvu in šivanju nesebično delili s sosedi.

Poseben ponos teh krajev je bila Ljudska knjižnica Ivana Cankarja v Lazcu, s katero so vaščani po bralnem zagonu prehiteli celo sosednje Bukovo. Pod skrbnim očesom večkrat pohvaljene in nagrajene knjižničarke Angele Močnik je knjižnica do leta 1951 na svojih policah zbrala že dvesto devetinšestdeset knjig in sto osemintrideset brošur, pri čemer se je fond samo v enem letu povečal za oseminosemdeset novih, predvsem leposlovnih del. Vaščani so v enem samem letu prebrali kar štiristo oseminštirideset knjig. Da bi knjižnica še hitreje rasla, so mladinci in žene s skupnimi močmi zbrali tisoč petsto dinarjev za nakup novih knjig. Nekaj let pozneje, konec novembra 1953, je mladina tudi v Otaležu uredila svojo čitalnico. V njej so bile vsem članom na voljo poučne, zabavne in znanstvene knjige, postavili pa so tudi šahovnice, kjer so tisti, ki so igro že obvladali, potrpežljivo učili mlajše vrstnike.
V vaseh je od začetka petdesetih let kipel tudi živahen odrski in glasbeni utrip. Najprej so pod okriljem Kulturno-umetniškega društva Mlakar Silvo iz Otaleža delovale kar tri dramske skupine – v Otaležu, Jaznah in Plužnjah –, ki so med seboj prijateljsko tekmovale, pozneje pa je kulturno delo prevzelo mlado in zagnano Kulturno-prosvetno društvo France Bevk. Tudi ko je huda zima leta 1955 z visokimi snežnimi zameti in silovito epidemijo influence za nekaj tednov odrezala vasi od sveta, zaprla šolo za več kot polovico obolelih otrok in ustavila vsak promet, so se vaščani ob prvem pomladnem soncu spet zgrnili v dvorano zadružnega doma. Tam so skoraj vsako nedeljo potekale gledališke predstave, recitacije in prireditve, ki so dvorano polnile do zadnjega kotička. Še posebej slovesno je bilo v nedeljo, 14. februarja 1954, ko so se vaščani poklonili enajsti obletnici odhoda prvih borcev v partizane. Mladina iz Lazca je takrat na oder postavila partizansko igro v treh dejanjih z naslovom Gospodar, pevski zbor je zapel borbene pesmi, v dvorani pa so se zbrali nekdanji borci, žene padlih borcev in mladina, ki so po uradnem delu skupaj zaplesali na veselici.

Glasba pa je bila tista umetnost, ki je vse štiri vasi povezala najbolj ubrano. Že konec leta 1951 je v Otaležu začela delovati podružnica državne glasbene šole iz Idrije. Novica je med mladino sprožila takšno navdušenje, da se je že prvi dan vpisalo kar petdeset gojencev, med katerimi je bilo veliko nadarjenih mladincev samoukov. Šolo je pozneje uspešno vodil prizadevni učitelj Močnik. V vaseh je pel tudi močan, petdesetčlanski mešani pevski zbor, v katerem so moči združili fantje in dekleta iz Jazen, Otaleža, Pluženj in Lazca, vodil pa ga je repertoar narodnih, borbenih in umetnih pesmi. Pravi glasbeni biser pa se je rodil v začetku leta 1955 v Lazcu, kjer je pod taktirko glasbenika in nekdanjega člana ljubljanskega orkestra Ludvika Grudna zaživel povsem nov mladinski orkester. Gruden je mladince iz Lazca začel učiti igranja violine, kitare, basa, harmonike in drugih glasbil. Fantje in dekleta so s takšnim navdušenjem poprijeli za note, da so januarja 1955 že igrali na skupnih vajah. Kljub kmečkemu delu in oddaljenosti niso izpustili niti ene vaje, pa čeprav so se iz Lazca v Otalež vsako nedeljo popoldne odpravljali kar peš. Njihova vztrajnost je bila bogato poplačana konec maja 1955, ko je njihov prvi veliki javni nastop posnela celo ekipa Radia Koper, ravnatelj glasbene šole v Idriji pa jim je navdušeno obljubil pomoč s potrebnimi notami.

Živahne razprave in neuničljivi humor

Življenje v tako dejavni skupnosti seveda ni minilo brez iskrenih razprav, demokratičnih soočenj in zdravega vaškega humorja. Jeseni leta 1953 je obiskovalec v otaleški zadružni gostilni odkril, da tam na polici glasno igra prav tisti nagrajeni radijski sprejemnik, ki ga je organizacija Antifašistične fronte žensk nekoč prejela od okrajnega odbora Osvobodilne fronte v Idriji. Ker ga ženske same niso uporabljale, so ga prodale zadrugi, ta pa ga je odkupila prav iz tistih dvajset tisoč dinarjev, ki jih je ob delitvi dobička namenila kot pomoč kulturno-prosvetnemu društvu. Člani prosvetnega društva so bili nad takšnim razpletom precej razočarani, saj so menili, da bi moral radio stati v njihovi sobi v zadružnem domu ob knjigah in šahu, ali pa bi za ta denar raje kupili nove knjige za knjižnico. Dogodek je sprožil živahne razprave med vaščani, delavci v zadružni mizarski delavnici in sindikalno podružnico, odmeval pa je celo v humoristično-satiričnem časopisu Toti list. V priljubljeni rubriki Kraška burja je dopisnica Pepa svoji prijateljici Juci hudomušno pisala o tem, kako so možje v zadružni upravi z nakupom radia za oštarijo ubili dve muhi na en mah: v gostilno radio privablja vedno več žejnih gostov, prosvetni delavci v zadružnem domu pa ga skozi stene tako dobro slišijo, da se lahko v tišini svojega kotička lepo zabavajo z mislijo, kako krasno bi bilo, če bi radio dejansko stal pri njih.

Podobno živahno, a trezno je bilo tudi spomladi leta 1954 na občnem zboru kmetijske zadruge. Prosvetni delavci so se takrat zavzeli, da bi zadruga iz svojega milijonskega pribitka odobrila večjo denarno podporo za kulturo. Vendar so delavni kmetje v večini zavzeli jasno stališče: zadruga bo prispevala deset tisoč dinarjev za nakup novih knjig v ljudskih knjižnicah v Lazcu in Otaležu ter podprla prostovoljno gasilsko društvo, za svoj nadaljnji napredek pa naj si prosvetno društvo sredstva ustvari samo z gledališkimi igrami, veselicami in prireditvami.

Kadar pa je šlo za širša vprašanja domovine in skupne prihodnosti, so prebivalci Otaleža, Jazen, Pluženj in Lazca vedno nastopili povsem enotno. Tako je bilo tudi konec oktobra leta 1953, ko je po vsej državi vrelo zaradi tržaškega vprašanja. Na odlično obiskanem zboru volivcev v Otaležu je zbranim prebivalcem vseh štirih vasi spregovoril general Jaka Avšič ter jim pojasnil gospodarski in politični položaj na meji. Vaščani so njegov govor pozdravili z gromkim ploskanjem, sprejeli resolucijo v podporo pravicam do Trsta, za svoja kandidata v republiško skupščino pa z zaupanjem predlagali domača, v boju in delu preizkušena tovariša Jožeta Primožiča - Miklavža in Franca Skoka, ki sta odlično poznala domače razmere.


Če danes pogledamo nazaj v tista prelomna leta med 1941 in 1956, se pred nami izriše jasna podoba skupnosti, ki ni nikoli čakala križem rok, da bi ji kdo drug iz doline ali mesta prinesel napredek. Vse, kar so imeli – od osvobojenih šol med vojno, zadružnega doma, triindvajsetih kilometrov električnih vodov, vodovoda in tlakovane ceste v Lazec pa do rodovniških čred, sadovnjakov, knjižnic, gledaliških odrov in prvih taktov mladinskega orkestra –, so ustvarili z lastnimi žulji, bistro glavo in neomajno povezanostjo. Luči, ki so se v petdesetih letih prižgale nad dolino Idrijce, tako niso osvetlile le strmih hribovskih poti, temveč so za vedno ostale zapisane kot trajen spomenik ljudem, ki so znali stopiti skupaj