LAZEC

sobota, 20. junij 2026

Duh napredka

Iskra v hribih: Geografski in miselni premik (1948)

Visoko nad globoko, strmo in včasih turobno dolino reke Idrijce, ujeta med gorske grebene Cerkljanskega hribovja, leži vas Otalež. V letih takoj po koncu druge svetovne vojne je bilo življenje v teh krajih zaznamovano s trdim delom, odmaknjenostjo od mestnih središč in nenehnim bojem z naravo. Prometne povezave so bile slabe, strmi kolovozi pa so pozimi postali skoraj neprehodni. Kljub geografski izoliranosti pa se je v srcih in mislih domačinov začelo dogajati nekaj nenavadnega. Medtem ko so mnoge druge gorske vasi še naprej vztrajale pri starih, stoletnih navadah in nezaupljivosti do novosti, je v Otaležu zavel duh napredka.

Ljudje so se začeli zavestno obračati stran od zastarelih nazorov, ki so narekovali, da mora hribovski kmet ostati zaprt v svoj svet. Pojavila se je močna, kolektivna želja po boljšem, sodobnejšem življenju. Ta miselna preobrazba je dobila svoj fizični izraz spomladi leta 1948. Bil je to čas, ko je bila država sredi po povojne obnove, v zraku pa je bil čutiti zanos skupnega dela. Vaščani Otaleža so takrat sprejeli drzno odločitev: zgradili bodo lasten zadružni dom, ki bo postal središče gospodarskega in kulturnega življenja.

Nekega spomladanskega jutra so v trdo, pusto zemljo, določeno za gradbišče, zasadili prve krampe in lopate. Gradnja se je začela brez težke mehanizacije, zanašajoč se izključno na moč človeških rok in globoko solidarnost.

Gradnja zadružnega doma: Združene roke štirih vasi

Novica o gradnji v Otaležu se je hitro razširila čez okoliške hribe in grape. Delo je pritegnilo večino prebivalcev domače vasi, a projekt je kmalu prerasel lokalne okvire. Na pomoč so priskočili tudi sosedje. Pridni ljudje iz Pluženj, Jazen in Lazca so prepoznali, da bo nov dom koristil vsem, zato so se odzvali v velikem številu.

Dela so potekala prostovoljno, v obliki udarniških akcij. Kljub nenehnim težavam – od pomanjkanja gradbenega materiala, cementa in orodja, pa vse do utrujenosti po celodnevnem delu na lastnih kmetijah – pogum vaščanov ni usahnil. Ključni del logistike so predstavljali prevozi. Les, ki so ga sekali v strmih gozdovih, je bilo treba ročno obdelati in ga s konjskimi vpregami ali na lastnih ramenih privleči do gradbišča po poteh, kjer so kolesa vozov pogosto nasedala v blatu.

Med stotinami delovnih rok, ki so vsak prosti trenutek namenile gradnji, so izstopali posamezniki, ki so s svojo energijo dajali zgled ostalim. Med desetinami delavcev so vidno prednjačili:

Jože Bevk iz Otaleža, ki je s svojo nepopustljivostjo reševal logistične zaplete na gradbišču,
Milan Jeran iz Jazen, vedno pripravljen na najtežja fizična opravila,
Francka Zajec iz Lazca, ki je z organiziranostjo skrbela, da delo nikoli ni obstalo.

Do leta 1952 je bil trud bogato poplačan. Sredi Otaleža je ponosno stal velik, moderen zadružni dom. Pod svojo streho je takoj gostil moderno zadružno trgovino, ki je domačinom prihranila dolge poti v dolino, prostore za zadružno vodstvo ter veliko, svetlo dvorano, namenjeno kulturnim in prosvetnim prireditvam, gledališkim igram ter srečanjem.

       [ KRAJEVNI LJUDSKI ODBOR OTALEŽ ]
         (Predsednica: Marija Bašelj)
         (Tajnica: Frančiška Zajc)
                       │
         ┌─────────────┴─────────────┐
         ▼                           ▼
[ ZADRUŽNI DOM (1948-1952) ]   [ ELEKTRIFIKACIJA (1951-1952) ]
 - Zadružna trgovina            - Prebujena pobuda s strani odbora
 - Vodstvo zadruge              - 22+ km električnega omrežja
 - Kulturna dvorana             - Povezava: Otalež, Plužne, Lazeč, Jazne

Premagovanje teme: Elektrifikacija in Marija Bašelj

Zadružni dom še ni imel popolnoma dokončane strehe, ko so vaščani spomladi leta 1951 že gledali naprej, proti naslednjemu velikemu cilju. Sklenili so, da je čas, da v njihove domove pride elektrika. Življenje pod medlo svetlobo petrolejk je postalo nevzdržno. Petrolejska leščerba je tiščala v oči, prostor je polnila z neprijetnim, ostrim smradom, saje so barvale stene na črno, nevarnost požarov pa je bila stalno prisotna. Ljudje so hoteli luč.

Za izvedbo tega velikega projekta so izbrali poseben odbor za elektrifikacijo. Vendar pa se je začetni zanos hitro soočil z realnostjo. Postavljanje omrežja v hribovitem terenu je zahtevalo strokovno znanje, načrte in sredstva, ki jih vas ni imela. Odbor je začel oklevati, delo je zastalo in nad projektom se je nabiral prah. Petrolejke bi v Otaležu verjetno gorele še dolgo, če ne bi v dogajanje posegla Marija Bašelj.

Marija, ki je bila hkrati predsednica krajevnega ljudskega odbora, je s svojo neupogljivo voljo in vztrajnostjo začela oživljati delo zaspale komisije. Njen pristop je bil neposreden: namesto birokratskih izgovorov je zahtevala akcije na terenu. Tudi pri sami elektrifikaciji so se znova pojavile ogromne tehnične težave – pomanjkanje drogov, izolatorjev in žic ter izjemno zahteven, skalnat teren. Vendar se ekipa, ki so jo sestavljali Gabrijel Bevk, Francka Zajc, Ciril Filipič, Milan Jeran in Bernard Šturm, pod njenim vodstvom ni ustrašila ničesar.

Glavnino najtežjih del, vključno z izkopom lukenj v skalo in postavljanjem težkih lesenih drogov, so požrtvovalno opravili že v letu 1951. Spomladi leta 1952 pa je prišel zgodovinski dan. V zadružni gostilni je bil nameščen prvi in takrat edini radijski aparat v vasi. Ko so ga vklopili in je iz zvočnika prvič zakukala znamenita »kukavica« ljubljanskega radia, je bil to znak, da je izolacija Otaleža dokončno preteklost. Svet je prišel v vas.

Demokracija in solidarnost na zborih volivcev

Krajevni ljudski odbor v Otaležu je bil v tistem času prava rariteta v širšem jugoslovanskem prostoru. V dobi, ko so politično in družbeno življenje vodili skoraj izključno moški, sta bili na čelu otaleškega odbora dve ženski – predsednica Marija Bašelj in tajnica Frančiška Zajc. Obe sta uživali izjemen ugled in avtoriteto, kakršno bi si želel marsikateri moški kolega v sosednjih okrajih.

Moč njunega vodenja ni izvirala iz ukazovanja, temveč iz doslednega sodelovanja z ljudmi. Vsaka odločitev, ki je bila pomembna za skupnost, se ni sprejemala za zaprtimi vrati pisarn, ampak javno, na zborih volivcev. Ta neposredna demokracija je rodila visoko stopnjo odgovornosti. Ker so vaščani sami sodelovali pri odločanju, so čutili dolžnost, da sklepe tudi spoštujejo. Otalež je bil zato v širši regiji znan kot ena prvih vasi pri vzornem izpolnjevanju davčnih obveznosti do države.

Na zborih pa so znali reševati tudi neprijetna gospodarska vprašanja. Ko so nekega dne ugotavljali, kdo in koliko zamuja s plačili obveznih prispevkov za elektrifikacijo, se zbor ni obotavljal. Sprejeli so strogo, a pravično odločitev: tistim, ki ne poravnajo svojega dolga do vaške skupnosti, se električni tok preprosto odtegne. Skupnost je zahtevala disciplino, a je hkrati premogla globoko človečnost. Na istem zboru, ko so razpravljali o financah, se je več vaščanov prostovoljno odpovedalo svojim preplačilom, ki so jih imeli pri projektu elektrifikacije, ter ta sredstva solidarno podarilo vojnim vdovam, ki so same preživljale družine.

Zapuščina vojne borke in trajni napredek (1952)

Izjemna energija in organizacijske sposobnosti Marije Bašelj niso bile naključne. Kovale so se v ognju druge svetovne vojne. Marija je bila izkušena partizanska borka in ena prvih politično dejavnih žensk na celotnem Cerkljanskem. Že v prelomnem letu 1943, sredi okupacije, je bila izvoljena v Narodnoosvobodilni odbor cerkljanskega okrožja, kjer je skrbela za logistiko, oskrbo in civilno prebivalstvo v vojnih razmerah.

Svojo nepopustljivost, disciplino in vizijo je po osvoboditvi nemudoma prelila v mirnodobno delo. V obdobju, ko je vodila krajevni ljudski odbor, je s pomočjo vaščanov dosegla rezultate, ki so presegli lokalno zgodovino.

Do konca leta 1952 se je podoba teh krajev popolnoma spremenila:

Zgrajen in predan namenu je bil moderen zadružni dom.
Izvedena je bila popolna elektrifikacija štirih hribovskih vasi: Pluženj, Otaleža, Lazca in Jazen
Postavljenih in povezanih je bilo več kot 22 kilometrov električnega omrežja čez hribovite in težko dostopne terene.

Otalež je tako iz odmaknjene hribovske vasice, odvisne od petroleja, v nekaj letih postal vzorčna, elektrificirana in kulturno prebujena skupnost, ki je dokazala, da prave meje napredka ne določa geografija, temveč trdna volja ljudi.

Za ljudsko izobrazbo in slovensko besedo

Zgodba o Slovenskem katoliškem izobraževalnem društvu v Otaležu je zgodba o neupogljivi volji, ljubezni do maternega jezika in moči skupnosti, ki je kljubovala vojnim grozotam in političnim pritiskom pod italijansko okupacijo.

Rojstvo luči v Otaležu (1907)

V nedeljo, 4. avgusta 1907, je v Otaležu vladalo praznično vzdušje. Na ustanovnem občnem zboru Slovenskega katoliškega izobraževalnega društva so se zbrali domačini, željni znanja in kulture. Pomembnost izobrazbe na krščanskih temeljih sta v svojih govorih poudarila ugledna gosta: akademik Oblak iz Bukovega in cerkljanski dekan. Navdušenje je bilo izjemno. Že prvi dan se je vpisalo 70 članov, med katerimi je bilo pogumno tudi lepo število žensk. Začetni korak je finančno podprla Slovenska hranilnica in posojilnica v Cerknem z darom 100 kron. Glas o novem društvu se je širil kot požar; v pičlem mesecu dni je članstvo naraslo na 124 mož in žena, vodenje pa je kot prvi predsednik prevzel otaleški vikar Vincenc Buda.

Da ima društvo ogromno življenjsko moč, se je izkazalo 15. septembra 1907 na prvi veliki veselici v Jerebovih prostorih. Dvorana, krasno ozaljšana z zelenjem, je pokala po šivih. Zbralo se je med 500 in 600 ljudi! Vikar Buda je zbrane toplo pozdravil, nato pa so se zvrstile bogate točke. Donel je Laharnarjev „Venec slovenskih pesmi“, dvorano je ganila občutena deklamacija pesmi „Oljki“, občinstvo pa se je nasmejalo ob igri „Krčmar pri zvitem rogu”. Pomemben pečat je s svojim govorom pustil filozof M. Božič, urednik dijaškega lista Zora, ki je poudaril dolžnost izobražencev, da svoje znanje vračajo domači vasi. Iz Idrije je peš prišlo kar 20 vrlih telovadcev Katoliške delavske družbe s predstavnikom g. Kantričem, skupaj s cerkljanskimi pevci pa so udarno zapeli moški zbor „Triglav“. Sledila je še igra „Pri gospodi” z odličnimi ženskimi vlogami in šaljivo srečkanje, za katero je zmanjkalo listkov. Ljudje so odhajali domov ganjeni, s sijočimi obrazi – nasprotnika ni bilo nobenega, red je bil vzoren, rojstvo društva pa veličastno.

Razcvet in ustanovitev Orlov (1908–1913)

Društvo je nadaljevalo delo z obljubo, da bo vsako leto pripravilo eno kakovostno prireditev. Na občnem zboru oktobra 1908 so potrdili redne smernice, novembra 1909 pa so se že ponašali z izjemnim uspehom: domačini so v enem letu iz društvene knjižnice prebrali več kot 300 knjig! Istega dne je ob prisotnosti zastopnika Slovenske krščanske socialne zveze iz Gorice ter gostujočih »orlov« iz Cerkna, Spodnje Idrije in Gorice oživel telovadni odsek "Orli" Otalež. Mladi fantje so pod vodstvom učitelja iz Lazca Ambrozija Rusjana zavzeto vadili dvakrat tedensko.

Svojo moč so Orli prvič javno pokazali 2. februarja 1910 na novi veselici. Kljub visoki snežni odeji, ki je pobelila hribe, so ljudje množično prišli podpret igro, petje in telovadni nastop. Delo se je stopnjevalo; maja 1911 je občinstvo uživalo v mešanih zborih („Naše gore“, ruska „Rudeči Sarafan“), Volaričevem „Slovenskem svetu“, Lavtižarjevi drami „Ne v Ameriko!“ in komediji „Prepirljiva soseda“. Leto kasneje, maja 1912, so pri Jerebu uprizorili obsežno Jurčič-Steržajevo narodno igro „Tihotapec“ v petih dejanjih. Na velikonočni ponedeljek leta 1913 pa je bila dvorana ponovno premajhna za vse, ki so si želeli ogledati Medvedovo igro „Stari in Mladi“ (Četrta božja zapoved). Zaradi tistih, ki so ostali zunaj, so igro čez en mesec z enakim uspehom ponovili.

Vojni molk in kralj Matjaž (1914–1921)

Nato je udarila prva svetovna vojna. Društveni oder je utihnil, luči so se ugasnile. A kulturno srce Otaleža ni povsem nehalo utripati. Skrbni člani so bogato društveno knjižnico, ki je narasla že na 400 knjig, pravočasno prenesli v župnijske prostore. Tam so vsako nedeljo po sveti maši zvesto posojali knjige domačinom, s čimer so med vojno morijo ohranjali slovensko besedo. Po vojni pa je nastopila dolga suša. Vas je zajelo tisto, kar je dopisnik v Goriški straži kasneje slikovito opisal kot »kralj Matjaževo spanje«. Oder je stal zapuščen, dvorana je bila nema, čile mlade moči pa so pod italijansko zasedbo negotovo oklevale.

Prebujanje slovenske zavesti in upor (1922–1925)

Toda topli dih nove pomladi je leta 1922 končno prebudil Otalež. 26. februarja so pevci iz Otaleža najprej priskočili na pomoč gasilcem v Plužnjah pri njihovi veselici z igro »Ne kliči vraga«. Pravi domači preporod pa se je zgodil na velikonočni ponedeljek leta 1922. Pod taktirko neutrudnega domačega organista in režiserja Mohorja Pavšiča je zopet zadonela slovenska pesem („Triglav“, „Pobratimija“). Ponovno so uprizorili „Tihotapca“, ki je močno resoniral z domačini, saj je bilo tihotapstvo zaradi novih meja v tistih krajih zelo razvito. Poseben blesk je večeru dala igra „Tekmec iz Suhe Krajine“, kjer je suha postava in šegava narava domačega igralca nasmejala dvorano do solz.

Najpomembnejši trenutek pa je bil nastop z deklamacijo Gregorčičeve „Velikonočne“. Ta je med prisotnimi, ki so trpeli pod pritiskom italijanskega fašizma, vžgala neustrašen pogum. Bila je jasen klic, naj mučeniški narod vztraja in se ne ukloni usodi. Pod vodstvom predsednika Ivana Ambrožiča so veselico ponovili še na binkoštni ponedeljek, izkupiček pa namenili v korist padlim vojakom otaleške občine.

Septembra 1924 je bila v župnišču izvedena revizija društva. Člani, ki so bili raztreseni po okoliških vaseh, so se še vedno sestajali ob nedeljah po maši pred cerkvijo ali v fari. Pod vodstvom odbora, ki so ga sestavljali predsednik J. Vehar, župnik J. Kos, Val. Zajc, Franc Zajc in Val. Kacin, je društvo štelo 40 zvestih članov, knjižnica pa je premogla že 450 knjig.

Februarja 1925 je bil izvoljen nov, zagnan odbor: predsednik Jernej Zajc iz Pluženj, podpredsednik Franc Zajc iz Jazen, tajnik Josip Kos, blagajnik Franc Oblak, knjižničar Jožef Bevk s pomočnicama Viktorijo Božič in Marijo Magajne, gospodar Mohor Pavšič ter pregledovalca računov Valentin Kacin in Jožef Vehar. Takoj po veliki noči so začeli z nedeljskim poukom pevske teorije, odločeni, da slovenska kultura ne bo zamrla, saj so se zavedali, da se "bodočnost kuje v delu in izobrazbi".

Nasilni konec in večna dediščina (1927)

Slovenska pesem, narodne igre in ponosni korak otaleških fantov in deklet pa so bili prevelik trn v peti fašističnim oblastem, ki so hitele izbrisati vse slovensko. Leta 1927 je goriška prefekturna oblast udarila z odlokom: Slovensko katoliško izobraževalno društvo v Otaležu se uradno razpusti, z obrazložitvijo, da deluje v nasprotju z nacionalnim (italijanskim) redom.

Čeprav so oblasti zaklenile dvorano in zapečatile knjige, jim živega duha in sadov dvajsetletnega prosvetnega dela v Otaležu ni uspelo uničiti. Seme izobrazbe, ljubezni do domovine in ponosa, ki so ga posejali vikar Buda, Mohor Pavšič in stotine zvestih domačinov, je ostalo globoko ukoreninjeno v srcih ljudi ter preživelo vse nevihte zgodovine.

Bogata jesen in vonj po kotlih

Prekleto žganje nad Idrijco: Kronika iz cerkljanskih hribov (1889)

Bogata jesen in vonj po kotlih v Otaležu in Plužnjah.

Jesen leta 1888 je bila v cerkljanskih hribih izjemno radodarna. Strme jablane in hruške , ki so krasile terase pod Otaležem in se spuščale proti Plužnjam, so se šibile pod težo sadja. Namesto da bi kmetje sadje posušili v krhlje za ozimnico ali ga na vozičkih odpeljali na semanji dan v Idrijo, so mislili le na eno: kako sadje čim hitreje spraviti v kadi, da zavre.

Ko je napočil čas kuhe, se je nad celotnim grebenom dvignil gost, kiselkast dim. Iz vsake shrambe in izza vsakega vogala v Plužnjah in Otaležu je dišalo po tropinah. Domača žganjekuha je bila v teh hribih svetinja. Čeprav so oblasti na Dunaju ravno koncem lanskega leta povišale davek na žganje, se možje za cesarske ukrepe niso zmenili.

"Dokler teče iz našega sadja, je naše," so godrnjali ob kotlih.

Komaj je izpod cevi pritekla prva bistra tekočina, se je začelo množično preizkušanje. To ni bilo navadno kuhanje, ampak divji vaški praznik. Vsak gospodar je želel dokazati, da njegovo žganje ni "le voda". Med hribovci je namreč veljalo trdno prepričanje: če ima žganje manj kot 24 stopinj (po takratnem starem merjenju), je prešibko in sramotno za hišo. Kmalu so h kotlu prisedli sosedje, nato sorodniki iz sosednjih grap, nazadnje pa se je ob ognju zbrala cela vas – od prvega do zadnjega. Pilo se je pohlepno, naravnost iz meric. "Božja kapljica," so ji pravili, a ta kapljica je moške hitro zbijala ob tla, kot bi jih kdo udaril s kolom po glavi.

Pustni greh in krvave glave na Lazcu in v Jaznah.

Ko je pokrajino prekrila debela zimska odeja in so poti proti dolini zamrznile, se je življenje zaprlo v hribovske hiše, kjer je bilo zalog žganja na pretek. Nastopil je pustni čas leta 1889 – čas, ko so se prebudile stare, surove navade. V vasi so prišli "škripači" – vaški godci z razglašenimi violinami. Njun prihod je bil znak za popolno razpustitev vseh moralnih barier. Začelo se je obiranje hiš od Lazca pa vse do Jazen. Godca sta žgala divje viže, za njima pa so stopali koledniki in tolpe mladine. V nobeni hiši, kjer so potrkali na vrata, niso prosili za kruh, temveč so prednje povsod postavljali velike steklenice ostrega domačega sadjevca. Mladina, ki je celo leto garala na strmih njivah, je v alkoholu našla divji ventil. Koledovanje se je kmalu sprevrglo v celonočni ples. Plesali in popivali so noč in dan, brez počitka. Vmes pa je v potokih teklo žganje. Pomešano s potom, vročino zaprtega prostora in ponosom hribovskih fantov je žganje hitro zanetilo stare zamere. Zaradi deklet, meja ali starih dolgov so zapele kmečke pesti. Zabava na Lazcu in v Jaznah se je tisto zimo redno končevala s krvavimi pretepi na snegu. Marsikateri fant je odnesel domov razbito glavo, marsikoga pa so morali domov odvleči prijatelji, saj ga lastne noge zaradi strupa niso več držale.

Kaplan Janez Wester in sramota pred oltarjem.

Najtežji udarec za ugled teh hribovskih vasi pa se je zgodil med tednom, ko je bil čas za krščanski nauk in izpraševanje. Kaplan Janez Wester, resen, skrben in strog duhovnik, je v cerkvenih prostorih čakal mladino iz Otaleža, Pluženj, Lazca in Jazen, da preveri njihovo versko znanje in moralo .Ko so se vrata odprla, je kaplan Wester obstal v grozi. Predenj niso stopili bistri hribovski fantje in zala dekleta, ampak bledi, zaspani in popolnoma zmedeni obrazi. Mladina je prišla na izpraševanje povsem "žganjena" – pijana od močnega sadjevca (vina v teh hribih sploh poznali niso). Dekleta so se hihitala v klopeh, fantje so dremali, njihove misli pa so bile povsem zamegljene od prebedenih noči in alkohola. Nihče ni bil sposoben odgovoriti niti na najbolj preprosta vprašanja o veri in krščanskem življenju. Kaplan Wester je z globokim ogorčenjem in žalostjo opazoval to bedo in propad mladine, ki bi morala biti steber prihodnosti teh krajev.

Dolga pot iz Lazca v Grašče

Dolga pot iz Lazca v Grašče: Kronika sedemletnega boja za kos ceste

Na prelomu iz 19. v 20. stoletje življenje v gorskih vaseh nad Cerknim ni bilo lahko. Vsak vsakdanji opravki, prevoz lesa, pridelkov ali obisk sejma v dolini so bili odvisni od stanja poti. V vasi Lasec (današnji Lazec) je v tistem času živel napreden in trmast mož – Josip (Jožef) Kofol. Kot lastnik hiše številka 63 in lokalni veljak je dobro vedel, da je obstoječi kolovoz proti Graščem nevaren, ozek in ob vsakem večjem deževju povsem blaten . Njegova vizija je bila jasna: pot je treba razširiti, podzidati in jo predati v upravljanje občini, da bo skrb zanjo padla na skupna pleča. Pot do tja pa je bila dolga in tlakovana s številnimi zavrnitvami.

Poglavje I: Trdi oreh v cerkljanski izbi (30. december 1901)

Zgodba se uradno začenja na predzadnji dan leta 1901. V Cerknem je vladalo praznično vzdušje, a v občinski pisarni je bilo vzdušje resno. Župan je odprl starešinsko sejo in med drugim prebral prošnjo Jožefa Kofola ter njegovih sovaščanov (»tovarišev«). Prosilci so predlagali, da občina njihovo zasebno, družinsko pot iz Lazca v Grašče uradno sprejme med občinske ceste.

Za Lazec bi to pomenilo rešitev velikega bremena, za cerkljansko občinsko blagajno pa nov strošek. Župan je dal zadevo na glasovanje. Rezultat je bil boren: med vsemi zbranimi starešinami so le štirje dvignili roko za predlog. Večina je glasovala proti in predlog je z veliko večino padel. Prva bitka je bila izgubljena, a Kofol se je šele ogreval.

Poglavje II: Živahna debata in načrt B (23. marec 1903)

Minilo je petnajst mesecev. Kofol je medtem neutrudno prepričeval sovaščane in zbiral podporo. Spomladi leta 1903 je bila ista prošnja ponovno na dnevnem redu starešinske seje. Tokrat se je v zapisnik zapisalo, da se je ob tej točki »vnela živahna debata«.

Med cerkljanskimi veljaki je prišlo do ostrega razkolu. Nekateri starešine so glasno zagovarjali stališče, da gre le za »družinsko pot«, ki koristi zgolj peščici posestnikov v njihovem ozkem gospodarskem oziru, zato občina nima razloga, da bi vanjo vlagala denar vseh davkoplačevalcev. Župan je ponovno odredil glasovanje. Podpora je še padla – tokrat so za predlog glasovali le trije starešine. Predlog je znova padel.

Nato pa je nastopil ključni trenutek sage. Josip Kofol, ki je bil tudi sam del občinskega aparata, je takoj po padcu predloga iz rokava potegnil kompromisni predlog. Če občina noče prevzeti ceste v celoti, naj vsaj finančno pomaga:

Da se zagotovi denarna podpora za odkup zemljišč od kmetov,
Da se pot razširi,
Da se zgradijo kamniti podzidi (škarpe), ki bodo cesto varovali pred plazovi.

Ta taktična poteza je obrodila sadove. Predlog za finančno pomoč je bil sprejet soglasno. Da pa ne bi denarja delili na slepo, so odločili, da gredo najvišji možje občine – župan Anton Kosmač ter podžupana Peter Bevk in Blaž Rink – osebno na teren. Sklenili so, da si zadevo ogledajo »na licu mesta« in šele nato poročajo o primerni višini podpore.

Poglavje III: Prvi uspeh in avstrijska birokracija (15. oktober 1904)

Terenski ogled in pogajanja so trajali več kot leto dni. Oktobra 1904 so se prošnje iz Lazca končno spremenile v oprijemljiv uspeh. Starešinstvo je Jožetu Kofolu in tovarišem odobrilo prvo resno finančno injekcijo: 120 kron podpore.

Vendar pa je imel ta uspeh grenak priokus, saj je občina postavila strog birokratski pogoj, značilen za takratno avstro-ogrsko upravo: denar se ne izplača vnaprej za material, temveč šele »po dovršenem delu, če bode isto dobro ugotovljeno«. Laščani so morali pljuniti v dlani, sami najeti delavce ali poprijeti za orodje ter upati, da bo občinska komisija na koncu z delom zadovoljna.

Poglavje IV: Spor okoli odškodnin za zemljo (4. december 1905)

Gradnja ceste v hribovitem terenu je zahtevala svoj davek. Da bi bila cesta dovolj široka za vozove, napolnjene z lesom ali senom, je morala sekati zemljišča lokalnih kmetov. Konec leta 1905 je Josip Kofol, zdaj uradno zapisan kot starešina iz Lazca, ponovno stopil pred občinski odbor. Zahteval je 160 kron za odškodnine lastnikom, katerih zemlja je bila žrtvovana za novo traso.

Za cerkljanske veljake je bil to šok. Znesek se jim je zdel občutno previsok. Ker niso želeli prazniti blagajne, so sprejeli sklep, da mora posebna komisija ponovno odpotovati v Lazec, si ogledati uničeno zemljo na licu mesta in se z dotičnimi posestniki osebno pogoditi za nižjo, bolj zmerno ceno.

Poglavje V: Barantanje za metre njiv (24. oktober 1906)

Skoraj leto dni je trajalo, da so se strasti pomirile in so se določile natančne številke. Oktobra 1906 je Kofol (tokrat natančno zapisan kot prebivalec hiše Lazec št. 63) prinesel uraden obračun škode. Nova družinska vozna pot je namreč grobo posegla v najboljša kmetijska zemljišča dveh vaščanov:

Jakobu Lipužiču (Lazec št. 68) in
Antonu Peternelju (Lazec št. 72).

Cesta je obema tekla naravnost skozi obdelovalne njive v skupni dolžini kar 240 metrov. Ker je voznik s konjsko ali volovsko vprego uničeval pridelek, sta kmeta zahtevala vsak po 60 kron odškodnine (skupaj 120 kron). Občina je po dolgem barantanju odobrila le 100 kron. Ob tem so postavili nepopustljiv pogoj: denar bo izplačan šele po končanih delih, preostanek odškodnine morajo doplačati udeleženci iz Lazca sami, prav tako pa morajo vsa fizična dela na cesti opraviti na lastne stroške.

Epilog: Končna zmaga trme (26. februar 1908)

Zgodba je dosegla svoj vrhunec in srečen konec v začetku leta 1908, dobrih sedem let po prvi vloženi prošnji. Josip Kofol je pred starešine stopil z dvignjeno glavo. Delo je bilo v glavnem opravljeno, kolovoz je postal prava vozna pot. Kofol je poudaril ključni argument: to ni več zaprta družinska pot, ampak jo bodo zdaj »rabili vsi posestniki iz Lasca«.

Za dokončno zaprtje finančne konstrukcije in izplačilo zadnjih odškodnin za zemljišča je prosil še za zadnjih 70 kron. Starešinstvo, ki je projekt spremljalo že skoraj desetletje in videlo ogromen trud vaščanov, je popustilo. Soglasno so odobrili 60 kron.

S tem zadnjim zneskom je bil projekt zaključen. Lazec je bil povezan z Graščami, Josip Kofol pa je dokazal, da se z vztrajnostjo, diplomacijo in neupogljivo voljo da premagati še tako trdoglavo občinsko birokracijo.