LAZEC

petek, 31. julij 2026

Iz pozabe iztrgan spomin: Zgodba o cesarsko-kraljevem nadporočniku Ivanu Peternelju (1854–1891)

Od kmečke peči do goriških klopi: Težka pot do izobrazbe

Zgodba Ivana (Johann) Peternelja se začne sredi slikovitega, a v tistih časih trdega hribovskega okolja na Goriškem. Rodil se je 14. oktobra 1854 v vasi Plužnje (hišna številka 31) v župniji Otalež. Njegova starša, Franc Peternelj in Jera Mlakar, sta bila trdna slovenska kmečka človeka. V tistem obdobju je bila pot do izobrazbe za otroke s podeželja izjemno težka in polna odrekanja, saj je zahtevala ne le bister um, temveč tudi velike finančne žrtve družine.

Mladi Ivan je že zgodaj pokazal izjemen talent in željo po znanju. Starša sta prepoznala njegov potencial in ga podpirala pri šolanju, ki ga je vodilo daleč stran od rojstnega kraja. Jeseni leta 1867 je začel obiskovati ugledno Cesarsko-kraljevo gimnazijo v Ljubljani. Že naslednje leto, leta 1868, pa je šolanje nadaljeval na Cesarsko-kraljevi gimnaziji v Gorici, ki je bila takratno kulturno in upravno središče dežele. Gimnazijska leta v Gorici so mladega Ivana oblikovala intelektualno, hkrati pa v njem utrdila narodno zavest, saj je bila Gorica takrat prizorišče močnega slovenskega narodnega prebujenja.

V cesarski uniformi: Bliskovit vzpon v vrstah domobranstva

Po zaključku šolanja se je Ivan odločil za vojaški poklic, ki je v takratni Avstro-Ogrski monarhiji ponujal možnost napredovanja na podlagi sposobnosti in discipline. Dne 1. novembra 1878 je uradno nastopil vojaško službo kot kadet. Vstopil je v kranjski domobranski strelski bataljon v Ljubljani (Krainerisches Landwehr-Schützen-Bataillon Laibach). Njegova marljivost in vojaški čut sta hitro obrodila sadove.

Leta 1881 je prejel čin poročnika. Zaradi svojih izjemnih taktičnih sposobnosti in avtoritete je prevzel pomembno dolžnost v inštruktorskem kadru za stotnike oziroma glavne častnike (Instructions-Cadre Hauptleute). Njegova naloga je bila urjenje in izobraževanje novih vojaških kadrov, kar priča o velikem zaupanju vojaškega vrha.

Njegova kariera ga je vodila skozi različne strateške postojanke monarhije:

Leta 1884 je bil premeščen v Primorje, kjer je nastopil službo v istrskem domobranskem strelski bataljonu v Pazinu (Küstenländisches Landwehr-Schützen-Bataillon Mitterburg), prav tako v vlogi inštruktorja (Instructions-Cadre).
Leta 1886 je nastopil službo kot nadporočnik na Koroškem v koroškem domobranskem strelskem bataljonu v Beljaku, s sedežem v Celovcu (Kärntnerisches Landwehr-Schützen-Bataillon Villach, Standort Klagenfurt).

Premestitev na skrajni jug: Zadnja dolžnost pod dalmatinskim suncem

Leta 1891 je nadporočnik Ivan Peternelj prejel nov ukaz za premestitev, ki ga je odpeljal na skrajni jug cesarstva – v Dalmacijo. Nastopil je službo v domobranskem bataljonu Split s sedežem v Sinju (Landwehr-Bataillon Spalato No. 80, Standort Sinj).

Ta enota se je dopolnjevala iz vojaškega dopolnilnega okrožja št. 22 Split in iz nabornikov vojne mornarice v Zadru (Ergänzt sich aus dem Heeres-Ergänzungsbezirke Nr. 22 Spalato und aus jenen der Kriegsmarine Zara). Ivan je bil del aktivnega sestava vojakov (Activ-Truppenstand). Življenje in služba v dalmatinskem zaledju sta bili naporni, podnebje in razmere pa povsem drugačni od tistih v rodnih slovenskih hribih.

Prezgodnje slovo v tujini: Avstrijski častnik z zvestim slovenskim srcem

Usoda pa je hotela, da se je obetavna in bleščeča kariera mladega častnika nenadoma pretrgala. Kmalu po prihodu v Dalmacijo je Ivan resno zbolel ali utrpel nesrečo. Umrl je 25. julija 1891 v Šibeniku v Dalmaciji, star komaj 37 let.

Njegova prezgodnja smrt je globoko odjeknila v rodni domovini. Osrednji slovenski poljedelski in kulturni list Kmetijske in rokodelske novice je dne 8. avgusta 1891 poročal o izgubi z naslednjim zapisom:

Zapis iz zgodovinskega tiska: Kmetijske in rokodelske novice (8. avgust 1891)

Ta kratek, a močan zapis razkriva bistvo Ivana Peternelja. Kljub temu, da je nosil bleščečo uniformo avstrijskega častnika, da je poveljeval v nemškem jeziku in živel v družbi vojaške elite, je v svojem srcu ostal zvest svojim koreninam. Ponosno je poudarjal, da je sin slovenskega kmeta, in z branjem slovenskih časopisov ohranjal živo vez z domovino, ne glede na to, kako daleč ga je zanesla vojaška služba.

Ivan Peternelj ostaja svetel zgled fanta iz cerkljanskega hribovja, ki je z lastnim trudom dosegel visoke častniške položaje, a ob tem nikoli ni izgubil svoje narodne identitete in ljubezni do rodne grude.

Nova maša benediktinca Roberta Jereba v Otaležu (1896)

Zgodovinski mozaik verskega praznika v luči družbenopolitičnih prelomov ob koncu 19. stoletja

Otalež, 25. oktober 1896 – Hribovite vasi nad Cerkljansko in Idrijsko dolino so bile konec oktobra leta 1896 priči izjemnemu dogodku, ki je globoko ganil lokalno prebivalstvo in v javnosti pustil močan odmev. Domačin Robert Jereb, redovnik iz starodavnega benediktinskega samostana v Admontu na Zgornjem Štajerskem, je v svojem rojstnem kraju daroval svojo prvo sveto mašo. Ta dogodek pa ni bil pomemben le z verskega vidika, temveč je postal ogledalo takratnih ostrih ideoloških in političnih bojev med tradicionalno katoliško skupnostjo in prodirajočim socialdemokratskim delavskim gibanjem iz bližnje Idrije.

Iz uradniških pisarn na Dunaju v benediktinski Admont

Življenjska pot novomašnika Roberta Jereba je bila za takratne kmečke razmere v naših gorah izjemno nenavadna in polna prelomov. Rojen je bil 30. maja 1859 v Otaležu. Kot bister hribovski fant se je podal na šolanje in sčasoma dosegel ugleden položaj v prestolnici monarhije – postal je državni uradnik pri cesarsko-kraljevem finančnem ministrstvu na Dunaju.

Kljub obetavni karieri v državni upravi pa je Jereb začutil močan duhovni poklic. Odločil se je za radikalen življenjski prehod: zapustil je varno uradniško službo, vstopil v strogi benediktinski red in se naselil v znamenitem samostanu Admont na Zgornjem Štajerskem. Po zaključku študija in priprav je bil 10. oktobra 1896 posvečen v duhovnika. Le dva tedna kasneje se je vrnil v domači Otalež, da bi med svojimi rojaki obhajal svojo prvo nekrvavo daritev.

Novomašna ikonografija in spomin

Kot je bilo v navadi, je dogodek spremljala izdaja spominske podobice, ki je danes dragocen primerek lokalne verske dediščine iz konca 19. stoletja. Podobica s svojo simboliko odraža globoko duhovno naravnanost mladega redovnika:

Prednja stran (Avers): Bogata krščanska ikonografija z upodobitvijo križa, ovce (simbol Kristusa in ponižnosti), cvetlic ter golobov (simbol svetega Duha in miru). Podobo dopolnjuje pomenljiv življenjski verz: »Prenašaj potrpežljivo življenja bridkost, Zveličarjeva ljubezen jo spremlja v radost.«
Zadnja stran (Revers): Vsebuje uradno tiskano posvetilo, ki trajno dokumentira dogodek: Ob novi maši Roberta Jereba, 25. 10. 1896 v Otaležu.

Odmev v takratnem tisku: Praznik v osrčju gora

Slovesnost v Otaležu je bila za tiste čase in odročne kraje prava senzacija. Časnik Soča je že 16. oktobra 1896 (št. 42) z navdušenjem napovedoval: »V Otaležu bo služil 25. t. m. svojo sv. novo mašo Otaležki domačin č. o. Robert Jereb, redovnik s. Benedikta. — Pač redka slavnost v naših gorah!«

Na sam dan slovesnosti, v nedeljo, 25. oktobra, se je v Otalež zgrnila mnogobrojna množica iz cele okolice. Ljudje so prišli peš iz vseh sosednjih grap in hribov, da bi izkazali spoštovanje rojaku. Primorski list je v svoji 31. številki zapisal, da je bila ta prva daritev nekaj gotovo nenavadnega za Otalež, saj so bili redovniški poklici iz teh krajev izjemno redki.

Ideološki trk: Dekanovo opozorilo pred idrijskimi »mokrači«

Čeprav je bil dogodek v osnovi verske narave, pa poročila iz tistega časa jasno kažejo, da Otalež ni bil izoliran pred političnimi vrenji, ki so takrat zajemala slovenske dežele. Konec 19. stoletja je namreč pomenil bliskovit vzpon delavskega gibanja. Iz bližnje rudarske Idrije se je med kmečko prebivalstvo močno širil vpliv socialne demokracije.

Katoliški tisk (natančneje Primorski list, 10. 11. 1896, št. 32) je ta pritisk opisal z izrazito borbeno in konservativno retoriko. Poročevalec je poudaril, da je obisk dokazal, da slovensko ljudstvo še spoštuje duhovniški stan, kar pa po njegovem mnenju ni bilo samoumevno. Idrijske socialne demokrate so namreč konservativni krogi slabšalno imenovali mokrači. Časnik jim je očital, da so ravno v ta kraj zanesli strupeno glasilo svojih pogubnih naukov Delavca.

Ta napetost je dosegla vrhunec med samo novomašno liturgijo v cerkvi. Častiti gospod dekan iz Cerkna je v svojem cerkvenem govoru (pridigi) sicer spregovoril o lepotah in prijetnostih duhovniškega poklica, a je hkrati ostro nastopil proti novodobnim političnim tokovom. Izpostavil je žalost in ovire, katere delajo dušnemu pastirju oni, ki pri ljudstvu spodkopavajo veljavo duhovnika. Nova maša je tako služila tudi kot manifestacija moči tradicionalne katoliške struje, ki se je krčevito branila pred prodorom delavskega tiska in socialističnih idej na podeželje.

Epilog: Življenje v luči zgodovine

Robert Jereb se po novi maši ni vrnil v uradniško življenje, temveč je ostal zvest svojemu redovniškemu poklicu. Kot benediktinec je služboval v Avstriji; od leta 1897 naprej je deloval kot kaplan v vasi St. Lorenzen v Paltenthalu na avstrijskem Štajerskem. Svojo življenjsko pot pa je sklenil tam, kjer se je njegova redovna pot začela – umrl je 8. maja 1928 v samostanu Admont, v svojem 60. letu starosti.

Zgodba o novi maši v Otaležu leta 1896 is dragocen prispevek k lokalni zgodovini Cerkljanske. Skozi usodo enega samega človeka – od hribovskega fanta preko dunajskih pisarn do štajerskega samostana – nam osvetljuje utrip časa, ko so se v idiličnih slovenskih gorah začeli neizprosno lomiti valovi starega in novega sveta.

Uporabljeni viri in literatura:

Časnik Soča, letnik 1896, št. 42 (16. 10. 1896).
Časnik Primorski list, letnik 1896, št. 31 (31. 10. 1896) in št. 32 (10. 11. 1896).
Zgodovinski arhiv samostana Admont.
Ohranjen avtentični primerek novomašne podobice, Otalež, 1896.

Kako je kmet iz Pluženj leta 1896 oblatil cerkljanske veljake

Prehitre besede v Zajčevi krčmi: Kako je kmet iz Pluženj leta 1896 oblatil cerkljanske veljake

Iz zgodovine cerkljanskih gostiln in lokalne politike ob koncu 19. stoletja – Zgodba o pijanosti, obtožbah o korupciji in javni sramoti, ki je morala biti oprana pred celo županijo.

V današnjih časih smo navajeni, da se politične bitke, obtožbe o korupciji in ostre besede odvijajo na družbenih omrežjih. Ob koncu 19. stoletja pa je bila osrednji prostor za javno razpravo in sproščanje ventilov podeželska krčma. Da je bil lahko jezik v tistih časih še kako nevaren in da je avstro-ogrska pravna država strogo varovala ugled svojih uradnikov, priča nadvse zanimiva zgodba iz Pluženj. Ta je spomladi leta 1896 dobila epilog na sodišču v Cerknem in v goriškem časopisju.

Usodni večer v Zajčevi krčmi

Vse se je začelo sredi zime, natančneje 14. februarja 1896, na dan, ki so ga domačini po starem kmečkem koledarju imenovali 14. svečan. V krčmi Tomaža Zajca v Plužnjah (na takratni hišni številki 13) se je zbrala moška družba. Med njimi je sedel tudi Matevž Kacin, premožen posestnik s hišne številke 39.

Vino je tistega večera teklo hitreje od pameti in pogovor je kmalu nanesel na vročo temo – občinske posle. Kmete je takrat najbolj bolelo dodeljevanje lesa iz občinskih gozdov, saj so bila drva pozimi ključna za preživetje in dodaten zaslužek. Pod vplivom alkohola je Kacin izgubil razsodnost, udaril po mizi in pred vsemi navzočimi glasno obtožil celotno cerkljansko občinsko vodstvo. Izjavil je, da so »vsi občinski starešine cerkljanske županije sami lumpi, sleparji in goljufi«.

Podkupnina za občinski gozd?

Kacin pa se ni ustavil le pri splošnih žalitvah. S prstom je pokazal naravnost na takratnega podžupana Janeza Grudna. Obtožil ga je težke korupcije, češ da je za odobritev prošnje za prodajo drv iz občinskega gozda, imenovanega „Bela melina“, od posameznih prosilcev zahteval podkupnino v višini 25 kron.

Za tisti čas je bil to ogromen denar – 25 avstrijskih kron je namreč pomenilo skoraj pol rudarjeve mesečne plače v bližnji Idriji. Kacin je Grudnovo ravnanje pred vsemi označil za »samo sleparijo, lumparijo in goljufijo«.

Ker pa so v majhnih krajih stene vedno imele ušesa, so besede iz Zajčeve krčme bliskovito pripotovale do ušes uradnikov v Cerknem. Podžupan Gruden in starešine klevetanja niso spregledali. Zadevo so takoj predali cesarsko-kraljevemu (c. kr.) okrajnemu sodišču v Cerknem.

Ponižanje na sodišču in v tisku

Pred sodnikom je Kacinov gostilniški pogum hitro skopnel. Soočen z grožnjo zapora ali visoke denarne kazni, ki bi lahko resno ogrozila njegovo posestvo, je moral kmet upogniti hrbet. Da bi se izognil najhujšemu, je privolil v sodno poravnavo, ki pa je zahtevala njegovo popolno javno ponižanje.

Dne 9. aprila 1896 je Matevž Kacin podpisal uradno izjavo, v kateri je priznal, da so bile vse njegove obtožbe neresnične in izrečene v pijanosti. Da pa bi bil ugled cerkljanskih veljakov povsem opran, je morala ta sramota postati javna. Pet dni kasneje, 14. aprila 1896, so tako bralci časopisa Primorec na zadnji strani lahko prebrali Kacinov javni preklic.

Zgodovinski nauk za konec

Ta kratka zgodba izpred več kot 130 let nam ponuja slikovit in malce hudomušen vpogled v življenje naših prednikov. Bili so ljudje iz krvi in mesa, z enakimi skušnjavami in težavami, kot jih poznamo danes. Predvsem pa primer dokazuje , da je imel predolg jezik v krčmi že v 19. stoletju svojo zelo visoko ceno.

četrtek, 30. julij 2026

Skrivnost Mrtvaške grape: O vedavcu pod Bevkovim vrhom (pripovedka)

Skrivnost Mrtvaške grape: O vedavcu pod Bevkovim vrhom

Nenavadno hiranje pod Bevkovim vrhom

Visoko v osrčju Cerkljanskega hribovja, tik pod prostranimi travnatimi planjavami Bevkovega vrha, je stala mogočna kmetija premožnega gospodarja. Pri hiši je služil mlad hlapec, fant pridne in poštene narave.

Gospodar pa je z zaskrbljenostjo opažal, da mladenič iz dneva v dan vidno slabi. Njegova rdeča lica so pobledela. Oči so izgubile iskro. V nekaj mesecih se je spremenil v pravo senco samega sebe. Gospodarju se je to zdelo nadvse nenavadno. Fant nikoli ni bil lačen, hrana na gorski kmetiji je bila vselej obilna, naloženo delo pa ni presegalo njegovih moči.

Nekega poznojesenskega dne sta skupaj orala na samotni, strmi njivi na razglednem slemenu. Brazde so se težko obračale v hriboviti zemlji. Hlapec je komaj še držal ročaje pluga. S čela so mu polzele kaplje hladnega potu, ostri gorski veter pa mu je kuštral lase.

Gospodar ni mogel več molčati. Stopil je k njemu, mu položil roko na ramo in ga skrbno vprašal:
»Povej mi, sinko, kaj te teži? Tu, pod tem svobodnim vrhom, iz dneva v dan bolj usihaš, čeprav se miza doma šibi od kruha in z delom nikoli ne ravnamo preostro. Kakšna bolezen te ogroža?«

Hlapec je težko zavzdihnil. Uprl je pogled v globoko dolino Idrijce, ki se je vila spodaj v megli, in žalostno odmahnil z roko:
»Ah, gospodar, meni na vsem svetu ni več pomoči. In četudi bi mi kdo sploh mogel pomagati, vi ne bi tvegali svojega življenja zame.«

Skrivnost leskovih šib

Te besede so gospodarja le še bolj podžgale. Bil je človek trdne besede in mehkega srca. Začel je fanta odločno siliti, naj mu vendarle zaupa svojo skrivnost. Svečano mu je obljubil, da bo storil vse, kar je v njegovi moči, pa naj bo nevarnost še tako velika.

Mladenič se je dolgo branil. Naposled pa je le popustil pod gospodarjevo vztrajnostjo. Ozrl se je proti temnim gozdovom pod grebenom in šepnil:
»Vidite, gospodar ... jaz nisem navaden človek. Jaz sem vedavec. Rodil sem se s skrivno vednostjo in usodo. Zaradi nje se moram vsak večer, ko se nad te hribe spusti tema, v duhu ločiti od telesa. Z drugimi bitji svoje vrste se borim za življenje in smrt. Moje moči so že skoraj pošle. Če me resnično hočete rešiti gotove smrti, se natanko držite mojih navodil.«

Gospodar je napeto poslušal, hlapec pa je nadaljeval:
»Še danes, preden sonce zaide za oddaljene vrhove, z leskovih grmov pod robom košenic urežite tri krepke, sveže mladike. Ko pade mrak, se bo moj duh dvignil nad samotni Jaški grič. Od tam bom bežal pred nevarnostjo. Preobražen v podobo bele megle se bom spustil naravnost navzdol v globoko in mračno Mrtvaško grapo. To je kraj, kjer se stikajo poti živih in mrtvih. Na samem dnu te grape se skrijte v staro, votlo bukovo duplo ob poti.

Okoli polnoči bom prvi pritekel skozi tisto tesno globel jaz. Zaradi izčrpanosti se bom premikal počasi in težko. Pustite me, da grem mirno mimo vas. Le nekaj trenutkov za menoj pa bo z Jaškega griča pridrvela gosta, črna megla. Ta megla je neka gospa iz devete dežele, močna čarovnica. Že mesece me neusmiljeno preganja in mi pije življenjsko moč. Ko bo tista črna megla šla mimo vašega skrivališča, skočite prednjo. Z vso silo jo udarite z vsemi tremi leskovimi šibami hkrati. Če vam to uspe, bom rešen.«

Nočni spopad v Mrtvaški grapi

Gospodar je fantu trdno stisnil roko in obljubil pomoč. Ko je padel mrak, je naskrivaj nasekal tri prožne leskove mladike. S slemena se je odpravil navzdol v temačno sotesko. Noč je bila črna kot oglje, brez mesečine. Veter je srhljivo tulil med krošnjami dreves nad prepadi. Stopil je na dno Mrtvaške grape, kjer je vladal težek, leden hlad. Gospodar se je stisnil v tesno bukovo duplo in čakal. Roko je trdno oklenil okoli leskovih šib.

Okoli polnoči je v Mrtvaški grapi nenadoma vse potihnilo. Celo gorski vihar je zadržaval dih. Iz smeri Jaškega griča je navzdol po temačnem dnu začela rahno plavati svetla, mlečno bela megla. Premikala se je počasi in se ovijala okoli vlažnih skal. Iz nje je bilo slišati tiho, utrujeno vzdihovanje. Gospodar je prepoznal svojega hlapca. Zatajil dih in jo pustil, da je odplavala naprej skozi grapo.

Komaj pa je bela megla izginila, se je razbesnel divji vihar. Skale so se majale. Po strugi je z neznansko hitrostjo, kot besna zver, pridrvela grozeča, kot katran črna megla. Iz nje so bliskale zlovešče rdeče iskre. Stene grape so odmevale od pridušenega rjovenja in škrtanja z zobmi. Gospodarja je za trenutek stisnilo pri srcu od groze, a je zbral ves svoj pogum. Skočil je iz dupla, zamahnil z obema rokama in z vso močjo udaril naravnost v središče črne megle z vsemi tremi leskovimi šibami naenkrat.

Mrtvaško grapo je pretresel grozljiv, nečloveški krik. Tisto noč je odmeval daleč čez strma pobočja Bevkovega vrha in preko samotnega Jaškega griča. Črna megla se je v hipu razblinila v nič. Divji vihar je potihnil. V grapo se je naselil globok, skoraj grobni mir. Gospodar se je z olajšanjem in utrujen vrnil nazaj na gorsko kmetijo.

Odmev iz devete dežele

Naslednje jutro sta bila zopet visoko na polju pod vrhom. Hlapec je bil kot prerojen. V lica mu je stopila zdrava, rdeča barva. Njegov korak je bil čvrst, težko delo mu je šlo zlahka od rok. Ko sta s plugom prispela do konca njive, kjer se je odpiral pogled daleč čez valovite hribe, se je mladenič nenadoma ustavil. Dvignil je glavo in vprašano:
»Gospodar, ali slišite tisto zvonjenje?«

Gospodar je obstal, napel ušesa in poslušal. V čistem gorskem zraku pod Bevkovim vrhom pa je vladal popoln mir.
»Ničesar ne slišim, fant moj, le ptičje petje v gozdu,« je odvrnil.

Hlapec se je hvaležno nasmehnil in stopil tesno k njemu:
»Stopite k meni in poslušajte čez mojo desno ramo!«

Gospodar ga je ubogal. Stopil je predenj in prislonil uho čez njegovo ramo. V tistem trenutku se mu je odprl sluh za skrite reči. Iz nepredstavljive, pravljične daljave, skozi gorske verige in globoke doline, je do njegovega ušesa prineslo zamolklo, žalostno zvonjenje neštetih cerkvenih zvonov. Zvok je bil težak, mogočen in slovesen.

Hlapec je resno pokimal in razložil:
»Vidite, gospodar, to zvonjenje prihaja iz daljne devete dežele. Sedaj zvonijo tisti mogočni gospe, ki ste jo sinoči sredi Mrtvaške grape z leskovimi šibami pokončali. S tem ste rešili mene. Če me preteklo noč ne bi bili rešili, bi me bila ta gospa v nekaj dneh zagotovo umorila. Vi pa bi danes namesto mene v to trdo gorsko zemljo polagali moje truplo. Moje življenje je od sedaj naprej vaša zasluga.«

Gospodar i hlapec sta nato v miru dokončala oranje. Trdna vez in skrivnost med njima pa je ostala živa vse do konca njunih dni.