Iz idrijsko-cerkljanskih hribov v ameriški La Salle

Iz idrijsko-cerkljanskih hribov v ameriški La Salle– iskanje boljšega jutra v Illinoisu

Slovo od domače grude 

Jeseni leta 1906 je v idrijsko-cerkljanskih hribih že dišalo po prihajajoči zimi. Za prebivalce strmih vasi, obdelovalnih le z roko, kot sta Otalež in Plužnje, je bilo preživetje na skromnih kmetijah vsako leto težje. Agrarna kriza, pomanjkanje zemlje in želja po boljšem jutru so marsikaterega mladega človeka prisilili, da je pogled usmeril čez ocean, proti daljni Ameriki. O njej so med ljudmi krožile zgodbe o deželi, kjer se s trdim delom da zaslužiti dostojno premoženje.

Tistega septembra se je na pot življenja pripravljala majhna, a tesno povezana skupina domačinov. Na čelu te odprave je bila mlada družina Brejc iz Otaleža. Šestindvajsetletni Jakob Brejc, po poklicu kmečki delavec, je bil fant svetle polti, svetlih las in sivih oči, visok okoli 165 centimetrov. Kljub mladosti je na svojih ramenih že nosil težo odgovornosti za prihodnost svojih najdražjih. Njegova žena Frančiška je štela komaj triindvajset let; bila je malce nižje rasti, okoli 159 cm, prepoznavna po svojih gostih temnih laseh in prodornih sivih očeh, v dokumentih pa zapisana le kot gospodinja. Največjo skrb in hkrati največji pogum pa je skupini vlivaj njun komaj desetmesečni sinček Franc, ki je pot začel v varnem materinem naročju.

Z njimi sta potovala še  sokrajana, ki sta delila isto usodo in enake upe. Osemindvajsetletni Franc Vehar, po domače Dolinski iz Otaleža, je bil visok, svetlolas in rjavook mladenič. V Ameriko je odhajal s trebuhom za kruhom kot spreten rokodelec, vešč dela z lesom, kar mu je vlivalo upanje na lažje iskanje zaposlitve. Zadnja članica odprave je bila petindvajsetletna Katarina Peternelj iz bližnjih Pluženj, rjavolaska s sivimi očmi. Vsi odrasli v skupini so imeli za tisti čas izjemno pomembno popotnico – bili so pismeni. Znanje branja in pisanja jim je vlivalo potrebno samozavest pred uradniškimi in birokratskimi ovirami, ki so jih čakale v širnem svetu.

»Slovo od domačih je bilo težko, polno tihih molitev in solz. Pospravili so svoje najnujnejše osebne stvari, v lesene kovčke skrbno zložili obleke ter suho hrano za prve dni in zapustili rojstne hiše. Vedeli so, da se morda nikoli več ne bodo vrnili.«

Pot do Trsta in prag velikega sveta

Prvi del poti je bil telesno izjemno naporen. Iz strmih leg nad Idrijco so se morali potniki spustiti v dolino, otovorjeni s prtljago in z dojenčkom v naročju. Pot so začeli peš oziroma z leseno konjsko vprego do najbližje železniške postaje. Leto 1906 je bilo za te kraje prelomno: ravno julija tistega leta so slovesno odprli slovito Bohinjsko progo. Mlada skupina se je tako med prvimi vkrcala na vlak, ki jih je skozi strme predore in čez gorske prelaze odpeljal proti jadranski obali – proti Trstu.

Trst je bil takrat glavno pljučno krilo Avstro-Ogrskega cesarstva in mravljišče tisočerih izseljencev z vseh koncev monarhije. Za hribovske ljudi je bil vstop v to hrupno, kozmopolitsko pristaniško mesto pravi kulturni šok. Trgovci, mornarji, mešanica jezikov in ogromne parne ladje so ustvarjali svet, ki si ga v varnem zavetju cerkljanskih gora niso mogli niti predstavljati.

V Trstu so skrb zanje prevzeli agenti ladijske družbe Austro-Americana. Skupina je morala opraviti prve zdravstvene in administrativne preglede v tamkajšnjem izseljenskem domu. Pregledovali so predvsem očesne bolezni in splošno telesno pripravljenost. Za malega Franca je bilo bivanje v prenatrpanih prostorih polno nevarnosti za okužbe, a ljubezen staršev ga je varovala.

Tukaj so dokončno uredili svoje papirje in prevzeli vozovnice, ki so bile kupljene vnaprej in so vključevale tako plovbo čez Atlantik kot kasnejšo vožnjo z vlakom po ameriškem kopnem. Njihovi žepi so bili skromni: Jakob, Frančiška in Franc Vehar so imeli s seboj vsak po 12 dolarjev, Katarina pa 10 dolarjev – ravno toliko, da so izpolnili minimalne pogoje ameriških oblasti za vstop in imeli za kos kruha v prvih dneh na tujem.

Trije tedni med nebom in vodo na parniku Gerty

Konec septembra so se vkrcali na parnik S.S. Gerty. To je bila moderna, a strogo namenska izseljenska ladja družbe Austro-Americana. Kot velika večina slovenskih kmetov so tudi oni potovali v najnižjem, tretjem razredu – v medkrovju. To je bil prostor globoko v trupu ladje, tik nad strojnico, kjer je na stotine ljudi spalo na tesnih pogradih.

Ko je ladja izplula iz tržaškega pristanišča, se je začel dolg in monoton del potovanja. Ladja je plula mimo dalmatinskih otokov, se ustavila v južni Italiji, da je vkrcala nove potnike, pri Gibraltarju zapustila Sredozemsko morje in zaplula na odprt, neizprosen Atlantski ocean.

Življenje pod palubo je bilo huda preizkušnja. Zrak je bil zadušljiv, prepojen z vonjem po nafti, strojih in morski bolezni, ki ob hudih valovih ni prizanesla nikomur. Frančiška in Katarina sta preživljali težke dni na oceanskih valovih. Največje breme je nosila Frančiška, ki je morala v teh higiensko pomanjkljivih pogojih negovati in hraniti desetmesečnega dojenčka. Moška, Jakob in Franc Vehar, sta skrbela za varnost skupine, prinašala enolično hrano ter družino ob lepem vremenu vodila na palubo na svež zrak. Vez med njimi je bila njihova edina gotovost sredi nepregledne vodne planjave.

Ellis Island: Otok solz in upanja

Po skoraj treh tednih plovbe se je med potniki razširil glasen krik olajšanja. Iz jutranje oceanske megle se je dvignil New York in mogočni Kip svobode. Za potnike s parnika Gerty je bil to trenutek solz olajšanja in neopisljivega upanja.

Bilo je 18. oktobra 1906, ko je ladja končno spustila sidro v newyorškem zalivu. Potnike iz medkrovja so z manjšimi trajekti prepeljali na Ellis Island – sloviti otok preizkušenj, skozi katerega so morali iti vsi, ki so želeli vstopiti v Ameriko.

Skupina iz Otaleža je stopila v ogromno, hrupno dvorano, kjer so se vile dolge vrste ljudi vseh narodnosti. Ameriški uradniki in zdravniki so jih opazovali z ostrimi očmi. Preverjali so njihovo hojo, sapo, otipavali lasišča in pregledovali oči. Jakob, Frančiška z malim Francem, Franc Vehar in Katarina so uspešno prestali zdravstveni pregled. Vsi so bili vpisani v manifest pod rubriko zdravstvenega stanja z besedo »Good« (dobro), brez telesnih okvar.

Nato so stopili pred imigracijskega uradnika, ki je imel pred seboj ladijski manifest. Uradnik je vestno preveril njihovo pismenost, starost ter cilj potovanja. Ko so potrdili vse podatke, jim je zastavil ključno vprašanje: »Kam potujete in kdo vas čaka?«

Veriga upanja in končni cilj v La Sallu

Odgovor potnikov je bil jasen in vnaprej pripravljen. Celotna skupina je bila del tako imenovanega verižnega izseljevanja. Niso odhajali v neznano; potovali so k tistim, ki so si tam že ustvarili dom in jim s tem jamčili, da ne bodo postali breme ameriške države. Njihov končni cilj je bilo industrijsko in rudarsko mesto La Salle v zvezni državi Illinois na območju Chicaga.

Vsi potniki iz Otaleža – z izjemo Katarine – so potovali pod okrilje istega človeka. Uradni zapiski v manifestu razkrivajo natančne sorodstvene vezi in naslove, ki so jim odprli vrata v novi svet:

• Družina Brejc (Jakob, Frančiška in mali Franc) ter njun sopotnik Franc Vehar so bili namenjeni v La Salle, kjer jih je pričakoval Frančiškin brat Janez Vogrič (Johann Vogrich). Janez je v Ameriko odpotoval že leta 1900 ter si v teh letih v Novem svetu že ustvaril trdno podlago. Svojemu svaku Jakobu, sestri Frančiški in rojaku Francu je zagotovil prvo varno zavetje ter pomoč pri vključevanju v tamkajšnjo močno delavsko skupnost. Frančiška je po dolgih tednih napora končno lahko položila malega Franca v pravo posteljo, Jakob in Franc Vehar pa sta prejela prve nasvete o delu v tamkajšnjih obratih in premogovnikih.
• Katarina Peternelj pa se je ob prihodu ločila od preostale skupine, saj je potovala pod okrilje svojega brata Johanna (Janeza) Peternelja, ki je prav tako že živel v La Sallu. Brat ji je vnaprej plačal celotno ladijsko vozovnico, s čimer ji je omogočil beg pred revščino iz rodnih Pluženj in ji pripravil varen pristanek v novem okolju.

Ko je uradnik na Ellis Islandu udaril končni pečat na njihove dokumente, so bili uradno sprejeti v Združene države Amerike. Vkrcali so se na vlak, ki jih je odpeljal stran od New Yorka, naravnost proti zahodu, v osrčje Illinoisa.

Ko je vlak s piskom ustavil na postaji in so potniki izstopili v mrzlo jesensko popoldne na obrobju Chicaga, so se njihove poti razšle proti novim domovom. Moški so kmečko orodje kmalu zamenjali za težko delo v industrijskem La Sallu, ženske pa so začele ustvarjati novo življenje. Desetmesečni Franc, ki je junaško preživel dolgo pot čez ocean, pa je postal živa vez nove generacije, ki je pognala korenine v ameriški prsti, medtem ko je spomin na rodni Otalež za vedno ostal zapisan v njihovih srcih.

---

Zgodba o Pavlu Tratniku: Kmetu z Jazen, ki ga je odnesel vihar vojne

 Zgodba o Pavlu Tratniku: Kmetu z Jazen, ki ga je odnesel vihar vojne

Idila pod pritiskom zgodovine

V odmaknjeni, s slikovitimi hribi obdani vasici Jazne na Cerkljanskem je življenje stoletja teklo v enakomernem, skoraj posvečenem ritmu narave. Tukajšnji ljudje so bili trdno vraščeni v strme bregove, njihove dlani pa vajene trdega dela na zemlji, ki je le stežka dajala vsakdanji kruh. V tem okolju se je 28. junija 1913 očetu Matiji Tratniku in materi Marijani (rojeni Mažgon) rodil sin Pavel. Odraščal je v duhu skromnosti in ljubezni do rodne grude. Kot preprost slovenski kmet, človek zemlje in trdnih načel, si je kasneje ustvaril topel dom z ženo Marijo na domačiji s hišno številko 105.

Toda zgodovinski tek slovenske Primorske v tistem obdobju ni dopuščal mirnega družinskega življenja. Po prvi svetovni vojni in podpisu Rapalske pogodbe je to območje pripadlo Kraljevini Italiji. Fašistični režim je sistematično izvajal raznarodovanje, slovenski jezik je bil izgnan iz javnega življenja, domača imena pa poitalijančena. Pavel Tratnik je bil kljub svoji globoki slovenski narodni zavesti v očeh oblasti uradno voden le kot italijanski državljan. Ta vsiljeni status je kmalu zahteval najhujši možni davek.

V primežu tuje uniforme

Ko je leta 1939 izbruhnila druga svetovna vojna in se je fašistična Italija pod vodstvom Benita Mussolinija podala v osvajalne pohode, primorski fantje niso imeli izbire. Za odklonitev vojaškega poziva sta grozila zapor in preganjanje celotne družine. Pavel je bil prisilno mobiliziran v italijansko kraljevo vojsko (Regio Esercito). Oblekli so ga v sivozeleno uniformo tuje države in ga dodelili 13. pehotnemu polku (13° Reggimento Fanteria).

Za kmeta, ki je bil dotlej navajen le vonja po pokošeni travi in obdelovanja domačih njiv, se je čez noč začel čas negotovosti, dolgih pohodov in nenehnega strahu. Pisma, ki so potovala med daljnimi bojišči oziroma garnizijami in Jaznami, so bila polna tihega hrepenenja po domu, po ženi Mariji in miru, ki je izginjal v grmenju svetovnega spopada. A najhujša preizkušnja ga je šele čakala.

Kapitulacija in pot v osrčje tretjega rajha

Prelomna jesen leta 1943 je prinesla navidezno olajšanje, ki pa se je hitro sprevrglo v pekel. Italija je 8. septembra uradno kapitulirala. Med vojaki je zavladalo kratkotrajno veselje; mislili so, da je vojne konec in da se bodo končno vrnili k svojim družinam. Vendar je bil odziv nacistične Nemčije bliskovit in neusmiljen. Nemške okupacijske enote so v operaciji Alarich razorožile sto tisoče dotedanjih zaveznikov.

Pavel Tratnik je v trenutku izgubil status navadnega vojnega ujetnika, ki bi mu po Ženevski konvenciji zagotavljal določene pravice. Nemci so te fante razglasili za italijanske vojaške internirance (italijansko Internati Militari Italiani – IMI). S tem pravnim manevrom so jih degradirali v suženjsko delovno silo za potrebe nemške vojne industrije.

Pavlu so odvzeli osebno dostojanstvo in mu dodelili identifikacijsko številko ujetnika 8955. Skupaj s tisoči sotrpinov so ga strpali v temne, zadušljive živinske vagone. Vlak groze je drvel proti severu, globoko v osrčje tretjega rajha. Pavlova končna postaja je postalo zloglasno taborišče Stalag XI B Fallingbostel v Spodnji Saksoniji.

Životarjenje za taboriščno žico in tiho slovo

Razmere v taborišču Stalag XI B so bile nečloveške. Interniranci so bili izpostavljeni kroničnemu pomanjkanju hrane, saj so prejemali le minimalne obroke vodene juhe in košček bledega kruha. Izčrpavajoče prisilno delo v mrazu in vlagi ter bivanje v prenatrpanih barakah brez osnovnih higienskih pogojev so hitro načeli Pavlovo sicer krepko kmečko zdravje. Njegovo telo, vajeno čistega hribovskega zraka, je podleglo neusmiljenemu taboriščnemu režimu. 

V zgodnji pomladi, marca 1944, je Pavel hudo zbolel. Premestili so ga v taboriščno bolnišnico (Kriegsgefangenen-Lazarett). Nemški zdravniški kartoni, polni hladne birokratske natančnosti, so zabeležili diagnozo: sum na pljučno tuberkulozo in splošno telesno oslabelost (Marasmus). Bolezen je bila močnejša od želje po vrnitvi domov. Dne 22. marca 1944 ob 1. uri zjutraj je njegovo utrujeno srce dokončno prenehalo utripati. Pavel Tratnik je umrl daleč od domačih Jazen, star komaj 30 let, sredi najlepših življenjskih moči.

Vir-Arolsen archives

Mlini vojne birokracije in večni spomin

Tudi po smrti posameznika se nacistični birokratski aparat ni ustavil. Uradniki so vestno izpolnjevali obrazce, popravili dekliški priimek njegove matere v Mažgon in kot uradni vzrok smrti navedli oslabelost srca in krvnega obtoka. Kljub temu pa so mlini vojne birokracije mleli izjemno počasi. Vrhovno poveljstvo Wehrmachta (Oberkommando der Wehrmacht) je šele januarja 1945 — skoraj deset mesecev po Pavlovi smrti — poslalo uradno obvestilo matičnemu uradu v Fallingbostlu, da se izguba življenja sploh uradno vpiše v matične knjige.

Vir-Arolsen archives

Po vojni so dokumenti Inštituta za novejšo zgodovino v Ljubljani ter raziskave taboriščnih arhivov pomagali sestaviti koščke tega tragičnega mozaika. Pavel Tratnik je bil le eden izmed tisočih slovenskih fantov, ki jih je vihar druge svetovne vojne iztrgal iz domačega okolja in jih posejal po grobiščih širom Evrope. Njegovo ime danes ostaja vklesano v spomin naroda — kot opomin na čas, ko so mali ljudje postali žrtve velikih svetovnih spopadov, in kot večni spomin na kmeta z Jazen, ki mu usoda ni dovolila, da bi ponovno dočakal pomlad na svojih rodnih hribih.

---

Mož, ki je imel »pol kile« preveč

 Mož, ki je imel »pol kile« preveč

V strmih, s soncem obsijanih in z meglo prepihanih hribih na Cerkljanskem leži vasica Lazec. Tam se življenje nikoli ni ravnalo po mestnih urah, temveč po sončnem obratu, košnji in muhastem vremenu. Kmalu po drugi svetovni vojni, ko so bile rane še sveže, pomanjkanje vsakdanji sopotnik, delo na zemlji pa trdo in neizprosno, je v teh krajih živel kmet z imenom Martin. Martin ni bil navaden hribovec. Bil je tiste sorte mož, ki so ga imeli vaščani radi, čeprav je včasih s svojimi domislicami koga malce potegnil za nos. Imel je tisti značilen, pronicljiv pogled in ustnice, ki so se ob vsaki priložnosti hitro ukrivile v pomenljiv nasmeh. Kjer je bil Martin, tam ni bilo prostora za dolgčas ali preveliko žalost. S težkim življenjem se je boril z orožjem, ki mu ga nihče ni mogel vzeti – s krepkim, včasih robatim, a vedno dobronamernim humorjem.

Nekega poznega jesenskega popoldneva pa je Martina doletela nesreča, ki je za nekaj časa utišala njegov smeh. V hlevu je poskušal sam, brez pomoči, privzdigniti ogromno, zvrhano vrečo krompirja. Ko se je s celo težo napel in zgrabil grobo platno, je v spodnjem delu trebuha nenadoma ostro rezalo. Bolečina je bila tako silovita, da mu je vzelo sapo. Izpustil je vrečo, se oprijel lesene pregrade in globoko vdihnil. Kot pravi trmasti hribovc si seveda ni hotel takoj priznati, da gre za kaj resnega. »Ah, malo me je uščipalo v križu, saj bo minilo,« je zamrmral sam sebi in si z dlanjo drgnil boleče mesto. Toda narava je imela svoje načrte. Bolečina v naslednjih dneh ni popustila; nasprotno, postajala je vse bolj topa, težka in nadležna. Vsak korak po strmih laških klancih je postal pravi križev pot. Ko je Martin ugotovil, da ne more več niti pošteno stopiti na desno nogo, ne da bi se skremžil, in ko mu je na telesu zrasla nenavadna izboklina, je sprevidel, da bo moral požreti ponos. Sklenil je, da obišče zdravnika v Idriji.

Pot iz gorskega Lazca do Idrije je bila dolga. Martin je vedel, da z vnetim pruhom ne bo mogel prehoditi cele razdalje, zato si je zadal cilj: peš mora priti vsaj do glavne ceste v dolini, kjer bo poskusil dočakati avtobus. Zgodaj zjutraj, ko se je nad hribi svalila gosta jesenska megla, je stopil čez domači prag. Naslanjal se je na močno leseno palico, z desno roko pa pritiskal na spodnji del trebuha, da bi zadržal topo zbadanje. Pot ga je vodila navzdol po strmih stezah skozi sosednjo vas Plužnje. Hodil je počasi, stiskal zobe ob vsakem neprevidnem koraku na koreninah in kamenju ter se vsake toliko ustavil, da bi zajel sapo. Vaščani Pluženj, ki so ga videli tisto jutro, so takoj opazili, da gre z njim nekaj narobe, saj je bil njegov korak nenavadno težak, obraz pa resen. A Martin se ni ustavljal; gnala ga je misel na postojanko ob glavni cesti v dolini Idrijce.

Ko se je pot iz Pluženj končno spustila v dolino, mu je prinesla veliko olajšanje topla svetloba, ki je brvele izpod nizkega stropa legendarne obcestne furmanske gostilne pri Maruškovcu. Ta hiša je bila takrat ključna točka v dolini – ne le kot zavetišče za utrujene popotnike, temveč tudi kot uradna postaja za avtobusno linijo, ki je vozila na relaciji Most na Soči–Cerkno–Idrija. Martin je s težavo prestopil prag, težka lesena vrata pa so za njim zaprla hladen piš soteske. Sedel je na kmečko klop tik ob krušni peči in zaprl oči. Gostilničar Maruškovec, ki je Martina dobro poznal, je takoj stopil do mize z glinenim vrčem v roki. »No, Martin, kaj pa je tebe tako zravnalo? Izgledaš, kot bi celo noč nosil mlin na hrbtu!« je dejal Maruškovec. Martin se je grenko nasmehnil: »Eh, Maruškovec, vrag je odnesel šalo. Nekaj me tam spodaj drži, kot bi mi v hlače zašili cel hleb sira. Avtobus za Idrijo čakam.« Gostilničar je sočutno prikimal in pred nanj postavil šilce močnega brinjevca: »Tole spij, Martin. Za pogum in za pot. Avtobus ima še nekaj postankov, preden prigrmi mimo.« Žgoča tekočina je Martinu vlila nekaj topline v premražene ude. V toplem okolju Maruškovčeve izbe si je nekoliko odpočil zdelane kosti in pomiril utrip, medtem ko je skozi okno oprezal za prihodom težkega potniškega vozila.

Ko je Martin popil brinjevec in stopil iz gostilne pri Maruškovcu, da bi na postaji počakal na avtobus iz smeri Cerknega, so bili prvi koraki spet težki. Bolečina v trebuhu je z vsakim trenutkom postajala bolj neusmiljena in čakanje na mrazu mu ni prijalo. A sreča se včasih nasmehne tistim, ki jo najbolj potrebujejo. Še preden je po voznem redu prispel pričakovani avtobus, je izza ostrega cestnega ovinka odjeknilo globoko, težko rjovenje starega motorja. Med skalami se je prikazal velik povojni kamion, zvrhano naložen s  bukovimi in smrekovimi drvami, ki so bila namenjena za idrijske peči in rudniške kotle. Voznik, neznan hribovski fantič s tistih koncev, Martina sploh ni poznal. A ko je skozi vetrobransko steklo opazil sklonjenega možakarja na avtobusni postaji, ki je vidno trpel in se z obema rokama naslanjal na leseno palico, ga je ganila čista človeška solidarnost. Močno je pritisnil na zavoro. Kamion je škripajoče obstal ob robu ceste, v oblaku prahu. Šofer je odprl težka sopotnikova vrata, se nagnil ven in zaklical skozi ropot motorja: »Oče! Kam pa jo mahate v takem stanju? Izgledate, kot bi komaj držali ravnotežje!« Martin se je naslonil na palico in zadihano odgovoril: »V Idrijo moram, k zdravniku. Avtobus čakam, a se bojim, da me bo mraz prej pobral, preden pride.« Neznani voznik ni okleval niti za sekundo. Prijazno je zamahnil z roko: »No, le stopite gor, bova že kako! Drva peljem naravnost v mesto, vas bom zapeljal točno pred zdravstveni dom, da vam ne bo treba čakati in nato pešačiti po Idriji.« Martin se je z nemalo truda povzpel na visok sedež v kabini. Stari kamion je spet zarjovel, voznik je prestavil v višjo prestavo in preostanek poti je minil v tresenju kabine ter prijetnem klepetu. Lesena fura popolnega neznanca je bila za Martina prava usoda in odrešitev; namesto čakanja na avtobus in dolge vožnje ga je kamion hitro in varno pripeljal naravnost pred idrijsko ordinacijo.

Za pot v mesto se je Martin uredil, kot se za hribovca spodobi. Obul je svoje najboljše usnjene visoke čevlje, okovane in zavezane z debelimi vezalkami, v katere je zatlačil tople, doma pletene volnene nogavice. Oblekel je praznično srajco iz grobega platna, čez njo pa obvezno nadel temen, suknen lajbič z majhnimi žepi. Njegove težke žametne hlače so držale široke usnjene naramnice. Na glavo si je poveznil svoj stari polsteni klobuk s krajci, ki ga je zvesto varoval pred hribovsko meglo in vetrom. V idrijski zdravstveni ordinaciji ga je sprejel doktor stare šole. Bil je resen mož, urejen, z natančno pristriženimi brki in okroglimi očali, ki so mu dajala videz strogega profesorja. Zdravnik je bil vajen vsega hudega, a hkrati je bil človek znanosti in uradnega protokola, ki ni preveč maral ovinkarjenja.

Martin je stopil v prostor, klobuk spoštljivo potisnil med prste in s skrušenim glasom, ki zanj ni bil običajen, potožil o svojih težavah. Zdravnik je osredotočeno posumil, za kakšno nadlogo gre. Naročil mu je, naj odloži oblačila in se uleže na pregledovalno mizo. Martin je z nerodnimi prsti najprej odpel gumbe na svojem lajbiču, odpel naramnice in si počasi slekel žametne hlače, ki so še dišale po jesenski zemlji, dokler ni ostal le v dolgi srajci. Sledil je tisti klasični, neprijetni medicinski postopek. Zdravnik je s hladnimi, strokovnimi prsti natančno potipal Martinove testise in predel okoli njih, da bi preveril, ali se je trebušna stena res vdala. Ko je končal, si je zdravnik obrisal roke, se vzravnal, si z resnim izrazom na obrazu popravil očala na nosnem klenu in z uradnim, nekoliko vzvišenim tonom razglasil diagnozo: »No, gospod Martin, stvar je popolnoma jasna. Pregled je potrdil moje domneve. Vi imate kilo.«

Martin, ki je bil sicer bister za življenjske reči, a o medicinski terminologiji ni vedel praktično ničesar, je besedo »kila« razumel povsem dobesedno. V njegovem svetu je bila kila pač merska enota za težo – kilo moke, kilo sladkorja ali kilo svinjske masti. Ker je bil prepričan, da zdravnik ocenjuje težo njegovih moških atributov oziroma nastale otekline, ga je za trenutek obšla kmečka previdnost in ponos. Pogledal je zdravnika, nato pa z povsem resnim, skoraj užaljenim obrazom odločno odvrnil: »No, lepo vas prosim, gospod dohtar... Glih cela kila pa res ne bo! Pol kile, pol kile pa mogoče res, več pa že ne dam!«

V ordinaciji je v tistem trenutku zavladala popolna tišina. Zdravnik je otrpnil z dvignjenim peresom nad kartoteko. Nekaj sekund je le nemo strmel v Martina, poskušajoč ugotoviti, ali se kmet iz njega brije norca ali pa misli resno. Ko je videl Martinov povsem preprosto-prepričljivi izraz, je zdravnik globoko vdihnil, si snel očala in si pomel oči. Spoznal je, da je prišlo do čudovitega jezikovnega nesporazuma. »Gospod Martin,« je začel zdravnik z mehkejšim, skoraj očetovskim glasom, medtem ko so se mu kotički ustnic že malce tresli, »jaz ne govorim o teži vašega premoženja tam spodaj in ne tehtamo krompirja. 'Kila' je strokovni izraz za pruh oziroma hernijo. To pomeni, da se vam je strgala trebušna stena in vam del črevesja sili ven.«

Martin se je začudeno popraskal za ušesom, nato pa se mu je na obraz končno vrnil tisti njegov stari, prepoznavni laški nasmeh. Oči so mu spet zaživele: »Aha, tako je toreje to! No, hvala bogu, gospod doktor! Ste me pa pošteno prestrašili. Sem že mislil, da bom moral s celo kilo dodatne teže nazaj domov v hrib pešačit. Že tako komaj v tiste naše strme klance lezem. Če bi imel pa tam spodaj še celo kilo viška, bi me pa ob vsakem koraku čisto naprej nagnilo, pa bi še po nosu padel!« Tokrat se zdravnik ni mogel več zadržati. Stroga zdravniška avtoriteta se je sesula v prah in ordinacijo je napolnil glasen, iskren smeh, ki je odmeval daleč na hodnik. Martin se je po pregledu vrnil domov v Lazec s potrdilom o pruhu. In čeprav je imel v žepu uradno zdravniško diagnozo, je med vaščani še dolgo krožila zgodba o tem, kako je v Idriji barantal za težo lastnih testisov. Zgodba se je ohranila kot dokaz, da sta preprosta ljudska bistrost in humor najboljše zdravilo za vsako bolezen.

---

Katastrske mape iz Franciscejskega (1822 ) in Reambulančnega (1869) katastra

  

Franciscejski kataster je vrsta davčnega popisa, ki se je v letih 1818-1828 uveljavila v habsburških dednih deželah, po reformah cesarja Franca I. Reambulančni ali obnovljeni kataster je nastal leta 1869, urejen pa je podobno kot Franciscejski kataster, vendar je usklajen z novo zemljiško knjigo.

Katastrske mape iz Franciscejskega (1822 ) in Reambulančnega (1869) katastra

Usoda družine Oblak: Od cerkljanskih hribov do begunskega taborišča

Usoda družine Oblak: Od cerkljanskih hribov do begunskega taborišča 

Zgodovina dvajsetega stoletja na Slovenskem je zgodovina tisočerih tihih, a globoko pretresljivih družinskih usod. Mednje se neizbrisno uvršča zgodba zakoncev Oblak iz okolice Cerkna. Njihova pot se je začela med strmimi primorskimi hribi. Nadaljevala se je v slovenskih rudnikih, se prelevila v kalvarijo prisilnega dela v Tretjem rajhu in zaključila v povojnem taborišču za razseljene osebe v Nemčiji. Ta pot je zrcalo časa, ki ga je zaznamovalo nasilje dveh totalitarizmov.

Korenine pod italijansko mejo (1905–1938)

Zgodba se začne na Primorskem v letih pred prvo svetovno vojno. To pokrajino je rapalska meja kmalu zatem odrezala od matičnega naroda. Prepustila jo je brutalni raznarodovalni politiki fašistične Italije. 

V Plužnjah, slikoviti vasi v današnji občini Cerkno (takrat pod goriško upravo), se je 1. aprila 1906 rodil Franc Oblak. V dokumentih je zapisan kot Franz. Osnovno šolo je obiskoval v sosednjem Otaležu. Tam je pridobil osnovno izobrazbo, ki pa je bila podvržena strogi italijanizaciji. Nedaleč stran, v hribovski vasi Jagršče, je 18. decembra 1905 luč sveta ugledala njegova bodoča žena Viktorija, rojena s priimkom Golob. V povojnih dokumentih je bila njuna šolska izobrazba opredeljena kot »jezikovna šola« (Sprachschule). 

Mlada zakonca sta si dom ustvarila v Plužnjah. Franc je obdeloval manjšo družinsko kmetijo. Strma cerkljanska zemlja in gospodarski pritisk italijanskih oblasti nista zadoščala za preživetje rastoče družine. Tukaj sta se jima rodila dva sinova: Franc mlajši (25. novembra 1932) in Jožef (15. junija 1934). Ker je kmetija dajala premalo za golo preživetje, je moral Franc poiskati kruh drugje. Pot ga je vodila čez mejo, v osrčje Kraljevine Jugoslavije. 

Kruh z devetimi skorjami: Krmelj in Senovo (1938–1941)

Avgusta 1938 je Franc Oblak našel zaposlitev v osrednji Sloveniji. Postal je rudar v Krmelju. Delal je v premogovniku, ki je bil takrat v lasti znane industrialne družine Jakil. Družina se je začasno nastanila v bližnjem kraju Planina v takratnem okraju Brežice. To je bilo obdobje kratkotrajnega miru. Najstarejši sin Franc mlajši je septembra 1939 v bližnjem Krškem začel obiskovati slovensko osnovno šolo.

Nenehno iskanje boljšega zaslužka in predvečer nove svetovne vojne sta družino septembra 1940 znova premaknila. Preselili so se na Senovo. Oče Franc je tam nadaljeval težko rudarjenje pod vodstvom tamkajšnjega upravitelja oziroma lastnika rudnika Dukića. Družina je upala na trajno varno prihodnost v rudarskih revirjih. Aprilska invazija leta 1941 in razkosanje Slovenije sta te upe v hipu razblinila.

V kolesju Tretjega rajha: Prisilno delo v Geislingenu (1941–1945)

Nacistični okupator je takoj po zasedbi Spodnje Štajerske in Posavja začel množične deportacije slovenskega prebivalstva. Junija 1941 je nemška policija očeta Franca nasilno ločila od družine. Izgnali so ga na območje Tretjega rajha. Nekaj mesecev kasneje, septembra 1941, so enako usodo doživeli žena Viktorija in oba sinova. Stara sta bila komaj devet in sedem let. 

Družina se je ponovno združila v industrializiranem mestu Geislingen an der Steige. Mesto leži v okrožju Göppingen na jugozahodu Nemčije. Tam so jih oblasti dodelile kot prisilne delavce v slovito tovarno WMF (Württembergische Metallwarenfabrik). Ta tovarna je med vojno proizvajala ključno opremo in strelivo za nemški Wehrmacht. Oče Franc in mama Viktorija sta morala opravljati izčrpavajoče delo kot pomožna delavca (Hilfsarbeiter).

Kljub statusu prisilnih izgnancev sta morala sinova Franc mlajši in Jožef obiskovati lokalno nemško osnovno šolo. Za otroka je bila to velika preizkušnja. Dopoldne sta poslušala pouk v nemščini. Zvečer sta se v skromnih bivališčih s starši pogovarjala v materni slovenščini.

Med dvema svetovoma: Življenje v taborišču Kuchen (1945–1949)

Maj 1945 je prinesel zavezniško osvoboditev, konec vojne in propad nacizma. Za družino Oblak to ni pomenilo vrnitve domov. Postali so del večmilijonske množice razseljenih oseb (Displaced Persons – DP). To so bili ljudje brez domovine, ujeti v ameriški okupacijski coni Nemčije pod okriljem mednarodnih organizacij (najprej UNRRA, kasneje IRO). 

Družino so namestili v taborišče v sosednjem mestecu Kuchen. Dobili so skromno bivališče na naslovu Lange Straße 3. V tem taboriščnem obdobju, ki je trajalo polna štiri leta, se je pokazala izjemna življenjska moč družine:

• Oče Franc ni želel biti odvisen le od taboriščne pomoči. Najprej je delal kot kmetijski delavec pri lokalnem kmetu Fritzu Eggerju. Junija 1948 pa je v taborišču odprl lastno čevljarsko delavnico. Z obrtjo je zaslužil za tiste čase solidnih 150 nemških mark (DM) mesečno.
• Starejši sin Franc mlajši je šolanje v Geislingenu uspešno zaključil marca 1947. Takoj zatem je postal ključavničarski vajenec v lokalni strojni tovarni (Maschinenfabrik Geislingen). S svojim delom je družinskemu proračunu prispeval 50 DM na mesec.
• Mlajši sin Jožef je v nemškem šolskem sistemu ostal še v prvih povojnih letih. Spomladi 1949 pa je začel pot avtomehaničnega vajenca v bližnjem podjetju Beck v kraju Salach. [

Družina je bila v tem obdobju jezikovno zelo podkovana. Starša sta tekoče govorila, brala in pisala slovensko, italijansko (zaradi mladosti na Primorskem) in nemško. Sinova sta slovenščino sicer tekoče govorila in brala. Pisala pa sta jo slabše, saj sta celotno opismenjevanje prestala v nemških šolah.

Odločna poteza: »Wegen Kommunismus« (Avgust 1949)

Ključni trenutek, ki je dokončno zapečatil usodo družine Oblak, se je zgodil 3. avgusta 1949. Tistega dne sta zakonca stopila pred uradnika zavezniške begunske komisije IRO (podpisanega kot Kyselka). Ta je vodil uradni popis in preverjal njihovo upravičenost do mednarodne pomoči pri izseljevanju (Within the Mandate).

Vprašalnik je vseboval tri usodna vprašanja, ki so določala prihodnost tisočev slovenskih beguncev:

• Uradnik: Ali se želite vrniti v svojo matično državo (Jugoslavijo)?
• Franc Oblak: Ne.
• Uradnik: Če ne, zakaj?
• Franc Oblak (lastnoročni zapis v nemščini): »Wegen Kommunismus.« (Zaradi komunizma).
• Uradnik: Ali želite trajno ostati v Nemčiji?
• Franc Oblak: Ne.

Iz tega kratkega odgovora veje neupogljivost primorskega rudarja. Franc in Viktorija sta preživela italijanski fašizem in nemški nacizem. Nista bila pripravljena svojega življenja in prihodnosti svojih sinov prepustiti novemu povojnemu komunističnemu režimu. 

Kot svojo prvo izbiro (Country of first preference) za izselitev in začetek novega življenja čez ocean je družina Oblak navedla Brazilijo. Kot rezervni načrt so lastnoročno pripisali Avstralijo.

Z uradnimi potrdili o državljanstvu in novimi osebnimi dokumenti, izdanimi v Stuttgartu s strani mednarodne begunske organizacije (IRO), se avgusta 1949 uradni dokumenti družine Oblak v Evropi zaključijo. Pred njimi je bila dolga čezoceanska pot z ladjo v neznano. S seboj so odnesli kovčke, polne spominov na cerkljanske hribe in slovenske rudnike, ter neomajno željo po svobodi