Izbrisana imena pod Bevkovim vrhom

 Izbrisana imena pod Bevkovim vrhom

Avgusta leta 1933 je fašistični režim z enim samim dekretom poskušal izbrisati stoletja slovenske identitete v hribovskih vaseh Lazec in Otalež. To je zgodba o ponosu, kljubovanju in treh ženskah, ki so kljub administrativnemu nasilju v srcu ostale zveste svojim koreninam.

---

Birokratski stroj v Gorici

Bilo je soparno, zadušljivo popoldne, 18.avgusta 1933. V elegantnih uradih goriške prefekture je vladala težka, s črnilom in voskom prepojena tišina. Skozi visoka okna je prodiral vroč primorski zrak, ki pa ni mogel pregnati hladnega, preračunljivega duha birokracije. Za masivno pisalno mizo iz temnega lesa je sedel prefekt Trotta. Z zglajenimi gibi, ki so kazali na dolgoletno uradniško rutino, je pregledoval kup listin. Zanj ti papirji niso predstavljali živih usod, temveč zgolj številke – uradne evidence pod oznakami N. 50-936 M. in N. 50-939 M.

Bilo je enajsto leto fašističnega štetja časa (Anno XI). Državni aparat pod vodstvom Benita Mussolinija je deloval kot mogočen, neoseben stroj, katerega cilj je bil jasen: popolna asimilacija obmejnega prebivalstva. Z enim samim potegom črnega nalivnega peresa in težkim udarcem uradnega pečata je prefekt Trotta tistega dne izbrisal stoletja družinske zgodovine ljudi, ki jih nikoli ni srečal in katerih trme ni razumel. Zanj so bili ti ljudje onkraj hribov le administrativna napaka, ki jo je bilo treba popraviti v skladu s kraljevim dekretom z dne 7.aprila 1927 .

Nevihta nad Idrijco

Nekaj dni kasneje je v gorskih vasicah na Cerkljanskem tista avgustovska vročina prinesla težke, grozeče oblake. Narava je napovedovala nevihto, medtem ko se je tiha, a globoka nevihta že naselila med stene tukajšnjih domov na strmih pobočjih nad reko Idrijco.

V vasi Lazec , na hišni številki 162 , razpeti visoko na grebenu, je devetindvajsetletna Marija Magajne ravno končevala popoldansko delo. Skozi nizka vrata je vstopil občinski sel. Bil je domač človek, sosed, a danes je nosil uradno uniformo, ki ga je delala tuja in oddaljena. Oči je tiščal k tlom, ko je Mariji brez besed izročil prepognjen dokument z uradnim žigom goriške prefekture. Vedel je, kaj prinaša. Vedel je, da prinaša ukaz o izbrisu.

Marija je stopila k oknu, da bi ujela tisto malo dnevne svetlobe, ki je še ostala pod težkim nebom. Ob ognjišču je sedela njena mati, prav tako Marija Magajne, vdova po Luki Obidu. Stara gospa, rojena leta 1868, je imela roke globoko preorane od trdega dela na strmih gorskih njivah, njen obraz pa je bil spokojen, prekaljen skozi desetletja skromnega življenja pod budnim očesom mogočnega Bevkovega vrha.

Mlada Marija je začela brati. Čeprav so jo v šoli prisilili, da se je naučila jezika zasedbenih oblasti, so ji uradniške fraze v ustih zvenele tuje in suho:

»Il cognome della signora Magajne Maria in Mlakas di Giovanni e di Obid Maria... è restituito, a tutti gli efeitos di lege, nella forma italiana di 'Magagna'...«

Kruta ironija potujčevanja

Ko je glas utihnil, je v izbi zavladala tišina, ki je bila težja od grmenja, ki je tedaj potrkalo na okenska stekla. Mati in hči sta nemo strmeli v papir. Njihov priimek, njihova identiteta, vez z očetom Janezom in dedi, je z enim dekretom postala Magagna. Italijanska beseda, ki v dobesednem prevodu pomeni hibo, napako ali skrito gnilobo. Ironija birokracije je bila kruta in popolna.

»Magagna ...« je prelomila tišino stara mati, njen glas pa je bil trd kot skala na teh strminah. »Tako naju bodo pisali. A papir prenese vse, Marija. Lahko preimenujejo poti, lahko prepišejo rojstne knjige v Gorici, a ne morejo spremeniti krvi, ki teče v najinih žilah, in ne zemlje, ki jo obdelujeva. Najino ime je zraslo tukaj, na teh pobočjih, in noben prefekt nima tako dolgega peresa, da bi dosegel najine korenine.«

Enaka usoda na sosednjem hribu

Le streljaj stran, v sosednji hribovski vasi Otalež, na hišni številki 248 , se je v istem zgodovinskem trenutku odvijal enak prizor. Druga Marija Magajne, triindvajset let starejša soimenjakinja, hči Antona Magajneja in Marije Simončič, je sedela na lesenem pragu svoje hiše in v rokah držala dokument s številko N. 50-939 M. Tudi njeno življenje je bilo zavezano istemu ukazovalnemu tonu, istemu datumu – 18. avgustu 1933 – in istemu podpisu uradnika Trotte.

Gledala je navzdol proti cerkvenemu zvoniku, od koder je začelo zvoniti k večerni molitvi. Zvok zvona je potoval skozi meglo in dežne kaplje vzdolž grebena pod Bevkovim vrhom, enak kot pred leti, nespremenjen in uporen. Zgodovina je hotela, da te tri ženske, povezane z istim rodom in enakim priimkom v cerkljanski okolici, postanejo del uradne statistike raznarodovanja. Postale so žrtve zakona, ki je trdil, da jim le »vrača« njihovo prvotno, domnevno italijansko obliko.

Korenine, ki jih pero ne doseže

Zvečer se je nad hribe končno zgrnila silovita ploha. Dež je spral prah s streh, poti in listja; narava se je čistila. V tistih časih, ko so te hribovske domačije v večni mrak tonile same, saj elektrike še niso poznale, je bil edini vir svetlobe plamen v ognjišču ali medel sij petrolejke. Ženski sta sedeli v poltemi izbe. Na mizi je ležal uradni dekret, tuj in osamljen, občasno srhljivo osvetljen le od bliskov, ki so švigali čez nebo in rezali temo.

»Naj pišejo v svoje uradne knjige, kar hočejo,« je tiho dejala mlada Marija in v temi odločno stisnila materino roko. »Ko bomo stopile čez prag, ko se bomo srečale s sosedi na poti in ko bomo v cerkvi tiho molile, bomo še vedno to, kar smo vedno bile. Magajne.«

Nevihta je tisto noč minila in jutro je prineslo čist gorski zrak nad cerkljanske grebene. Fašistični dekreti so ostali zaklenjeni v arhivskih mapah kot nemi pričevalci obdobja, ko so ljudem poskušali vzeti tisto najbolj osnovno – njihovo ime. A tam pod Bevkovim vrhom, v Lazcu in Otaležu, je spomin ostal živ. Imena niso bila le črke na papirju; bila so vklesana v zavest ljudi, ki so preživeli imperije, režime in njihove prefekte.

Beg v Trst in nazaj: Grenki kruh Ane Pavšič

 Primer Ane Pavšič iz Otaleža (1893)

Pri raziskovanju arhivskih virov in starega tiska pogosto naletimo na drobne, a izjemno zgovorne usode malih ljudi, ki osvetljujejo socialno stisko in migracijske tokove ob koncu 19. stoletja. Ena takšnih zgodb je bila zabeležena v tržaškem dnevniku Il Piccolo, v jutranji izdaji z dne 10. avgusta 1893. Časopis pod rubriko mestne kronike poroča o aretaciji 28-letne dninarice iz naših krajev.

Izvirni zapis v italijanščini

Celovit slovenski prevod s komentarjem

Po osmih mesecih. – Aretacija zaradi tatvine. – Včeraj zvečer, okoli 19. ure, je policijski uradnik (pisar) Tiz aretiral Anno Pausich (Ano Pavšič), hčer pokojnega Giuseppeja (Jožefa), staro 28 let, dninarico iz Otaleža pri Tolminu. Imenovana je bila pridržana na podlagi tiralice lokalnega pokrajinskega sodišča zaradi tatvine, ki jo je zagrešila v zadnjih dneh preteklega leta (decembra 1892) na škodo vdove Anne Messè. Poleg tega mora obtožena odgovarjati za prekršek kršitve odredbe o izgonu (izselitvi).

---

Beg v Trst in nazaj: Grenki kruh Ane Pavšič

Zima leta 1892 je bila na Cerkljanskem neizprosna. V Otaležu, stisnjenem med strma pobočja nad Idrijco, so bile shrambe prazne že pred božičem. Osemindvajsetletna Ana Pavšič je vedela, da doma zanjo ni prihodnosti. Kot hči pokojnega Jožefa je bila prepuščena sami sebi. Zemlja v teh hribih je rodila premalo, delo za dninarje pa je usahnilo s prvim snegom. Ko je stiska postala prehuda, se je – tako kot stotine drugih deklet s Tolminskega in Cerkljanskega – odpravila s trebuhom za kruhom proti jugu. Proti Trstu.

Trst je bil ob koncu 19. stoletja bleščeče, a neusmiljeno mesto. Pristanišče je pokalo od bogastva, ulice pa so bile polne revnih migrantov, ki so iskali kakršno koli delo. Ana je postala giornaliera – dninarica. Prilagajala se je vsakemu delu, ki se je ponudilo: prala je perilo v ledenih mestnih pralnicah, nosila težka bremena v pristanišču in čistila meščanske hiše. Plačilo je bilo borno, komaj dovolj za skodelico mineštre in vlažno ležišče v prenaseljenih kleteh mestne četrti San Giacomo.

Ko so prišli zadnji dnevi decembra, je Trst zajel oster mraz. Priložnostna dela so čez noč usahnila, lakota pa je postala neznosna. V trenutku skrajnega obupa, ko je mraz rezal do kosti in je bil želodec prazen že tretji dan, je Ana storila usodno napako. V hiši vdove Anne Messè, kjer je občasno pomagala, je izkoristila trenutek nepozornosti. Nekaj drobnih predmetov, morda kos oblačila ali srebrna žlica – malenkost, ki bi jo na tržnici lahko zamenjala za kos kruha – je izginilo v njenem predpasniku.

Vdova je izginotje takoj opazila in zadeva je romala v roke tržaškega pokrajinskega sodišča. Izdan je bil nalog za aretacijo. Ko so jo mestni stražniki prvič prijeli, so oblasti uporabile najpogostejši ukrep za revne tuji-rodne prestopnike: sfratto – izgon. Izročili so ji odredbo o izgonu (Schubpass) in jo pod stražo poslali nazaj na podeželje, v rodni Otalež.

Toda vrnitev v domovino je pomenila le ponovno soočenje z lakoto. Otalež zanjo ni imel ne dela ne usmiljenja. Premagana od revščine je Ana prekršila zakon. Peš, skrivaj, se je ponovno pretihotapila mimo straž v Trst, odločena, da si med tisoči neznanih obrazov spet poišče delo pod milim nebom.

Osem mesecev ji je uspevalo. Skrivala se je po stranskih uličicah, delala na črno in trepetala pred vsakim korakom uniformiranih mož. A Trst je bil majhen za tiste, ki so bežali pred roko pravice.

V četrtek, 9. avgusta 1893, se je dan že nagibal k večeru. Okoli sedmih popoldne, ko je poletna pripeka na tržaških ulicah končno popustila, je Ana hodila mimo ene izmed mestnih gostiln. Njen nemiren pogled je pritegnil pozornost policijskega uradnika Tiza. Tiz je bil izkušen pisar s čistim spominom za obraze z tiralic. Pristopil je, zahteval dokumente in v njenem prestrašenem pogledu takoj prepoznal iskano dninarico iz Otaleža.

Aretacija je bila hitra in tiha. Odpeljali so jo v mestne zapore, naslednje jutro pa je tržaški časnik Il Piccolo v rubriki Mestna kronika pod naslovom »Po osmih mesecih« objavil kratko vest o usodi dekleta iz Tolminskega okrožja. Ana Pavšič ni morala odgovarjati le za staro decembrsko tatvino, temveč tudi za kljubovanje cesarskemu ukrepu izgnanstva. Njena pot iskanja boljšega življenja se je tistega večera dokončno zaprla za težkimi vrati tržaške sodne palače.

Otalež 1940: Zgodba Ane Žele

 Otalež 1940: Zgodba Ane Žele

Bilo je sredi septembra leta 1940, ko je mlada Ana Žele prvič stopila z voza na prašno vaško pot v Otaležu. V rokah je stiskala majhno usnjeno torbo z babiškimi pripomočki, v prsih pa tesnobo pred neznanim. Primorska je takrat dihala pod težkim škornjem fašistične Italije. Imena ljudi in uradne nazive so sistematično spreminjali, kraji pa so dobili tuje zvoke – Cerkno je postalo Circhina, njen novi dom Otalež pa Ottales. A ljudje pod hribi so ostali isti: trmasti, ponosni in prestrašeni pred vojno, ki je že divjala drugod po Evropi.

Ana je bila nastavljena kot ostetrica interinale – začasna vaška babica. Za enaindvajsetletno dekle iz mesta je bil prihod v odmaknjene hribovite zaselke velik preizkus. Prevozno sredstvo so bile lastne noge ali pa leseni lojtrniki, s kakršnimi so domači fantje še malo prej ponosno odhajali na nabor v Gorico.

Zima tistega leta je bila neizprosna. Sneg je zametal grape in dostikrat je morala Ana sredi gluhe noči, ko je na okno njene izbe potrkal preplašen bodoči oče, gaziti do pasu v klanec, svetila pa si je le z majhno petrolejko. Luč v temi je postala njen zaščitni znak. Ko so domačini v daljavi med zasneženimi drevesi zagledali tisto drobno, premikajočo se lučko, so vedeli, da prihaja pomoč.

V tistem enem letu je Ana v Otaležu in okoliških kmetijah na svet pospremila na desetine otrok. Vsak jok novorojenčka v izbi, kjer je dišalo po kmečki peči in zeliščnem čaju, je prinašal upanje tja, kjer je vladalo pomanjkanje. Naučila se je lokalnega narečja, se povezala z materami in kljub mladosti postala ena najbolj spoštovanih oseb v vasi. Delo je opravljala, kot so kasneje zapisali v uradne akte, in modo lodevole – na hvale vreden, vzoren način.

Oktobra 1941, ko so se pritiski vojne in okupacije še zaostrili, se je Ana odločila za odhod. Podala je prostovoljno odpoved, saj so jo družinske vezi in nemirni časi klicali drugam. Slovo od Otaleža je bilo grenko-sladko, saj je v teh odmaknjenih hribih pustila del svojega srca, hvaležni domačini pa spomin na pogumno mladenko, ki jim je v najtemnejših časih prinašala luč in novo življenje.

Gostilna in trgovina pri Maruškovcu

Zgodba o Maruškovčevi gostilni in trgovini

Pod strmimi pobočji Cerkljanskega hribovja, tam, kjer se dolina Idrijce zoži in narava pokaže svoj divji, a slikoviti obraz, leži vas Plužnje. Popotnik, ki danes drvi po  asfaltirani cesti med Idrijo in Cerknim, si le stežka predstavlja, kako živo, utripajoče in hkrati politično napeto je bilo to območje pred dobrim stoletjem. Dragoceno okno v tisti čas nam odpirata dve ohranjeni fotografski razglednici, ki kot nemi priči časa pripovedujeta zgodbo o domačiji Maruškovec (ali po domače pri Maruškavcu) – osrednjem stičišču vaškega življenja, gospodarstva in družabnosti.

Središče sveta pod Pluženjsko goro

Plužnje med starejša naselja na tem območju, saj pisni viri že iz daljnega leta 1377, ko se omenja prvih osem domačij. Stoletja so tekla v ritmu trdega kmečkega dela, živinoreje in sadjarstva. Ker pa so bile hiše zgrajene tesno skupaj, strehe pa prekrite s slamnato kritino, so vas pogosto pustošili uničujoči požari. Strah pred ognjenimi zublji je domačine povezal do te mere, da so že leta 1909 ustanovili , kar je bil za tiste čase in tako odmaknjene kraje izjemen napredek.

A če je bilo gasilsko društvo steber varnosti, je bila Maruškovčeva domačija srce in duša Pluženj. Bila je več kot le stavba; bila je prostor, kjer se je prepletal vsakdan malega človeka. Pod eno streho so lastniki združili gostilno, trgovino z mešanim blagom in odkupom lokalnih pridelkov. Tu je dišalo po sveže mleti kavi, petroleju, tobaku in usnju, iz gostilniške sobe pa se je razlegala domača beseda, prekinjena s smehom, kupčijami in včasih skrbmi zaradi slabe letine.

Avtor- Mlakar, Štefan (1930-1940). Gostilna pri Maruškovcu

Čas klobukov, koles in prve motorizacije

Prva razglednica nas popelje na sam začetek 20. stoletja. Na makadamskem dvorišču pred mogočno enonadstropno hišo s svetlim ometom vlada praznično vzdušje. Pred objektivom fotografa se je zbrala množica domačinov in obiskovalcev. Moški v elegantnih oblekah in z nepogrešljivimi klobuki na glavah ponosno stojijo ob svojih kolesih. Kolo je takrat predstavljalo simbol svobode, napredka in meščanskega prestiža; kolesarski izleti iz bližnjih trgov so bili priljubljena oblika nedeljskega kratkočasenja. Ženske v dolgih krilih in otroci radovedno opazujejo nenavaden dogodek – obisk fotografa, ki bo ta trenutek ujel v večnost.

Druga razglednica, opremljena z rokopisno letnico 1928, pa nam razkriva, kako hitro se je svet spreminjal. Na levi strani dvorišča poleg tradicionalne konjske vprege z leseno kletko stoji eden zgodnjih modelov avtomobila. Prizor je simboličen prikaz prehodnega obdobja, ko os hrupni motorji začeli izrivati rezgetanje konj, Maruškovčeva gostilna pa je ostajala obvezna postojanka tako za stare furmane kot za moderne voznike, ki so potrebovali počitek na zahtevni poti skozi hribovje.

Grenki priokus rapalske meje

Podrobnejši pogled na razglednico iz leta 1928 pa razkrije še eno, precej bolj mračno plat tiste dobe. Nad vhodom v stavbo je natisnjen dvojezični napis: »Plusne – Trattoria – Negozio Maruskovec / Plužne Gostilna Trgovina Maruškovec«. Po koncu prve svetovne vojne in podpisu Rapalske pogodbe leta 1920 je usoda kruto zarezala v življenje ljudi na Primorskem in Cerkljanskem. Celotno območje je pripadlo Kraljevini Italiji.

Fašistični režim je kmalu začel izvajati agresivno politiko raznarodovanja in potujčevanja. Slovenska imena so bila prepovedana, kraji so dobili popačene italijanske različice (tako so Plužnje postale Plusne), slovenščina pa je bila izgnana iz javnega življenja in šol. Celotna birokracija, napisi na trgovinah in uradni dokumenti so morali biti na prvem mestu izpisani v jeziku okupatorja.

V teh težkih časih so imele podeželske trgovine in gostilne, kot je bila Maruškovčeva, neprecenljiv pomen. Kljub stalnemu nadzoru italijanskih oblasti in financarjev so ti prostori ostajali varna zavetja, kjer se je med domačini še vedno šepetalo in pelo v maternem jeziku. Trgovina je oskrbovala odmaknjene hribovske kmetije z nujnimi življenjskimi potrebščinami – od soli in sladkorja do orodja – ter tako omogočala preživetje lokalnega prebivalstva pod tujim pritiskom.

Dediščina, zapisana v spominu

Čas je prinesel nove spremembe, meje so padle, stari obrazi z razglednic so odšli, a spomin na utrip pred Maruškovčevo gostilno ostaja živ. Danes ti dve razglednici,nista le estetski opomin na preteklost. Sta zgodovinski dokument o trdoživosti cerkljanskih ljudi, o napredku, ki je prodiral v hribovske vasice, in o toplini domačega ognjišča, ki je popotnikom nudilo zavetje ne glede na to, katera oblast je tisti trenutek krojila usodo teh krajev.

---

Zamolčani greh pod otaležkim zvonikom

 Zamolčani greh pod otaležkim zvonikom

V hribovskih vaseh, kjer so poti strme in je bilo vsakdanje življenje nekdaj močno vpeto v neizprosen ritem cerkvenega zvona, je ljudski spomin izjemno dolg. V Otaležu se je skozi generacije ohranilo dragoceno ustno izročilo, ki skozi usodo posameznikov slika celotno podobo nekega preteklega časa. To je bilo obdobje, ko je imela cerkvena oblast v rokah ključe do družabnega življenja mladih in je s trdo roko bdela nad vsakim njihovim korakom, hkrati pa je za težkimi, zaprtimi vrati župnišča prihajalo do zlorabe moči, človeških slabosti in zamolčanih krivic.

Med predvojnimi vaščani je dolga desetletja slovelo dekle, ki je v mladosti služilo pri eni premožnejših domačij v vasi. Starejši ljudje so jo pomnili kot pravo krasotico, polno mladostnega veselja, vedrine in neizmerne želje po plesu ter druženju z vrstniki. V tistih časih pa nedeljska zabava ni bila samoumevna pravica, temveč velik privilegij, ki ga je morala predhodno odobriti uradna cerkvena avtoriteta. Da bi mladina sploh smela pripraviti tradicionalni popoldanski ples, je moralo prav to dekle osebno ponj v župnišče k domačemu župniku, ki je veljal za strogega varuha vaške morale.

Nihče v vasi ni pričakoval, da se bo obisk, namenjen zgolj nedolžni prošnji za kanček mladostne sprostitve, sprevrgel v dramo, katere odmevi bodo zaznamovali več desetletij lokalne zgodovine. Ko je dekle stopilo v župnikovo sobo, je duhovnik izkoristil svoj nedotakljivi položaj moči, zaklenil težka lesena vrata in jo začel nespodobno otipavati. Vendar je naletel na nepričakovan in odločen odpor. Ponosno dekle ga je v navalu ogorčenja in samoobrambe udarilo s krepko klofuto, njen prestrašeni krik na pomoč pa je v trenutku prekinil grobno tišino župnišča.

Vpitje je v sosednjih prostorih slišala župnikova sestra, ki je tam službovala kot kuharica. Ker je dobro vedela, kaj se dogaja za zaprtimi vrati, je nemudoma reagirala, pritekla z rezervnim ključem, odklenila sobo in dekle rešila iz izjemno neprijetnega položaja.

Maščevanje in absolutni cerkveni nadzor sta sledila še isto popoldne. Ples se je v vasi sicer začel, a ko je zazvonilo k večerni molitvi, k Ave Mariji, se je med presenečene  mlade pomešala župnikova sestra. V rokah je nosila uradno pismo – župnikovo pisno prepoved, ki je takoj, brez pojasnil in nepreklicno končala vsakršno nadaljnje vaško veselje.

Zamerljivost tega duhovnika pa je bila dolgotrajna in je  segala daleč preko meja tistega nedeljskega popoldneva. Desetletja kasneje, ko je bil že v globoki jeseni svojega življenja in je v Otaležu obhajal svojo slovesno zlato mašo, je bil spomin na davno mladostno zavrnitev v njem še vedno povsem živ. Med uradnim delom slovesnosti, ko se je pred cerkvijo rokoval z zbranimi vaščani in ponosno prejemal njihove čestitke, je stopil neposredno pred žensko, ki ga je nekoč v župnišču upravičeno zavrnila. Pred očmi celotne javnosti jo je namerno in hladno spregledal. Vsem ostalim okoli nje je ponudil roko, njej pa ne, s čimer je jasno pokazal, da osebni ponos in globoke zamere niso zbledeli niti po pol stoletja opravljanja duhovniške službe.

Ta otaleška pripoved, iztrgana iz pozabe skozi spomine tistih, ki so še ujeli odmev župnikove zlate maše, zgovorno priča o tem, da človeška narava ne pozna stanovskih izjem. Medtem ko so s prižnice glasno zahtevali brezpogojno moralno čistost in greh strogo preganjali, so se za zidovi župnišč odvijale tihe drame, ki so usodno krojile življenja malih ljudi. Zgodba tako ostaja dragocen in opominjajoč dokument lokalne zgodovine, ki poudarja, kako pomembno je ohraniti resnico o preteklosti skupnosti, pa naj bo ta še tako oporečna.

Med praznikom vere in pritiski fašizma

 Med praznikom vere in pritiski fašizma

Bilo je poletje leta 1937, ko je v hribovite vasi pod Bevkovim vrhom zavel duh nenavadne slovesnosti. Tistega avgusta je narava že kazala prve znake zrele jeseni, kmečke roke v Otaležu in okoliških zaselkih pa so se za trenutek spočile od trdega dela. Razlog za vznemirjenje je bil velik: v osrčje teh krajev je prihajal sam goriški princ nadškof, monsignor Carlo Margotti.

Za takratne prebivalce, ki so živeli pod strogim očesom italijanske fašistične oblasti, je bil obisk visokega cerkvenega dostojanstvenika več kot le verski obred. Pomenil je potrditev njihove skupnosti, njihove tradicije in vere, ki jih je skozi stoletja ohranjala na teh strminah.

Vsakdan v vaseh pod Bevkovim vrhom

Da bi v celoti razumeli pomen tega dne, se je treba ozreti v vsakdanje življenje ljudi tistega časa. Življenje v Otaležu in sosednjih vaseh, ki se ugnezdene pod mogočnim, 1051 metrov visokim Bevkovim vrhom raztezajo po strmih pobočjih – v Lazcu, Plužnjah in Jaznah –, je bilo prepleteno z neizprosnim bojem za preživetje in politično napetostjo. Ta prostrana hribovita pokrajina, kjer samotne kmetije kljubujejo strminam, je določala neizprosen ritem kmečkega vsakdana.

Posebno mesto v tej geografski in duhovni razporeditvi so imele Masore. Za razliko od drugih vasi, ki so ležale na otaleški strani pod grebenom Bevkovega vrha, so se Masore razprostirale na strmih, samotnih pobočjih na drugi strani reke Idrijce. Kljub temu da jih je globoka rečna struga fizično ločevala od preostalega dela župnije, so bili tamkajšnji ljudje trdno povezani z otaleško cerkvijo. Premagovanje poti čez majave mostove nad reko in navzgor v hrib je bilo del njihovega vsakdana, ko so se odpravljali k maši ali po opravkih.

To je bilo obdobje med obema vojnama, ko je bila celotna pokrajina pod italijansko zasedbo. Domačini so se soočali s pritiski fašističnega režima, ki je načrtno izvajal poitalijančevanje. Slovenska beseda je bila v šolah in javnih uradih strogo prepovedana, prebivalci pa nenehno pod nadzorom. V takšnih razmerah je bila Cerkev eno redkih zatočišč, kjer sta se ohranjala domača beseda in duh skupnosti, čeprav je morala tudi cerkvene hierarhija uradno sodelovati z oblastmi.

Vsakdan hribovskega človeka pa je določalo predvsem delo na strmih tleh. Kmetije so bile večinoma samooskrbne. Življenje je teklo v ritmu letnih časov: spomladi in poleti košnja strmih senožeti na pobočjih Bevkovega vrha in nad kanjonom Idrijce, kjer je bilo treba vsako bilko trave obrniti ročno, oskrba živine v hlevih, obdelovanje majhnih terasastih njiv z ržjo, krompirjem in repo ter sečnja v gozdovih. Ženske so skrbele za dom, otroke in predenje, moški pa so pogosto odhajali na sezonsko delo drugam, da so zaslužili kakšno liro za plačilo visokih davkov. Kljub revščini in težkemu garanju pa sta med ljudmi vladala globoka solidarnost in med sosedska pomoč.

Prihod italijanskega nadškofa in zapleteni odnosi

Prihod Carla Margottija v te kraje je med verniki in domačo duhovščino vzbujal mešane občutke. Margotti je bil namreč prvi italijanski nadškof na goriškem prestolu po dolgem nizu slovenskih predhodnikov, vključno z narodno zavednim Frančiškom Borgio Sedejem, ki so ga fašistične oblasti prisilile k odstopu. Kot odločen italijanski domoljub je Margotti ob prevzemu nadškofije sprva podpiral uradno politiko režima in si prizadeval za omejevanje slovenske besede pri bogoslužju, kar je med slovenskimi verniki in Primorci povzročilo globoko nezaupanje.

Vendar pa je bil nadškof Margotti hkrati človek izjemne verske gorečnosti in zavezanosti svojemu pastirskemu poslanstvu. Čeprav je bil v nenehnem konfliktu z narodnimi interesi domačinov, je bil pripravljen osebno obiskati najbolj odročne in strme kotičke svoje škofije, da bi se srečal z vernim ljudstvom. Njegov odnos do Slovencev je bil tako zaznamovan z dvojem: po eni strani je sledil asimilacijskim pritiskom Rima, po drugi strani pa je globoko spoštoval neupogljivo vero cerkljanskih hribovcev ter kot visok cerkveni dostojanstvenik vodil celo velika slovenska romanja.

Sprejem pred župnijskim pragom

In vendar praznično vzdušje tiste avgustovske nedelje ni moglo povsem prekriti napete politične realnosti. Svečana birma je namreč potekala pod budnim očesom italijanskih orožnikov. Njihova prisotnost je bila nenehna grožnja, saj je orožniška stavba stala tik zraven otaleške šole – dveh ključnih stebrov fašističnega nadzora in asimilacije v vasi. Uniformirane postave, ki so pozorno spremljale vsak korak zbrane množice, so domačine opominjale, da sta javno zbiranje in uporaba domače besede vedno na robu kaznivega.

Kljub temu strahu so se poti, ki povezujejo raztresene domove in samotne gorske kmetije teh vasi pod Bevkovim vrhom, tisto nedeljo, 22. avgusta, spremenile v žive reke. Verniki iz vseh okoliških vasi – pa tudi tisti iz oddaljenih Masor, ki so morali prečkati reko Idrijco in se povzpeti v hrib – so se v svojih najboljših prazničnih oblačilih začeli zgrinjati proti središču Otaleža. Mnogi med njimi so ponošene čevlje obuli šele tik pred vasjo, da jih ne bi uničili na strmih, kamnitih poteh.

Na vhodu v vas je vladalo slovesno tiho pričakovanje. Na čelu zbrane množice je stal domači župnik Anton Krapež. Bil je mož, ki je s svojimi verniki delil vsakodnevni kruh, skrbi in tihi odpor ter z modrostjo krmaril med pritiski italijanskih oblasti in ohranitvijo narodne identitete. Ko se je prašni cesti končno približala visoka gostujoča delegacija, v kateri je bil poleg nadškofa Margottija tudi njegov osebni tajnik, je v množici završalo. Župnik Krapež je z dostojanstvom in spoštovanjem, a hkrati s ponosom pastirja, ki pozna vsako težavo svojih ljudi, izrekel dobrodošlico visokemu gostu. Monsignor Margotti je bil ganjen nad množico, ki se je zbrala v tako velikem številu – hribi so tisti dan odmevali od petja in molitve.

Anton Krapež s šolsko mladino. Župnik v Otaležu v letih 1928-1939(slika iz knjige Otalež skoraj tisoč let znano naselje na sončni strani Alp, med Primorsko, Notranjsko in Kranjsko)

Pod oboki svete Katarine

Procesija se je nato pomaknila proti župnijski cerkvi sv. Katarine, ki že od prve polovice 19. stoletja ponosno stoji na razglednem vzhodnem robu vasi. Ta mogočna stavba, posvečena sveti Katarini Aleksandrijski, je bila tisti dan okrašen božji hram, napolnjen z vonjem po kadilu in svežem cvetju, ki so ga dekleta nabrala na okoliških travnikih pod visokimi vršaci. Po ljudskem izročilu je cerkev v teh hribih tako prostrana zato, ker so njene mere ob gradnji določili kar tako, da so prosili vse župljane, naj se zberejo skupaj z mašnimi koši vred – in tisto nedeljo leta 1937 je bila znova polna do zadnjega kotička.

Nadškof se je najprej posvetil pregledu duhovnega stanja župnije. V pogovoru z župnikom Krapežem je preučil cerkvene knjige, se pozanimal o življenju ljudi, njihovem gmotnem stanju in težavah ter izrazil globoko občudovanje nad močno in neupogljivo vernostjo cerkljanskih hribovcev, ki je niso mogle zlomiti nobene politične preizkušnje.

Zakrament svetega Duha za otroke hribov

Osrednji in najbolj čustven del pastoralnega obiska pa je bila podelitev zakramenta svete birme. Pred oltar svete Katarine so stopili birmanci – dekleta v preprostih, a skrbno zlikanih belih oblekah in fantje z resnimi obrazi v svojih edinih prazničnih oblekah. Bili so otroci iz Otaleža ter sosednjih vasi Lazec, Plužnje, Jazne in Masore.

Za te otroke, ki so odraščali v trdih hribovskih razmerah in katerih roke so že od malih nog pomagale pri kmečkih opravilih, je bil dotik nadškofove roke in maziljenje s krizmo trenutek, ki se jim je neizbrisno vtisnil v spomin za vse življenje. Z njim so prejeli moč, da ostanejo zvesti krščanskim vrednotam in tradiciji svojih prednikov, kar je v tistih negotovih predvojnih letih imelo še posebej globok pomen.

Slovo in dediščina spomina

Ko so se dopoldanske sence začele krajšati, je bil čas za slovo. Nadškof Carlo Margotti se je poslovil od domačega župnika Antona Krapeža in vernikov ter se z delegacijo odpravil nazaj proti goriški nadškofijski kuriji. Ljudje so se vrnili k svojim domovom na samotnih gorskih kmetijah, prebivalci Masor pa so se znova spustili v dolino proti svoji strani Idrijce, mimo tihih orožnikov, ki so še naprej nadzorovali vaški vsakdan. Vsi so odhajali k vsakdanjim skrbem in večerni molitvi pod tiho kuliso Bevkovega vrha, a z občutkom, da v svojem tihem odporu in veri niso sami.

V Otaležu pa je ostal mir. In ostal je ponos. Dogodek je bil tako pomemben, da je že naslednji dan, 24. avgusta 1937, o njem poročal tržaški časopis Il Piccolo v svoji večerni izdaji. 

Ta majhen časopisni izrezek, ki je preživel desetletja, danes služi kot neprecenljiv zgodovinski dokument – pričevanje o dnevu, ko sta se praznik in trda realnost vsakdana vasi pod Bevkovim vrhom povezala v eno samo, ponosno zgodbo.