Med praznikom vere in pritiski fašizma

 Med praznikom vere in pritiski fašizma

Bilo je poletje leta 1937, ko je v hribovite vasi pod Bevkovim vrhom zavel duh nenavadne slovesnosti. Tistega avgusta je narava že kazala prve znake zrele jeseni, kmečke roke v Otaležu in okoliških zaselkih pa so se za trenutek spočile od trdega dela. Razlog za vznemirjenje je bil velik: v osrčje teh krajev je prihajal sam goriški princ nadškof, monsignor Carlo Margotti.

Za takratne prebivalce, ki so živeli pod strogim očesom italijanske fašistične oblasti, je bil obisk visokega cerkvenega dostojanstvenika več kot le verski obred. Pomenil je potrditev njihove skupnosti, njihove tradicije in vere, ki jih je skozi stoletja ohranjala na teh strminah.

Vsakdan v vaseh pod Bevkovim vrhom

Da bi v celoti razumeli pomen tega dne, se je treba ozreti v vsakdanje življenje ljudi tistega časa. Življenje v Otaležu in sosednjih vaseh, ki se ugnezdene pod mogočnim, 1051 metrov visokim Bevkovim vrhom raztezajo po strmih pobočjih – v Lazcu, Plužnjah in Jaznah –, je bilo prepleteno z neizprosnim bojem za preživetje in politično napetostjo. Ta prostrana hribovita pokrajina, kjer samotne kmetije kljubujejo strminam, je določala neizprosen ritem kmečkega vsakdana.

Posebno mesto v tej geografski in duhovni razporeditvi so imele Masore. Za razliko od drugih vasi, ki so ležale na otaleški strani pod grebenom Bevkovega vrha, so se Masore razprostirale na strmih, samotnih pobočjih na drugi strani reke Idrijce. Kljub temu da jih je globoka rečna struga fizično ločevala od preostalega dela župnije, so bili tamkajšnji ljudje trdno povezani z otaleško cerkvijo. Premagovanje poti čez majave mostove nad reko in navzgor v hrib je bilo del njihovega vsakdana, ko so se odpravljali k maši ali po opravkih.

To je bilo obdobje med obema vojnama, ko je bila celotna pokrajina pod italijansko zasedbo. Domačini so se soočali s pritiski fašističnega režima, ki je načrtno izvajal poitalijančevanje. Slovenska beseda je bila v šolah in javnih uradih strogo prepovedana, prebivalci pa nenehno pod nadzorom. V takšnih razmerah je bila Cerkev eno redkih zatočišč, kjer sta se ohranjala domača beseda in duh skupnosti, čeprav je morala tudi cerkvene hierarhija uradno sodelovati z oblastmi.

Vsakdan hribovskega človeka pa je določalo predvsem delo na strmih tleh. Kmetije so bile večinoma samooskrbne. Življenje je teklo v ritmu letnih časov: spomladi in poleti košnja strmih senožeti na pobočjih Bevkovega vrha in nad kanjonom Idrijce, kjer je bilo treba vsako bilko trave obrniti ročno, oskrba živine v hlevih, obdelovanje majhnih terasastih njiv z ržjo, krompirjem in repo ter sečnja v gozdovih. Ženske so skrbele za dom, otroke in predenje, moški pa so pogosto odhajali na sezonsko delo drugam, da so zaslužili kakšno liro za plačilo visokih davkov. Kljub revščini in težkemu garanju pa sta med ljudmi vladala globoka solidarnost in med sosedska pomoč.

Prihod italijanskega nadškofa in zapleteni odnosi

Prihod Carla Margottija v te kraje je med verniki in domačo duhovščino vzbujal mešane občutke. Margotti je bil namreč prvi italijanski nadškof na goriškem prestolu po dolgem nizu slovenskih predhodnikov, vključno z narodno zavednim Frančiškom Borgio Sedejem, ki so ga fašistične oblasti prisilile k odstopu. Kot odločen italijanski domoljub je Margotti ob prevzemu nadškofije sprva podpiral uradno politiko režima in si prizadeval za omejevanje slovenske besede pri bogoslužju, kar je med slovenskimi verniki in Primorci povzročilo globoko nezaupanje.

Vendar pa je bil nadškof Margotti hkrati človek izjemne verske gorečnosti in zavezanosti svojemu pastirskemu poslanstvu. Čeprav je bil v nenehnem konfliktu z narodnimi interesi domačinov, je bil pripravljen osebno obiskati najbolj odročne in strme kotičke svoje škofije, da bi se srečal z vernim ljudstvom. Njegov odnos do Slovencev je bil tako zaznamovan z dvojem: po eni strani je sledil asimilacijskim pritiskom Rima, po drugi strani pa je globoko spoštoval neupogljivo vero cerkljanskih hribovcev ter kot visok cerkveni dostojanstvenik vodil celo velika slovenska romanja.

Sprejem pred župnijskim pragom

In vendar praznično vzdušje tiste avgustovske nedelje ni moglo povsem prekriti napete politične realnosti. Svečana birma je namreč potekala pod budnim očesom italijanskih orožnikov. Njihova prisotnost je bila nenehna grožnja, saj je orožniška stavba stala tik zraven otaleške šole – dveh ključnih stebrov fašističnega nadzora in asimilacije v vasi. Uniformirane postave, ki so pozorno spremljale vsak korak zbrane množice, so domačine opominjale, da sta javno zbiranje in uporaba domače besede vedno na robu kaznivega.

Kljub temu strahu so se poti, ki povezujejo raztresene domove in samotne gorske kmetije teh vasi pod Bevkovim vrhom, tisto nedeljo, 22. avgusta, spremenile v žive reke. Verniki iz vseh okoliških vasi – pa tudi tisti iz oddaljenih Masor, ki so morali prečkati reko Idrijco in se povzpeti v hrib – so se v svojih najboljših prazničnih oblačilih začeli zgrinjati proti središču Otaleža. Mnogi med njimi so ponošene čevlje obuli šele tik pred vasjo, da jih ne bi uničili na strmih, kamnitih poteh.

Na vhodu v vas je vladalo slovesno tiho pričakovanje. Na čelu zbrane množice je stal domači župnik Anton Krapež. Bil je mož, ki je s svojimi verniki delil vsakodnevni kruh, skrbi in tihi odpor ter z modrostjo krmaril med pritiski italijanskih oblasti in ohranitvijo narodne identitete. Ko se je prašni cesti končno približala visoka gostujoča delegacija, v kateri je bil poleg nadškofa Margottija tudi njegov osebni tajnik, je v množici završalo. Župnik Krapež je z dostojanstvom in spoštovanjem, a hkrati s ponosom pastirja, ki pozna vsako težavo svojih ljudi, izrekel dobrodošlico visokemu gostu. Monsignor Margotti je bil ganjen nad množico, ki se je zbrala v tako velikem številu – hribi so tisti dan odmevali od petja in molitve.

Anton Krapež s šolsko mladino. Župnik v Otaležu v letih 1928-1939(slika iz knjige Otalež skoraj tisoč let znano naselje na sončni strani Alp, med Primorsko, Notranjsko in Kranjsko)

Pod oboki svete Katarine

Procesija se je nato pomaknila proti župnijski cerkvi sv. Katarine, ki že od prve polovice 19. stoletja ponosno stoji na razglednem vzhodnem robu vasi. Ta mogočna stavba, posvečena sveti Katarini Aleksandrijski, je bila tisti dan okrašen božji hram, napolnjen z vonjem po kadilu in svežem cvetju, ki so ga dekleta nabrala na okoliških travnikih pod visokimi vršaci. Po ljudskem izročilu je cerkev v teh hribih tako prostrana zato, ker so njene mere ob gradnji določili kar tako, da so prosili vse župljane, naj se zberejo skupaj z mašnimi koši vred – in tisto nedeljo leta 1937 je bila znova polna do zadnjega kotička.

Nadškof se je najprej posvetil pregledu duhovnega stanja župnije. V pogovoru z župnikom Krapežem je preučil cerkvene knjige, se pozanimal o življenju ljudi, njihovem gmotnem stanju in težavah ter izrazil globoko občudovanje nad močno in neupogljivo vernostjo cerkljanskih hribovcev, ki je niso mogle zlomiti nobene politične preizkušnje.

Zakrament svetega Duha za otroke hribov

Osrednji in najbolj čustven del pastoralnega obiska pa je bila podelitev zakramenta svete birme. Pred oltar svete Katarine so stopili birmanci – dekleta v preprostih, a skrbno zlikanih belih oblekah in fantje z resnimi obrazi v svojih edinih prazničnih oblekah. Bili so otroci iz Otaleža ter sosednjih vasi Lazec, Plužnje, Jazne in Masore.

Za te otroke, ki so odraščali v trdih hribovskih razmerah in katerih roke so že od malih nog pomagale pri kmečkih opravilih, je bil dotik nadškofove roke in maziljenje s krizmo trenutek, ki se jim je neizbrisno vtisnil v spomin za vse življenje. Z njim so prejeli moč, da ostanejo zvesti krščanskim vrednotam in tradiciji svojih prednikov, kar je v tistih negotovih predvojnih letih imelo še posebej globok pomen.

Slovo in dediščina spomina

Ko so se dopoldanske sence začele krajšati, je bil čas za slovo. Nadškof Carlo Margotti se je poslovil od domačega župnika Antona Krapeža in vernikov ter se z delegacijo odpravil nazaj proti goriški nadškofijski kuriji. Ljudje so se vrnili k svojim domovom na samotnih gorskih kmetijah, prebivalci Masor pa so se znova spustili v dolino proti svoji strani Idrijce, mimo tihih orožnikov, ki so še naprej nadzorovali vaški vsakdan. Vsi so odhajali k vsakdanjim skrbem in večerni molitvi pod tiho kuliso Bevkovega vrha, a z občutkom, da v svojem tihem odporu in veri niso sami.

V Otaležu pa je ostal mir. In ostal je ponos. Dogodek je bil tako pomemben, da je že naslednji dan, 24. avgusta 1937, o njem poročal tržaški časopis Il Piccolo v svoji večerni izdaji. 

Ta majhen časopisni izrezek, ki je preživel desetletja, danes služi kot neprecenljiv zgodovinski dokument – pričevanje o dnevu, ko sta se praznik in trda realnost vsakdana vasi pod Bevkovim vrhom povezala v eno samo, ponosno zgodbo.

Na uo’rhu, na lípmu kráju

 Na uo’rhu, na lípmu kráju

Na uo’rhu, na lípmu kráju,
ta naša uás u hríč stají.
Pad Pluženjska hara, kuoder sunce pasíje,
se laški huouor skuz hrape razlije.

Lázec predragi, ti ponos horá,
kjer trduo se diela za kos kruhá.
Haspadár tu ahta na tej strmín,
de zemle pa skála ne hriésta u hrapo,
pa Idrc dal u Tmin.

Har na tiem hríču svet Jurij stají,
skuz hotska uokna u dalína strmí.
Pahled mu nese na Julijce bíle,
de b' sunčni žarki bajte pahriéle.

Ko uiečer se spastí, pa diela uieč ni,
ta laški pub pa u uás že hti.
Stari meh na hlas zapáje,
de uodmeva deleč uakúl –
da Cirkna mpa dal da Idrje.

Búh várvaj uás, dom naš u horáh,
kuoder stara viera stají u usak korák.
Dúker nad nami ta luč še harí,
lahk usak Laščan hvišnu zdrží!

Iz idrijsko-cerkljanskih hribov v ameriški La Salle

Iz idrijsko-cerkljanskih hribov v ameriški La Salle– iskanje boljšega jutra v Illinoisu

Slovo od domače grude 

Jeseni leta 1906 je v idrijsko-cerkljanskih hribih že dišalo po prihajajoči zimi. Za prebivalce strmih vasi, obdelovalnih le z roko, kot sta Otalež in Plužnje, je bilo preživetje na skromnih kmetijah vsako leto težje. Agrarna kriza, pomanjkanje zemlje in želja po boljšem jutru so marsikaterega mladega človeka prisilili, da je pogled usmeril čez ocean, proti daljni Ameriki. O njej so med ljudmi krožile zgodbe o deželi, kjer se s trdim delom da zaslužiti dostojno premoženje.

Tistega septembra se je na pot življenja pripravljala majhna, a tesno povezana skupina domačinov. Na čelu te odprave je bila mlada družina Brejc iz Otaleža. Šestindvajsetletni Jakob Brejc, po poklicu kmečki delavec, je bil fant svetle polti, svetlih las in sivih oči, visok okoli 165 centimetrov. Kljub mladosti je na svojih ramenih že nosil težo odgovornosti za prihodnost svojih najdražjih. Njegova žena Frančiška je štela komaj triindvajset let; bila je malce nižje rasti, okoli 159 cm, prepoznavna po svojih gostih temnih laseh in prodornih sivih očeh, v dokumentih pa zapisana le kot gospodinja. Največjo skrb in hkrati največji pogum pa je skupini vlivaj njun komaj desetmesečni sinček Franc, ki je pot začel v varnem materinem naročju.

Z njimi sta potovala še  sokrajana, ki sta delila isto usodo in enake upe. Osemindvajsetletni Franc Vehar, po domače Dolinski iz Otaleža, je bil visok, svetlolas in rjavook mladenič. V Ameriko je odhajal s trebuhom za kruhom kot spreten rokodelec, vešč dela z lesom, kar mu je vlivalo upanje na lažje iskanje zaposlitve. Zadnja članica odprave je bila petindvajsetletna Katarina Peternelj iz bližnjih Pluženj, rjavolaska s sivimi očmi. Vsi odrasli v skupini so imeli za tisti čas izjemno pomembno popotnico – bili so pismeni. Znanje branja in pisanja jim je vlivalo potrebno samozavest pred uradniškimi in birokratskimi ovirami, ki so jih čakale v širnem svetu.

»Slovo od domačih je bilo težko, polno tihih molitev in solz. Pospravili so svoje najnujnejše osebne stvari, v lesene kovčke skrbno zložili obleke ter suho hrano za prve dni in zapustili rojstne hiše. Vedeli so, da se morda nikoli več ne bodo vrnili.«

Pot do Trsta in prag velikega sveta

Prvi del poti je bil telesno izjemno naporen. Iz strmih leg nad Idrijco so se morali potniki spustiti v dolino, otovorjeni s prtljago in z dojenčkom v naročju. Pot so začeli peš oziroma z leseno konjsko vprego do najbližje železniške postaje. Leto 1906 je bilo za te kraje prelomno: ravno julija tistega leta so slovesno odprli slovito Bohinjsko progo. Mlada skupina se je tako med prvimi vkrcala na vlak, ki jih je skozi strme predore in čez gorske prelaze odpeljal proti jadranski obali – proti Trstu.

Trst je bil takrat glavno pljučno krilo Avstro-Ogrskega cesarstva in mravljišče tisočerih izseljencev z vseh koncev monarhije. Za hribovske ljudi je bil vstop v to hrupno, kozmopolitsko pristaniško mesto pravi kulturni šok. Trgovci, mornarji, mešanica jezikov in ogromne parne ladje so ustvarjali svet, ki si ga v varnem zavetju cerkljanskih gora niso mogli niti predstavljati.

V Trstu so skrb zanje prevzeli agenti ladijske družbe Austro-Americana. Skupina je morala opraviti prve zdravstvene in administrativne preglede v tamkajšnjem izseljenskem domu. Pregledovali so predvsem očesne bolezni in splošno telesno pripravljenost. Za malega Franca je bilo bivanje v prenatrpanih prostorih polno nevarnosti za okužbe, a ljubezen staršev ga je varovala.

Tukaj so dokončno uredili svoje papirje in prevzeli vozovnice, ki so bile kupljene vnaprej in so vključevale tako plovbo čez Atlantik kot kasnejšo vožnjo z vlakom po ameriškem kopnem. Njihovi žepi so bili skromni: Jakob, Frančiška in Franc Vehar so imeli s seboj vsak po 12 dolarjev, Katarina pa 10 dolarjev – ravno toliko, da so izpolnili minimalne pogoje ameriških oblasti za vstop in imeli za kos kruha v prvih dneh na tujem.

Trije tedni med nebom in vodo na parniku Gerty

Konec septembra so se vkrcali na parnik S.S. Gerty. To je bila moderna, a strogo namenska izseljenska ladja družbe Austro-Americana. Kot velika večina slovenskih kmetov so tudi oni potovali v najnižjem, tretjem razredu – v medkrovju. To je bil prostor globoko v trupu ladje, tik nad strojnico, kjer je na stotine ljudi spalo na tesnih pogradih.

Ko je ladja izplula iz tržaškega pristanišča, se je začel dolg in monoton del potovanja. Ladja je plula mimo dalmatinskih otokov, se ustavila v južni Italiji, da je vkrcala nove potnike, pri Gibraltarju zapustila Sredozemsko morje in zaplula na odprt, neizprosen Atlantski ocean.

Življenje pod palubo je bilo huda preizkušnja. Zrak je bil zadušljiv, prepojen z vonjem po nafti, strojih in morski bolezni, ki ob hudih valovih ni prizanesla nikomur. Frančiška in Katarina sta preživljali težke dni na oceanskih valovih. Največje breme je nosila Frančiška, ki je morala v teh higiensko pomanjkljivih pogojih negovati in hraniti desetmesečnega dojenčka. Moška, Jakob in Franc Vehar, sta skrbela za varnost skupine, prinašala enolično hrano ter družino ob lepem vremenu vodila na palubo na svež zrak. Vez med njimi je bila njihova edina gotovost sredi nepregledne vodne planjave.

Ellis Island: Otok solz in upanja

Po skoraj treh tednih plovbe se je med potniki razširil glasen krik olajšanja. Iz jutranje oceanske megle se je dvignil New York in mogočni Kip svobode. Za potnike s parnika Gerty je bil to trenutek solz olajšanja in neopisljivega upanja.

Bilo je 18. oktobra 1906, ko je ladja končno spustila sidro v newyorškem zalivu. Potnike iz medkrovja so z manjšimi trajekti prepeljali na Ellis Island – sloviti otok preizkušenj, skozi katerega so morali iti vsi, ki so želeli vstopiti v Ameriko.

Skupina iz Otaleža je stopila v ogromno, hrupno dvorano, kjer so se vile dolge vrste ljudi vseh narodnosti. Ameriški uradniki in zdravniki so jih opazovali z ostrimi očmi. Preverjali so njihovo hojo, sapo, otipavali lasišča in pregledovali oči. Jakob, Frančiška z malim Francem, Franc Vehar in Katarina so uspešno prestali zdravstveni pregled. Vsi so bili vpisani v manifest pod rubriko zdravstvenega stanja z besedo »Good« (dobro), brez telesnih okvar.

Nato so stopili pred imigracijskega uradnika, ki je imel pred seboj ladijski manifest. Uradnik je vestno preveril njihovo pismenost, starost ter cilj potovanja. Ko so potrdili vse podatke, jim je zastavil ključno vprašanje: »Kam potujete in kdo vas čaka?«

Veriga upanja in končni cilj v La Sallu

Odgovor potnikov je bil jasen in vnaprej pripravljen. Celotna skupina je bila del tako imenovanega verižnega izseljevanja. Niso odhajali v neznano; potovali so k tistim, ki so si tam že ustvarili dom in jim s tem jamčili, da ne bodo postali breme ameriške države. Njihov končni cilj je bilo industrijsko in rudarsko mesto La Salle v zvezni državi Illinois na območju Chicaga.

Vsi potniki iz Otaleža – z izjemo Katarine – so potovali pod okrilje istega človeka. Uradni zapiski v manifestu razkrivajo natančne sorodstvene vezi in naslove, ki so jim odprli vrata v novi svet:

• Družina Brejc (Jakob, Frančiška in mali Franc) ter njun sopotnik Franc Vehar so bili namenjeni v La Salle, kjer jih je pričakoval Frančiškin brat Janez Vogrič (Johann Vogrich). Janez je v Ameriko odpotoval že leta 1900 ter si v teh letih v Novem svetu že ustvaril trdno podlago. Svojemu svaku Jakobu, sestri Frančiški in rojaku Francu je zagotovil prvo varno zavetje ter pomoč pri vključevanju v tamkajšnjo močno delavsko skupnost. Frančiška je po dolgih tednih napora končno lahko položila malega Franca v pravo posteljo, Jakob in Franc Vehar pa sta prejela prve nasvete o delu v tamkajšnjih obratih in premogovnikih.
• Katarina Peternelj pa se je ob prihodu ločila od preostale skupine, saj je potovala pod okrilje svojega brata Johanna (Janeza) Peternelja, ki je prav tako že živel v La Sallu. Brat ji je vnaprej plačal celotno ladijsko vozovnico, s čimer ji je omogočil beg pred revščino iz rodnih Pluženj in ji pripravil varen pristanek v novem okolju.

Ko je uradnik na Ellis Islandu udaril končni pečat na njihove dokumente, so bili uradno sprejeti v Združene države Amerike. Vkrcali so se na vlak, ki jih je odpeljal stran od New Yorka, naravnost proti zahodu, v osrčje Illinoisa.

Ko je vlak s piskom ustavil na postaji in so potniki izstopili v mrzlo jesensko popoldne na obrobju Chicaga, so se njihove poti razšle proti novim domovom. Moški so kmečko orodje kmalu zamenjali za težko delo v industrijskem La Sallu, ženske pa so začele ustvarjati novo življenje. Desetmesečni Franc, ki je junaško preživel dolgo pot čez ocean, pa je postal živa vez nove generacije, ki je pognala korenine v ameriški prsti, medtem ko je spomin na rodni Otalež za vedno ostal zapisan v njihovih srcih.

---

Zgodba o Pavlu Tratniku: Kmetu z Jazen, ki ga je odnesel vihar vojne

 Zgodba o Pavlu Tratniku: Kmetu z Jazen, ki ga je odnesel vihar vojne

Idila pod pritiskom zgodovine

V odmaknjeni, s slikovitimi hribi obdani vasici Jazne na Cerkljanskem je življenje stoletja teklo v enakomernem, skoraj posvečenem ritmu narave. Tukajšnji ljudje so bili trdno vraščeni v strme bregove, njihove dlani pa vajene trdega dela na zemlji, ki je le stežka dajala vsakdanji kruh. V tem okolju se je 28. junija 1913 očetu Matiji Tratniku in materi Marijani (rojeni Mažgon) rodil sin Pavel. Odraščal je v duhu skromnosti in ljubezni do rodne grude. Kot preprost slovenski kmet, človek zemlje in trdnih načel, si je kasneje ustvaril topel dom z ženo Marijo na domačiji s hišno številko 105.

Toda zgodovinski tek slovenske Primorske v tistem obdobju ni dopuščal mirnega družinskega življenja. Po prvi svetovni vojni in podpisu Rapalske pogodbe je to območje pripadlo Kraljevini Italiji. Fašistični režim je sistematično izvajal raznarodovanje, slovenski jezik je bil izgnan iz javnega življenja, domača imena pa poitalijančena. Pavel Tratnik je bil kljub svoji globoki slovenski narodni zavesti v očeh oblasti uradno voden le kot italijanski državljan. Ta vsiljeni status je kmalu zahteval najhujši možni davek.

V primežu tuje uniforme

Ko je leta 1939 izbruhnila druga svetovna vojna in se je fašistična Italija pod vodstvom Benita Mussolinija podala v osvajalne pohode, primorski fantje niso imeli izbire. Za odklonitev vojaškega poziva sta grozila zapor in preganjanje celotne družine. Pavel je bil prisilno mobiliziran v italijansko kraljevo vojsko (Regio Esercito). Oblekli so ga v sivozeleno uniformo tuje države in ga dodelili 13. pehotnemu polku (13° Reggimento Fanteria).

Za kmeta, ki je bil dotlej navajen le vonja po pokošeni travi in obdelovanja domačih njiv, se je čez noč začel čas negotovosti, dolgih pohodov in nenehnega strahu. Pisma, ki so potovala med daljnimi bojišči oziroma garnizijami in Jaznami, so bila polna tihega hrepenenja po domu, po ženi Mariji in miru, ki je izginjal v grmenju svetovnega spopada. A najhujša preizkušnja ga je šele čakala.

Kapitulacija in pot v osrčje tretjega rajha

Prelomna jesen leta 1943 je prinesla navidezno olajšanje, ki pa se je hitro sprevrglo v pekel. Italija je 8. septembra uradno kapitulirala. Med vojaki je zavladalo kratkotrajno veselje; mislili so, da je vojne konec in da se bodo končno vrnili k svojim družinam. Vendar je bil odziv nacistične Nemčije bliskovit in neusmiljen. Nemške okupacijske enote so v operaciji Alarich razorožile sto tisoče dotedanjih zaveznikov.

Pavel Tratnik je v trenutku izgubil status navadnega vojnega ujetnika, ki bi mu po Ženevski konvenciji zagotavljal določene pravice. Nemci so te fante razglasili za italijanske vojaške internirance (italijansko Internati Militari Italiani – IMI). S tem pravnim manevrom so jih degradirali v suženjsko delovno silo za potrebe nemške vojne industrije.

Pavlu so odvzeli osebno dostojanstvo in mu dodelili identifikacijsko številko ujetnika 8955. Skupaj s tisoči sotrpinov so ga strpali v temne, zadušljive živinske vagone. Vlak groze je drvel proti severu, globoko v osrčje tretjega rajha. Pavlova končna postaja je postalo zloglasno taborišče Stalag XI B Fallingbostel v Spodnji Saksoniji.

Životarjenje za taboriščno žico in tiho slovo

Razmere v taborišču Stalag XI B so bile nečloveške. Interniranci so bili izpostavljeni kroničnemu pomanjkanju hrane, saj so prejemali le minimalne obroke vodene juhe in košček bledega kruha. Izčrpavajoče prisilno delo v mrazu in vlagi ter bivanje v prenatrpanih barakah brez osnovnih higienskih pogojev so hitro načeli Pavlovo sicer krepko kmečko zdravje. Njegovo telo, vajeno čistega hribovskega zraka, je podleglo neusmiljenemu taboriščnemu režimu. 

V zgodnji pomladi, marca 1944, je Pavel hudo zbolel. Premestili so ga v taboriščno bolnišnico (Kriegsgefangenen-Lazarett). Nemški zdravniški kartoni, polni hladne birokratske natančnosti, so zabeležili diagnozo: sum na pljučno tuberkulozo in splošno telesno oslabelost (Marasmus). Bolezen je bila močnejša od želje po vrnitvi domov. Dne 22. marca 1944 ob 1. uri zjutraj je njegovo utrujeno srce dokončno prenehalo utripati. Pavel Tratnik je umrl daleč od domačih Jazen, star komaj 30 let, sredi najlepših življenjskih moči.

Vir-Arolsen archives

Mlini vojne birokracije in večni spomin

Tudi po smrti posameznika se nacistični birokratski aparat ni ustavil. Uradniki so vestno izpolnjevali obrazce, popravili dekliški priimek njegove matere v Mažgon in kot uradni vzrok smrti navedli oslabelost srca in krvnega obtoka. Kljub temu pa so mlini vojne birokracije mleli izjemno počasi. Vrhovno poveljstvo Wehrmachta (Oberkommando der Wehrmacht) je šele januarja 1945 — skoraj deset mesecev po Pavlovi smrti — poslalo uradno obvestilo matičnemu uradu v Fallingbostlu, da se izguba življenja sploh uradno vpiše v matične knjige.

Vir-Arolsen archives

Po vojni so dokumenti Inštituta za novejšo zgodovino v Ljubljani ter raziskave taboriščnih arhivov pomagali sestaviti koščke tega tragičnega mozaika. Pavel Tratnik je bil le eden izmed tisočih slovenskih fantov, ki jih je vihar druge svetovne vojne iztrgal iz domačega okolja in jih posejal po grobiščih širom Evrope. Njegovo ime danes ostaja vklesano v spomin naroda — kot opomin na čas, ko so mali ljudje postali žrtve velikih svetovnih spopadov, in kot večni spomin na kmeta z Jazen, ki mu usoda ni dovolila, da bi ponovno dočakal pomlad na svojih rodnih hribih.

---