Knjižnica tovarišice Angele

 Zima v Cerkljanskem hribovju je tistega januarja leta 1951 rezala do kosti, a v majhni sobi partizanske vasice Lazec je bilo toplo. Angela Močnik je zadihala v dlani, si popravila volneni šal in s kotičkom očesa ošvrknila vrsto lično zloženih knjig na lesenih policah.

Ljudska knjižnica »Ivana Cankarja« je bila njen svet. Angela ni bila le knjižničarka; bila je varuhinja tistega nemirnega, upornega duha, ki je vas preživela med vojno. Ko so moški še nosili obrabljene partizanske suknjiče, ženske pa v pogovorih obujale spomine na kurirske poti, je Angela vedela, da se boj za svobodo zdaj bije s črko in besedo.

Zaslišalo se je škripanje snega in težki koraki. V prostor je stopil sosed, otresel sneg s čevljev in na pult položil obrabljene platnice Cankarjeve zbirke.»448,« je tiho rekla Angela in se nasmehnila, ko je s tinto delala zabeležko v svojo rdečo beležnico.

»Kaj si rekla, tovarišica?« je vprašal možakar. »Štiri sto oseminštirideset knjig smo prebrali v enem letu, Valentin. Največ leposlovja. Ljudje so lačni zgodb. Ko so zunaj zameti, je knjiga edino okno v svet.

«Valentin je pokimal, Angela pa je ponosno pogladila police. Njen fond je zdaj snel natanko 269 knjig in 138 brošur. Spomnila se je preteklega leta, ko je lastnoročno popisala 88 novih knjig, ki so v vas prišle z vozovi iz doline.

Vsak teden je z ljubeznijo popravljala strgane platnice, lepila liste in skrbela, da je imela mladina vedno pri roki napredno čtivo.

Okrajni odbor jo je za njeno skrbnost že večkrat nagradil, a Angele nagrade niso zanimale. Zanimali so jo ljudje. V tistem so vrata ponovno odprla in v knjižnico je vstopila skupina lokalnih mladincev in žena , z rdečimi lici od mraza, a žarečimi očmi. Vodila jih je Francka, ki je na mizo ponosno položila zmečkane bankovce. »Za nove knjige, tovarišica Angela! Od mladine in naših žena. Skupaj smo zbrali 1500 dinarjev!

«Angeli so se zasolzile oči. Pogledala je tisti kupček denarja, sad neštetih ur prostovoljnega dela in solidarnosti, ki je v teh hribih ostala živa še iz časov ilegale. Njen obraz pa se je kmalu spet zresnil, v očeh pa je zasvetila borbenost. Hvaležna je bila za vsak dinar svojih vaščanov, a vedela je, da to ni dovolj. Stopila je do okna in pogledala v smeri Otaleža. Krajevni ljudski odbor (KLO) Otalež bi moral prepoznati to silo, to željo po znanju, ki utripa v Lazcu.

»Lepo je, da skrbimo drug za drugega,« je odločno rekla mladincem, medtem ko je skrbno pospravljala denar v predal. »A birokrati v Otaležu ne smejo mižati. KLO Otalež nam mora dati redno denarno pomoč. To bo naš naslednji boj. Če bomo dobili njihovo podporo, bo naš razvoj neustavljiv. Dokazali jim bomo, da se v Lazcu bere bolje kot v Otaležu!

«Zvečer, ko so vsi odšli, je Angela še dolgo ostala sama. Pod svetlobo petrolejke je pisala uradni dopis za odbor, prepričana, da bo njena knjižnica, zgrajena na medvojnem duhu in ljubezni do pisane besede, svetila še dolga leta.

Simbol povojne obnove

Zgodovina vasi Lazec se po koncu druge svetovne vojne ni začela pisati s praznovanjem, temveč z delom. Leta 1945 je 170 prebivalcev te majhne primorske vasice nemo utripalo sredi pepela.

Med narodnoosvobodilnim bojem so bili prav vsi aktivni podporniki Osvobodilne fronte (OF) – nekateri z orožjem v roki, drugi z oskrbo borcev s tistim malo živeža, kar so premogli. Nemški okupatorji so za kazen ob koncu vojne vas požgali do tal.

Hiše so bile brez streh, hlevi porušeni, kašče pa popolnoma prazne. Toda tisto, kar je vojna uničila , ni mogla uničiti v ljudeh.

Prelomni trenutek za vas je nastopil po I. kongresu OF. Lokalni odbor OF, poln delavnega zagona, je spoznal, da bo obnova uspela le, če stopijo skupaj. Z izjemnim organizacijskim delom jim je uspelo povezati domala vse prebivalce – v vsej vasi sta ostala le dva posameznika, ki se nista vpisala v OF.

Vaščani so se združili v obnovitveno zadrugo in začeli s prostovoljnim delom. Že v težkem letu 1945 so ob pomanjkanju materiala zasilno obnovili osem stanovanjskih hiš in postavili temelje za obnovo naslednjih 17 požganih domov. Ljudje so pod vodstvom OF pomagali drug drugemu. Če je sosedu manjkalo rok za dvigovanje tramov, je prišla na pomoč cela vas. Največji izziv je predstavljala lakota in uničeno kmetijstvo.

Pred vojno je bila večina prebivalcev Lazca bajtarjev, ki so se borili s stalno brezposelnostjo. Po vojni pa se je gospodarska slika začela spreminjati. Na pobudo okrajnega odbora OF je kmetijski odsek priskočil na pomoč lokalnim živinorejcem. V vas so pripeljali štiri plemenske krave in jih dodelili tistim družinam, ki jih je vojna najbolj prizadela. Ta ukrep je sprožil hiter dvig živinoreje. Čreda se je večala tako hitro, da jim je do predvojnega števila živine manjkalo le še deset glav.

Lokalni kronisti so kasneje zabeležili, da bi ta mejnik presegli že prej, če vasi v letu 1947 ne bi prizadela huda suša.

Hkrati se je reševalo vprašanje preživetja skozi zaposlovanje. Brezposelnost, ki je prej pestila bajtarje, je izginila. Kar 35 prebivalcev vasi je dobilo redno zaposlitev v rastoči industriji, pri državni obnovi ali kot nameščenci v novih državnih ustanovah. To je prineslo v vas reden zaslužek, ki ga prej ljudje niso poznali. V letih 1946 in 1947 se je gradbena mrzlica nadaljevala. Obnovljene so bile preostale stanovanjske hiše in gospodarska poslopja. Konec leta 1947 je v vasi stala le še ena sama stanovanjska hiša, ki je s svojimi poškodbami spominjala na grozote vojne. Lazec je iz ruševin vstal lepši, modernejši in z boljšimi pogoji za gospodarski razvoj.

Poleg fizične obnove pa je OF veliko pozornosti posvečala vzgoji in izobraževanju ljudi v duhu nove družbene ureditve. Pred vojno je bilo šolanje za revne otroke nedosegljivo, saj starši niso imeli sredstev za njihovo vzdrževanje. Z novo oblastjo pa so se odprla vrata vsem. Pet mladincev iz vasi je uspešno prestopilo prag srednjih šol. Dodatno je 20 mladeničev in mladenki obiskovalo različne strokovne in politične tečaje, kar jim je kasneje omogočilo zasedbo odgovornejših službenih mest. Ko so se domov začeli vračati še borci iz vojske, so s svežimi močmi okrepili tako odbor ljudske oblasti kot druge politične organizacije.

Ob koncu štiridesetih let so prebivalci Lazca gledali le še naprej. Vas je dobila svojo knjižnico, polno naprednih in vzgojnih knjig, ki so bile dostopne vsakomur. Skupni napori vaščanov pa so se nato usmerili preko meja njihove vasi – vsi po vrsti so poprijeli za delo na velikem gradbišču zadružnega doma v sosednjem Otaležu, ki je postajal novo kulturno in gospodarsko središče celotnega okraja. Iz požgane in revne vasi je Lazec s trdim delom in solidarnostjo postal simbol povojne obnove in vere v boljši jutri.

Nova sadna sušilnica v Lazcu

 V tistem zgodnjem, rosnem poletnem jutru leta 1947 je nad vasjo Lazec odmevala pesem krampov in lopat. Sonce še ni dobro preplezalo bližnjih hribov nad Idrijco, ko so se možje in fantje, pa tudi dekleta in starejše ženske, že zbirali na gradbišču nove sadne sušilnice.

»Še malo, tovariši!« je klical sosed Franc, medtem ko je z robcem brisal potno čelo in vihtel težko leseno korito z malto. »Ko bo tole pod streho, nam noben kos sadja več ne zgnije. Sami vemo, koliko truda smo vložili v te naše sadovnjake. Letos bo vse drugače!«

Ljudje so delali z žarom v očeh. Zavest, da gradijo nekaj svojega, nekaj za skupno dobro nove, povojne domovine, jim je vlivala moči. Vsaka prostovoljna ura je bila zapisana v zvezek, a nihče ni gledal na uro. Vsi so videli le cilj: mogočno stavbo, ki bo kmalu sprejela tone dišečih jabolk, hrušk in sliv To naj bi bil ponos vasi, sad njihovega lastnega kolektivnega truda, ki ga je ponosno usmerjala Obnovitvena zadruga v Otaležu.

Toda tedni so tekli, poletna vročina je začela popuščati in v zraku se je že čutil prvi vonj po jeseni. Sadna drevesa v Lazcu so se šibila pod težo. Letina je bila bogata, tako bogata, kot je starejši vaščani niso pomnili že desetletja. Veje so se lomile pod težo zrelih plodov, tla so postajala preproga rdečih in rumenih jabolk. Na gradbišču sušilnice pa je pesem nenadoma utihnila. Ostalo je le golo zidovje: zgradbi so manjkala vratca, nad njo pa je zevalo prazno nebo. Strehe ni bilo.

»Kje so les in tista vratca?« je na sestanku Krajevnega ljudskega odbora jezno spraševal stari sadjar France, z rokami, utrjenimi od kmečkega dela. »Sadje že pada! Zgodnje sorte so mehke, to bo šlo vse v nič!«

Vodstvo Obnovitvene zadruge v Otaležu pa je ostalo nemo. Izgovarjali so se na birokracijo, na pomanjkanje materiala, na slabo razporeditev delovnih sil na drugih gradbiščih v okraju. Niso znali pravočasno poskrbeti za ključne elemente. Niso razumeli, da je bila prav ta sušilnica prvenstvenega pomena za celo vas, da bi morala biti prva dokončana, preden narava terja svoj davek. In narava ni čakala.

Nastopili so težki dnevi. Zgodnje sadje je začelo neusmiljeno gniti po sadovnjakih. Vonj po prehitrem preperevanju in kvasu se je širil skozi vas. Ljudje so bili obupani. Tekali so od hiše do hiše, iskali prazne kadi, sode, koše – karkoli, da bi sadje rešili, ga stisnili v mošt ali pripravili za žganje. A posode preprosto ni bilo dovolj za tako silno letino. Tudi trg je odpovedal. Zgodnje sadje ne prenese dolgega prevoza in čakanja; hitro se pokvari, kupci na tržnicah pa so bili že prenasičeni. Delo mesecev, upanje celotne vasi, je v blatu pod drevesi zgubljalo svojo vrednost. Vaščani so s težkim srcem gledali sadove svojega truda, ki so propadali pred njihovimi očmi, medtem ko je le nekaj korakov stran sušilnica samevala kot nedokončan spomenik slabemu načrtovanju. Zvečer, ko so se v zadružnem domu prižgale luči, je bil zrak napet. Na vrsti je bil nujen sestanek naprednih sil vasi.

Mladi sekretar organizacije Osvobodilne fronte (OF) je stopil pred zbrane vaščane. Na obrazu se mu je videla samokritika, a tudi odločnost. »Tovariši in tovarišice,« je začel z resnim, močnim glasom, ki je odmeval med golimi stenami. »Kar se je zgodilo z našo sušilnico, je resna lekcija za vse nas. Res je, Obnovitvena zadruga v Otaležu je odpovedala. Pokazali so oportunizem, pomanjkanje organizacijskih sposobnosti in niso znali pravočasno zagotoviti planskih nalog. A poglejmo resnici v oči – kje smo bili mi? Kje je bila naša terenska organizacija OF?«V dvorani je nastala tišina. Možje so povesili poglede.» Mislili smo,« je nadaljeval sekretar, »da je gradnja le stvar krajevnega ljudskega odbora in zadruge. Prepustili smo se slepemu zaupanju in nismo vršili družbene kontrole. Naša dolžnost, dolžnost organizacije OF v tej vasi je, da konkretno, vsak dan spremlja delo, opozarja na napake in zahteva odgovornost! Naš plan ni le papir, je zakon našega napredka. Tega ne smemo nikoli več dopustiti. Iz te napake moramo iziti močnejši, bolj budni in bolj organizirani!«

Besede so zadele cilj. Kljub izgubljeni letini zgodnjega sadja je v vaščanih znova zaživela trdna volja. Spoznali so, da sta gradnja nove družbe in izpolnjevanje načrtov skupna skrb vsakega posameznika in vseh organizacij, ne pa le uradnikov na papirju. Zunaj je začel padati jesenski dež, a v njih je že zrelo novo spoznanje za prihodnje bitke in delovne zmage.

POMANJKLJIVOSTI V DELU OBNOVITVENE ZADRUGE V OTALEŽU
Vir-Ljudska pravica 13.12 1947 št.267

Ko nevarna steza je izginjala

Jutranja megla se je še lenobno valila prek Cerkljanskega hribovja, ko je v vasi Lazec že odjeknil zvok prvega krampa. Dolga leta je bila ta uporna, znana partizanska vasica odrezana od sveta. Stari, ozki kolovoz, ki je vodil navzdol proti dolini, je bil po vsakem močnejšem deževju bolj podoben blatnemu hudourniku kot pa poti, ki bi ljudi povezovala z večjimi kraji.

Vaščani so o pravi cesti hrepeneli iz leta v leto, iz generacije v generacijo, a ostajalo je le pri neuresničenih obljubah.

Tisto leto pa se je nekaj premaknilo. Zima je popustila in v vas je prispela novica, da so končno odobrili nekaj prepotrebnih državnih dotacij. Sredstev sicer ni bilo dovolj, da bi delavci z mehanizacijo vse opravili sami, a v Lazcu to ni nikogar ustavilo. Trma in sloga, ki sta vas rešili že med vojno, sta znova združili ljudi. "Če ne bomo poprijeli sami, ceste še desetletja ne bo," je dejal starejši oče, ko je stopil na dvorišče in si popravil klobuk .

In so šli. Prav vsi. Vsako jutro se je nekdanji ozki kolovoz spremenil v mravljišče. Na njem je bilo vsak dan videti na desetine pridnih prostovoljcev. Možje s krampi in lopatami so širili ostre ovinke in lomili skalnate robove, ki so stoletja zapirali pot. 

Ženske so nosile vodo, pripravljale malico in čistile drobno kamenje, celo otroci so pomagali prenašati lažje orodje. Delo je bilo težko, roke so bile žuljave, obrazi prepoteni in prekriti s prahom, a med ljudmi je vladala pesem. Z vsakim udarcem krampa, z vsako samokolnico odpeljane prsti je raslo upanje. Nekdanja ozka, nevarna steza je izginjala, namesto nje pa je skozi gozd in čez hrib začela stopati široka, svetla linija nove ceste.

To ni bila le pot iz peska in kamenja; bila je vez s prihodnostjo. Pomenila je, da zdravnik lažje pride do bolnih, da bodo mladi lažje potovali v šole in da sadovi njihovega trdega dela na kmetijah ne bodo več gnili doma, ampak bodo našli pot na tržnice v večjih krajih. Iz dneva v dan je bila cesta daljša. Pogled nanjo je vaščanom vlival nove moči. Vedeli so, da se jim bo dolgoletna želja končno izpolnila. Lazec, ponosna vas na Cerkljanskem, ne bo več odrezan od sveta. S prostovoljnim delom in neizmerno vztrajnostjo so si vaščani sami tlakovali pot v svetlejšo, varnejšo in boljšo prometno prihodnost.

Vir-Slovenski  poročevalec 18.5 1955 št .114 

Kulturno prosvetno delo

Mladina iz Otaleža na Cerkljanskem je novembra 1953, po sklepih o povečanju kulturno-prosvetnega dela, intenzivno pripravljala proslavo ob 29. novembru .  Novico o njihovi zagnanosti je zabeležil Slovenski jadran. 27.11 1953 št.48 

Mraz novembra leta 1953 je že dobro stisnil Cerkljansko hribovje. Vendar v vasi Otalež, kamor so vodile strme, z burjo prepihane poti iz sosednjih vasi Jazne, Plužnje in Lazec, te dni nihče ni mislil na zimo. Po hišah in na vaških ulicah se je čutilo posebno, živo pričakovanje. Mladina se je namreč odločila, da bo dokazala tisto, o čemer so starejši že nekaj časa dvomili in šepetali: da niso le za ples in lahkotno zabavo, ampak da utripa v njih resna želja po kulturi in napredku.

Zadnji mladinski sestanek je vse spremenil. Sprejeli so trden sklep, da bodo plese omejili, namesto tega pa vsem vaščanom ponudili nekaj globljega. Dolge zimske večere so se odločili preživeti ob študiju gledališke igre in urejanju nove čitalnice. Ta naj bi postala srce vasi – prostor z zabavnimi, poučnimi in znanstvenimi knjigami, pa tudi s šahovskimi mizami, kjer bodo izkušenejši fantje to miselno igro učili mlajše.

Že prva velika preizkušnja je bila proslava ob 29. novembru.

V tednih pred praznikom vas skorajda ni spala. Vsak teden, ne glede na utrujenost po delu na kmetijah ali v gozdu, so se fantje in dekleta peš odpravili proti Otaležu na redne pevske vaje. Zbralo se jih je kar petdeset. Ko je ta mogočni mladinski zbor zapel, so se zvoki narodnih, borbenih in umetnih pesmi razlegali daleč čez hribe in doline. To niso bile navadne vaje – bili so večeri smeha, stiskanja rok v poltemi mrzlih hodnikov in tistega iskrenega mladostnega druženja, ki je ogrelo še tako mrzlo noč. Delali so sami, prepuščeni lastni iznajdljivosti, saj so se tisti starejši, ki bi jim morali pomagati – predvsem člani Zveze komunistov – le redko zmenili za njihova vprašanja. A mladinski ponos in trma sta bila močnejša od ignorance.

In potem je prišel težko pričakovani večer proslave.

Dvorana je bila nabita do zadnjega kotička. Starejši vaščani, sprva morda malce skeptični in vajeni kritik na račun »lenobne mladine«, so posedali v klopeh, si ogrevali roke in čakali. Ko so mladinci stopili na oder z recitacijami, je v dvorani zavladala globoka tišina. Besede so imele težo, glasovi mladeničev in deklet so zveneli odločno in zrelo.

Vrhunec večera pa je bil nastop petdesetčlanskega zbora. Ko so pevci skupaj vdihnili in zapeli prvo pesem, je dvorano preplavil val čiste energije. Glasovi iz Otaleža, Jazen, Pluženj in Lazca so se zlili v en sam, mogočen ubran zvok. V pesmih je bilo čutiti vse – spoštovanje do preteklosti, trdo življenje v teh hribih in neizmerno vero v prihodnost. Nobene proslave v teh krajih ni bilo več mogoče si predstavljati brez njih.

Ko je utihnila zadnja nota, je za trenutek zavladala tišina, nato pa je dvorana eksplodirala v nepopisnem aplavzu. Starejši so vstajali, si brisali solze ponosa in si kimali. Mladina je dokazala svoje. Pokazali so, česa so sposobni, ko stopijo skupaj z jasnim ciljem.

Tistega večera se nihče ni mudil domov. Dolgo v noč se je še slišalo petje in smeh, v zraku pa je ostal neizbrisljiv občutek skupnosti in ponosa, ki bo ostal zapisan v spominu vasi in osebnem arhivu kot dokaz o času, ko je mladost premikala meje mogočega.

Nekega meglenega jutra

Zgodba iz Jazen  leta 1926 slika idilično vasico s cerkvico, ki kljub gospodarski stiski napreduje z lastno šolo in mlekarno. Kljub težkemu življenju in nošenju živil v košu, vaščani s ponosom in vero v prihodnost gradijo svojo skupnost .Vir-Goriška straža 30.6 1926 letnik 9 številka 47.

Nekega meglenega jutra pozne pomladi leta 1926 se je Jernej ustavil na robu hriba in odložil težak leseni koš, s katerim se je že tretjo uro vzpenjal iz doline. Popravil si je ponošeno suknjo, si obrisal potno čelo in pogledal navzgor proti svoji vasi Jazne. Tam zgoraj, na prijaznem hribčku, je v jutranjem soncu žarela bela cerkvica. Popotnik bi mislil, da gleda deželo sanj in miru, a Jernej je dobro vedel, koliko truda, žuljev in znoja je skritih v tistih nekaj hišah pod cerkvenim zvonikom.

Vsak korak po strmem hribu je bil boj. Cesta iz doline je bila slaba, država je pobirala visoke davke, kmetu pa ni ponudila niti spodobne poti, da bi domov prinesel najnujnejše živila. Vse je bilo treba znositi na lastnih hrbtih, v košu ali naročju. Živina na sejmu je bila zadnje čase poceni, hrana v mestu predraga, letina pa slaba.

Ko je Jernej končno prispel do prvih hiš, je izza vogala pritekel podmladek. Skupina vaških paglavcev se je z glasnim smehom podila okoli preproste stavbe. Jernej se je kljub utrujenosti nasmehnil. Še lani so bili ti otroci brez šolske klopi, prepuščeni sami sebi, letos pa so ponosno sedeli v svoji lastni šoli. Kmete je ta pridobitev stala precej žrtev in odrekanja, a vedeli so, da brez izobrazbe za njihove otroke ni prihodnosti.

"Jernej, si prinesel kaj s pošte?" ga je z dvorišča poklicala soseda Marija, ko je zaskrbljeno opazovala nebo in poleženo pšenico na njivi, ki jo je prejšnji teden stolklo neurje.

Jernej je žalostno odkimal. "Nič, Marija. Saj veš, kako je. Za vsako pismo moramo sami peš do Otaleža. Urada pisma in sodnijski opomini spet zamujajo, potem pa imamo samo stroške in neprilike, ker ne vemo, kdaj moramo pred gospodo .

""Ah, ta pošta ... Gostilne ne rabimo, trgovino bi še krvavo potrebovali, a ta pošta nas bo pokopala," je zavzdihnila Marija in si obrisala roke v predpasnik. "Vsaj dvakrat na teden bi moral priti pismonoša do nas 

""Morda bo tudi to še prišlo," jo je tolažil Jernej in pokazal proti vaški mlekarni. "Poglej, mlekarno imamo. Zadruga v mestu pravi, da so naši izdelki med najboljšimi v celi okolici. Če smo zmogli šolo in mlekarno, bomo pa še to.

"Marija je skomignila z rameni: "Nekateri naši kmetje še vedno preveč oklevajo. Navdušenje je prepičlo za tako dobro stvar, namesto da bi stopili skupaj, ko so časi najtežji .

"Jernej je stopil bližje in odločno dejal: "Zato pa moramo vztrajati! Kmetje moramo na delo. Danes, ko so davki vedno večji, je mlekarna naša edina gmotna rešitev. Le korajže in dobre volje nam ne sme zmanjkati. 

Sončni žarki so dokončno pregnali meglo nad Jaznami. Kljub težkemu delu, strmim potem in revščini, ki je pritiskala na hribovske kmete, je v vasi tistega dne ostalo trdno upanje. Vedeli so, da bodo z lastnimi rokami, počasi a vztrajno, dočakali tudi predavanja za dekleta, trgovino in boljše čase. Stopili so skupaj, pripravljeni na trdo delo za lepši jutri pod svojo belo cerkvico.

Skrivni sestanek pod vaško streho

Pomlad leta 1920 je na Primorsko prinesla vse prej kot obljubljeno svobodo. Po razpadu Avstro-Ogrske so te kraje zasedle italijanske oblasti. Namesto sonca svobode, o katerem so pisali takratni časopisi, pa je nad kmeti in delavci visela težka senca raznarodovanja in policijskega pritiska. V zraku je bilo čutiti napetost; rodil se je odpor, ki je polnil strani delavskega tiska, kot je bil tržaški list Delo.30.4 1920 št.21

Skrivni sestanek pod vaško streho

Zgodba se odvija 30. aprila v hriboviti vasi Plužnje. V eni od domačih hiš se je tistega večera v popolni tajnosti zbrala skupina domačinov. Namen je bil jasen: ustanoviti krajevno komunistično organizacijo in se povezati v boju za pravice delavcev in kmetov. Za to priložnost je v vas prispel poseben gost – sodrug, pogumen govorec iz Idrije.

V izbi je vladala tišina, ki jo je prekinjal le njegov odločen glas. Govoril je o delavskih in kmečkih sovjetih, o koncu izkoriščanja in o svobodi, ki si jo bo proletariat moral priboriti sam. Zbrani vaščani, vajeni trdega dela in zatiranja, so požirali vsako njegovo besedo. Njegov govor ni bil le politični program; bil je krik upora proti novemu okupatorju, ki je obljubljal demokracijo, prinesel pa orožje in tuji jezik.

Miren potek sestanka pa je bil kmalu nasilno prekinjen.

Udarec »zastopnikov svobode«

Preden je govorec uspel dokončati misel, so se zunaj zaslišali težki koraki. V hišo so planili karabinjerji – možje v uniformah, ki so poosebljali pritisk italijanskih oblasti. Hitro in grobo so zastražili vsa vrata, s čimer so odrezali vsako pot za umik.

Med vaščani in karabinjerji je takoj nastal zid nerazumevanja. Vojaki so govorili le italijansko, domačini slovensko. V ozračju, nabitem z obojestranskim nezaupanjem, so karabinjerji začeli popisovati prisotne. Po končanem postopku so večino vaščanov izpustili domov, štiri domačine in pogumnega govorca iz Idrije pa so aretirali.

Napetost pred hišo in hiter pobeg

Ko so ujetnike vklenjene peljali iz hiše v temno noč, se je zunaj odvila prava drama. Trije izmed aretiranih domačinov so izkoristili trenutek nepazljivosti stražarjev, temo in poznavanje domačega terena. Kot blisk so se pognali v beg.

»Stoj!« je odjeknilo v noč, čemur je takoj sledilo pokanje. Karabinjerji so sprožili nekaj strelov v temo, vendar brez uspeha. Trije ubežniki so poniknili v varni objem domačih hribov, preostala dva – idrijski govorec in eden od domačinov – pa sta ostala v rokah oblasti. Orožniki so ju zgrabili še močneje in ju odpeljali proti sosednji vasi Otalež, kjer je bila karabinjerska postaja.

Mrzla noč v otaleški celici

V Otaležu z ujetnikoma niso izgubljali besed. Brez kakršnih koli vprašanj ali formalnega postopka so ju odvlekli pod streho postaje in ju zaprli v podstrešno luknjo.

To ni bila navadna zaporna celica, temveč gola, prazna in mrzla temnica. V njej ni bilo postelje, mize ali stola. Edino bivalno opremo sta predstavljali dve raztrgani vojaški odeji, ki so bile po besedah prič »še za konje preslabe«. Začela se je dolga, mrzla noč. Trdo ležišče na golih tleh, popolna tema in prisilni post so bili kazen za njune ideje. Generalni ukazi o človekovih pravicah, ki jih je razglašala nova država, v tej podstrešni luknji niso veljali nič – še posebej ne za komuniste, ki so zahtevali zrušitev buržoaznega sistema.

Jutranje zaslišanje in neustrašen pogled naprej

Naslednje jutro, okoli 10. ure, so ujetnika končno privedli iz temnice na daljše zaslišanje. Italijanski uradniki so mrzlično iskali znake takojšnjega prevrata, a so kmalu sprevideli, da iz tega enega sestanka ne bo izbruhnila takojšnja revolucija. Ker niso imeli pravne podlage za nadaljnje zadrževanje, so ju izpustili.

Dogodek v Plužnah pa ni prestrašil domačinov, ampak je dosegel ravno nasproten učinek. Izkušnja z brutalnostjo oblasti je med ljudmi utrdila prepričanje, da je edina prava svoboda tista, ki si jo bodo izvojevali sami. Kot je takrat poročal delavski tisk, je bil ta dogodek le še en dokaz, da se bliža »sodni dan« za tiste, ki izkoriščajo delovno ljudstvo, in da dan vstajenja prihaja preko vseh zatiralcev svobode.