Goriški mučeniki

 Pričevanje o pozabljeni lakoti in prihodu novega suženjstva na Primorskem (zima 1918)

Uredniški uvod
V pozni jeseni leta 1918, ko so v Ljubljani proslavljali konec prve svetovne vojne in rojstvo nove jugoslovanske države, se je na Primorskem začenjala tiha, a neizprosna tragedija. Spodnje poglavje prinaša zgodovinsko rekonstrukcijo, utemeljeno na avtentičnem javnem pismu zavednega slovenskega učitelja Srečka Faganela z Idrijsko-Cerkljanskega (podpisanega s psevdonimom »Otaležan«). Zaradi stroge italijanske vojaške cenzure je moral avtor svoj krik na pomoč naskrivaj pretihotapiti čez hribe v svobodno Poljansko dolino. To je dokumentirani zapis o njihovem boju za golo preživetje in narodni obstoj.

Vir: Učiteljski tovariš 29.11.1918, številka 27

Senca, ki jo je prezrla cesarska pisarna

V vasi Otalež, stisnjeni na strmem pobočju visoko nad divjo strugo reke Idrijce, je byl mraz tistega leta zgodnji in neusmiljen. Šolska učilnica je bila prazna, v peči ni gorelo. Učitelj je sedel za masivno leseno katedro, z rokami, rdečimi od ozeblin, in opazoval prazno denarnico. Pred njim je ležala uradna pošta z Dunaja, katere vsebina je vsebovala več grenkobe kot vsa vojna leta skupaj.

Štiri dolga leta svetovne morije so izpraznila shrambe. Avstrijska krona je izgubila vrednost, cene hrane so zrasle v nebo. Učitelji po celotni Avstro-Ogrski so preživeli le zato, ker jim je cesarska vlada izplačevala t. i. draginjske doklade – nujne finančne dodatke za kritje osnovnih življenjskih stroškov. Dobili so jih na Štajerskem, dobili so jih na Kranjskem; koroški in češki stanovski kolegi so prejemali polne zneske.

Le goriško učiteljstvo, tisto, ki je spadalo pod goriški deželni odbor, je ostalo izpuščeno. Ko so obupani in stradajoči primorski šolniki končno predramili birokrate v prestolnici, so prejeli uradni odgovor, ki je zvenel ko brezsramna klofuta: »Pomotoma so vas prezrli!«

Medtem ko so drugi prejemali celotne dodatke, so goriški učitelji dobesedno stradali. Po krajih so se širile govorice, da je denar dejansko že pol leta ležal na uradu v Gorici, a ga nihče ni razdelil med ljudi. Lakota, ki so jo trpeli, ni bila posledica vsesplošnega pomanjkanja, temveč hladne, brezbrižne birokracije, ki je slovenske izobražence na obrobju imperija obsodila na životarjenje.

Trideseti oktober in lažno upanje

Nato je prišel zgodovinski 30. oktober 1918. Preko gorskih grebenov se je kot blisk razširila vest: Habsburškega cesarstva ni več! V Ljubljani je razglašena svoboda, ustanovljena je Država Slovencev, Hrvatov in Srbov!

Ljudje so jokali od sreče. Učitelj je tistega dne stopil pred cerkev in skupaj z vaščani zapel domoljubno pesem. Zdelo se je, da je konec krivic in da bo nova slovenska oblast v Ljubljani takoj poskrbela za svoje zavedne prosvetne delavce, ki so skozi celotno vojno v nemogočih razmerah ohranjali slovensko besedo in narodno zavest.

Vendar je ta zlata svoboda na okupiranem obrobju trajala natanko štirinajst dni.

Prihod lahov in novo suženjstvo

Sredi novembra, med 10. in 15. dnem meseca, ko je naravo prekrila gosta predzimsko megla, je tišino v dolini pretrgal kovinski zvok vojaških škornjev. Iz smeri Gorice so pridirjale italijanske čete. Skladno s tajnim Londonskim sporazumom iz leta 1915 si je Kraljevina Italija začela prilaščati celotno slovensko Primorsko.

Zasedba je bila hipna in brutalna. Šolska vrata so bila zaklenjena s težkimi vojaškimi ključavnicami. Italijanski častniki so vkorakali v šole in jih spremenili v vojašnice, skladišča ali konjušnice. Pouk je bil nemudoma prekinjen.

Učitelj je skozi okno svoje skromne izbe opazoval, kako tuji vojak na šolskem dvorišču kuri ogenj z lesenimi tablami, na katere so slovenski otroci še pred kratkim pisali prve besede. Vedel je, kaj sledi: če bodo šole ponovno odprli, slovenska beseda v njih ne bo več zaželena. Pouk se bo moral odvijati izključno v italijanščini.

Med učitelji je zavladal strah pred najhujšim. Pojavile so se prve vesti o aretacijah zavednih Slovencev. Šepetalo se je o strašni usodi – da neupogljive učitelje in duhovnike, ki ne želijo sodelovati z novimi okupacijskimi oblastmi, vklenijo in z živinskimi vagoni odpeljejo v izgnanstvo, na vroč in tuji jug Italije, v Kalabrijo.

Krik čez greben v Poljansko dolino

Pošta ni delovala. Primorska je bila odrezana od preostalega slovenskega sveta z nevidnim, a neprepustnim zidom vojaške cenzure. Napisati resnico na papir in jo oddati na lokalni pošti je pomenilo tvegati zapor ali takojšen izgon.

Zato je učitelj neke noči sedel ob petrolejki in zlil svojo bolečino na papir. Njegove vrstice so bile krik na pomoč v imenu vseh trpečih kolegov: »Ali nismo mučeniki v pravem pomenu besede? Koliko časa bosta trajala to telesno trpljenje in duševne muke?«

Ko je pismo dokončal, ga ni upal oddati nikomur v vasi. Skril ga je pod plašč in se peš odpravil na nevarno pot čez strme, zasnežene hribe Idrijsko-Cerkljanskega. Izogibajoč se italijanskim vojaškim patruljam je prehodil kilometre, dokler ni prečkal improvizirane razmejitvene črte in stopil v varno zavetje svobodne Poljanske doline, ki je bila pod nadzorom jugoslovanskih oblasti.

Tam, v varni slovenski javnosti, je pismo končno oddal na pošto. Naslovljeno je bilo v Ljubljano, naravnost na mizo dr. Karla Verstovška, poverjenika za uk in bogočastje. To je bil poziv novi vladi, naj stori vse, da reši gmotni položaj pozabljenih učiteljev.

Epilog: Zamrlo hrepenenje

Ko se je »Otaležan« vračal nazaj v svojo mrzlo šolsko sobo na okupiranem ozemlju, je v njegovem srcu tlelo še zadnje, utopično upanje. Verjel je, da bodo od nekod z vzhoda prišli bratje Srbi, zmagoviti vojaki s solunske fronte, pregnali italijanske čete in Primorski prinesli obljubljeno »zlato svobodo«.

Zgodovina je bila neizprosna. Srbska vojska se je morala ustaviti na dogovorjeni razmejitveni črti, velike sile pa so z Rapalsko pogodbo leta 1920 Primorsko uradno dodelile Italiji. Goriški učitelji – ti resnični narodni mučeniki – so ostali ujeti v primežu rastočega fašizma. Izgubili so službe, bili preganjani, mnogi pa prisiljeni v beg v matično domovino.

A njihova pisma, kot je to pretihotapljeno pričevanje, so ostala kot večni spomenik času, ko je bila pravica poteptana, slovenska trma in ljubezen do maternega jezika pa sta se izkazali za močnejši od cesarstev in okupatorjev.

---

Zgodovinski komentar in strokovne opombe

1. Identiteta avtorja (»Otaležan«): Avtor pisma se je podpisal s psevdonimom, izpeljanim iz imena vasi Otalež (današnja občina Cerkno). Uporaba anonimnosti in psevdonimov je bila v tistem obdobju ključna za preživetje intelektualcev na zasedbenem območju, saj so italijanske oblasti ostro kaznovale vsakršno kritiko režima ali stike z Ljubljano.
2. Draginjske doklade: Finančni mehanizem, ki ga je avstrijska vlada uvedla med prvo svetovno vojno kot odziv na hiperinflacijo in popoln zlom trga osnovnih dobrin. Dejstvo, da je goriško učiteljstvo ostalo brez teh sredstev, priča o popolnem administrativnem kaosu ob razpadu monarhije.
3. Dr. Karl Verstovšek (1871–1959): Pomemben slovenski jezikoslovec in politik. V Narodni vladi SHS v Ljubljani (1918–1919) je vodil poverjeništvo za uk in bogočastje (šolsko ministrstvo). Bil je eden ključnih akterjev pri ustanavljanju slovenske univerze in zaščiti slovenskih učiteljev, ki so pribežali z okupirane Primorske.
4. Konfinacija v Kalabrijo: Italijanska vojaška uprava (kasneje pa fašistični režim) je sistematično odstranjevala slovensko elito. Učitelji in duhovniki so veljali za stebre narodne zavesti. Zato so jih brez sodnih postopkov internirali v taborišča ali odročne vasi na jugu Italije (Sardinija, Kalabrija), da bi s tem obglavili slovensko skupnost na Primorskem.

---

Krik iz Otaleža leta 1919

 Krik iz Otaleža leta 1919: »Če ne bomo kmalu rešeni te sužnosti, nam je znoreti«

Zgodovinski dokument, objavljen v tedniku Učiteljski tovariš tik po koncu prve svetovne vojne, razkriva prve pretresljive mesece italijanske okupacije na Cerkljanskem in napoveduje dolgo noč fašističnega raznarodovanja.

Podpis premirja novembra 1918 prebivalcem Slovenskega primorja ni prinesel olajšanja, temveč začetek novega, temačnega obdobja. Italijanska vojska je na podlagi tajnih meddržavnih dogovorov nemudoma zasedla slovenska ozemlja. Med njimi je bil tudi cerkljanski sodni okraj, kjer so se domačini čez noč znašli pod tujo vojaško upravo.

Kako dramatični, polni strahu in negotovosti so bili tisti prvi tedni, nazorno priča kratek, a izjemno buren zapis z naslovom »Zgodba«, ki ga je neimenovani slovenski domoljub pod psevdonimom »Otaležan« poslal v objavo osrednjemu pedagoškemu listu Učiteljski tovariš. Časopis ga je natisnil 3. januarja 1919. Ta pretresljivi primarni vir nam danes, več kot stoletje kasneje, odpira vrata v zakulisje začetkov tistega, kar je kasneje preraslo v načrtno fašistično potujčevanje.

03.01.1919, letnik 59, številka 1

Šola pod nadzorom karabinjerjev

Iz zapisa izvemo, da se je pouk v cerkljanskem okraju začel 2. decembra 1918, a ne po volji šolskih oblasti, temveč po ukazu italijanskega poveljstva, ki je med šolske klopi poslalo karabinjerje. Prisotnost oboroženih orožnikov je pomenila brutalno ponižanje za slovenske pedagoge. Ti so se morali že prvi dan boriti za svoj jezik, saj so Italijani zahtevali takojšnjo uvedbo italijanščine. Ker pa uradnih civilnih odlokov še ni bilo, so se slovenski učitelji pogumno uprli in nadaljevali delo po starem urniku.

Toda pritisk ulice in navadnih vojakov je bil vsakodneven. Avtor v pismu navaja provokativne besede italijanskih prostakov, ki so šolskemu osebju napovedovali hiter konec:

»Maserà la scuola italiana, e maestri se caput« (Jutri bo šola italijanska, učitelji pa boste pokončani).

Ta surova napoved se je žal uresničila le nekaj let kasneje z zloglasno Gentilejevo šolsko reformo (1923), ki je slovensko besedo popolnoma izgnala iz šol.

Med kolaboracijo in izgnanstvom v Kalabrijo

Okupator se je takoj lotil razbijanja stebrov slovenske skupnosti. Že 5. decembra so italijanske oblasti neznano kam (baje na izpraševanje v Gorico) odpeljale vse bivše avstro-ogrske vojakih, stare med 18 in 40 let – tiste torej, ki bi lahko organizirali kakršen koli odpor. Učitelje in uradnike so sicer začasno pustili na miru, a nad njimi je visel Damoklejev meč finančnega in političnega izsiljevanja.

Z Novim letom je namreč izplačilo plač prevzela italijanska vlada, kar je s seboj prineslo zahtevo po obveznem izvajanju italijanskih pozdravov. Pisec pisma pred svoje stanovsko tovariše postavlja mračno in kruto dilemo: če uklonijo hrbet, jih čaka narodno zasramovanje, če ponosno zavrnejo, pa izgon v odročne, nerazvite predele južne Italije (Kalabrija).

Pozabljeni krik na pomoč

Dopis se zaključi z obupanim, eksistencialnim krikom:

»Sicer smo prepričani, da ne bomo nikdar pod Italijo... Če pa ne bomo kmalu rešeni te sužnosti, nam je znoreti. Svobodni bratje, pomagajte nam!«

Ta klic na pomoč je bil naslovljen na Ljubljano in novonastalo državo južnih Slovanov (Kraljevino SHS). Primorci so takrat še trdno verjeli, da jih bo matični narod rešil s pomočjo mednarodne diplomacije na mirovni konferenci v Parizu. Žal pa je bila zgodovina neusmiljena – z Rapalsko pogodbo leta 1920 je meja dokončno padla na tisočletni greben, Primorska pa je bila za četrt stoletja prepuščena na milost in nemilost asimilacijskemu stroju.

Pričujoče pismo »Otaležana« iz začetka leta 1919 ni le suhoparen zgodovinski podatek. Je živ, pretresljiv dokument časa, ki nas opominja na neizmeren pogum primorskih učiteljev, ki so med prvimi občutili težo okupatorjevega škornja, a so kljub temu vztrajali pri obrambi domače besede.

---

Zadnji šiv mojstra Luka

Zgodba o poštenju, vojnem čakanju in prazni čevljarski delavnici

V dneh, ko se je prva svetovna vojna prevešala v svoje zadnje, najbolj izčrpavajoče mesece, je slovensko podeželje utripalo v ritmu pomanjkanja, strahu in žalostnih novic z bojišč. Triindvajsetega aprila leta 1918 pa je v hribovski vasici Jazne nad Otaležem utihnilo kladivo, ki je več kot pol stoletja dajalo takt tamkajšnjemu življenju. V 75. letu starosti se je poslovil Luka Bogataj – daleč naokoli znani čevljarski mojster, človek trdne vere in globoke poštenosti.

Njegova osmrtnica v tedniku Domoljub, objavljena 25. aprila 1918 pod številko 17, je bila kratka, a je med vrsticami skrivala celotno dramo tistega zgodovinskega trenutka: »Edini sin se bojuje na Laškem.« 

To je zgodba o očetu, ki je ustvaril svet iz usnja in poštenja, in o sinu, ki je ta svet branil daleč stran, v blatu italijanskega bojišča.

Šest desetletij na čevljarskem stolu

Luka Bogataj ni bil navaden obrtnik. Čevljarsko obrt je neprekinjeno opravljal nad šestdeset let. Na nizki stol je sedel še kot golobradi fant, v obdobjih, ko so ljudje v teh gorskih krajih večinoma hodili bosi ali v preprostih coklah, usnjeni čevlji pa so pomenili največje premoženje. Skozi njegove roke so šle generacije stopal: krstni čeveljci za novorojenčke, trpežni okovani čevlji za hribovske kmete in praznični škornji, v katerih so fantje zahajali na vas.

Njegova delavnica v Jaznah je dišala po strojnem usnju, smoli, vosku in kmečki peči. Glas o njegovi natančnosti se je širil daleč čez meje Otaleža in Cerkljanske. K Luki se ni hodilo le po obutev, ampak po nasvet. Veljal je za moža »katoliškega mišljenja« – kar takrat ni pomenilo le verske pripadnosti, temveč predvsem neupogljivo moralno držo. Bil je poštenjak stare kove. Če hribovski kmet ob slabi letini ni imel s čim plačati novih podplatov, mu je Luka čevlje popravil na besedo ali v zameno za koš pridelka. Dobro je vedel, kaj pomeni revščina pod strmimi tnali Cerkljanskega hribovja.

Okno v svet pod svetlobo petrolejke

Za svoja leta je bil Luka nenavadno bister in razgledan mož. Bil je dolgoleten, zvest naročnik Domoljuba. V obdobju, ko je bila nepismenost na podeželju še visoka, časopis pa draga dobrina, je bila njegova hiša ob večerih pravo vaško središče.

Naročeni izvodi takrat seveda niso prihajali v hišne nabiralnike na gorskih kmetijah. Pot do njih je vodila skozi središče župnije. V Otaležu je že stal uradni poštni nabiralnik, kjer je zvestega bralca Luko vsak teden čakal nov izvod tednika. Ko je nekdo od domačih ali sosedov prinesel sveži časopis iz Otaleža gor v Jazne, so se v čevljarski delavnici zbrali vaščani. Luka je pod medlo svetlobo petrolejke nadel očala in z resnim glasom prebiral novice iz Ljubljane, Dunaja in oddaljenih svetovnih prestolnic. Skozi njegove ustnice so domačini poslušali o političnih premikih pa tudi o grozotah vojne, ki je leta 1915 s soško fronto pljusknila neposredno v bližino njihovih domačij.

Kruta zima in samota v senci svetovnega spopada

Zadnje leto Lukovega življenja je bilo izjemno težko. Vojna je izpraznila hleve, pobrala žito in, kar je bilo najhuje, odvedla fante. Tudi Lukovega edinega sina, ki naj bi dedoval čevljarsko orodje, znanje in družinsko tradicijo, so vpoklicali v avstro-ogrsko vojsko.

Piko na i vsesplošnemu pomanjkanju je postavila zima 1917/1918, ki se je v zgodovino zapisala kot ena najbolj krutih, mrzlih in dolgih. Visoki hribi Cerkljanske so bili več mesecev odrezani od sveta pod debelo odejo snega in v primežu hudega mraza. Drva so pošla hitreje kot običajno, hrane je bilo zaradi vojnih rekvizicij komaj za preživetje, pomanjkanje usnja pa je povsem ohromilo delo. V tistih ledenih mesecih je v Lukovi delavnici, kjer sta nekoč udarjala dva para rok, vlada težka tišina. Stari mojster je grel premrle prste ob peči in poslušal tuljenje burje, njegove misli pa so romale k sinu. Vedel je, da so razmere v blatnih in zaledenelih strelskih jarkih na fronti še neprimerljivo hujše.

Ko se je sneg končno začel taliti in je nastopila pomlad leta 1918, so se na italijanskem bojišču ob reki Piavi pripravljali zadnji siloviti spopadi. Izčrpanemu staremu mojstru pa je takrat začelo pešati srce. Luka je vsak dan zrl skozi okno na pot, ki se vije v dolino, v upanju, da bo zagledal znano postavo v sivi vojaški suknji.

Ko je začutil, da se mu izteka čas, je v rokah stiskal rožni venec in svoj ljubljeni časopis. Umrl je sam, obdan z molitvijo bližnjih, a brez sinovega stiska roke. Njegove oči so se zaprle v veri, da bo sin preživel morijo na tujem in se vrnil domov, da prevzame hišo ter obrt.

Spomin, vklesan v tiskarsko barvo

Zapis v Domoljubu iz aprila 1918 je bil več kot le suhoparna lokalna novica. Bil je poklon tihemu junaku slovenskega podeželja, ki je s svojim poštenim delom obul stotine ljudi, in hkrati opomnik na tisoče slovenskih očetov, ki so umirali sami, medtem ko so njihovi sinovi krvaveli na bojiščih.

Luka Bogataj iz Jazen je odšel tiho, a spomin nanj, ujet v stoletni časopisni papir, ostaja živ pričevalec o trdoživosti, veri in poštenju slovenskega človeka v primežu svetovne zgodovine.

---

Pripovedka Peklenska jaga

 Preklestvo Masore: Ko utihnejo zvonovi

Praznik v Otaležu

Nebo nad Cerkljanskim hribovjem je bilo tistega novembrskega jutra jasno. Na vrhu Otaleža je stala cerkev svete Katarine. Zaradi svoje velikosti, belih zidov in visokega zvonika je od daleč izgledala kot katedrala. Bila je ponos celotnega kraja. Notranjost so krasili kipi in pozlačeni oltarji, ki so ob soju sveč na praznični dan ustvarjali videz raja.

Med letom so štiri vasi te župnije – Otalež, Lazec, Plužnje in Jazne – izgledale skoraj izumrle. Zaradi kmečkega dela in odmaknjenosti so bili ljudje večinoma doma. Na dan svete Katarine pa se je celoten okoliš prebudil. Prebivalci so vstali zelo zgodaj in oblekli praznična oblačila. Zbrala se je vsa mladina.

Zvonovi svete Katarine so zvonili na ves glas, cerkev pa je bila svetla in polna. Ljudje so se od vseh strani zgrinjali po poteh. Otalež se je napolnil in na cerkvenem trgu se je gnetla množica različnih ljudi. Vsi so občudovali okrasitev in vzdušje. Veljalo je pravilo, da mora na ta dan praznovati vsakdo.

Toda tistega dne je bilo drugače. V gostilni na robu vasi je sedela družba tujih lovcev. Med njimi je bil Jakob, domačin iz Lazca. Bil je znan kot trmast človek, ki ni rad poslušal tujih nasvetov.

"Danes gremo lovit na Masore," je rekel Jakob in položil vrček na mizo. "Vsi so v cerkvi, zato bo divjad mirna."

"Jakob, ne bodi trmast," ga je opozoril krčmar. "Na praznik svete Katarine se ne hodi na lov. To prinaša nesrečo."

Jakob se je le nasmehnil, si naravnal puško na ramo in odšel z lovci iz vasi.

Lov na Masorah

Medtem ko je v cerkvi potekala maša, se je iz gozdov na Masorah zaslišal prvi strel.

Poook!

Zvok je odjeknil po dolini in dosegel ljudi v cerkvi. Župnik je za trenutek umolknil, vaščani pa so se spogledali.

"Nekdo lovi," je zašepetal starejši mož. "Prav na današnji dan."
"To je Jakob iz Lazca," je odvrnil drugi. "Iz same trme je šel. To se ne bo dobro končalo."

Lovci si nadaljevali z lovom po Masorah ves dan. Vsake toliko časa se je slišalo njihovo streljanje, ki je odmevalo med hribi. Živali so bežale, nebo nad hribovjem pa se je začelo zapirati s težkimi, sivimi oblaki. Lovci so imeli dober izplen, a Jakob je želel ostati dlje kot ostali. Gnal se je globoko v gozd, dokler se ni ločil od družbe.

Ko se je popoldne prevesilo v večer, so praznični zvonovi utihnili. Med hribi je nastala popolna tišina. Tuji lovci so se že vrnili v dolino, Jakob pa je ostal sam.

Zmračilo se je hitro. Gostejša megla se je začela dvigati iz grap. Jakob se je utrujen, a še vedno trmast, začel vračati domov proti vasi Lazec.

Srečanje pri mlinu

Pot ga je vodila navzdol v globoko grapo pod vasjo, kjer je ob potoku stal stari leseni mlin. Kolo mlina je v temi lenobno šumelo, voda pa je glasno tekla čez skale. V tem delu soteske je bilo vedno hladno, tisto noč pa je mraz še bolj pritiskal. Jakob si je popravil ovratnik in nenadoma obstal.

Tik ob mlinu, v temi, je zagledal majhno, bledo lučko.

Svetloba je bila drobna in je rahlo lebdela v zraku. Ni se premikala hitro, ampak je nihala na enem mestu.

Jakob je namesto previdnosti začutil trmo in jezo. Ta luč se mu je zdela kot izziv. Brez dolgega razmišljanja je z ramena snel svojo puško.

"Pokazal ti bom," je rekel sam sebi.

Nameril je naravnost v lučko in pritisnil na sprožilec.

Poook!

Odmev je bil glasen, a lučka ni ugasnila. Jakob je hitro ponovno napolnil puško in sprožil drugič.

Poook!

Lučka je še vedno svetila na istem mestu. Jakob je postal živčen, a je kljub temu nameril še enkrat in sprožil tretji strel, takoj za prvima dvema.

Poook!

Ko bi le tega ne bil storil.

V istem trenutku, ko je odjeknil tretji strel, je luč bliskovito ugasnila. Nastala je popolna tema, hkrati pa se je začel peklenski hrup. Iz globine grape je odmevalo grmenje, kričanje in lomljenje vej.

Napad krdela

Jakob je hotel zbežati, a se ni mogel premakniti. Začutil je, da ga duši težko, mrtvo breme, kot bi nanj padla velika teža, ki mu je preprečevala dihanje.

Iz megle okoli mlina je planilo krdelo črnih in ponorelih psov. Bili so veliki, z gosto črno dlako, se režali z dolgimi zobmi in grozljivo lajali. Lajež je bil tako nenavaden, da sploh ni zvenel pasje.

Psi so skočili neposredno nanj. Jakob je začutil močne mravljince po celem telesu, ki so ga popolnoma ohromili od groze. Psi ga niso telesno raztrgali, ampak so nanj vlili neopisljiv strah.

Lovec je izgubil sapo in padel na tla. Puška mu je zdrsnila iz rok. Ker ni mogel vstati, se je začel plaziti po vseh štirih. Komajda in brez sape se je vlekel navzgor po strmem hribu, stran od mlina. Psi so tekli poleg njega in lajali, dokler ni dosegel hiš.

Konec v blaznosti

Ko so družinski člani odprli vrata, so našli Jakoba ležati na pragu. Bil je bled, njegovi lasje so posiveli, obraz pa je imel izkrivljen od strahu.

Vnesli so ga v hišo in ga položili na posteljo, a Jakob tudi po vrnitvi domov ni imel več miru. Njegov pogled je bil nepremično uprt v kote sobe. Zdelo se mu je, da mu tisti nevidni mrtvec, ki ga je začutil pri mlinu, vedno sledi in stoji ob njegovi postelji.

"Jakob, kaj se je zgodilo?" ga je spraševala žena.

Jakob je odprl usta, a iz grla ni prišel noben glas. Sile, ki jih je izzval s streljanjem, so mu vzele sposobnost govora. Lahko je le nemočno premikal ustnice, ne da bi mu kdaj uspelo izvleči eno samo besedo iz ust.

V kratkem času je močan lovec popolnoma oslabel. Telo mu je propadlo, zaradi nenehnega strahu in prividov pa se mu je v glavi popolnoma zmešalo. Njegov um ni več zdržal pritiska.

Nekaj dni kasneje je Jakob umrl v blaznosti, ne da bi komu povedal, kaj natančno je videl pri mlinu. Njegova usoda je ostala kot opozorilo vsem vaščanom, kaj se zgodi, če se iz trme ne spoštuje praznika svete Katarine.