Mož, ki je imel »pol kile« preveč
V strmih, s soncem obsijanih in z meglo prepihanih hribih na Cerkljanskem leži vasica Lazec. Tam se življenje nikoli ni ravnalo po mestnih urah, temveč po sončnem obratu, košnji in muhastem vremenu. Kmalu po drugi svetovni vojni, ko so bile rane še sveže, pomanjkanje vsakdanji sopotnik, delo na zemlji pa trdo in neizprosno, je v teh krajih živel kmet z imenom Martin. Martin ni bil navaden hribovec. Bil je tiste sorte mož, ki so ga imeli vaščani radi, čeprav je včasih s svojimi domislicami koga malce potegnil za nos. Imel je tisti značilen, pronicljiv pogled in ustnice, ki so se ob vsaki priložnosti hitro ukrivile v pomenljiv nasmeh. Kjer je bil Martin, tam ni bilo prostora za dolgčas ali preveliko žalost. S težkim življenjem se je boril z orožjem, ki mu ga nihče ni mogel vzeti – s krepkim, včasih robatim, a vedno dobronamernim humorjem.
Nekega poznega jesenskega popoldneva pa je Martina doletela nesreča, ki je za nekaj časa utišala njegov smeh. V hlevu je poskušal sam, brez pomoči, privzdigniti ogromno, zvrhano vrečo krompirja. Ko se je s celo težo napel in zgrabil grobo platno, je v spodnjem delu trebuha nenadoma ostro rezalo. Bolečina je bila tako silovita, da mu je vzelo sapo. Izpustil je vrečo, se oprijel lesene pregrade in globoko vdihnil. Kot pravi trmasti hribovc si seveda ni hotel takoj priznati, da gre za kaj resnega. »Ah, malo me je uščipalo v križu, saj bo minilo,« je zamrmral sam sebi in si z dlanjo drgnil boleče mesto. Toda narava je imela svoje načrte. Bolečina v naslednjih dneh ni popustila; nasprotno, postajala je vse bolj topa, težka in nadležna. Vsak korak po strmih laških klancih je postal pravi križev pot. Ko je Martin ugotovil, da ne more več niti pošteno stopiti na desno nogo, ne da bi se skremžil, in ko mu je na telesu zrasla nenavadna izboklina, je sprevidel, da bo moral požreti ponos. Sklenil je, da obišče zdravnika v Idriji.
Pot iz gorskega Lazca do Idrije je bila dolga. Martin je vedel, da z vnetim pruhom ne bo mogel prehoditi cele razdalje, zato si je zadal cilj: peš mora priti vsaj do glavne ceste v dolini, kjer bo poskusil dočakati avtobus. Zgodaj zjutraj, ko se je nad hribi svalila gosta jesenska megla, je stopil čez domači prag. Naslanjal se je na močno leseno palico, z desno roko pa pritiskal na spodnji del trebuha, da bi zadržal topo zbadanje. Pot ga je vodila navzdol po strmih stezah skozi sosednjo vas Plužnje. Hodil je počasi, stiskal zobe ob vsakem neprevidnem koraku na koreninah in kamenju ter se vsake toliko ustavil, da bi zajel sapo. Vaščani Pluženj, ki so ga videli tisto jutro, so takoj opazili, da gre z njim nekaj narobe, saj je bil njegov korak nenavadno težak, obraz pa resen. A Martin se ni ustavljal; gnala ga je misel na postojanko ob glavni cesti v dolini Idrijce.
Ko se je pot iz Pluženj končno spustila v dolino, mu je prinesla veliko olajšanje topla svetloba, ki je brvele izpod nizkega stropa legendarne obcestne furmanske gostilne pri Maruškovcu. Ta hiša je bila takrat ključna točka v dolini – ne le kot zavetišče za utrujene popotnike, temveč tudi kot uradna postaja za avtobusno linijo, ki je vozila na relaciji Most na Soči–Cerkno–Idrija. Martin je s težavo prestopil prag, težka lesena vrata pa so za njim zaprla hladen piš soteske. Sedel je na kmečko klop tik ob krušni peči in zaprl oči. Gostilničar Maruškovec, ki je Martina dobro poznal, je takoj stopil do mize z glinenim vrčem v roki. »No, Martin, kaj pa je tebe tako zravnalo? Izgledaš, kot bi celo noč nosil mlin na hrbtu!« je dejal Maruškovec. Martin se je grenko nasmehnil: »Eh, Maruškovec, vrag je odnesel šalo. Nekaj me tam spodaj drži, kot bi mi v hlače zašili cel hleb sira. Avtobus za Idrijo čakam.« Gostilničar je sočutno prikimal in pred nanj postavil šilce močnega brinjevca: »Tole spij, Martin. Za pogum in za pot. Avtobus ima še nekaj postankov, preden prigrmi mimo.« Žgoča tekočina je Martinu vlila nekaj topline v premražene ude. V toplem okolju Maruškovčeve izbe si je nekoliko odpočil zdelane kosti in pomiril utrip, medtem ko je skozi okno oprezal za prihodom težkega potniškega vozila.
Ko je Martin popil brinjevec in stopil iz gostilne pri Maruškovcu, da bi na postaji počakal na avtobus iz smeri Cerknega, so bili prvi koraki spet težki. Bolečina v trebuhu je z vsakim trenutkom postajala bolj neusmiljena in čakanje na mrazu mu ni prijalo. A sreča se včasih nasmehne tistim, ki jo najbolj potrebujejo. Še preden je po voznem redu prispel pričakovani avtobus, je izza ostrega cestnega ovinka odjeknilo globoko, težko rjovenje starega motorja. Med skalami se je prikazal velik povojni kamion, zvrhano naložen s bukovimi in smrekovimi drvami, ki so bila namenjena za idrijske peči in rudniške kotle. Voznik, neznan hribovski fantič s tistih koncev, Martina sploh ni poznal. A ko je skozi vetrobransko steklo opazil sklonjenega možakarja na avtobusni postaji, ki je vidno trpel in se z obema rokama naslanjal na leseno palico, ga je ganila čista človeška solidarnost. Močno je pritisnil na zavoro. Kamion je škripajoče obstal ob robu ceste, v oblaku prahu. Šofer je odprl težka sopotnikova vrata, se nagnil ven in zaklical skozi ropot motorja: »Oče! Kam pa jo mahate v takem stanju? Izgledate, kot bi komaj držali ravnotežje!« Martin se je naslonil na palico in zadihano odgovoril: »V Idrijo moram, k zdravniku. Avtobus čakam, a se bojim, da me bo mraz prej pobral, preden pride.« Neznani voznik ni okleval niti za sekundo. Prijazno je zamahnil z roko: »No, le stopite gor, bova že kako! Drva peljem naravnost v mesto, vas bom zapeljal točno pred zdravstveni dom, da vam ne bo treba čakati in nato pešačiti po Idriji.« Martin se je z nemalo truda povzpel na visok sedež v kabini. Stari kamion je spet zarjovel, voznik je prestavil v višjo prestavo in preostanek poti je minil v tresenju kabine ter prijetnem klepetu. Lesena fura popolnega neznanca je bila za Martina prava usoda in odrešitev; namesto čakanja na avtobus in dolge vožnje ga je kamion hitro in varno pripeljal naravnost pred idrijsko ordinacijo.
Za pot v mesto se je Martin uredil, kot se za hribovca spodobi. Obul je svoje najboljše usnjene visoke čevlje, okovane in zavezane z debelimi vezalkami, v katere je zatlačil tople, doma pletene volnene nogavice. Oblekel je praznično srajco iz grobega platna, čez njo pa obvezno nadel temen, suknen lajbič z majhnimi žepi. Njegove težke žametne hlače so držale široke usnjene naramnice. Na glavo si je poveznil svoj stari polsteni klobuk s krajci, ki ga je zvesto varoval pred hribovsko meglo in vetrom. V idrijski zdravstveni ordinaciji ga je sprejel doktor stare šole. Bil je resen mož, urejen, z natančno pristriženimi brki in okroglimi očali, ki so mu dajala videz strogega profesorja. Zdravnik je bil vajen vsega hudega, a hkrati je bil človek znanosti in uradnega protokola, ki ni preveč maral ovinkarjenja.
Martin je stopil v prostor, klobuk spoštljivo potisnil med prste in s skrušenim glasom, ki zanj ni bil običajen, potožil o svojih težavah. Zdravnik je osredotočeno posumil, za kakšno nadlogo gre. Naročil mu je, naj odloži oblačila in se uleže na pregledovalno mizo. Martin je z nerodnimi prsti najprej odpel gumbe na svojem lajbiču, odpel naramnice in si počasi slekel žametne hlače, ki so še dišale po jesenski zemlji, dokler ni ostal le v dolgi srajci. Sledil je tisti klasični, neprijetni medicinski postopek. Zdravnik je s hladnimi, strokovnimi prsti natančno potipal Martinove testise in predel okoli njih, da bi preveril, ali se je trebušna stena res vdala. Ko je končal, si je zdravnik obrisal roke, se vzravnal, si z resnim izrazom na obrazu popravil očala na nosnem klenu in z uradnim, nekoliko vzvišenim tonom razglasil diagnozo: »No, gospod Martin, stvar je popolnoma jasna. Pregled je potrdil moje domneve. Vi imate kilo.«
Martin, ki je bil sicer bister za življenjske reči, a o medicinski terminologiji ni vedel praktično ničesar, je besedo »kila« razumel povsem dobesedno. V njegovem svetu je bila kila pač merska enota za težo – kilo moke, kilo sladkorja ali kilo svinjske masti. Ker je bil prepričan, da zdravnik ocenjuje težo njegovih moških atributov oziroma nastale otekline, ga je za trenutek obšla kmečka previdnost in ponos. Pogledal je zdravnika, nato pa z povsem resnim, skoraj užaljenim obrazom odločno odvrnil: »No, lepo vas prosim, gospod dohtar... Glih cela kila pa res ne bo! Pol kile, pol kile pa mogoče res, več pa že ne dam!«
V ordinaciji je v tistem trenutku zavladala popolna tišina. Zdravnik je otrpnil z dvignjenim peresom nad kartoteko. Nekaj sekund je le nemo strmel v Martina, poskušajoč ugotoviti, ali se kmet iz njega brije norca ali pa misli resno. Ko je videl Martinov povsem preprosto-prepričljivi izraz, je zdravnik globoko vdihnil, si snel očala in si pomel oči. Spoznal je, da je prišlo do čudovitega jezikovnega nesporazuma. »Gospod Martin,« je začel zdravnik z mehkejšim, skoraj očetovskim glasom, medtem ko so se mu kotički ustnic že malce tresli, »jaz ne govorim o teži vašega premoženja tam spodaj in ne tehtamo krompirja. 'Kila' je strokovni izraz za pruh oziroma hernijo. To pomeni, da se vam je strgala trebušna stena in vam del črevesja sili ven.«
Martin se je začudeno popraskal za ušesom, nato pa se mu je na obraz končno vrnil tisti njegov stari, prepoznavni laški nasmeh. Oči so mu spet zaživele: »Aha, tako je toreje to! No, hvala bogu, gospod doktor! Ste me pa pošteno prestrašili. Sem že mislil, da bom moral s celo kilo dodatne teže nazaj domov v hrib pešačit. Že tako komaj v tiste naše strme klance lezem. Če bi imel pa tam spodaj še celo kilo viška, bi me pa ob vsakem koraku čisto naprej nagnilo, pa bi še po nosu padel!« Tokrat se zdravnik ni mogel več zadržati. Stroga zdravniška avtoriteta se je sesula v prah in ordinacijo je napolnil glasen, iskren smeh, ki je odmeval daleč na hodnik. Martin se je po pregledu vrnil domov v Lazec s potrdilom o pruhu. In čeprav je imel v žepu uradno zdravniško diagnozo, je med vaščani še dolgo krožila zgodba o tem, kako je v Idriji barantal za težo lastnih testisov. Zgodba se je ohranila kot dokaz, da sta preprosta ljudska bistrost in humor najboljše zdravilo za vsako bolezen.
