Pustni greh v Plužnjah

Zgodba iz Pluženj leta 1910, objavljena v Primorskem listu, opisuje opolzki pustni sprevod, kjer vaščani in ugledni gospodarji zapijajo premoženje pod krinko maškarade. Avtor poziva k opustitvi tovrstnih zabav in poudarja nujnost izobraževanja skozi društva ter svaril pred alkoholom v času grozeče bede.

Pustni greh v Plužnjah

Zima leta 1910 je bila neizprosna. Mraz je pritisnil ob stene lesenih hiš v Plužnjah pri Otaležu, visoko nad Idrijco, a v zraku je bilo že čutiti nemir. Prihajal je pust – čas, ko so krščanska pravila za nekaj dni popustila in ko je človek lahko skril svoj obraz pod masko.

V hiši premožnega gospodarja Anton je bilo tisto popoldne napeto. Anton, mož v najboljših letih, ugleden član vaške skupnosti, je iz stare skrinje vlekel ponošena, raztrgana oblačila.

"Oče, mar boste res spet šli s to drhaljo?" ga je s kotička peči tiho vprašala hči Micka. V rokah je stiskala knjižico, ki jo je prejšnji teden prinesel kaplan iz Katoliškega izobraževalnega društva.

Anton je le zamahnil z roko. "Kaj ti veš, dekle! Tradicija je tradicija. Malo šundra mora biti, da preženemo zimo."

Na glavo si je poveznil visoko kučmo, okrašeno s pisanimi trakovi iz starega papirja. Ko je stopil iz hiše, ga je tam čakala skupina mladeničev in mož. Podoba je bila grozljiva in smešna hkrati. Nekateri so imeli obraze umazane s sajami, drugi so nosili lesene maske. V rokah so stiskali stara, zarjavela glasbila – počene violine, zvite trobente in pločevinaste lonce.

"Udri!" je zavpil eden od fantov in nastal je neopisljiv hrup. Godalo je cvililo, lonci so pokali, zvonci so rjoveli. Za njimi je pritekla množica vaških otrok, ki so kričali in skakali od veselja, s čimer je bil »šunder« popoln. Sprevod se je premikal od hiše do hiše. Pred vsakim pragom so zganjali norčije, dokler jim prestrašeni ali nasmejani gospodarji niso dali tistega, kar so maškare najbolj iskale: krajcarjev in žganja. Z vsako hišo je bila skupina glasnejša, njihovi koraki bolj opotekajoči, njihovi obrazi pod maskami pa bolj rdeči od alkohola. Ugled, krščanska vzgoja in resnost so padli v blato vaške ceste

Na robu vasi, pred novim gasilskim domom, pa sta stala Jakob, poveljnik novoustanovljenega gasilnega društva, in mladi učitelj iz sosednjega Lazca Rusjan . Z žalostjo in ogorčenjem sta opazovala prizor.

"Poglej jih," je dejal učitelj Rusjan in stisnil pesti. "Gospodarji iz uglednih družin, ki bi morali biti zgled mladini, se valjajo po tleh z blazno drhaljo. Vse, kar naberejo, bodo še nocoj zapili v gostilni."

"Res je," je zavzdihnil Jakob. "Časi so težki. Draginja pritiska z vseh strani, beda nam grozi, vsak vinar bi morali desetkrat obrniti v roki, preden ga potrošimo. Naše gasilsko društvo nujno potrebuje opremo, stroški bodo ogromni, oni pa zapravljajo zdravje in premoženje za ta prekleti alkohol."

Ko se je spustil mrak, so se maškare zgrnile v lokalno krčmo. Denar, izprošen pri revnih sosedih, je izginjal v točajkini predalnik, liter za litrom žganja pa v grlih vaščanov. Veselje se je hitro sprevrglo v prepir, kričanje in moralni propad. Anton se je pozno ponoči domov vrnil brez vinarja v žepu, z razbito glavo in praznim pogledom.

Naslednjo nedeljo je v cerkvi zavladal nenavaden molk, ko je kaplan z prižnice prebral dopis, ki je bil poslan uredništvu Primorskega lista. Ko so odmevale besede: "Le oni bo živel vesel in zdrav, kdor se s slabo družbo ne bo pečal!", so mnogi gospodarji, vključno z Antonom, povesili glave. Vedeli so, da so časi preresni, da bi svojo prihodnost zapijali v pustnih norijah.

Grenak priokus delitve

Junija 1907 so prve splošne volitve na Cerkljanskem sprožile hude politične napetosti med liberalci in klerikalci. Konflikt je vrhunec dosegel pri Maruškovcu, kjer so liberalci napadli klerikalni voz in raztrgali zastavo, dogodek pa je spremljalo vsesplošno nasilje ter napetosti med lokalnimi veljaki. Zgodbo o političnem vrenju v Otaležu je zaznamovala delitev, ki je segla od kulturnih društev do cestnih delavcev in kmečkega prebivalstva.

Senčni ples nad Otaležem

Junijski zrak leta 1907 je bil gost od vonja po smrekovi smoli, senu in politiki. Prve splošne državnozborske volitve so v hribovite kraje okoli Cerkna prinesle nemir, kakršnega ljudje niso pomnili. Sosed ni več gledal soseda v oči, ampak v strankarsko knjižico.

Tistega dne sta se Masore in Otalež prebudila v napeto tišino, ki jo je prekinjalo le prebujanje živine .Na klerikalni strani so kmečki možje skrbno okrasili voz. Iz skrinje so potegnili slovensko trobojnico, jo ponosno razvili in jo pritrdili na leseni drog.

»Ponosno jo drži, Pirih!« je vzkliknil eden od mož, ko so sedali na klopi.

Pirih, trden mož z Mlake, je trdno poprijel za vajeti. Njegova konja sta rezgetala, kot bi slutila, da pot v dolino ne bo mirna. Voz se je premaknil, slovenska zastava pa je plapolala v vetru kot simbol njihove vere in narodne zavesti.

Zaseda pri Maruškovcu.

Medtem ko se je klerikalni voz pomikal po ovinkasti cesti, je bilo v vasi pod njimi že vroče. V lokalnem bralnem društvu, ki ga je vodil liberalni učitelj Sattler, so se zbirali tisti, ki so v klerikalcih videli nazadnjaštvo. Sattler, mož ostrega jezika in še ostrejših načrtov, je stopil do cestnih delavcev, ki so popravljali makadam.

»Če se pripelje Gregorčič, tisti klerikalni hujskač, veste, kaj vam je storiti?« je zašepetal, s prstom pa pokazal proti strmemu prepadu. »Vrzite ga v grapo!« Delavci so se spogledali.

Ukaz je bil jasen, a usoda je hotela drugače. Namesto Gregorčiča se je mimo pripeljal nič hudega sluteči Gruntar. V vsesplošnem kaosu in politični zaslepljenosti delavci niso preverjali obrazov – zgrabili so nesrečnega Gruntarja in ga zavalili po prašnem pobočju, v prepričanju, da so opravili svojo »državljansko dolžnost«.

Nekaj sto metrov stran, pri Maruškovcu, pa je že čakala glavna skupina liberalnih volivcev. Ko je Pirihov voz pripeljal izza ovinka, se je med njimi zganilo.

»Poglejte jih, farovški hlapci!« je zavpil nekdo iz množice.

Napad je bil bliskovit in surov. Možje so skočili pred konja, Pirih je na vso moč potegnil vajeti, živali sta se dvignili na zadnje noge. V tistem trenutku je iz množice planil mladi Ciril, Avguštinov sin iz Cerkna. Kljub lepemu slovanskemu imenu in dejstvu, da je bil odbornik čitalnice, v njegovem srcu tisti dan ni bilo prostora za svetost narodnih simbolov. Zgrabil je slovensko trobojnico in jo z enim močnim potegom raztrgal na pol.

»Tole ne sodi v vaše roke!« je kričal, medtem ko so kosi blaga padali po tleh.

Klerikalni možje so se začeli braniti, v zraku so švigale pesti in kletvice, dokler se Pirihu končno ni uspelo prebiti skozi obroč pobesnele množice.

Odmevi v časopisju.

Ko so se strasti polegle, se je boj preselil na strani časopisov, kjer je vsak tabor pisal svojo resnico:

Klerikalni Primorski list je zgroženo poročal o »surovem napadu liberalnih volivcev« in zahteval, da se ti »Culukefri« začnejo izobraževati na najnižji stopnji.

Liberalna Soča je dogodek pospremila s posmehom: »Če so jim iztrgali zastavo, so storili prav! Slovenska zastava ne tiče v roke klerikalcev. Klerikalci naj raje nosijo okoli spodnje hlače gospoda nuncija ali spodnje krilo kake farovške kuharice!«

Časnik Gorica pa je skušal oprati ime lokalnih socialnih demokratov in krivdo zvalil izključno na mladega Cirila, obenem pa pozval njegovega očeta, podžupana Breliha, naj mladeniču vtepe nekaj domoljubja v njegovo »surovo srce«.

Nemir se nadaljuje

Toda tisti dan se z zmečkano zastavo zgodba ni končala. Ko se je Pirih pozno popoldne sam z vozom vračal domov proti Mlakam, sta ga v zasedi počakala dva liberalca. Stopila sta pred konja, zgrabila brzde in grozeče zahtevala, naj ju pelje nazaj do Maruškovca. Pirih, prestrašen in utrujen od celodnevnega nasilja, je začel vpiti na pomoč. Na srečo so klici predramili bližnje kmete, ki so pritekli s polj z vilami in lopatami v rokah. Napadalca sta se ustrašila množice in zbežala v gozd.

Politični nemir je tisto poletje zajel vse pore življenja. Ljudje so začeli s prstom kazati tudi na cesarsko-kraljevega gozdnega čuvaja Trčka, ponosnega darvinista, ki je namesto sajenja smrek in obrezovanja brez raje širil svoje teorije o razvoju vrst.

»Prevroča so mu postala tla na Cerkljanskem,« so šepetali domačini pod cerkvenim zvonikom in upali, da ga bo vlada premestila nekam daleč, v dalmatinske hribe. Celo šolski nadzornik Lasič je bil tarča govoric, ker je ob nedeljah raje vodil učitelje na izlet na Blegoš, kot pa da bi z duhovščino nadzoroval šolsko mladino med mašo.

Zastave so tistega leta zašili, rane so se zacelile, a grenak priokus delitve je v otaležkih grapah ostal še dolgo zatem, ko so utihnili zadnji volilni vzkliki.

Težka butara nad Otaležem.

Zgodba, ki temelji na dopisu iz 7. marca 1892, objavljenem v glasilu Nova Soča, prikazuje stisko vaščanov Otaleža zaradi neznosnega občinskega dolga in nujne potrebe po poštni povezavi. Ivan, lokalni kmet, poziva k ukrepanju za vzpostavitev poštne postaje, ki bi rešila večdnevne zamude pri pošti in povezala okoliške vasi z območja Cerkna in Nove Oselice.

Težka butara nad Otaležem.

Sneg se je tistega marčnega dopoldneva leta 1891 počasi talil, a zrak nad Otaležem je ostajal težak.

Kmet Matija je slonel ob lesenem plotu in zrl navzdol proti dolini, kjer je šumela Idrijca. V rokah je stiskal ponošeno pipo, ki pa je že dolgo ni prižgal – tobak je bil drag, časi pa vedno slabši.

"Ljudje povsod iščejo poti v boljšo prihodnost," je zamrmral sam zase, ko je videl soseda Ivana, ki je stopal nasproti.

"Pri nas pa le molčimo in tožimo." Ivan je odložil težko nahrbtno košaro, polno drv, in si obrisal potno čelo.

"Kaj nam pa preostane, Matija? Si slišal, kaj so izračunali na občini za lansko leto? Nad tisoč šesto goldinarjev dolga imamo! Tisoč šesto!"

Matija je pljunil v sneg. "Vem. In zdaj bomo plačevali še petodstotne doklade. Dolg bo rasel hitreje kot trava spomladi. To je neznosna svota za našo občino. Kam nas to pelje?"

V vasi je vladala tišina, a pod površjem je vrelo. Otalež, Plužnje, Lazec, Gorenje in Dolenje Jazne – pet vasi, ki so ležale komaj uro hoda ena od druge. Življenje v teh hribih nad Cerkno nikoli ni bilo lahko, a največja težava ni bila le občinska blagajna. Bila je odrezanost od sveta.

Si dobil tisto pismo iz Gorice?" je vprašal Ivan. Matija je grenko skomignil z rameni.

"Dobil. Predvčerajšnjim. Šest dni je potovalo iz Idrije! Lahko bi šel peš ponj, pa bi bil hitrejši. Zaradi te zamude sem izgubil kupca za živino. Škoda je narejena, pa nikomur nič.

""Tri ure hoda imamo do Idrije," je potožil Ivan "Pa še pot pozimi... veš, kakšen sneg zamete te naše hribe. V Cerkno je sicer uro bliže, a kaj ko tamkajšnja pošta nima uradnega listonoše! Pisma nam oddajajo po priložnosti. Komur morejo in kadar morejo. Včasih čakaš na nujno reč po štirinajst dni.

Nekaj dni kasneje so se možje zbrali v vaški krčmi. Na mizi je ležala kopija časopisa, v katerem so brali o Šentviški Gori. Tam so si ljudje sami izpovedali in uredili slabe poštne razmere

."Če zmorejo oni, moramo tudi mi!" je udaril po mizi starejši kmet iz sosednje župnije Nova Oselica, ki je prav tako prišel na sestanek.

"Pri nas, na Kranjskem, je še slabše. Nova Oselica leži še više kot Otalež. Pozimi nas sneg popolnoma odreže od sveta. Do Idrije imamo tri ure hoda po nevarnih, strmih poteh. Če bi imeli poštno postajo tukaj v Otaležu, bi imeli do nje le eno uro hoda!"

Možje so prikimavali. Predlog je bil jasen in nujen: ustanoviti je treba lastno poštno postajo ali vsaj postaviti poštno nabiralnico ter zaposliti rednega poštnega obhodnika.

"Toda kje natančno naj bo postaja?" je vprašal nekdo iz ozadja. "Vsaka vas jo bo hotela imeti pri sebi."

Matija je vstal in dvignil roko, da bi pomiril zbrane. "To naj določijo nepristranski možje, ki dobro poznajo naše krajevne razmere. Pomembno je le, da stopimo skupaj. Napišimo dopis v časopis. Naj deželno glavarstvo vidi, da naša butara postaja pretežka in da je za spremembe že skrajna sila!

.Nekaj tednov kasneje, 15. aprila 1892, je v številki 16 glasila Nova Soča izšel anonimen dopis iz Otaleža. Besede so bile ostre, polne resnice in klica na pomoč. Možje v krčmi so ga brali s ponosom. Prvi korak iz tišine je bil narejen – glas izpod otaležkih hribov je končno dosegel svet.

Z znojem domačega kmeta.

 Bilo je vroče poletje leta 1908 in v gostilni sredi Otaleža je brbotalo kot v loncu na preveč razgretem ognjišču. Na mizi je ležalo nekaj izvodov časopisov: Gorica, Primorski list in Soča. Črnilo na njih je bilo še sveže, besede pa tako ostre, da bi z njimi lahko sekal drva.

Na enem koncu mize je sedel Ivan Svetik, obraz si je brisal s potno ruto, s prstom pa je neusmiljeno tolkel po odprti strani Soče.» Lumparija, vam rečem!« je grmel, da so se kozarci tresli. »Pet tisoč kron podpore od ministrstva! In za kaj? Za farovž! Da si bo gospod župnik Buda rit podložil z mehkimi blazinami in gledal našo revščino skozi nova okna. Kmet pa naj gara, gara od zore do mraka, na onem svetu ga bo pa baje čakalo plačilo! Medtem ko si oni že na tem svetu jemljejo najlepša plačila za svoje brezdelje!«

Peter Zajc in Ivan Čerin, njegova napredna tovariša, sta kimala in glasno mrmrala v odobravanje. Naprednjaki v vasi so imeli polna usta besed o novem času, o šolstvu, o olajšanju davkov in o tem, kako klerikalci slepijo ljudstvo.

Na drugem koncu mize, tik pod podobo cesarja Franca Jožefa, pa je vstal Jože Kafol, star klerikalni starešina. Njegove oči so bliskale od jeze, ko je v zrak dvignil Primorski list.» Tiho bodi, Svetik, ko nimaš pameti v glavi!« je zavpil Kafol z globokim glasom. »Če ne bi bilo našega dičnega poslanca dr. Gregorčiča, ki je neumorno hodil na ministrstvo v Dunaj in prosil za Otaležane, bi morali teh dvajset tisoč kron za zidanje zbrati mi sami! Iz lastnih žepov! Ta podpora je neposredno delo za kmeta, saj nam jemlje breme z ramen. Vi, rdeči naprednjaki, pa samo vpijete, ko pa je treba kaj narediti, vas je pa le jezik! Saj vaš dr. Grantar komaj čaka, da bomo 'molili brez farjev', da nam ne bo treba zidati ničesar. Ampak kmet rabi svojo cerkev in svojega pastirja!« »Slepilo!« je skočil na noge Svetik. »Župnik Buda nas je pretkano izigral! V cerkvi je oklical, da imamo štirinajst dni časa za pritožbe, stavbni odsek – seveda samih klerikalcev – pa je sklical še pred iztekom roka! Moje ugovore je enostavno preslišal!«

V gostilni je nastal tak hrup, da se ni slišalo lastnih besed. Delavci in kmetje so se pričeli prerivati, v zraku je dišalo po prepiru, ki se ne bo končal le z besedami.

Naslednjo soboto pa je v Otalež prispela nova številka lista Gorica. V njej je bil objavljen dopis, pod katerega se je podpisal sam župnik Buda. Ko so ga v gostilni naglas prebrali, je v hipu zavladala grobna tišina. Župnik Buda v pismu ni izbiral ovinkov. Svetika je javno postavil pred zid laži. Z uradnimi zapisniki v roki je dokazal, da je o gradnji župnišča odločilo okrajno glavarstvo v Tolminu že leta 1906. Najbolj boleč udarec za naprednjake pa je bil naslednji odstavek: na ključni konkurenčni obravnavi, 31. januarja 1907, so imeli naprednjaki v občinskem odboru večino – štiri proti trem! Župnik Buda je zapisal: »Kot večina so imeli torej 'naprednjaki' vso moč v rokah, in ako bi bili tedaj rekli 'ne', bi farovža najbrž ne bilo še. Mesto tega so molčali, ker niso poznali svojih pravic, in so podpisali nemški sejni zapisnik...«

Pismo se je končalo z uničujočim povabilom: Župnik je Svetika pozval, naj pride k njemu na hišno številko 96, kjer mu bo takoj do vinarja natančno vrnil vse, kar je Svetik kdaj prispeval za njegovo »brezdelje«, hkrati pa mu je za naprej prepovedal dati kakršen koli dar.

Ivan Svetik je tisto popoldne sedel sam v kotu gostilne. Gledal je v prazno skledo in v časopis pred seboj. Tovariši, ki so še nekaj dni nazaj glasno vpili z njim, so zdaj raje gledali v tla ali pa šepetali o tem, kako so se naprednjaki na uradni obravnavi pustili prinesti okoli preprosto zato, ker niso znali nemško in niso poznali zakonov.

Zunaj, na hribu nad vasjo, pa je sonce obsijalo gradbišče. Tam so kmetje, klerikalni in naprednjaški skupaj, že vozili kamenje za nov farovž. Politični boj v časopisih je bil oster, življenje na podeželju pa je neizprosno teklo naprej – s podporo Dunaja in z znojem domačega kmeta.

Prikrita resnica je prišla na dan

 Maja 1908 je slovesna postavitev kipa svetega Jožefa v Otaležu nad Cerknem razkrila globoke razdore med vaščani in sporno finančno ravnanje domačega duhovnika. Medtem ko so krščanski krogi kip slavili, so liberalno usmerjeni kmetje protestirali zaradi dvoličnosti, saj je bil kip naknadno plačan z dodatno nabirko po tem, ko je bil že kupljen in skladiščen.

Majsko sonce leta 1908 je v gorsko vasico Otalež prineslo nemir, kakršnega ljudje pod cerkljanskimi vrhovi niso pomnili že dolgo. Na zunaj je vse kazalo na praznik. Primorski list je ponosno oznanjal, da se za tretjo nedeljo po veliki noči obeta veličastna slovesnost – blagoslov novega kipa svetega Jožefa, zavetnika delavcev in preprostega ljudstva. Časopisni vrstici so slikale idilo: vsi vaščani naj bi složno, po svojih močeh in z lastno voljo prispevali krajcarje za svetnika. Iz Idrije so povabili celo slavnega govornika, beneficijata Franca Oswalda, gorečega krščansko-socialnega organizatorja. Govorilo se je, da bo s prižnice grmel o svetih idealih in vlival upanje v srca revnih kmetov.

A resnica v vasi je imela povsem drug obraz. Ko je prišel usodni 10. maj, je bila cerkev polna. Domači duhovnik, ki so mu domačini po domače rekli "nunc Buda", je daroval deseto mašo. Gost iz Idrije je res grmel s prižnice. Njegov glas je odmeval med oboki, ko je ostro napadal "brezverske napredne očete", napredne knjige in liberalne časopise. Verniki so poslušali, nekateri s strahospoštovanjem, drugi s stisnjenimi zobmi.

Pravi šok pa je sledil po končani pridigi. Gospod Oswald je stopil s prižnice, nakar je odjeknila novica: med mašo se bo pobirala miloščina, saj nov kip svetega Jožefa sploh še ni plačan! Med ljudmi je zašumelo.

Prikrita resnica je prišla na dan. Župnik Buda je kip na skrivaj kupil že celo leto nazaj, šele pred pustom pa je ljudem sploh povedal, da namerava cerkev krasiti nov svetnik .Med revnimi kmeti, ki so komaj praskali skupaj denar za golo preživetje, je završalo. Izkazalo se je, da je župnik Buda že zdavnaj izurjen v "fehtanju" za vinarje.

Napredni vaščani, ki so kasneje svoje ogorčenje prelili v časnik Soča, so začeli glasno šepetati o duhovnikovih nenavadnih metodah: Pri nauku za velikonočno spoved je pobiral denar kar neposredno v roko, namesto v obrnjen klobuk, da nihče ni videl, koliko je kdo dal in kam je denar izginil. Z beraško palico je hodil celo v sosednje Cerkno. Čeprav je 3. maja ponosno oznanil, da je nabral že 256 kron in nekaj vinarjev, mu še vedno ni bilo dosti. "Kdaj bo vendar dosti denarja za ta mali kip?" so se spraševali ogorčeni kmetje. Izvedeli so namreč, da je kip pred prihodom v vas celo leto "stanoval" nekje spodaj v Cerknem. "Koliko bomo morali zdaj plačati še za svetnikovo stanovanje?" je pikro odmevalo po vasi.

Otalež je tistega maja ostal razdeljen. Na eni strani so stali tisti, ki so v novem kipu videli ponos in zavetnika. Na drugi strani pa so preprosti kmetje jezno ugotavljali, da župnik Buda zelo dobro loči napredne kmete od svojih vernikov, ko pa gre za pobiranje denarja, mu diši prav vsak vinar – pa naj bo napreden ali nazadnjaški. Slovesnost se je končala, kip je ostal v cerkvi, med ljudmi pa je obviselo grenko spoznanje: za nujne življenjske potrebe kmet nima niti ficka, za cerkvene kipe pa meče stotake proč – nato pa vsi skupaj tožijo, kako slabo se jim godi.

Naprej po začrtani poti do zmage!

Kronika iz leta 1910 poroča o intenzivnem delovanju orlovskega društva v Otaležu med aprilom in julijem, ki je vključevalo množično obiskano veselico (45 članov) ter nastope na procesijah. Po odhodu načelnika Ambrozija Rusjana junija 1910 je avtor pozval k izvolitvi delavnega in značajnega naslednika za nadaljnji uspeh odseka.

Nedeljsko jutro, ki je prebudilo Otalež

Maja leta 1910 je bila pomlad v Otaležu drugačna kot prejšnja leta. Hribovska vasica, stisnjena nad Idrijco, je brstela od posebnega ponosa. Po hišah so matere in dekleta že tedne likale gube na novih, ponosnih orlovskih krojih. Kmečko delo je bilo čez tisto pomlad težko, roke so bile žuljave, a v fantih je gorela nevsakdanja vročica. Prejšnji mesec, aprila, so se skoraj vsi udeležili tečaja v Idriji, sedaj pa je prišel čas, da domačim pokažejo, česa so se naučili.

»Petindvajset, šestindvajset ... triindvajset ... ne, kar petindvajset fantov v vrsti!« je z odra štel starejši domačin in si popravljal klobuk.

Ko so se zbrali vsi, je številka osupnila celo vas. Nič manj kot petinštirideset domačih Orlov je stalo v popolnih krojih sredi Otaleža! Za tako majhno vas je bilo to pravo čudo. Pozneje popoldne so se jim izza ovinka, malce upehani zaradi zamude in raznih zaprek na poti, pridružili še bratje iz Cerknega.

Takoj po blagoslovu se je začelo. Ljudstvo je obstopilo travnik in z odprtimi usti opazovalo javno telovadbo. Fantje, ki so še lani nerodno stopali za plugom, so se pod vodstvom svojega neumornega načelnika Ambrozija Rusjana gibali kot eno telo

.»Poglej jih, kako se držijo! Kot vojaki!« je zašepetala starejša ženska sosedi, ko so začeli izvajati proste vaje.

Ko pa je nastopila še izurjena skupina idrijskih telovadcev, je med gledalci zavrelo od navdušenja. Nihče si ni mislil, da se je mogoče v tako kratkem času naučiti takšne discipline.

Nato se je začela veselica. Mešani pevski zbor je stopil skupaj. Brat Mohor Pavčič je dvignil roke, vdihnil in zbor je zapel Laharnarjev »Pozdrav«. Glasovi so odmevali od okoliških hribov. Po uradnem nagovoru predsednika pa je bil čas za smeh – na oder so postavili igro »Dr. Vseznal in njegov sluga Štipko Tiček«. Smeh se je razlegal daleč naokoli in ljudje so vsaj za en popoldan pozabili na trdo delo.

Nagajanje na Novi Oselici

Dobre tri tedne kasneje, 5. maja, so se Orli podali na izlet na Novo Oselico. Tudi tam so pripravili javen nastop, srečkanje, petje in deklamacije. A uspeh otaleških fantov je nekaterim očitno šel v nos. Iz ozadja, blizu gostilniških vrat, se je slišalo glasno godrnjanje. Par nahujskanih surovežev, ki so jih lokalni proticerkveni nasprotniki (»mokrači«) nalašč podkupili in nahujskali, je začelo motiti prireditev. Ti mokrači se doma v Otaležu sploh niso upali javno pokazati, raje so prišli na tuje in tam šuntali nevedne ljudi, da bi povzročali nemir. Načelnik Ambrozij Rusjan je stopil pred fante. »Mirno, bratje,« je rekel z mirnim, a odločnim glasom. »Značajnost in vztrajnost sta naš odgovor. Ne dajte se izzvati.« Orli so ostali ponosni in dostojanstveni. Veselica je kljub nekaj kletvicam iz ozadja izpadla odlično, nasprotniki pa so se osramočeni umaknili.

Poletje slovesa in novih izzivov

Maj in junij sta minila v znamenju potovanj in vere. Peš so šli v Idrijo na okrožni občni zbor, kjer so poslušali spodbudne besede predsednika Jazbarja. Nato so ponosno korakali v Cerkno, da bi s tamkajšnjimi fanti sodelovali pri procesiji Svetega Rešnjega Telesa. Isti praznik so ponovili doma, konec junija pa so se v popolnih krojih udeležili velikega cerkvenega shoda. Vrhunec poletja je bilo romanje na Sveto Goro na začetku julija. Tam so stali v množici in poslušali ognjevite, preroške besede dr. Janeza Kreka. Domov so se vrnili polni elana, čeprav jim je bilo žal, da so morali zaradi obveznosti izpustiti popoldanski del slavnosti.

Toda 23. junija je udarila vest, ki je fante globoko prizadela. Ambrozij Rusjan, tisti neumorni voditelj, ki je bil z dušo in telesom vnet za orlovske ideje, jih je moral zapustiti in oditi drugam. Odsek je čez poletje ostal brez načelnika. Ko so se jeseni začela krajšati poljska dela, je med fanti znova stekla beseda o prihodnosti.

Eden od starejših članov je sedel za mizo in v luči petrolejke pisal dopis za revijo Mladost: »Sedaj smo brez načelnika ter bomo mogli pri letošnjem občnem zboru voliti novega ... Zato vam že sedaj, dragi bratje Orli, svetujem, da si izvolite za načelnika mladeniča, ki je delaven in značajen ... Skušnjo imate letos, ko vidite, kako smo delali, ko je bil za načelnika značajen brat Rusjan.«

Pismo, ki je kasneje izšlo oktobra 1910, se je zaključilo z besedami, ki so tisto zimo grele srca fantov iz Otaleža in jim dajale moč, da niso omagali: »Zato proč z lenobo, proč z neznačajnostjo iz naših vrst! Naprej po začrtani poti do zmage! Na zdar!«

Ko je navadno pismo razdelilo celo vas.

Zgodba iz leta 1903 opisuje napeto lokalno rivalstvo ob uvedbi dveh poštnih nabiralnikov v Otaležu in Plužnjah, ki je razkrilo globoke politične delitve med klerikalnim in liberalnim taborom. Medtem ko so pristaši pošte hvalili uradno zvezo, so nasprotniki, nezadovoljni s spremembo sistema, v časopisu Soča obtožili poštarja Jakoba Jereba samovolje in cenzure, na kar je ta odgovoril z ostrim obrambnim pismom. Celotna polemika ponazarja prehod z neformalnega na državni poštni sistem v takratni Avstro-Ogrski.

Poštna vojna v Otaležu: Leto, ko so pisma zanetila vas

Avgustovsko sonce leta 1903 je neusmiljeno pripekalo na strma pobočja Cerkljanske, a v gostilnah in na cerkvenih trgih Otaleža in sosednjih Pluženj je vrelo zaradi povsem drugega vzroka. Zgodila se je velika novost: cesarsko-kraljeva pošta iz Trsta je po dolgih letih prošenj končno odobrila namestitev dveh uradnih poštnih nabiralnikov.

Do tedaj so domačini več kot dvajset let sami, na lastne stroške, organizirali prevoz pisem. Zdaj pa je bila tu uradna kočija na liniji Cerkno–Idrija, ki je vozila vsak dan. Za odgovornega moža – »poštmajstra« – so v Otaležu postavili uglednega Jakoba Jereba.

Vse je kazalo na velik napredek, dokler ni v liberalnem časopisu Soča odjeknilo anonimno pismo, ki je sprožilo pravo medijsko vojno.

Prva iskra: Obtožbe o cenzuri in lenobi

Nezadovoljni tabor, ki se je zbiral okoli lokalnega trafikarja in trgovca Ivana Grudna v Plužnjah, je bil besen. Prej je občinsko torbo nosil Gruden. K njemu v trgovino so ljudje zahajali vsak dan, spotoma prevzeli pisma in časopise ter ob tem poklepetali. Anonimni dopisnik je v Soči udaril z vso silo: nova pošta je menda popoln polom. Zapisal je, da pisma namesto enega dneva potujejo ves teden. Še huje – obtožil je lokalnega duhovnika (»nunca«), da se vtika v pošto in skupaj z Jerebom namerno zadržuje ali uničuje tiste časopise, ki cerkveni oblasti niso bili povšeči. Časopisi naj bi prihajali zamazani, raztrgani in brez ovitkov. Jereba in njegovega stanovskega kolega Zajca v Plužnjah je označil za »oblastna gospoda«, ki pisma izročita le tistim, ki so v njuni »posebni milosti«. Dopisnik je posmehljivo zaključil, da je Jereb postal pravi otaleški »Mojzes«, ki mu zvesti pristaši pojejo visoke pesmi.

Udarec nazaj: »Mojzes« zagrmi

Odgovor ni dal dolgo čakati. Jakob Jereb, globoko užaljen v svoji poštenosti, je v konservativnem Primorskem listu objavil oster, neizprosen odgovor. Naslovil ga je naravnost na »lažnjivega in obrekljivega dopisuna«.Jereb je z uradnimi pravili v roki postavil stvari na svoje mesto. Pojasnil je, da po cesarskih navodilih ni dolžan nositi pisem od vrat do vrat. Nabiralnik je namenjen temu, da ljudje sami pridejo ponje. »Mogočni dopisun ne bo ukazal, da bi pisma nosil po hišah,« je zabrusil. Da bi dokazal neučinkovitost starega, privatnega sistema, je razkril, da je uradni poštni dekret po stari Grudnovi poti iz Cerkna do Otaleža potoval neverjetne štiri dni! Za nameček pa je odločno stopil v bran domačemu župniku, češ da nune sploh še nikoli ni videl poštne torbe, kaj šele prostora, kjer se pisma urejajo. Vrhunec pisma pa je bil Jerebov ponosni zaključek. Sprejel je posmehljivi vzdevek: »Ako vi imenujete poštmajstra 'krive pošte' v Otaležu Mojzesa, sem na to ime ponosen, samo da bi ga bil vreden. Jaz pa imenujem vas podle Judeže Iškarjote!«

Epilog na vaškem trgu

Tako sta tisto jesen leta 1903 v Otaležu stali dve resnici. Za ene je bil Jakob Jereb napreden državni uslužbenec, ki je v vas prinesel red in uradno cesarsko pošto. Za druge je bil podaljšana roka oblasti, ki je uničila preprosto vaško navado druženja ob prevzemanju pisem v lokalni trgovini.

Strasti so se sčasoma pomirile, rumena nabiralnika pa sta ostala – nemi priči časa, ko je navadno pismo lahko razdelilo celo vas.