Predani delavec v Gospodovem vinogradu

Življenjska pot Vinka Buda (1875–1915): Predani delavec v Gospodovem vinogradu

V vročih poletnih dneh leta 1915, ko je Evropo že leto dni pretresala prva svetovna vojna in so fantje s Cerkljanskega krvaveli na oddaljenih bojiščih, je domače kraje pretresla še ena žalostna vest. V najlepših moških letih, star komaj štirideset let, je nenadoma umrl nekdanji otaleški vikar in duhovnik goriške nadškofije, častiti gospod Vinko Buda. Za domačine in stanove kolege je bil to neopisljiv šok. Vinko je namreč veljal za pravega korenjaka – krepkega, odločnega in polnega življenjske moči. Nihče si ni mogel predstavljati, da bo zahrbtna bolezen tako hitro zlomila tega človeka.

Težko delo na zahtevnem terenu

Kje natanko si je gospôd Vinko nakopal bolezen, s katero se je boril zadnje leto in pol, ni vedel niti sam. Njegovo službovanje je bilo polno težkih preizkušenj in nenehnega garanja. Prvih pet let je opravljal delo kaplana v Cerknem, kjer je spoznal trdo življenje ljudi v hribovskih vaseh. Nato je za polnih devet let prevzel vodenje kuracije v Otaležu. Poleg pastoralnega dela v župniji je kasneje prevzel še izjemno odgovorno vlogo vodje slovenskega Alojzijevišča v Gorici, kjer je skrbel za vzgojo in izobraževanje dijakov. Bil je neutruden delavec v »Gospodovem vinogradu«, ki se ni nikoli štedil.

Neizbrisan pečat v Otaležu

V Otaležu je Vinko Buda pustil neizbrisan pečat in med ljudmi veljal za izjemno agilnega voditelja. Ker je bila stara fara v slabem stanju, je tik ob župnijski cerkvi zgradil novo, prepotrebno župnišče, ki je postalo središče kulturnega in duhovnega življenja. Zavedal se je, da ljudje na podeželju ne potrebujejo le duhovne tolažbe, ampak tudi materialno pomoč. Da bi domačine rešil iz krempljev oderuških posojilodajalcev in jih naučil varčnosti, je ustanovil krajevno hranilnico in posojilnico.

Njegovo največje veselje pa je bilo delo z mladimi. Ustanovil je dekliško Marijino družbo, s katero je preživljal veliko časa, jih vzgajal v krščanskih vrednotah in jim vsem naokrog pomagal v vsakdanjem življenju. Med duhovniki na Goriškem in Cerkljanskem je bil zapisan kot izjemno ljubezniv, topel in zanesljiv tovariš, ki je vedno rad priskočil na pomoč. Ker so ga ljudje izjemno cenili zaradi njegove modrosti in poštenosti, je bil več let izvoljen tudi za občinskega starešino. V tej vlogi se je vneto boril tako za časni (gmotni) kot za večni blagor svojega ljudstva.

Hitri konec krepkega moža

Zaradi nenehnega napora in napredujoče bolezni je začel močno obolevati že jeseni leta 1913. Naslednje leto, 14. julija 1914 – tik pred izbruhom vojne –, je bil prisiljen stopiti v začasni pokoj. Da bi si povrnil zdravje, je obiskoval različna zdravilišča po monarhiji. Julija 1915 se je mudil na zdravljenju v Dolenjskih Toplicah. Čeprav so topli vrelci za kratek čas ublažili bolečine, se je Vinko zavedal, da se njegov čas izteka. Želel si je domov, na njemu ljubo in prelepo Cerkljansko.

V Cerkno se je vrnil 12. julija 1915. Že naslednji dan, v ponedeljek, je zbral zadnje moči in v cerkvi še zadnjič daroval sveto mašo za svoje ljudstvo. To je bilo njegovo slovo od oltarja. Že isto zvečer ga je zadela kap ali nenadna slabost; padel je v globoko nezavest, iz katere se ni več prebudil. Po osmih dneh tihega umiranja je izdihnil v sredo, 21. julija, ob treh urah zjutraj v Cerknem.

Zadnje slovo

Pogreb spoštovanega duhovnika in narodnega buditelja je potekal v petek, 23. julija dopoldne, na pokopališču v Cerknem. Lokalno prebivalstvo, ki bo gospoda Vinka težko pogrešalo, se od njega poslavlja s hvaležnostjo in molitvijo. 

"Kje na svetu je ta kraj?"

 Dekret iz Ljubljane.

Poletje leta 1951 je dihalo z vročino, ki je prinašala vonj po novem začetku. Za Dragico Kumar je bilo to poletje prelomnica, polna vznemirjenja in tihe tesnobe. Končala je šolanje, v rokah je držala težko prigarano spričevalo, pred njo pa se je odpiral svet. Prvič v življenju si je lahko privoščila potovanje in si ogledala del širne Jugoslavije, države, ki se je še vedno pobirala iz povojnih ruševin.

A medtem ko je občudovala neznana mesta, je v njenem žepu ležala uradna kuverta. V njej je bil dekret. V tistih časih mladi diplomanti niso izbirali svoje usode. Oblast je s trdo roko določala, kje so poti potrebe in dolžnosti. Ko je Dragica prelomila pečat, so njene oči stekle po uradnem besedilu in se ustavile pri besedah: Otalež pri Cerknem.

"Kje na svetu je ta kraj?" se je vprašala, medtem ko je predse razprostrla velik papirnat zemljevid. S prstom je drsela po gubah Julijskih Alp in predalpskega hribovja. Najprej je našla Idrijo. O njej je vedela veliko: mesto živega srebra, mogočne gimnazije in žensk, ki ob večerih pred hišami klekljajo čipke. Videla je, kako skozi mesto teče smaragdna Idrijca, ki se kasneje izlije v Sočo. Nato je njen prst krenil desno, navzgor po strmih bregovih nad reko. Tam, visoko na desnem bregu, je bila majhna pika z imenom Otalež. Kraj, kjer bo morala preživeti najmanj eno leto.

Vzpon v neznano.

Pot na delovno mesto se je začela v dolini. Avtobus  jo je pustil na stičišču poti, pri Maruškovcu, ob vznožju hriba. Ko je Dragica izstopila, je stopila v popolnoma drug svet. Pred njo se je dvigoval strm, skoraj navpičen breg, prepleten z ozko, prašno potjo, ki je peljala nekam med oblake. S kovčkom v roki in težkimi čevlji je začela svoj vzpon. Vsak korak je bil težak, sonce je pripekalo, a v njej je gorela radovednost. Po dolgih minutah naporne hoje, ko je že lovila sapo, se je nad krošnjami dreves nenadoma prikazal visok, vitek cerkven zvonik. Bil je kot svetilnik sredi zelenega morja hribov. Dragica se je nasmehnila in si oddahnila. Vedela je: kjer je cerkev, tam morajo biti ljudje. Kjer je zvonik, tam je vas.

Kmalu je stopila na ravnejši del in pred njo se je prikazala mogočna, visoka bela stavba. Njen arhitekturni slog je takoj izdal njen namen – to je bila šola. Vendar pa jo je ob prihodu pričakalo razočaranje. Vrata so bila zaklenjena, okna zaprta, okoli stavbe pa je vladala popolna tišina. Nikjer nikogar. Na srečo je v neposredni bližini stala hiša, iz katere je dišalo po domači kuhinji in tobaku – vaška gostilna. Dragica je vedela, da so v takšnih krajih gostilne središče vsega dogajanja in najboljši vir informacij.

Trije odborniki in realnost na štrbunk.

Ko je prestopila prag, jo je pričakal topel sprejem. Gostilničarka Dorica, ženska z milim obrazom in delavnimi rokami, je takoj opazila mlado, utrujeno dekle s kovčkom. Brez odlašanja ji je skuhala vroč čaj in jo posedla.

Dragica, preplavljena z negotovostjo, ji je hitro zaupala svojo stisko: "Z dekretom sem poslana sem, poučevala bom. Pa sploh ne vem, kje bom spala, šola je zaklenjena, nikogar ne poznam."

Povedala ji je tudi, da si bo delo delila z upraviteljico, učiteljico Slavico, ki pa je bila še na dopustu. Dorica jo je sočutno poslušala, nato pa s pogledom pokazala proti kotu sobe. "Jaz ti težko pomagam glede stanovanja," , "lahko pa vprašaš tiste tri može pri sosednji mizi. To so naši vaški odborniki."

Dragica je zbrala pogum, vstala, stopila k moškim in se uradno predstavila kot nova učiteljica. Možje so jo debelo pogledali, si izmenjali zaskrbljene poglede, nato pa je eden od njih odkrito dejal: "Ja, tovarišica... stanovanja pa mi v vasi nimamo. Šola je majhna. Ima samo dve veliki učilnici, dva majhna kabineta in drvarnico. Stranišče? Stranišče je zunaj, na štrbunk. Ko pride tovarišica Slavica, se boste morali pogovoriti z njo. "To je bil trenutek streznitve. Dragica je spoznala, da prihaja v kraj, ki ga je sodoben napredek obšel. Vas v tistem letu 1951 še ni imela ne električne napeljave in ne tekočega vodovoda. Življenje tukaj je potekalo po starem ritmu narave in trdega dela.

Žimnica iz ličkanja in vaška solidarnost.

Naslednji dan je v vas končno prispela upraviteljica Slavica. Ko je videla mlado kolegico v skrbeh, jo je toplo objela in potolažila: "Nič ne skrbi, Dragica. Bomo že kako poskrbele zate. Skupaj bova zmogli."

In res, vaška skupnost je takoj stopila skupaj. Eden od vaščanov je iz svoje hiše prinesel starejšo leseno posteljo – tisti pravi, preprosti hribovski "špampet". Slavica je odločila, da ga bodo stisnili v njeno že tako majhno kamrico, da bosta učiteljici bivali skupaj. Ker pa v šoli ni bilo nobene posteljnine, je Dragica vzela blago in sama sešila dve rjuhi. Sosede so hitro priskočile na pomoč: prinesle so svežo, dišečo slamo od koruznega ličkanja. Skupaj so z njo napolnile veliko platneno blazino, ki je postala Dragičina žimnica. Kljub temu da je bila postelja trda in skromna, je Dragica že prvo noč spala sladko in mirno, kot že dolgo ne. Vonj po suhem ličkanju in zavest, da je obdana z dobrimi ljudmi, sta ji pregnala ves strah. Tudi za hrano je bilo poskrbljeno s čisto, pristno človeško toplino. Ker v šoli ni bilo kuhinje, so bližnje gospodinje v svojih kmečkih pečeh pekle dišeč domač kruh – tako za obe učiteljici kot za šolske otroke. Vsako jutro je na vrata potrkal sosedov deček Ivi, ki je v rokah ponosno držal vrč svežega, še toplega mleka. Kosila pa jima je z ljubeznijo pripravljala gostilničarka Dorica.

Prvi september in najlepši poklic.

Vse priprave, skromna bivališča in pomanjkanje infrastrukture pa so zbledeli, ko je prišel najpomembnejši dan v letu – prvi september. Tistega jutra so se strme poti okoli Otaleža napolnile s smehom in glasovi. Otroci so prihajali od  vsepovsod: iz odmaknjenih Jazen, iz hribovskih Pluženj, iz strmega Lazca in iz samega Otaleža. Bosi ali v preprostih čevljih, z nahrbtniki in radovednimi obrazi so planili skozi šolska vrata. Obe veliki učilnici sta v trenutku oživeli, napolnjeni z živahnim otroškim direndajem. Ko je Dragica Kumar stopila pred svoj prvi razred, je vsa utrujenost od dolge poti izginila. Sedla je za kateder in pogledala predse. Iz starih lesenih šolskih klopi so jo gledale lepe, bistre, čiste in neverjetno razumne oči njenih prvih učencev. Ti otroci so bili željni znanja, učiteljica pa jim je bila pripravljena dati vse svoje srce. Njena pot do tega poklica je bila dolga, polna odrekanja in preizkušenj v težkih povojnih letih. Ko pa je gledala te otroke sredi hribov nad Idrijco, je globoko v sebi začutili tisto neopisljivo izpolnjenost. Vedela je, da kljub pomanjkanju elektrike, kljub spanju na slami in kljub odrezanosti od sveta, na tem planetu ne obstaja lepši, plemenitejši in boljši poklic, kot je biti učitelj.

---

Pomlad kulturnega prebujanja

 Pomlad kulturnega prebujenja pod Bevkovim vrhom

Zima leta 1945/1946 je bila v hribovitih vaseh Cerkljanskega dolga in ostra, a v srcih prebivalcev Otaleža in Jazen je tlelo nekaj, česar sneg in povojno pomanjkanje nista mogla zadušiti. Nad njunimi domovi je mogočno bdela silhueta Bevkovega vrha, ki je stoletja kljuboval vremenskim ujmam in zgodovinskim viharjem. Vojna ujma, ki je globoko zarezala v te hribe, se je končno umaknila. Za seboj je pustila osiromašene kmetije, prazne skednje in težke spomine, a hkrati tudi neizmerno olajšanje ter željo po novem, svobodnem življenju.

Ljudje so v dolgih letih fašističnega zatiranja in vojnega pustošenja najbolj pogrešali tisto, kar jih je od nekdaj združevalo: prosto izraženo domačo besedo, slovensko pesem in odprt prostor za druženje. V zgodnjih spomladanskih dneh leta 1946 se je med naprednimi domačini začela rojevati misel, da obnova vasi ne sme biti le materialna, temveč predvsem duhovna. Kultura je bila tista vez, ki je morala znova povezati sosede pod Bevkovim vrhom, vrniti veselje na obraze mladine in dati nov smisel skupnosti.

Zgodovinski prelom se je zgodil  20. marca 1946. Otalež je tistega dne utripal v drugačnem, slovesnem ritmu. Možje z oguljenimi klobuki, ženske z robci na glavah in zvedava mladina iz Jazen so se zbrali z enim samim, jasnim ciljem: ustanoviti lastno prosvetno društvo.

Ko so se zbrali v prostorih, ki so takrat služili skupnosti, je bilo v zraku čutiti veliko odgovornost. Prva pomembna odločitev je bila izbira imena. Društvo niso želeli poimenovati po nekem oddaljenem idealu, temveč po nekom, ki je poosebljal njihov lasten boj, trmo in ponos. Soglasno so sklenili, da bo društvo nosilo ime Prosvetno društvo »Janko Premrl - Vojko« Otalež. Ime legendarnega primorskega partizanskega komandanta in narodnega heroja, ki je padel le nekaj let prej, je vsem prisotnim vlilo pogum. »Vojko« je bil simbol neupogljivosti Primorske, njegovo ime pa je postalo jamstvo, da bo društvo gojilo domoljubje, svobodomiselnost in ljubezen do rodne grude.

Ko je bilo ime izbrano, je bilo treba postaviti trdne temelje organizacije. V tistih časih vodenje društva ni pomenilo le prestiža, ampak predvsem ogromno prostovoljnega dela, žrtvovanja prostega časa in premagovanja birokratskih ter materialnih ovir. Zbrani so po tehtnem premisleku oblikovali prvi upravni odbor, sestavljen iz uglednih in zanesljivih domačinov:

Karel Peternelj je bil predlagan za predsednika. Kot moder in spoštovan mož je dobil nalogo, da postane krmar društva, ki bo povezoval različne generacije in skrbel za ugled organizacije.

Ivanka Brejc je prevzela vlogo tajnice. Nanjo je padlo breme zapisovanja zgodovine v nastajanju, vodenja zapisnikov, dopisovanja z oblastmi in organizacije sestankov.

Antonija Pisk je postala blagajničarka. Njena naloga je bila verjetno med najtežjimi, saj je prevzela skrb za društveno blagajno, ki je bila tistega dne še popolnoma prazna. Vsak dinar ali prostovoljni prispevek je moral biti skrbno zabeležen.

Rozina Seljak pa je bila izbrana za knjižničarko. V času, ko so bile knjige prava redkost in dragocenost, je bila njena vloga ključna za širjenje obzorij in pismenosti med vaščani. Streha nad glavo in plemenito darilo mladine.

Ustanovni člani so se takoj soočili z kruto realnostjo: društvo je obstajalo na papirju in v srcih, ni pa imelo svojega doma. Brez prostora, kjer bi lahko vadili pevci, kjer bi se zbirali igralci in kjer bi bila shranjena literatura, bi društvo težko zaživelo. Po razpravi so prisotni sklenili, da uradno stopijo do Marije Jereb in jo povprašajo, ali bi bila pripravljena odstopiti del svojih prostorov za potrebe prosvetnega društva. To je bil korak upanja, saj je bila vsaka soba v povojnih letih dragocena, a vaška solidarnost je bila takrat močnejša od tesnih stanovanjskih razmer. 

Nato pa je nastopil trenutek, ki je vsem prisotnim privabil solze v oči in pokazal, kako močno si ljudje želijo napredka. Besedo je prevzela mladina iz sosednje vasi Jazne. Kljub temu da so sami živeli v pomanjkanju, ko so primanjkovale osnovne življenjske potrebščine, so mladi fantje in dekleta zbrali svoj največji zaklad. Društvu so v popotnico podarili 30 knjig. V tistem času trideset knjig ni bil le kup papirja; to je bilo premoženje. Bile so okno v svet, vir znanja in temelj bodoče vaške knjižnice. To plemenito dejanje mladine iz Jazen je postalo najlepši dokaz, da ima novonastalo društvo svetlo prihodnost, saj so mladi sami postavili temeljni kamen za izobraževanje svojih vrstnikov in prihodnjih rodov.

Ustanovni občni zbor se je zaključil z stiski rok, odločnimi pogledi in vero v boljši jutri. Luč, ki so jo tistega 20. marca 1946 prižgali Karel, Ivanka, Antonija, Rozina, Marija in požrtvovalna mladina iz Jazen, je svetila še desetletja. Iz teh skromnih tridesetih knjig in neznanega prostora so kasneje zrasle dramske sekcije, pevski zbori, proslave in predavanja, ki so oblikovali kulturno podobo Otaleža in okolice ter dokazali, da sta slovenski duh in kultura pod Bevkovim vrhom neuničljiva, če ju hrani sloga domačih ljudi.

Luč kulture pod Bevkovim vrhom

Zgodba o KUD »Mlakar Silvo« Otalež

Povojna leta na Cerkljanskem so bila polna izzivov, pomanjkanja in trdega dela. Kljub temu pa med ljudmi v vaseh pod slikovitim Bevkovim vrhom ni manjkalo tiste posebne, neulovljive iskre – želje po druženju, pesmi, gledališču in pisani besedi. Kultura na podeželju takrat ni bila luksuz; bila je nuja, ki je celila rane preteklosti in povezovala sosesko. V tem duhu se je rodila zgodba Kulturno umetniškega društva (KUD) »Mlakar Silvo« Otalež.

Korenine in povojno rojstvo (1946)

Uradna poročila iz leta 1953 razkrivajo, da so se korenine društva uradno pognale v letu 1946. To ni bilo naključno leto, saj je šlo za čas vsesplošne obnove in želje po novem začetku po dolgih letih fašističnega zatiranja slovenske besede. Društvo je takrat zavestno in ponosno nadaljevalo tradicijo Prosvetnega društva Janko Premrl Vojko Otalež.

Da je šlo za globoko zakoreninjeno kontinuiteto, dokazujejo tudi materialni ostanki. V rokah domačinov in v društvenih arhivih se je ohranilo nekaj dragocenih knjig, opremljenih s prvotnim, uradnim žigom, na katerem je pisalo: Izobraževalno umetniško društvo »Mlakar Silvo« Otalež. Ta žig je bil jamstvo, da se znanje in umetnost širita tudi v hribovite kotičke nad Idrijco.

Stebri skupnosti: Vodstvo društva

Uspeh vsakega podeželskega društva sloni na posameznikih, ki so pripravljeni žrtvovati svoj prosti čas za skupno dobro. V Otaležu je to odgovornost nase prevzel Karl Peternelj, ki je kot predsednik odbora dolga leta stabilno in modro vodil društveno barko.

Leta 1953 je ob njem stala predana ekipa ožjih sodelavcev, ki so skrbeli za organizacijo, vaje, logistiko in nabavo gradiva. Ta častitljivi odbor so sestavljali:

• Ivanka Brejc
• Dominik Jereb
• Andrej Močnik
• Mohor Pavšič
• Franc Močnik
• Dorica Jeram
• Alojzija Rejc (v kasnejših zapisih naveden kot Alojzij Rejc)

Ti možje in žene so bili motor družbenega življenja, ki so po dolgih dneh trdega dela na strmih kmetijah zvečer prižigali luči v zadružnih prostorih in šolskih učilnicah, da bi med ljudmi širili prosveto.

Gledališki razcvet v treh vaseh (1951–1953)

Kulturno življenje pod okriljem KUD »Mlakar Silvo« ni bilo omejeno zgolj na center Otaleža. Društvo je imelo izjemno širok vpliv na širšem območju pod Bevkovim vrhom, kar dokazuje odmeven zapis v takratnem osrednjem časopisu Ljudska pravica iz leta 1951. Časnikarji so z navdušenjem poročali, da v okviru tega društva delujejo kar tri dramske skupine:

• Ena v Jaznah,
• druga v Otaležu,
• tretja v Plužnjah.

Med temi tremi skupinami je vladala zdrava, ustvarjalna tekmovalnost. Vsaka vas je želela pripraviti boljšo scenografijo, prepričljivejše kostume in privabiti več gledalcev iz sosednjih grap. Ta tekmovalni duh je rodil izjemne rezultate.

Leta 1953 so gledališčniki dosegli enega svojih vrhuncev z uprizoritvijo Jurčičevega Tihotapca. Zgodba o skrivnostnem življenju in tihotapljenju (ki je bila ljudem pod Bevkovim vrhom zaradi nekdanje rapalske meje še kako domača in blizu) je med gledalci močno rezonirala. Predstava je bila tako uspešna, da se niso ustavili le doma; z njo so se podali na gostovanje v sosednje kraje, kar je bil za tiste čase, ko so bile ceste slabe in prevozna sredstva redkost, velik logistični in kulturni podvig.

Pesem, ki je povezovala, in širjenje obzorij (1953–1954)

Poleg govorjene besede je v Otaležu močno odmevala tudi ubrana pesem. Pod taktirko zborovodje Mohorja Pavšiča je deloval močan mešani pevski zbor. Zbor je štel spoštovanja vrednih 26 članov. Pevska sestava je bila zanimiva in dinamična: v svojih vrstah so imeli 18 žensk in 8 moških. Njihove vaje so bile prostor druženja, smeha in ohranjanja slovenske pesmi, ki je skozi desetletja prej morala trpeti pritisk potujčevanja.

Hkrati pa je društvo opravljalo neprecenljivo vlogo pri izobraževanju ljudi. Knjižnica, ki so jo postopoma gradili in dopolnjevali z novimi knjigami, je do konca leta 1954 narasla na kar 406 knjig. Za kraj, kot je Otalež, je ta zbirka predstavljala pravo zakladnico modrosti, s katero so si domačini krajšali dolge zimske večere, ko sta vasi zunaj brenčala burja in sneg.

Veliko priznanje in sodelovanje s šolo (1954)

Leto 1954 je bilo za društvo izjemno plodovito in prelomno. Ob krajevnem prazniku so moči združili z lokalno šolo. Pod režijskim in organizacijskim vodstvom predanih domačih učiteljic, Slavice Bončina in Anice Škrabec, so na oder postavili igro Laži zdravnika. Sodelovanje med prosvetnimi delavci in vaškimi kulturniki je dalo predstavi poseben pedagoški in umetniški pečat, predvsem pa je povezalo mlajše in starejše generacije.

Trdo delo in visoka kakovost predstave nista ostala neopažena na regijski ravni. 20. februarja 1954 je Okrajni odbor Ljudske prosvete v Tolminu društvu izrekel uradno priznanje za uspešno ljudsko prosvetno delo. To je bila velika potrditev, da so te majhne vasi s svojo srčnostjo postale pomemben steber širšega kulturnega prostora na Primorskem.

Novo ime za novo obdobje

Konec leta 1954 se je društvo odločilo za korak naprej in se formalno preimenovalo. Ime KUD »Mlakar Silvo« se je umaknilo novemu nazivu: Prosvetno društvo »France Bevk« Otalež. Preimenovanje po velikem primorskem pisatelju, ki je s svojim pisanjem tako močno zaznamoval prav te hribe, grape in ljudi, je dalo društvu nov, simbolen zagon.

Pod tem novim imenom so takoj začeli aktivno delovati – v tistem obdobju so dvakrat nastopili pred domačim občinstvom in se dvakrat odpravili na gostovanje. S tem so dokazali, da se kulturni ogenj pod Bevkovim vrhom, kljub spremembam imen, nikoli ne bo ugasnil. Zapuščina teh povojnih zanesenjakov ostaja trajen spomin na čas, ko sta sosed s sosedom in vas z vasjo s pesmijo in igro premagovala hribovske strmine in gradila lepši jutri.