Zgodba iz pozabe: Kako je kranjski posebnež iz Otaleža stopil na svetovni botanični oder

 Zgodba iz pozabe: Kako je kranjski posebnež iz Otaleža stopil na svetovni botanični oder

Podnaslov: Pred več kot 250 leti je slavni naravoslovec dr. Joannes Antonius Scopoli peš prehodil cerkljanske hribe in v Otaležu odkril rastlinsko vrsto, ki je to gorsko vas za vedno vpisala v svetovno znanost.

Ko se spomladi po strmih travnikih okoli Otaleža razvijejo nizke preproge nazobčanih listov, iz katerih skoraj neposredno iz zemlje poženejo razmeroma veliki, rožnato-škrlatni cvetovi, domačini morda niti ne pomislijo, da opazujejo živo naravno dediščino. Gre za brezstebelni ušivec (Pedicularis acaulis), rastlino, ki je botanikom prinesla pravo uganko, Otaležu pa prestižni naslov locus classicus – klasično, prvotno svetovno nahajališče vrste.

Zdravnik z botanično strastjo v težkih idrijskih časih

Zgodba nas popelje v leto 1754, ko v Idrijo kot prvi rudniški zdravnik prispe dohtar italijanskih korenin, Joannes Antonius Scopoli. Življenje v tesni, z živosrebrnimi hlapi prepojeni idrijski kotlini zanj ni bilo lahko. Trpel je zaradi slabega zdravja, preglavice so mu povzročali napeti odnosi z upravo rudnika, uteho in mir pa je iskal tam, kjer je bila narava najbolj čista – v hribih.

Scopoli je bil neutruden raziskovalec. Peš, opremljen z nahrbtnikom, zvezkom za zapiske in botanično mapo, je prečesaval tedaj težko prehodne cerkljanske in idrijske hribe. Na enem izmed teh samotnih botaničnih izletov, ko se je povzpel v gorski svet Otaleža, je na suhem gorskem travniku opazil nekaj nenavadnega.

Nizka rastlina je imela liste, podobne praproti, njeni cvetovi pa so kljubovali tedaj znanim botaničnim zakonom: niso imeli pravega stebla, ampak so sedeli neposredno v sredini listne rozete. Scopoli je rastlino izkopal, jo natančno proučil in takoj spoznal, da gre za vrsto, ki je ne pozna nobena evropska strokovna literatura.

Zgodovinski zapis iz stare knjige (Flora Carniolica, 1772)

Svoje senzacionalno odkritje je Scopoli uradno obelodanil leta 1772 v slavni drugi izdaji svojega življenjskega dela Flora Carniolica (Kranjska flora), ki je izšla na Dunaju. Knjiga, napisana v latinščini – tedanjem jeziku znanosti – prinaša natančen morfološki in lokacijski opis tega kranjskega endemita.

Prevod besedila

Pedicularis alpina, acaulis, floro magno. SEGUIER. Veron. Suppl. p. 127.
Alpski griževnik, brezstebelni, z velikim cvetom. SEGUIER. Dodatek k veronski flori, str. 127.

DIAGN. Pedunculi radicales longitudine calycis.
DIAGNOZA: Koreninski cvetni peclji so dolgi toliko kot čašni listi.

Habitat in Alpibus Tolmienfibus, circa Ottalefch. Maio florens.
Raste v Tolminskih Alpah, okoli Otaleža. Cvete v maju.

Radix fufca fibrosa, perpendicularis, perennis.
Korenina je temna, vlaknata, navpična in trajna.

Folia radicalia, duas et tres uncias longa, femiunciam fere lata, pinnata; pinnis pinnatifidis: fegmentis dentatis; petiolis semicylindricis.
Pritlični listi so dolgi dva do tri palce, široki skoraj pol palca, pernati; lističi so pernatodelni z nazobčanimi segmenti; listni peclji so polvaljasti.

E radice prodeunt pedunculi (4-6), villofuli, quatuor lineas longi, fimplices, calyce non longiores.
Iz korenine poganja 4 do 6 cvetnih pecljev, ki so nekoliko dlakavi, dolgi štiri črte, enostavni in ne daljši od čaše.

Calyx pentagonus et quinquefidus; dentibus foliolo terminatis.
Čaša je peterokotna in peterodelna; čašni zobci se končajo z lističem.

Corolla pallide rubra, fere uncialis.
Veneč je bledo rdeč, dolg skoraj en palec.

Galea conduplicata, obtufa; marginibus villofis.
Čelada (zgornja ustna) je prepognjena, topa, z dlakavimi robovi.

Labium fere aequaliter trifidum; segmentis plica in faucem descendente distinctis.
Spodnja ustna je skoraj enakomerno trikrpa; krpe so ločene z gubo, ki se spušča v žrelo.

Filamenta infra medium marginibus repando-rugofis et membranaceis instructa.
Prašnične niti so pod sredino opremljene z vijugasto nagubanimi in kožnatimi robovi.

Antherae flavae.
Prašnice so rumene.

Stylus longus, apice dilatatus.
Pestič je dolg, na vrhu razširjen.

Stigma rotundatum, e galea prominens.
Brazda je zaobljena, štrli iz čelade.

Germen sessile, glabrum, viride, ad bafin craffius.
Plodnica je sedeča, gola, zelena, pri dnu debelejša.

Capfulam nondum vidi.
Glavice (plodu) še nisem videl.

---

---

Da bi bila objava popolna, je Scopoli knjigi priložil čudovito, ročno izdelano bakrorezno ilustracijo na tabli št. 31 (Tabula 31), ki jo je po njegovi predlogi vrezal graver in natančno prikazuje celotno rastlino z njenimi značilnimi koreninami in sedečimi cvetovi.

Skrivnostno življenje pol zajedavca in obisk kralja

Brezstebelni ušivec pa ni poseben le zaradi Scopolijevega zapisa, pač pa tudi zaradi svojega načina življenja. Sodobna botanika je potrdila to, kar so stari raziskovalci le slutili: rastlina je hemiparazit ali pol zajedavec. Čeprav ima lastne zelene liste, s katerimi izvaja fotosintezo, s posebnimi koreninskimi sesalkami (haustoriji) pod zemljo predre korenine sosednjih trav in iz njih črpa vodo ter dragocene minerale. Brez svojih gostiteljev na otaleških travnikih bi težko preživela.

Slava otaleške rastline je v 19. stoletju postala tako velika, da so jo želeli videti najvišji evropski dostojanstveniki. Ko je maja leta 1838 Kranjsko obiskal saški kralj Friderik Avgust II., ki je bil strasten botanik, njegova glavna želja ni bila ogled palač, temveč ravno botanika. Ker je bil Otalež zanj predaleč v hribih, so ga kranjski botaniki odpeljali na tedaj novoodkrito najdišče ob Savi pri Ljubljani, kjer je kralj osebno občudoval prav to vrsto, ki jo je Scopoli prvič našel v Otaležu.

Ponos, zapisan v genih kraja

Kaj torej za Otalež pomeni izraz locus classicus? Pomeni, da kjerkoli na svetu – naj bo to v botaniki v Parizu, Londonu ali New Yorku – ko strokovnjaki preučujejo brezstebelni ušivec, morajo svoje vzorce primerjati s tistim izvornim tipom, ki ga je Scopoli nabral prav na teh cerkljanskih pobočjih.

Zgodba o Scopoliju in njegovem ušivcu je opomnik, da se v naših odročnih krajih skrivajo svetovne dragocenosti. Ko boste naslednjič obiskali Otalež in se ozrli po njegovih razgibanih travnikih, pomislite na trmastega rudniškega zdravnika, ki je pred 250 leti sklonjen nad zemljo prav tu pisal zgodovino svetovne znanosti.

---

 Kdo je bil Joannes Antonius Scopoli?

Joannes Antonius Scopoli (1723–1788), rojen na poljškem Tirolskem v današnji Italiji, se je v zgodovino zapisal kot eden največjih naravoslovcev 18. stoletja in kranjski Linne. Med letoma 1754 in 1769 je deloval v Idriji kot prvi tamkajšnji rudniški zdravnik, kjer je postavil temelje slovenske medicine dela in rudarstva. Kljub težkemu življenju v Idriji je bil neumoren raziskovalec kranjske flore in favne. Redno si je dopisoval s slavnim švedskim botanikom Carlom Linnéjem, očetom sodobne taksonomije, ki je visoko cenil njegovo delo. Scopolijevo življenjsko delo Flora Carniolica (1772) še danes velja za prvi in neprecenljivi znanstveni popis rastlinstva na našem ozemlju.

Skrivnost cerkljanskih grap: Kako je sloviti geolog med Lazcem in Zakrogom prebudil pramorje

 Skrivnost cerkljanskih grap: Kako je sloviti geolog med Lazcem in Zakrogom prebudil pramorje

---

Pred natanko 170 leti je bilo na Cerkljanskem in Idrijskem izjemno živo. Po strmih, težko prehodnih grapah med vasjo Lazec in samotno gorsko kmetijo Zakrog na Cerkljanskem Vrhu je tisto poletje hodil mož z usnjeno torbo in geološkim kladivom. To je bil 29-letni Dionýz Štúr, briljanten slovaški geolog in paleontolog. Carski Geološki zavod z Dunaja ga je poslal na Kranjsko, da bi zarisal divjo topografijo teh krajev v prvi uradni geološki zemljevid habsburške monarhije.

Štúr je bil znan po tem, da ni raziskoval le z udobnih vrhov. Raje je plezal v najgloblje in najbolj mračne grape, kjer osamljeni potoki skozi tisočletja razgaljajo osrčje gora.

Senzacija sredi divje grape

Hribi med Lazcem in Zakrogom so zgrajeni iz trdega, rdečkastega in sivega kamna, ki mu geologi pravijo pisan peskovnik. Gre za suho, pusto podlago, na kateri uspeva le skromno rastlinje. Ko pa se je Štúr tistega dne prebijal skozi strme grape, je opazil, da se narava kamnine spreminja. Naletel je na mehkejše, sivo-zelene plasti apnenčastega laporja.

Stopil je bliže k prelomni steni in z močnim udarcem kladiva odlomil kos vlažne kamnine. Ko se je lapor razklal na dvoje, je naletel na pravo znanstveno senzacijo. Pred njim so se v mehki svetlobi grape zasvetili drobni, pahljačasti odtisi školjk. Bili so tako gosti, da so dobesedno prekrivali celotne ploskve razpokanega kamna.

Svoje izjemno odkritje v teh odmaknjenih krajih je Štúr kasneje v letopisu dunajskega zavoda (Jahrbuch der k.k. geologischen Reichsanstalt) opisal z naslednjimi besedami:

(V prevodu: „Apnenčevo-laporne plasti so bile opažene na več mestih na območju pisanega peskovnika. Natančneje so te plasti v najvišjem delu grape med Zakrogom in Lazcem, daleč od guttensteinskih apnencev, nato pa v neposredni bližini guttensteinskega apnenca pri Želinu, na sotočju Idrijce s Cerknico, dale zgoraj navedene fosile v obilju.“)

Ko je nad Cerknem šumelo morje

Znanstvenik je s pomočjo povečevalnega stekla v teh plasteh takoj prepoznal odlično ohranjene fosile izumrle školjke Claraia clarai (takrat imenovane Posidonomya Clarai) in podolgovata kamena jedra vrste Unionites fassaensis. Na nekaterih mestih so iz laporja kukali celo drobni, vretenasti polžki in fragmenti prastarih triasnih amonitov.

Ta najdba je bila neizpodbiten dokaz: pred dolgimi 250 milijoni let, na samem začetku triasne dobe, je na območju današnjega Cerkljanskega hribovja valovilo plitvo, toplo in s hranili izjemno bogato obalno morje. Gosti fosilni ostanki so pričali o kolonijah školjk, ki so takrat prekrivale muljasto morsko dno. Kasnejša silovita tektonika je to dno dvignila več sto metrov visoko in ga stisnila med mogočne gorske masive.

Od jarka do dunajskih monografij

Štúrjevo neutrudno raziskovanje Idrijske doline pa je obrodilo še več sadov. V jarku severno od Lazca je namreč nabral izjemen, napet fosil iz temno sivega apnenca. Ta najdba je bila tako pomembna, da je dobila svoje mesto v svetovni znanstveni literaturi.

Leta 1882 je sloviti avstrijski geolog in paleontolog Edmund von Mojsisovics izdal temeljno delo Cephalopoden der mediterranen Triasprovinz (Kefalopodi mediteranske triasne province). V tej knjigi sta bili objavljeni tudi sliki fosila izumrle školjke Claraia clarai, ob katerih je ponosno stal zapis, ki je Cerkljansko za vedno vpisal na svetovni zemljevid paleontologije:

»Abb. 9. Verkalktes Fragment eines Steinkerns mit erhaltener Lebenskammer aus dunkelgrauem Kalkstein in einem Tunnel nördlich von Lasitz.«

(V prevodu: »Slika 9: Kalcitni fragment kamnitega jedra z ohranjeno bivalno komoro iz temno sivega apnenca v predoru severno od Lazca.«)

Ta podatek priča, da so bili fosili iz teh grap v strokovnih krogih tistega časa cenjeni kot prvorazredni dokazi o razvoju življenja v triasnem obdobju.

Modrost narave in starih kmetov

Dionýz Štúr pa ni bil le geolog, temveč tudi botanik. Med hojo med Lazcem in kmetijo Zakrog na Cerkljanskem Vrhu je opazil nekaj fascinantnega: tam, kjer je podlago tvoril trdi peskovnik, so bila tla izprana in kisla, gozd pa temačen. Kjer pa je pot prečkala s fosili bogate laporne plasti, so tla postala rodovitnejša, bazična in vlažnejša.

Lokalni kmetje, ki seveda niso vedeli ničesar o triasnih školjkah, so ta naravni pojav nagonsko prepoznali. Prav na teh majhnih, z laporjem bogatih predelih sredi divjih grap okoli Zakroga so si uredili terasaste njive in košenice. Te so jim sredi sicer neusmiljenega terena sploh omogočile preživetje in pridelavo hrane.

Dediščina pod našimi nogami

Natančni nemški zapisi in poročila, ki jih je Štúr poleti 1856 poslal na Dunaj, so kasneje služili kot neprecenljiva podlaga Marku Vincencu Lipoldu (prvemu slovenskemu geologu in direktorju idrijskega rudnika) za razumevanje zapletenih tektonskih prelomov celotnega idrijsko-cerkljanskega območja.

Grapam, ki so pred 170 leti mlademu raziskovalcu razkrile skrivnost pramorja, danes ponovno vlada tišina. A pod plastmi maha in preperine, ujeti v sivi lapor, še vedno počivajo milijoni drobnih pahljačastih odtisov – nemi pričevalci časa in strasti človeka, ki jih je z udarcem kladiva prebudil iz več sto milijonov let dolgega spanja.

---

Mala geološka opomba

Steinkern – Nemški geološki in paleontološki izraz Steinkern se v slovenščini prevaja kot kameno jedro ali kamni jedrnik. Izraz opisuje vrsto fosila, ki nastane, ko se notranjost votle organske strukture (npr. lupina polža ali školjke) zapolni s sedimentom ali blatom, ki se kasneje strdi. Prvotna zunanja lupina medtem sčasoma razpade ali se popolnoma raztopi, v kamnini pa ostane le njen natančen notranji odlitek.

---