Tragedija rodbine Bogataj: Ko se med vojno križata junaštvo in paranoja
Zgodba o Rudolfu in Rafaelu Bogataju iz Jazen je krut prerez usode slovenske Primorske v prvi polovici dvajsetega stoletja. V njenem središču se prepletata trdo kmečko poreklo, izseljevanje s trebuhom za kruhom, rudarjenje pod fašističnim škornjem in na koncu neizprosen vrtinec dveh povsem različnih smrti. Ti dve izgubi sta v razmaku komaj treh mesecev usodno in nepopravljivo strli isto družinsko vejo izpod cerkljanskih hribov.
Družina, zaznamovana s smrtjo in pomanjkanjem
Na prelomu devetnajstega v dvajseto stoletje je bila vas Jazne nad dolino reke Idrijce kraj, kjer je narava skoparila z darovi, zgodovina pa s kakršno koli obliko prizanesljivosti. Življenje na teh strmih gorskih kmetijah je narekoval neprekinjen boj za golo preživetje. Na to območje se je iz Javorjevega dola priselil čevljar Luka Bogataj, ki si je v Jaznah ustvaril skromen dom z Marijo Uršič. Njuna hiša je bila sčasoma polna otroškega živžava, a hkrati pretresljivo pogosto zavita v črnino žalovanja. V tistem času so bile kmečke družine velike, a stopnja smrtnosti med otroki je bila zaradi pomanjkanja zdravstvene oskrbe, tuberkuloze in podhranjenosti zastrašujoče visoka.
Marija je rodila kar enajst otrok, vendar je kruta realnost tiste dobe skoraj popolnoma izpraznila njuno zibelko. Pet otrok je umrlo drug za drugim v ranem otroštvu, nekateri le nekaj dni po rojstvu. Izmed vseh potomcev je le peščica dočakala odraslost. Med njimi sta bili hčeri Brigita in Maria ter sin Rudolf, rojen leta 1890.
Rudolf je kot edini preživeli moški naslednik že v zgodnji mladosti spoznal, da skromna gorska posest v Jaznah ne bo mogla prehraniti vseh. Nadaljeval je očetovo obrt in se odločil za čevljarski poklic, ki je zahteval izjemno potrpežljivost in natančnost. Ko so se politična obzorja v Evropi pred izbruhom prve svetovne vojne začela nevarno temniti, se je Rudolf poročil s Katerino Treven. Skupaj sta si ustvarila dom v rodnem okraju, kjer se jima je sredi vojne morije, 21. oktobra 1914 v Jaznah, rodil sin Rafael.
Iz istrskih rovov na bojišče v Masorah
Po koncu prve svetovne vojne se je dotedanji red popolnoma zrušil. Podpis rapalske pogodbe je začrtal mejo, ki je celotno Primorsko, Idrijsko in Cerkljansko grobo odrezala od preostalega slovenskega ozemlja. Na tem območje je oblast prevzel agresivni italijanski fašizem, ki je začel sistematično in nasilno izbrisati slovensko besedo. Rafael se je v tridesetih letih prejšnjega stoletja podal s trebuhom za kruhom v svet.
Njegova življenjska pot ga je zanesla daleč na jug, v Istro. Italijanski fašistični režim je tam mrzlično gradil mesto Arsia (današnjo Rašo na Hrvaškem), ki naj bi zagotavljalo črni premog za italijansko industrijo. Delo v rudniku je bilo brutalno in izčrpavajoče, rovi pa nenehno nevarni za življenje. Rafael es je postal rudar, v Raši pa je spoznal lokalno dekle Ernesto Chervatin in se z njo leta 1942 tudi uradno poročil.
Vendar je zgodovina znova grobo posegla v njune načrte. September leta 1943 je prinesel kapitulacijo fašistične Italije, kar je na Primorskem sprožilo splošno ljudsko vstajo. Rafael, takrat star devetindvajset let, preprosto ni mogel ostati križem rok v varnem zavetju istrskih rudnikov. Začutil je dolžnost do domovine, ter se vrnil pod rodne cerkljanske hribe. Tam je vstopil v partizanske vrste, postal borec Delavskega bataljona in se boril v vrstah Šestnajste slovenske narodnoosvobodilne brigade Janka Premrla - Vojka.
Tista jesen leta 1943 je bila na celotnem Idrijsko-Cerkljanskem območju izjemno krvava. Nemške vojaške sile so po kapitulaciji Italije sprožile silovite ofenzive, s katerimi so želele uničiti na novo nastala osvobojena ozemlja. Rafaelovo vojskovanje je trajalo le nekaj kratkih tednov. Nemške vojaške kolone so se sredi novembra začele mrzlično prebijati skozi sotesko reke Idrijce in napadati okoliške hribovite zaselke. Partizanske enote so dobile nalogo, da sovražnikovo napredovanje zaustavijo na težko prehodnem terenu. V enem izmed teh ostrih in neizprosnih spopadov na območju Masor je 14. novembra 1943 Rafael Bogataj padel pod streli nemškega okupatorja. Njegovo telo so soborci kasneje pokopali v skupno grobnico na pokopališču v Otaležu.
Nedolžna žrtev medvojne paranoje
Medtem ko je sin Rafael za vedno počival v otaleški zemlji, je oče Rudolf Bogataj v svoji čevljarski delavnici preživljal najtežje in najbolj mračne dni. Izguba edinega sina ga je globoko potrla, vendar mu vojna vihra ni dopuščala časa za žalovanje. Cerkno je v zimskih mesecih na prelomu let 1943 in 1944 postalo osrednje vojaško in politično središče celotnega slovenskega osvobojenega ozemlja. V mestu je delovala tudi elitna Partijska šola, ki je izobraževala bodoče politične kadre gibanja. Mestu je vladal navidezen mir, ki pa se je popolnoma razblinil 27. januarja 1944.
Tistega zimskega dne so nemške enote v bliskoviti in kirurško natančni akciji prodrle v samo središče Cerkna in napadle prav stavbo Partijske šole. V brutalnem napadu je življenje izgubilo 47 ljudi, med katerimi so bili tečajniki šole in naključni lokalni prebivalci. Nemci so se po opravljeni akciji hitro umaknili, v prestrašenem mestu pa sta ostala nepopisna groza ter vprašanje, kdo je sovražniku izdal natančno lokacijo šole.
V ozračju popolnega medsebojnega nezaupanja in splošne paranoje je partizanska Varnostno-obveščevalna služba (VOS) začela mrzlično iskati domnevne izdajalce. V takšnih razmerah so strasti hitro prevladale nad razumom. Pod sumom sodelovanja z okupatorjem so se znašli tisti meščani, ki niso kazali javnega in glasnega navdušenja nad komunističnim vodstvom gibanja. Sestavili so uraden seznam petnajstih ljudi, ki jih je bilo treba nemudoma odstraniti. Na njem sta se znašla oba cerkljanska kaplana, Lado Piščanc in Ludvik Sluga, nekaj uglednih lokalnih žensk, premožnejših kmetov in tudi skromni čevljar Rudolf Bogataj.
Aretacije so bile izvedene sredi noči, brez kakršnega koli pravega sodnega postopka ali možnosti uradne obrambe. Vodstvo je namreč želelo s hitro in neizprosno kaznijo pomiriti javnost ter pokazati absolutno odločnost. Dne 3. februarja 1944, le teden dni po nemškem vdoru v Cerkno, so vosovski stražarji skupino petnajstih ujetnikov odpeljali iz mesta visoko v hrib, na zasneženo in mrzlo planoto Lajše. V gozdni tišini so nad kraškimi brezni odjeknili usodni streli. Štirinajst teles je eno za drugim zgrmelo v temo podzemne jame. Med njimi je bil tudi čevljar Rudolf Bogataj.
Tragedija njegove smrti je dosegla svoj vrhunec v strašljivem medvojnem paradoksu. Oče je bil brez dokazov likvidiran s strani tistih sil, za katere je njegov edini sin Rafael le tri mesece prej prostovoljno in zavestno žrtvoval svoje življenje na bojišču v Masorah. Ta krvavi pokol na Lajšah je dobil svoj epilog kasneje, ko se je iz temnega brezna s prestreljenim obrazom in skozi debel snežni mraz nadčloveško uspel rešiti edini preživeli ujetnik, Josip Bavcon. Njegovo pretresljivo pričevanje je kasneje svetu razkrilo vso resnično grozo zadnjih trenutkov nedolžnih Cerkljanov, med katerimi je tiho in dostojanstveno v svojo smrt korakal tudi čevljar iz Jazen.
Zgodovinski opomin v spomin prihodnosti
Zgodba o očetu Rudolfu in sinu Rafaelu Bogataju daleč presega ozke lokalne okvire vasi Jazne ali mesta Cerkna. Je izjemno boleče pričevanje o tem, kako lahko ideološki boj, vsesplošna vojna psihoza, paranoja in osebne zamere posameznikov v trenutku uničijo celotne družinske rodove, ki si niso želeli ničesar kot miru in svobode.
Danes njuna imena počivata ločeno na dveh povsem različnih spominskih krajih na Cerkljanskem. Rafaelovo ime je zapisano med padlimi partizanskimi borci na pokopališču v Otaležu, kjer simbolizira hrabrost in domoljubje mladeniča, ki je dal vse za domovino. Rudolfovo ime pa je zapisano med po krivici pobitimi civilnimi žrtvami na Lajšah, kjer opominja na mračni del med vojnega dogajanja. V zgodovinskem spominu njuni usodi ostaneta trajno zapisani skupaj – kot večni in težki opomin na nepredstavljivo ceno, ki jo je mali slovenski človek plačal sredi ponorelih viharjev dvajsetega stoletja.
