Nočni obisk v župnišču: Kako se je župnik Pilat znašel pred hudičem

 Nočni obisk v župnišču: Kako se je župnik Pilat znašel pred hudičem

Sence nad dekanijo

V letih po koncu druge svetovne vojne je nad slovenskim podeželjem visela težka, svinčena tišina. Nova oblast, ki je bila Cerkvi izrazito nenaklonjena, je z vsemi razpoložljivimi sredstvi utrjevala svoj režim. Duhovniki so bili pod stalnim drobnogledom; vsaka njihova beseda s prižnice, vsako srečanje in celo vsakdanji nakupi so bili predmet natančnega nadzora. Tajna policija je neutrudno »pasla« gospode namestnike, prežala na njihove korake in iskala kakršne koli prestopke – pa četudi povsem navidezna kršenja ustavnega načela o ločenosti Cerkve od države.

V tem napetem ozračju je v hribovitem Otaležu na Cerkljanskem služboval župnik Anton Pilat. Bil je skromen, delaven mož, ki si je želel le mirno opravljati svoje poslanstvo. A kmalu je na lastni koži spoznal resnico pregovora, da oblast ne prizanaša nikomur.

Njegov edini večji luksuz – oziroma nujno delovno sredstvo za obiskovanje vernikov v razvejanih hribovskih vaseh – je bil motor. Ker pa so bili povojni časi polni pomanjkanja, rezervnih delov ali novega motornega kolesa v domačih trgovinah skoraj ni bilo mogoče dobiti. Župnik Pilat si je zato s posredovanjem sorodnikov v Trstu poskušal priskrbeti primerno vozilo. Za nakup v tujini pa je nujno potreboval tujo valuto – ameriške dolarje.

Pomoč stanovskih kolegov in »Amerikanca«

Iskanje deviz na črnem trgu je bilo v tistem času izjemno nevarno počutje, označeno kot težak gospodarski kriminal proti državi. Župnik Pilat se je za pomoč obrnil na svojega sobrata, duhovnika Franca R. iz Spodnje Idrije. Ta je imel v svoji župniji prave informacije in je izvedel, da bi tujo valuto utegnil imeti upokojeni mizar Janez K. Slednji se je pred leti kot rojak »Amerikanec« vrnil iz ZDA in je zdaj mirno preživljal upokojenske dni v Spodnji Idriji v župnišču. Mož je bil znan po tem, da je rad priskočil na pomoč s posojili ali menjavo denarja, še posebej, ko je šlo za stiske okoliške duhovščine.

Janez K. je uslišal prošnjo in Francu R. za potrebe otaleškega župnika izročil dvakrat po sto dolarjev. Duhovnik Anton Pilat je dolarje plačal po neuradnem, prijateljskem tečaju 300 dinarjev za dolar, medtem ko je uradna banka takrat ameriški dolar menjala po 600 dinarjev. V znak hvaležnosti in spoštovanja do dobrotnika, ki mu je tvegani nakup omogočil, mu je župnik pozneje v Spodnjo Idrijo poslal še nekaj steklenic izbranega vina in domačo svinjsko kračo.

Nedolžna solidarnost in menjava denarja za nakup motorja pa nista ostali neopaženi. »Narodni zaščitniki« oziroma takratni miličniki so s pomočjo ovaduhov kmalu prišli skupinici na sled. Tajna policija (UDBA) je sprožila obsežno preiskavo in začela zapovrstjo zasliševati vpletene.

Neznanec na motorju

Sredi nekega poznega jesenskega popoldneva je tišino otaleškega župnišča zmotil hrup motorja. Na dvorišče se je pripeljal neznan moški v civilnih oblačilih. Iz njegove drže in hladnega pogleda je vela avtoriteta, ki je v tistih časih takoj predramila previdnost. Bil je to udbovski agent, poslan z nalogo, da izigra farskega župnika. Pilat  je bil namreč med zadnjimi na vrsti za zaslišanje v tej devizni aferi.

Ko je vstopil v hišo, se mož sploh ni predstavil s pravim imenom ali namenom. Nastopil je zgolj kot popotnik, kot »tovariš«, ki išče zavetje in pogovor. Gospod Pilat, zvest krščanskemu gostoljubju, neznanca ni odslovil. Nasprotno – pred gosta je postavil vse najboljše, kar je tisti čas premogla njegova skromna shramba. Na mizo je prinesel domačo klobaso, natočil vrček vina, kasneje pa skuhal še dišečo črno kavo in ponudil kapljico domačega žganja.

Ure so tekle in noč je zajela pokrajino. Moža sta sedela ob medli luči, udbovec pa je pogovor zvito usmerjal na vsakdanje teme. Pretvarjal se je, poslušal in opazoval, kdaj bo župnik opustil svojo previdnost. Pilat ga je gostil v dobri veri, čeprav je ozračje postajalo vedno bolj težko. Šele ko se je ura že nevarno bližala polnoči in je zunaj zavladala trda tema, je »tovariš« odvrgel masko.

Past se zapre

Agent je nenadoma spremenil ton. Prijaznost je zamenjal hladen, preiskovalen glas. Zahteval je jasne odgovore o dolarjih, posojilih in nezakonitem trgovanju z devizami. Toda Anton Pilat se ni pustil zlahka zmesti; zavedal se je nevarnosti za vse vpletene, zato je ostal zbran in je zasliševalcu vse obtožbe dosledno in mirno zanikal.

Ko je agent videl, da z zvijačo in lepimi besedami ne bo dosegel priznanja, je izgubil potrpljenje. Razhudil se je, udaril po mizi in izpod plašča potegnil list papirja. Župniku je pod nos pomolil podpisano izjavo njegovega sobrata Franca R., iz katerega so udbovci pred tem z grožnjami in brutalnimi pritiski že izsilili popolno priznanje celotne verige menjave denarja.

Agent je zmagoslavno povišal glas in župnika grobo ozmerjal: »In vi, ki ste cerkvena oseba! Vi, ki ljudem oznanjate deset zapovedi in pridigate o resnici, pa tako brez sramu lažete v obraz! Zakaj to delate?!«

Kristusov odgovor

V izbi je nastala huda, napeta tišina. Agent je pričakoval, da se bo zlomljeni duhovnik pod težo moralnega očitka sesedel ali pa začel prositi za milost. Gospod Pilat pa je ostal miren. Za trenutek je globoko pomislil, pogledal v oči svojemu zasliševalcu, nato pa z mirnim, a odločnim glasom izrekel besede, ki so se vtisnile v spomin:

»Ali morda ne veste, da je tudi hudič v puščavi Kristusa hudo skušal? In Jezus Kristus mu ni odgovarjal z odprtimi kartami, ampak mu je odgovoril natanko tako, kakor se je v tistem trenutku najbolje znašel.«

S tem svetopisemskim odgovorom je župnik agentu jasno dal vedeti, katero vlogo v tej nočni igri igra tajna policija. Premeteno prikrivanje resnice pred obrazom tistih, ki izvajajo nasilje, v tistem trenutku ni bil greh, temveč nuja za zaščito bližnjega.

Epilog in medijski odmev

Ponosni udbovski agent takšnega odgovora seveda ni mogel požreti. Pilatova iznajdljivost ga ni rešila pred sodnimi mlini tedanjega režima. Celoten primer je bil predan sodišču in je doživel tudi javno politični proces. O dogodku je obširno poročal takratni osrednji časopis Ljudska pravica, ki je 29. oktobra 1958 v številki 251 objavil novico z nazornim naslovom: »OBSOJENI ZARADI NEDOVOLJENEGA PROMETA S TUJO VALUTO«.

Režimski tisk je primer izkoristil za javno sramotenje duhovščine, češ da se gospoda ukvarja s črnim trgom, medtem ko navadni državljani spoštujejo zakone. Sledila je sodba, s katero je bil skromni otaleški župnik na prvi stopnji obsojen na mesec ali dva zaporne kazni. Vendar se zgodba s tem ni končala; po vložitvi pritožbe je bila kazen kasneje spremenjena v pogojno.

Anton Pilat je ostal med svojimi ljudmi. Njegova duhovita in pogumna primerjava udbovskega zasliševalca s hudičem pa je med duhovščino na Cerkljanskem in Idrijskem postala tiha legenda o tem, kako sta kmečka pamet in globoka vera premagali strah pred vsemogočno tajno policijo.

Župnik Pilat in utrip medvojnega življenja v Otaležu

Župnik Pilat in utrip medvojnega življenja v Otaležu

Partizansko gibanje je med drugo svetovno vojno močno razgibalo življenje v otaleških vaseh. Še pred razpadom in kapitulacijo fašistične Italije je podstrešje zvonika cerkve sv. Katarine postalo skrivno skladišče upornikov. To je pomenilo izjemno nevarnost za domačega župnika Antona Pilata. Kljub tveganju je gospod Pilat na različne načine odkrito izkazoval simpatije do partizanov, saj jih je prepoznaval kot legitimno slovensko narodno vojsko.

Ko je Cerkljansko postalo osvobojeno ozemlje, so domačini v Otaležu in sosednjih vaseh zaživeli v posebnih družbenih razmerah. Vsakdan je potekal v nenehni nevarnosti pred vdori nemške vojske in njenih zaveznikov iz bližnje Idrije. Ljudje so trepetali pred okupatorskimi ofenzivami, ki so jim Italijani pravili rastrellamento, med domačini pa se je zanje že uveljavil izraz hajka. Kljub vojni psihozi sta v kraju vzporedno tekla dva svetova: nemoteno je delovala slovenska partizanska šola, hkrati pa je pod Pilatovim vodstvom redno in neovirano potekalo cerkveno življenje.

Prehajanje meje in narodna zavest

K verskemu pouku v Otalež je takrat prihajalo celo nekaj otrok z osliške oziroma »one« strani nekdanje jugoslovansko-italijanske meje. Ta je pod nemško okupacijo postala meja med zasedenim ozemljem in nemškim rajhom. Ker so Nemci z osliške strani pregnali slovenskega duhovnika, so otroci obiskovali verouk v Otaležu, pri čemer so morali prečkati pred kratkim razminirano obmejno območje.

Splošna zavzetost lokalnega prebivalstva za narodnoosvobodilni boj (NOB) pa je v tistem obdobju doživela hud udarec. Med ljudmi je močno odjeknil nasilen poboj petnajstih talcev na Lajšah, med katerimi sta bila tudi oba cerkljanska kaplana, Lado Piščanc in Ludvik Sluga.

Župnišče kot prosvetno in kulturno žarišče

V teh kriznih časih Pilatovo župnišče ni delovalo le kot versko središče, temveč se je pod župnikovim okriljem prelevilo v pravo kulturno žarišče. Župnika so redno obiskovali posamezni partizanski komandanti in voditelji. V župnišču je takrat stanovala tudi župnikova sestra Ivanka Pilat, mlada učiteljica, ki je po požigu Štanjela na Krasu našla zatočišče pri bratu. Ivanka je prevzela vodenje partizanske šole v Otaležu. Takoj po kapitulaciji Italije je v vasi krajši čas poučeval tudi tedanji bogoslovec Janez Filipič, medtem ko je na Travniku otroke poučevala domačinka Ivanka Razpet, ki je pred tem končala gospodinjski tečaj pri slovenskih šolskih sestrah v Tomaju.

Kulturno in gledališko dejavnost je vodil župnikov brat Joahim Pilat, po poklicu čevljar, ki so ga domačini klicali Johan. Zaradi delne invalidnosti ni bil vpoklican v vojsko, zato je ves svoj čas posvečal režiji gledaliških iger — čeprav izraza »režiser« takrat med ljudmi še niso poznali. Pri organizaciji so mu pomagali cerkveni organist in pevovodja Mohor Pavšič, Jernej Lapanja ter drugi domačini, ki so imeli bogate izkušnje z društvenim prosvetnim življenjem na Primorskem še iz obdobja pred fašističnim zatrtjem.

Gledališke igre, mitingi in iznajdljivost na odru

Kulturne prireditve, ki so jim domačini pravili preprosto »igre« ali »mitingi«, so organizirali zelo pogosto. Odvijale so se v Ambrožičevem Salonu ali v gostilni Pri Jerebu. Kulturni spored je poleg dramskih vložkov obvezno vključeval tudi politični nagovor partizanskega komisarja v uniformi.

Izjemno lepe prireditve so pripravljali v Plužnjah, kjer so oder uredili v gospodarskem poslopju pri Grudnu ali pri Maruškovcu. Oder so opremili s poslikanimi kulisami in ga okrasili s svežimi smrekovimi vejami. Pred začetkom predstave je učenec učiteljišča Maks Pagon občinstvu vedno natančno razložil vsebino igre, za glasbeno spremljavo na harmoniki pa je skrbel domači muzikant Valovnčer, ki se ga je po vojni oprijel vzdevek Veseličk.

Ker v vasi zaradi vojne skoraj ni bilo mladih moških — izjema je bilo le nekaj partizanov, večinoma iz Vojkove brigade ali iz italijanske garibaldinske brigade (furlanskih partizanov), ki je nekaj dni počivala v Plužnjah —, so morala dekleta prevzeti tudi moške vloge. Pri plesu so si dekleta pomagala tako, da so plesala med seboj ali pa so za soplesalce izbirala nerodne, sramežljive in nedorasle dečke.

Stoletnica Simona Gregorčiča

Posebno poglavje v medvojnem kulturnem življenju je predstavljala proslava stoletnice rojstva pesnika Simona Gregorčiča. Partizansko šolstvo in kulturniki so na Cerkljanskem organizirali kar dvanajst Gregorčičevih proslav, med katerimi je bila največja v Cerknem.

Tudi otaleška proslava je bila pripravljena na izjemno visoki ravni. Program je združeval zborovsko petje, nastope deklamatorjev, ki so besedila spremljali z izrazitimi kretnjami, ter statično gledališko formo, imenovano »živa slika«. Na sporedu je bila tudi otroška igrica Mala pevka, v kateri je avtor teh spominov dobil vlogo pastirčka. Lik bi moral v določenem prizoru samostojno zapeti. Ker avtor petja ni obvladal, še manj pa mu je bilo po godu, so organizatorji zagato rešili iznajdljivo: pesem je zapela sošolka, ki je stala skrita za kulisami, igralec na odru pa je le ritmično odpiral usta.

Nemško maščevanje in diplomatska spretnost gospoda Pilata

Proti koncu vojne so Nemci v vasi požgali nekaj hiš, resne grožnje pa so naslovili tudi na župnika Pilata. Slednji se je najhujšemu izognil predvsem po zaslugi odličnega znanja nemškega jezika, ki se ga je temeljito priučil med šolanjem v Škofovih zavodih. S svojim suverenim, dostojanstvenim in prepričljivim nastopom je pri nemškem poveljstvu dosegel, da vojska ni požgala župnijske cerkve in preostalih stanovanjskih hiš, obenem pa je izposloval izpustitev več zajetih domačih moških.

Msgr. Janez Filipič, rojak iz Lazca v otaleški župniji, je v svoji monografiji Otalež (1996) v poglavju o domačih duhovnikih o Antonu Pilatu zapisal naslednje pričevanje:

»V Otaležu je preživel težka leta druge svetovne vojne in veri nenaklonjen čas po njej. Osebno je bil skromen, pomagal pa je faranom zlasti ob napadu Nemcev, ker je obvladal njihov jezik.«

Kljub župnikovi diplomatski spretnosti so spopadi z nemškimi silami v okolici zahtevali številne žrtve med borci in civilisti. Gospod Pilat je vsakega padlega vedno spoštljivo, krščansko in z vsemi častmi pokopal na domačem pokopališču. Teh pogrebov so se redno udeleževali vsi njegovi veroučenci, ki pa so takrat na pogrebe že prihajali organizirano kot pionirji. Župnik je skozi celotno vojno skrbno beležil in varoval osebne podatke ter identiteto padlih, s čimer je v povojnih letih mnoge svojce rešil mučnega in negotovega poizvedovanja o usodi njihovih bližnjih.

Človek, ki je prerasel svoj priimek

Župnik Anton Pilat je s svojim priimkom med ljudmi nemalokrat vzbujal takojšnjo asociacijo na svetopisemskega Poncija Pilata. Vendar pa mu ta zgodovinska figura ni bila podobna niti po vlogi, ki jo je odigral v življenju svojih faranov, niti po svojem osebnem značaju. V Otaležu je preživel polnih šestindvajset let svojega duhovniškega delovanja. V tem dolgem obdobju je pošteno, predano in z globoko človeško toplino služil zaupani mu fari.

Čeprav moji rojaki v večini niso veljali za vzorne ali pretirano zgledne vernike, saj gospodu niso zmeraj vračali tistega, kar jim je sam v drugačni, nematerialni obliki tako bogato naklanjal, je Pilat ostajal neomajen. Cerkvena bera je bila posledično precej skromna. V časih vsesplošnega pomanjkanja pa se je pokazala njegova prava krščanska narava: ko so mu zvestejši farani namenili kakšne posebne priboljške, namenjene izključno njemu, jih je dobrohotno in brez pomisleka razdelil med tiste sovaščane, ki so bili še bolj potrebni pomoči kot on sam. Svojim vernikom in neverujočim je bil nenehno na uslugo, pri čemer je spretno unovčeval svoje široko, mnogovrstno znanje in nesporno uradno avtoriteto.

Reševanje življenj v primežu vojnega brezvladja

Posebno poglavje njegovega delovanja se je izpisalo v dramatičnem obdobju vojnega brezvladja med letoma 1943 in 1945. Na tem območju je tedaj nastalo tako imenovano »osvobojeno ozemlje«, kjer je delovala partizanska oblast v obliki narodnoosvobodilnih odborov (NOO). Te civilne strukture niso priznavale niti begunska kraljeva vlada niti nove okupatorske sile.

V teh nevarnih razmerah je župnik Pilat ljudem pogumno izstavljal uradna potrdila o družinskem stanju. Ta potrdila so bila za domačine ključnega pomena. V kombinaciji s partizansko prepustnico – ki pa jo je moral posameznik izjemno dobro skriti pred Nemci, domobranci ali t. i. »republikini«, ki so z mogočnih železniških viaduktov iz leta 1906 stražili strateške točke na Bači pri Modreju – so domačinom odpirala vrata v svet. S temi dokumenti so se namreč lahko odpravili v Gorico. Tam je v Morellijevi ulici deloval poseben urad za »partizanske« občine goriške pokrajine, kjer so ljudje na podlagi Pilatovih potrdil lahko dvignili prepotrebne živilske nakaznice oziroma carte annonarie, ki so mnogim družinam dobesedno rešile življenje pred lakoto.

Tajno delovanje in duhovniški socializem

Anton Pilat je premogel izjemen, globoko zakoreninjen človeško-socialni čut in je v svojem delovanju zavestno ter brezkompromisno sledil Kristusovemu zgledu. Lahko bi rekli, da je bil socialist po srcu. Vendar tega socializma nikoli ni politično oznanjal s prižnice, temveč ga je z vsakodnevnimi dejanji preprosto in potiho živel v svojem osebnem življenju.

Ves čas italijanske zasedbe in med vojno se je junaško držal na strani svojega zatiranega naroda. V spominu starejših rodov Otaležanov je ostal zapisan kot pristen ljudski duhovnik trdnega, a hkrati nekoliko svojskega, samosvojega značaja. Čeprav je bil zvesto povezan s cerkvenimi pravili in jih je dosledno spoštoval, ga je odlikoval odprt, reformni in razvidno demokratični duh. Izkazoval je veliko širokosrčnost do neverujočih ali versko šibkih sovaščanov; nikomur, ki je živel v skupnosti, ni odklanjal krščanskega pogreba, razen v povsem nesprejemljivih in skrajnih primerih.

Po koncu vojne, ko so se mnogi glasno hvalili s svojimi zaslugami in s tem, kaj vse so žrtvovali za »narod«, pa se je župnik Pilat upravičeno počutil nekoliko zagrenjenega, saj so bila njegova tiha, a ključna dejanja s strani nove oblasti spregledana.

---

Pod peto italijanskega fašizma: Pismo bratu v Chicago

 Pod peto italijanskega fašizma: Pismo bratu v Chicago

Opomba: To pretresljivo dokumentarno pričevanje je oblikovano kot osebno pismo, napisano jeseni leta 1937. Sestra ga iz okupiranega Otaleža pošilja svojemu bratu, ki je pred fašističnim nasiljem prebegnil v Chicago. Da bi zaobšla strogo fašistično cenzuru, je morala pismo skrivaj prenesti čez rapalsko mejo in ga oddati na pošti v Jugoslaviji.

---

V Otaležu, 1937

Dragi moj brat,

pišem ti s težkim srcem sedaj, ko so večeri v naših hribih že hladni, a pri srcu nam je še veliko bolj tesno. Pišem ti iz naših rojstnih krajev, ki jih, če bi se danes vrnil, ne bi več prepoznal. Vsemu svetu je danes, v tem žalostnem letu 1936, že povsem jasno, da v fašistični Italiji vlada najhujša oblika suženjstva. Nasilna diktatura nam ne dopušča niti najmanjše svobode izražanja, prepovedana so vsa zborovanja, z mečem in krvjo pa je zatrto vsako delavsko gibanje. Ljudem so odvzete vse temeljne človekove pravice. Še posebej neusmiljen in sistematičen pritisk pa fašistični režim izvaja nad nami, primorskimi Slovenci, ki smo ostali ujeti na napačni strani meje.

Pokrajina, preprežena z rovi in kasarnami

V naših krajih so se razmere v zadnjih letih korenito spremenile in podoba domačije, ki jo nosiš v spominu, je za vselej izginila. Pokrajina dobiva povsem vojaško podobo, saj Italija mrzlično utrjuje obmejno območje z Jugoslavijo. Trenutno gradijo strateško cesto iz Cerknega prek Cerkljanskega Vrha in Hmenice v Novake na Kladje, od tam proti Jaznam ter od Želina skozi našo vas na Ledine in naprej proti Razpotju. Nove vojaške poti sekajo našo zemljo in se vijejo kar čez hribe, saj oblasti napovedujejo, da bodo ceste že prihodnje leto speljali vse do Ljubljane.

Na strateško pomembnem Želinu so zgradili obsežne kaverne in podzemne prehode – ves Stražki vrh je dobesedno prevrtan z rovi. Celi dve leti so vojaški inženirji in delavci tam kopali podnevi in ponoči. Pri teh delih so načrtno zaposlovali izključno tujce, saj je moralo vse ostati strogo prikrito pred našimi očmi. Režimski nadzor je neizprosen: kdor se je med hojo po cesti proti Cerknu le za trenutek ustavil, da bi si ogledal gradbišče, je tvegal takojšnjo aretacijo in večletno zaporno kazen.

Obmejni pas se neprestano utrjuje; v vojaške namene mrzlično gradijo nove ceste, mostove in utrdbe. Pri nas v Otaležu so tik ob šoli zgradili veliko italijansko kasarno, s čimer so tujo vojsko naselili neposredno v osrčje našega vsakdana. Strah je postal stalni spremljevalec vaškega življenja. Podobno nevarno je tudi v Jaznah, kjer so tik ob državni meji v Lanišah izkopali novo vojaško kaverno.

Revščina, tvegani kontrabant in cenzura

Gospodarske razmere na podeželju so skrajno zaostrene in znosne le še za fašistične izbrance. Davki so neznosno visoki, cene osnovnih življenjskih potrebščin pa nenehno rastejo. Po drugi strani so kmetijski pridelki in živina, torej vse, kar mukoma pridelamo za trg, podcenjeni in jih moramo prodajati za drobiž. Ker sta vsesplošna revščina in pomanjkanje potisnila ljudi na rob preživetja, se prebivalci naših vasi na veliko ukvarjajo s kontrabantom. Tihotapljenje osnovnih dobrin in blaga čez strogo varovano rapalsko mejo je postalo edini vir zaslužka za številne družine, a davek je visok. Italijanska finančna straža in vojska nenehno prežita v zasedah; mnoge domačine zasačijo pri prehodu meje, nakar sledijo drakonske kazni, visoke denarne globe in večletni zapori.

Dragi brat, vsakodnevno življenje spremlja tudi popolna izguba zasebnosti. Naj ti povem, da bom morala to pismo osebno prenesti čez mejo v Jugoslavijo in ga oddati na tamkajšnji pošti. Če bi ga namreč oddala doma, sem prepričana, da ga nikoli ne bi prejel v svoj Chicago. Fašistična cenzura je namreč popolna – oblasti odprejo, preberejo in natančno pregledajo prav vsako pismo, ki potuje iz teh krajev.

Naši fantje pod tujo zastavo

Vsa ta vojaška mašinerija, ki jo vidimo okoli sebe, pa ne zahteva le našega ozemlja in naših žuljev, ampak nam jemlje tisto najdragocenejše: naše fante. Naši mladi možje in mladeniči morajo pod prisilo hoditi služit vojsko tujemu gospodarju. Trga se nam srce, ko fante v najlepših letih oblačijo v tuje uniforme in jih pošiljajo daleč od doma, da služijo režimu, ki doma preganja njihove matere in očete ter prepoveduje njihov jezik. Prisiljeni so prisegati zvestobo tuji zastavi in tiranu, namesto da bi obdelovali domačo zemljo in pomagali preživeti že tako obubožane kmetije.

Preganjanje zavednih župnikov

Tudi versko življenje v naših župnijah počasi zamira in je precej bolj mrtvo, kot je bilo nekdaj, ko si bil še doma. To je neizogibna posledica načrtnega naseljevanja številnih tujcev, vojakov in fašističnih uradnikov v naše kraje. Saj veš, kako je, kamor prihaja toliko tujih ljudi. Naš domači župnik v Cerknem je zaveden slovenski narodnjak, prav tako pa je zvest svojemu narodu župnik Anton Krapež pri nas v Otaležu. Zaradi svoje narodne zavednosti in obrambe slovenskega jezika sta oba nenehno tarča fašističnega preganjanja. Oblastni podrepniki in tajni agenti so jima nenehno za petami; iščejo najmanjšo malenkost ali neprevidno izrečeno besedo pri prižnici, da bi ju lahko obdolžili protidržavnega delovanja ter ju izgnali v konfinacijo na puščobne južnoitalijanske otoke.

Naši otroci – vzgojeni v izdajalce

Glede narodnih pravic so razmere naravnost žalostne – za fašistične oblasti je Slovenec manj kot pes. Vse šole, od osnovnih pa do srednjih in višjih, so izključno italijanske. V vsej Goriški regiji ni ostal niti en sam slovenski učitelj, ki bi otroke lahko poučeval v maternem jeziku. Lahko si predstavljaš, kakšno duševno nasilje se vrši nad našimi otroki, ki morajo obiskovati te šole tik ob vojaških kasarnah.

Učitelji jim pod grožnjo kazni prepovedujejo govoriti slovensko celo doma, v krogu družine. Sistematično jih silijo, da zaničujejo vse, kar je slovenskega, vključno z lastnimi roditelji. Srce se človeku krči od bolečine, ko posluša domače otroke, kako so v šolah prisiljeni prepevati fašistične italijanske pesmi in javno zabavljati čez svoje lastne rojake. Iz slovenskih otrok oblast načrtno vzgaja narodne izdajalce, ki so za drobtine s fašistične mize pripravljeni storiti karkoli.

Nekoliko bolje je le v tistih redkih družinah, kjer se starši sami zavedajo nevarnosti, tvegajo svobodo ter svoje otroke na skrivaj učijo doma brati in pisati slovensko. Vendar je takšnih pogumnih domov vedno manj, saj so ljudje zaradi tega nenehno zaničevani, izpostavljeni stalnemu zasledovanju ter neusmiljenemu preganjanju s strani uradnih oblasti in njihovih domačih hlapcev. Med starejšimi domačini je namreč žal precej takšnih, ki zaradi lastnih koristi in gmotnega napredovanja glasno vpijejo "Viva Italia" in hlapčevsko služijo okupatorju.

Izbris naših priimkov in imen vasi

Raznarodovalna politika se odraža tudi v popolnem izbrisu naših imen, brat moj. Številnim družinam, ki jih dobro poznaš, so oblasti z dekretom nasilno spremenile stoletne priimke: priimek Bašelj so na primer spremenili v Baselli, Mlakar v Makarri, Magajna v Magni in tako naprej. Tudi krstnih slovenskih imen se otrokom ne sme več dajati; novorojenčka je dovoljeno krstiti le s takim imenom, ki ga je mogoče uradno poitalijančiti.

Nasilno so spremenili tudi starodavna slovenska imena naših vasi in krajev ter jih prilagodili italijanskemu pravopisu. Naš Otalež se mora sedaj uradno imenovati Ottales, Lazec je postal Lasez, Plužnje so preimenovali v Plusina, Jazne pa v Jasne.

Slovenska pesem je v javnosti popolnoma prepovedana in izgnana. V cerkvenih procesijah se ne smejo več nositi bandera s slovenskimi napisi, da o slovenskem cerkvenem petju sploh ne govorim. Nekoč se je po naših hribih razlegala lepa slovenska pesem, danes pa ljudje slovensko ne smejo peti, italijanskih pesmi pa iz ponosa nočejo sprejeti. Zaradi tega so naše tradicionalne procesije danes videti bolj kot turobni pogrebni sprevodi, v katerih vlada grobna tišina.

To krivico še toliko bolj boleče občutimo, ker živimo v neposredni bližini jugoslovanske meje in vidimo, kako svobodno živijo naši rojaki onkraj nje. Tam imajo svoja kulturna in izobraževalna društva, čitalnice in klube, medtem ko mi tukaj ne smemo imeti prav ničesar svojega.

Sežiganje slovenskih knjig in fašistični vsakdan

Naše inteligence v krajih domala ni več. Večina izobraženih ljudi je, tako kot ti, pravočasno pobegnila čez mejo v Jugoslavijo ali dlje v širni svet. Tiste, ki so ostali in se niso hoteli podrediti, pa so oblasti zaprle ali poslale v konfinacijo na južne otoke. Danes je fašistični teror tako hud, da je dovolj že to, da na ulici javno izgovoriš nekaj besed v slovenščini, pa te za nekaj let zaprejo v taborišče ali zapor.

Zadnje slovenske učitelje, ki so še vztrajali, so premestili globoko v južno Italijo, k nam pa poslali fašistične učitelje iz notranjosti države. Ti nas želijo na vsak način prepričati, da smo v resnici "Italijani" in cinično napovedujejo, da čez petdeset let v teh krajih nihče več ne bo vedel, da so tu sploh kdaj živeli Slovenci.

Slovenskih časopisov sploh ne smemo imeti, medtem ko nam režimske italijanske časopise pošiljajo na domove popolnoma brezplačno, da bi nas čim prej ponarodili. Slovenske knjige so fašistične škvadre že večkrat sistematično pobirale po hišah in jih javno sežigale na grmadah. Pri nas doma jih do sedaj hvala Bogu še niso odkrili in jim jih tudi nikoli ne bom prostovoljno izročila! Rajši vse naše slovenske knjige zakopljem globoko v zemljo, da jih fašisti ne bodo nikoli dobili v roke.

Z maternim jezikom si danes ne moreš več pomagati ne na županstvu, ne na sodišču, ne drugje v javnem življenju. Povsod po uradih visijo kričeči, fašistični napisi, da se mora govoriti izključno italijansko, uradnike pa je treba pozdravljati s fašistično dvignjeno roko. Tijo napisi nad trgovinami so vsi le v italijanščini, enako kot vsa uradna krajevna imena.

Vera v pravico in prostost

Trdno pa verjamem, dragi brat, da te grozljive in v nebo vpijoče krivice, ki se danes godijo našemu trpinčenemu narodu, ne bodo ostale nekaznovane. Zgodovina bo sodila tiranom. Pri tem pa moramo pomniti pomembno resnico: pod kruto peto italijanskega fašizma ne trpimo le slovenski delavci in kmetje, ki nas zatirajo tako narodnostno kot gospodarsko. Pod tem istim fašističnim škornjem in kapitalističnim izkoriščanjem trpijo tudi revni italijanski delavci in kmetje v sami Italiji. Skupaj delimo usodo zatiranih.

Vprašanje, ki si ga tukaj zastavljamo vsak dan znova, ko zremo čez mejo in mislimo nate tam daleč v Ameriki, pa je le eno: kako dolgo še?

Ohrani našo lepo slovensko besedo tam v Chicagu in ne pozabi na nas.

Tvoja zvesta sestra

---