Od carskih predalov do udarniških krampov

 Pred 70 leti je v Otaležu končno pritekla voda iz pip

Iz arhivskih zapisov časopisa Slovenski Jadran (januar 1955) – Od neuresničenih avstrijskih načrtov iz leta 1912 do uspešnega povojnega udarništva

OTALEŽ – Življenje v hribovitih vaseh Cerkljanskega je bilo skozi zgodovino zaznamovano z neizprosnim, vsakodnevnim bojem z naravo in njenimi zakonitostmi. Čeprav so ti kraji na prvi pogled bogati z gozdovi, divjo naravo in globokimi grapami, v katerih šumijo potoki, je bila čista pitna voda na visoki, prepadni terasi nad desnim bregom Idrijce, kjer leži vas Otalež, prava geografska dragocenost.

Stoletja so bili domačini obsojeni na mukotrpno delo. Ženske, možje in nemalokrat tudi otroci so vodo tovorili v težkih lesenih ali pločevinastih posodah  na lastnih hrbtih. Vsak liter tekočine je bilo treba iz globokih, oddaljenih izvirov prinesti strmo navkreber do domačih kuhinj in hlevov. V sušnih mesecih je to pomenilo ure in ure hoda, pozimi pa nevarno drsenje po poledenelih hribovskih poteh. Zato zima na prelomu let 1954 in 1955 za Otalež ne pomeni le navadne letnice v župnijski ali vaški kroniki. Pomeni zgodovinski mejnik, ki je enkrat za vselej presekal stoletno tradicijo težkega fizičnega garaštva in za vedno spremenil usodo teh krajev.

Načrti v predalih več kot štiri desetletja

Kritična potreba po urejeni vodo oskrbi je bila v Otaležu uradno prepoznana že davno pred prvo svetovno vojno. V času Avstro-Ogrske monarhije, ko je država začela načrtno posodabljati infrastrukturo na svojih obrobnih območjih, so takratni carski inženirji leta 1912 obiskali vas. Natančno so izmerili višinske razlike, popisali izvir pod vasjo ter izrisali in uradno odobrili prve tehnične načrte za vaško vodovodno omrežje.

Zdelo se je, da je civilizacijski napredek na dosegu roke, a je imel avstrijski načrt ogromno finančno zanko. Dunajska oblast je namreč odločila, da država projekta ne bo subvencionirala – prebivalci so morali celotno, za tiste čase izjemno drago investicijo kriti sami s svojimi sredstvi. Za hribovske kmete, ki so preživljali številne družine s skromnim kmetovanjem na strmih tleh in z delom v gozdu, je bil to popolnoma nepredstavljiv finančni zalogaj. Denarja preprosto ni bilo.

Gradnja je ostala na mrtvi točki, načrti na papirju pa so obležali v prašnih predalih birokratov. Kmalu zatem je izbruhnila prva svetovna vojna, sledila so težka leta italijanske okupacije pod fašizmom, nato druga svetovna vojna. Skozi vse te zgodovinske viharje in tri različne državne ureditve so Otaležani še naprej nemoteno nosili vodo na svojih upognjenih hrbtih, projekt iz leta 1912 pa je postal le grenak spomin na neizpolnjene obljube.

Udarništvo pod taktirko pripravljalnega odbora

Šele po koncu druge svetovne vojne, v obdobju intenzivne obnove porušene domovine in splošnega optimizma, so se stvari končno premaknile z mrtve točke. Nova povojna ljudska oblast je v okviru petletnih načrtov in splošne modernizacije podeželja začela prisluhniti prošnjam zapostavljenih hribovskih vasi. Ključni premik se je zgodil, ko je prošnjo iz Otaleža podprl takratni okraj. Odobrena je bila finančna pomoč, ki je omogočila nakup takrat deficitarnega materiala – litoželeznih in pocinkanih cevi, ventilov ter cementa za zbiralnike. To je bil material, ki ga revna vas s svojo agrarno ekonomijo sama nikoli ne bi mogla kupiti na prostem trgu.

Vendar pa državni denar ne bi pomenil ničesar brez izjemnega samoprispevka in neuničljivega udarniškega duha samih vaščanov. Formiral se je gradbeni oziroma pripravljalni odbor, ki je moral organizirati logistično izjemno zahteven podvig. Vsaka hiša v vasi, brez izjeme, se je zavezala, da bo prispevala določeno število delovnih ur ali poslala moške delovne roke. Možje, fantje in celo starejši so z navadnimi lopatami, krampi in klinastimi kladivi ročno kopali jarke skozi trdo, kamnito in s koreninami prepredeno hribovsko zemljo.

Dela so potekala pod strogo, a izjemno pravično taktirko pripravljalnega odbora. S svojo neutrudnostjo, brezhibno organiziranostjo in sposobnostjo motiviranja ljudi sta se v zgodovino vasi neizbrisno zapisala domača tovariša Feliks Slabe in Jože Eržen. Delo je potekalo prostovoljno, pogosto po tem, ko so kmetje že opravili svoje redno celodnevno delo na kmetijah.

Ekspresna gradnja in veliko vaško slavje

Fizična gradnja se je pod žgočim soncem začela v zadnjih dneh avgusta leta 1954. Glede na izjemno zahteven, strm teren in dejstvo, da strojne mehanizacije praktično niso imeli, je bil napredek gradnje za zunanje opazovalce osupljiv. Vaški udarniki so dobesedno tekmovali s časom, saj so želeli jarke izkopati in cevi zasuti pred prihodom prvega jesenskega deževja in neizprosne zimske zmrzali, ki v teh krajih hitro okovi zemljo.

Po zgolj štirih mesecih nadčloveških naporov, natančneje 26. decembra 1954 – ravno v času božično-novoletnih praznikov –, so bila gradbena dela uradno zaključena. Ko so odprli glavne ventile na novem zbiralniku, je čista izvirska voda prvič v zgodovini pod močnim pritiskom pritekla neposredno v hišne kuhinje. Stare brenče so čez noč postale odvečen kos preteklosti.

Uradna otvoritev vodovoda, o kateri je nato 14. januarja 1955 s ponosom in na naslovnih straneh poročal osrednji primorski časopis Slovenski Jadran, je bila za celoten Otalež nepopisen, čustven praznik. Življenjski standard prebivalcev se je dvignil v enem samem dnevu. Higienske razmere v hišah so se drastično izboljšale, vsakodnevno gospodinjsko delo žensk je postalo neprimerljivo lažje, olajšanje pa so začutili tudi v hlevih, saj je živina končno dobila stalen in zdrav vir vode, ne da bi jo morali napajati na oddaljenih kalih.

Da ta velika pridobitev za Otalež ni pomenila le udobja in konca fizičnega trpljenja, temveč tudi ključno varnostno prelomnico za prihodnost, so naslednjo nedeljo po uradnem odprtju dokazali gasilci iz sosednje vasi Plužnje. V Otaležu so organizirali veliko javno gasilsko vajo. Z novimi hidranti in močnimi vodnimi curki, ki so brizgali visoko prek streh stanovanjskih hiš, so domačinom zorno in slikovito prikazali, kako hitro, učinkovito in varno je zdaj mogoče obvarovati njihove lesene in zidane domove pred uničujočimi požari, ki so v preteklosti večkrat upepelili cele domačije.

Ta dogodek iz zime 1954/1955 ostaja v kolektivnem spominu Cerkljanske zapisan kot večni simbol zmage trmaste hribovske skupnosti, požrtvovalnega trdega dela in pristne med sosedske solidarnosti – vrednot, ki so Otalež po desetletjih čakanja končno in nepreklicno popeljale v moderno dobo.

Kresovi skozi noč in luč v kuhinji

 Kronika obnove Otaleža, Jazen, Pluženj in Lazca na sončni rebri nad Idrijco (1941–1955)

 Dva obraza Idrijske doline

Svet ob reki Idrijci je divji, ukleščen v strme stene, ki jih zaraščata grmičevje in gost gozd. Človeku iz ravnine se ob pogledu na te navpične bregove zdi nemogoče, da bi tukaj kdor koli pognal korenine. Pa vendar so jih. Idrijska dolina ima dve popolnoma različni lici, dve plati iste gore, ki krojita usodo tamkajšnjih ljudi.

Na mračni, osojni strani doline, stisnjeni ob pobočja, ki jim domačini pravijo Masor, že več stoletij kljubuje življenju okoli dvajset družin. Njihove domačije niso zbrane v vasi, temveč so raztresene po ostrih, samotnih grebenastih izrastkih. Ker so poti med njimi strme in globoke, se sosedje z grebena na greben pogovarjajo kar s klicanjem preko prepadov. Vpijejo drug drugemu, preverjajo zdravje in sprašujejo, ali se obeta lepo vreme. Zvečer, ko ugasne še zadnja luč, jih globoko v dolini uspava stalni, težki šum Idrijce, ki jim prinaša trden spanec po napornem celodnevnem garanju na strminah.

Čez vodo, na sončni strani, pa se odpira povsem drugačna slika. Tam se pod toplimi žarki razprostirajo štiri vasi: Jazne, Otalež, Plužnje in Lazec. To je pokrajina, ki bi morala biti po vseh zakonih narave prijazna in bogata. Potnika, ki je v te kraje prihajal pred vojno, je na strateškem križišču poti najprej pozdravila znamenita gostilna pri Maruškovcu. To je bila daleč naokoli znana točka, sinonim za toplo, trdno zakoreninjeno tradicijo poštene slovenske gostilne.

Toda septembra 1955 je ta hiša ponujala žalosten pogled. Bila je pusta, tiha in prazna. Nekdanjega domačega vzdušja, smeha furmanov in popotnikov ni bilo več. Ljudje, ki so poznali starega, prijaznega Maruškovca, so začudeno in s težkim srce spraševali domačine: »Kako, da se je tu vse tako spremenilo? Škoda, da je iz tega kraja izginila takšna tradicija.« Odgovor na njihovo vprašanje je ležal le nekaj sto metrov višje, ob strmem in ozkem kolovozu, ki vodi od nekdanje gostilne skozi Plužnje proti Otaležu.

Požgana reber

Rane, ki jih je zapustil nacifašistični okupator, so bile leta 1955 še povsod vidne. Podobe uničenja so bile globoko vrezane v pokrajino in spomin ljudi. Sončna reber je med vojno doživela popolno uničenje.

Vse se je začelo 28. marca 1941, ko so letala nad Otalež odvrgla tovor zažigalnih bomb. V nekaj urah je v ognju izginilo skoraj celotno središče vasi; zgorela so skoraj vsa stanovanjska poslopja in gospodarski objekti. Kraj je bil ohromljen, a najhujše je šele prihajalo. Aprila 1945, v času zadnje, najbolj krvave sovražne ofenzive tik pred koncem vojne, so nacifašistične enote z uničujočo silo požgale vse, kar je od vasi sploh še ostalo. Istega dne sta v ognjene zublje izginili tudi sosednji vasi Plužnje in Lazec. Prijazna sončna reber je v enem samem dnevu izgubila svoj obraz. Postala je »požgana reber«, goli spomenik vojni moriji.

Ljudje s teh strmin pa so bili narejeni iz drugačnega testa. Rod za rodom se je boril s trdo zemljo, krčil gozdove, z lastnimi rokami zidal domove in urejal skromne njive na strmih travnikih. Ta divja navezanost na domačo grudo je rodila zgodbe, ki mejijo na neverjetno. Znan je bil primer stare ženice iz Lazca. Okupatorji so njeno revno bajtarijo požgali do tal. Njena družina se je po osvoboditvi odločila, da zapusti te težke kraje. Odšli so v ravnino, kjer je bilo življenje neprimerljivo lažje, delo manj naporno, kruh pa varnejši. S seboj so odpeljali tudi starko.

Vendar stara mati v izobilju ravnice ni našla miru. Kmalu je spakirala svoje skromne reči in se peš vrnila nazaj na pogorišče v Lazec. Ni mogla pozabiti svoje revne, požgane bajte in majhnih, strmih njivic, ki jih je v svojem dolgem življenju tolikokrat prekopala z motiko in zemljo v oprtniku prenesla nazaj na vrh brega. Zanjo je veljal le en zakon: »Ljubi moj domek ...«

 Čudeži iz ruševin s pomočjo kredita

Takoj po osvoboditvi so prebivalci stopili skupaj in ustanovili obnovitveno zadrugo. Začela se je bitka z materialom, pomanjkanjem denarja in delovnih rok. Kljub temu da so morali graditi iz nič, ljudje niso želeli le obnoviti starega stanja – želeli so napredek. Že pri prvem zidanju so začeli preurejati stare hleve, jim dajati lepšo zunanjost in bolj funkcionalno notranjost. Ko je leta 1955 država odobrila nekaj malih kreditov, so otaleški živinorejci pokazali takšno samoiniciativo, da so postali vzgled celi regiji. Dobljene zneske so z lastnim delom večkratno oplemenitili:

• Jože Kofol-Blekar je za prenovo hleva prejel 60.000 dinarjev kredita. Sam je prevzel vodenje del in zidarjev. Ko je zaključil, je bila dejanska vrednost opravljenega dela ocenjena na več kot 200.000 dinarjev. Hlev je popolnoma spremenil: naredil je sodoben tlak z jarki za odtok gnojnice, vgradil nova okna, jasli ter v zid namestil dva posebna lijaka za spuščanje sena neposredno s podstrešja. Med steno in jaslimi je pustil prazen hodnik, kar mu je izjemno olajšalo krmljenje. Jasli pa je uredil tako domiselno, da je vanje preprosto spustil vodo, s čimer se je živina napajala sama. Sosedje, ki so hlev poznali pred prenovo, niso mogli verjeti, da je zgradil takšen objekt z tako malo denarja.
• Franc Seljak-Jereb je prejel 50.000 dinarjev kredita, končna vrednost njegovega dela pa je bila najmanj štirikrat večja. Njegov glavni podvig je bila gradnja sodobnega, pokritega gnojišča s streho tik ob hlevu. Pri kopanju temeljev so delavci naleteli na masivno živo skalo. Ker je bila skala preblizu hleva, je niso smeli razstreliti z minami, saj bi pritisk uničil pravkar obnovljeno poslopje. Seljak in delavci so se je lotili ročno: dan za dnem so jo lomili s težkimi železnimi drogovi in kladivi, kar jim je vzelo ogromno časa. Že leto prej je Seljak popravil jasli in pod živino položil poseben, topel lesen tlak iz borovih kock. Kljub opravljenemu delu je Seljak leta 1955 ponosno dejal, da del še ni konec – načrtoval je še gradnjo večje gnojnične jame in zaščitne ograje ob cesti.
• Albert Ržen je prejel najmanj, zgolj 40.000 dinarjev kredita. Tudi on je znesek pomnožil za štirikrat. V svojem hlevu je samostojno vlil nov tlak, postavil nove jasli, vzidal večja okna in popolnoma olepšal ter pobelil notranjost.

 Priznanje v Ljubljani in vzpon sadjarstva

Živinorejci so imeli močno oporo v domači kmetijski zadrugi, ki je bila ena prvih na celotnem Cerkljanskem območju, ki je uvedla strogi rodovnik. V njem je bilo vpisanih 66 krav mlekaric in 43 glav mlade živine.

Največji ponos vasi je postal Gabrijel Bevk iz Lazca, vojni invalid iz NOB. Bil je lastnik najboljše krave mlekarice v okraju. Ta izjemna žival je v letu 1954 dala kar 3551 litrov mleka z izjemno visokim, 4,4-odstotnim povprečjem mlečne maščobe. Iz njenega mleka so doma pridelali kar 155 kilogramov masla. Krava je dosegla slavo izven domačih logov: na republiški živinorejski razstavi v Ljubljani je bila ocenjena v prestižni drugi A razred in je prejela visoko državno nagrado 20.000 dinarjev.

Ko je domača zadruga oktobra istega leta priredila krajevno razstavo, na kateri so kmetje ponosno razstavili kar 94 glav živine, je Bevkova krava odnesla še domačo prvo nagrado v vrednosti 10.000 dinarjev. Zadruga je takrat za nagrade in potne stroške kmetom razdelila 184.970 dinarjev, v dveh letih pa namenila še skoraj 350.000 dinarjev za strokovno popisovanje živinoreje in pomoč članom, ki jim je živina poginila v nesrečah.

Vzporedno z živinorejo je zacvetelo sadjarstvo. Otalež z okolico ima zaradi zavetne in sončne lege idealne pogoje za vzgojo sadja. Tukaj so posebno dobro uspevale žlahtne sorte debelih namiznih hrušk in jabolk. V dveh letih so kmetje z lastnim delom zasadili osem hektarjev novih, strnjenih sadovnjakov. Ker je bil interes ogromen, je sadjarski odsek pri zadrugi za tisto leto predvidel zasaditev še dodatnih petih hektarjev. Zadruga je za pospeševanje te panoge namenila 150.800 dinarjev in za skupno uporabo kupila dve veliki ročni prevozni škropilnici, s katerima so kmetje uspešno varovali svoj pridelek pred boleznimi.

Trije milijoni za skupni napredek

Največji dokaz moči te skupnosti pa so bile velike javne investicije. V desetih letih po vojni so prebivalci teh vasi za splošno izboljšanje bivalnih pogojev zbrali in vložili neverjetnih 3,141.165 dinarjev lastnih sredstev in nešteto ur prostovoljnega dela.

Projekt	Prispevek domačinov / Detajli	Ocenjena vrednost (1955)
Zadružni dom	1,212.639 din v denarju, materialu in prevozih z vprego. Objekt je dolg 56 m in širok 34 m.	21,347.100 din
Elektrifikacija (1952–53)	15.300 ur prostovoljnega dela, 540 drogov, 300.000 din v starorabnem železu.	1,254.826 din
Vodovod (1954)	1530 metrov dolg cevovod, rezervoar za 80 hl vode, ročno delo v vrednosti 644.000 din.	4,464.125 din

Zadružni dom je postal središče gospodarskega in kulturnega življenja. V njegovi dvorani je redno vadilo domače prosvetno društvo. To društvo se je tisto leto prijavilo na veliko nagradno tekmovanje prosvetnih društev, ki ga je ob 10-letnici osvoboditve organiziral Radio Koper. Pripravili so odličen kulturni program, ga posneli na magnetofonski trak in ga poslali na ocenjevanje v Koper, kjer so ob zaključku tekmovanja prejeli visoko nagrado za kakovost izvedbe.

Gradnja vodovoda leta 1954 pa je pomenila pravo revolucijo za gospodinjstva. Vodo so napeljali iz vira, ki je bil oddaljen več kot kilometer in pol. Nad vasjo so zgradili še velik pomožni rezervoar za 80 hektolitrov vode, ki je bil namenjen izključno požarni varnosti, da se katastrofa iz let 1941 in 1945 ne bi nikoli več ponovila. Vodovod je prinesel olajšanje za 44 družin. Brejčeva mati je takrat v razgovoru o novi pridobitvi s solzami olajšanja v očeh dejala nekaj, kar je povzelo občutke vseh gospodinj: »Še danes, kadar odprem pipo v kuhinji, ne morem verjeti, da bo res pritekla voda.«

Hkrati so kmetje skrbeli za naravo. V gozdovih so očistili in na novo pogozdili okoli 180 hektarjev površin. Pri tem je izstopal posestnik iz Cerkljanskega vrha, Feliks Slabe, ki je sam, na lastne stroške in z lastnim delom, pogozdil in očistil kar 15 hektarjev opustošenega gozda.

Pogled naprej in neporavnani dolgovi preteklosti

Zaradi vsega tega je bil Otalež leta 1955 postavljen za vzgled vsem zadrugam v državi. Kmetijska zadruga je imela poseben, operativen odbor, sestavljen iz predstavnikov vseh vaških organizacij in delegatov okrajne skupščine. Ta odbor se ni sestajal le formalno, ampak takrat, ko je bilo treba hitro rešiti pereč problem. Na zadnji seji so tako potrdili načrte za ureditev nove gozdne drevesnice, nujno popravilo krajevnih cest in nakup manjšega skupnega obrata za žganjekuho, saj je ob dobrih letinah ogromno vrhunskega sadja zgnilo, ker ga niso utegnili pravočasno predelati ali prodati.

Domačini so sami priznavali, da delo še zdaleč ni končano. Vas še ni imela urejene kanalizacije, zunanjost in notranjost številnih hiš sta še vedno čakali na zidarske žlice in malto. Vsi pa so upravičeno upali, da bodo dobili nove kredite, saj so s svojo pridnostjo dokazali, da vsak vloženi dinar povrnejo štirikratno.

Med hrupom gradbenih strojev, kladiv in petjem prosvetnega društva pa je v vasi ostajal tih, boleč spomin na tiste, ki so za ta napredek dali svoja življenja. Žrtev je bilo v teh vaseh izjemno veliko. Stara Blaževka, z uradnim imenom Marija Brejc, je tiho potožila v svojem pristnem narečju: »Jej, jej, hadu j blù. Tak m’je žov pa tist’mu pubu.«

Njen sin je imel komaj 18 let, ko je prostovoljno pomagal pokopavati 32 padlih partizanov, ki so izgubili življenje v okoliških hribih. Med delom je imel na dlani čisto majhno, na videz nedolžno ranico. Vanjo je prišla zemlja, razvila se je zastrupitev s tetanusom in mladenič je v hudih mukah umrl. Usoda stare matere pa je bila še bolj kruta: njen drugi sin je bil vojak celih devet let, preživel celo vojno, nato pa nesrečno izgubil življenje v rudniški nesreči po osvoboditvi. Kmalu za njim ji je umrl še mož. Ostala je sama s spomini v obnovljeni vasi.

Leta 1955 vsi ti padli borci in žrtve fašizma še niso imeli svojega spomenika. Ostajala pa je trdna, soglasna želja vseh prebivalcev sončne reber: spomenik jim morajo postaviti na najvišjem, najbolj vidnem mestu. Na takšnem kraju, da ga bo od daleč videti še lepše in ponosneje, kot se takrat iz doline vidijo vsi trije cerkveni zvoniki v Lazcu, Otaležu in Jaznah. Spomenik, ki bo prihodnje rodove učil, kako globoke so korenine ljudi, ki so iz pepela zgradili najnaprednejši kraj nad Idrijco.

---

Feliks Slabe in cerkljanski upor

Od ilegalnih začetkov do povojne obnove

Zgodovinski vir: Primorska borba, št. 11, 23. marec 1946

Zgodovina primorskega upora proti fašizmu in nacizmu je stkana iz tisočerih osebnih usod mož in žena, ki so v prelomnih trenutkih druge svetovne vojne nase prevzeli breme ilegalnega delovanja. V cerkljanskem kotu se med temi imeni vidno izrisuje Feliks Slabe s Cerkljanskega vrha – eden od pionirjev Osvobodilne fronte (OF) na tem območju, organizator, borec in kasneje ključni akter povojne gospodarske obnove. Njegova pot, zaznamovana z dvema drznima pobegoma iz ujetništva in neupogljivostjo pred mučitelji, simbolizira trdoživost celotne regije.

Ilegalni začetki in fašistično mučenje (1942)

Prelomno obdobje za cerkljanski upor se je začelo pozimi leta 1942. V času, ko je bil fašistični okupator na vrhuncu svoje represivne moči, sta Feliks Slabe in Jaka Štucin začela postavljati temelje odporniškega gibanja. Po okoliških vaseh sta organizirala prve terenske odbore Osvobodilne fronte in vzpostavila oskrbovalno mrežo. Njuna primarna naloga je bila zbiranje hrane, oblačil in opreme za prve partizanske skupine, katerih število je v okoliških gozdovih strmo naraščalo.

Tako obsežno delo v tesno nadzorovanem okolju pa je hitro pritegnilo pozornost okupatorja. Zaradi ovadbe, da v gozd vozi deske in gradbeni material za potrebe partizanskih bunkerjev, so fašistične oblasti Slabeta aretirale. Sledilo je petinšestdeset dni brutalnega vojaškega zapora. Italijanski zasliševalci so ga podvrgli surovemu mučenju: privezovali so ga na mizo in mu v usta zlivali vodo (zloglasni fašistični ukrep torture), da bi izsilili podatke o lokacijah bunkerjev in imenih sodelavcev. Slabe je kljub mučenju molčal. Iz vojaškega zapora so ga premestili v Trst, po enem mesecu pa internirali v enega izmed fašističnih taborišč v notranjosti Italije.

Kapitulacija Italije in nemško ujetništvo (1943)

Po treh mesecih taboriščnega življenja je septembra 1943 dočakal kapitulacijo Italije. Vendar pa splošnemu navdušenju ni sledila svoboda, saj so območje bliskovito zasedle nemške sile. Ujetnike so zajeli in jih v transportih začeli deportirati proti taboriščem v Tretjem rajhu. Slabe, ki je iz vsake situacije iskal izhod, je med transportom izkoristil priložnost za tvegan in drzen pobeg.

Po dolgi poti skozi okupirano ozemlje se je 7. oktobra 1943 ponovno vrnil domov in se zglasil na Komandi mesta Cerkno. Pogled na tisoče novih, mladih primorskih borcev, ki so se organizirali za boj proti novemu nemškemu okupatorju, mu je dal novih moči. Po šestih tednih neposrednega služenja v partizanski vojski se je znova vrnil k organizacijskemu delu na terenu.

Predsednik krajevnega NOO in sodelovanje z IX. korpusom

Zaradi ugleda in izkušenj je bil Feliks Slabe izvoljen za predsednika krajevnega Narodnoosvobodilnega odbora (NOO) za Cerkljansko. V tej funkciji je postal nepogrešljiv sodelavec borcev in oficirjev legendarnega IX. korpusa Slovenske vojske. Skupaj z njimi je odhajal na položaje, zanje gradil skrite bunkerje in organiziral oskrbovalne linije s hrano. Ko so nemške enote in njihovi sodelavci močneje pritisnili proti Cerkljanskemu vrhu, je Slabe tudi sam prijel za orožje in neposredno sodeloval v obrambnih bojih.

Ujetništvo v Novakih in pobeg pred strelskim vodom (1945)

Tik pred koncem vojne, med zadnjo veliko sovražno ofenzivo, ko so bile enote Jugoslovanske armade že na poti proti Trstu, je Slabe med opravljanjem izvidnice padel v ujetništvo belogardističnih (domobranskih) enot. Odpeljali so ga v vas Novaki, kjer so ga ponovno zasliševali. Sovražnik je želel izvedeti ključne informacije: lokacije preostalih bunkerjev in skritih partizanskih bolnišnic v okolici. Slabe je trmasto vztrajal pri molku in zanikal vsakršno vedenje.

Zaradi nepokorščine so ga zaprli v hram (kletni prostor) z ukazom, da ga naslednje jutro usmrtijo pred strelskim vodom. Slabe se tik pred pragom svobode ni nameraval vdati usodi. Ponoči je z golimi rokami in improviziranim orodjem zlomil zapah na vratih, zunaj silovito podrl stražarja ter izginil v gozd. Le nekaj dni kasneje je bila celotna Primorska osvobojena in združena z matičnim narodom.

Povojna obnova: Bitka na gospodarski fronti

Maja 1945 se je vojna končala, a za Slabeta se delo ni ustavilo. Svojo neizmerno organizacijsko energijo je nemudoma preusmeril v mirnodobno delo in postal predsednik Okrajne obnovitvene zadruge. Cerkljanska je bila po vojni gospodarsko izčrpana in uničena, zato je bila obnova ključnega pomena za preživetje prebivalstva.

Pod Slabetovim vodstvom so bili rezultati hitro vidni. Domačini so uspeli sanirati in znova zagnati lokalno žago, ki je zagotavljala nujno potreben les. Hkrati so na Cerkljanskem vrhu začeli pospešeno graditi in pripravljati opekarno, ki je po načrtih sredi aprila 1946 začela žgati prvo opeko. Ta opeka je pomenila materialno osnovo za gradnjo novih, sodobnejših domov na pogoriščih stare vojne.

Javno priznanje

Zaradi vseh teh zaslug je Ustavodajna skupščina Federativne ljudske republike Jugoslavije Feliksa Slabeta odlikovala z visokim državnim priznanjem: redom »za zasluge za narod«. Odlikovanje mu je 23. marca 1946 na množičnem zboru volivcev v Cerknem slovesno izročil major Rudi Kodrič, načelnik štaba Vipavskega vojnega področja. Zgodba Feliksa Slabeta tako ostaja dokument časa, ko sta osebni pogum in delovna predanost posameznika omogočila preživetje in ponovni dvig celotne skupnosti.

Noč, ko je zagorela Sivka

Obširna kronika poletne ujme, ognjene stihije in med vaške požrtvovalnosti v Lazcu pri Otaležu (20. julij 1912)

 Kmečki vsakdan na robu preživetja in ponos kmetije

Julij leta 1912 je v cerkljanskem hribovju terjal skrajne človeške napore. V tistem času je bilo preživetje hribovskih kmetov neposredno odvisno od muhavosti narave. Tedni neizprosne košnje s kosami na roko na strmih košenicah, ročno spravilo krme in žetev žita so izčrpali vsako razpoložljivo moč – od odraslih mož do starcev in otrok. Vsaka travna bilka in vsako žitno klasje sta pomenila ločnico med preživetjem in lakoto med dolgo, neusmiljeno zimsko zmrzaljo.

Na enem najbolj izpostavljenih delov nad vasjo Lazec pri Otaležu, na razglednem in vetrovnem grebenu, imenovanem Sivka, je stala trdna kmetija posestnika Petra Zajca. Osrednji ponos njegovega grunta je bil monumentalni, leseni vezani kozolec. Ta stavba ni bila zgolj gospodarsko poslopje, temveč pravi kmečki trezor.

Tistega večera je bil kozolec nabit do zadnjega kotička: spodaj je ležala suha, dišeča detelja in otava za živino, v zgornjih latah pa je bilo tesno zloženo sveže požeto, še otepeno žito. To žito je predstavljalo sveti gral kmetije – moko in kruh za družino za celotno prihodnje leto.

Ko je v soboto, 20. julija, sonce končno zašlo za strme hribe, je vas prekrila težka, soparna tišina. Ozračje je postajalo zadušljivo. Zaradi odsotnosti kakršne koli električne razsvetljave so utrujeni vaščani takoj ob mraku ugasnili petrolejke in legli k počitku. Okoli devete ure zvečer pa so se nad Idrijskimi in Cerkljanskimi hribi začeli zgrinjati grozeči, nepredirno črni nevihtni oblaki.

       KRONOLOGIJA KATASTROFE IN REŠEVANJA (20. JULIJ 1912)
 ─────────────────────────────────────────────────────────────────
  21:00 – Nad Sivko se razvije suha nevihta z močnim razelektritvijo.
  21:30 – Direkten udar strele v vrh Zajčevega vezanega kozolca.
  21:35 – Kozolec eksplodira v plamenih; sprožen je splošni preplah.
  21:45 – Požarna bramba v sosednjih Plužnjah opazi krvav sij.
  22:00 – Pluženjski gasilci krenejo na strmo pot z ročno brizgalno.
  22:15 – Prihod gasilcev na Sivko; postavitev obrambne linije.
  00:30 – Kritična točka: nadčloveški boj za preprečitev vžiga hleva.
  02:00 – Lokalizacija požara; nevarnost za živino je uradno mimo.
  05:00 – Zora na gorišču: kozolec je pepel, hlev in živali so rešeni.

Peklenski blisk in trenutek uničenja

Nevihta, ki je tisto noč pridrvela čez grebene, je bila med domačini najbolj osovražene vrste – gre za t. n. suho nevihto. Spremljali so jo siloviti, suhi sunki vetra in nenehno bliskanje, medtem ko iz oblakov ni padla skoraj niti kaplja dežja, ki bi namočila izsušene lesene strehe.

Natančno ob 21.30 je zloveščo tišino presekal katastrofalen dogodek. Nebo nad Otaležem in Lazcem se je razsvetlilo v  vijoličasto-beli svetlobi. Delček sekunde kasneje je sledil uničujoč, oglušujoč pok, ki je stresel tla in zatresel okenska stekla na vseh okoliških hišah.

Strela je s strašljivo natančnostjo udarila naravnost v samo špico Zajčevega kozolca na Sivki. Ker je bil les zaradi poletne vročine popolnoma presušen, ostrešje pa polno vnetljivega žita, objekt ni začel tleti. V trenutku je prišlo do silovite eksplozije ognja.

Zajčevi družinski člani so panično skočili iz postelj. Ko so pogledali skozi okna, so se soočili z grozo: njihov kozolec se je spremenil v ogromen, več desetmetrski ognjeni steber. Zublji so divjali visoko v nočno nebo, veter pa je ognjene zublje raznašal tako močno, da je bila celotna pokrajina osvetljena kot sredi belega dne. Živo rdeča svetloba je od daleč naznanjala tragedijo.

Drama ob gorišču: Bitka za živino

Medtem ko je bilo takoj jasno, da je kozolec skupaj z letnim pridelkom nepovratno izgubljen, se je prava bitka za preživetje kmetije šele začenjala. Le nekaj metrov stran od gorečega pekla je stal leseni kmečki hlev. V njem je bila zaklenjena celotna Zajčeva živina: delovni voli, krave molznice in drobnica. Izguba teh živali bi za družino pomenila takojšen socialni propad in beraško palico.

Vročina, ki jo je oddajala goreča Sivka, je postala neznosna. Na lesenih tramovih hleva se je začel dvigovati dim – les je začel tleti zaradi radijacije toplote. Močan veter je na slamnato in skodlasto streho hleva neutrudno nosil tisoče žarečih isker in kosov gorečega lesa.

Peter Zajec je skupaj s prvimi sosedi, ki so bosi in napol oblečeni pritekli na pomoč, brezglavo tekel proti vaškemu vodnjaku. Z lesenimi in pločevinastimi vedri so poskušali polivati stene hleva, a voda je v hipu, ob glasnem sikanju, izparevala, še preden je sploh namočila les. Živali v hlevu so začutile smrtno nevarnost; panično so rjovele, se zaletavale v lesene pregrade, medtem ko je gost, črn dim že začel pronicati skozi reže v hlevu. Ljudje so bili izčrpani, oslepljeni od dima in na robu obupa.

Solidarnost čez hribe: Pohod s pluženjsko brizgalno

V tistih časih na podeželju ni bilo telefonov, siren ali motornih vozil. Edini alarmni sistem je bil preplah, ki so ga sprožili z divjim, neenakomernim zvonjenjem cerkvenih zvonov (plat zvona) in s kričanjem, ki se je širilo od hiše do hiše.

V sosednji vasi Plužnje so člani tamkajšnje novoustanovljene požarne brambe preko hriba opazili krvavo pordečelo nebo nad Sivko. Vedeli so, kaj to pomeni: gori kmetija njihovih sosedov. Brez kančka oklevanja so pluženjski fantje in možje stekli do svojega gasilskega skladišča.

Izvlekli so svoj največji ponos – težko, masivno ročno brizgalno na vozu. To je bil masiven stroj, ki je za delovanje ročnih črpalk zahteval nadčloveško moč štirih močnih moških hkrati. Ker niso imeli konj, so se gasilci sami vpregli v voz.

Začel se je herojski in fizično izčrpavajoč pohod. V temni nevihtni noči, po ozkih, kamnitih in strmih gorskih poteh, polnih nevarnega kamenja, so gasilci z lastnimi telesi vlekli težko brizgalno strmo navkreber proti Lazcu. Hiteli so preko meja svojih zmogljivosti, saj so vedeli, da šteje vsaka minuta.

 Zmagoslavje med vaške enotnosti pod jutranjim nebom

Ko je požarna bramba iz Pluženj, popolnoma izčrpana, prispela na vrh Sivke, so takoj prevzeli organizacijo in vodenje obrambe. Vodja gasilcev je takoj spoznal, da kozolca ni več mogoče rešiti, zato so vse sile usmerili v taktično obrambo hleva:

• Postavitev vodnega zidu: Gasilci so brizgalno povezali z vodnim virom in začeli z vso močjo brizgati vodo v prah in curke neposredno v ozek prostor med gorečim kozolcem in hlevom. S tem so ustvarili hladilni ščit, ki je znižal temperaturo okolice.
• Herojsko gašenje ostrešja: Najbolj pogumni možje so se kljub nevarnosti zrušenja in pekoči vročini povzpeli na sosednje objekte in neposredno zmočili streho hleva ter z dolgimi drogovi odmetavali žareče ognjišča, ki jih je prinašal veter.
• Nadčloveške menjave na črpalki: Delo na ročni brizgalni je bilo brutalno naporno. Po nekaj minutah neprekinjenega črpanja so moški omagovali. Zato so se gasilci in vaščani Lazca neprekinjeno menjavali v ritmičnih intervalih celo noč, brez minute postanka.

Okoli druge ure zjutraj je bil ogenj končno pod popolnim nadzorom. Grožnja, da bi se požar razširil na celotno kmetijo in sosednje hiše, je bila dokončno odvrnjena.

Ko so se ob petih zjutraj nad cerkljanskimi hribi prikazali prvi sončni žarki, je bil prizor na Sivki pretresljiv. Ponosni Zajčev kozolec je bil spremenjen v kadeč se kup pepela in zoglenelih tramov. Celoten pridelek žita in krme je izginil. Vendar pa je sredi tega opustošenja, mogočno in nedotaknjeno, stalo leseno poslopje hleva. Vse živali so bile žive in na varnem.

Materialna škoda je bila velika, a tisto, kar je tisto noč zmagalo, je bila nezlomljiva med vaška solidarnost in pogum hribovskih ljudi, ki so z lastnimi rokami premagali ognjeno stihijo.

---