Divja, zvirna dolina
Sredi 17. stoletja je bil svet nad globoko urezano strugo reke Idrijce divji, neukročen in skoraj strašljivi samoti prepuščen prostor. Ko je okoli leta 1660 angleški popotnik in raziskovalec Walter Poppe prečil te kraje, si verjetno ni predstavljal, da bo njegovo poročilo iz leta 1665 postalo eden najzgodnejših spomenikov tej mogočni naravi. V svojih zapisih je z mešanico spoštovanja in čudenja zapisal, da na vsem svetu še ni videl tako gostih, temnih in lepih gozdov. Drevesa – predvsem jelke – so rasla v nebo z izredno višino in debelino, ki je mestoma mejila na čudež. Le nekaj desetletij kasneje, leta 1689, je enak nemir ob pogledu na te nepregledne gozdne sestoje začutil polihistor Janez Vajkard Valvasor. V svoji Slavi vojvodine Kranjske je zaneseno opisoval to zeleno morje, ki se je razprostiralo na več kot tristo kvadratnih kilometrih površine.
Ta prostrana pokrajina, ki so jo takrat imenovali »Zvirna« dolina, je še v prvi polovici 14. stoletja samevala brez večjega števila stalnih prebivalcev. Človeški korak je bil tu sprva redek. Nekdanji lastniki teh posesti, mogočni tolminski grofje, so hitro spoznali gospodarski potencial skritih gozdov. Skušali si privabiti ljudi, jim ponujali davčne olajšave, zemljo in razne ugodnosti, da bi posekali prve jase in postavili ognjišča. A divjina se ni dala zlahka. Zgodovina molči o tem, koliko družin je takrat klonilo pod težo samotnega življenja. Edini, ki so takrat resnično poznali skrite steze Zvirne doline, so bili prehodni lovci, drvarji, katerih sekire so občasno zmotile gozdni mir, ter sodarji, ki so iskali najbolj raven in zdrav les za svoje sode.
Prva velika naselitev
Čeprav so bili obsežni gozdovi sredi 14. stoletja še vedno redko poseljeni, so se prvi pravi temelji današnjih vasi začeli oblikovati že nekaj desetletij prej. Ključni premik se je zgodil v letih 1260–1290, ko je to odročno ozemlje končno dobilo prve stalne skupine naseljencev.
Ta velika selitev ni bila naključna, temveč skrbno organizirana. Izpeljana je bila po neposrednem posredovanju oglejskega patriarha in njegovega vplivnega gastalda, Janeza Longa iz Čedada (Joannes Longo). Ker je bila pokrajina prazna, so oblasti vanjo usmerile koloniste iz dveh različnih smeri. Prvi del novih naseljencev je prišel iz tolminskega konca, natančneje iz Kamna in Čadrga pri Tolminu. Drugi del pa so sestavljali ljudje, ki so se priselili iz freisinške Oselice.
V tem tridesetletnem obdobju ob koncu 13. stoletja so tako iztrgali divjini prva zemljišča in naselili vasi Plužnje, Otalež, Lazec in Jazne. Da so te skupnosti pognale trdne korenine, dokazuje tudi znameniti tolminski urbar iz leta 1377. Ta stari davčni dokument ne le potrjuje obstoj omenjenih vasi, temveč jim na seznamu dodaja še dve tedanji naselbini: Gorenjo in Dolenjo Mlako.
Štirje možje in cesarski uradnik
Čas pa je neizprosno tekel in z stoletji so se na jasah oblikovale trdne soseske. Ljudje, vajeni trdega dela in nenehnega boja z naravo, so začutili potrebo po duhovni tolažbi, pa tudi po redu, ki ga v tistem času v skupnost prinaša le cerkev. Razdalje do večjih središč so bile pozimi nepremostljive, poti pa nevarne.
Bilo je 20. novembra leta 1694, ko je v zraku že dišalo po prvem snegu. Predstavniki treh hribovskih sosesk – svete Katarine iz Otaleža, svetega Nikolaja iz Jazen in svetega Jurija iz Lazca – so se zbrali na nujnem posvetu. Odločitev je bila enotna: potrebujejo svojega kaplana. Nekoga, ki bi stalno prebival med njimi v Otaležu, jim delil svete zakramente v urah bolezni in, kar je bilo za preproste ljudi ključnega pomena, krščansko pokopaval njihove rajne na domači zemlji, ne pa da so morali trupla pokojnikov v hudih zimah tovoriti čez strme hribe v Cerkno.
Soseske so bile revne, a odločne. V skupni prošnji so se zavezale, da bodo duhovniku zagotovile vse, kar potrebuje za preživetje – od hrane do kurjave. Da pa prošnja ne bi ostala le prazen list papirja, so izbrali štiri najbolj ugledne in odločne može, soseske pa so jim podelile popolno oblast, da se v njihovem imenu pogajajo kjerkoli in s komerkoli bo potrebno. Ti možje so bili:
- Ivan Eeng iz Otaleža,
- Jakob Bašelj iz Otaleža,
- Jurij Sedej iz Jazen,
- Matija Zajec iz soseske sv. Jurija.
Vendar pa se je takoj zataknilo pri uradnih opravkih. Nobeden od štirih izbranih mož ni znal pisati; njihove roke so bile prilagojene ročajem sekir in plugov, ne pa peresu. Ker so želeli, da bi bila njihova prošnja pravno veljavna in spoštljivo sestavljena, so se odpravili v bližnjo Idrijo. Tam so potrkali na vrata Ferdinanda Julija Sežuna, cesarskega uradnika. Sežun, človek vihtenja peresa in poznavalec uradnih poti, jim je prisluhnil. Prevzel je vlogo njihovega pisarja, ubesedil njihove želje v uradni jezik in jim pomagal poslati prošnjo na pristojne cerkvene oblasti.
Trud preprostih hribovcev in cesarskega uradnika je obrodil sadove. Že naslednje leto, 1695, je bila uradno ustanovljena kaplanija Otalež (v takratnih latinskih in italijanskih zapisih vodena kot Capellania di Ottales). Pod njeno okrilje so spadala naselja Otalež, Lazec, Plužnje, Jazne, Masore in Oselica. Skupnost je dobila svoje srce.
Stoletje rasti in obisk Vincenca Silanija
Leta so prerasla v desetletja. Kaplanija je živela svoje samosvoje življenje, odmaknjeno od velikih svetovnih dogodkov. Ljudje so krčili preostale zaplate gozdov, širili kmetije in rojevali otroke. Leta 1710 je te kraje obiskal cerkveni vizitator Vincenc Silani. Njegova pot je bila naporna; potoval je proti Spodnji Idriji, a ko ga je ujela noč, je prenočeval v Otaležu.
Silani je bil natančen opazovalec. V svojih zapiskih je zabeležil, da je otaležka cerkev lepo urejena in da ima tri posvečene oltarje: glavni oltar svete Katarine ter stranska oltarja svetega Petra in svetega Primoža. Posebej pa ga je presunilo število prebivalcev. V teh hribih, kjer je pred stoletji vladala popolna samota, je zdaj živelo že 500 duš. Skupnost, ki so jo v 13. stoletju začeli graditi tolminski in freisinški priseljenci, je pognala globoke korenine.
Dan, ko je prišel arhidiakon (19. junij 1762)
Pravo sliko življenja v Otaležu pa nam razkriva poletni dan sredi 18. stoletja. Pisalo se je leto 1762. Zgodaj zjutraj, ko se je nad dolinami še valila jutranja megla, se je v Šebreljah na pot pripravljal visoki cerkveni dostojanstvenik – arhidiakon in kanonik vizitator. Imel je posebno pooblastilo samega grofa Karla Mihaela Attemsa, prvega goriškega nadškofa, da temeljito pregleda stanje v teh odročnih župnijah.
Ura je bila natanko pet zjutraj, ko je vikarjeva odprava krenila na pot. Pot je bila strma, polna kamenja in gozdnih vlak, a konji in možje so bili vajeni naporov. Po treh urah jahanja, ob osmih zjutraj, so prispeli v Otalež. Zvonovi so oznanili prihod visokega gosta. Arhidiakon ni izgubljal časa: najprej je daroval sveto mašo za tamkajšnje verno ljudstvo, goreče molil za pokojne prednike, nato pa se je lotil natančnega pregleda cerkve, opreme in cerkvenih knjig.
Vizitacija je bila stroga. Čeprav so bili ljudje verni, je mestni gospod hitro opazil pomanjkljivosti, ki so nastale zaradi hribovske preprostosti ali pomanjkanja denarja. Arhidiakon je takoj izdal vrsto priporočil in zahtev:
- Svetost oltarja: Notranjost tabernaklja in prostor za shranjevanje svetih olj se morata nemudoma preobleči z dostojnim, čistim belim in vijoličastim blagom.
- Oprema: Oltarji morajo dobiti nove, čiste prte in pokrivala.
- Liturgija: Za čas adventa in postni čas je potrebno nabaviti nov vijoličast liturgični plašč.
- Pokopališče: Ker je število prebivalcev hitro naraščalo, je ukazal, naj se pokopališče okoli cerkve nemudoma razširi, zunanji zidovi utrdijo, vsi dostopi pa opremijo z novimi vrati, da živina ne bi mogla skruniti grobov.
Arhidiakon je pregledal tudi urbarje cerkve svete Katarine in njene bratovščine. Podobno kot v drugih hribovskih krajih je tudi tu ugotovil, da so računi in zapisi pomanjkljivi, saj vodenje knjig preprostim domačinom ni bilo ravno blizu.
Izpoved duhovnika Gašperja
V središču te vizitacije pa se je znašel lokalni duhovnik, upravitelj Gašper Gregorcich (Gregorčič), mož, ki je izviral iz Krna v Tolminskem vikariatu. Bil je človek, razpet med zahteve svojih nadrejenih in kruto realnost hribovskega življenja. Ko se je usedel nasproti arhidiakona, je iz njega privrela iskrena in mestoma zagrenjena izpoved o tem, kako težko je pastirsko delo v teh krajih.
»Vaša milost,« je verjetno začel Gašper, »moje delo ni lahko. Vikar iz Cerkna nenehno zahteva, naj ob določenih praznikih zapustim Otalež in pridem streč bogoslužju tja. Ti prazniki sploh niso predpisani v uradnih navodilih! Zaradi tega so moji lastni verniki upravičeno nezadovoljni in negodujejo, saj ob največjih praznikih ostanejo brez svojega pastirja.«
Arhidiakon je poslušal, ko mu je Gašper razlagal svoj urnik poučevanja verouka. Bil je sistematičen mož. Ob nedeljah in praznikih je otroke poučeval polni dve uri dopoldne v cerkvi. Ko pan je pritisnil mraz – od praznika Vseh svetih pa vse do velike noči – je popoldanski pouk potekal kar pri njem doma, v župnišču, saj v kamniti cerkvi otroci niso mogli zdržati od mraza.
»Od pomladi do jeseni pa je zgodba drugačna,« je potožil Gašper. »Takrat pastirji pasejo živino visoko v hribih. Zaradi preživetja ne morejo v cerkev in verouk trpi. Zato pa vsako nedeljo med pridigo odraslim razlagam verske resnice in božje zapovedi. Z njimi goreče molim vero, upanje, ljubezen in kesanje. Enako storim na vseh podružnicah, kadar je tam maša.«
Na vprašanje o grehih in morali med ljudstvom je bil Gašper iskren. Trudil se je z oznanjevanjem, da bi ljudje posvečevali zapovedane praznike. »Največja težava,« je dejal, »je v poletnem času. Verniki med pridigo raje ostanejo zunaj cerkve, na soncu. Božje besede preprosto ne poslušajo radi. Včasih so ob nedeljah tudi veliko delali na poljih, a po mnogih mojih opominih in hudih besedah so se le poboljšali.«
Z določeno mero olajšanja je dodal, da v duhovniji ni neprimernih veselic s plesi, čeprav so prejšnji zapisi včasih omenjali težave z večkratnimi plesi. »Koliko pa je ponočevanja in pohajkovanja med mladimi, ne morem natančno vedeti,« je priznal Gašper. »A staršem nenehno polagam na srce, naj otroke resno vzgajajo, ženskam pa, naj se oblačijo spodobno in skromno.«
Glede preživetja je potrdil, da ima duhovnija preko 800 duš, od katerih je 650 sposobnih za sveto obhajilo. Vsi so ga v tistem letu prejeli, bodisi doma bodisi v Cerknem. Vendar pa bera ni bila vedno polna: »Ljudje so v glavnem z mano zadovoljni. Kadar pa grajam njihove napake in prekrške, se nekateri čutijo hudo prizadete. Sam se trudim, da nikogar ne bi žalil; nisem pretrd in nikogar namerno ne izzivam. Nekateri verniki mi redno oddajajo dogovorjeno biro (davek v naravi za duhovnika), nekateri pa, žal, tudi ne.«
Beseda ključarjev in cerkljanski spor
Nato so pred arhidiakona stopili trije možje, stebri lokalne skupnosti: Andrej Rank (ki je opravljal tudi funkcijo predsednika krajevne skupnosti), Blaž Šinkovec in Jakob Šavli. Kot cerkveni ključarji so morali podati svojo oceno o delu svojega duhovnika.
Njihovo pričevanje je bilo polno spoštovanja do Gašperja Gregorcicha. »Naš duhovnik vestno opravlja svoje dolžnosti,« so izjavili kot en mož. »Pridiga, poučuje otroke v cerkvi in popoldne doma tiste, ki dopoldne zaradi paše niso utegnili – čeprav se moramo potožiti, da se ti pastirji slabo odzovejo na njegovo vabilo. Ker je maša v latinščini, nam po pridigi vedno v domačem, slovenskem jeziku potrpežljivo razloži tri božje čednosti.«
Ključarji pa si z nasmeškom niso mogli kaj, da ne bi dodali malce vaške iskrenosti: »V svojih pridigah včasih malce namiguje na določene krajane in njihove grehe. Med zadnjimi kvartalnimi pridigami pa je vsem jasno povedal, da se pri svojem poučevanju in svarjenju ne ozira ne na naju, ključarje, ne na katere koli druge pomembne osebe v vasi, ampak gleda edino in le na božjo čast.« Kljub tej občasni ostrosti so zaključili: »Bolnike redno obiskuje, jih oskrbuje z zakramenti in sploh nimamo nobene pritožbe zoper njega. Odličen duhovnik je.« Ko pa jih je arhidiakon direktno vprašal, ali vaščani radi poslušajo božjo besedo, so ključarji le povesili oči in odkrito priznali: »Ne preveč. Nekateri se kljub nenehnim opominom našega duhovnika preprosto ne zmenijo zanjo.«
Vizitacija se je zaključila s širšim pregledom celotne župnije v Cerknem. Tam je arhidiakon ugotovil, kako obsežen je ta gorski revir. Celotna cerkljanska župnija, kamor sta poleg matične cerkve spadali še kaplaniji Bukovo in Otalež, je štela mogočnih 4990 duš. Sama duhovnija Otalež je imela natanko 790 prebivalcev. Tretjina vseh teh ljudi so bili majhni otroci, še nesposobni za obhajilo. Skupnost je bila vitalna in moralno trdna za tiste čase – od 83 krščenih otrok v tistem letu je bil le en sam rojen zunaj zakonske zveze. Vsi odrasli, razen dveh trmoglavcev, so tisto leto opravili sveto spoved in prejeli obhajilo.
A v ozadju je še vedno tlelo nesoglasje med vikarjem kuratom iz Cerkna in otaležkim duhovnikom. Cerkljanski vikar je dvakrat letno prihajal v Otalež, da bi pregledal cerkvene račune in delovanje lokalne bratovščine, za kar je prejel lepo nagrado. Kljub temu pa se je pritoževal, da mu otaleški duhovnik ne prihaja pomagat za največje praznike, ko se v Cerknem zbere ogromna množica ljudi – predvsem za Marijino oznanjenje, Sveto rešnje telo in rožnovensko nedeljo. Priznal je, da so sredstva za vzdrževanje cerkva zadostna, čeprav od Bukovega in Otaleža ne dobi vsega, kar mu kot vikarju uradno pripada.
Na koncu dneva, ko so se sence nad Otaležem spet podaljšale in so se gozdovi Walterja Poppeta ovili v mrak, je arhidiakon zaprl svoje knjige. V svojem končnem poročilu je zapisal pohvalo, ki je odmevala skozi stoletja: pohvalil je izjemno zavzetost krajevnih duhovnikov za božjo čast in korist preprostih vernikov ter jim naročil, naj v tej svoji krščanski gorečnosti nikoli ne popustijo. Zvirna dolina je bila dokončno ukročena, ne s sekiro, temveč s skupnostjo, ki so jo skozi stoletja vztrajno gradili njeni ljudje.
