četrtek, 19. november 2026

Iz naših krajev- Primorske novice 1963- 1971

13.3 1963 št.11


PRIŽGALI SO ISKRO UPORA NA CERKLJANSKEM 

6.9 1963 št.19

Otalež. Poiskali smo Mežnarjevo domačijo, kjer živi Marija Bizjak. Kako hitro je v besedah Bizjakove oživela zgodovina Iz tistih časov, ko so tudi v Otaležu začenjali z delom za pomoč partizanom. »Mož in hčerka Hedvika sta že v jeseni 1942. leta imela povezavo s tovarišema Cvetkom in Miklavžem. Druga hčerka Zinka mi je neki dan zaupala: Mama, mene je Angelca organizirala, da bom delala za partizane. Kaj praviš na to? Odgovorila sem ji: To je treba dobro premisliti. Veliko knjig sl prebrala In lahko sama presodiš, kako se taka stvar lahko konča. Tako sem nalahno ugovarjala. Pa ni nič pomagalo. Se sama sem začela delati in sem potem toliko prekuhala za partizane, kot verjetno malokatera druga v vasi. Hčerka Hedvika je v marcu 1943 1943 šla v partizane, kjer je bila borka vse do osvoboditve.«

 V Lazcu smo se ustavili sredi vasi in vprašali po Alojziji Kenda. Pokazali so nam precej visoko nad vas na streho hiše, ki je bila komaj vidna. Naj se »fičko« malo oddahne, medtem ko bomo obiskali znano Alojzijo. »Konec 1942. leta je prišel neki aktivist in vprašal moža, če bomo kaj dali za partizane. Mož je vprašal mene, pa sem mu odgovorila: Kar dajmo jim. Tako smo začeli in pomagali vse do osvoboditve.« Preprosto je povedala, vendar tako resnično. Za partizane je potem delala vsa družina. Trije so bili v partizanih: hčerka Malka in sinova Jože In Janko, z možem sta bila terenca, najmlajša otroka 10-letna hčerka in 8-letni sinček pa sta pomagala pri partizanskih mitingih. Mati Alojzija je še naprej obujala spomine: »Lepo je bilo takrat, še danes se ml imenitno zdi, ker sem bila pri volitvah v krajevne in okrajne NOO spomladi leta 1944 član volilne komisije. Vse časti pa je vredna vas Lazeč, ker so vsi ljudje tako skupaj držali. Fašistov nismo mogli, ker so nam prepovedovali govoriti po slovensko.« »Našo hišo na Robu so nam požgali dne 10. junija 1944 zato ker smo vsi delali za partizane.








16. 9 1963 št.16

27. 9 1963 št. 22

20. 3 1964 št.12

19. 6 1964 št 25

11.12 1964 št. 49

21. 5 1965 št 21

19.3 1966 št. 12

4.6 1966 št.23


3.9 1966 št. 36

26.11 1966 št.48

27.5 1967 št.22

15.7 1967 št .29

5. 8 1967 št.32

24.21968 št.9

17.8 1968 št. 34

29.11 1969 št. 49

14. 2 1970 št.8

1. 8 1970 št. 28

28.8 1970 št.36

JOŽETOVI DVE VLEČNICI


(Ljudem in tovoru pomagajo do njihovih domačij na strmih obronkih doline Idrijce žičnice, ki
so zvečine lastne proizvodnje)

26.11 1971 št 48- 49



Ozki, slikoviti viseči mostovi čez reko Idrijco dajejo dolini od Idrije pa tja do Mosta na Soči še poseben čar. Mnogi turisti se ob njih ustavljajo in poskušajo, če so dovolj trdni za prehod čez nje. Ljudje so jih zgradili zato, da jim olajšajo pot do domačij v strmih bregovih, do katerih vodijo le ozke in vijugaste stezice. Mnogi so si iz doline speljali do svojih hiš vlečnice za prevoz tovora.
Nedvomno pa je daleč naokoli poznan po svoji iznajdljivosti Jože Magajna iz Masor na Cerkljanskem. Do hiše je speljal tovorno žičnico in posebno vlečnico za prevoz ljudi, ki ji pravi »dratpategule«. Poleg tega ima Jože doma še vrsto drugih priprav, s katerimi si poenostavlja in olajšuje delo na kmetiji.
V dolini pri Maruškovcu je pihala rahla burja in delala vrtinčaste snežne oblake, ki so zastirali pogled na strme bregove proti Masoram. Moj spremljevalec Franc Kenda, ki zelo dobro pozna Jožeta Magajno, je zavrtel telefon pri hiši ob cesti. »Boš naju potegnil z vlečnico do hiše?« je vprašal. Jože je namreč namestil pri Maruškovcu telefon, preko katerega lahko izraziš željo, da bi te lahko do Masor pripeljali z vlečnico. Če bi se odločil za pešačenje navkreber, bi se moral pošteno prepotiti, preden bi prispel do Jožetove domačije.
S Francetom sva do vlečnice hodila okrog 15 minut. Pripela sva se s pasovi in dala znak s posebnim zvoncem, da sva pripravljena za odhod. Počasi in enakomerno naju je začela vleči visoko v breg. Kar zgrozil sem se, ko sem pogledal v dolino; počasi se je odmikala, hiše so postajale vse manjše. Burja je bila tu močnejša. Bingljala sva na pasovih in se trdno oklepala močne žice, ki naju je vztrajno vlekla navzgor. Končno sva na cilju, v središču pravega snežnega viharja. Čeprav se je sneg kot kristal lesketal v soncu, ni bilo prav nič prijetno.
Topla Jožetova domačija naju je sprejela. »Po domače se tu pravi pri Pavliču,« je začel oče Ciril. »Čeprav je zemlja skopa, smo nanjo zelo navezani. Po vojni nas je bilo v hiši 11. Oče in mati sta umrla, šest otrok pa se je razteplo po svetu. Tako smo ostali le štirje: žena in 33-letni sin Jože s svojo boljšo polovico.«
Jože je že več kot 10 let zaposlen v rudniku. Da bi si izboljšal življenje na kmetiji, si je omislil vlečnici in vrsto drugih praktičnih naprav. Pred leti je začel obnavljati hišo. Precej materiala je bilo treba znositi na hrbtu. Z očetom sta vse to komajda zmogla. Vlečnica je vse kaj drugega. Spodaj naložiš in po nekaj minutah tovor premaga višinsko razliko 300 metrov.
– Koliko tovora oziroma oseb zmoreta vlečnici?
»S tovorno žičnico lahko prepeljem 200 kg najrazličnejšega materiala naenkrat. Na drugo vlečnico se lahko navežejo štiri odrasle osebe. Prva je dolga 750 metrov, druga pa 400. Vlečnici premagata v 6 minutah 200 metrov višinske razlike.«
– Jože, katere naprave še imate pri hiši?
»Kmetijski stroji tukaj ne pridejo v poštev. Zato si je treba kako drugače pomagati. Naredil sem tako imenovane električne vitle, s katerimi si pomagam pri oranju, spravljanju sena in drugih poljščin. Vse naprave, kakor tudi vlečnici, delujejo po sistemu smučarskih vlečnic.«
– Kako si uspel spraviti toliko materiala skupaj za vso to mehanizacijo?
»Žice sem kupil, drugo pa sem dobil pri mehaniku. Je precej draga reč.«
– Kako pa elektrika?
»Pred časom smo z lastnimi sredstvi napeljali električni vod iz 1,5 km oddaljenih Pluženj. Prej smo imeli domačo centralo, ki je dajala šibak tok.«
Med pogovorom je oče Ciril ponudil žganje in celo domače vino. »Ne smete se čuditi, da pijete domače vino. Sprešam ga vsako leto po nekaj hektolitrov. Iz Vipavske doline pripeljemo grozdje, spodaj v kleti pa ga stisnemo. Vino je pravo, brez dodatkov.«
Večerilo se je, toda pogovora ni hotelo biti konec. Jože in oče Ciril nameravata še precej stvari izboljšati na kmetiji. Najprej bosta izpopolnila sistem žičnic. Mislita na pravo sedežnico, ki bo startala že pri glavni cesti Idrija–Tolmin.
Kljub temu, da ima Jože dela čez glavo, si najde čas za igranje na kitaro. Ob praznikih igra z Veselimi rudarji na plesih po bližnjih vaseh.
Temno je že bilo, ko sva se vračala nazaj v dolino. Navzdol ni bilo tako lahko priti, kot na vrh. Po ozki in strmi stezici so noge skorajda klecale. Težava je v tem, da vlečnica v nasprotni smeri ne obratuje. Vsa zadihana sva prispela do Maruškovca in se še enkrat ozrla v neprijazen, surov višinski svet, ki sva ga pravkar zapustila, a kjer vendarle žive ljudje in morda bolj srečno kot v dolini.









nedelja, 15. november 2026

En bik za petsto šestdeset nevest ali Kako so v Lazcu leta 1927 skoraj izumili maraton za krave

En bik za petsto šestdeset nevest ali Kako so v Lazcu leta 1927 skoraj izumili maraton za krave

Če bi kdo spomladi leta 1927 na Cerkljanskem na glas rekel, da je romantika v hribih mrtva, bi se mu vsak kmet iz Lazca najprej grenko nasmehnil, nato pa zamišljeno pokazal proti svojemu hlevu. V tistih časih in v tistih strmih krajih namreč ni bilo prostora za pesniško romantiko, temveč le za neusmiljeno hribovsko matematiko. Ta pa se tistega leta nikakor ni hotela iziti – niti če si jo računal na prste, niti na fižol, še najmanj pa v uradnih knjigah takratnih oblasti.
 
Vse skupaj se je začelo že pozimi, ko so po vaseh pribili uradne razglase, ki so v resnem, birokratskem jeziku naznanjali, da je zadnji rok za prijavo plemenskih bikov 31. januar. Kmetje so se ob teh papirjih le popraskali za ušesi, vendar so svoje najboljše živali vestno pripravili na prihod visoke gospode. Dne 23. marca je nato v naše konce res prispela uradna komisija za pregledovanje bikov plemenjakov. Gospoda iz doline so prišli s pomembnimi obrazi, debelimi usnjenimi mapami, ostrimi svinčniki in še bolj ostrim čutom za birokratski red.

Kmetje iz Lazca in okolice so prednje privedli svoje najboljše, najlepše in najbolj mišičaste bike, trdno prepričani, da bo komisija od navdušenja nad kleno hribovsko živino kar zaploskala. A zgodilo se je natanko nasprotno. Komisija je hodila okoli živali, jih merila z strogimi pogledi, nekaj kracala v svoje sezname in pomembno zmajevala z glavami. Ko so končno sešteli svoje ugotovitve, so razglasili uradni rezultat, ki je med zbranimi kmeti sprožil najprej tišino, nato pa kislo smejanje: potrjenih bikov je točno nič. Okrogla nula. Niti eden samcat.
 
Najbolj tragično-komičen primer tega zgodovinskega dne je doletel gospodarja, ki je imel v hlevu bika  pasme Belansko govedo. To ni bil kar nekakšen bikec, temveč pravi korenjak – takega bi mu zavidal sam cesar, če bi še sedel na dunajskem prestolu. Imel je lepo rast, široka pleča, močan vrat in tisti globoki, samozavestni pogled, ki bi v hipu omehčal še tako trmasto in muhasto kravo. Toda zataknilo se je pri denarju. Komisija je namreč za sam pregled in uradni žig zahtevala plačilo 32 lir. V hribih, kjer se je vsak sold obrnil trikrat, preden je šel iz žepa, je bila to prava mala premoženjska katastrofa. Kmet te vsote preprosto ni hotel ali mogel odšteti.
 
Uradniki seveda niso imeli posluha za lepo rast in plemenito držo živali. Ker v blagajno ni zvenelo 32 lir, so hladnokrvno sklenili, da ta krasni belanec uradno ne izpolnjuje pogojev za ljubezen. Očitno so v mestnih pisarnah verjeli, da cerkljanske krave pred vsakim snubljenjem najprej natančno pregledajo, ali ima ženin plačane vse kolke, takse in državne štemplje, šele nato pa se zanj ogrejejo. Brez plačane takse je bil bik v očeh zakona le navaden, neuporaben jedec sena.
 
Posledice te komisijske ničle so bile takšne, da bi se jim človek še danes smejal do solz, če ne bi bile za takratne ljudi tako boleče. Razpršene hribovske vasi Lazec, Plužnje, Otalež, Jazne in Travnik so čez noč ostale z enim samim uradno priznanim plemenskim bikom. Vse lepo in prav, če ne bi v hlevih teh petih vasi skupaj mukalo najmanj petsto šestdeset krav.

Če to uradniško mojstrovino prevedemo v človeški jezik, dobimo prizor, ki presega najbolj bujno domišljijo. To je približno tako, kot če bi v petih vaseh ostal en sam samski fant z dovoljenjem za poroko, okoli njega pa bi se zbralo petsto šestdeset nevest, ki vse po vrsti pričakujejo snubitev še pred koncem poletja. Ubogi bik je bil čez noč postavljen pred delovno obveznost, ob kateri bi obupal tudi antični Herkul, kaj šele pošteno cerkljansko govedo. Da pa bi bila mera polna in komedija popolna, je ta edini srečnež z uradnim državnim žigom živel v najbolj oddaljeni vasi daleč naokoli.
 
In tako je poleti leta 1927 na strmih cerkljanskih pobočjih nastal povsem nov, neuraden olimpijski šport: hitrostno pešačenje s kravo na vrvici. Vsakdo, ki pozna poletno delo v hribih, ve, da je takrat vsaka minuta dragocena kot zlato. Ko sonce pripeka na strme senožeti, kmet nima časa niti za to, da bi si pošteno obrisal pot s čela, kaj šele za sprehode. A birokracija ne pozna košnje. Namesto da bi gospodar mahal s koso ali obračal dišečo mrvo, je moral sredi najlepšega dne odložiti grablje, vzeti v roke dobro leskovo palico, na vrv privezati kravo in se odpraviti na celodnevno romanje čez drn in strn.

Predstavljajte si ta prizor na prašnih kolovozih in strmih stezah med Lazcem, Otaležem in Travnikom: gospodar s palico v roki in resnim izrazom na obrazu, za njim pa počasi in dostojanstveno stopa krava, ki se ji nikamor ne mudi. Medtem ko so sosedje na travnikih tekmovali z nevihtnimi oblaki, je naš romar prepešačil pol Cerkljanske, da je svojo kravico pripeljal na uradno odobren zmenek k tistemu enemu, povsem izčrpanemu ženinu na koncu sveta.
 
Seveda bi marsikdo raje po tihem odprl vrata domačega hleva in spustil k delu tistega čednega, a ne žigosanega belanca, ki je doma samo žalostno gledal skozi lino in se spraševal, zakaj ga nihče več ne povabi v družbo. A takratna oblast je imela dolge lovke in ostre oči. Brez uradnega "lista" oziroma potrdila o poreklu novorojeno tele za državo preprosto ni obstajalo. Kdor bi si drznil zaobiti predpise in ubirati bližnjice mimo 32 lir takse, bi ga doletela tako draga denarna kazen, da bi moral prodati ne le kravo in telička, temveč še tisto leskovo palico, s katero je hodil po svetu.
Stiska in absurdnost teh razmer sta bili tako veliki, da se je neznani dopisnik iz Lazca odločil, da o tem ne smejo vedeti le sosedje ob večernem klepetu, temveč ves svet. Svoje pismo je poslal v Trst, kjer so ga 6. aprila 1927 objavili v znamenitem slovenskem dnevniku Edinost. S svojimi ostrimi, a življenjskimi besedami je mestnim bralcem slikovito opisal, kako se v hribih bije bitka med zdravo kmečko pametjo in neživljenjskimi predpisi.


 
Zapis iz Lazca tako še danes ostaja čudovit spomenik trdoživosti in humorju naših prednikov. Kajti če že niso mogli premakniti trmastih birokratov v dolini, so jim vsaj pred celim svetom nastavili ogledalo. In kdor je tisto poletje na strmi cerkljanski poti srečal kmeta s palico in kravo, je natanko vedel, za kaj gre: ne gresta na poletni izlet, temveč na uradno potrjeno poroko, ki jo je žegnal sam državni proračun.
 

Otalež, Plužnje in Lazec v letu 1923: Podoba živahne skupnosti na prelomnici časov

Otalež, Plužnje in Lazec v letu 1923: Podoba živahne skupnosti na prelomnici časov

Zgodovinski zapiski in adresarji iz prve polovice dvajsetega stoletja niso zgolj suhoparni seznami imen, poklicev in ustanov. So dragoceno okno v preteklost, skozi katero lahko uzremo vsakdanji utrip naših prednikov. Podatki iz leta 1923, ko so Otalež, Plužnje in Lazec upravno sodili pod Sodni okraj Cerkno, nam rišejo sliko presenetljivo samozadostne, gospodarsko dejavne in družabno tesno povezane skupnosti. Sodni okraj Cerkno (ital. Mandamento di Circhina) je bil upravno-sodna enota, ki jo je Kraljevina Italija prevzela iz nekdanje avstro-ogrske upravne ureditve v Deželi Goriški in Gradiščanski. Tistega leta je območje sodilo pod Goriško oziroma Videmsko pokrajino (Provincia del Friuli), kamor je bila Goriška začasno priključena med letoma 1923 in 1927.

Leto 1923 je bilo za te kraje prelomno. Po razpadu Avstro-Ogrske in rapalski pogodbi (1920) je Cerkljansko prišlo pod Kraljevino Italijo, leto pred tem pa se je v državi na oblast povzpel fašizem. Prav v letu 1923 je bila sprejeta tako imenovana Gentilejeva šolska reforma, ki je začela postopno ukinjati slovenski učni jezik in uvajati italijanščino. V teh zaostrenih razmerah so se ljudje na Cerkljanskem z vztrajnostjo, delavnostjo in medsebojno pomočjo še toliko bolj opirali na lastne moči, domača društva in svoje gospodarstvo, s čimer so ohranjali svojo identiteto, kulturo in jezik.

Znanje in spretne klekljarske roke

Temelj napredka vsake vasi je izobrazba. Leta 1923 so otroci iz Otaleža in Lazca obiskovali tamkajšnji ljudski šoli, kjer jim je prva znanja branja, pisanja in računanja predajala učiteljica Gizela Jevšček. To je bilo še zadnje obdobje, ko je šolstvo ohranjalo podobo iz avstro-ogrskih časov, preden so novi italijanski predpisi korenito posegli v učne načrte in jezik poučevanja.

V teh hribovitih krajih, kjer skopa zemlja sama ni mogla preživeti vseh lačnih ust, pa šolsko znanje ni bilo edino, ki je krojilo prihodnost mladih. Klekljanje je bilo ena najpomembnejših dopolnilnih dejavnosti, ki je v marsikatero hišo prineslo nujno potreben denarni zaslužek. Zato ni presenetljivo, da sta v krajih delovala kraljeva čipkarska tečaja (ital. Regio corso di merletti). Izraz »kraljevi« se je nanašal na Kraljevino Italijo pod vladavino kralja Viktorja Emanuela III., pod okrilje katere so po prvi svetovni vojni prešli nekdanji avstrijski državni čipkarski tečaji, organizacijsko vezani na obrtno šolo v Gorici oziroma čipkarsko šolo v Idriji. Pod vodstvom Jerneja Filipiča v Lazcu ter Ivana Ambrožiča v Otaležu so se dekleta in žene urile v tej zahtevni domači obrti. Izpod spretnih prstov so ob večerih, pogosto ob medli svetlobi petrolejk, nastajale dragocene idrijske in cerkljanske čipke, ki so preko trgovcev našle pot v večja mesta.

Društveno življenje, denar in varnost

Kljub trdemu delu na kmetijah in v gozdovih so krajani našli čas in voljo za združevanje. Društva so bila srce družabnega in kulturnega dogajanja ter prostor, kjer se je krepila narodna zavest. V Otaležu je delovalo Slovensko katoliško izobraževalno društvo, ki ga je predsednikoval že omenjeni Ivan Ambrožič – očitno eden najbolj dejavnih in vsestranskih mož v kraju. Društvo je bilo ustanovljeno 4. avgusta 1907 z namenom širjenja splošne izobrazbe, bralne kulture in krščanskih vrednot med podeželskim prebivalstvom. Skrbelo je za prosveto, knjižnico in družabne prireditve, ki so bogatile življenje vaščanov ter krepile slovensko besedo. Tako je delovalo vse do obdobja fašizma, ko so bila med letoma 1926 in 1928 vsa slovenska prosvetna in izobraževalna društva na Primorskem s posebnimi dekreti ukinjena, njihovo premoženje pa zaplenjeno.

Gospodarsko hrbtenico kraja je predstavljala Kmetska hranilnica in posojilnica v Otaležu, ki jo je kot načelnik vodil Anton Močnik. Delovala je po načelih zadružništva, po tako imenovanem Raiffeisenovem sistemu, ki ga je na Slovenskem močno spodbujal Janez Evangelist Krek. Njen glavni cilj je bil zaščititi kmete pred oderuškimi obrestmi in jim omogočiti razvoj kmetijstva. V časih povojne draginje in menjave valut ob prehodu iz avstro-ogrskih kron v italijanske lire, ko so bili kmetje in mali obrtniki pogosto prepuščeni sami sebi, je takšna zadružna ustanova omogočala varno shranjevanje prihrankov in dostop do ugodnih posojil za nakup živine, orodja ali obnovo domačij.

Za varnost premoženja in življenj v sosednjih Plužnjah pa je skrbela organizacija z že bogato tradicijo. Prostovoljno gasilsko društvo v Plužnjah, ustanovljeno leta 1909, je leta 1923 delovalo pod poveljstvom načelnika Franca Kacina. Gasilci niso bili le prvi na pomoč ob požarih in ujmah, temveč tudi pomemben steber tovarištva, discipline in vaškega ponosa.

Trgovine kot središča vsakdana

Da vaščanom po vsakodnevne potrebščine ni bilo treba hoditi v oddaljeno Cerkno ali Idrijo, je skrbelo kar lepo število lokalnih trgovcev z mešanim blagom. Vaška trgovina takrat ni bila le prostor nakupa, temveč tudi pomembno družabno stičišče, kjer so se izmenjale novice in mnenja.

V Otaležu so za založenost polic s soljo, petrolejem, moko, sukancem, orodjem in drugim blagom skrbele štiri trgovke: Zofija Dežela, Ana Peternelj ter kar dve trgovki z istim imenom in priimkom – Marija Jereb. V Plužnjah pa sta trgovsko dejavnost uspešno vodila Anton Zajc in Ivan Gruden. Veliko število trgovin priča o tem, da sta bili vasi živahni in da je bila lokalna samooskrba kljub skromnim razmeram dobro razvita.

Obrtniki, graditelji in domače gostilne

Poleg kmetijstva in trgovine se je v krajih razvijala tudi obrt. Za gradbena dela, kamnoseške posege, obnove hiš in gospodarskih poslopij je v Otaležu skrbel stavbenik Andrej Ambrožič, čigar delo je nedvomno pustilo trajen pečat v stavbni dediščini vasi.

Kjer se trdo dela, pa je potreben tudi prostor za počitek, klepet in kozarec vina. Gostilničarska dejavnost je bila v obeh vaseh izjemno razvita, pogosto pa se je prepletala z drugimi obrtmi in trgovino. Združevanje trgovine z mešanim blagom in gostilne pod isto streho je bilo na slovenskem podeželju v začetku 20. stoletja zelo pogosto, saj je omogočalo boljši izkoristek prostora in stabilnejši dohodek družine. V Otaležu so vaščani in popotniki radi stopili čez prag gostiln, ki so jih vodili stavbenik Andrej Ambrožič, Marija Jereb (v njeni gostilni so pogosto potekale tudi društvene veselice) in Ivanka Razpet. Tudi v Plužnjah družabnega utripa ni manjkalo, saj so za gostoljubje skrbeli Anton Zajc, Katarina Zajc ter Ivan Gruden, ki je tako kot Anton Zajc spretno združeval vodenje trgovine in gostilne. 

petek, 13. november 2026

Kmet Slabe: Komandant cerkljanskih vrhov

 Kmet Slabe: Komandant cerkljanskih vrhov

Visoko pod Bevkovim vrhom, kjer so veter, strma pobočja in trda kmečka roka stoletja oblikovali značaj ljudi, je v viharnih letih druge svetovne vojne stala mogočna domačija kmeta Slabeta. V hlevu te bogate hribovske kmetije je takrat stalo tudi po dvajset glav govedi naenkrat, a njeno pravo bogastvo ni bilo le v zemlji in živini, temveč v neomajni pokončnosti njenega gospodarja. V časih, ko so po cerkljanskih hribih divjali boji in so se meje med življenjem in smrtjo brisale z vsakim strelom, je bil Slabe eden najzvestejših in najpomembnejših zaveznikov partizanskega gibanja.
 
Slabe ni bil le navaden podpornik, ki bi borcem na skrivaj potisnil kos kruha ali skledo mleka. Bil je mož izjemne naravne avtoritete, bistrega uma in redke organizacijske sposobnosti. Kadar je na njegovo domačijo na Cerkljanskem Vrhu prispela partizanska brigada ali bataljon, se je razmerje moči na dvorišču v hipu spremenilo. Izkušeni kmet, ki je poznal vsako stezo, vsako vrtačo in vsak ovinek pod Bevkovim vrhom, je za tisti čas prevzel vlogo oskrbnika in celo poveljnika. Štabu enote je brez vsakršnega oklevanja naravnost ukazal, da bo na svoji zemlji sam odločal o tem, kje bodo postavljene zasede, kje bodo stale straže in po katerih poteh bodo hodile patrulje. Partizanski poveljniki so njegovo besedo sprejeli z globokim spoštovanjem, saj so vedeli, da pozna hribovski svet bolje kot kdorkoli drug. Na njegovi domačiji so cele enote našle varno zavetje in hrano, ob svoji živini pa je Slabe skrbel tudi za črede, ki so jih partizani zaplenili pri belogardistih v Dolomitih in jih tako ohranili za hude čase.
 
Da njegova avtoriteta ni slonela le na besedah, je dokazal v trenutku, ko se je pred njegovim pragom pojavil sovražnik. Nekoč se je mimo domačije vila dolga kolona nemških vojakov. Partizanska enota, ki je bila takrat v bližini, se je pred premočjo umaknila v zavetje gozda, Slabe pa je ostal na svojem. Z ostrim očesom gospodarja je opazil zadnjega vojaka v koloni, ki je zaradi utrujenosti ali nepazljivosti precej zaostajal za svojimi tovariši. Brez pomisleka je stopil v akcijo. Povsem sam je presenetil zaostalega Nemca, ga spretno obvladal, razorožil in skril na varno. Ko se je nevarnost umaknila in so se partizani vrnili na domačijo, jih je na dvorišču pričakal nasmejan in ponosen gospodar. Prednje je položil zaplenjeno nemško brzostrelko, naboje in ročne granate ter jim z mešanico kmečkega ponosa in dobrosrčnega zbadanja dal lekcijo, da se je za uspeh treba boriti tudi takrat, ko si sam na svojem dvorišču. Zaradi takšnega poguma in neposrednosti so ga borci nosili na rokah, okoliški kmetje pa so ga brez ugovora ubogali kot svojega naravnega vodjo.
 
Ko je orožje po vojni končno potihnilo, bi človek pričakoval, da bo mož takšnih zaslug užival miren in spoštovan vsakdan. A povojni časi so pogosto prinesli slepo birokracijo, ki ni poznala ne ljudi ne njihove preteklosti. Leta 1949, v času nasilnih obveznih odkupov, sta na Slabetovo dvorišče stopila neizkušena aktivista iz okraja. Kmeta, ki je med vojno tvegal vse za svobodo, sploh nista poznala. Po kratkem in osornem pogovoru sta mu hotela na silo odpeljati živino iz hleva. V Slabetu je zavrela hribovska kri. Takšne krivice in brezobzirnosti na svojem pragu ni mogel prenesti. V roke je zgrabil gnojne vile, stopil pred hlev in vsiljivcema jasno dal vedeti, da ju bo gladko nabodel, če prestopita njegov prag.
Prestrašena aktivista sta poklicala narodne zaščitnike, ki so moža, vajenega poveljevanja brigadam, vklenili kot navadnega upornika. Zaradi upora in ostrih besed so ga obsodili na šest mesecev prisilnega dela v Kočevju. To je bila grenka in sramotna ura za mlado oblast, ki je z grobo silo udarila prav po tistem človeku, ki jo je v najtežjih vojnih letih hranil in pomagal postaviti na noge.
 
Toda kmet Slabe je bil izklesan iz tiste redke, globoke hribovske korenine, ki je ne izruva noben vihar. Šest mesecev težaškega dela v Kočevju ga ni zlomilo, niti mu ni vzelo ljubezni do domačih ljudi. Ko se je vrnil v svoje hribe, se je z enako nepopustljivostjo, s katero je nekoč branil svojo domačijo, lotil novega boja – boja za napredek in luč v zakotnih cerkljanskih vaseh. Prevzel je vodenje elektrifikacije in postal glavni zagovornik tega, da bi vasi Otalež, Lazec, Plužnje in Cerkljanski Vrh končno dobile trifazni tok in lastno trafo postajo.
 
Kmalu se je pokazalo, da je bila brez Slabeta na Cerkljanskem vsaka večja stvar obsojena na neuspeh. Ljudje so mu zaupali, saj so vedeli, da drži besedo. Ko pa se je gradnja električnega omrežja ustavila zaradi birokratskih ovir in gluhih ušes na okraju ter celo na republiški ravni, Slabe ni vrgel puške v koruzo. Oblekel je svojo najboljšo obleko, se usedel na vlak in odpotoval naravnost v Beograd, na sedež zvezne vlade. Tam je poiskal vplivnega znanca še iz vojnih dni, nekdanjega partizanskega komandanta, s katerim sta nekoč skupaj načrtovala zasede pod Bevkovim vrhom. Stara bojna zaveza in spoštovanje do poštenega hribovca sta odprla vrata, ki so bila doma zaprta. Slabe se je vrnil kot zmagovalec in v kratkem času je v vseh vaseh in zaselkih zasvetila električna luč.
 
Slabe je bil v tistih težkih povojnih letih resnična duša celotnega terena. Kadar se je on za nekaj odločil, je stvar stekla; kadar je bil proti, se ni premaknilo nič, pa naj so v hribe prišli še tako visoki politični ali gospodarski voditelji. Čeprav so ga nekateri šibkejši domačini iz zavisti in tihega sramu pred njegovo veličino za hrbtom radi opravljali, je zgodovina zapisala resnico. Kmet Slabe s Cerkljanskega Vrha je ostal zapisan v spominu kot plemenit gospodar, nezlomljiv borec za pravico in človek, ki je v vsako delo vložil vsega sebe.

sreda, 11. november 2026

Na sončnem bregu Idrijce: Kronika trdega dela, sloge in kulturnega utripa (1955–1960)

 Na sončnem bregu Idrijce: Kronika trdega dela, sloge in kulturnega utripa (1955–1960)

Ljudje med strminami in nebom

Visoko nad dolino reke Idrijce, na strmih, a sončnih pobočjih pod 1057 metrov visokim Bevkovim vrhom, ležijo vasi Otalež, Plužnje, Lazec in Jazne. V petdesetih letih prejšnjega stoletja, natanko desetletje po koncu druge svetovne vojne, je bilo življenje v teh hribovitih krajih vse prej kot lahko. Zemlja je bila skopa in strma. Kjer so v ravninskih delih Slovenije orali z modernimi stroji, so tukajšnji ljudje gnoj na njive nosili v koših na lastnih ramah, jeseni pa po takšnih vrtoglavih stezah prenašali pridelek domov, po katerih si človek iz mesta ne bi upal stopiti niti praznih rok.
A prav v tej trdoživosti se je skrivala največja moč teh krajev. Ljudje na sončnem bregu Idrijce niso čakali, da bi jim napredek padel z neba. Vzeli so usodo v svoje roke in v pičlih petih letih – med letoma 1955 in 1959 – spisali izjemno poglavje o solidarnosti, vztrajnosti, prebujanju kulture in boju za boljši jutri.

Utrip pesmi, odra in knjige v dolgih zimskih večerih

Ko so se pozno jeseni dela na strmih poljih in v sadovnjakih umirila, se življenje v vaseh ni ustavilo – le preselilo se je v tople izbe in zadružne domove. Čeprav je pisec iz Primorske februarja 1956 v republiškem časopisu Ljudska pravica z grenkobo opozarjal, da v nekaterih primorskih vaseh kulturna dejavnost peša, da mladi odhajajo v mesta po boljši kruh in da marsikateri fantje zimske večere zapravljajo ob kartah, biljardu in kozarčku v vaški gostilni, pa sta prav Otalež in sosednje Plužnje sijala kot svetla zgleda, da je lahko povsem drugače.

Srce kulturnega utripa na Otaležu je bilo Prosvetno društvo »Franc Bevk«, ki so ga vaščani pod tem imenom ustanovili že leta 1946. Deset let pozneje, leta 1956, je društvo štelo osemintrideset predanih članov, ki so svoj prosti čas nesebično namenjali glasbi, gledališču in knjigi. Pevski zbor z osemnajstimi pevci je z neverjetno predanostjo vodil že sedemdesetletni Mohor – mož, ki so ga v vasi vsi izjemno spoštovali in cenili. Njegova ljubezen do slovenske pesmi je bila tako nalezljiva, da pevci niso izpustili vaj, četudi so nekateri do tja hodili po cele ure daleč po hribovitih stezah. Njihov trud se je bogato obrestoval na številnih krajevnih proslavah in tekmovanjih, med drugim tudi na pevskem srečanju v Novi Gorici.

Ni zaostajala niti dramska sekcija s šestnajstimi igralci. V letu 1955 so v lepo urejeni dvorani zadružnega doma, ki je bila ob vsaki prireditvi polna do zadnjega kotička, naštudirali in uprizorili tri zahtevne dramske igre, med katerimi sta najbolj izstopali predstavi Rdeče rože in Pot do zločina. Vrhunec tistega leta je prinesla proslava desete obletnice osvoboditve. Društvo se je prijavilo na radijsko tekmovanje Radia Koper, poželo velik uspeh ter za svoj nastop prejelo častno diplomo in visoko denarno nagrado v vrednosti 10.000 dinarjev. Glas o otaleški kulturi pa je segel še dlje – člani so za Radio Ljubljana pripravili oddajo z naslovom Po naši lepi deželi, s katero so domači kraj predstavili celotni Sloveniji.

Podobno navdihujoča glasbena zgodba se je rodila v sosednjih Plužnjah. Tam je tovariš Gruden vzel pod svoje okrilje enega samega fanta in ga začel učiti igranja na violino. Mladenič je bil nad glasbilom tako navdušen, da je kmalu na vaje pripeljal sošolca, ki si je želel igrati kitaro, ta pa še prijatelja s harmoniko. Gruden nikogar ni zavrnil. Iz te spontane mladostne zagnanosti je zrasel pravi mali kvintet, ki je kljub temu, da so fantje igrali zgolj iz veselja, žel prve lepe uspehe. Štirje glasbeniki z Otaleža pa so se povezali s sosedi in sodelovali tudi pri malem orkestru v Lazcu.
Poleg glasbe in odra so domačini skrbno negovali bralno kulturo in praktično znanje. Na Otaležu so preuredili knjižnico, ki je zlasti v dolgih zimskih mesecih redno odpirala vrata bralcem – na tamkajšnjih policah se je nabralo 520 knjig, v podružnici v Lazcu pa še dodatnih 700, kar je skupaj zneslo zavidljivih 1220 knjig.

Zimo 1955/1956 pa sta na Otaležu popestrila še dva izobraževalna tečaja, ki jih je na pobudo domačinov finančno podprla kmetijska zadruga. Šestnajst deklet se je pod budnim očesom predane voditeljice učilo kuharskih veščin. Ob zaključku tečaja v začetku februarja 1956 so pripravile skromno, a z velikim okusom urejeno razstavo svojih jedi, ki so si jo prišli ogledat ljudje iz vse okolice. Hkrati je v sosednjem prostoru vse do sredine marca brnelo ob šivalnih strojih, kjer so se mlade tečajnice učile krojenja in šivanja oblačil za prihajajočo pomlad.

Kmetijski preobrat in sadovi trdega dela

Čeprav je na Cerkljanskem in Idrijskem narava nudila odlične pogoje za živinorejo in sadjarstvo, pa so se novosti v poljedelstvu le počasi prebijale skozi zavest ljudi, ki so se trdno oklepali starih navad. O tem je v časopisnem pogovoru sredi petdesetih let odkrito spregovorila domačinka z Otaleža, kmetijska tehnica pri Gospodarski poslovni zvezi v Tolminu, Marija Bašelj.

Z bistrim strokovnim očesom je opozorila, da kmetje na majhnih in strmih kmetijah trošijo preveč moči, ker sejejo vse po vrsti. To se je najbolj očitno kazalo pri pšenici. Na cerkljanskih tleh so kmetje v najboljšem primeru poželi le od 8 do 9 metrskih stotov pšenice na hektar, medtem ko so v spodnji Vipavski dolini z iste površine pridelali po 30 metrskih stotov. Marijin nasvet je bil jasen: pšenico naj kmetje opustijo in jo v kolobarjenju raje nadomestijo z ječmenom in ržjo, ki v hribih bolje uspevata. Še večjo priložnost je videla v krompirju – z modernejšo obdelavo in večjo uporabo umetnih gnojil bi tedanji pridelek okoli 2500 kilogramov na hektar zlahka povečali vsaj za petino. Za napredek živinoreje, osrednje kmetijske panoge, pa je priporočala setev detelje, ki bi mladi živini zagotovila nujno potrebne beljakovine in rudninske snovi.
Ker v industriji takrat ni bilo več mogoče zaposliti večjega števila novih delavcev, so se ljudje morali znova opreti na domačo zemljo. Pri tem so ključni motor napredka predstavljale kmetijske zadruge. Medtem ko so se zadruge na Kladjah, Novakih in na Bukovem še premalo zanimale za novosti, sta bili zadrugi na Otaležu in v Plužnjah pravi vzor za celotno širšo okolico.

V Plužnjah je delovala ena najboljših zadrug na Idrijskem, kjer so se domačini s pomočjo ugodne lege in skrbne nege proslavili s pridelavo izjemno kakovostnih jabolk in hrušk. Podobno je vzorna kmetijska zadruga na Otaležu kmetom pomagala pri zasaditvi sadnega drevja, preurejanju starih hlevov, selekciji živine, prirejanju kmetijskih razstav in finančni podpori posameznikom.

Gradnja cest, vodovodov in zadružnih domov

Da bi kmetje svoje pridelke lažje spravili domov in v svet, so potrebovali ceste in vodo. Konec petdesetih let so se v vaseh vrstile delovne akcije, pogosto prav ob prazniku dela, prvem maju. Po elektrifikaciji vasi ter izgradnji vodovoda in ceste do zadružnega doma na Otaležu so leta 1955 speljali cesto v Lazec.

Spomladi leta 1956 pa so se vaščani lotili novega velikega podviga – gradnje ceste iz Lazca v Senožet, v Pluženjski hrib. Za prebivalce Pluženj je bila ta cesta življenjskega pomena. Svoje travnike so imeli visoko zgoraj v Pluženjskem vrhu, od koder so morali seno dotlej po vrtoglavi strmini vlačiti v dolino kar na posebnih vejah, kar je bilo izjemno naporno in smrtno nevarno. Poskus s tremi preprostimi žičnicami se pred leti ni obnesel, saj je med prevozom po zraku preveč dragocenega sena popadalo v globeli. Jeseni 1956 so s sredstvi, ki so jih s pomočjo zaslužnega tovariša Slabeta pridobili še od nekdanjega Okrajnega ljudskega odbora v Tolminu, začeli graditi pravo cesto, ki je do pomladi 1957 končno omogočila varen prevoz sena z vozovi.
O boljši prometni povezavi so sanjali tudi v sosednjih Jasnah, ki še vedno niso imele prave ceste, saj je nekdanja italijanska vojaška cesta peljala kakšnih petsto metrov stran od vasi. Leta 1957 so strokovnjaki na terenu že opravili prvi posnetek trase proti Sovodnju, vaščani pa so z upanjem zrli v občinski ljudski odbor v Idriji, da bo prisluhnil projektu, ki bi povezal Jazne, Otalež in Plužnje.

Včasih pa so se pridobitve tudi nekoliko zapletle. Ko so pomladi 1957 v Lazcu dobili nov vodovod, je prvo deževje v cevi naplavilo precej umazanije. Kljub temu so vaščani stopili skupaj in bili pripravljeni prevzeti velik del stroškov za ureditev razmer. Hkrati jih je pestila vsakdanja preskrba – po kruh so morali hoditi skoraj poldrugo uro daleč k zadrugi, kar je bilo v slabem vremenu naporno, pozimi v globokem snegu pa nemogoče. Zato so si močno prizadevali, da bi otaleška zadruga odprla svojo prodajalno tudi v bližnjih Plužnjah.

Leto pozneje, februarja 1958, pa so v idrijskem okraju že risali smele načrte prihodnosti. Strokovnjaki pri Zidgradu, predvsem tovariš Velikonja in inženir Sedej, so na podlagi predlogov domačinov izdelali načrte za sodobne zadružne domove – med njimi tudi za Otalež. Ti domovi so bili zasnovani kot prava vaška središča: pod eno streho so združevali trgovino s skladiščem, gostilno, krojaško in čevljarsko delavnico, klet za vino in krompir, veliko dvorano, čitalnico s kino-kabino, pisarne in celo sadno sušilnico, zgrajeni pa so bili tako, da bi jih pozneje zlahka še podaljšali.

Kako je v štirih vaseh zasvetila močna električna luč

Čeprav so Otalež, Plužnje, Lazec in Dolnje Jazne elektriko dobile že leta 1952, je bila razsvetljava v domovih še dolga leta zelo šibka. Za vse štiri kraje je namreč skrbela ena sama transformatorska postaja na Otaležu. Žarnice so le medlo brlele, zato so klekljarice idrijskega čipkarskega podjetja in gospodinje ob večerih še vedno pogosto posegale po starih petrolejkah.

Jeseni leta 1958 so se vaščani odločili, da temu naredijo konec. Na sestanku Socialistične zveze so sklenili uvesti samoprispevek. Občinski ljudski odbor v Idriji je poskrbel za načrte in prispeval nekaj več kot 2,5 milijona dinarjev družbenih sredstev, sami prebivalci pa so med seboj zbrali nekaj nad 7,7 milijona dinarjev.
Pri delu, ki je sledilo, je znova zasijala izjemna požrtvovalnost kmeta Feliksa Slabeta z Otaleža. Človek neverjetne delovne vneme, ki si je ponoči privoščil le nekaj ur počitka in bil že zgodaj zjutraj na nogah, je sam podaril precejšnje število lesenih drogov. Po njegovem zgledu so kmetje šli v gozd, sami posekali drevesa, obdelali drogove in jih zvozili na delovišče. Tam jim je priskočilo na pomoč podjetje Elektro-Tolmin, ki je omogočilo impregniranje okrog 650 električnih drogov kar na licu mesta. Vaščani so sami skopali tudi globoke jame in drogove postavili pokonci.

Septembra 1958 so v domovih končno pospravili petrolejke. Poleg nove napeljave sta zrasli še dve novi transformatorski postaji – v Plužnjah in v Jaznah –, monterji pa so v vse štiri vasi napeljali tudi močnejši, industrijski tok, ki je kmetom omogočil uporabo električnih kmetijskih strojev. Zgodba o elektrifikaciji pa se s tem še ni končala: leto pozneje, oktobra 1959, so prebivalci Jazen, Otaleža, Pluženj in Lazca znova dokazali svojo slogo in za temeljito rekonstrukcijo dotrajanega električnega omrežja med seboj zbrali še dodatnih 4.458.725 dinarjev.

Nov planinski dom pod Bevkovim vrhom in glas malega kmeta

Vendar napredek v hribih ni tekel povsem brez socialnih trenj in gospodarskih skrbi. Pri odmeri obveznih prispevkov za novi daljnovod leta 1959 so se pokazale precejšnje krivice, na katere so vaščani glasno opozarjali. Mali kočarji – bajtarji – ki so imeli le košček zemlje in komaj redili eno kravico, so morali plačati od 20 do 25 tisoč dinarjev. Kmetje s petimi ali šestimi glavami živine so prispevali od 45 do 50 tisočakov, medtem ko so največji kmetje z dvajsetimi ali več govedi plačali le enkrat več, med 75 in 80 tisoč dinarji. Takšna delitev pogosto ni upoštevala bolezni v družini, pomanjkanja delovne sile ali nesreč. Kljub temu ljudje niso izgubili upanja – tistega leta je sadje na Otaležu izjemno bogato obrodilo in domačini so računali, da bodo s pravočasnim odkupom pridelka poplačali svoje obveznosti.

Prav sredi tega leta, 24. maja 1959, pa je domačija požrtvovalnega kmeta Feliksa Slabeta (Otalež št. 51) dobila povsem novo, zgodovinsko vlogo. Potem ko je Planinsko društvo Idrija opustilo oskrbovanje zavetišča na Sivki, je na Slovenski planinski transverzali nastala vrzel na poti med partizansko bolnišnico Franja in Sivko. Nalogo je prevzelo Planinsko društvo Cerkno in v Slabetovi hiši tik pod 1057 metrov visokim Bevkovim vrhom slovesno odprlo novo, stalno oskrbovano planinsko zavetišče.

Zavetišče je dobilo svojo uradno transverzalno štampiljko, v jedilnici pa je lahko sprejelo okrog petdeset obiskovalcev, ki so jim postregli s hladnimi in toplimi jedili ter pijačo. Čeprav je bilo prvo poletje za prenočevanje na voljo le skupno ležišče na dišečem senu, so za naslednje leto že načrtovali ureditev pravih postelj. In čeprav Bevkov vrh ni slovel po širokih razgledih ali redkem alpskem cvetju, je pozimi s svojimi idealnimi smučišči privabljal ljubitelje belih strmin, ki so zdaj pod vrhom imeli topel in gostoljuben dom.

Obmejni utrip: Motorno kolo iz Trsta in sodni epilog

Da pa življenje na Cerkljanskem konec petdesetih let ni bilo sestavljeno zgolj iz delovnih akcij in prosvetnih prireditev, priča tudi nenavadna obmejna prigoda iz jeseni leta 1958, ki je odmevala vse do Okrožnega sodišča v Novi Gorici.
V obmejnih krajih na Primorskem je bližina Italije pogosto vzbujala željo po izdelkih, ki jih doma ni bilo mogoče kupiti. Tako si je tudi duhovnik A. P., ki je služboval na hribovitem Otaležu, močno želel motornega kolesa, s katerim bi lažje premagoval strme poti med župljani. Ker je imel v Trstu sorodnike, ki bi mu ga lahko kupili, je potreboval ameriške dolarje.

Obrnil se je na svojega kolega, duhovnika F. R. iz Spodnje Idrije, ta pa je v kraju našel upokojenega mizarja J. K., ki se je pred leti vrnil iz Združenih držav Amerike. Mizar je prošnji prisluhnil in za otaleškega duhovnika dvakrat izročil po sto ameriških dolarjev. Kupčija je bila sklenjena po tristo dinarjev za dolar – natanko za polovico ceneje od uradnega bančnega tečaja, ki je znašal šeststo dinarjev. V hvaležnosti za prijazno gesto je duhovnik z Otaleža mizarju pozneje poslal steklenico dobrega vina in svinjsko kračo.

A oblasti so nedovoljeno trgovanje s tujo valuto odkrile. Oktobra 1958 so se vsi trije znašli pred sodiščem v Novi Gorici, ki jim je prisodilo po en mesec zapora, pri čemer sta upokojeni mizar in idrijski duhovnik prejela pogojno kazen s preizkusno dobo enega leta. Prigoda je ostala zapisana v časopisju kot slikovit spomin na čase, ko je bila meja še trdno zaprta, želja po hitrejšem prevozu po cerkljanskih hribih pa večja od predpisov.

Dediščina skupnosti

Ko danes pogledamo na teh pet prelomnih let (1955–1959) na Otaležu, v Plužnjah, Lazcu in Jaznah, se pred nami izriše izjemna podoba ljudi, ki so znali stopiti skupaj. Iz starih časopisnih stolpcev Ljudske pravice, Slovenskega poročevalca in Dela ne veje le suhoparna statistika o zbranih milijonih dinarjev, stotih postavljenih drogovih ali prebranih knjigah. Veje predvsem zgodba o človeškem dostojanstvu in ponosu.
To je bil čas, ko so se kmetje z lastnimi rokami borili proti strminam, ko so po celodnevnem delu na njivi zvečer našli moč za pesem pod vodstvom starega Mohorja, ko so mlada dekleta z navdušenjem odkrivala nove recepte in kroje, ko je kmet Feliks Slabe odprl vrata svojega doma planincem in daroval les za skupno luč v vasi. Prav ta neomajna povezanost je iz skromnih povojnih vasi na sončnem bregu Idrijce ustvarila skupnost, na katero so bili njeni ljudje z razlogom ponosni.