LAZEC

torek, 28. julij 2026

Ko kamen spregovori: Podpisi starih mojstrov med Plužnjami in Lazcem

Sonce je komaj tipalo vrhove nad Cerkljanskim, ko se je v Luknjici že oglašal kovinski zvok. Udarec dleta ob kamen. Ostri, ritmični škljoc-škljoc, ki se je v jutranji megli razlegal daleč po grapi. Tam, kjer se plasti zemlje odprejo in pokažejo svoje sivo, trdo srce, so moški tistih krajev že od nekdaj iskali kruh. Niso ga sejali, ampak klesali. Pravili so jim štancarji – mojstri, ki so znali iz žive skale iztisniti lepoto, uporabnost in večnost.

Kamen iz Luknjice je bil poseben. Imel je svojo trmo, a ko ga je pravi mojster ukrotil, je zdržal stoletja. Iz te divje gorske surovine so nastajale zgodbe, ujete v portale, stopnice in korita, ki še danes krasijo samotne domačije.

Klesar svoje usode: Matjaž Svetičič iz Pluženj

Leta 1836 je v Plužnjah, na strmem pobočju, kjer zemlja visi proti dolini, življenje teklo počasi, a težko. Matjaž Svetičič, gospodar pri Mlinarju (Plužnje 16), ni bil le kmet. Bil je mož z vizijo in težko roko, ki je poznala dušo kamna. Že mesece je v prostih urah obdeloval masivne bloke, ki jih je z muko zvlekel domov. Sosedje so hodili mimo in majali z glavami, češ, zakaj si kmečki človek naklada toliko trpljenja s sivo skalo.

Toda Matjaž je vedel, kaj dela. Gradil je vhod v svoj dom. Portal, ki ne bo le držal težkih lesenih vrat, temveč bo pripovedoval zgodbo o njegovem času.

Ko je napočil dan, ko je bil kamen gladko obdelan, je Matjaž vzel v roke najboljše dleto. Z zanesljivimi, globokimi udarci je v vrhnji lok vrezal štiri številke: 1836. Pod njimi pa, z ponosom gospodarja, ki ve, kdo je in kaj zapušča zanamcem, dve veliki, čvrsti črki: M. S.

To niso bile le začetnice. Bil je podpis pod življenjsko delo. Ko so portal postavili na njegovo mesto, je hiša pri Mlinarju dobila svoj večni obraz. Matjaž je dokazal, da človek s klesanjem kamna ne ureja le vhoda v hišo, temveč si postavlja spomenik, ki bo kljuboval času, vojskam in menjavam cesarstev.

Srce kamnoseštva: Vas Lazec in zaselek Zaklanec

Pravo mravljišče kamnoseškega ceha pa se je skrivalo v hribovitem Lazcu. Ta hribovski svet je bil pod avstrijsko krono tesno povezan z zvokom železa na skalo, obrt pa se je prenašala iz hiše v hišo, od brega do brega.

Bratje Peterneli »Pod korit’«

Na samem, na mestu, ki mu domačini pravijo Pod korit’ (pri stari hišni številki 72), je stala osamljena domačija. A tišina okoli nje je bila le navidezna. Pod Avstrijo je tu vladal neprekinjen nemir ustvarjanja, saj so pri hiši živeli in delali trije bratje Peterneli. Bili so pravi kamnoseški klan, ki je delal z neizmerno močjo in vnemo. Pri njihovi hiši se je štancalo ogromno. Dvorišče je bilo vedno polno belega prahu, zrak pa nasičen z vonjem po ognju, na katerem so kalili dleta.

Najstarejši med njimi, kamnosek Peternel, je bil umetnik med obrtniki. Njegovo najbolj znano vsakdanje delo je bilo okroglo korito – kamnit škaf, ki ga je postavil globoko v grapi Pod studencem. Tam je hladna izvirska voda desetletja tekla čez robove njegovega gladko izklesanega kamna.

A Peternel je želel zapustiti nekaj več. Nekega zime se je zaprl v delavnico, izbral najboljši kos skale in iz njega izklesal kamnit lonec s prostornino kakšnih desetih litrov in tremi ponosnimi ročaji. Med te ročaje pa ni vrezal vsakdanjih okrasov. Kot globoko veren človek je v prostor med njimi vklesal nabožne motive: križ, svete hostije in podobe svetih reči. Ta lonec je bil njegova tiha molitev, vklesana v skalo v zahvalo za dar obrti, ki je preživljala družino na samoti.

Tišina kmetije Zaklanec

Le malo stran, v zaselku Zaklanec, je pod isto avstrijsko oblastjo s kladivom v roki stal še en mojster – Lapajne. Njegova delavnica je delovala pri mogočni domačiji, ki je nekdaj ponosno nosila zadnjo hišno številko v tistem koncu – številko 42. Lapajnetova dleta so odmevala po bregovih, ko je klesal stopnice in prage za sosednje hiše.

Danes je tam tišina. Kmetija Zaklanec, kjer je nekoč utripalo življenje in odmeval zvok obrti, je že več let zapuščena. Zidovi propadajo, streha popušča pod težo gorskih zim, narava pa počasi jemlje nazaj prostor, ki so ga ljudje z muko iztrgali hribu. Kljub propadanju pa med starim kamenjem še vedno diha spomin na Lapajnetovo obdobje, ko je bila to pomembna točka laškega kamnoseštva.

Potujoči mojster: Rajmondo iz Otaleža

In potem je bil tu še Rajmondo. Mož, o katerem so si starejši ljudje na Šentviški planoti še dolgo po njegovi smrti pripovedovali zgodbe z globokim spoštovanjem.
"Iz Otaleža je bil," so pravili ob večerih ob toplem zapečku.

Rajmondo je bil posebnež – potujoči mojster, ki ga ni držalo na enem mestu. Bil je odličen štancar, a ko je bilo treba, je poprijel za katero koli delo, povezano z gradnjo. Znal je postaviti trden zid, ko pa je bilo treba hišo zaščititi pred gorskim snegom in dežjem, se je povzpel na streho ter spretno polagal skrilnate plošče. Bil je štancar, zidar in strehar v eni osebi.

Živel in delal je dolgo, skozi vihre prve svetovne vojne, italijansko okupacijo, vse do druge svetovne vojne ali morda še malo čez. Ko je Rajmondo odšel, je z njim zamrl del tistega starega sveta, ko je moral en sam človek poznati vse skrivnosti kamna, lesa in apna.

Epilog: Tihi spomeniki iz gorske skale

Danes so Luknjica, Plužnje, Lazec in Otalež tišji, kot so bili v 19. stoletju. Zvok škljoc-škljoc v kamnolomih je utihnil, stare štancarske delavnice so zaprte, prah na dvoriščih se je polegel. Bratov Peternel ni več Pod korit’, stara kmetija številka 42 v Zaklancu žalostno sameva in propada, Rajmondo pa počiva pod cerkljansko zemljo.

Toda njihova dediščina ostaja. Ko stopite pred hišo Plužnje 16, vas še vedno pozdravita letnica 1836 in ponosni črki M. S. Matjaž Svetičič vas skozi njiju nagovarja izpred skoraj dveh stoletij. In globoko v grapi v Lazcu, pod tekočim studencem, okroglo kamnito korito še vedno zbira vodo – čisto, hladno in večno, natanko tako, kot je bila tisti dan, ko je stari kamnosek vanjo položil svoj zadnji udarec z dletom. To so neuničljivi spomeniki ljudem, ki so znali ukrotiti kamen.

sobota, 25. julij 2026

Pozabljeni dokument iz leta 1924: Kako sta se Lazec in Straža z zvijačo borila za slovenskega učitelja

V času, ko je fašistični škorenj z Gentilovo reformo začel neusmiljeno brisati slovensko besedo na Primorskem, sta gorski vasici nad Cerknim ubrali drzno, taktično in diplomatsko pot za ohranitev pouka. Izvirno arhivsko pismo razkriva izjemno zgodbo o narodni zavesti, solidarnosti in iznajdljivosti domačega učitelja Bogomira Bratine.

Temni oblaki nad Cerkljanskim: Zgodovinski kontekst

Leta 1924 je bilo na Tolminskem in Cerkljanskem čutiti globoko tesnobo in negotovost. Po podpisu rapalske pogodbe (1920) je to ozemlje pripadlo Kraljevini Italiji, z vzponom fašizma pa se je začel sistematičen pritisk na zavedno slovensko prebivalstvo. Oktobra 1923 je stopila v veljavo zloglasna Gentilova šolska reforma. Njen cilj je bil jasen in neizprosen: popolna italijanizacija šolstva v dveh letih.

Slovenski jezik je postal v šolskih klopeh prepovedan, učbenike so javno sežigali, zavedne domače učitelje pa premeščali globoko v italijansko notranjost. Podeželske šole so ostajale prazne. Italijanski fašistični kadri v odročne, težko dostopne gorske vasi niso hoteli prihajati, domačinom pa je grozila popolna kulturna tema. V teh prelomnih dneh sta se vasici Lazec in Straža povezali v skupnem, tihem boju za preživetje svoje šole in prihodnost svojih otrok.

Genialna zvijača učitelja Bratine

Da bi rešili šolo pred zaprtjem ali prihodom fašističnega preizkuševalca, so se domačini odločili poslati uradno prošnjo Okrajnemu šolskemu svetu v Tolminu. Ker pa preprosti kmetje niso bili vešči zapletenega uradniškega jezika in italijanskih birokratskih pasti, je pero v roke v tajnosti vzel kar tedanji domači učitelj Bogomir Bratina.

Učitelj Bratina je ubral genialno taktično potezo. Celotno pismo je napisal v tretji osebi, kot da gre za avtentične besede samih vaščanov. V besedilu je tako premeteno hvalil samega sebe. Zapisal je, da je sedanji učitelj »izkušen mož, vajen trpljenja« in da je edini, ki lahko tukajšnjo skupnost »moralno povzdigne«. S tem, ko je domačinom položil v usta besede o svoji lastni nenadomestljivosti in požrtvovalnosti, se je spretno zaščitil pred fašističnim preganjanjem. Oblastem je odvzel argument, da gre za politični upor, in zadevo prikazal kot golo eksistenčno stisko kmetov.

Osnutek tega pisma ter natančna navodila, kako zbrati podpise na terenu in kam dokument poslati, je Bratina izročil predsedniku krajevnega šolskega sveta Jerneju Filipiču in podpredsedniku Jožefu Simoniču, ki sta prevzela operativno tveganje.

Predlog za »šolski teden«: Štiri dni v Lazcu, dva v Straži

Pismo, ki je prežeto s takratnim obveznim spoštljivim in navidezno ponižnim uradnim tonom, prinaša tudi izjemno praktično logistično rešitev za premostitev šolske krize. Ker je bilo v sosednjem zaselku Straža manj otrok kot v Lazcu, so oblasti postavili pred izvršeno dejstvo s predlogom za kombiniran pouk.

Vaščani so predlagali, naj učitelj štiri dni poučuje v Lazcu, dva dni pa v Straži. S to prilagoditvijo so preprečili, da bi italijanske oblasti zaradi majhnega števila učencev v enem od krajev šolo enostavno ukinile ali otroke prepustile asimilaciji.

Arhivski dokument: Prepis pisma iz leta 1924

Za lažje razumevanje takratnega duha časa objavljamo prepis dokumenta. Besedilo je prilagojeno današnjemu pravopisu zaradi lažjega branja, vendar so v celoti ohranjeni pristni arhaični izrazi in specifična skladenjska struktura:

Visokocenjenemu Okrajnemu šolskemu svetu v Tolminu!
Podpisani udje [člani] krajevnega šolskega sveta in občani smo hvaležni visokocenjenemu okrajnemu šolskemu svetu, da nam je poskrbel, da se šola ne zapre, kakor se je moralo marsikje zgoditi zastran [zaradi] pomanjkanja učiteljev. Upamo, da tako ostane tudi z novim šolskim letom.
Radi priznavamo, da je naša šola težavna, vendar prosimo, da ostane zveza Straže z Lazcem, ker smo vsi s tem popolnoma zadovoljni in ne vidimo boljšega izhoda. Tukaj je treba izkušenega moža, vajenega trpljenja in postopanja [ravnanja] z našim ljudstvom. Sedanji učitelj je zasnoval smer in le tako bi se dala naša občina moralno povzdigne.
Seveda bi prosili, da bi bilo mogoče tako napraviti, da bi se vzelo za Lazec 4 dni, za Stražo pa 2 dni, ker je tam manj otrok. Zanašamo se, da bo slavni okrajni šolski svet uslišal naše ponižne prošnje.

Spomenik tihemu odporu primorskega človeka

Pismo iz leta 1924 je šolski primer tako imenovane »taktike šibkih« v primežu totalitarnega režima. Uporaba skrajno spoštljivih izrazov, kot sta »slavni svet« in »ponižne prošnje«, je bila nujno zlo in del premišljene mimikrije. Če bi domačini nastopili ponosno, zahtevno ali politično opredeljeno, bi fašistične oblasti prošnjo nemudoma zavrnile, šolo zaprle, akterje pa zaprle ali konfinirale.

Ta dragoceni dokument, ki je več kot stoletje ostal skrit v arhivskih mapah, je trajen spomenik trdoživosti in subverzivnosti primorskega človeka. Dokazuje, da se boj proti potujčevanju in fašizmu ni bil le z orožjem v roki, temveč z vsakdanjimi, drobnimi, a izjemno tveganimi birokratskimi bitkami za vsako posamezno uro pouka v maternem jeziku. Lazec in Straža sta s tem dokumentom zapisala svetlo poglavje v zgodovino obrambe slovenskega šolstva na Primorskem.

Zgodovinski pregledni okvir

Kategorija podatkov	Zgodovinska dejstva in akterji
Kraj nastanka	Lazec in Straža (danes občina Cerkno)
Leto nastanka	1924 (obdobje med obema vojnama pod italijansko zasedbo)
Ključne osebnosti	Bogomir Bratina (domači učitelj, pobudnik in pisec dokumenta) Jernej Filipič (predsednik krajevnega šolskega sveta) Jožef Simonič (podpredsednik krajevnega šolskega sveta)
Zgodovinsko ozadje	Gentilova šolska reforma (1923): Zakonski akt fašistične vlade, ki je v dveh letih popolnoma prepovedal slovenščino v javnih šolah na Primorskem in uzakonil strogo italijanizacijo.
Arhivski pomen	Dokument prikazuje praktično izvedbo tihega odpora prek uradnih dopisov in unikatno prilagoditev šolskega urnika (4+2 dni) za ohranitev kadra.

četrtek, 23. julij 2026

Nočni obisk v župnišču: Kako se je župnik Pilat znašel pred hudičem

Sence nad dekanijo

V letih po koncu druge svetovne vojne je nad slovenskim podeželjem visela težka, svinčena tišina. Nova oblast, ki je bila Cerkvi izrazito nenaklonjena, je z vsemi razpoložljivimi sredstvi utrjevala svoj režim. Duhovniki so bili pod stalnim drobnogledom; vsaka njihova beseda s prižnice, vsako srečanje in celo vsakdanji nakupi so bili predmet natančnega nadzora. Tajna policija je neutrudno »pasla« gospode namestnike, prežala na njihove korake in iskala kakršne koli prestopke – pa četudi povsem navidezna kršenja ustavnega načela o ločenosti Cerkve od države.

V tem napetem ozračju je v hribovitem Otaležu na Cerkljanskem služboval župnik Anton Pilat. Bil je skromen, delaven mož, ki si je želel le mirno opravljati svoje poslanstvo. A kmalu je na lastni koži spoznal resnico pregovora, da oblast ne prizanaša nikomur.

Njegov edini večji luksuz – oziroma nujno delovno sredstvo za obiskovanje vernikov v razvejanih hribovskih vaseh – je bil motor. Ker pa so bili povojni časi polni pomanjkanja, rezervnih delov ali novega motornega kolesa v domačih trgovinah skoraj ni bilo mogoče dobiti. Župnik Pilat si je zato s posredovanjem sorodnikov v Trstu poskušal priskrbeti primerno vozilo. Za nakup v tujini pa je nujno potreboval tujo valuto – ameriške dolarje.

Pomoč stanovskih kolegov in »Amerikanca«

Iskanje deviz na črnem trgu je bilo v tistem času izjemno nevarno počutje, označeno kot težak gospodarski kriminal proti državi. Župnik Pilat se je za pomoč obrnil na svojega sobrata, duhovnika Franca R. iz Spodnje Idrije. Ta je imel v svoji župniji prave informacije in je izvedel, da bi tujo valuto utegnil imeti upokojeni mizar Janez K. Slednji se je pred leti kot rojak »Amerikanec« vrnil iz ZDA in je zdaj mirno preživljal upokojenske dni v Spodnji Idriji v župnišču. Mož je bil znan po tem, da je rad priskočil na pomoč s posojili ali menjavo denarja, še posebej, ko je šlo za stiske okoliške duhovščine.

Janez K. je uslišal prošnjo in Francu R. za potrebe otaleškega župnika izročil dvakrat po sto dolarjev. Duhovnik Anton Pilat je dolarje plačal po neuradnem, prijateljskem tečaju 300 dinarjev za dolar, medtem ko je uradna banka takrat ameriški dolar menjala po 600 dinarjev. V znak hvaležnosti in spoštovanja do dobrotnika, ki mu je tvegani nakup omogočil, mu je župnik pozneje v Spodnjo Idrijo poslal še nekaj steklenic izbranega vina in domačo svinjsko kračo.

Nedolžna solidarnost in menjava denarja za nakup motorja pa nista ostali neopaženi. »Narodni zaščitniki« oziroma takratni miličniki so s pomočjo ovaduhov kmalu prišli skupinici na sled. Tajna policija (UDBA) je sprožila obsežno preiskavo in začela zapovrstjo zasliševati vpletene.

Neznanec na motorju

Sredi nekega poznega jesenskega popoldneva je tišino otaleškega župnišča zmotil hrup motorja. Na dvorišče se je pripeljal neznan moški v civilnih oblačilih. Iz njegove drže in hladnega pogleda je vela avtoriteta, ki je v tistih časih takoj predramila previdnost. Bil je to udbovski agent, poslan z nalogo, da izigra farskega župnika. Pilat je bil namreč med zadnjimi na vrsti za zaslišanje v tej devizni aferi.

Ko je vstopil v hišo, se mož sploh ni predstavil s pravim imenom ali namenom. Nastopil je zgolj kot popotnik, kot »tovariš«, ki išče zavetje in pogovor. Gospod Pilat, zvest krščanskemu gostoljubju, neznanca ni odslovil. Nasprotno – pred gosta je postavil vse najboljše, kar je tisti čas premogla njegova skromna shramba. Na mizo je prinesel domačo klobaso, natočil vrček vina, kasneje pa skuhal še dišečo črno kavo in ponudil kapljico domačega žganja.

Ure so tekle in noč je zajela pokrajino. Moža sta sedela ob medli luči, udbovec pa je pogovor zvito usmerjal na vsakdanje teme. Pretvarjal se je, poslušal in opazoval, kdaj bo župnik opustil svojo previdnost. Pilat ga je gostil v dobri veri, čeprav je ozračje postajalo vedno bolj težko. Šele ko se je ura že nevarno bližala polnoči in je zunaj zavladala trda tema, je »tovariš« odvrgel masko.

Past se zapre

Agent je nenadoma spremenil ton. Prijaznost je zamenjal hladen, preiskovalen glas. Zahteval je jasne odgovore o dolarjih, posojilih in nezakonitem trgovanju z devizami. Toda Anton Pilat se ni pustil zlahka zmesti; zavedal se je nevarnosti za vse vpletene, zato je ostal zbran in je zasliševalcu vse obtožbe dosledno in mirno zanikal.

Ko je agent videl, da z zvijačo in lepimi besedami ne bo dosegel priznanja, je izgubil potrpljenje. Razhudil se je, udaril po mizi in izpod plašča potegnil list papirja. Župniku je pod nos pomolil podpisano izjavo njegovega sobrata Franca R., iz katerega so udbovci pred tem z grožnjami in brutalnimi pritiski že izsilili popolno priznanje celotne verige menjave denarja.

Agent je zmagoslavno povišal glas in župnika grobo ozmerjal: »In vi, ki ste cerkvena oseba! Vi, ki ljudem oznanjate deset zapovedi in pridigate o resnici, pa tako brez sramu lažete v obraz! Zakaj to delate?!«

Kristusov odgovor

V izbi je nastala huda, napeta tišina. Agent je pričakoval, da se bo zlomljeni duhovnik pod težo moralnega očitka sesedel ali pa začel prositi za milost. Gospod Pilat pa je ostal miren. Za trenutek je globoko pomislil, pogledal v oči svojemu zasliševalcu, nato pa z mirnim, a odločnim glasom izrekel besede, ki so se vtisnile v spomin:

»Ali morda ne veste, da je tudi hudič v puščavi Kristusa hudo skušal? In Jezus Kristus mu ni odgovarjal z odprtimi kartami, ampak mu je odgovoril natanko tako, kakor se je v tistem trenutku najbolje znašel.«

S tem svetopisemskim odgovorom je župnik agentu jasno dal vedeti, katero vlogo v tej nočni igri igra tajna policija. Premeteno prikrivanje resnice pred obrazom tistih, ki izvajajo nasilje, v tistem trenutku ni bil greh, temveč nuja za zaščito bližnjega.

Epilog in medijski odmev

Ponosni udbovski agent takšnega odgovora seveda ni mogel požreti. Pilatova iznajdljivost ga ni rešila pred sodnimi mlini tedanjega režima. Celoten primer je bil predan sodišču in je doživel tudi javno politični proces. O dogodku je obširno poročal takratni osrednji časopis Ljudska pravica, ki je 29. oktobra 1958 v številki 251 objavil novico z nazornim naslovom: »OBSOJENI ZARADI NEDOVOLJENEGA PROMETA S TUJO VALUTO«.

Režimski tisk je primer izkoristil za javno sramotenje duhovščine, češ da se gospoda ukvarja s črnim trgom, medtem ko navadni državljani spoštujejo zakone. Sledila je sodba, s katero je bil skromni otaleški župnik na prvi stopnji obsojen na mesec ali dva zaporne kazni. Vendar se zgodba s tem ni končala; po vložitvi pritožbe je bila kazen kasneje spremenjena v pogojno.

Anton Pilat je ostal med svojimi ljudmi. Njegova duhovita in pogumna primerjava udbovskega zasliševalca s hudičem pa je med duhovščino na Cerkljanskem in Idrijskem postala tiha legenda o tem, kako sta kmečka pamet in globoka vera premagali strah pred vsemogočno tajno policijo.