Ko utihnejo cerkljanski hribi: Hudodelstvo oskrumbe iz leta 1913
V začetku leta 1913 je primorsko javnost pretresla novica, ki je v tistem času le redko prodrla na naslovnice časopisov. Avstro-ogrski tisk je bil takrat pretežno naravnan k političnim tonom, napetostim pred prihajajočo svetovno vojno in poročanju o gospodarskih razmerah. Kljub temu je tržaški večernik Il Piccolo della sera razkril mračno dogajanje iz odmaknjene gorske vasice Jazne nad Cerknem. Zgodba o propadu uglednega starejšega domačina ter zlorabi dveh deklic ponuja pretresljiv vpogled v družinsko patologijo, nemoč otrok in delovanje tedanjega pravosodnega sistema Goriško-Gradiščanske kneževine.
Glavni protagonist te sodne kronike je bil Ivan. V., starejši domačin iz Jazen pri Cerknem. Viri se v zapisu njegove starosti nekoliko razlikujejo – italijanski tisk navaja 74 let, slovenski zapisi pa 72 let – kar za tisti čas, ko evidence niso bile vedno povsem usklajene, ni bilo nenavadno. Veliko bolj poveden pa je bil njegov družbeni status: Ivan. V. je bil vdovec in prevžitkar.
V takratnem kmečkem okolju je prevžitek pomenil pravno pogodbo, s katero je ostareli gospodar prepustil kmetijo, zemljo in živino svojemu nasledniku (običajno sinu). V zameno si je izposloval dosmrtno oskrbo – varno sobo, hrano, oblačila in nego. Prevžitkarji so imeli v tradicionalni patriarhalni družini spoštovano, a hkrati umaknjeno vlogo. Bili so del razširjenega gospodinjstva, tesno povezani z vsakodnevnim življenjem svojih vnukov.
Ravno ta bližina in absolutna avtoriteta starešine pa sta postali vir tragedije. Iz obtožnice je izhajalo, da je starec polna tri leta (med letoma 1910 in 1913) zlorabljal svoj položaj. Njegovi žrtvi sta bili komaj osemletna vnukinja Viktorija. V. ter sosedova deklica, tedaj dvanajstletna Marija. M. V gorskem svetu, kjer so bile lesene kmečke hiše pogosto prenatrpane, družbena izolacija pa velika, so ti zločini predolgo ostajali skriti pred očmi javnosti in orožniki.
Ko so januarja 1913 na podlagi ovadbe posredovali orožniki in Ivana V. aretirali v Cerknem, so ga uradno obdolžili po takratnem avstrijskem kazenskem zakoniku. Izraz, ki ga uporablja tedanje slovensko poročanje – hudodelstvo oskrumbe – je bil uradni pravni termin za hude oblike spolnih zlorab, zlasti tistih, storjenih nad nemočnimi osebami ali mladoletnimi otroki pod skrbništvom.
Po avstrijskem pravu so bila tovrstna dejanja obravnavana izjemno strogo, saj so rušila temelje krščanske morale in družinske svetosti, ki sta tvorili steber habsburške monarhije. Kazni so pogosto vključevale večletno težko ječo, zapiranje v samico in post. Zato je bila zadeva dodeljena neposredno Okrožnemu sodišču v Gorici, ki je imelo pristojnost za najtežje kazenske primere na širšem goriškem območju.
Glavna obravnava se je po hitrem preiskovalnem postopku začela 31. marca 1913. Ivan. V., ki je bil do takrat zaprt v mračnih celicah goriškega preiskovalnega zapora, je stopil pred sodni senat. Detajli samega zagovora niso v celoti ohranjeni, vendar zgodovinska praksa tovrstnih procesov kaže, da so se obtoženi starci najpogosteje izgovarjali na nerazumevanje, starostno oslabelost uma ali pa so krivdo v celoti zanikali in jo pripisovali otroški domišljiji ali vaškemu obrekovanju.
Sodni dan pa ni prinesel pričakovane obsodbe, ampak nepričakovan pravni preobrat. Sodišče je po zaslišanju ugotovilo, da dokazno gradivo ni dovolj trdno za izrek pravnomočne sodbe. Kot je zapisal poročevalec, se je razprava odnesla v poznejši čas, ker je bila potreba po novih poizvedbah.
Še večje presenečenje za lokalno skupnost je bila odločitev sodnega senata, da se obtoženemu prevžitkarju odpravi preiskovalni zapor. Ivan. V. je bil po razpravi izpuščen na prostost, kjer je na nadaljevanje procesa čakal kot svoboden človek. Takšni izpusti so bili v tistem času redki in so običajno pomenili, da so imeli sodniki resne pomisleke glede verodostojnosti pričanj ali pa so zahtevali dodatna medicinska in psihiatrična izvedenska mnenja, ki pa jih v odmaknjene Jazne ni bilo enostavno pridobiti.
Ali je starec iz Jazen kdaj zares dočakal sodno kazen ali pa je umrl na prostosti, ostaja zavito v tančico skrivnosti. Le nekaj mesecev po njegovem izpustu, poleti 1914, je namreč izbruhnila prva svetovna vojna. Gorica je postala neposredno zaledje in kasneje uničeno bojišče soške fronte. Arhivi goriškega sodišča so bili med vojno delno uničeni ali evakuirani, viharji zgodovine pa so osebne tragedije majhnih ljudi potisnili v popolnoma pozabljeno preteklost.
Kljub temu ta zapis, ohranjen v starem časopisju, ostaja dragocen in pretresljiv dokument časa. Knjižni objavi daje globoko sporočilno vrednost, saj opominja, da zgodovina niso le velike bitke in politični premiki, temveč tudi tihe, pogosto zamolčane usode najranljivejših članov naše preteklosti.
