LAZEC

petek, 14. avgust 2026

Skrivnost izza oltarja: Trije mojstri, ki so premagali pozabo

Uvod: Tihi čuvarji idrijske dediščine

Bogata oprema župnijske cerkve Device Marije Vnebovzetja v Spodnji Idriji že stoletja ne stoji le kot nemi okras sakralnega prostora, temveč kot živa priča preteklosti. Skozi generacije se je v njenih debelih zidovih, pod oboki in v lesu oltarjev nakopičila gosta, skoraj otipljiva zgodovina. Ta preteklost včasih spi dolga stoletja, nato pa povsem nepričakovano, ob pravem trenutku in skozi prave roke, znova oživi. To se je potrdilo leta 2025. Med rutinsko, a dolgo načrtovano in strokovno vodeno obnovo desnega stranskega oltarja je cerkev razkrila eno svojih največjih in najbolj ganljivih skrivnosti. Odkritje, ki je sledilo, je iz globoke pozabe iztrgalo tri domače obrtnike in za vselej spremenilo lokalno zgodovinopisje.

Trenutek, ko je spregovorila stoletna tišina

V cerkveni ladji spodnjeidrijske cerkve je tistega poletnega dne vladal tisti poseben, spoštljiv mir, ki ga s seboj prinašajo le stoletja tihih molitev in vonj po kadilu. Restavratorji so z izjemno previdnostjo postavili gradbene odre okoli desnega stranskega oltarja, posvečenega svetemu Janezu Nepomuku. Cilj je bil jasen: temeljito dokumentirati, očistiti in restavrirati oltarno arhitekturo, ki jo je že močno načel zob časa.

Ko pa so strokovnjaki začeli previdno premikati težke lesene dele in pripravljati arhitekturne elemente za varen prevoz v restavratorsko delavnico, se je stoletna tišina razblinila z drobnim, komaj slišnim zvokom. Ob tla je nekaj tiho udarilo. Z zarjavelega žeblja na zadnji, očem skriti strani ene izmed lesenih desk je zdrsnil droben, porumenel listič papirja. Pred očmi javnosti in cerkvenih dostojanstvenikov je ostal skrit skoraj sto sedemdeset let.

Navdušenje v cerkvi se še ni dobro pomirilo, ko je sledilo novo presenečenje. Pri natančnem pregledu konstrukcije so restavratorji v notranjosti enega od votlih oltarnih stebričkov našli še drug zvit rokopis. Ta je bil skrbno zavit in zapečaten z okroglim pečatom. Dvojna najdba je v trenutku spremenila razumevanje lokalne kulturne dediščine. Do tega zgodovinskega trenutka je namreč uradna umetnostna zgodovina avtorstvo tega oltarja pripisovala uveljavljenim podobarjem, predvsem krogu znanega Jurija Tavčarja. Resnica, ki je čakala v temi stebra, pa je bila veliko bolj prvinska in tesno povezana z domačimi ljudmi.

Pomlad leta 1857 v Gorenjih Jaznah

Zgodba, ki so jo razkrili skriti zapisi, nas popelje daleč nazaj v pomlad leta 1857, v čas, ko so slovenske dežele živele pod avstrijskim cesarskim orlom, vsakdanje življenje v idrijskem hribovju pa je narekoval trd boj za preživetje. Na kmetiji v Gorenjih Jaznah pod hišno številko 100 je takrat živel mlad, komaj dvajsetletni Jožef Bašelj( roj.. 27.3 1837) Bil je sin Matevža Bašlja in njegove žene Mice, rojene Bizjak.

Jožef je odraščal v številčni družini; hiša je bila polna fantovske energije, saj so si kruh z njim delili bratje Andrej, Jakob, Janez, Franc, Gregor in Tomaž. Slednji je kasneje izbral duhovniški poklic in pot ga je zanesla daleč stran od rodnih hribov, v istrsko vas Marčana.

Mladi Jožef je že v zgodnji mladosti pokazal izjemen, naraven talent za oblikovanje lesa. Starši so prepoznali njegovo nadarjenost in ga dali v učenje mizarske obrti. Kmalu je v hiši družine Bašelj začelo redno dišati po svežem žaganju, lesnih ostružkih in vročem, kuhanem mizarskem lepilu. Jožef je hitro napredoval in postal bister ter izjemno spreten mizar. Svojo pot je kmalu združil s stanovskim kolegom Janezom Brelihom iz sosednje Nove Oselice, ki je bil doma z domačije Sovodenj številka 10. Skupaj sta si začela utirati pot kot priznana mizarska mojstra na širšem območju, ki so mu takratni dokumenti pravili »nemška Idrija«.

Spomladi leta 1857 sta Jožef in Janez sprejela svoje največje, najbolj pomembno in častno naročilo do tedaj: za spodnjeidrijsko farno cerkev sta morala popolnoma na novo izdelati stranski oltar svetega Janeza Nepomuka. Dela so uradno stekla 26. aprila 1857. Mladostna zavzetost, ponos in brezkompromisna predanost obrti so ju vodili skozi dolge tedne natančnega skobljanja, spajanja zapletenih lesenih vezi in ročnega oblikovanja celotne arhitekturne zasnove oltarja.

Podobar z vojaško preteklostjo in zaobljubo

Mlada mizarja pa sta se zavedala svojih omejitev. Sama nista mogla vdihniti življenja svetnikom in angelom, ki naj bi krasili njuno arhitekturno delo. Za ta ključni del sakralnega objekta so potrebovali vrhunsko podobarstvo, nekoga, ki zna iz kosa lesa izvabiti obraz, poln miline in trpljenja. To zahtevno nalogo je prevzel Jakob Bizjak iz Cerknega, izkušen rezbar, ki je prevzel izdelavo vseh kipov na tem oltarju.

Življenjska zgodba Jakoba Bizjaka pa skriva dramatično zgodbo, ki daleč presega tišino podobarske delavnice. V tistih časih so fantje iz idrijskih in cerkljanskih krajev po dopolnjenem enaindvajsetem letu služili izjemno dolgo in naporno vojaščino avstrijskemu cesarju. Leta 1849 je na tleh severne Italije divjala prva italijanska osamosvojitvena vojna. Revolucionarne sile so pod vodstvom sardinskega kraljestva poskušale izpod avstrijske oblasti iztrgati bogati pokrajini Lombardijo in Veneto.

Zgodovinski arhiv potrjuje, da je bil 9. bataljon poljskih lovcev (Feldjägerbataillon Nr. 9), v katerem je služil Jakob Bizjak, elitna pehotna enota. Ta vojaška formacija je odigrala ključno, pogosto najbolj krvavo vlogo v najtežjih bitkah pod poveljstvom legendarnega avstrijskega feldmaršala Josepha Radetzkega. Bizjak je preživel grozote vojne, topovsko grmenje in ulične boje v italijanskih mestih. Ta prekaljeni vojak se je po vrnitvi domov v Cerkno znova posvetil dletu. Pojavljajo se utemeljene domneve, da je te čudovite, ekspresivne podobe svetnikov v Spodnji Idriji izdelal iz posebne osebne zaobljube – kot zahvalo Bogu, da se je živ in zdrav vrnil iz italijanske klavnice.

Podatke o svoji izjemni in nevarni življenjski poti ter o svojem delu v cerkvi je zapustil na prvem rokopisnem listu, ki se v prevodu iz takratnega jezika glasi:

»Potem ko sem se udeležil vojnega pohoda v Italiji leta 1849, in po opravljeni osemletni vojaški službi bil – začasno – odpuščen kot kadet-nadlovec devetega lovskega bataljona, sem izdelal te figure izvzemši sv. Janeza v grobu. V preteklem letu pa še kapitel stebra pri drugem stranskem oltarju.«
Idrija, 24. julija 1857
Jakob Bizjak – začasno – odpuščen kadet-nadlovec in kipar, rojen v Cerknem

Izpod njegovih grobih vojaških rok so nastale podobe svetnikov, ki so s svojo čustveno močjo, dinamiko gub na oblačilih in anatomsko natančnostjo pričale o kiparju z izjemnim, a morda nikoli povsem uradno priznanim darom.

Popolno sodelovanje in avtentično pričevanje tišlerjev

Delo v spodnjeidrijski cerkvi je tisto poletje potekalo tekoče, usklajeno in brez večjih zapletov. Trije lokalni obrtniki so delovali kot uigran mehanizem in se odlično dopolnjevali. Bašelj in Brelih sta skrbela za statično trdnost, popolne spoje in ravne linije zahtevne mizarske strukture, medtem ko je Bizjak oltar bogatil s svojimi ekspresivnimi svetniškimi podobami.

Preden so celoten oltar dokončno sestavili in postavili na njegovo določeno mesto v desnem delu cerkvene ladje, so se možje odločili, da v njem pustijo neizbrisan, oseben pečat. Želeli so, da zanamci enkrat, ko njih že dolgo ne bo več, izvedo, kdo so bili možje, ki so mesece svojega življenja pustili v tem lesu. V notranjost votlega oltarnega stebrička so skrbno položili zvitek papirja, ki je natančno dokumentiral čas njunega ustvarjanja.

Dragocena vsebina drugega rokopisa v svojem izvirnem, pristnem narečnem zapisu in takratnem pravopisu razkriva preprosto ponosno resnico:

»Ta vtar je delav Jožef Bašel iz gorenjih Jazen Nr. 100 in Janez Brelih iz nove Oslice iz Sovoden Nr. 10. Tislerji v nemški Idrii. Ta vtar je bil začet 26. dan aprila in komplen je bil 30. Julia 1857«

Oltar je bil nato dokončno umeščen v sakralni prostor, blagoslovljen, avtentični pričevanji obeh »tišlerjev« in kiparja pa sta ostali varno skriti pred očmi zunanjega sveta skoraj sedemnajst desetletij. Mimo oltarja so šle vojske, menjali so se politični sistemi, države in generacije vernikov, nihče pa ni slutil, kaj skriva votli leseni steber.

Zaključek: Vrnitev med priznane mojstre

Jožef Bašelj, fant in mizar iz Gorenjih Jazen, je skupaj z Janezom Brelihom in Jakobom Bizjakom po stoletjih popolne anonimnosti leta 2026 končno stopil pod močne žaromete zgodovine. Dolgoletna krivica, ko so njuno delo pripisovali drugim, večjim umetniškim imenom tistega časa, je bila popravljena.

Njihova imena so se vrnila tja, kamor so od nekdaj spadala – zapisala so se z zlatimi črkami med priznane slovenske mojstre, ki so s svojim vsakodnevnim trudom, globoko osebno vero, trmo in obrtniškim znanjem soustvarjali neprecenljivo umetnostno dediščino našega prostora. Desni stranski oltar svetega Janeza Nepomuka v Spodnji Idriji tako danes ni več le eden izmed mnogih lepih sakralnih objektov iz 19. stoletja. Postal je neposreden, oseben spomenik trdemu delu, preizkušnjam in življenjskim usodam preprostih ljudi izpod strmih idrijskih in cerkljanskih hribov.

sreda, 12. avgust 2026

Pavla Mudronja ( roj.Kokošar ): Spomini na narodnoosvobodilni boj

Pavla Mudronja ( roj.Kokošar): Spomini na narodnoosvobodilni boj

Od 15. 3. 1943 v Srnjakovi četi, Šercerjeva in Gradnikova brigada; bolničarka na Otaležu; kasneje terenska aktivistka in članica igralske skupine 9. korpusa.

Vir-Borec 1966 št.5

Vir-Tv 15 1976 št.19

Pavla Kokošar na fotografiji tretja ženska z leve strani med stoječimi Vir-foto arhiv Muzeja ljudske revolucije

nedelja, 9. avgust 2026

Tragedija rodbine Bogataj: Ko se med vojno križata junaštvo in paranoja

Zgodba o Rudolfu in Rafaelu Bogataju iz Jazen je krut prerez usode slovenske Primorske v prvi polovici dvajsetega stoletja. V njenem središču se prepletata trdo kmečko poreklo, izseljevanje s trebuhom za kruhom, rudarjenje pod fašističnim škornjem in na koncu neizprosen vrtinec dveh povsem različnih smrti. Ti dve izgubi sta v razmaku komaj treh mesecev usodno in nepopravljivo strli isto družinsko vejo izpod cerkljanskih hribov.

Družina, zaznamovana s smrtjo in pomanjkanjem

Na prelomu devetnajstega v dvajseto stoletje je bila vas Jazne nad dolino reke Idrijce kraj, kjer je narava skoparila z darovi, zgodovina pa s kakršno koli obliko prizanesljivosti. Življenje na teh strmih gorskih kmetijah je narekoval neprekinjen boj za golo preživetje. Na to območje se je iz Javorjevega dola priselil čevljar Luka Bogataj, ki si je v Jaznah ustvaril skromen dom z Marijo Uršič. Njuna hiša je bila sčasoma polna otroškega živžava, a hkrati pretresljivo pogosto zavita v črnino žalovanja. V tistem času so bile kmečke družine velike, a stopnja smrtnosti med otroki je bila zaradi pomanjkanja zdravstvene oskrbe, tuberkuloze in podhranjenosti zastrašujoče visoka.

Marija je rodila kar enajst otrok, vendar je kruta realnost tiste dobe skoraj popolnoma izpraznila njuno zibelko. Pet otrok je umrlo drug za drugim v ranem otroštvu, nekateri le nekaj dni po rojstvu. Izmed vseh potomcev je le peščica dočakala odraslost. Med njimi sta bili hčeri Brigita in Maria ter sin Rudolf, rojen leta 1890.

Rudolf je kot edini preživeli moški naslednik že v zgodnji mladosti spoznal, da skromna gorska posest v Jaznah ne bo mogla prehraniti vseh. Nadaljeval je očetovo obrt in se odločil za čevljarski poklic, ki je zahteval izjemno potrpežljivost in natančnost. Ko so se politična obzorja v Evropi pred izbruhom prve svetovne vojne začela nevarno temniti, se je Rudolf poročil s Katerino Treven. Skupaj sta si ustvarila dom v rodnem okraju, kjer se jima je sredi vojne morije, 21. oktobra 1914 v Jaznah, rodil sin Rafael.

Iz istrskih rovov na bojišče v Masorah

Po koncu prve svetovne vojne se je dotedanji red popolnoma zrušil. Podpis rapalske pogodbe je začrtal mejo, ki je celotno Primorsko, Idrijsko in Cerkljansko grobo odrezala od preostalega slovenskega ozemlja. Na tem območje je oblast prevzel agresivni italijanski fašizem, ki je začel sistematično in nasilno izbrisati slovensko besedo. Rafael se je v tridesetih letih prejšnjega stoletja podal s trebuhom za kruhom v svet.

Njegova življenjska pot ga je zanesla daleč na jug, v Istro. Italijanski fašistični režim je tam mrzlično gradil mesto Arsia (današnjo Rašo na Hrvaškem), ki naj bi zagotavljalo črni premog za italijansko industrijo. Delo v rudniku je bilo brutalno in izčrpavajoče, rovi pa nenehno nevarni za življenje. Rafael es je postal rudar, v Raši pa je spoznal lokalno dekle Ernesto Chervatin in se z njo leta 1942 tudi uradno poročil.

Vendar je zgodovina znova grobo posegla v njune načrte. September leta 1943 je prinesel kapitulacijo fašistične Italije, kar je na Primorskem sprožilo splošno ljudsko vstajo. Rafael, takrat star devetindvajset let, preprosto ni mogel ostati križem rok v varnem zavetju istrskih rudnikov. Začutil je dolžnost do domovine, ter se vrnil pod rodne cerkljanske hribe. Tam je vstopil v partizanske vrste, postal borec Delavskega bataljona in se boril v vrstah Šestnajste slovenske narodnoosvobodilne brigade Janka Premrla - Vojka.

Tista jesen leta 1943 je bila na celotnem Idrijsko-Cerkljanskem območju izjemno krvava. Nemške vojaške sile so po kapitulaciji Italije sprožile silovite ofenzive, s katerimi so želele uničiti na novo nastala osvobojena ozemlja. Rafaelovo vojskovanje je trajalo le nekaj kratkih tednov. Nemške vojaške kolone so se sredi novembra začele mrzlično prebijati skozi sotesko reke Idrijce in napadati okoliške hribovite zaselke. Partizanske enote so dobile nalogo, da sovražnikovo napredovanje zaustavijo na težko prehodnem terenu. V enem izmed teh ostrih in neizprosnih spopadov na območju Masor je 14. novembra 1943 Rafael Bogataj padel pod streli nemškega okupatorja. Njegovo telo so soborci kasneje pokopali v skupno grobnico na pokopališču v Otaležu.

Nedolžna žrtev medvojne paranoje

Medtem ko je sin Rafael za vedno počival v otaleški zemlji, je oče Rudolf Bogataj v svoji čevljarski delavnici preživljal najtežje in najbolj mračne dni. Izguba edinega sina ga je globoko potrla, vendar mu vojna vihra ni dopuščala časa za žalovanje. Cerkno je v zimskih mesecih na prelomu let 1943 in 1944 postalo osrednje vojaško in politično središče celotnega slovenskega osvobojenega ozemlja. V mestu je delovala tudi elitna Partijska šola, ki je izobraževala bodoče politične kadre gibanja. Mestu je vladal navidezen mir, ki pa se je popolnoma razblinil 27. januarja 1944.

Tistega zimskega dne so nemške enote v bliskoviti in kirurško natančni akciji prodrle v samo središče Cerkna in napadle prav stavbo Partijske šole. V brutalnem napadu je življenje izgubilo 47 ljudi, med katerimi so bili tečajniki šole in naključni lokalni prebivalci. Nemci so se po opravljeni akciji hitro umaknili, v prestrašenem mestu pa sta ostala nepopisna groza ter vprašanje, kdo je sovražniku izdal natančno lokacijo šole.

V ozračju popolnega medsebojnega nezaupanja in splošne paranoje je partizanska Varnostno-obveščevalna služba (VOS) začela mrzlično iskati domnevne izdajalce. V takšnih razmerah so strasti hitro prevladale nad razumom. Pod sumom sodelovanja z okupatorjem so se znašli tisti meščani, ki niso kazali javnega in glasnega navdušenja nad komunističnim vodstvom gibanja. Sestavili so uraden seznam petnajstih ljudi, ki jih je bilo treba nemudoma odstraniti. Na njem sta se znašla oba cerkljanska kaplana, Lado Piščanc in Ludvik Sluga, nekaj uglednih lokalnih žensk, premožnejših kmetov in tudi skromni čevljar Rudolf Bogataj.

Aretacije so bile izvedene sredi noči, brez kakršnega koli pravega sodnega postopka ali možnosti uradne obrambe. Vodstvo je namreč želelo s hitro in neizprosno kaznijo pomiriti javnost ter pokazati absolutno odločnost. Dne 3. februarja 1944, le teden dni po nemškem vdoru v Cerkno, so vosovski stražarji skupino petnajstih ujetnikov odpeljali iz mesta visoko v hrib, na zasneženo in mrzlo planoto Lajše. V gozdni tišini so nad kraškimi brezni odjeknili usodni streli. Štirinajst teles je eno za drugim zgrmelo v temo podzemne jame. Med njimi je bil tudi čevljar Rudolf Bogataj.

Tragedija njegove smrti je dosegla svoj vrhunec v strašljivem medvojnem paradoksu. Oče je bil brez dokazov likvidiran s strani tistih sil, za katere je njegov edini sin Rafael le tri mesece prej prostovoljno in zavestno žrtvoval svoje življenje na bojišču v Masorah. Ta krvavi pokol na Lajšah je dobil svoj epilog kasneje, ko se je iz temnega brezna s prestreljenim obrazom in skozi debel snežni mraz nadčloveško uspel rešiti edini preživeli ujetnik, Josip Bavcon. Njegovo pretresljivo pričevanje je kasneje svetu razkrilo vso resnično grozo zadnjih trenutkov nedolžnih Cerkljanov, med katerimi je tiho in dostojanstveno v svojo smrt korakal tudi čevljar iz Jazen.

Zgodovinski opomin v spomin prihodnosti

Zgodba o očetu Rudolfu in sinu Rafaelu Bogataju daleč presega ozke lokalne okvire vasi Jazne ali mesta Cerkna. Je izjemno boleče pričevanje o tem, kako lahko ideološki boj, vsesplošna vojna psihoza, paranoja in osebne zamere posameznikov v trenutku uničijo celotne družinske rodove, ki si niso želeli ničesar kot miru in svobode.

Danes njuna imena počivata ločeno na dveh povsem različnih spominskih krajih na Cerkljanskem. Rafaelovo ime je zapisano med padlimi partizanskimi borci na pokopališču v Otaležu, kjer simbolizira hrabrost in domoljubje mladeniča, ki je dal vse za domovino. Rudolfovo ime pa je zapisano med po krivici pobitimi civilnimi žrtvami na Lajšah, kjer opominja na mračni del med vojnega dogajanja. V zgodovinskem spominu njuni usodi ostaneta trajno zapisani skupaj – kot večni in težki opomin na nepredstavljivo ceno, ki jo je mali slovenski človek plačal sredi ponorelih viharjev dvajsetega stoletja.

petek, 31. julij 2026

Iz pozabe iztrgan spomin: Zgodba o cesarsko-kraljevem nadporočniku Ivanu Peternelju (1854–1891)

Od kmečke peči do goriških klopi: Težka pot do izobrazbe

Zgodba Ivana (Johann) Peternelja se začne sredi slikovitega, a v tistih časih trdega hribovskega okolja na Goriškem. Rodil se je 14. oktobra 1854 v vasi Plužnje (hišna številka 31) v župniji Otalež. Njegova starša, Franc Peternelj in Jera Mlakar, sta bila trdna slovenska kmečka človeka. V tistem obdobju je bila pot do izobrazbe za otroke s podeželja izjemno težka in polna odrekanja, saj je zahtevala ne le bister um, temveč tudi velike finančne žrtve družine.

Mladi Ivan je že zgodaj pokazal izjemen talent in željo po znanju. Starša sta prepoznala njegov potencial in ga podpirala pri šolanju, ki ga je vodilo daleč stran od rojstnega kraja. Jeseni leta 1867 je začel obiskovati ugledno Cesarsko-kraljevo gimnazijo v Ljubljani. Že naslednje leto, leta 1868, pa je šolanje nadaljeval na Cesarsko-kraljevi gimnaziji v Gorici, ki je bila takratno kulturno in upravno središče dežele. Gimnazijska leta v Gorici so mladega Ivana oblikovala intelektualno, hkrati pa v njem utrdila narodno zavest, saj je bila Gorica takrat prizorišče močnega slovenskega narodnega prebujenja.

V cesarski uniformi: Bliskovit vzpon v vrstah domobranstva

Po zaključku šolanja se je Ivan odločil za vojaški poklic, ki je v takratni Avstro-Ogrski monarhiji ponujal možnost napredovanja na podlagi sposobnosti in discipline. Dne 1. novembra 1878 je uradno nastopil vojaško službo kot kadet. Vstopil je v kranjski domobranski strelski bataljon v Ljubljani (Krainerisches Landwehr-Schützen-Bataillon Laibach). Njegova marljivost in vojaški čut sta hitro obrodila sadove.

Leta 1881 je prejel čin poročnika. Zaradi svojih izjemnih taktičnih sposobnosti in avtoritete je prevzel pomembno dolžnost v inštruktorskem kadru za stotnike oziroma glavne častnike (Instructions-Cadre Hauptleute). Njegova naloga je bila urjenje in izobraževanje novih vojaških kadrov, kar priča o velikem zaupanju vojaškega vrha.

Njegova kariera ga je vodila skozi različne strateške postojanke monarhije:

Leta 1884 je bil premeščen v Primorje, kjer je nastopil službo v istrskem domobranskem strelski bataljonu v Pazinu (Küstenländisches Landwehr-Schützen-Bataillon Mitterburg), prav tako v vlogi inštruktorja (Instructions-Cadre).
Leta 1886 je nastopil službo kot nadporočnik na Koroškem v koroškem domobranskem strelskem bataljonu v Beljaku, s sedežem v Celovcu (Kärntnerisches Landwehr-Schützen-Bataillon Villach, Standort Klagenfurt).

Premestitev na skrajni jug: Zadnja dolžnost pod dalmatinskim suncem

Leta 1891 je nadporočnik Ivan Peternelj prejel nov ukaz za premestitev, ki ga je odpeljal na skrajni jug cesarstva – v Dalmacijo. Nastopil je službo v domobranskem bataljonu Split s sedežem v Sinju (Landwehr-Bataillon Spalato No. 80, Standort Sinj).

Ta enota se je dopolnjevala iz vojaškega dopolnilnega okrožja št. 22 Split in iz nabornikov vojne mornarice v Zadru (Ergänzt sich aus dem Heeres-Ergänzungsbezirke Nr. 22 Spalato und aus jenen der Kriegsmarine Zara). Ivan je bil del aktivnega sestava vojakov (Activ-Truppenstand). Življenje in služba v dalmatinskem zaledju sta bili naporni, podnebje in razmere pa povsem drugačni od tistih v rodnih slovenskih hribih.

Prezgodnje slovo v tujini: Avstrijski častnik z zvestim slovenskim srcem

Usoda pa je hotela, da se je obetavna in bleščeča kariera mladega častnika nenadoma pretrgala. Kmalu po prihodu v Dalmacijo je Ivan resno zbolel ali utrpel nesrečo. Umrl je 25. julija 1891 v Šibeniku v Dalmaciji, star komaj 37 let.

Njegova prezgodnja smrt je globoko odjeknila v rodni domovini. Osrednji slovenski poljedelski in kulturni list Kmetijske in rokodelske novice je dne 8. avgusta 1891 poročal o izgubi z naslednjim zapisom:

Zapis iz zgodovinskega tiska: Kmetijske in rokodelske novice (8. avgust 1891)

Ta kratek, a močan zapis razkriva bistvo Ivana Peternelja. Kljub temu, da je nosil bleščečo uniformo avstrijskega častnika, da je poveljeval v nemškem jeziku in živel v družbi vojaške elite, je v svojem srcu ostal zvest svojim koreninam. Ponosno je poudarjal, da je sin slovenskega kmeta, in z branjem slovenskih časopisov ohranjal živo vez z domovino, ne glede na to, kako daleč ga je zanesla vojaška služba.

Ivan Peternelj ostaja svetel zgled fanta iz cerkljanskega hribovja, ki je z lastnim trudom dosegel visoke častniške položaje, a ob tem nikoli ni izgubil svoje narodne identitete in ljubezni do rodne grude.

Nova maša benediktinca Roberta Jereba v Otaležu (1896)

Zgodovinski mozaik verskega praznika v luči družbenopolitičnih prelomov ob koncu 19. stoletja

Otalež, 25. oktober 1896 – Hribovite vasi nad Cerkljansko in Idrijsko dolino so bile konec oktobra leta 1896 priči izjemnemu dogodku, ki je globoko ganil lokalno prebivalstvo in v javnosti pustil močan odmev. Domačin Robert Jereb, redovnik iz starodavnega benediktinskega samostana v Admontu na Zgornjem Štajerskem, je v svojem rojstnem kraju daroval svojo prvo sveto mašo. Ta dogodek pa ni bil pomemben le z verskega vidika, temveč je postal ogledalo takratnih ostrih ideoloških in političnih bojev med tradicionalno katoliško skupnostjo in prodirajočim socialdemokratskim delavskim gibanjem iz bližnje Idrije.

Iz uradniških pisarn na Dunaju v benediktinski Admont

Življenjska pot novomašnika Roberta Jereba je bila za takratne kmečke razmere v naših gorah izjemno nenavadna in polna prelomov. Rojen je bil 30. maja 1859 v Otaležu. Kot bister hribovski fant se je podal na šolanje in sčasoma dosegel ugleden položaj v prestolnici monarhije – postal je državni uradnik pri cesarsko-kraljevem finančnem ministrstvu na Dunaju.

Kljub obetavni karieri v državni upravi pa je Jereb začutil močan duhovni poklic. Odločil se je za radikalen življenjski prehod: zapustil je varno uradniško službo, vstopil v strogi benediktinski red in se naselil v znamenitem samostanu Admont na Zgornjem Štajerskem. Po zaključku študija in priprav je bil 10. oktobra 1896 posvečen v duhovnika. Le dva tedna kasneje se je vrnil v domači Otalež, da bi med svojimi rojaki obhajal svojo prvo nekrvavo daritev.

Novomašna ikonografija in spomin

Kot je bilo v navadi, je dogodek spremljala izdaja spominske podobice, ki je danes dragocen primerek lokalne verske dediščine iz konca 19. stoletja. Podobica s svojo simboliko odraža globoko duhovno naravnanost mladega redovnika:

Prednja stran (Avers): Bogata krščanska ikonografija z upodobitvijo križa, ovce (simbol Kristusa in ponižnosti), cvetlic ter golobov (simbol svetega Duha in miru). Podobo dopolnjuje pomenljiv življenjski verz: »Prenašaj potrpežljivo življenja bridkost, Zveličarjeva ljubezen jo spremlja v radost.«
Zadnja stran (Revers): Vsebuje uradno tiskano posvetilo, ki trajno dokumentira dogodek: Ob novi maši Roberta Jereba, 25. 10. 1896 v Otaležu.

Odmev v takratnem tisku: Praznik v osrčju gora

Slovesnost v Otaležu je bila za tiste čase in odročne kraje prava senzacija. Časnik Soča je že 16. oktobra 1896 (št. 42) z navdušenjem napovedoval: »V Otaležu bo služil 25. t. m. svojo sv. novo mašo Otaležki domačin č. o. Robert Jereb, redovnik s. Benedikta. — Pač redka slavnost v naših gorah!«

Na sam dan slovesnosti, v nedeljo, 25. oktobra, se je v Otalež zgrnila mnogobrojna množica iz cele okolice. Ljudje so prišli peš iz vseh sosednjih grap in hribov, da bi izkazali spoštovanje rojaku. Primorski list je v svoji 31. številki zapisal, da je bila ta prva daritev nekaj gotovo nenavadnega za Otalež, saj so bili redovniški poklici iz teh krajev izjemno redki.

Ideološki trk: Dekanovo opozorilo pred idrijskimi »mokrači«

Čeprav je bil dogodek v osnovi verske narave, pa poročila iz tistega časa jasno kažejo, da Otalež ni bil izoliran pred političnimi vrenji, ki so takrat zajemala slovenske dežele. Konec 19. stoletja je namreč pomenil bliskovit vzpon delavskega gibanja. Iz bližnje rudarske Idrije se je med kmečko prebivalstvo močno širil vpliv socialne demokracije.

Katoliški tisk (natančneje Primorski list, 10. 11. 1896, št. 32) je ta pritisk opisal z izrazito borbeno in konservativno retoriko. Poročevalec je poudaril, da je obisk dokazal, da slovensko ljudstvo še spoštuje duhovniški stan, kar pa po njegovem mnenju ni bilo samoumevno. Idrijske socialne demokrate so namreč konservativni krogi slabšalno imenovali mokrači. Časnik jim je očital, da so ravno v ta kraj zanesli strupeno glasilo svojih pogubnih naukov Delavca.

Ta napetost je dosegla vrhunec med samo novomašno liturgijo v cerkvi. Častiti gospod dekan iz Cerkna je v svojem cerkvenem govoru (pridigi) sicer spregovoril o lepotah in prijetnostih duhovniškega poklica, a je hkrati ostro nastopil proti novodobnim političnim tokovom. Izpostavil je žalost in ovire, katere delajo dušnemu pastirju oni, ki pri ljudstvu spodkopavajo veljavo duhovnika. Nova maša je tako služila tudi kot manifestacija moči tradicionalne katoliške struje, ki se je krčevito branila pred prodorom delavskega tiska in socialističnih idej na podeželje.

Epilog: Življenje v luči zgodovine

Robert Jereb se po novi maši ni vrnil v uradniško življenje, temveč je ostal zvest svojemu redovniškemu poklicu. Kot benediktinec je služboval v Avstriji; od leta 1897 naprej je deloval kot kaplan v vasi St. Lorenzen v Paltenthalu na avstrijskem Štajerskem. Svojo življenjsko pot pa je sklenil tam, kjer se je njegova redovna pot začela – umrl je 8. maja 1928 v samostanu Admont, v svojem 60. letu starosti.

Zgodba o novi maši v Otaležu leta 1896 is dragocen prispevek k lokalni zgodovini Cerkljanske. Skozi usodo enega samega človeka – od hribovskega fanta preko dunajskih pisarn do štajerskega samostana – nam osvetljuje utrip časa, ko so se v idiličnih slovenskih gorah začeli neizprosno lomiti valovi starega in novega sveta.

Uporabljeni viri in literatura:

Časnik Soča, letnik 1896, št. 42 (16. 10. 1896).
Časnik Primorski list, letnik 1896, št. 31 (31. 10. 1896) in št. 32 (10. 11. 1896).
Zgodovinski arhiv samostana Admont.
Ohranjen avtentični primerek novomašne podobice, Otalež, 1896.