Noč, ko je usmiljenje rodilo zločin

 

11. junija 1920 je bil v Otaležu na svojem domu zahrbtno umorjen 52-letni posestnik Mihael Magajne, potem ko je tihotapcu nudil prenočišče. Morilec je po umoru poskušal ustreliti še ženo, a mu je zmanjkalo nabojev, nakar je pobegnil, dogodek pa je ob demarkacijski črti povzročil velik strah.

Zgodba temelji na poročanju časopisa Goriška straža z dne 24. junija 1920 (št. 26).

Leta 1920 so bili kraji vzdolž na novonastale rapalske meje in demarkacijske črte nemirni, prežeti s strahom, revščino in negotovostjo po pravkar končani prvi svetovni vojni. Skozi gozdove in čez gorske prelaze so se potikali različni klateži, dezerterji in tihotapci, ki so izkoriščali brezvladje. V takšnem napetem ozračju se je v hribovitem Otaležu, natančneje v zaselku Masora, odvila grozljiva drama, ki je za vedno zaznamovala tamkajšnje prebivalce.

Bila je petkova noč, 11. junija 1920. Ura je odbila eno ponoči, ko je tišino okoli domačije Masora številka 131 prekinilo težko, vztrajno tolčenje po vratih. Hišni gospodar, 52-letni Mihael Magajne, je že spal. Bil je znan kot skrben, globoko veren in ugleden kmet, ki je s trdo roko in ljubeznijo vodil svoje posestvo.

Kljub pozni uri in nevarnim časom je Mihael vstal iz tople postelje. Vodila ga je krščanska dolžnost pomagati potniku v stiski. Ko je odprl vrata, je pred njim stal izmučen, neznan moški – eden izmed mnogih tihotapcev, ki so takrat prečili te kraje. Tujec je ponižno prosil za prenočišče.

Mihael, nič hudega sluteč, mu je ponudil zavetje pod svojo streho. Pripravil mu je ležišče na varni, topli peči, zaprl vrata in se mirno vrnil v spalnico k svoji ženi, prepričan, da je storil dobro delo.

Uro kasneje, okoli dveh zjutraj, ko je hiša ponovno utonila v globok spanec, pa se je gost na peči prebudil z mračnimi nameni. Namesto hvaležnosti je v njem dozorel grozljiv načrt. Tiho je vstal, vzel svojo puško in se pritihotapil v spalnico zakoncev Magajne.

Brez opozorila ali besed je nameril orožje v spečega gospodarja in sprožil. V majhni sobi sta odjeknila dva zaporedna, oglušujoča strela. Mihael Magajne se sploh ni utegnil predramiti; eden od strelov ga je zadel naravnost v vitalne dele in bil je na mestu mrtev.

Grozljiv hrup in vonj po smodniku sta v hipu predramila hišno gospodinjo. Prestrašena žena je skočila iz postelje in v temi pritekla k možu, ki je negiben ležal v mlaki krvi. Ko je spoznala, kaj se je zgodilo, se je pred njo že zarisala silhueta hladnokrvnega morilca. Moški je puško nemudoma naperil vanjo in pritisnil na sprožilec, odločen, da odstrani edino pričo.

V tistem usodnem delčku sekunde pa je posredovala usoda. Iz cevi se je slišal le suh, prazen tlesk – morilcu je zmanjkalo nabojev. Spoznal je, da je ujet, zato je v paniki stekel iz hiše in izginil v črno, nepregledno junijsko noč.

Naslednji dnevi so v Otalež prinesli nepopisno žalost in preplah. Sodna obdukcija je potrdila, da je bil pokojni Mihael dvakrat ustreljen, pri čemer je bil prvi strel takoj smrten.

Pogreb uglednega posestnika je pospremila celotna fara. Nad odprtim grobom so odmevali klici žalosti in ihtenje neutolažljive vdove ter njunih dveh hčera, ki sta čez noč ostali brez očeta in zaščitnika. Tragedija družine Magajne je bila s tem popolna, saj je bil njun edini sin in upanje za prihodnost kmetije pogrešan že od leta 1915, ko je med divjanjem prve svetovne vojne padel v rusko ujetništvo. Z očetovo smrtjo je usoda domačije ostala na ramenih treh strtih žensk.

Med domačini ob demarkacijski črti je po tem dogodku zavladala prava psihoza. Ljudje so spoznali, da njihova življenja in premoženje niso več varni niti v lastnih hišah. Čeprav so nekateri domačini sumili, kdo bi morilec lahko bil, in se je šušljalo, da gre za neznanca iz goriške okolice, orožniki zločincu niso uspeli priti na sled. Krvavi tihotapec je izpuhtel, za seboj pa pustil zavito v črno družino in prestrašeno vas, ki je še dolgo zaklepala svoja vrata pred vsakim neznanim popotnikom.

Usodni pok na kresni večer

 Vročina triindvajsetega junija leta 1902 je počasi popuščala, ko se je nad Plužnje pri Otaležu začel spuščati mrak. Za vaško mladino je bil to najtežje pričakovani večer v letu – predvečer svetega Ivana. Praznik kresov, petja in starodavne navade, da se z glasnim pokanjem iz možnarjev prežene slabo vreme in zle sile daleč stran od polj.

Med fanti, ki so se zbrali na jasi nad vasjo, sta bila tudi brata Magajna. Osemnajstletni Andrej, polnih mladostne moči in ponosa, je v rokah stiskal dragocen zaklad – težko vrečo, v kateri je bilo skoraj tri četrt kilograma črnega smodnika. Njegov mlajši brat, šele šestnajstletni Maks, ga je opazoval z občudovanjem. Za fante v tistih časih je bilo sodelovanje pri streljanju znak, da postajajo možje.

"Pazite, fantje," je opozoril nekdo iz skupine, ko so postavljali težke železne možnarje. V zraku je bilo čutiti vonj po suhi travi, vlažni zemlji in žveplu. "Smodnik je nocoj suh kot poper."

Andrej, prepričan v svoje znanje, je začel deliti smodnik. Ker je želel, da bi njihovi poki odmevali vse do Idrije in Cerknega, z odmero niso varčevali. Kmalu se je okoli možnarjev gnetlo pet fantov. V mraku so kresale iskre, ko so pripravljali vžigalne vrvice.

Nato se je zgodilo v nekaj usodnih sekundah.

Natančna kretnja je spodletela. Iskra je preskočila prezgodaj in namesto nadzorovanega poka iz cevi je ogenj v hipu zajel celotno zalogo smodnika, ki je bila odprta na tleh. Blisk je razsvetlil noč z grozljivo silovitostjo. V zrak je bruhnil ognjeni steber, ki je zajel vseh pet fantov.

Gozd so namesto prazničnega vriskanja preplavili kriki groze in bolečine. Eksplozija naboja je mladega Maksa zadela neposredno v prsi. Moč smodnika ga je podrla na tla, medtem ko so ostali fantje, osmojeni in v šoku, begali naokrog ter skušali z gasilnih oblačil pogasiti tisto malo ognja, kar ga je ostalo.

Novica o nesreči se je hitro razširila po vasi. Plužnje so tisto noč prebedele. Zdravniška pomoč v tistih časih in v teh odročnih hribih ni bila hitro dostopna. Opekline vseh petih fantov so bile hude, najhuje pa je bilo prav v hiši Magajnovih.

Mladi Maks je v strašnih bolečinah podlegel poškodbam prsnega koša in hudim opeklinam. Drugi izmed fantov se je še tiste dni boril za življenje na meji med smrtjo in preživetjem, preostali trije pa so nosili trajne brazgotine, ki jih bodo vse življenje spominjale na tisti nesrečni kresni večer julija 1902.

Za družino Magajna pa se je prava kalvarija šele začela. Skozi vas so kmalu potovali žandarji.

Mladi Andrej Magajna se ni soočal le z neizmerno žalostjo ob izgubi mlajšega brata, temveč ga je doletela še uradna obtožba cesarsko-kraljevega sodstva. Državni tožilec ga je obremenil, da je zaradi hude nepazljivosti neposredno prispeval k smrti svojega brata Maksa, saj je bil on tisti, ki je priskrbel in fantom razdelil nevarno količino smodnika.

Sojenje je pritegnilo veliko pozornosti. Pred sodniki je stal skrušen osemnajstletnik, ki je izgubil brata, ki ga je imel rad. Med pričanjem so vaščani in preživeli tovariši potrdili, da med fantoma ni bilo nikakršnega spora. Šlo je za golo mladostniško lahkomiselnost, željo po praznovanju in nesrečno naključje, ki je uničilo praznik.

Sodišče je upoštevalo vsa dejstva. Ker je bilo nedvoumno dokazano, da Andrej ni imel nikakršnega zlonamernega namena (hudobije) in da ga je izguba brata že sama po sebi globoko kaznovala, so obtožbo o umoru ali hudem naklepu opustili. Obsodili so ga le zaradi kršitve osebne varnosti iz malomarnosti.

Kazen je bila za tiste čase milostna, a opominjajoča:14 dni pripora. Andrej je kazen odsedel, a prava kazen – spomin na tisto usodno iskro in bratov zadnji dih – je ostala v Plužnjah zapisana za vedno.

Učitelj izpod gora

Iskra v očeh in prve šolske table

Pod mogočnimi vrhovi nad Otaležem, kjer so se zime zdele neskončne, se je leta 1861 v vasi Jazne rodil Franc Bogataj. Že kot deček je namesto v zemljo raje zrl v črke starega molitvenika.

Bogatajeva hiša je bila posebna; v njej je tlela nenavadna ljubezen do modrosti, ki je kasneje rodila kar pet učiteljev.

Ko je Franc leta 1881 ponosno stopil skozi vrata koprskega učiteljišča z diplomo v roki, je vedel, da je njegovo poslanstvo zapisano med šolske klopi. Pot ga je vodila tja, kjer je bila beseda najbolj potrebna – na Tolminsko. Poučeval je v odmaknjeni Soči, poslušal šum gorskega vetra v Bovcu in spoznaval trmo ljudi na Livku.

A njegovo pravo srce je utripalo v Kobaridu, kjer je postal nadučitelj.

Zlata leta kobariške šole

Pod Francovim vodstvom kobariška šola ni bila le zgradba s tablami in klopmi. Postala je stičišče celotnega zgornjega Posočja. Povezovala je odrezan breginjski kot, divji bovški konec in hribovske vasi, ki so visele nad dolino.

Franc je bil mož akcije. Kot predsednik okrajnega učiteljskega društva in poverjenik Slovenske šolske matice je med učitelji deloval kot vezivno tkivo. Kjer je bila revščina, je ustanavljal gospodarska društva. Kjer je vladala tema, je prinašal prosvetne knjige. Kobarid je cvetel, nadučitelj pa je bil spoštovan steber skupnosti.

Dan, ko je utihnil šolski zvonec

Tisto usodno pomlad leta 1915 je naravo preglasilo grmenje topov. Soška fronta je treščila v dolino kot poletna nevihta, le da se ta ni polegla. Italijanske čete so vdrle v Kobarid in v trenutku zrušile vse, kar je Franc gradil desetletja. Šolo so zaprli, otroke razkropili, nadučitelj pa je čez noč ostal brez službe in brez poslanstva. Kobarid je preplavila tuji vojska, a domačini se niso dali. Iznajdljivi, kot so bili, so v vsaki drugi hiši odprli krčmo. Tudi Franc, mož z gospodarsko žilico, je moral preživeti. Kredo in knjige je zamenjal za točilni pult in kozarce. Postal je krčmar. Medtem ko je Franc natakal vino italijanskim oficirjem, je s ponosno dvignjeno glavo varoval slovensko besedo v svojem srcu.

Tihi umik in večni mir

Ko so topovi končno utihnili in so se meje znova zarisale, se je Franc vrnil tja, kamor je pripadal. Še nekaj let je vodil kobariško šolo, a časi so se spremenili, vojna pa je pustila neizbrisne rane. Umaknil se je v ozadje, stopil med upokojence in v tišini opazoval sadove svojega dela.

Preživel je še eno svetovno vojno in dočakal globoko starost. Leta 1952, v svojem 91. letu starosti, se je njegovo srce dokončno umirilo. Pokopali so ga na kobariškem pokopališču, obdanega z gorami, ki jim je posvetil svoje življenje. Šolski zvonec v Kobaridu še danes bije tudi v njegov spomin.

Pustni greh v Plužnjah

Zgodba iz Pluženj leta 1910, objavljena v Primorskem listu, opisuje opolzki pustni sprevod, kjer vaščani in ugledni gospodarji zapijajo premoženje pod krinko maškarade. Avtor poziva k opustitvi tovrstnih zabav in poudarja nujnost izobraževanja skozi društva ter svaril pred alkoholom v času grozeče bede.

Pustni greh v Plužnjah

Zima leta 1910 je bila neizprosna. Mraz je pritisnil ob stene lesenih hiš v Plužnjah pri Otaležu, visoko nad Idrijco, a v zraku je bilo že čutiti nemir. Prihajal je pust – čas, ko so krščanska pravila za nekaj dni popustila in ko je človek lahko skril svoj obraz pod masko.

V hiši premožnega gospodarja Anton je bilo tisto popoldne napeto. Anton, mož v najboljših letih, ugleden član vaške skupnosti, je iz stare skrinje vlekel ponošena, raztrgana oblačila.

"Oče, mar boste res spet šli s to drhaljo?" ga je s kotička peči tiho vprašala hči Micka. V rokah je stiskala knjižico, ki jo je prejšnji teden prinesel kaplan iz Katoliškega izobraževalnega društva.

Anton je le zamahnil z roko. "Kaj ti veš, dekle! Tradicija je tradicija. Malo šundra mora biti, da preženemo zimo."

Na glavo si je poveznil visoko kučmo, okrašeno s pisanimi trakovi iz starega papirja. Ko je stopil iz hiše, ga je tam čakala skupina mladeničev in mož. Podoba je bila grozljiva in smešna hkrati. Nekateri so imeli obraze umazane s sajami, drugi so nosili lesene maske. V rokah so stiskali stara, zarjavela glasbila – počene violine, zvite trobente in pločevinaste lonce.

"Udri!" je zavpil eden od fantov in nastal je neopisljiv hrup. Godalo je cvililo, lonci so pokali, zvonci so rjoveli. Za njimi je pritekla množica vaških otrok, ki so kričali in skakali od veselja, s čimer je bil »šunder« popoln. Sprevod se je premikal od hiše do hiše. Pred vsakim pragom so zganjali norčije, dokler jim prestrašeni ali nasmejani gospodarji niso dali tistega, kar so maškare najbolj iskale: krajcarjev in žganja. Z vsako hišo je bila skupina glasnejša, njihovi koraki bolj opotekajoči, njihovi obrazi pod maskami pa bolj rdeči od alkohola. Ugled, krščanska vzgoja in resnost so padli v blato vaške ceste

Na robu vasi, pred novim gasilskim domom, pa sta stala Jakob, poveljnik novoustanovljenega gasilnega društva, in mladi učitelj iz sosednjega Lazca Rusjan . Z žalostjo in ogorčenjem sta opazovala prizor.

"Poglej jih," je dejal učitelj Rusjan in stisnil pesti. "Gospodarji iz uglednih družin, ki bi morali biti zgled mladini, se valjajo po tleh z blazno drhaljo. Vse, kar naberejo, bodo še nocoj zapili v gostilni."

"Res je," je zavzdihnil Jakob. "Časi so težki. Draginja pritiska z vseh strani, beda nam grozi, vsak vinar bi morali desetkrat obrniti v roki, preden ga potrošimo. Naše gasilsko društvo nujno potrebuje opremo, stroški bodo ogromni, oni pa zapravljajo zdravje in premoženje za ta prekleti alkohol."

Ko se je spustil mrak, so se maškare zgrnile v lokalno krčmo. Denar, izprošen pri revnih sosedih, je izginjal v točajkini predalnik, liter za litrom žganja pa v grlih vaščanov. Veselje se je hitro sprevrglo v prepir, kričanje in moralni propad. Anton se je pozno ponoči domov vrnil brez vinarja v žepu, z razbito glavo in praznim pogledom.

Naslednjo nedeljo je v cerkvi zavladal nenavaden molk, ko je kaplan z prižnice prebral dopis, ki je bil poslan uredništvu Primorskega lista. Ko so odmevale besede: "Le oni bo živel vesel in zdrav, kdor se s slabo družbo ne bo pečal!", so mnogi gospodarji, vključno z Antonom, povesili glave. Vedeli so, da so časi preresni, da bi svojo prihodnost zapijali v pustnih norijah.

Grenak priokus delitve

Junija 1907 so prve splošne volitve na Cerkljanskem sprožile hude politične napetosti med liberalci in klerikalci. Konflikt je vrhunec dosegel pri Maruškovcu, kjer so liberalci napadli klerikalni voz in raztrgali zastavo, dogodek pa je spremljalo vsesplošno nasilje ter napetosti med lokalnimi veljaki. Zgodbo o političnem vrenju v Otaležu je zaznamovala delitev, ki je segla od kulturnih društev do cestnih delavcev in kmečkega prebivalstva.

Senčni ples nad Otaležem

Junijski zrak leta 1907 je bil gost od vonja po smrekovi smoli, senu in politiki. Prve splošne državnozborske volitve so v hribovite kraje okoli Cerkna prinesle nemir, kakršnega ljudje niso pomnili. Sosed ni več gledal soseda v oči, ampak v strankarsko knjižico.

Tistega dne sta se Masore in Otalež prebudila v napeto tišino, ki jo je prekinjalo le prebujanje živine .Na klerikalni strani so kmečki možje skrbno okrasili voz. Iz skrinje so potegnili slovensko trobojnico, jo ponosno razvili in jo pritrdili na leseni drog.

»Ponosno jo drži, Pirih!« je vzkliknil eden od mož, ko so sedali na klopi.

Pirih, trden mož z Mlake, je trdno poprijel za vajeti. Njegova konja sta rezgetala, kot bi slutila, da pot v dolino ne bo mirna. Voz se je premaknil, slovenska zastava pa je plapolala v vetru kot simbol njihove vere in narodne zavesti.

Zaseda pri Maruškovcu.

Medtem ko se je klerikalni voz pomikal po ovinkasti cesti, je bilo v vasi pod njimi že vroče. V lokalnem bralnem društvu, ki ga je vodil liberalni učitelj Sattler, so se zbirali tisti, ki so v klerikalcih videli nazadnjaštvo. Sattler, mož ostrega jezika in še ostrejših načrtov, je stopil do cestnih delavcev, ki so popravljali makadam.

»Če se pripelje Gregorčič, tisti klerikalni hujskač, veste, kaj vam je storiti?« je zašepetal, s prstom pa pokazal proti strmemu prepadu. »Vrzite ga v grapo!« Delavci so se spogledali.

Ukaz je bil jasen, a usoda je hotela drugače. Namesto Gregorčiča se je mimo pripeljal nič hudega sluteči Gruntar. V vsesplošnem kaosu in politični zaslepljenosti delavci niso preverjali obrazov – zgrabili so nesrečnega Gruntarja in ga zavalili po prašnem pobočju, v prepričanju, da so opravili svojo »državljansko dolžnost«.

Nekaj sto metrov stran, pri Maruškovcu, pa je že čakala glavna skupina liberalnih volivcev. Ko je Pirihov voz pripeljal izza ovinka, se je med njimi zganilo.

»Poglejte jih, farovški hlapci!« je zavpil nekdo iz množice.

Napad je bil bliskovit in surov. Možje so skočili pred konja, Pirih je na vso moč potegnil vajeti, živali sta se dvignili na zadnje noge. V tistem trenutku je iz množice planil mladi Ciril, Avguštinov sin iz Cerkna. Kljub lepemu slovanskemu imenu in dejstvu, da je bil odbornik čitalnice, v njegovem srcu tisti dan ni bilo prostora za svetost narodnih simbolov. Zgrabil je slovensko trobojnico in jo z enim močnim potegom raztrgal na pol.

»Tole ne sodi v vaše roke!« je kričal, medtem ko so kosi blaga padali po tleh.

Klerikalni možje so se začeli braniti, v zraku so švigale pesti in kletvice, dokler se Pirihu končno ni uspelo prebiti skozi obroč pobesnele množice.

Odmevi v časopisju.

Ko so se strasti polegle, se je boj preselil na strani časopisov, kjer je vsak tabor pisal svojo resnico:

Klerikalni Primorski list je zgroženo poročal o »surovem napadu liberalnih volivcev« in zahteval, da se ti »Culukefri« začnejo izobraževati na najnižji stopnji.

Liberalna Soča je dogodek pospremila s posmehom: »Če so jim iztrgali zastavo, so storili prav! Slovenska zastava ne tiče v roke klerikalcev. Klerikalci naj raje nosijo okoli spodnje hlače gospoda nuncija ali spodnje krilo kake farovške kuharice!«

Časnik Gorica pa je skušal oprati ime lokalnih socialnih demokratov in krivdo zvalil izključno na mladega Cirila, obenem pa pozval njegovega očeta, podžupana Breliha, naj mladeniču vtepe nekaj domoljubja v njegovo »surovo srce«.

Nemir se nadaljuje

Toda tisti dan se z zmečkano zastavo zgodba ni končala. Ko se je Pirih pozno popoldne sam z vozom vračal domov proti Mlakam, sta ga v zasedi počakala dva liberalca. Stopila sta pred konja, zgrabila brzde in grozeče zahtevala, naj ju pelje nazaj do Maruškovca. Pirih, prestrašen in utrujen od celodnevnega nasilja, je začel vpiti na pomoč. Na srečo so klici predramili bližnje kmete, ki so pritekli s polj z vilami in lopatami v rokah. Napadalca sta se ustrašila množice in zbežala v gozd.

Politični nemir je tisto poletje zajel vse pore življenja. Ljudje so začeli s prstom kazati tudi na cesarsko-kraljevega gozdnega čuvaja Trčka, ponosnega darvinista, ki je namesto sajenja smrek in obrezovanja brez raje širil svoje teorije o razvoju vrst.

»Prevroča so mu postala tla na Cerkljanskem,« so šepetali domačini pod cerkvenim zvonikom in upali, da ga bo vlada premestila nekam daleč, v dalmatinske hribe. Celo šolski nadzornik Lasič je bil tarča govoric, ker je ob nedeljah raje vodil učitelje na izlet na Blegoš, kot pa da bi z duhovščino nadzoroval šolsko mladino med mašo.

Zastave so tistega leta zašili, rane so se zacelile, a grenak priokus delitve je v otaležkih grapah ostal še dolgo zatem, ko so utihnili zadnji volilni vzkliki.

Težka butara nad Otaležem.

Zgodba, ki temelji na dopisu iz 7. marca 1892, objavljenem v glasilu Nova Soča, prikazuje stisko vaščanov Otaleža zaradi neznosnega občinskega dolga in nujne potrebe po poštni povezavi. Ivan, lokalni kmet, poziva k ukrepanju za vzpostavitev poštne postaje, ki bi rešila večdnevne zamude pri pošti in povezala okoliške vasi z območja Cerkna in Nove Oselice.

Težka butara nad Otaležem.

Sneg se je tistega marčnega dopoldneva leta 1891 počasi talil, a zrak nad Otaležem je ostajal težak.

Kmet Matija je slonel ob lesenem plotu in zrl navzdol proti dolini, kjer je šumela Idrijca. V rokah je stiskal ponošeno pipo, ki pa je že dolgo ni prižgal – tobak je bil drag, časi pa vedno slabši.

"Ljudje povsod iščejo poti v boljšo prihodnost," je zamrmral sam zase, ko je videl soseda Ivana, ki je stopal nasproti.

"Pri nas pa le molčimo in tožimo." Ivan je odložil težko nahrbtno košaro, polno drv, in si obrisal potno čelo.

"Kaj nam pa preostane, Matija? Si slišal, kaj so izračunali na občini za lansko leto? Nad tisoč šesto goldinarjev dolga imamo! Tisoč šesto!"

Matija je pljunil v sneg. "Vem. In zdaj bomo plačevali še petodstotne doklade. Dolg bo rasel hitreje kot trava spomladi. To je neznosna svota za našo občino. Kam nas to pelje?"

V vasi je vladala tišina, a pod površjem je vrelo. Otalež, Plužnje, Lazec, Gorenje in Dolenje Jazne – pet vasi, ki so ležale komaj uro hoda ena od druge. Življenje v teh hribih nad Cerkno nikoli ni bilo lahko, a največja težava ni bila le občinska blagajna. Bila je odrezanost od sveta.

Si dobil tisto pismo iz Gorice?" je vprašal Ivan. Matija je grenko skomignil z rameni.

"Dobil. Predvčerajšnjim. Šest dni je potovalo iz Idrije! Lahko bi šel peš ponj, pa bi bil hitrejši. Zaradi te zamude sem izgubil kupca za živino. Škoda je narejena, pa nikomur nič.

""Tri ure hoda imamo do Idrije," je potožil Ivan "Pa še pot pozimi... veš, kakšen sneg zamete te naše hribe. V Cerkno je sicer uro bliže, a kaj ko tamkajšnja pošta nima uradnega listonoše! Pisma nam oddajajo po priložnosti. Komur morejo in kadar morejo. Včasih čakaš na nujno reč po štirinajst dni.

Nekaj dni kasneje so se možje zbrali v vaški krčmi. Na mizi je ležala kopija časopisa, v katerem so brali o Šentviški Gori. Tam so si ljudje sami izpovedali in uredili slabe poštne razmere

."Če zmorejo oni, moramo tudi mi!" je udaril po mizi starejši kmet iz sosednje župnije Nova Oselica, ki je prav tako prišel na sestanek.

"Pri nas, na Kranjskem, je še slabše. Nova Oselica leži še više kot Otalež. Pozimi nas sneg popolnoma odreže od sveta. Do Idrije imamo tri ure hoda po nevarnih, strmih poteh. Če bi imeli poštno postajo tukaj v Otaležu, bi imeli do nje le eno uro hoda!"

Možje so prikimavali. Predlog je bil jasen in nujen: ustanoviti je treba lastno poštno postajo ali vsaj postaviti poštno nabiralnico ter zaposliti rednega poštnega obhodnika.

"Toda kje natančno naj bo postaja?" je vprašal nekdo iz ozadja. "Vsaka vas jo bo hotela imeti pri sebi."

Matija je vstal in dvignil roko, da bi pomiril zbrane. "To naj določijo nepristranski možje, ki dobro poznajo naše krajevne razmere. Pomembno je le, da stopimo skupaj. Napišimo dopis v časopis. Naj deželno glavarstvo vidi, da naša butara postaja pretežka in da je za spremembe že skrajna sila!

.Nekaj tednov kasneje, 15. aprila 1892, je v številki 16 glasila Nova Soča izšel anonimen dopis iz Otaleža. Besede so bile ostre, polne resnice in klica na pomoč. Možje v krčmi so ga brali s ponosom. Prvi korak iz tišine je bil narejen – glas izpod otaležkih hribov je končno dosegel svet.

Z znojem domačega kmeta.

 Bilo je vroče poletje leta 1908 in v gostilni sredi Otaleža je brbotalo kot v loncu na preveč razgretem ognjišču. Na mizi je ležalo nekaj izvodov časopisov: Gorica, Primorski list in Soča. Črnilo na njih je bilo še sveže, besede pa tako ostre, da bi z njimi lahko sekal drva.

Na enem koncu mize je sedel Ivan Svetik, obraz si je brisal s potno ruto, s prstom pa je neusmiljeno tolkel po odprti strani Soče.» Lumparija, vam rečem!« je grmel, da so se kozarci tresli. »Pet tisoč kron podpore od ministrstva! In za kaj? Za farovž! Da si bo gospod župnik Buda rit podložil z mehkimi blazinami in gledal našo revščino skozi nova okna. Kmet pa naj gara, gara od zore do mraka, na onem svetu ga bo pa baje čakalo plačilo! Medtem ko si oni že na tem svetu jemljejo najlepša plačila za svoje brezdelje!«

Peter Zajc in Ivan Čerin, njegova napredna tovariša, sta kimala in glasno mrmrala v odobravanje. Naprednjaki v vasi so imeli polna usta besed o novem času, o šolstvu, o olajšanju davkov in o tem, kako klerikalci slepijo ljudstvo.

Na drugem koncu mize, tik pod podobo cesarja Franca Jožefa, pa je vstal Jože Kafol, star klerikalni starešina. Njegove oči so bliskale od jeze, ko je v zrak dvignil Primorski list.» Tiho bodi, Svetik, ko nimaš pameti v glavi!« je zavpil Kafol z globokim glasom. »Če ne bi bilo našega dičnega poslanca dr. Gregorčiča, ki je neumorno hodil na ministrstvo v Dunaj in prosil za Otaležane, bi morali teh dvajset tisoč kron za zidanje zbrati mi sami! Iz lastnih žepov! Ta podpora je neposredno delo za kmeta, saj nam jemlje breme z ramen. Vi, rdeči naprednjaki, pa samo vpijete, ko pa je treba kaj narediti, vas je pa le jezik! Saj vaš dr. Grantar komaj čaka, da bomo 'molili brez farjev', da nam ne bo treba zidati ničesar. Ampak kmet rabi svojo cerkev in svojega pastirja!« »Slepilo!« je skočil na noge Svetik. »Župnik Buda nas je pretkano izigral! V cerkvi je oklical, da imamo štirinajst dni časa za pritožbe, stavbni odsek – seveda samih klerikalcev – pa je sklical še pred iztekom roka! Moje ugovore je enostavno preslišal!«

V gostilni je nastal tak hrup, da se ni slišalo lastnih besed. Delavci in kmetje so se pričeli prerivati, v zraku je dišalo po prepiru, ki se ne bo končal le z besedami.

Naslednjo soboto pa je v Otalež prispela nova številka lista Gorica. V njej je bil objavljen dopis, pod katerega se je podpisal sam župnik Buda. Ko so ga v gostilni naglas prebrali, je v hipu zavladala grobna tišina. Župnik Buda v pismu ni izbiral ovinkov. Svetika je javno postavil pred zid laži. Z uradnimi zapisniki v roki je dokazal, da je o gradnji župnišča odločilo okrajno glavarstvo v Tolminu že leta 1906. Najbolj boleč udarec za naprednjake pa je bil naslednji odstavek: na ključni konkurenčni obravnavi, 31. januarja 1907, so imeli naprednjaki v občinskem odboru večino – štiri proti trem! Župnik Buda je zapisal: »Kot večina so imeli torej 'naprednjaki' vso moč v rokah, in ako bi bili tedaj rekli 'ne', bi farovža najbrž ne bilo še. Mesto tega so molčali, ker niso poznali svojih pravic, in so podpisali nemški sejni zapisnik...«

Pismo se je končalo z uničujočim povabilom: Župnik je Svetika pozval, naj pride k njemu na hišno številko 96, kjer mu bo takoj do vinarja natančno vrnil vse, kar je Svetik kdaj prispeval za njegovo »brezdelje«, hkrati pa mu je za naprej prepovedal dati kakršen koli dar.

Ivan Svetik je tisto popoldne sedel sam v kotu gostilne. Gledal je v prazno skledo in v časopis pred seboj. Tovariši, ki so še nekaj dni nazaj glasno vpili z njim, so zdaj raje gledali v tla ali pa šepetali o tem, kako so se naprednjaki na uradni obravnavi pustili prinesti okoli preprosto zato, ker niso znali nemško in niso poznali zakonov.

Zunaj, na hribu nad vasjo, pa je sonce obsijalo gradbišče. Tam so kmetje, klerikalni in naprednjaški skupaj, že vozili kamenje za nov farovž. Politični boj v časopisih je bil oster, življenje na podeželju pa je neizprosno teklo naprej – s podporo Dunaja in z znojem domačega kmeta.