Zgodba o Valounčerjevih godcih

 V hribovitem svetu Cerkljanske, tam, kjer se strma pobočja spuščajo proti Idrijci in se med oblaki skrivajo samotne kmetije, je doma domača pesem. V vasi Lazec je na kmetiji pri Valovnčerju leta 1894 prijokal na svet Janez Štravs. Narava mu je v zibelko položila tisto največje bogastvo, ki človeku ogreje srce v težkih časih – neizmerno ljubezen do glasbe. Janez je postal godec, glas hribov in duša vsake ohceti.

V tistih časih glasba ni bila le razvedrilo, ampak vezivno tkivo med ljudmi. 

Janez Štravs – po domače znan preprosto kot Valounčer – je bil mož z glasbo v krvi. Ko je v roke vzel svojo harmoniko, so ljudje odložili delo in prisluhnili. Janez ni igral le za svojo dušo. Bil je pravi vaški godec, brez katerega si ni bilo mogoče predstavljati nobenega večjega praznovanja. Redno je hodil igrat »v dveh do štirih«, na tista tradicionalna rajanja in plese, kjer sta se tradicija in veselje zlivala v eno. Glasbena zasedba tistega časa je bila pisana in bogata. Ko so se zbrali, so zveneli kot pravi mali orkester. Imeli so škant, ki je s svojimi visokimi toni rezal zrak, klasične harmonike, toplo kitaro in globok bas. Za piko na i in pravo plesno moč sta poskrbela še plehbas ali pa klanet, ki je melodijam vdihnil tisti pravi, domači cerkljanski melos. Pod Janezovimi prsti je harmonika pela o življenju v hribih, o trdem delu in neizmernem veselju do življenja.

Ljubezen do glasbe pa se na Valounčerjevi domačiji ni ustavila pri Janezu. Dediščina se je prenesla na njegovega sina Venclja. Vencelj je bil fant nemirnega in veseljaškega duha, zato so ga ljudje hitro vzljubili in mu nadeli ime Veseličk. Če je bil oče Janez srce domače glasbe, je bil Vencelj njen vihar. Postal je pravi virtuoz na diatonični harmoniki. Njegovi prsti so po gumbih leteli z neverjetno lahkotnostjo, iz meha pa je izvabljal tone, ki so poslušalce dvignili na noge, še preden so se dobro zavedeli. Veseličk je s svojo harmoniko znal prinesti sonce še v najbolj turoben dan.

Kmalu pa je napočil čas, da je Veseličk okoli sebe zbral novo generacijo. Glasbeni talent je namreč preskočil še na njegove sinove. Nastala je družinska zasedba, ki je hitro postala legendarna. Vencelj je vodil igro s svojo virtuozno harmoniko, ob njem pa sta stala njegova fanta. 

Sin Berto je poprijel za bariton, ki je s svojimi toplimi, globokimi toni dajal ritmično podlago in polnost vsaki viži. Drugi sin, Vinko, pa je stopil v ospredje s trobento, iz katere so odmevali jasni, prodirni in praznični toni. Kot trio so bili neustavljivi. Postali so sinonim za pravo, pristno domačo zabavo. Ni bilo pomembno, ali gre za ohcet, šagro ali gasilsko veselico – ko so zaigrali Valounčerjevi, je bilo plesišče polno. Poznala jih je vsa Cerkljanska, njihov glas pa je hitro segel tudi čez hribe v idrijski konec. Kmalu so južni vetrovi in dober glas njihovo muziko ponesli še širše, v sosednje doline in med ljudi, ki so znali ceniti pravo domačo glasbo, odigrano s srcem. Tako je dediščina Janeza Štravsa živela naprej skozi rodove. 

Zgodba o Valovnčerjevih godcih iz Lazca ostaja zgodba o družini, povezani z mehom harmonike, in o glasbi, ki je imela moč, da združi ljudi in v njihove domove prinese neponovljivo veselje.

Aprikl je obmolknil

 V odmaknjenih grapah nad Idrijco, tam, kjer se svet strmo vzpenja proti Plužnjam , je veter od nekdaj nosil drugačne zvoke kot v dolini.

Leta 1864 je bila zima dolga in huda, grapam pa je vladala tišina, ki jo je prekinjal le redki topot živine v hlevih. V eni od lesenih bajt v Plužnjah pa je ob večerih še vedno nekaj zvenelo. Nenavadno, kovinsko, a hkrati toplih tonov.

Tam je živel Janez Kacin. Bil je mož z gubami okoli oči, ki so pripovedovale o težkem delu na zemlji, in z rokami, ki so kljub starosti ohranile neverjetno lahkotnost. Janez je bil zadnji v teh krajih, ki je znal oživiti aprikl – stari oprekelj, ki so ga v vasi raje klicali po domače. Instrument, lesena skrinja z napetimi jeklenimi strunami, je počival na njegovi mizi kot skrivnosten oltar preteklosti.

Ko so sosedje potrkali na njegova vrata, premočeni od snega in utrujeni od vsakdanjega boja za kruh, je Janez le pokimal. Sedel je h klopi, vzel v roke dve leseni paličici, na koncu oviti s polstjo, in zaprl oči. Nato se je začelo. Paličici sta zaplesali po strunah. Udari niso bili močni, bili so natančni in hitri. Iz aprikla je izvabil melodije, ki so zvenele kot šumenje gorskih potokov spomladi in kot odmev starih plesov, ki so jih v teh hribih plesali že pred stoletji. Ob njegovem igranju so ljudje pozabili na lakoto, na revščino in na trdo delo. Mladina je začela poplesavati, starejši pa so obujali spomine na čase, ko je bila glasba edino pravo zatočišče. Janez je igral s srcem. Vedel je, da s prsti ne tolče le po strunah, ampak prebuja dušo teh hribov. Aprikl je pod njegovimi udarci jokal in se smejal.

Toda tistega leta, ko je narava kazala svojo najbolj neizprosno moč, so Janezove roke začele odpovedovati. Paličici sta postajali težki. Nekega poznega večera, ko je zunaj bril oster severni veter, je iztisnil iz instrumenta še zadnjo, najbolj milo vižo. Strune so zvenele dolgo, melodično, nato pa so utihnile. Janez Kacin je tistega leta, 1864, za vedno zaprl oči. Z njim pa ni odšel le drag sosed in moder mož, ampak je utihnila tudi cela doba.

Po njegovi smrti v Plužnjah ni nihče več znal tako spretno zavihteti paličic in izvabiti tistega čarobnega, kovinskega zvena iz starih strun. Aprikl je obmolknil, v spominu vaščanov pa je Janez za vedno ostal kot tisti zadnji godec, ki je s svojo glasbo grel srca ljudi v najhladnejših časih.

»Izpolnimo petletni plan!«

 Voda in petletka v Plužnjah in Lazcu

Vir-Slovenski poročevalec 3.12 1947 št .283

Tri leta po koncu vojne so bile rane na Cerkljanskem še vedno odprte, zimska jutra pa neizprosno mrzla. Petindvajsetega novembra so se moški iz Lazca in Pluženj zbrali na množičnem sestanku v vaškem domu. Zrak v prostoru je bil gost od dima domačega tobaka, vonja po vlažnih volnenih suknjičih in težkega pričakovanja. Na steni sta viseli podobi maršala Tita in predsednika vlade Borisa Kidriča, pod njima pa velik napis: »Izpolnimo petletni plan!«

Za mizo je sedel tajnik krajevnega ljudskega odbora in z resnim glasom prebral dopis iz okraja. Okrajni ljudski odbor je v svoj načrt končno uvrstil obnovo dotrajanega vodovoda za obe vasi. Novica je med vaščani sprožila glasno šepetanje. Voda je bila namreč v teh hribih dragocenejša od zlata.

»Okraj bo priskrbel cevi,« je tajnik z dlanjo udaril po mizi, da je utišal zbrane. »Toda delo, tovariši, delo pa je naša dolžnost. S prostovoljnim delom bomo dokazali, da znamo sami poskrbeti za svojo prihodnost!«

Večina moških v dvorani je odobravajoče kimala. Zavedali so se, da bo obnova vodovoda olajšala življenje vsem – ženskam ne bo več treba nositi težkih škafov iz oddaljenih studencev, živina v hlevih ne bo žejna. Sklenili so, da bodo poprijeli za krampe in lopate ter opravili vsa izkopavanja.

Nato pa se je razprava vnela okoli vprašanja, kako se bo voda delila. Ko je padel predlog, da bo po novem načrtu vsaka hiša dobila svoj lasten odcep in pipo, se je v zadnjih vrstah premaknilo nekaj starejših, premožnejših kmetov. Med njimi je vstal eden največjih posestnikov v vasi. Njegov obraz je bil mrk, roke, s katerimi je popravljal ovratnik, pa težke. On in še nekateri drugi so imeli že pred vojno v lasti privatne zajetje in cevi, s katerimi so nadzorovali dotok vode do revnejših sosedov.

»Zakaj bi vsaka bajta potrebovala svoj odcep?« je rekel kmet z narejenim glasom skrbi. »To je potrata materiala! Cevi je treba štediti za industrijo. Do sedaj smo si vodo delili po starem in je bilo dobro.«

V dvorani je nastal kratek premor, nato pa je iz sredine vstal mlad, od vojne preizkušen vaščan.

»Po starem, praviš?« je glasno rekel mladenič in se obrnil proti njemu. »Dobro je bilo samo zate! Pozabili smo menda ne, kako si nam dovolil natočiti bokal vode le, če smo prišli k tebi zastonj delat na njivo? Z vodo si nas držal v šahu, da smo bili tvoji brezplačni delavci!«

Med ljudmi je zašumelo. Resnica je udarila na dan. Stari kmetje so se upirali napredku, ker so vedeli, da z lastnim odcepom za vsako hišo izgubljajo svojo moč nad revnejšimi vaščani. A to ni bil njihov edini strah. Izguba vpliva na vasi se je ujemala z večjim premikom, ki je pretresal podeželje: industrializacijo.

»Pa ne gre samo za vodo,« je nadaljeval mladenič, medtem ko so se premožni kmetje vidno zvijali pod pogledi sosedov. »Tudi to vam ni prav, da mladi odhajajo v tovarne. Radi bi, da ljudje ostanejo berači brez dela, da bi jih vi lahko še naprej plačevali z drobižem za celodnevno garanje na vaših posestvih! Toda ti časi so minili. Ljudstvo je spregledalo. Vaše žito ne gre več v klasje tako, kot je včasih.«

Besede so zadele v polno. Stari družbeni red se je rušil. Sestanek se je končal z odločnim glasovanjem. Vaščani Lazca in Pluženj so soglasno potrdili, da bodo s prostovoljnim delom zgradili vodovod, ki bo služil vsaki hiši enako. Hkrati so slovesno sklenili, da bodo dali vse razpoložljive moči na razpolago za industrializacijo države. Zavedali so se namreč, da s podpiranjem petletke ne gradijo le tovarn v mestih, temveč prinašajo napredek, stroje in boljše življenje tudi kmetu na podeželju.

Ko so tisti večer zapuščali dvorano, so premožni kmetje odšli domov v tišini, večina vaščanov pa je zrla v temno novembrsko noč z novim upanjem – in pripravljenimi krampi za delo, ki jih je čakalo spomladi.

Ko podeželje preplavi melodija

 Glasbeno življenje v Otaležu: Ko podeželje preplavi melodija

V malokateri vasi na Primorskem je kulturno življenje utripalo tako močno in strastno kot prav v Otaležu. Ta hriboviti kraj je postal pravo srce in stičišče okoliških vasi – Lazec, Plužnje, Jaznje . Ko so se drugje luči v večernih urah ugašale, so v teh krajih odmevale note. Bile so dokaz, da preprosti ljudje zmorejo preseči vsakdanje trdo delo in ustvariti nekaj brezčasnega. Vir-Ljudska pravica 11.6 1955 št .134

Mohorjeva požrtvovalnost in vaški tercet

Steber tega glasbenega gibanja je bil pevski zbor, ki ga je vodil izjemno predan in požrtvovalen pevovodja Mohor. Njegovo delo ni bilo lahkotno, a njegova vera v pevce je bila neomajna. Pod njegovim vodstvom si je zbor že davno utrl trdno pot v širšo javnost. Glas, ki je prihajal iz grl domačih pevcev, je ponesel ime Otaleža daleč naokrog.

Zraven je bogat rod obetala tudi Glasbena šola, ki je v teh krajih vzgajala precej dober in obetaven podmladek. Mladostna energija se je prepletala z izkušnjami. Tako je nastal tudi posebni vaški tercet, brez katerega si takrat ni bilo mogoče predstavljati nobene prave plesne prireditve v širši okolici. Kjerkoli je bil ples, tam je bil tercet, ki je ljudem prinašal veselje in ritem v življenje.

Vizija Ludvika Grudna in čudež v Plužnjah.

Nato pa se je zgodil prelomni januar. V Plužnjah je skoraj čez noč nastal nov orkester. Pobudnik in gonilna sila tega malega čudeža je bil Ludvik Gruden, strasten ljubitelj glasbe. Ludvik je imel vizijo in neizmerno potrpežljivost. K učenju instrumentov je pritegnil mlade fante iz Lazca. Zbral jih je okoli sebe in jih začel učiti igranja na violino, kitaro, bas, harmoniko in nekatere druge instrumente. Ti fantje prej morda niso poznali not, a pod Grudnovim skrbnim očesom so jih hitro osvojili. Januarja so se začele redne, skupne in naporne vaje. Med njimi se je rodilo nekaj čudovitega: vsi po vrsti so začutili neizmerno veselje do glasbe. Nobena pot na vaje ni bila pretežka. Iz dneva v dan so se izpopolnjevali, vadili z ljubeznijo in rasli kot glasbeniki ter kot prijatelji.

Od prvih nastopov do priznanja v Idriji.

Trdo delo je hitro obrodilo sadove. Nastal je nov, trdno povezan kvintet, ki bi bil lahko za zgled vsem prosvetnim društvom na podeželju. Njihov prvi veliki trenutek je prišel konec maja. Stopili so pred občinstvo na javni prireditvi, ki jo je snemala celo ekipa Radia Koper. Fantje so igrali s ponosom. Le nekaj dni za tem pa so se predstavili že drugič, ko so s svojo glasbo pospremili nastop domače igralske skupine iz Lazca. Njihov uspeh in hiter napredek nista ostala ne opažena. Opazili so jih namreč člani Glasbene šole v Idriji. Ti so hitro prepoznali izjemen potencial mladih godbenikov in so orkester želeli pritegniti k sebi, saj bi jim lahko ponudili še večje in boljše možnosti za nadaljnji glasbeni razvoj.

Dokaz, kaj zmore složnost.

Ta celotna zgodba ne bi bila mogoča brez treh ključnih stebrov: Samoiniciative tovariša Grudna, ki je daroval svoj čas in znanje. Marljivosti mladih godbenikov, ki so v projekt vložili svoje srce. Uvidevnosti aktiva LMS iz Lazca, ki je mladim velikodušno odstopil svoje instrumente in jim tako sploh omogočil igranje.

Glasbeno življenje v Otaležu in njegovi okolici je ostalo jasen, svetel dokaz, kaj vse se lahko doseže na deželi in v majhnih vaseh. Tam, kjer ni bilo materialnega obilja in kjer so živeli sami preprosti ljudje, je zmagala srčnost. Potrebni so bili le dobra organizacija, požrtvovalnost in tisto najpomembnejše: znati pridobiti mladino, da dobi za glasbo pravo veselje.

Svetlejši jutri na sončnem bregu Idrijce

 Prebivalci vasi Jazne, Otalež, Plužnje in Lazec na sončnem pobočju Idrijce so leta 1956 s trdim delom in delovnimi akcijami, kot je gradnja ceste proti Senožeti, preoblikovali svoje življenje . Z elektrifikacijo, novim vodovodom in podporo zadruge v Otaležu so izboljšali kmetijstvo ter življenjske pogoje, medtem ko je Kulturno-prosvetno društvo »France Bevk« bogatilo kulturno življenje . Celotno zgodbo si lahko preberete v prispevku iz Slovenskega Poročevalca z dne 30.4.1956

Sončni žarki so tistega aprilskega jutra leta 1956 le počasi lezli čez grebene Pluženjskega hriba. Na strmih pobočjih nad reko Idrijco, kjer so se ugnezdile štiri preproste vasice – Jazne, Otalež, Plužnje in Lazec –, je bilo življenje od nekdaj izmerjeno v korakih navkreber. Tukaj zemlja nikoli ni dajala sadov zastonj. Vsaka pedi obdelovalne površine je zahtevala pot, žulje in nečloveški napor .Stari očetje so še pomnili čase, ko je bila pot v dolino le ozka, blatna gaz.

Gnoj za skromne njive so moški in žene nosili na lastnih ramah, upognjeni pod težo košev, z nogami, ki so se oprijemale strmine, kjer bi mestnemu človeku zastal dih. Vsak jesenski pridelek, vsak hlebec kruha je bil dobesedno prinešen na hrbtu. A v teh krajih trma hribovskega človeka nikoli ni popustila pod težo narave.

Zadnja leta pa je v vasi zavel nov veter. Čas po vojni je prinesel prebujenje, ki ga ti kraji niso pomnili. Domačini niso več čakali, da jim bo prihodnost podarjena – vzeli so jo v svoje roke.

Luč v temi in prebujenje doline še pred nekaj leti so dekleta in žene iz teh vasi ob večerih sedele ob medli, premikajoči se svetlobi petrolejk. Idrijska čipka, ta nežna umetnost iz nitk, je nastajala v polmraku, ki je prerano kradel vid mladim očem. Danes je bilo drugače. Ko je padel mrak, so hiše v Otaležu in Lazcu zažarele v električni luči. V eni od izb so ob zvokih radia, ki je prinašal novice iz širnega sveta, sedele mlade klekljarice. Bucike so urno švigale levo in desno, leseni kleklji pa so ritmično ropotali, kot bi uglasbili nov čas. Nič več ni bilo tiste težke, osamljene tišine. Elektrika jim ni prinesla le svetlobe, ampak občutek, da so del nečesa večjega. Nekaj korakov stran, v osrednji zadružni stavbi v Otaležu, so gorele luči Vzorne kmetijske zadruge. Možje z grobimi, od dela razpokanimi dlanmi so sedeli okoli mize in poslušali nasvete agronoma.

Spremembe so bile vidne na vsakem koraku: stari, temni hlevi so dobivali večja okna, na njivah so začeli pravilno kolobariti, sadovnjaki na sončnih legah pa so bili polni mladih, skrbno cepljenih dreves. Kmetje, včasih nezaupljivi do novosti, so spoznali, da umetna gnojila in selekcija živine prinašajo lažji kruh.

Skupna zaobljuba za prvi maj

Pravi utrip teh krajev pa se je čutil zunaj, na terenu, kjer se je rojevala nova infrastruktura. Predlanskim so prebivalci Otaleža udarniško kopali jarke in si napeljali vodovod. Lani je zven krampov in lopat odmeval pod Lazcem, ko so gradili novo cesto. Letošnji prvi maj, praznik dela, pa je prinašal največji izziv doslej. Cilj je bil jasen in drzen: zgraditi cesto iz Lazca v Senožet, naravnost v strmi Pluženjski hrib. Do sedaj je bilo spravilo sena s teh visokih gorskih travnikov prava nočna mora. Ko je nastopila košnja, so morali kmetje  seno vlačiti po nevarnih strminah kar na vejah dreves. Vsak napačen korak na spolzki travi je pomenil tveganje za hude poškodbe ali celo smrt. Gledati očeta ali sina, kako se bori s težo sena na robu prepada, je bil vsakdanji strah hribovskih mater. Z novo cesto bi se vse to spremenilo. Na Senožet bi končno lahko zapeljali vozovi.

Dan, ko je oživela strmina

Tridesetega aprila, na predvečer praznika, se je na gradbišču zbrala nepregledna množica. Možje iz vseh štirih vasic so stali z lopatami, krampi in samokolnicami. Tudi mladina in ženske niso ostali doma; prinašali so vodo, hrano in čistili kamenje. V zraku je bilo čutiti neopisljivo energijo – tisti pristen ponos, ko nihče ne sprašuje, koliko bo plačan, ampak vsak gleda le, koliko metrov poti so tisti dan priborili hribu. Zaslišal se je zvok udarcev ob skalo. Prve samokolnice so zapeljale po sveže utrjenem terenu. Ljudje, ki so še pred desetletjem živeli odrezani od sveta, so z vsakim zamahom krampa rušili preteklost. Gradili so pot za tiste, ki prihajajo za njimi – za novi rod, ki mu ne bo treba nositi gnoja v koših in vlačiti sena po nevarnih vejah.

Ko se je dan prevesil v večer, se je utrujenost umaknila pesmi. Kulturno-prosvetno društvo »France Bevk« je poskrbelo, da je kultura živela tudi visoko nad Idrijco. Pevski zbor je zapel pesem o svobodi in delu, zvoki glasbene šole pa so odmevali med hribi ter oznanjali, da ti kraji niso več odmaknjena divjina, ampak živo, napredno srce nove družbe.

Prebivalci Jazen, Otaleža, Pluženj in Lazca so tisto noč zaspali utrujeni, a mirni. Vedeli so, da bo jutrišnji prvi maj praznik v pravem pomenu besede. Dočakali ga bodo na cesti, z orodjem v rokah in s pogledom, usmerjenim naprej – v lepši, lažji in svetlejši jutri na sončnem bregu Idrijce.

Knjižnica tovarišice Angele

 Zima v Cerkljanskem hribovju je tistega januarja leta 1951 rezala do kosti, a v majhni sobi partizanske vasice Lazec je bilo toplo. Angela Močnik je zadihala v dlani, si popravila volneni šal in s kotičkom očesa ošvrknila vrsto lično zloženih knjig na lesenih policah.

Ljudska knjižnica »Ivana Cankarja« je bila njen svet. Angela ni bila le knjižničarka; bila je varuhinja tistega nemirnega, upornega duha, ki je vas preživela med vojno. Ko so moški še nosili obrabljene partizanske suknjiče, ženske pa v pogovorih obujale spomine na kurirske poti, je Angela vedela, da se boj za svobodo zdaj bije s črko in besedo.

Zaslišalo se je škripanje snega in težki koraki. V prostor je stopil sosed, otresel sneg s čevljev in na pult položil obrabljene platnice Cankarjeve zbirke.»448,« je tiho rekla Angela in se nasmehnila, ko je s tinto delala zabeležko v svojo rdečo beležnico.

»Kaj si rekla, tovarišica?« je vprašal možakar. »Štiri sto oseminštirideset knjig smo prebrali v enem letu, Valentin. Največ leposlovja. Ljudje so lačni zgodb. Ko so zunaj zameti, je knjiga edino okno v svet.

«Valentin je pokimal, Angela pa je ponosno pogladila police. Njen fond je zdaj snel natanko 269 knjig in 138 brošur. Spomnila se je preteklega leta, ko je lastnoročno popisala 88 novih knjig, ki so v vas prišle z vozovi iz doline.

Vsak teden je z ljubeznijo popravljala strgane platnice, lepila liste in skrbela, da je imela mladina vedno pri roki napredno čtivo.

Okrajni odbor jo je za njeno skrbnost že večkrat nagradil, a Angele nagrade niso zanimale. Zanimali so jo ljudje. V tistem so vrata ponovno odprla in v knjižnico je vstopila skupina lokalnih mladincev in žena , z rdečimi lici od mraza, a žarečimi očmi. Vodila jih je Francka, ki je na mizo ponosno položila zmečkane bankovce. »Za nove knjige, tovarišica Angela! Od mladine in naših žena. Skupaj smo zbrali 1500 dinarjev!

«Angeli so se zasolzile oči. Pogledala je tisti kupček denarja, sad neštetih ur prostovoljnega dela in solidarnosti, ki je v teh hribih ostala živa še iz časov ilegale. Njen obraz pa se je kmalu spet zresnil, v očeh pa je zasvetila borbenost. Hvaležna je bila za vsak dinar svojih vaščanov, a vedela je, da to ni dovolj. Stopila je do okna in pogledala v smeri Otaleža. Krajevni ljudski odbor (KLO) Otalež bi moral prepoznati to silo, to željo po znanju, ki utripa v Lazcu.

»Lepo je, da skrbimo drug za drugega,« je odločno rekla mladincem, medtem ko je skrbno pospravljala denar v predal. »A birokrati v Otaležu ne smejo mižati. KLO Otalež nam mora dati redno denarno pomoč. To bo naš naslednji boj. Če bomo dobili njihovo podporo, bo naš razvoj neustavljiv. Dokazali jim bomo, da se v Lazcu bere bolje kot v Otaležu!

«Zvečer, ko so vsi odšli, je Angela še dolgo ostala sama. Pod svetlobo petrolejke je pisala uradni dopis za odbor, prepričana, da bo njena knjižnica, zgrajena na medvojnem duhu in ljubezni do pisane besede, svetila še dolga leta.

Simbol povojne obnove

Zgodovina vasi Lazec se po koncu druge svetovne vojne ni začela pisati s praznovanjem, temveč z delom. Leta 1945 je 170 prebivalcev te majhne primorske vasice nemo utripalo sredi pepela.

Med narodnoosvobodilnim bojem so bili prav vsi aktivni podporniki Osvobodilne fronte (OF) – nekateri z orožjem v roki, drugi z oskrbo borcev s tistim malo živeža, kar so premogli. Nemški okupatorji so za kazen ob koncu vojne vas požgali do tal.

Hiše so bile brez streh, hlevi porušeni, kašče pa popolnoma prazne. Toda tisto, kar je vojna uničila , ni mogla uničiti v ljudeh.

Prelomni trenutek za vas je nastopil po I. kongresu OF. Lokalni odbor OF, poln delavnega zagona, je spoznal, da bo obnova uspela le, če stopijo skupaj. Z izjemnim organizacijskim delom jim je uspelo povezati domala vse prebivalce – v vsej vasi sta ostala le dva posameznika, ki se nista vpisala v OF.

Vaščani so se združili v obnovitveno zadrugo in začeli s prostovoljnim delom. Že v težkem letu 1945 so ob pomanjkanju materiala zasilno obnovili osem stanovanjskih hiš in postavili temelje za obnovo naslednjih 17 požganih domov. Ljudje so pod vodstvom OF pomagali drug drugemu. Če je sosedu manjkalo rok za dvigovanje tramov, je prišla na pomoč cela vas. Največji izziv je predstavljala lakota in uničeno kmetijstvo.

Pred vojno je bila večina prebivalcev Lazca bajtarjev, ki so se borili s stalno brezposelnostjo. Po vojni pa se je gospodarska slika začela spreminjati. Na pobudo okrajnega odbora OF je kmetijski odsek priskočil na pomoč lokalnim živinorejcem. V vas so pripeljali štiri plemenske krave in jih dodelili tistim družinam, ki jih je vojna najbolj prizadela. Ta ukrep je sprožil hiter dvig živinoreje. Čreda se je večala tako hitro, da jim je do predvojnega števila živine manjkalo le še deset glav.

Lokalni kronisti so kasneje zabeležili, da bi ta mejnik presegli že prej, če vasi v letu 1947 ne bi prizadela huda suša.

Hkrati se je reševalo vprašanje preživetja skozi zaposlovanje. Brezposelnost, ki je prej pestila bajtarje, je izginila. Kar 35 prebivalcev vasi je dobilo redno zaposlitev v rastoči industriji, pri državni obnovi ali kot nameščenci v novih državnih ustanovah. To je prineslo v vas reden zaslužek, ki ga prej ljudje niso poznali. V letih 1946 in 1947 se je gradbena mrzlica nadaljevala. Obnovljene so bile preostale stanovanjske hiše in gospodarska poslopja. Konec leta 1947 je v vasi stala le še ena sama stanovanjska hiša, ki je s svojimi poškodbami spominjala na grozote vojne. Lazec je iz ruševin vstal lepši, modernejši in z boljšimi pogoji za gospodarski razvoj.

Poleg fizične obnove pa je OF veliko pozornosti posvečala vzgoji in izobraževanju ljudi v duhu nove družbene ureditve. Pred vojno je bilo šolanje za revne otroke nedosegljivo, saj starši niso imeli sredstev za njihovo vzdrževanje. Z novo oblastjo pa so se odprla vrata vsem. Pet mladincev iz vasi je uspešno prestopilo prag srednjih šol. Dodatno je 20 mladeničev in mladenki obiskovalo različne strokovne in politične tečaje, kar jim je kasneje omogočilo zasedbo odgovornejših službenih mest. Ko so se domov začeli vračati še borci iz vojske, so s svežimi močmi okrepili tako odbor ljudske oblasti kot druge politične organizacije.

Ob koncu štiridesetih let so prebivalci Lazca gledali le še naprej. Vas je dobila svojo knjižnico, polno naprednih in vzgojnih knjig, ki so bile dostopne vsakomur. Skupni napori vaščanov pa so se nato usmerili preko meja njihove vasi – vsi po vrsti so poprijeli za delo na velikem gradbišču zadružnega doma v sosednjem Otaležu, ki je postajal novo kulturno in gospodarsko središče celotnega okraja. Iz požgane in revne vasi je Lazec s trdim delom in solidarnostjo postal simbol povojne obnove in vere v boljši jutri.