LAZEC

sobota, 27. junij 2026

Črni jesenski meseci leta 1926

Črni jesenski meseci: Podrobna kronika apokalipse na Cerkljanskem in v dolini Idrijce leta 1926

Poletje leta 1926 je bilo na Cerkljanskem in v dolini reke Idrijce nenavadno vroče. Dolgi tedni suhega vremena so zemljo izsušili do te mere, da so se v hribih odpirale globoke razpoke. Ljudje so v senci svojih kozolcev opazovali dozorevanje poznih poljščin in se veselili mirne jeseni.

Nihče v tistih dneh ni mogel slutiti, da bo prav ta izsušena prst postala uničujoče orožje narave. Jesen se je namreč prelevila v eno največjih naravnih katastrof v zgodovini slovenskega prostora. Narava je tistega leta udarila v dveh zaporednih, uničujočih valovih – najprej s katastrofalnimi poplavami ob koncu septembra, nato pa še s strahovitim orkanom konec oktobra. To je podrobna in obširna zgodba o nemoči človeka ter o neizmernem pogumu prebivalcev, ki so se borili za golo preživetje.

ZGRNITEV OBLAKOV IN PODIVJANE VODE (Konec septembra 1926)

Lažni mir pred nevihto: Usodni 26. september

Vse se je začelo v nedeljo, 26. septembra 1926. Nedeljsko dopoldne je bilo še soparno in vroče, ljudje so se vračali od maše. Okoli poldneva pa se je nebo nad cerkljanskimi vrhovi nenadoma pooblačilo v grozeče temno modre, skoraj črne tone. Kmalu zatem je začel padati gost dež, ki se je v nekaj minutah spremenil v neprekinjen silovit naliv.

Zvečer je dež za kratek čas pojenjal. Ljudje, vajeni jesenskih ploh, so si oddahnili in odšli spat v prepričanju, da je najhujše mimo. Vendar je bila to le tišina pred nevihto. V drugi polovici noči na ponedeljek se je nad celotnim porečjem Idrijce utrgal oblak. Nebo se je dobesedno odprlo. Od tistega trenutka pa vse do srede je lilo neprenehoma, v gostih, težkih curkih, ki so popolnoma zastrli pogled na okolico. Bližnjih otaležkih bregov in Masore sploh ni bilo več mogoče videti.

Ko hribi bruhajo vodo in blato

Izsušena in trda zemlja na strmih pobočjih Cerkljanskega hribovja ni bila sposobna absorbirati tako ogromne količine padavin. Voda je začela zastajati v sušnih razpokah, prodirati globoko pod površje in ustvarjati neizmeren pritisk. Visoko v hribih so se začele kazati prve tektonske razpoke.

Iz teh razpok je kmalu začela dreti voda z močjo, ki je spominjala na rečne tokove. Pričevalci so opisovali, da so hribi vodo naravnost bruhali. Vsaka najmanjša grapa, ki je bila še dan prej suha, se je spremenila v podivjan, rjoveč hudournik. Ti majhni studenci so s seboj z neverjetno silo odnašali rodovitno prst, valili več tonske skale, ruvali stoletna drevesa in si utirali popolnoma nove struge. Premočena zemlja je izgubila stik s podlago in se v obliki stotih plazov začela zlivati v dolino. Plazovi so hišam in gospodarskim poslopjem odnašali temelje, ceste pa so v trenutku izginile pod metri blata in kamenja.

DNEVNA KRONOLOGIJA PRVEGA VALA (September 1926)

Nedelja, 26. 9.: Nenadno pooblačenje ob poldnevu, močan naliv, nočno zatišje.
Ponedeljek, 27. 9.: Utrganje oblaka ponoči, silovito deževje, ob 14. uri alarm v Cerknem.
Torek, 28. 9.: Vrhunec poplavnega vala, rušenje mostov, poplavni kaos na Želinu.
Sreda, 29. 9.: Postopno umirjanje dežja, odpiranje prvih zasilnih poti.

DRAMATIČNO DOGAJANJE NA TERENU

Želin: Poplavno jezero in uničeni mostovi

V ponedeljek, 27. septembra ob dveh popoldne, je v Cerkno prispela prva alarmantna vest: Idrijca nezadržno raste, divja voda ogroža dolino! Člani Prostovoljnega gasilnega društva Cerkno so takoj sprožili preplah. Zbrali so vso razpoložljivo opremo in se v nemogočih razmerah prebili do Želina.

Prizor na Želinu je bil grozljiv. Reka Idrijca je narasla za 3 do 4 metre nad svojo normalno gladino. Njen tok je bil tako masiven in silovit, da je na sotočju dobesedno zajezila reko Cerknico. Ker Cerknica ni mogla odtekati v Idrijco, je začela stopati iz bregov in poplavljati. Travniki, ki so bili od struge oddaljeni 20 do 50 metrov, so se spremenili v ogromno, motno in deroče jezero.

Največjo nevarnost so predstavljali plavajoči predmeti. Voda je iz višjih predelov odnesla na tisoče kubikov lesa. V reki je bilo vedno več izruvanih dreves in do 10 metrov dolgih hlodov, ki so z vso silo butali ob mostove. Ker jih ozki rečni prehodi niso mogli požirati, se je les začel zatikati pod mostovi in ustvarjati neprepustne pregrade:

Most v Jageršče: Sila ujetega lesa in pritiska vode ga je preprosto pretrgala in odnesla nizvodno.
Most pred žago Urbana Eržena: Ogromni hlodi in deske so se zagozdili pod mostom. Voda je v nekaj minutah narasla čez krov, prestopila bregove in nato most popolnoma razbila na kose.

Množice prestrašenih ljudi so se zbrale na varnih vzpetinah nad Želinom in nemočno opazovale, kaj vse je ponorela Idrijca odnašala s seboj v globino.

Straža in Mlake: Reševanje pod plazovi

V zaselku Mlake oziroma na Straži se je sprožil masiven plaz zemlje in kamenja. Blatna masa je zdrvela naravnost na gospodarsko poslopje Edvarda Obida. Plaz je popolnoma zasul in deloma odnesel velik hlev, v katerem je bilo zaprtih 12 glav živine in štirje prašiči. Domačini in gasilci so v blatu do kolen, medtem ko je zemlja nad njimi še vedno drsela, izvajali herojsko reševanje. Uspelo jim je rešiti skoraj vso živino in prašiče, razen enega mogočnega vola, ki ga je plaz neusmiljeno potegnil s seboj v deročo reko.

Še večja tragedija se je odvijala pri žagi Urbana Eržena. Hudourniški nanos grušča, kamenja in skal je žago zasul skoraj do same strehe. V trenutku vdora materiala se je v prostorih poslopja nahajal majhen otrok. Nanos ga je ujel in zasul. Narava je povzročila neizmerno materialno škodo: odplavilo je ogromne količine lesa, ki je bil deloma last žagarja, deloma pa gospoda Makuca iz Volčje Drage.

Voda pa ni prizanašala niti družabnemu življenju. Vdrla je v klet lokalnega gostilničarja Jožefa Vončine, kjer je poplavila sode in se pomešala z njegovimi zalogami vina, kar je povzročilo pravo opustošenje v njegovi zalogi.

Herojska reševanja v Pirhovi luknji

Cestna povezava med Želinom in Idrijo je bila skoraj v celoti izbrisana – plazovi so jo zasuli, voda pa odnesla. Na kritični točki, v tako imenovani "Pirhovi luknji", je podivjana reka popolnoma razbila most in s seboj odtrgala kar 50 metrov cestišča, s čimer je nastal globok, nevaren prepad.

Na drugi strani tega prepada je ostalo ujetih nekaj ljudi, ki jim je grozilo, da jih bo odnesel plaz ali narasla voda. Gasilci so pokazali izjemno iznajdljivost in pogum. Preko 30 metrov širokega prepada so uspeli napeti močne vrvi ter z njihovo pomočjo, viseč nad deročo globino, rešiti ujete meščane pred gotovo smrtjo.

PREGLED UNIČENJA INFRASTRUKTURE

Cesta Želin–Idrija: Skoraj povsem uničena, odtrganih 50 m ceste v Pirhovi luknji.
Cesta Želin–Maruškovec: Pretrgana in neprevozna na več kot 15 mestih.
Povezave z vasmi: Lazec, Otalež, Jazne in Cerkljanski vrh so ostali brez vseh poti in stez.
Komunikacije: Vse telefonske in telegrafske zveze so bile popolnoma pretrgane.

DRUGI UDAREC – OKTOBRSKI ORKAN (29.–30. oktober 1926)

Ljudje si še niso opomogli od septembrskega šoka, blato se še ni posušilo in prve zasilne brvi so bile komaj postavljene, ko je narava udarila z drugim, morda še bolj grozljivim valom. V petek, 29. oktobra 1926, pozno zvečer, se je nad pokrajino zgrnila apokalipsa.

Noč, ko se je majala zemlja

Nenadoma je začelo divje grmeti in se bliskati z intenzivnostjo, ki je prebivalci niso doživeli še nikoli. Pričevalci so zapisali, da je izgledalo, kot da se je pričel sodni dan. Grmenje je bilo skoraj neprekinjeno, bliski pa so nočno nebo spreminjali v grozljivo svetlobo. Prestrašeni ljudje so ob neprestanem hrupu vstajali iz postelj.

Kmalu se je nad hribe spustil vihar orkanske moči. Veter je bil tako silovit, da so se masivne zidane hiše majale, mavec in omet sta se krušila s sten, okenske šipe pa so neprenehoma žvenketale in se lomile pod pritiskom. Ljudje so preplašeni begali sem in tja, saj se nihče ni počutil varnega pod lastno streho.

OKTOBRSKI ORKAN - SEZNAM NAJVEČJIH ŠKOD

Šola v Otaležu: Odkrita azbestna streha, odneslo tramove (ostala so le gola rebra).
Mežnarija (Otalež): Uničena nova streha s cementnimi ploščami.
Kozolci v Plužnjah in Jaznah: Popolnoma podrta struktura do tal.
Gozdovi: Izruvana cela območja dreves, polomljena stoletna debla.

Uničenje šole, mežnarije in kozolcev

Veter je s streh trgal opeko, vrata in deske ter jih z nepredstavljivo hitrostjo nosil po celi vasi, tako da so kot izstrelki ogrožali vsakogar na prostem.

Šolska zgradba v Otaležu je doživela žalostno usodo. Orkan je z nje dobesedno odtrgal celotno streho iz azbesta, skupaj z masivnimi strešnimi tramovi. Poslopje je molelo kvišku le še svoja "gola rebra".

Lokalnemu mežnarju v Otaležu je veter v celoti odkril novo streho, ki je bila komaj pokrita s cementnimi ploščami, hkrati pa mu je razbil vsa okna in vrata.

Kozolci, ki so pomenili preživetje kmetov, so padali eden za drugim. Vihar je do tal podrl kozolce Valentinu Zajcu v Plužnjah, Martinu Razpetu v Otaležu ter številnim drugim gospodarjem v Jaznah in v Lazcu. Kar je bilo še huje: orkan je s seboj odnesel v kozolcih spravljene poljske pridelke – ajdo, seno in otavo. Veter jih je raznosil po okoliških hribih, da o njih ni ostalo niti sledu.

Gozdovi so bili popolnoma uničeni. Drevesa je vlekel ven s koreninami, cele gozdne sestoje pa je poteptal in polomil, kot bi šlo za tanke vejice.

GLAS KMETA TRPINA – BEDA, LAKOTA IN UPOR

O globoki stiski, družbeni izolaciji in psihičnem zlomu ljudi najbolj neposredno priča pretresljivo pisno pričevanje lokalnega kmeta iz Otaleža, ki je bilo kasneje objavljeno v časopisu Goriška straža:

"Ker noče nobena bolj spretna roka prijeti za pero, zato naj opiše moja okorna roka, kmeta trpina, nekoliko škodo... Kjer so bili prej lepi travniki, rodovitno polje, tam si je izkopal hudournik svojo strugo. Njive so polne gramoza in kamenja; dračje in sadno drevje leži vse križem na polju, vse je razmetano in pomešano, kakor da bi na teh tleh divjala pred kratkim najhujša vojna vihra z granatami. Škoda je milijonska!"

Življenje v popolni izolaciji

Po oktobrskem viharju je nastopila popolna, grozljiva tišina izolacije. Vse vasi – Otalež, Lazec, Jazne in Cerkljanski vrh – so bile popolnoma odrezane od sveta. Vse dovozne poti so bile razrite, porušene ali zasute, tako da v te kraje ni mogel priti noben voz s hrano ali pomočjo.

Zaselki na območju Masore so bili popolnoma ločeni od matičnih vasi zaradi uničenih brvi na Idrijci. Deroča reka je odnesla vse stabilne prehode. Zasilne brvi, ki so jih domačini v obupu postavili iz nekaj hlodov, so bile smrtno nevarne. Več ljudi je pri poskusu prečkanja strmoglavilo v podivjano vodo, kar je sprožilo nove družinske tragedije.

Lakota in pritisk oblasti

Zima in sneg sta bila pred vrati, letina pa je bila zaradi dvojne ujme popolnoma uničena. Ljudje so se morali prehranjevati z najnujnejšim – jedli so le še peso, repo ob oblicah in krompir, kolikor ga je sploh še ostalo v napol zasutih kleteh.

Položaj je bil še toliko težji zaradi političnega konteksta. Primorska in Cerkljanska sta bili takrat pod fašistično italijansko oblastjo. Kljub temu da ljudje niso imeli nobenih dohodkov in so ostali brez strehe nad glavo, so italijanski davkarji neusmiljeno zahtevali plačilo visokih davkov. Draginja je nenehno rasla, pomoči od države ni bilo od nikoder.

V tem obupu se je med ljudmi prebudil gnev proti lokalnim oblastem. Kmetje so javno pozivali občinsko vodstvo: "Županstvo, zgani se in preskrbi vsaj za varnost svojih ljudi!"

Zgodba o poplavah in viharju leta 1926 tako ni le zgodba o naravni ujmi, temveč pričevanje o skrajni človeški vzdržljivosti, solidarnosti v najtemnejših trenutkih in trmasti volji do življenja na skrajno negostoljubnem terenu.

Ko je Dunaj štel hribe

Ko je Dunaj štel hribe: Silvester 1890 v Otaležu

1. Srebrno jutro nad grapo

Bilo je mrzlo, megleno jutro, 31. decembra 1890. V hribovskih vaseh visoko nad divjo, globoko vrezano grapo reke Idrijce je vladal nenavaden, slovesen nemir. Zimska tišina, ki je običajno hromila te strme bregove, je bila tistega dne prekinjena z zvoki korakov. Medtem ko so gospodinje v krušnih pečeh že kurile dragocena drva, da bi pripravile praznično večerjo ob koncu leta, so se po strmih, globoko zasneženih kolovozih davčne občine Otalež začeli pomikati možje v uradniških gvantih.

Bili so to cesarsko-kraljevi popisovalci. Iz udobnih pisarn sta jih na te odročne vrhove poslala C. kr. osrednja statistična komisija z Dunaja in goriški okrožni urad. S seboj so nosili težke usnjene torbe, polne uradnih popisnih pol, zapletenih navodil, črnilnikov in gosjih peres. Avstrijsko cesarstvo pod žezlom Franca Jožefa I. je tisti dan izvajalo splošni popis prebivalstva. Šlo je za administrativni podvig, ki naj bi ujel natanko tisti magični trenutek, ko se stara letnica prevesi v novo. Vsaka duša, vsaka koča in vsaka krava v monarhiji je morala dobiti svojo številko.

2. Utrip v središču: Otalež

Popisovalec, ki mu je bil dodeljen največji zalogaj, je svoje delo začel v samem srcu skupnosti – v Otaležu. Vas je ležala na visoki, sončni planoti, a suhi decembrski sneg je kljub temu močno škripal pod težkimi usnjenimi škornji. Tukaj je bilo središče lokalnega sveta, z mogočno cerkvijo in hišami, ki so kljubovale gorskim vetrovom.

Ko je uradnik hodil od hiše do hiše, od premožnih kmetij do skromnejših bajt, je s peresom skrbno zabeležil številko 70 hiš. Iz dimnikov se je vil gost, dišeč bel dim, za zamrznjenimi okni pa so se stiskali radovedni otroški obrazi. Mož je skrbno štel in računal: v tej fari je utripalo življenje kar 410 prebivalcev.

Zanimivo je bilo, da so ženske v tej osrednji vasi močno vodile – naštel je 190 moških in kar 220 žensk. Moški so bili v teh krajih trdi delavci; mnogi med njimi so v tistem trenutku verjetno že kopali rudo globoko v idrijskem rudniku živega srebra ali pa sekali les v oddaljenih, nevarnih gozdovih. Ženske so bile tiste, ki so trdno držale v rokah vse štiri vogale hiš, skrbele za živino in vzgajale otroke.

3. Zrcalni vasi z različno usodo: Lazec in Plužne

Pot je popisovalca vodila naprej skozi visoke snežne zamete proti sosednjima vasema, Lazcu in Plužnam. Ko je kasneje primerjal zapiske, je opazil, da je bila statistična simetrija med njima osupljiva: v obeh krajih je naštel natanko 35 hiš. Vendar pa se je življenje za temi lesenimi in kamnitimi zidovi močno razlikovalo.

Lazec: V tej vasi je vladalo pravo žensko kraljestvo. Med 210 prebivalci je bilo kar 115 žensk in le 95 moških. Ko je uradnik prestopil pragove laških hiš, so ga pričakale predice, tkalke in matere, ki so v prazničnem mraku pripravljale tradicionalne potice. Moška odsotnost je bila opazna; zimska sezona je fante odpeljala s trebuhom za kruhom.
Plužnje: Povsem drugačna, hrupna slika pa ga je čakala v Plužnah. Tam je med 185 prebivalci moška roka močno prevladovala – naštel je 99 moških nasproti 86 ženskam. Iz Pluženjskih hiš je bilo slišati glasne moške glasove in krepak smeh. Fantje in možje so ob ognjiščih kovali načrte za lesno trgovino, popravljali orodje in načrtovali zahtevno pomladansko delo na strmih, drsečih tleh.

4. Življenje v tesnih skupnostih: Straža in Masore

Ko se je uradnik spuščal v globoke, temne grape in se ponovno polžje vzpenjal na ostre grebene, je prispel do Straže in Masore. To sta bili skupnosti, kjer so ljudje zaradi pomanjkanja rodovitne zemlje živeli izjemno tesno drug ob drugem.

Straža je s svojimi 28 hišami gostila kar 197 duš. V teh prostorih je bilo tesno, a toplo. Razmerje med spoloma je bilo skoraj kirurško izenačeno – 96 moških in 101 ženska. V zraku je bilo čutiti ponos in trdoživost hribovcev, ki so znali preživeti z malo.

Nič manj živahno in tesno ni bilo v Masorah. Tam je v le 26 hišah stisnjeno prebivalo kar 189 ljudi. Popisovalec je moral v masorskih izbah, polnih otroškega vrveža, kašlja in dima, pisati izjemno hitro. Družine so bile številčne, zibelke pa polne. Tudi tu sta bila spola v skoraj popolnem naravnem ravnovesju: 96 moških in 93 žensk.

5. Samota gorskih zaselkov: Jazne in mali vrhovi

Zadnji del poti je bil za dunajske odposlance najtežji. Kratko zimsko sonce je že tonilo za obzorje, ko so se uradniki, premraženi do kosti, prebijali do najbolj odročnih zaselkov, kjer so poti obstajale le še v obliki gazi v snegu.

V Dolenjih Jaznah so v 15 hišah našteli 98 prebivalcev (47 moških in 51 žensk). Ko pa so se povzpeli še višje, v Gorenje Jazne, se je svet drastično zožil. Tam je v globokem snegu tičalo le še 5 hiš. V njih pa je vladala popolna naravna harmonija: 19 moških in natanko 19 žensk – skupaj 38 ljudi, ki so bili pozimi popolnoma odrezani od sveta v dolini.

Nato so prišli na vrsto najmanjši, skoraj pozabljeni kotički občine, kjer so se popotniki morali zanašati izključno na krščansko gostoljubje domačinov.

Na Verščevi (4 hiše, 25 prebivalcev – 11 moških in 14 žensk) [1] in na Zakrogu (4 hiše, 23 prebivalcev – 10 moških in 13 žensk) [1] so popisovalce brez besed sprejeli k toplemu ognjišču. Ponudili so jim ogret prostor ob peči in požirek močnega domačega žganja. Le tako so si uradniki lahko ogreli ozeble, toge prste, s katerimi so komaj še držali gosja peresa.

Čisto na koncu, ko je bila noč že popolnoma črna in so na nebu nad Idrijco zagorele ostre zimske zvezde, je popisovalec dosegel najvišjo točko svojega okoliša. Na Vrhu (Verh) sta v trdem zimskem mrazu samotno stali le še 2 hiši. V njiju je bivalo 14 pogumnih ljudi. Moška moč je bila na tej višini ključna za golo preživetje v divjini – našteli so 9 moških in le 5 žensk, ki so skrbeli za ti dve zadnji postojanki pod gorskim nebom.

6. Zapisano v večnost

Ko je tisto praznično noč popisovalec končno zaprl svojo veliko, s kožo vezano knjigo, je pod črto seštel tisoče drobnih življenjskih zgodb, rojstev, tihega trpljenja, trdega dela in gorske trme.

Za visoke uradnike na Dunaju so bili ti ljudje z robov imperija le suhoparne številke, ki so nekaj let kasneje, leta 1894, izšle v uradnem statističnem zborniku Orts-repertorium. Za zgodovino teh krajev pa je bil ta silvestrovo večer leta 1890 trenutek, ko so se prebivalci teh hribov – od mogočnega Otaleža do najbolj osamljenega Vrha – z enim samim potegom peresa za vedno vpisali v spomin svojega naroda.