LAZEC

sobota, 25. julij 2026

Pozabljeni dokument iz leta 1924: Kako sta se Lazec in Straža z zvijačo borila za slovenskega učitelja

V času, ko je fašistični škorenj z Gentilovo reformo začel neusmiljeno brisati slovensko besedo na Primorskem, sta gorski vasici nad Cerknim ubrali drzno, taktično in diplomatsko pot za ohranitev pouka. Izvirno arhivsko pismo razkriva izjemno zgodbo o narodni zavesti, solidarnosti in iznajdljivosti domačega učitelja Bogomira Bratine.

Temni oblaki nad Cerkljanskim: Zgodovinski kontekst

Leta 1924 je bilo na Tolminskem in Cerkljanskem čutiti globoko tesnobo in negotovost. Po podpisu rapalske pogodbe (1920) je to ozemlje pripadlo Kraljevini Italiji, z vzponom fašizma pa se je začel sistematičen pritisk na zavedno slovensko prebivalstvo. Oktobra 1923 je stopila v veljavo zloglasna Gentilova šolska reforma. Njen cilj je bil jasen in neizprosen: popolna italijanizacija šolstva v dveh letih.

Slovenski jezik je postal v šolskih klopeh prepovedan, učbenike so javno sežigali, zavedne domače učitelje pa premeščali globoko v italijansko notranjost. Podeželske šole so ostajale prazne. Italijanski fašistični kadri v odročne, težko dostopne gorske vasi niso hoteli prihajati, domačinom pa je grozila popolna kulturna tema. V teh prelomnih dneh sta se vasici Lazec in Straža povezali v skupnem, tihem boju za preživetje svoje šole in prihodnost svojih otrok.

Genialna zvijača učitelja Bratine

Da bi rešili šolo pred zaprtjem ali prihodom fašističnega preizkuševalca, so se domačini odločili poslati uradno prošnjo Okrajnemu šolskemu svetu v Tolminu. Ker pa preprosti kmetje niso bili vešči zapletenega uradniškega jezika in italijanskih birokratskih pasti, je pero v roke v tajnosti vzel kar tedanji domači učitelj Bogomir Bratina.

Učitelj Bratina je ubral genialno taktično potezo. Celotno pismo je napisal v tretji osebi, kot da gre za avtentične besede samih vaščanov. V besedilu je tako premeteno hvalil samega sebe. Zapisal je, da je sedanji učitelj »izkušen mož, vajen trpljenja« in da je edini, ki lahko tukajšnjo skupnost »moralno povzdigne«. S tem, ko je domačinom položil v usta besede o svoji lastni nenadomestljivosti in požrtvovalnosti, se je spretno zaščitil pred fašističnim preganjanjem. Oblastem je odvzel argument, da gre za politični upor, in zadevo prikazal kot golo eksistenčno stisko kmetov.

Osnutek tega pisma ter natančna navodila, kako zbrati podpise na terenu in kam dokument poslati, je Bratina izročil predsedniku krajevnega šolskega sveta Jerneju Filipiču in podpredsedniku Jožefu Simoniču, ki sta prevzela operativno tveganje.

Predlog za »šolski teden«: Štiri dni v Lazcu, dva v Straži

Pismo, ki je prežeto s takratnim obveznim spoštljivim in navidezno ponižnim uradnim tonom, prinaša tudi izjemno praktično logistično rešitev za premostitev šolske krize. Ker je bilo v sosednjem zaselku Straža manj otrok kot v Lazcu, so oblasti postavili pred izvršeno dejstvo s predlogom za kombiniran pouk.

Vaščani so predlagali, naj učitelj štiri dni poučuje v Lazcu, dva dni pa v Straži. S to prilagoditvijo so preprečili, da bi italijanske oblasti zaradi majhnega števila učencev v enem od krajev šolo enostavno ukinile ali otroke prepustile asimilaciji.

Arhivski dokument: Prepis pisma iz leta 1924

Za lažje razumevanje takratnega duha časa objavljamo prepis dokumenta. Besedilo je prilagojeno današnjemu pravopisu zaradi lažjega branja, vendar so v celoti ohranjeni pristni arhaični izrazi in specifična skladenjska struktura:

Visokocenjenemu Okrajnemu šolskemu svetu v Tolminu!
Podpisani udje [člani] krajevnega šolskega sveta in občani smo hvaležni visokocenjenemu okrajnemu šolskemu svetu, da nam je poskrbel, da se šola ne zapre, kakor se je moralo marsikje zgoditi zastran [zaradi] pomanjkanja učiteljev. Upamo, da tako ostane tudi z novim šolskim letom.
Radi priznavamo, da je naša šola težavna, vendar prosimo, da ostane zveza Straže z Lazcem, ker smo vsi s tem popolnoma zadovoljni in ne vidimo boljšega izhoda. Tukaj je treba izkušenega moža, vajenega trpljenja in postopanja [ravnanja] z našim ljudstvom. Sedanji učitelj je zasnoval smer in le tako bi se dala naša občina moralno povzdigne.
Seveda bi prosili, da bi bilo mogoče tako napraviti, da bi se vzelo za Lazec 4 dni, za Stražo pa 2 dni, ker je tam manj otrok. Zanašamo se, da bo slavni okrajni šolski svet uslišal naše ponižne prošnje.

Spomenik tihemu odporu primorskega človeka

Pismo iz leta 1924 je šolski primer tako imenovane »taktike šibkih« v primežu totalitarnega režima. Uporaba skrajno spoštljivih izrazov, kot sta »slavni svet« in »ponižne prošnje«, je bila nujno zlo in del premišljene mimikrije. Če bi domačini nastopili ponosno, zahtevno ali politično opredeljeno, bi fašistične oblasti prošnjo nemudoma zavrnile, šolo zaprle, akterje pa zaprle ali konfinirale.

Ta dragoceni dokument, ki je več kot stoletje ostal skrit v arhivskih mapah, je trajen spomenik trdoživosti in subverzivnosti primorskega človeka. Dokazuje, da se boj proti potujčevanju in fašizmu ni bil le z orožjem v roki, temveč z vsakdanjimi, drobnimi, a izjemno tveganimi birokratskimi bitkami za vsako posamezno uro pouka v maternem jeziku. Lazec in Straža sta s tem dokumentom zapisala svetlo poglavje v zgodovino obrambe slovenskega šolstva na Primorskem.

Zgodovinski pregledni okvir

Kategorija podatkov	Zgodovinska dejstva in akterji
Kraj nastanka	Lazec in Straža (danes občina Cerkno)
Leto nastanka	1924 (obdobje med obema vojnama pod italijansko zasedbo)
Ključne osebnosti	Bogomir Bratina (domači učitelj, pobudnik in pisec dokumenta) Jernej Filipič (predsednik krajevnega šolskega sveta) Jožef Simonič (podpredsednik krajevnega šolskega sveta)
Zgodovinsko ozadje	Gentilova šolska reforma (1923): Zakonski akt fašistične vlade, ki je v dveh letih popolnoma prepovedal slovenščino v javnih šolah na Primorskem in uzakonil strogo italijanizacijo.
Arhivski pomen	Dokument prikazuje praktično izvedbo tihega odpora prek uradnih dopisov in unikatno prilagoditev šolskega urnika (4+2 dni) za ohranitev kadra.

četrtek, 23. julij 2026

Nočni obisk v župnišču: Kako se je župnik Pilat znašel pred hudičem

Sence nad dekanijo

V letih po koncu druge svetovne vojne je nad slovenskim podeželjem visela težka, svinčena tišina. Nova oblast, ki je bila Cerkvi izrazito nenaklonjena, je z vsemi razpoložljivimi sredstvi utrjevala svoj režim. Duhovniki so bili pod stalnim drobnogledom; vsaka njihova beseda s prižnice, vsako srečanje in celo vsakdanji nakupi so bili predmet natančnega nadzora. Tajna policija je neutrudno »pasla« gospode namestnike, prežala na njihove korake in iskala kakršne koli prestopke – pa četudi povsem navidezna kršenja ustavnega načela o ločenosti Cerkve od države.

V tem napetem ozračju je v hribovitem Otaležu na Cerkljanskem služboval župnik Anton Pilat. Bil je skromen, delaven mož, ki si je želel le mirno opravljati svoje poslanstvo. A kmalu je na lastni koži spoznal resnico pregovora, da oblast ne prizanaša nikomur.

Njegov edini večji luksuz – oziroma nujno delovno sredstvo za obiskovanje vernikov v razvejanih hribovskih vaseh – je bil motor. Ker pa so bili povojni časi polni pomanjkanja, rezervnih delov ali novega motornega kolesa v domačih trgovinah skoraj ni bilo mogoče dobiti. Župnik Pilat si je zato s posredovanjem sorodnikov v Trstu poskušal priskrbeti primerno vozilo. Za nakup v tujini pa je nujno potreboval tujo valuto – ameriške dolarje.

Pomoč stanovskih kolegov in »Amerikanca«

Iskanje deviz na črnem trgu je bilo v tistem času izjemno nevarno počutje, označeno kot težak gospodarski kriminal proti državi. Župnik Pilat se je za pomoč obrnil na svojega sobrata, duhovnika Franca R. iz Spodnje Idrije. Ta je imel v svoji župniji prave informacije in je izvedel, da bi tujo valuto utegnil imeti upokojeni mizar Janez K. Slednji se je pred leti kot rojak »Amerikanec« vrnil iz ZDA in je zdaj mirno preživljal upokojenske dni v Spodnji Idriji v župnišču. Mož je bil znan po tem, da je rad priskočil na pomoč s posojili ali menjavo denarja, še posebej, ko je šlo za stiske okoliške duhovščine.

Janez K. je uslišal prošnjo in Francu R. za potrebe otaleškega župnika izročil dvakrat po sto dolarjev. Duhovnik Anton Pilat je dolarje plačal po neuradnem, prijateljskem tečaju 300 dinarjev za dolar, medtem ko je uradna banka takrat ameriški dolar menjala po 600 dinarjev. V znak hvaležnosti in spoštovanja do dobrotnika, ki mu je tvegani nakup omogočil, mu je župnik pozneje v Spodnjo Idrijo poslal še nekaj steklenic izbranega vina in domačo svinjsko kračo.

Nedolžna solidarnost in menjava denarja za nakup motorja pa nista ostali neopaženi. »Narodni zaščitniki« oziroma takratni miličniki so s pomočjo ovaduhov kmalu prišli skupinici na sled. Tajna policija (UDBA) je sprožila obsežno preiskavo in začela zapovrstjo zasliševati vpletene.

Neznanec na motorju

Sredi nekega poznega jesenskega popoldneva je tišino otaleškega župnišča zmotil hrup motorja. Na dvorišče se je pripeljal neznan moški v civilnih oblačilih. Iz njegove drže in hladnega pogleda je vela avtoriteta, ki je v tistih časih takoj predramila previdnost. Bil je to udbovski agent, poslan z nalogo, da izigra farskega župnika. Pilat je bil namreč med zadnjimi na vrsti za zaslišanje v tej devizni aferi.

Ko je vstopil v hišo, se mož sploh ni predstavil s pravim imenom ali namenom. Nastopil je zgolj kot popotnik, kot »tovariš«, ki išče zavetje in pogovor. Gospod Pilat, zvest krščanskemu gostoljubju, neznanca ni odslovil. Nasprotno – pred gosta je postavil vse najboljše, kar je tisti čas premogla njegova skromna shramba. Na mizo je prinesel domačo klobaso, natočil vrček vina, kasneje pa skuhal še dišečo črno kavo in ponudil kapljico domačega žganja.

Ure so tekle in noč je zajela pokrajino. Moža sta sedela ob medli luči, udbovec pa je pogovor zvito usmerjal na vsakdanje teme. Pretvarjal se je, poslušal in opazoval, kdaj bo župnik opustil svojo previdnost. Pilat ga je gostil v dobri veri, čeprav je ozračje postajalo vedno bolj težko. Šele ko se je ura že nevarno bližala polnoči in je zunaj zavladala trda tema, je »tovariš« odvrgel masko.

Past se zapre

Agent je nenadoma spremenil ton. Prijaznost je zamenjal hladen, preiskovalen glas. Zahteval je jasne odgovore o dolarjih, posojilih in nezakonitem trgovanju z devizami. Toda Anton Pilat se ni pustil zlahka zmesti; zavedal se je nevarnosti za vse vpletene, zato je ostal zbran in je zasliševalcu vse obtožbe dosledno in mirno zanikal.

Ko je agent videl, da z zvijačo in lepimi besedami ne bo dosegel priznanja, je izgubil potrpljenje. Razhudil se je, udaril po mizi in izpod plašča potegnil list papirja. Župniku je pod nos pomolil podpisano izjavo njegovega sobrata Franca R., iz katerega so udbovci pred tem z grožnjami in brutalnimi pritiski že izsilili popolno priznanje celotne verige menjave denarja.

Agent je zmagoslavno povišal glas in župnika grobo ozmerjal: »In vi, ki ste cerkvena oseba! Vi, ki ljudem oznanjate deset zapovedi in pridigate o resnici, pa tako brez sramu lažete v obraz! Zakaj to delate?!«

Kristusov odgovor

V izbi je nastala huda, napeta tišina. Agent je pričakoval, da se bo zlomljeni duhovnik pod težo moralnega očitka sesedel ali pa začel prositi za milost. Gospod Pilat pa je ostal miren. Za trenutek je globoko pomislil, pogledal v oči svojemu zasliševalcu, nato pa z mirnim, a odločnim glasom izrekel besede, ki so se vtisnile v spomin:

»Ali morda ne veste, da je tudi hudič v puščavi Kristusa hudo skušal? In Jezus Kristus mu ni odgovarjal z odprtimi kartami, ampak mu je odgovoril natanko tako, kakor se je v tistem trenutku najbolje znašel.«

S tem svetopisemskim odgovorom je župnik agentu jasno dal vedeti, katero vlogo v tej nočni igri igra tajna policija. Premeteno prikrivanje resnice pred obrazom tistih, ki izvajajo nasilje, v tistem trenutku ni bil greh, temveč nuja za zaščito bližnjega.

Epilog in medijski odmev

Ponosni udbovski agent takšnega odgovora seveda ni mogel požreti. Pilatova iznajdljivost ga ni rešila pred sodnimi mlini tedanjega režima. Celoten primer je bil predan sodišču in je doživel tudi javno politični proces. O dogodku je obširno poročal takratni osrednji časopis Ljudska pravica, ki je 29. oktobra 1958 v številki 251 objavil novico z nazornim naslovom: »OBSOJENI ZARADI NEDOVOLJENEGA PROMETA S TUJO VALUTO«.

Režimski tisk je primer izkoristil za javno sramotenje duhovščine, češ da se gospoda ukvarja s črnim trgom, medtem ko navadni državljani spoštujejo zakone. Sledila je sodba, s katero je bil skromni otaleški župnik na prvi stopnji obsojen na mesec ali dva zaporne kazni. Vendar se zgodba s tem ni končala; po vložitvi pritožbe je bila kazen kasneje spremenjena v pogojno.

Anton Pilat je ostal med svojimi ljudmi. Njegova duhovita in pogumna primerjava udbovskega zasliševalca s hudičem pa je med duhovščino na Cerkljanskem in Idrijskem postala tiha legenda o tem, kako sta kmečka pamet in globoka vera premagali strah pred vsemogočno tajno policijo.

Župnik Pilat in utrip medvojnega življenja v Otaležu

Partizansko gibanje je med drugo svetovno vojno močno razgibalo življenje v otaleških vaseh. Še pred razpadom in kapitulacijo fašistične Italije je podstrešje zvonika cerkve sv. Katarine postalo skrivno skladišče upornikov. To je pomenilo izjemno nevarnost za domačega župnika Antona Pilata. Kljub tveganju je gospod Pilat na različne načine odkrito izkazoval simpatije do partizanov, saj jih je prepoznaval kot legitimno slovensko narodno vojsko.

Ko je Cerkljansko postalo osvobojeno ozemlje, so domačini v Otaležu in sosednjih vaseh zaživeli v posebnih družbenih razmerah. Vsakdan je potekal v nenehni nevarnosti pred vdori nemške vojske in njenih zaveznikov iz bližnje Idrije. Ljudje so trepetali pred okupatorskimi ofenzivami, ki so jim Italijani pravili rastrellamento, med domačini pa se je zanje že uveljavil izraz hajka. Kljub vojni psihozi sta v kraju vzporedno tekla dva svetova: nemoteno je delovala slovenska partizanska šola, hkrati pa je pod Pilatovim vodstvom redno in neovirano potekalo cerkveno življenje.

Prehajanje meje in narodna zavest

K verskemu pouku v Otalež je takrat prihajalo celo nekaj otrok z osliške oziroma »one« strani nekdanje jugoslovansko-italijanske meje. Ta je pod nemško okupacijo postala meja med zasedenim ozemljem in nemškim rajhom. Ker so Nemci z osliške strani pregnali slovenskega duhovnika, so otroci obiskovali verouk v Otaležu, pri čemer so morali prečkati pred kratkim razminirano obmejno območje.

Splošna zavzetost lokalnega prebivalstva za narodnoosvobodilni boj (NOB) pa je v tistem obdobju doživela hud udarec. Med ljudmi je močno odjeknil nasilen poboj petnajstih talcev na Lajšah, med katerimi sta bila tudi oba cerkljanska kaplana, Lado Piščanc in Ludvik Sluga.

Župnišče kot prosvetno in kulturno žarišče

V teh kriznih časih Pilatovo župnišče ni delovalo le kot versko središče, temveč se je pod župnikovim okriljem prelevilo v pravo kulturno žarišče. Župnika so redno obiskovali posamezni partizanski komandanti in voditelji. V župnišču je takrat stanovala tudi župnikova sestra Ivanka Pilat, mlada učiteljica, ki je po požigu Štanjela na Krasu našla zatočišče pri bratu. Ivanka je prevzela vodenje partizanske šole v Otaležu. Takoj po kapitulaciji Italije je v vasi krajši čas poučeval tudi tedanji bogoslovec Janez Filipič, medtem ko je na Travniku otroke poučevala domačinka Ivanka Razpet, ki je pred tem končala gospodinjski tečaj pri slovenskih šolskih sestrah v Tomaju.

Kulturno in gledališko dejavnost je vodil župnikov brat Joahim Pilat, po poklicu čevljar, ki so ga domačini klicali Johan. Zaradi delne invalidnosti ni bil vpoklican v vojsko, zato je ves svoj čas posvečal režiji gledaliških iger — čeprav izraza »režiser« takrat med ljudmi še niso poznali. Pri organizaciji so mu pomagali cerkveni organist in pevovodja Mohor Pavšič, Jernej Lapanja ter drugi domačini, ki so imeli bogate izkušnje z društvenim prosvetnim življenjem na Primorskem še iz obdobja pred fašističnim zatrtjem.

Gledališke igre, mitingi in iznajdljivost na odru

Kulturne prireditve, ki so jim domačini pravili preprosto »igre« ali »mitingi«, so organizirali zelo pogosto. Odvijale so se v Ambrožičevem Salonu ali v gostilni Pri Jerebu. Kulturni spored je poleg dramskih vložkov obvezno vključeval tudi politični nagovor partizanskega komisarja v uniformi.

Izjemno lepe prireditve so pripravljali v Plužnjah, kjer so oder uredili v gospodarskem poslopju pri Grudnu ali pri Maruškovcu. Oder so opremili s poslikanimi kulisami in ga okrasili s svežimi smrekovimi vejami. Pred začetkom predstave je učenec učiteljišča Maks Pagon občinstvu vedno natančno razložil vsebino igre, za glasbeno spremljavo na harmoniki pa je skrbel domači muzikant Valovnčer, ki se ga je po vojni oprijel vzdevek Veseličk.

Ker v vasi zaradi vojne skoraj ni bilo mladih moških — izjema je bilo le nekaj partizanov, večinoma iz Vojkove brigade ali iz italijanske garibaldinske brigade (furlanskih partizanov), ki je nekaj dni počivala v Plužnjah —, so morala dekleta prevzeti tudi moške vloge. Pri plesu so si dekleta pomagala tako, da so plesala med seboj ali pa so za soplesalce izbirala nerodne, sramežljive in nedorasle dečke.

Stoletnica Simona Gregorčiča

Posebno poglavje v medvojnem kulturnem življenju je predstavljala proslava stoletnice rojstva pesnika Simona Gregorčiča. Partizansko šolstvo in kulturniki so na Cerkljanskem organizirali kar dvanajst Gregorčičevih proslav, med katerimi je bila največja v Cerknem.

Tudi otaleška proslava je bila pripravljena na izjemno visoki ravni. Program je združeval zborovsko petje, nastope deklamatorjev, ki so besedila spremljali z izrazitimi kretnjami, ter statično gledališko formo, imenovano »živa slika«. Na sporedu je bila tudi otroška igrica Mala pevka, v kateri je avtor teh spominov dobil vlogo pastirčka. Lik bi moral v določenem prizoru samostojno zapeti. Ker avtor petja ni obvladal, še manj pa mu je bilo po godu, so organizatorji zagato rešili iznajdljivo: pesem je zapela sošolka, ki je stala skrita za kulisami, igralec na odru pa je le ritmično odpiral usta.

Nemško maščevanje in diplomatska spretnost gospoda Pilata

Proti koncu vojne so Nemci v vasi požgali nekaj hiš, resne grožnje pa so naslovili tudi na župnika Pilata. Slednji se je najhujšemu izognil predvsem po zaslugi odličnega znanja nemškega jezika, ki se ga je temeljito priučil med šolanjem v Škofovih zavodih. S svojim suverenim, dostojanstvenim in prepričljivim nastopom je pri nemškem poveljstvu dosegel, da vojska ni požgala župnijske cerkve in preostalih stanovanjskih hiš, obenem pa je izposloval izpustitev več zajetih domačih moških.

Msgr. Janez Filipič, rojak iz Lazca v otaleški župniji, je v svoji monografiji Otalež (1996) v poglavju o domačih duhovnikih o Antonu Pilatu zapisal naslednje pričevanje:

»V Otaležu je preživel težka leta druge svetovne vojne in veri nenaklonjen čas po njej. Osebno je bil skromen, pomagal pa je faranom zlasti ob napadu Nemcev, ker je obvladal njihov jezik.«

Kljub župnikovi diplomatski spretnosti so spopadi z nemškimi silami v okolici zahtevali številne žrtve med borci in civilisti. Gospod Pilat je vsakega padlega vedno spoštljivo, krščansko in z vsemi častmi pokopal na domačem pokopališču. Teh pogrebov so se redno udeleževali vsi njegovi veroučenci, ki pa so takrat na pogrebe že prihajali organizirano kot pionirji. Župnik je skozi celotno vojno skrbno beležil in varoval osebne podatke ter identiteto padlih, s čimer je v povojnih letih mnoge svojce rešil mučnega in negotovega poizvedovanja o usodi njihovih bližnjih.

Človek, ki je prerasel svoj priimek

Župnik Anton Pilat je s svojim priimkom med ljudmi nemalokrat vzbujal takojšnjo asociacijo na svetopisemskega Poncija Pilata. Vendar pa mu ta zgodovinska figura ni bila podobna niti po vlogi, ki jo je odigral v življenju svojih faranov, niti po svojem osebnem značaju. V Otaležu je preživel polnih šestindvajset let svojega duhovniškega delovanja. V tem dolgem obdobju je pošteno, predano in z globoko človeško toplino služil zaupani mu fari.

Čeprav moji rojaki v večini niso veljali za vzorne ali pretirano zgledne vernike, saj gospodu niso zmeraj vračali tistega, kar jim je sam v drugačni, nematerialni obliki tako bogato naklanjal, je Pilat ostajal neomajen. Cerkvena bera je bila posledično precej skromna. V časih vsesplošnega pomanjkanja pa se je pokazala njegova prava krščanska narava: ko so mu zvestejši farani namenili kakšne posebne priboljške, namenjene izključno njemu, jih je dobrohotno in brez pomisleka razdelil med tiste sovaščane, ki so bili še bolj potrebni pomoči kot on sam. Svojim vernikom in neverujočim je bil nenehno na uslugo, pri čemer je spretno unovčeval svoje široko, mnogovrstno znanje in nesporno uradno avtoriteto.

Reševanje življenj v primežu vojnega brezvladja

Posebno poglavje njegovega delovanja se je izpisalo v dramatičnem obdobju vojnega brezvladja med letoma 1943 in 1945. Na tem območju je tedaj nastalo tako imenovano »osvobojeno ozemlje«, kjer je delovala partizanska oblast v obliki narodnoosvobodilnih odborov (NOO). Te civilne strukture niso priznavale niti begunska kraljeva vlada niti nove okupatorske sile.

V teh nevarnih razmerah je župnik Pilat ljudem pogumno izstavljal uradna potrdila o družinskem stanju. Ta potrdila so bila za domačine ključnega pomena. V kombinaciji s partizansko prepustnico – ki pa jo je moral posameznik izjemno dobro skriti pred Nemci, domobranci ali t. i. »republikini«, ki so z mogočnih železniških viaduktov iz leta 1906 stražili strateške točke na Bači pri Modreju – so domačinom odpirala vrata v svet. S temi dokumenti so se namreč lahko odpravili v Gorico. Tam je v Morellijevi ulici deloval poseben urad za »partizanske« občine goriške pokrajine, kjer so ljudje na podlagi Pilatovih potrdil lahko dvignili prepotrebne živilske nakaznice oziroma carte annonarie, ki so mnogim družinam dobesedno rešile življenje pred lakoto.

Tajno delovanje in duhovniški socializem

Anton Pilat je premogel izjemen, globoko zakoreninjen človeško-socialni čut in je v svojem delovanju zavestno ter brezkompromisno sledil Kristusovemu zgledu. Lahko bi rekli, da je bil socialist po srcu. Vendar tega socializma nikoli ni politično oznanjal s prižnice, temveč ga je z vsakodnevnimi dejanji preprosto in potiho živel v svojem osebnem življenju.

Ves čas italijanske zasedbe in med vojno se je junaško držal na strani svojega zatiranega naroda. V spominu starejših rodov Otaležanov je ostal zapisan kot pristen ljudski duhovnik trdnega, a hkrati nekoliko svojskega, samosvojega značaja. Čeprav je bil zvesto povezan s cerkvenimi pravili in jih je dosledno spoštoval, ga je odlikoval odprt, reformni in razvidno demokratični duh. Izkazoval je veliko širokosrčnost do neverujočih ali versko šibkih sovaščanov; nikomur, ki je živel v skupnosti, ni odklanjal krščanskega pogreba, razen v povsem nesprejemljivih in skrajnih primerih.

Po koncu vojne, ko so se mnogi glasno hvalili s svojimi zaslugami in s tem, kaj vse so žrtvovali za »narod«, pa se je župnik Pilat upravičeno počutil nekoliko zagrenjenega, saj so bila njegova tiha, a ključna dejanja s strani nove oblasti spregledana.