Skrivnost izza oltarja: Trije mojstri, ki so premagali pozabo

 Skrivnost izza oltarja: Trije mojstri, ki so premagali pozabo

Uvod: Tihi čuvarji idrijske dediščine

Bogata oprema župnijske cerkve Device Marije Vnebovzetja v Spodnji Idriji že stoletja ne stoji le kot nemi okras sakralnega prostora, temveč kot živa priča preteklosti. Skozi generacije se je v njenih debelih zidovih, pod oboki in v lesu oltarjev nakopičila gosta, skoraj otipljiva zgodovina. Ta preteklost včasih spi dolga stoletja, nato pa povsem nepričakovano, ob pravem trenutku in skozi prave roke, znova oživi. To se je potrdilo leta 2025. Med rutinsko, a dolgo načrtovano in strokovno vodeno obnovo desnega stranskega oltarja je cerkev razkrila eno svojih največjih in najbolj ganljivih skrivnosti. Odkritje, ki je sledilo, je iz globoke pozabe iztrgalo tri domače obrtnike in za vselej spremenilo lokalno zgodovinopisje.

Trenutek, ko je spregovorila stoletna tišina

V cerkveni ladji spodnjeidrijske cerkve je tistega poletnega dne vladal tisti poseben, spoštljiv mir, ki ga s seboj prinašajo le stoletja tihih molitev in vonj po kadilu. Restavratorji so z izjemno previdnostjo postavili gradbene odre okoli desnega stranskega oltarja, posvečenega svetemu Janezu Nepomuku. Cilj je bil jasen: temeljito dokumentirati, očistiti in restavrirati oltarno arhitekturo, ki jo je že močno načel zob časa.

Ko pa so strokovnjaki začeli previdno premikati težke lesene dele in pripravljati arhitekturne elemente za varen prevoz v restavratorsko delavnico, se je stoletna tišina razblinila z drobnim, komaj slišnim zvokom. Ob tla je nekaj tiho udarilo. Z zarjavelega žeblja na zadnji, očem skriti strani ene izmed lesenih desk je zdrsnil droben, porumenel listič papirja. Pred očmi javnosti in cerkvenih dostojanstvenikov je ostal skrit skoraj sto sedemdeset let.

Navdušenje v cerkvi se še ni dobro pomirilo, ko je sledilo novo presenečenje. Pri natančnem pregledu konstrukcije so restavratorji v notranjosti enega od votlih oltarnih stebričkov našli še drug zvit rokopis. Ta je bil skrbno zavit in zapečaten z okroglim pečatom. Dvojna najdba je v trenutku spremenila razumevanje lokalne kulturne dediščine. Do tega zgodovinskega trenutka je namreč uradna umetnostna zgodovina avtorstvo tega oltarja pripisovala uveljavljenim podobarjem, predvsem krogu znanega Jurija Tavčarja. Resnica, ki je čakala v temi stebra, pa je bila veliko bolj prvinska in tesno povezana z domačimi ljudmi.

Pomlad leta 1857 v Gorenjih Jaznah

Zgodba, ki so jo razkrili skriti zapisi, nas popelje daleč nazaj v pomlad leta 1857, v čas, ko so slovenske dežele živele pod avstrijskim cesarskim orlom, vsakdanje življenje v idrijskem hribovju pa je narekoval trd boj za preživetje. Na kmetiji v Gorenjih Jaznah pod hišno številko 100 je takrat živel mlad, komaj dvajsetletni Jožef Bašelj( roj.. 27.3 1837) Bil je sin Matevža Bašlja in njegove žene Mice, rojene Bizjak. 

Jožef je odraščal v številčni družini; hiša je bila polna fantovske energije, saj so si kruh z njim delili bratje Andrej, Jakob, Janez, Franc, Gregor in Tomaž. Slednji je kasneje izbral duhovniški poklic in pot ga je zanesla daleč stran od rodnih hribov, v istrsko vas Marčana.

Mladi Jožef je že v zgodnji mladosti pokazal izjemen, naraven talent za oblikovanje lesa. Starši so prepoznali njegovo nadarjenost in ga dali v učenje mizarske obrti. Kmalu je v hiši družine Bašelj začelo redno dišati po svežem žaganju, lesnih ostružkih in vročem, kuhanem mizarskem lepilu. Jožef je hitro napredoval in postal bister ter izjemno spreten mizar. Svojo pot je kmalu združil s stanovskim kolegom Janezom Brelihom iz sosednje Nove Oselice, ki je bil doma z domačije Sovodenj številka 10. Skupaj sta si začela utirati pot kot priznana mizarska mojstra na širšem območju, ki so mu takratni dokumenti pravili »nemška Idrija«.

Spomladi leta 1857 sta Jožef in Janez sprejela svoje največje, najbolj pomembno in častno naročilo do tedaj: za spodnjeidrijsko farno cerkev sta morala popolnoma na novo izdelati stranski oltar svetega Janeza Nepomuka. Dela so uradno stekla 26. aprila 1857. Mladostna zavzetost, ponos in brezkompromisna predanost obrti so ju vodili skozi dolge tedne natančnega skobljanja, spajanja zapletenih lesenih vezi in ročnega oblikovanja celotne arhitekturne zasnove oltarja.

Podobar z vojaško preteklostjo in zaobljubo

Mlada mizarja pa sta se zavedala svojih omejitev. Sama nista mogla vdihniti življenja svetnikom in angelom, ki naj bi krasili njuno arhitekturno delo. Za ta ključni del sakralnega objekta so potrebovali vrhunsko podobarstvo, nekoga, ki zna iz kosa lesa izvabiti obraz, poln miline in trpljenja. To zahtevno nalogo je prevzel Jakob Bizjak iz Cerknega, izkušen rezbar, ki je prevzel izdelavo vseh kipov na tem oltarju.

Življenjska zgodba Jakoba Bizjaka pa skriva dramatično zgodbo, ki daleč presega tišino podobarske delavnice. V tistih časih so fantje iz idrijskih in cerkljanskih krajev po dopolnjenem enaindvajsetem letu služili izjemno dolgo in naporno vojaščino avstrijskemu cesarju. Leta 1849 je na tleh severne Italije divjala prva italijanska osamosvojitvena vojna. Revolucionarne sile so pod vodstvom sardinskega kraljestva poskušale izpod avstrijske oblasti iztrgati bogati pokrajini Lombardijo in Veneto.

Zgodovinski arhiv potrjuje, da je bil 9. bataljon poljskih lovcev (Feldjägerbataillon Nr. 9), v katerem je služil Jakob Bizjak, elitna pehotna enota. Ta vojaška formacija je odigrala ključno, pogosto najbolj krvavo vlogo v najtežjih bitkah pod poveljstvom legendarnega avstrijskega feldmaršala Josepha Radetzkega. Bizjak je preživel grozote vojne, topovsko grmenje in ulične boje v italijanskih mestih. Ta prekaljeni vojak se je po vrnitvi domov v Cerkno znova posvetil dletu. Pojavljajo se utemeljene domneve, da je te čudovite, ekspresivne podobe svetnikov v Spodnji Idriji izdelal iz posebne osebne zaobljube – kot zahvalo Bogu, da se je živ in zdrav vrnil iz italijanske klavnice.

Podatke o svoji izjemni in nevarni življenjski poti ter o svojem delu v cerkvi je zapustil na prvem rokopisnem listu, ki se v prevodu iz takratnega jezika glasi:

»Potem ko sem se udeležil vojnega pohoda v Italiji leta 1849, in po opravljeni osemletni vojaški službi bil – začasno – odpuščen kot kadet-nadlovec devetega lovskega bataljona, sem izdelal te figure izvzemši sv. Janeza v grobu. V preteklem letu pa še kapitel stebra pri drugem stranskem oltarju.«

Idrija, 24. julija 1857
Jakob Bizjak – začasno – odpuščen kadet-nadlovec in kipar, rojen v Cerknem

Izpod njegovih grobih vojaških rok so nastale podobe svetnikov, ki so s svojo čustveno močjo, dinamiko gub na oblačilih in anatomsko natančnostjo pričale o kiparju z izjemnim, a morda nikoli povsem uradno priznanim darom.

Popolno sodelovanje in avtentično pričevanje tišlerjev

Delo v spodnjeidrijski cerkvi je tisto poletje potekalo tekoče, usklajeno in brez večjih zapletov. Trije lokalni obrtniki so delovali kot uigran mehanizem in se odlično dopolnjevali. Bašelj in Brelih sta skrbela za statično trdnost, popolne spoje in ravne linije zahtevne mizarske strukture, medtem ko je Bizjak oltar bogatil s svojimi ekspresivnimi svetniškimi podobami.

Preden so celoten oltar dokončno sestavili in postavili na njegovo določeno mesto v desnem delu cerkvene ladje, so se možje odločili, da v njem pustijo neizbrisan, oseben pečat. Želeli so, da zanamci enkrat, ko njih že dolgo ne bo več, izvedo, kdo so bili možje, ki so mesece svojega življenja pustili v tem lesu. V notranjost votlega oltarnega stebrička so skrbno položili zvitek papirja, ki je natančno dokumentiral čas njunega ustvarjanja.

Dragocena vsebina drugega rokopisa v svojem izvirnem, pristnem narečnem zapisu in takratnem pravopisu razkriva preprosto ponosno resnico:

»Ta vtar je delav Jožef Bašel iz gorenjih Jazen Nr. 100 in Janez Brelih iz nove Oslice iz Sovoden Nr. 10. Tislerji v nemški Idrii. Ta vtar je bil začet 26. dan aprila in komplen je bil 30. Julia 1857«

Oltar je bil nato dokončno umeščen v sakralni prostor, blagoslovljen, avtentični pričevanji obeh »tišlerjev« in kiparja pa sta ostali varno skriti pred očmi zunanjega sveta skoraj sedemnajst desetletij. Mimo oltarja so šle vojske, menjali so se politični sistemi, države in generacije vernikov, nihče pa ni slutil, kaj skriva votli leseni steber.

Zaključek: Vrnitev med priznane mojstre

Jožef Bašelj, fant in mizar iz Gorenjih Jazen, je skupaj z Janezom Brelihom in Jakobom Bizjakom po stoletjih popolne anonimnosti leta 2026 končno stopil pod močne žaromete zgodovine. Dolgoletna krivica, ko so njuno delo pripisovali drugim, večjim umetniškim imenom tistega časa, je bila popravljena.

Njihova imena so se vrnila tja, kamor so od nekdaj spadala – zapisala so se z zlatimi črkami med priznane slovenske mojstre, ki so s svojim vsakodnevnim trudom, globoko osebno vero, trmo in obrtniškim znanjem soustvarjali neprecenljivo umetnostno dediščino našega prostora. Desni stranski oltar svetega Janeza Nepomuka v Spodnji Idriji tako danes ni več le eden izmed mnogih lepih sakralnih objektov iz 19. stoletja. Postal je neposreden, oseben spomenik trdemu delu, preizkušnjam in življenjskim usodam preprostih ljudi izpod strmih idrijskih in cerkljanskih hribov.