Otalež, pomlad 1939: Mistika fašizma in zloraba oltarja na rapalski meji
Kraj pred pregrado: Otalež pod fašističnim nadzorom
V letih pred drugo svetovno vojno so bila hribovita naselja na Cerkljanskem ujeta v primež represije in tišine. Po podpisu Rapalske pogodbe je tod zarezala državna meja, ki ni ločila le dveh držav, temveč je pretrgala žive vezi med sorodniki, sosedi in lastniki zemljišč. Vas Otalež – ki so jo italijanske oblasti uradno prekrstile v Ottales – je zaradi svoje lege postala ena izmed točk poostrenega obmejnega nadzora. Režim Benita Mussolinija je v ta strateški, a zanj tuji hribovski svet naselil močan aparat: obmejni odred vojaških enot (Distaccamento confinario), postojanko karabinjerjev in brigado kraljeve finančne straže.
Za lokalno slovensko prebivalstvo iz Otaleža ter okoliških vasi Plužnje (Plusina), Lazec (Lasez), Jazne (Iasne) in sosednjega Travnika (Traunik) je to pomenilo stalni nadzor, prepoved maternega jezika in načrtno raznarodovanje. Vsakdan sta krojila strah pred ovaduhi in nenehni pritisk fašističnih oblasti, ki so hrepenele po tem, da bi te uporne kraje dokončno pretopile v vzorne fašistične utrdbe.
Odmevi španske krvave kopeli v Julijski krajini
Spomladi leta 1938 so iz daljne Španije začele prihajati novice o krvavih bojih ob reki Ebro. Tam je divjala španska državljanska vojna, v kateri je Mussolini s svojim ekspedicijskim korpusom prostovoljcev (Corpo Truppe Volontarie) izdatno podpiral generala Francisca Franca. Italijanske vojake, rekrutirane ali poslane v to vojno, so oblasti v domovini kovale v zvezde kot "legionarje" – križarje novega fašističnega reda.
Med njimi je bil tudi Vincenzo Cappelli. Preden je odšel na špansko bojišče, je kot pripadnik obmejnih enot služboval v Tolminu (Tolmino), od koder je vzdrževal stike tudi z odredom v Otaležu. Triindvajsetega marca 1938 je Cappelli padel v silovitih bojih na Ebru. Režim je potreboval lokalne junake, da bi upravičil tujo vojno, zato je njegovo smrt izkoristil za spektakel domoljubja na samem robu države.
Zlorabljeni oltar Antona Krapeža
Nekaj mesecev kasneje, ko so se strasti prve obletnice njegove smrti umirile, je padel ukaz z vrha: v Otaležu bo velika manifestacija. Pobudo je prevzel sam poveljnik otaleškega obmejnega odreda. Zahteval je zadušno mašo, ki pa ni smela biti le tih krščanski spomin na umrlega fanta, temveč hrupna, mistična proslava fašističnega režima.
V zgodovinskem časopisnem zapisu, ki je ohranil spomin na ta dan, je zabeleženo, da je mašo moral darovati domači župnik, don Crapez – zavedni slovenski duhovnik Anton Krapež. Primorska duhovščina je bila takrat pod strahotnim pritiskom fašističnih oblasti. Župnik Krapež se je znašel v precepu, ki so ga poznali mnogi njegovi stanovski kolegi: kako opraviti versko dolžnost za pokojnega, ne da bi cerkev postala golo propagandno orodje v rokah okupatorja? Tistega ponedeljka je moral stopiti pred oltar pred nenavadno, a grozečo kuliso.
Otaleško cerkev so do zadnjega kotička napolnili uniformirani možje: lokalne črne srajce (Camicie Nere), oficirji finančne straže z bleščečimi gumbi in karabinjerji iz Jazen. Med njimi je sedelo prestrašeno lokalno prebivalstvo, ki mu je bila udeležba zapovedana. Najbolj pretresljiv prizor pa so bili šolski otroci. Režim je iz šolskih klopi iztrgal celotne okoliše iz vasi Plužnje, Lazec, Jazne in sosednjega Travnika. Slovenski otroci, ki so jim v šolah nasilno vtepali v glavo italijansko besedo, so morali prisostvovati maši za tujega vojaka, ki ga niso nikoli poznali.
Obred na trgu: »Navzoč!« in fašistični pozdrav
Ko se je cerkveni obred končal, se drama ni zaključila, temveč se je preselila na odprto. Na župnijskem trgu pred cerkvijo v Otaležu so oblasti uprizorile tisto, kar je režim imenoval "fašistična mistika".
Črne srajce so stopile v formacijo in sinhrono predstavile orožje (presentavano le armi). Na drugi strani trga so ustrahovani šolarji po ukazu svojih učiteljev stopili v tog položaj »pozor«. Tedaj je stopil naprej vodja fašistične skupine, Bergamini. Začel se je t. i. Appello fascista – fašistični klic padlemu. Bergamini je z grmečim glasom v gorsko tišino zavpil ime:
»Vincenzo Cappelli!«
»Vincenzo Cappelli!«
Po fašističnem protokolu so morali vsi prisotni vojaki enoglasno odgovoriti z vzklikom, ki je odmeval med hribi:
»Presente!« (Navzoč!)
»Presente!« (Navzoč!)
Ta obred je imel jasen namen: prikazati, da fašistični heroji nikoli ne umrejo, ampak ostajajo večni vojaki Dučeja. Slovesnost se je nato zaključila s skupnim fašističnim pozdravom – z dvignjeno desnico proti nebu, posvečeno Benitu Mussoliniju.
Pomen vira za zgodovino Cerkljanske
Časopisno poročilo se zaključi z zanosnimi besedami pisca, da so črne srajce iz Otaleža s tem "slovesnim in mističnim dejanjem želele izkazati čast vrlemu legionarju, ki je žrtvoval samega sebe za fašizem in za Dučeja." Za besedami o "holokavstu" (žrtvovanju) pa se skriva resnica o popolni militarizaciji vsakdana naših prednikov.
Ta kratek izrezek iz časopisja je neprecenljiv kamenček v mozaiku zgodovine Otaleža in širše Cerkljanske pod italijansko zasedbo. Priča o tem, kako globoko v hribe je prodrl fašistični aparat in kako brezobzirno je izrabljal vero, otroke in lokalnega župnika Antona Krapeža za utrjevanje oblasti na tuji, slovenski zemlji. Spomin na tisti ponedeljek v Otaležu ostaja opomnik na čas, ko je bil vsak izdihan vdih pod rapalsko mejo nadzorovan s strani tistih, ki so verjeli, da lahko z orožjem in prisilo spremenijo srce in jezik domačinov.
Slovenski prevod
Maša za padlega v Španiji pri obmejnem odredu v Otaležu pri Cerknu
Pretekli ponedeljek je bila na pobudo poveljnika obmejnega odreda v Otaležu (Ottales) darovana zadušnica za legionarja Vincenza Cappellija, nekdanjega pripadnika obmejnih enot tolminske kohorte, ki je 25. marca lanskega leta junaško padel ob reki Ebro. Svetega obreda so se udeležile črne srajce (CC. NN.) iz Otaleža, šolska mladina iz kraja ter iz Pluženj (Plusina), Lazca (Lasez), Jazen (Iasne) in Travnika (Traunik), poveljniki orožniške postaje v Otaležu, brigade kraljeve finančne straže (R. G. di Finanza) in orožniškega jedra v Jaznah ter celotno domače prebivalstvo. Sveto mašo je obhajal domači župnik don Krapež (Crapez).
Ob koncu verskega obreda so se navzoči zbrali na župnijskem trgu. Medtem ko so črne srajce predstavile orožje, šolarji pa zavzeli držo »pozor«, je vodja oddelka Bergamini izvedel ceremonialni klic padlega junaka. Slovesnost se je zaključila s pozdravom Dučeju (Duce). Črne srajce iz Otaleža so želele s tem slovesnim in mističnim dejanjem izkazati čast vrlemu legionarju, ki je daroval svoje življenje za fašizem in Dučeja.
Ni komentarjev:
Objavite komentar