Zgodba o otaleških gozdovih: Cesarska komisija in 3 krajcarji (9. julij 1830)

 Zgodba o otaleških gozdovih: Cesarska komisija in 3 krajcarji (9. julij 1830)

Cesarski ukaz in prihod komisarjev

Piše se poletje leta 1829. Avstrijsko cesarstvo pod vodstvom cesarja Franca I. izvaja enega največjih in najbolj pedantnih birokratskih projektov tistega časa – natančen popis zemljišč in donosov, znan kot Franciscejski kataster. Cilj tega obsežnega projekta je popisati vsako njivo, travnik in gozd v monarhiji, da bi se na podlagi dejanskih podatkov natančno določil zemljiški davek.

V hribovito in odmaknjeno Občino Otalež (Gemeinde Ottales) prispe posebna cesarska komisija za gozdove. Vodita jo dva visoka državna uslužbenca: izkušeni avstrijski gozdarski izvedenec Georg Mitterbacher in okrožni katastrski komisar Gašper Župančič (Gaspar Schuppanzicg), slovenski uradnik v cesarski službi. Njuna naloga je sestaviti uradno ekspertizo z naslovom Ocena stroškov gozdnega nadzora in prikaz čistega donosa gozdov.

Resnica o siromašni otaleški gmajni

Mitterbacher in Župančič mesece dolgo prečesavata strme hribe nad Idrijco in ocenjujeta sestoj lesa. Rezultat njunega popisa je za državo precej razočarajoč, kar uradnika tudi odkrito zapišeta v končno poročilo. Gozdovi v Otaležu so namreč v precej slabem, siromašnem in zapostavljenem stanju.

Tereni so strmi in skalnati, parcele kmetov močno razdrobljene, donosi lesnega materiala pa minimalni. Ker so gozdovi tako revni, se pojavi velika upravna zagata: kako ob tako nizkih prihodkih sploh organizirati in financirati obvezno državno gozdno čuvajsko službo, ki bi preprečevala kraje lesa in gozdne požare?

 Birokratska matematika – 3 krajcarji za mir v gozdu

Da bi rešila nastali problem, uradnika uporabita strogo ekonomsko matematiko cesarske administracije. Država določi, da bo gozdni nadzornik oziroma čuvaj za svoje celoletno delo prejel plačo v višini 50 goldinarjev.

Ker gre za revne kraje, mora ta en sam čuvaj peš nadzorovati ogromno območje – približno 1000 juter gozda (okoli 560 hektarjev). Komisarja pomočita pero v črnilo in izračunata: ko se ta plača porazdeli na celotno površino, varovanje enega jutra gozda stane natanko 0,05 goldinarja na leto.

Ker ima en goldinar takrat 60 krajcarjev, to nanese natanko 3 krajcarje na jutro gozda. Ta znesek se v skladu z gozdnim redom, ki ga kasneje uradno potrdi tudi zakon v svojem 182. paragrafu, določi kot obvezen 5-odstotni odbitek od čistega dobička. Kmetje bodo morali torej del svojega skromnega donosa odstopiti državi za plačilo čuvaja.

Razredčeni dobički otaleških kmetov

Zgodba doseže svoj vrhunec v uradni tabeli z naslovom Prikaz čistega donosa enega jutra gozda, ki jo uradnika natančno izrišeta. V njej gozdove v Otaležu neusmiljeno razdelita v dva kakovostna razreda in izračunata neto dobiček, ki kmetom ostane po vseh državnih odbitkih.

V prvem razredu, kamor sodijo boljši gozdovi, lastniku po odbitku stroškov sečnje in tistih treh krajcarjev za čuvaja ostane le 4 goldinarje in 14 krajcarjev čistega letnega dobička na jutro zemljišča. Drugi razred, ki obsega slabše gozdove, kmetu navrže komaj 2 goldinarja in 21 krajcarjev neto donosa na jutro.

Vse te skromne številke postanejo uradna in zavezujoča podlaga, po kateri bo dunajski dvor otaleškim posestnikom odmerjal dajatve v prihodnje.

 Črnilo se posuši

Po več kot letu dni zbiranja podatkov, preračunavanja in usklajevanja je dokument končno pripravljen za oddajo. Piše se poletni dan, 9. julij 1830.

V uradu se pod dokument z dolgimi, elegantnimi in izurjenimi uradniškimi potezami peresa podpišeta oba cesarska komisarja, ki s tem jamčita za resničnost podatkov in pravilnost izračunane ekonomske matematike:

Georg Mitterbacher, gozdarski ocenjevalni komisar,
Gaspar Župančič, katastrski revizor in komisar.

Z njunima podpisoma so ti podatki postali uradni državni akt. Dokument je odpotoval v osrednji arhiv, cesarski davkarji pa so dobili natančna navodila, koliko krajcarjev morajo v naslednjih desetletjih pobrati od ubogega lesa v Otaležu.

---