Beg pred rdečo zvezdo: Pretresljiva povojna odisejada čevljarja Alberta iz Jazen

Beg pred rdečo zvezdo: Pretresljiva povojna odisejada čevljarja Alberta iz Jazen

Zgodovina dvajsetega stoletja je na Primorskem neusmiljeno drobila usode malih ljudi. Arhivski dokumenti Mednarodne begunske organizacije (IRO) razkrivajo pretresljivo življenjsko pot Alberta Bogataja, čevljarskega pomočnika iz okolice Cerkna. Njegova zgodba je kronika prisilnih mobilizacij, družinske tragedije in dokončnega eksodusa v Južno Ameriko. Je pričevanje o času, ko sta o življenju in smrti odločala ideologija in strah.

Mladost v senci fašizma in vpoklic v tuje kraljestvo

Albert Bogataj se je rodil 8. maja 1916 v hribovski vasici Jazne pri Otaležu, v času, ko je divjala prva svetovna vojna in so ti kraji pripadali Avstro-Ogrski. Po vojni je rapalska meja cerkljansko in idrijsko ozemlje dodelila Italiji, kar je pomenilo, da je Albert odraščal pod vedno hujšim pritiskom fašizma. Izučil se je za čevljarja – poklic, ki mu je kasneje v taboriščih dobesedno rešil življenje.

Mirno obrtniško življenje se je končalo leta 1938. Kot italijanski državljan je bil Albert mobiliziran v italijansko kraljevo vojsko. Služil je v 38. pehotnem polku v Albi, kasneje pa so ga premestili v Dronero in Formio. Zaradi svoje zanesljivosti in obrtniške spretnosti je služil kot častniški strežaj pri stotniku Scativoniju. Leta 1942, ko je druga svetovna vojna že divjala na vseh frontah, so ga italijanske oblasti premestile v 14. delovni bataljon (Labor Battalion) v kraju Santa Margherita di Savoia na jugu Italije, kjer je opravljal težko delo v tamkajšnjih solinah. To delo mu je močno narušilo zdravje.

Kapitulacija Italije in krvavi partizanski primež

Ko je Italija septembra 1943 kapitulirala, se je Albert, tako kot tisoči primorskih fantov, peš in z improviziranimi prevozi prebil nazaj v rodne Jazne. Njegovo upanje, da je vojne konec, pa je splavalo po vodi že po le dveh dneh doma. Na Idrijskem in Cerkljanskem so oblast prevzeli partizani. Alberta so nemudoma mobilizirali v svoje vrste in ga odpeljali na zbirno mesto v Idrijo.

Zaradi hudih zdravstvenih posledic, ki jih je pustilo delo v solinah, se Albert v partizanskih vrstah ni počutil sposobnega za boj. Po štirinajstih dneh je dezertiral. Zatekel se je na dom svoje tete v odročne Jazne, kjer je upal, da se bo skril pred vojno morijo. Vendar so bili partizanski obveščevalci pozorni. Novembra 1943 so partizanske enote obkolile tetino hišo. Albert je v paniki planil skozi vrata. Za njim so odjeknili streli; eden od nabojev ga je zadel v roko. Kljub rani mu je uspel beg v gozd, kjer so ga v naslednjih dneh skrivali in oskrbovali zavedni lokalni kmetje. Ko so se razmere umirile, so ga prepeljali v bolnišnico v Idriji. Po enem mesecu zdravljenja je dobil delo kot pomočnik pri znanem idrijskem čevljarju Antonu Jerebu, kjer je preživel preostanek vojne.

Družinski zlom: Umor očeta pod obtožbo vohunstva

Medtem ko se je Albert preživljal z usnjem in kopiti, je njegovo družino zadel najhujši udarec. Februarja 1944 so partizani aretirali in usmrtili njegovega očeta Rudolfa Bogataja. Obtožba je bila kratka in v tistih časih usodna: sum vohunstva. Za družino Bogataj, ki je bila globoko verna (rimokatoliška) in tradicionalna, je bil to jasen znak, da so se znašli na črnem seznamu novega političnega vodstva.

Maja 1945 je orožje potihnilo, a za Alberta se je začelo obdobje najhujšega terorja. Ker je bil označen za dezerterja in sina »narodnega izdajalca«, se je zaprl v majhno sobo domače hiše in se skrival pred svetom. Strah je bil upravičen. Januarja 1946 so ga pripadniki Ozne oziroma partizanskih oblasti izsledili, aretirali in zaprli v prehodni zapor v Ajdovščini. Po zaslišanjih so ga sicer izpustili na prostost, a Albert je vedel, da njegovo življenje v rodni vasi visi na nitki. Vrnil se je k čevljarski obrti, vendar je živel kot živi mrtvec.

Mirovna pogodba in usodni septembrski beg

Ključni prelom v njegovi usodi je prinesel september 1947. Z uveljavitvijo pariške mirovne pogodbe so se meje med Italijo in novonastalo komunistično Jugoslavijo na novo začrtale. Cerkljanska in Idrijska sta dokončno pripadli Jugoslaviji, zavezniške sile pa so se umaknile.

Tik pred uradno priključitvijo so k Albertu pristopili prestrašeni vaščani. Prinesli so mu opozorilo, ki mu je zaledenelo kri: komunistične oblasti so pripravile sezname za takojšnjo »likvidacijo« preostalih političnih nasprotnikov, takoj ko zavezniki zapustijo območje. Kot znani antikomunist in sin usmrčenega očeta je bil Albert na vrhu seznama.

Brez slovesa od matere Katarine (rojene Treven) in sestre, ki sta ostali doma, ter z mislijo na brata, ki mu je že pred časom uspel beg v Belgijo, je Albert ponoči prestopil novonastalo državno mejo. Zatekel se je v Gorico, ki je ostala pod italijansko oziroma zavezniško upravo.

Življenje za bodečo žico: Gorica in Bologna

V Gorici se je Albert prijavil v italijanskem begunskem taborišču na ulici San Rocco 3. Izpolnil je obsežne vprašalnike Mednarodne begunske organizacije (IRO) pod okriljem Združenih narodov. V teh dokumentih je uradnikom jasno povedal: »V domovino se ne morem vrniti, ker se je režim spremenil v komunističnega. Ker so me komunisti preganjali in ker so mi ubili očeta, bi me tam čakala gotova smrt. Izjemno cenim demokratični režim.«

V taborišču je preživel težkih osem mesecev. Da bi si prislužil kakšno liro, je prevzel delo taboriščnega kuharja, kasneje pa so ga premestili v večje zbirno taborišče v Bologni. Kljub težkim razmeram je imel srečo – uradniki IRO so natančno preučili njegovo zgodbo, potrdili pristnost italijansko-jugoslovanske osebne izkaznice, ki mu jo je leta 1946 izdal Slovenski odbor v Otaležu, in pretehtali nevarnost, ki mu je grozila doma.

»Libero sbarco« – potnica za svobodo na drugem koncu sveta

Uradnik za ugotavljanje upravičenosti statusa beguncev R. F. Gessner je v Gorici podpisal odločitev: Albert Bogataj je uradno prepoznan kot politični begunec, upravičen do mednarodne zaščite in pravne pomoči. Ker vrnitev v Jugoslavijo ni prišla v poštev, je bila edina rešitev emigracija.

Mednarodni rdeči križ mu je v Rimu izdal potni list št. 65893. 17. maja 1948 je bil intervju uradno zaključen z opombo, ki je pomenila konec Albertovih strahov in začetek novega življenja: »Prosilec je prejel 'libero sbarco' (dovoljenje za izkrcanje) za Argentino!«

Albert Bogataj je poleti leta 1948 stopil na eno izmed emigrantskih ladij v Genovi ali Trstu in zapustil Evropo. V kovčku je nosil le svoje čevljarsko orodje, v srcu pa neizmerno olajšanje, da je preživel tisto desetletje groze, ki je mnoge njegove rojake stalo življenja. V Buenos Airesu si je, tako kot stotine drugih primorskih beguncev, zgradil novo, svobodneje življenje, daleč stran od strahov, ki so ga preganjali v rodnih Jaznah. V Argentini si je sčasoma ustvaril družino in tam ostal do konca svojih dni. Umrl je leta 1966 v zveznem glavnem mestu Buenos Airesu (Capital Federal), kjer je našel svoj zadnji mir.