Statistični portret občine Otalež v začetku 19. stoletja

Statistični portret občine Otalež v začetku 19. stoletja

Zgodovinski dokumenti pogosto nosijo suhoparen naslov. Ko pa listamo po uradnem rokopisu  » Descrizione Statistica della Comune di Ottalez« (Statistični opis občine Otalež), se pred nami ne odpre le birokratska tabela, temveč pretresljivo pričevanje o trdem, ponosnem in samooskrbnem življenju ljudi na Cerkljanskem in Tolminskem. To je zgodba o pokrajini, kjer sta preživetje krojila oster severni veter in neupogljiva človeška volja.

Pokrajina strmin in hudournikov

V času nastanka tega popisa je občina Otalež obsegala razpršen, a močno povezan venec vasi in zaselkov: sam Otalež, ki je opravljal vlogo upravnega in cerkvenega središča, ter Lazec, Plužnje, Jazne, Zakrog , Bevkov Vrh, Stražo in Masore. Pokrajina je v dokumentu opisana z veliko mero topografskega spoštovanja. Celotno ozemlje se razprostira na gorskih terasah in pobočjih nad desnim bregom reke Idrijce, neposredno nasproti mogočnega očaka Bevkovega vrha (Monte Beuco).

Svet teh krajev je bil izrazito gorat, strm in prepreden z globokimi grapami. Narava je prebivalcem postavljala jasne meje. Poletja so bila kratka, zime pa dolge, ostre in neizprosne. Ker so bila mnoga gorska območja odprta proti severu in zahodu, je čeznje bril leden severni veter. Zmrzali so bile pogoste in globoke; arhivist z žalostjo ugotavlja, da so prebivalci nemočno opazovali, kako jim je mraz redno uničeval ali močno poškodoval dragocene ozimne posevke.

Idrijca je po eni strani predstavljala naravno ločnico do sosednjih skupnosti, po drugi strani pa vir energije. Vendar je bila njena narava muhasta. Ob obilnem deževju so divji lokalni hudourniki v trenutku narasli, drveli v dolino in poplavljali rečne bregove. Voda je poganjala mline in žage – simbole edine preproste mehanizacije v okraju –, a ta kolesa so poleti, v mesecih suše, pogosto povsem utihnila.

Kruh, prigaran z motiko

Gospodarska slika Otaleža je bila v tistem času slika popolne podeželske samooskrbe (economia rurale). .

Zaradi izjemne strmine gorskih polj in kamnitih tal je bila uporaba plugov povsem nemogoča. Voli ali konji na teh bregovih niso mogli vleči orodja. Zato je bil vsak kvadratni meter zemlje prigaran ročno. Moški, ženske in otroci, komaj so dobro shodili in postali sposobni za delo, so s težkimi motikami in lopatami prekopavali strme terase.

Zemljiška posest je bila izrazito razdrobljena na majhne družinske zaplate. Na njih so pridelovali le najtrpežnejše kulture: rž, pšenico, ječmen, oves, fižol, grah, bob in krompir. Krompir je bil resnični rešitelj pred lakoto; dokument izpostavlja, da je na območju Masor in Bevkovega vrha dosegal celo dvojni donos v primerjavi z drugimi poljščinami. Pridelek je bil v ugodnih letih zadosten, pridelovali pa so tudi lan oziroma prejo. Vendar se v teh vrsticah skriva kruta realnost: prebivalci so se morali preji in boljšim pridelkom pogosto odpovedati ter jih prodati, da so sploh iztržili nekaj nujnega denarja za preživetje in plačilo dajatev. Vse ostalo je izginilo v domačih loncih; presežkov za bogatenje ni bilo.

Ovca kot kraljica gorskih pašnikov

Ker polja niso mogla nahraniti vseh ust, je bila ključni steber preživetja živinoreja. V svetu strmih sten in skopih travnikov je kraljevala ovca. Popis, ki so ga natančno izvedli občinski delegati, razkriva naslednje številke živega inventarja v občini:

• 1122 ovac – dajale so nujno volno za oblačila in mleko
• 444 krav in 150 telic – ponos vsake kmetije
• 248 volov – delovna živina
• 300 prašičev – za domačo oskrbo s mesom
• 70 oslov – nepogrešljivi prenašalci tovora po strmih pešpoteh
• 4 biki, 3 kobile, 4 koze – dopolnitev hlevov
• 130 čebelnjakov – sladili so skromne obroke

Paša je bila strogo regulirana. Gozdovi, polni bukve in kostanja, so bili razdeljeni: v določenih delih je bila paša dovoljena, v drugih pa najstrožje prepovedana. Lokalne oblasti so z globami kaznovale vsakogar, čigar živina bi uničila mlado drevje in s tem ogrozila prihodnost skupnega lesnega bogastva.

1162 izoliranih duš

Statistika nam razkriva tudi natančno demografsko sliko. V občini je živelo 1162 prebivalcev – od tega 545 moških in nekoliko več, 617 žensk. Ta skupnost je bila razdeljena na 177 družin, ki so živele v 164 stanovanjskih hišah.

Te številke rišejo podobo prostorske osamljenosti. Hiše, zgrajene iz lokalnega kamna in lesa, so bile skupaj z gospodarskimi poslopji (skednji, hlevi) povsem razpršene po hribih. Nekatere so tvorile majhne zaselke, spet druge so stale kot popolnoma izolirane domačije, ujete v samoto gorskega grebena.

Ta izolacija je pustila globoke sledi na področju izobrazbe. Zgodovinar v dokumentu zapiše hladno, a žalostno ugotovitev: »V občini ni šole.« Stopnja izobrazbe je bila na izjemno nizki ravni, večina ljudi je bila nepismenih. Mladina do rednega pouka sploh ni mogla priti. Najbližja šola je bila v Cerknem. To pa je bilo za otroke iz oddaljenih otaleških grap zaradi dolgih, nevarnih in strmih pešpoti v zimskem času praktično nedosegljivo.

Povezava s svetom in breme dajatev

Čeprav so ljudje živeli odmaknjeno, niso bili povsem pozabljeni od cesarskih oblasti. V upravnem smislu je bil Otalež podrejen okrožnemu glavarstvu in javni upravi v Tolminu . Iz Tolmina je prihajal nadzor nad oskrbo s pšenico, tam so se urejale spremembe lastništva zemljišč, ki so bila sicer v trajni lasti domačih posestnikov. Lokalni župnik, kaplan, okrožni kapitan in lokalna vaška straža so skrbeli za javni red in mir.

Glavna prometna žila je bila cesta, ki je vodila iz Cerkna proti Idriji. Bila je ravno prav široka za jahanje ali tovorne konje. Vse ostale poti do zaselkov so bile le mukotrpne steze, ki so jih prebivalci vzdrževali sami, na lastne stroške.

Ko je domači kmet potreboval nujne življenjske surovine – predvsem sol ali moko, ki je doma primanjkovalo –, se je moral podati na pot. Najbližje gospodarsko središče je bila Idrija, oddaljena dolgih 15 kilometrov. Tja so v dolgih kolonah tovorili živino, volno in les, domov pa se vračali s tistim, kar je ločevalo preživetje od lakote.