Rajmund posebnež in berač

Včasih je vsaka vas imela kakšnega posebneža in zaradi revščine tudi berača. Eden takih je bil Rajmund, kot so ga klicali.

Eno nogo je imel krajšo od druge, vendar ga ta hiba ni ovirala pri hoji in delu. Pri slednjem sploh ne, saj se je dela izogibal bolj kot hudič križa. Nosil je oguljen plašč, ki je bil v davnih letih ali črn ali temnomoder. Hlače, rokavi, vse mu je bilo predolgo; zdelo se je, kakor da bi se nekega poletja čisto posušil in se skrčil od prehude vročine. Na osiveli glavi je nosil črn klobuk, ki je bil že tako obrabljen, da ga noben trezen človek ne bi zamenjal s svojim. Čez ramo je imel oprtano malho, iz katere sta vedno molela napol prazna steklenica in star, podrt dežnik, ki ga je varoval vse štiri letne čase pred vremenskimi nezgodami: spomladi in jeseni pred dežjem, poleti pred soncem in pozimi pred snežinkami. V roki pa je nosil kovček, v njem pa stari škant, iz katerega je znal izvabiti zvoke lepih ljudskih melodij. Zaigral je še posebej rad takrat, ko se je ustavil pri kakšni domačiji.

Živel je sam, brez pravih prijateljev. Majhna hiša, v kateri je prebival vse od otroštva, je bila le njegov občasni dom. Le tu pa tam mu je kakšen dan v mesecu služila le zato, da je v njej prespal, ko se je vrnil s svojega beraškega popotovanja. Uboštvo ga je sililo, da je romal iz kraja v kraj po prašnih in blatnih kolovozih ter beračil po vsej Cerkljanski in še naprej do Idrije. Čeprav je stradal in mu je v samoti duša večkrat izjokala potrtost, je vedno upal na boljše čase. Z otopelim izrazom na obrazu, ki je nemo govoril, kako kruta je njegova usoda, je trkal na vrata kmečkih domačij in prosil za kakšen grižljaj. S hvaležnostjo je vzel ponujeno. Kaj mu je drugega preostalo? Ves obupan in vdan v svojo usodo bi lahko pod milim nebom samo čakal svoj konec.

Bil je velik čvekač, ki ga je bilo težko ustaviti, kadar so besede pričele vreti iz njegovih ust. V sebi je nosil debelo knjigo prigod in zgodb, ki jih je pisalo življenje. S seboj je med ljudi prinašal novice iz sosednjih krajev in obilico beraškega humorja v malhi, pa tudi kakšne kosmate laži se ni sramoval. S tem je znal prav lepo popestriti enoličen kmetov dan. Največkrat je poleti prespal na senikih pri hišah ali pod kakšnim drevesom, pozimi pa v hlevih. Posebno težko mu je bilo pozimi, ko sta si podajala roko lakota in bolezen.

Nekega poletnega dne ga je pot pripeljala na Peternelovo kmetijo na Hmenico. Potrkal je na vrata, nagovoril gospodinjo z »Bog daj« in šaljivo po svoji navadi nadaljeval: »Je kaj hrane in pijače odveč za siromaka? Vzamem pa tudi čik, če se kje najde. Če ni krompirja, se pa tudi mesa ne branim, in vse to rad z žganjem poplaknem.«

Gospodinji se je zasmilil, ko ga je videla vsega shiranega. Trden gospodar pa je kmalu sprevidel, kakšen je njegov namen, in se ga je malce privoščil: »Sam Bog te je poslal, rabimo še ene pridne roke, saj prav danes bomo spravljali seno. Boš malo pomagal, pa boš dobil jesti in piti. Saj veš, brez dela ni jela.«

»Le kako naj poprimem za delo tak, kot sem, ves slaboten? Cel dan nisem nič jedel, kruli mi v želodcu in usta imam vsa suha,« mu je odgovoril Rajmund.

Gospodar ga je povabil v hišo in dekla mu je postregla s skledo zelja, čebulno pajtičko in kozarcem tepkovega mošta. Kar zasvetile so se mu oči, ko je videl, kakšne gostije bo deležen. Ni trajalo dolgo in skleda je bila prazna.

»No, sedaj, ko si se odpočil in najedel, boš pa z lahkoto delal. Kar za hlapcem stopi in vzemi vile ali grablje, pa hitro na senožet,« je rekel gospodar.

Rajmund je na hitro vstal od mize, vzel plašč in klobuk ter odšel iz hiše, gospodar pa za njim.

»Kadar je človek lačen, z veseljem in lažje kaj naredi, ko je pa sit, ima pa rad mir. Bomo drugič delali, saj dela nikoli ne zmanjka,« je rekel Rajmund in z dolgimi koraki hitro oddrvel stran od kmetije, čez njive v dolino.

Bajtar Lojz

Rojen je bil v Lazcu v drugi polovici devetnajstega stoletja kot sin siromašne bajtarske družine. V družini šestih otrok so starost dočakali le trije: on in dve sestri, medtem ko so trije umrli v zgodnji mladosti. Pobral jih je tifus, ki se je pojavil skoraj vsako poletje.

Zaradi velikega pomanjkanja je že v rani mladosti občutil vse tegobe bajtarskega življenja. Večkrat lačen kot sit je moral še ne sedem let star oditi od doma. Kot pastir je pri premožnejši kmečki družini na Cerkljanskem Vrhu pasel živino. Tam so lepo poskrbeli zanj; lačen ni bil, pa tudi oblečen je bil bolje kot prej, vendar je zelo pogrešal dom, očeta, mamo in sestri. Večkrat, ko je pasel živino, je z vrha Kroga gledal rojstno vas in si objokan želel pobegniti nazaj domov, v objem staršev in sester.

In tako se je nekega dne res pojavil na domačih vratih. Domotožje ga je premagalo in ni hotel več nazaj. Vendar strogi oče ni poznal usmiljenja; njegov pobeg je nagradil z udarci. Tepenega je še isti dan pospremil nazaj na kmetijo. Sčasoma se je kar privadil na življenje tam in na novo družino. Ker je bil marljiv in pošten, so ga lepo sprejeli in ga imeli za svojega.

Vendar ga je pri nepolnih petnajstih letih zelo prizadela smrt mame, na katero je bil močno navezan. Njegov oče pa se je vse bolj vdajal pijači; neke zimske noči je omagal na poti in zjutraj so ga našli mrtvega v snegu. Sestri, ki sta bili starejši od njega, sta se že pred tem omožili – ena v Novo Oselico, druga pa v Otalež. Zapustil je kmetijo na Cerkljanskem Vrhu, kjer je kot pastir in hlapec preživel skoraj desetletje. Ob odhodu so ga lepo nagradili z novo obleko, čevlji in plačilom.

Vrnil se je na zapuščeno domačijo v Lazec. S prisluženim denarjem si je kupil dve kozi in z občasnim delom pri kmetih v vasi kar dobro shajal skozi življenje. Na eni od teh kmetij je spoznal dekle svojih let in zaljubila sta se. Vendar njenim staršem ni bilo po godu, da bi bajtar vzel njihovo hčer, zato so zvezi nasprotovali. To ga je zelo potrlo.

Ko mu je bilo osemnajst let, so ga vzeli k vojakom. Služil je nepretrgoma skoraj deset let. Bil je v vojskah z Lahi in Prusi, o čemer pa po prihodu domov ni rad govoril. Držal se je bolj zase in se izogibal vaščanom. Nekoč vesel in nasmejan fant se je prelevil v zamišljenega samotarja. Kot da bi se v njem zgodila globoka sprememba, je nemiren postopal okrog, kakor da pod soncem ne najde miru.

S pičlimi prihranki, ki jih je prinesel od vojakov, je obnovil hišo, ki je zgorela v požaru leta 1887. Le stara peč, ki je edina ostala cela, je še služila svojemu namenu. Vse drugo je moral zgraditi na novo. Vajen trdega kmečkega dela je sam zakrpal poškodovano obzidje in hišo prekril s slamo. Napravil si je nova vrata, nekatera okna pa je kar z deskami zabil; le dvoje je pustil odprtih – eno v kuhinji in drugo v spalnici. Sam si je stesal tudi posteljo in slamnjačo napolnil z ovsenimi plevami. V kuhinji si je iz starih desk napravil omaro, mizo in stol. Nabavil si je preprosto kuhinjsko opremo: lonce za žgance, zelje in repo, veliko skledo za mesanje kruha, nož, dve žlici in korec za vodo.

Za bajto si je uredil malo njivico, ki jo je ročno prekopal. Zasadil je krompir, fižol in zelje ter zasejal koruzo in pšenico. Na kmetiji Zaklanec si je kupil kravo in nabavil par kokoši. Pozimi je pletel koše in cekarje ter izdeloval nove grablje. Vse to je kasneje prodal bližnjim kmetom in zaslužil kakšen krajcar, včasih tudi goldinar.

Na nekem sejmu je od sleparja kupil velik kos črnega blaga. Bilo je staro, preperelo in je že močno prehajalo v zelenkasto barvo. Iz tega mu je vaška šivilja ukrojila obleko, ki jo je nosil, dokler ni bila popolnoma izrabljena. Poleti in pozimi je nosil ogromne škornje. Noge si je zavijal v platnene krpe, ki jih je pozimi oblagal s slamo, poleti pa z orehovim perjem. Slama je bila zoper mraz, orehovo perje pa zoper vročino. Na dnino k kmetom je odhajal bolj poredko, le takrat, ko mu je zmanjkalo denarja.

Pred odhodom k vojakom ga ni nihče videl pijanega. Zaradi očetovega alkoholizma se je tej skušnjavi dolgo upiral. Le po težkem delu je včasih, ves poten, zvrnil kak kozarček žganja. Ni bil človek, ki bi med tednom posedal v krčmi.

A sčasoma so pri njem privrele na površje vse tegobe, ki jih je nosil v sebi, in zapadel je v hudo depresijo. Uteho je začel iskati v pijači, ki mu je kmalu stopila v glavo in mu popolnoma zameglila zavest. Opotekal se je iz krčme v krčmo. Popival je, dokler mu ni zmanjkalo denarja, nato pa je odhajal k sosedom in terjal plačilo, ki so mu ga dolgovali za dnine. Redkokdaj so ga še videli treznega. Nekoč, ko je zapil ves denar, je nekemu mešetarju prodal celo kravo. Spet je imel denar ter občutek ugodja in vinjenosti.

A v glavi mu je šumelo in v prsih tiščalo; stiska ga je grizla do norosti. Ti težki občutki so ga naposled navdali z mislijo na samomor. Nekega jutra so ga našli obešenega na drevesu za hišo.

---