Rajmund, posebnež in berač

Rajmund, posebnež in berač

V časih, ki so že zdavnaj utonili v sivo pozabo dedovega pripovedovanja, je skoraj vsaka vas pregovorno imela svojega posebneža. Zaradi vsesplošne, trmaste revščine, ki se je kot gola skala držala strmih cerkljanskih hribov, pa je k tlom pritisnil še kakšen berač. Med njimi je bil najbolj znan Rajmund – preprosto Rajmund, saj se je njegov priimek sčasoma izgubil med prašnimi kolovozi, po katerih je stopal.

Eno nogo je imel opazno krajšo od druge. Pri hoji ga je zato zanašalo vstran, a ga ta telesna hiba sploh ni ovirala, da ne bi prehodil nepreglednih razdalj med samotnimi kmetijami. Še manj ga je ovirala pri delu – preprosto zato, ker se je vsakršnemu kmečkemu naporu izogibal bolj kot hudič križa. Njegova postava je bila že od daleč prepoznavna. Nosil je oguljen, do tal segajoč plašč, ki je bil v svojih davnih, boljših letih bodisi črn bodisi temnomoder, zdaj pa nedoločljive barve blata in časa. Hlače so se mu nabirale nad čevlji, predolgi rokavi so mu zakrivali dlani; zdelo se je, kot da bi se berač nekega davnega, neusmiljenega poletja čisto posušil in se pod žgočim soncem skrčil od prehude vročine, oblačila pa so ostala velika, kot spomin na nekega drugega človeka. Na osiveli glavi je trmasto tiščal črn klobuk. Ta je bil že tako oguljen, preluknjan in zmečkan, da ga noben trezen človek ne bi zamenjal s svojim, niti za strašilo na njivi ne.

Čez ramo je imel zmeraj oprtano težko platneno malho. Iz nje sta kot dva zvesta stražarja zmeraj molela napol prazna steklenica ostrega žganja in star, na pol polomljen dežnik. Ta klavrni kos platna in žic ga je varoval skozi vse štiri letne čase: spomladi in jeseni pred zoprnim gorskim dežjem, poleti pred pripeko, pozimi pa pred gostimi snežinkami, ko je veter bril čez grebene. V desni roki pa je zmeraj stiskal ponošen lesen kovček. V njegovi utrujeni notranjosti je skrival svoj največji zaklad – stari škant. Iz te oguljene violine je znal Rajmund izvabiti neverjetno čiste, otožne in včasih poskočne zvoke lepih ljudskih melodij. Zaigral je še posebej rad in z nekim posebnim ponosom takrat, ko se je ustavil pred pragom premožnejše domačije.

Živel je sam, zapuščen od sveta in brez pravih prijateljev. Majhna, na pol podrta hiška na robu vasi, v kateri je prebival vse od svojega siromašnega otroštva, je bila le njegova občasna postojanka. Večino leta je samevala. Le tu pa tam mu je kakšen dan v mesecu služila zgolj za to, da je v njej pod streho prespal, ko se je izčrpan in premračen vrnil s svojega dolgega beraškega popotovanja.

Krut prag uboštva ga je neusmiljeno silil, da je dan za dnem romal iz kraja v kraj. Stopal je po prašnih, poleti razpokanih, jeseni pa globoko blatnih kolovozih. Njegov beraški revir je obsegal celotno Cerkljansko, pot pa ga je nemalokrat zanesla še dlje, čez strme preloze vse do Idrije. Čeprav je pogosto stradal in mu je v dolgih urah samote duša večkrat izjokala vso nakopičeno potrtost, je globlje v sebi, pod plastmi umazanih oblačil, vedno ohranjal drobno iskro upanja na boljše čase. Z otopelim, od vetra prebičanim izrazom na obrazu, ki je nemo pričal o tem, kako mačehovska je njegova usoda, je trkal na težka vrata kmečkih hiš in prosil za kakšen grižljaj. S ponižno hvaležnostjo je vzel vse, kor so mu ponudili – trd kos kruha, hladno polento ali ostanek enolončnice. Kaj mu je sploh preostalo? Ves obupan in vdan v usodo bi lahko pod milim nebom samo sedel ob poti in čakal na svoj konec.

Vendar Rajmund ni bil le tihi brezdomec. Bil je tudi neizmeren čvekač, beraški filozof in živa kronika tistega časa. Ko so besede enkrat pričele vreti iz njegovih ust, ga je bilo skoraj nemogoče ustaviti. V svojem spominu je nosil debelo, nevidno knjigo prigod, nesreč in ljubezenskih zgodb, ki jih je pisalo življenje samo. Med samotne ljudi v odročnih hribih je prinašal sveže novice iz sosednjih dolin, vaške čenče in obilico pristnega beraškega humorja, ki ga je stresal iz svoje duhovite malhe. Res je, včasih se v želji po večji pozornosti ni sramoval niti kakšne sočne, kosmate laži. A kmetje mu niso zamerili; s tem pripovedovanjem je namreč znal prav lepo in za kratek čas popestriti enoličen, težak in od jutra do večera garavi kmetov dan.

Največkrat je poleti prespal kar na dišečih senikih, kamor se je potihoma zavlekel, ali pa preprosto pod kakšnim gostim drevesom, z malho pod glavo. Pozimi pa je bilo življenje dosti bolj kruto. Takrat je zatočišče iskal v toplih hlevih, kjer so ga greli hlapi živine. Posebno težko mu je bilo v dolgih, ledenih mesecih, ko sta si v njegovi stari koči ali tujih hlevih z roko v roki podajali neusmiljena lakota in revmatična bolezen.

Nekega toplega poletnega dne, ko je bila košnja v polnem teku in je v zraku dišalo po suhem senu, ga je blatna pot pripeljala na bogato Peternelovo kmetijo na Hmenico. Rajmund je prestopil dvorišče, stopil do težkih lesenih vrat in odločno potrkal. Ko se je na pragu prikazala gospodinja, jo je najprej spoštljivo nagovoril z tradicionalnim »Bog daj«, nato pa takoj, po svoji stari šaljivi navadi, prešel k bistvu:
»Je morda kaj hrane in pijače odveč za siromaka, ljuba gospodinja? Vzamem pa tudi kakšen tobakov čik, če se kje najde. Če ni krompirja, se pa, veste, tudi kosa mesa nikakor ne branim. In vse to potem najraje z močnim žganjem poplaknem, da se v želodcu lažje poravna.«

Gospodinji se je berač v hipu zasmilil. Videla je njegovo shirano obličje, upadle lica in tresoče roke, zato je že hotela stopiti nazaj v kuhinjo. V tistem trenutku pa je na hodnik stopil trden, nepopustljiv gospodar. Takoj je sprevidel, kam pes taco moli in kakšen je beračev resnični namen. Ker je bil gospodar človek dela in reda, se je odločil, da si bo posebneža malce privoščil. Stopil je naprej, se naslonil na podboj in z zvitem nasmeškom dejal:
»No, Rajmund, sam Bog te je poslal na naše dvorišče! Ravno danes namreč spravljamo pod streho zadnje seno in krvavo potrebujemo še ene pridne roke. Malo nam boš pomagal na senožeti, popoldne boš poprijel za delo, v zameno pa boš dobil kraljevsko jesti in piti, kolikor ti poželi srce. Saj veš, kako pravi star pregovor: brez dela ni jela!«

Rajmund se je ob teh besedah ustrašil, kot bi vanj treščilo. Hitro je spremenil obraz in se začel držati še bolj ubožno, kot je bilo treba:
»Le kako, za božjo voljo, naj poprimem za kmečko delo takšen, kot sem – ves slaboten in zdelan od poti? Saj cel ljubi dan nisem spravil niti grižljaja v usta! Neznansko mi kruli v želodcu, usta pa imam od prahu čisto suha, da komaj govorim.«

Gospodar se je potihoma muzal, a je obdržal resen obraz. Pokimal je in ga povabil naprej: »No, pa stopi v hišo. Najprej se podkrepi, da ti vrnemo moč.«
Sedli so za veliko kmečko mizo. Dekla je pred berača kmalu postavila polno, dišečo skledo toplega zelja, zraven pa še čebulno pajtičko in velik kozarec hladnega, trpko-sladkega tepkovega mošta. Rajmundu so se oči v hipu divje zasvetile, ko je videl, kakšne nepričakovane gostije bo deležen. Brez odlašanja je zgrabil žlico. Ni trajalo dolgo, ko je hlastno izpraznil skledo do čistega dna, pajtičko pojedel do zadnje drobtinice in mošt izpraznil do zadnje kaplje. Potešeno se je obrisal okoli ust in si oddahnil.

Gospodar, ki je ves čas pozorno sedel nasproti njega in čakal, je takrat odločno vstal, potrepljal berača po rami in rekel z ljubeznivim, a nepopustljivim glasom:
»No, sedaj pa vidim, da si se dobro odpočil in pošteno najedel. S polnim želodcem boš šel z lahkoto na delo. Kar takoj stopi ven, pojdi za hlapcem v skedenj, vzemi vile ali grablje, pa hitro z njim na senožet!«

Rajmund je v hipu spoznal, da je igra prišla do konca. Urno, z nepričakovano lahkotnostjo je vstal od mize. Zgrabil je svoj oguljeni plašč, si na glavo poveznil stari črni klobuk in s hitrimi koraki stopil iz hiše na dvorišče. Za njim je stopil gospodar, radoveden, kaj bo berač storil zdaj.

Rajmund se je na pol poti obrnil, si popravil težko malho na rami, pogledal gospodarja naravnost v oči in z beraško modrostjo, pomešano z zvijačnostjo, dejal:
»Veste, gospodar ... Kadar je človek lačen, z veseljem in dosti lažje kaj naredi, ker ga lakota pritira. Ko je pa človek enkrat sit, ima pa najraje svoj mir. Bomo drugič delali, saj dela na tem svetu nikoli ne zmanjka!«

Še preden je gospodar sploh uspel odgovoriti ali zamahniti z roko, se je Rajmund obrnil. S svojimi dolgimi, sunkovitimi koraki je z obema nogama – krajšo in daljšo – izjemno hitro oddrvel stran od Peternelove domačije. Urno jo je mahnil čez njive in izginil navzdol v varno zavetje doline, pustil gospodarja na dvorišču, da se je smejal beraški iznajdljivosti, ki je ponovno zmagala nad težkim kmečkim delom.

---

Bajtar Lojz

Bajtar Lojz

Lojz je prijokal na svet v Lazcu v drugi polovici devetnajstega stoletja kot sin siromašne bajtarske družine. Pod domačo streho se je rodilo šest otrok, a kruta usoda tistega časa je hotela, da so odraslost dočakali le trije: Lojz in njegovi dve sestri. Preostale tri sorojence je še v rani mladosti pokosil tifus, ki je zaradi slabe higiene in pomanjkanja pitne vode v tistih krajih razsajal skoraj vsako poletje. Zaradi neizmerne revščine je Lojz že v zgodnjem otroštvu na lastni koži občutil vse tegobe in ponižanja bajtarskega stanu. Večkrat lačen kot sit je moral še ne sedem let star zapustiti varno zavetje domačega ognjišča. Starši so ga oddali za pastirja k premožnejši kmečki družini na Cerkljanskem Vrhu, da bi si sam služil svoj vsakdanji kruh.

Na veliki kmetiji so za dečka lepo skrbeli; lačen ni bil, pa tudi oblečen in obut je bil neprimerljivo bolje kot doma. Kljub materialnemu blagostanju pa je Lojzovo otroško dušo dušilo neznosno domotožje. Neizmerno je pogrešal mamo, očeta in sestri. Večkrat, ko je na samotnih pašnikih pasel živino, je stopil na vrh Kroga, od koder se je odpiral razgled na njegovo rojstno vas. Solznih oči je zrl proti Lazcu in v sebi premleval načrte, kako bi pobegnil nazaj v topel objem svoje družine.

Nekega dne ga je hrepenenje dokončno premagalo in Lojz se je nenadoma pojavil na domačem pragu. A namesto tolažbe in razumevanja ga je pričakala trda realnost. Strogi oče, ki je moral prehraniti preostala usta, ni poznal usmiljenja; sinov beg je videl kot upor in neodgovornost, zato ga je kaznoval s hudimi udarci. Tepenega, objokanega in ponižanega dečka je še isti dan osebno pospremil nazaj na kmetijo na Cerkljanski Vrh. Lojz je sčasoma spoznal, da poti nazaj ni, in se je postopoma privadil na tamkajšnje življenje ter na rejo pri tuji družini. Ker je bil po naravi marljiv, delaven in globoko pošten, so ga gospodarji vzljubili in ga sčasoma vzeli za svojega.

Njegovo mladost pa je pri nepolnih petnajstih letih znova pretresla huda tragedija – umrla je njegova mama, na katero je bil Lojz kljub letom ločenosti še vedno močno navezan. Po njeni smrti je domača hiša dokončno začela propadati. Oče se je pod težo življenjskih porazov vse bolj vdajal pijači. Ta odvisnost je doživela tragičen konec neke neusmiljene zimske noči, ko je pijan omagal na poti domov; zjutraj so vaščani njegovo truplo našli zmrznjeno v snegu. Ker sta se Lojzovi starejši sestri že pred tem omožili – ena v Novo Oselico, druga pa v Otalež – je rojstna bajta ostala prazna in zapuščena.

Lojz je kmalu zatem zapustil kmetijo na Cerkljanskem Vrhu, kjer je kot pastir in hlapec preživel skoraj celo desetletje. Ob odhodu so se mu gospodarji pošteno oddolžili za vsa leta zvestega dela; nagradili so ga z novo obleko, trdnimi čevlji in poštenim denarnim plačilom. Z nekaj prihranki v žepu se je vrnil na zapuščeno očetovo domačijo v Lazec. Kupil si je dve kozi in z občasnim delom na dnino pri vaških kmetih kar dobro shajal skozi življenje. Na eni od teh kmetij je med delom spoznal dekle svojih let. Med njima je preskočila iskra in mlada dva sta se iskreno zaljubila. Vendar pa je bila klasna razlika tistega časa nepremostljiva. Dekletovim staršem niti na misel ni prišlo, da bi svojo hčer dali revnemu bajtarju brez lastne zemlje, zato so zvezi ostro in nepopustljivo nasprotovali. Ta ljubezenska zavrnitev je Lojza globoko potrla in v njegovi duši pustila prvo neozdravljivo rano.

Dodaten udarec je sledil, ko mu je bilo osemnajst let. Poklicali so ga k vojakom in avstrijska vojska ga je posrkala vase za polnih in nepretrganih deset let. Kot rekrut se je boril na krvavih bojiščih v vojnah z Lahi in Prusi. O grozotah, ki jih je doživel na fronti, po vrnitvi domov ni želel spregovoriti niti besede. Ko se je končno vrnil v rodni Lazec, se je povsem izogibal vaščanom in se držal izključno zase. Nekoč vesel, dobrosrčen in nasmejan fant se je v dolgih letih vojskovanja prelevil v zamišljenega, zagrenjenega samotarja. V njem se je zgodila globoka, temačna sprememba; nemiren in preganjan od lastnih spominov je postopal okrog, kakor da pod milim soncem nikjer več ne najde svojega miru.

S pičlimi prihranki, ki mu jih je uspelo prinesti iz vojaške službe, se je lotil obnove domače hiše, ki je med njegovo odsotnostjo pogorela v uničujočem požaru leta 1887. Le stara kmečka peč, ki je edina čudežno ostala cela, je še služila svojemu namenu; vse drugo je ležalo v ruševinah. Vajen trdega kmečkega dela je Lojz sam z lastnimi rokami zakrpal poškodovano kamnito obzidje in hišo na novo prekril s slamo. Napravil si je lesena vrata, večino oken pa je zaradi varčevanja in želje po zasebnosti preprosto zabil z deskami. Le dvoje oken je pustil odprtih – eno, da je svetloba padala v kuhinjo, in drugo v spalnici. Sam si je stesal preprosto leseno posteljo, slamnjačo pa napolnil z grobimi ovsenimi plevami. V kuhinji si je iz starih odpadnih desk zbil najnujnejše pohištvo: omaro, mizo in en stol. Njegovo gospodinjstvo je bilo skrajno asketsko; nabavil si je le nekaj kosov preproste kuhinjske opreme: lonce za kuhanje žgancev, zelja in repe, veliko leseno skledo za mešanje kruha, nož, dve žlici in lesen korec za zajemanje vode.

Za bajto si je uredil majhno njivico, ki jo je vsako pomlad ročno prekopal z motiko. Zasadil je krompir, fižol in zelje ter zasejal nekaj koruze in pšenice, da je imel osnovne pridelke za preživetje. Na bližnji kmetiji Zaklanec si je kupil kravo, nabavil pa je tudi par kokoši. Pozimi, ko zunaj ni bilo dela, se je zapiral v hišo ter pletel lesene koše, cekarje in izdeloval nove grablje. Vse te izdelke je spomladi prodal bližnjim kmetom in tako zaslužil kakšen krajcar, včasih pa celo srebrn goldinar. Na nekem živinskem sejmu je od potujočega sleparja kupil velik kos poceni črnega blaga. Tekstil je bil star, preperel in je na svetlobi že močno prehajal v zelenkasto barvo, a Lojz si boljšega ni mogel privoščiti. Iz tega blaga mu je vaška šivilja ukrojila preprosto obleko, ki jo je nato ponosno nosil dolga leta, dokler ni na njem popolnoma razpadla. Tako poleti kot pozimi je hodil naokrog v ogromnih, težkih škornjih. Noge si je namesto nogavic zavijal v platnene krpe, ki jih je pozimi izoliral s suho slamo, poleti pa z orehovim listjem. Slama ga je varovala pred rezalnim mrazom, orehovo perje pa mu je hladilo noge pred poletno pripeko. Na dnino h kmetom je zdaj odhajal le še poredko – le takrat, ko je v hiši pošla zadnja moka in mu je zmanjkalo denarja za naj nujnejše nakupe.

Pred odhodom k vojakom Lojza nihče v vasi ni videl pijanega. Zaradi travmatične izkušnje iz otroštva in očetovega alkoholizma se je tej razvadi dolga leta krčevito upiral. Le po izjemno težkem fizičnem delu je včasih, ves premočen od potu, zvrnil kak kozarček domačega žganja za moč. Ni bil človek, ki bi med tednom brezglavo posedal po vaških krčmah. A leta popolne osamljenosti, revščine, neizpolnjene ljubezni in potlačenih vojnih grozot so naposled terjala svoj davek. Pri Lojzu so na površje privrele vse duševne stiske, ki jih je desetletja zaklepal vase, in zapadel je v hudo, črno depresijo.

Uteho in pozabo je začel mrzlično iskati v pijači. Alkohol mu je hitro stopil v glavo in mu popolnoma zameglila že tako načeto zavest. Nekdanji ponosni samotar se je začel vidno opotekati iz krčme v krčmo. Popival je brez nadzora, dokler ni zapravil zadnjega krajcarja, nato pa je hodil od hiše do hiše ter od sosedov agresivno terjal stara plačila, ki so mu jih ti še dolgovali za opravljene dnine. Vaščani so ga le še redkokdaj videli treznega. Neke usodne noči, ko je v gostilni zapil ves razpoložljivi denar, je v stanju popolne vinjenosti nekemu mešetarju za drobiž prodal svojo edino kravo – svojo glavno hraniteljico. Ko se je zjutraj zbudil, je imel v žepu sicer nekaj denarja ter kratkotrajen občutek ugodja in omame, a streznitev je prinesla neznosno duševno bolečino. V glavi mu je šumelo, v prsih ga je stiskalo, krivda in eksistenčni strah pa sta ga grizla do čistega blaznosti. Ti težki, črni občutki in popoln brezizhoden položaj so ga naposled navdali z dokončno mislijo na samomor. Nekega sivega jutra so vaščani nesrečnega bajtarja Lojza našli obešenega na starem drevesu za njegovo hišo.

---