Bajtar Lojz
Lojz je prijokal na svet v Lazcu v drugi polovici devetnajstega stoletja kot sin siromašne bajtarske družine. Pod domačo streho se je rodilo šest otrok, a kruta usoda tistega časa je hotela, da so odraslost dočakali le trije: Lojz in njegovi dve sestri. Preostale tri sorojence je še v rani mladosti pokosil tifus, ki je zaradi slabe higiene in pomanjkanja pitne vode v tistih krajih razsajal skoraj vsako poletje. Zaradi neizmerne revščine je Lojz že v zgodnjem otroštvu na lastni koži občutil vse tegobe in ponižanja bajtarskega stanu. Večkrat lačen kot sit je moral še ne sedem let star zapustiti varno zavetje domačega ognjišča. Starši so ga oddali za pastirja k premožnejši kmečki družini na Cerkljanskem Vrhu, da bi si sam služil svoj vsakdanji kruh.
Na veliki kmetiji so za dečka lepo skrbeli; lačen ni bil, pa tudi oblečen in obut je bil neprimerljivo bolje kot doma. Kljub materialnemu blagostanju pa je Lojzovo otroško dušo dušilo neznosno domotožje. Neizmerno je pogrešal mamo, očeta in sestri. Večkrat, ko je na samotnih pašnikih pasel živino, je stopil na vrh Kroga, od koder se je odpiral razgled na njegovo rojstno vas. Solznih oči je zrl proti Lazcu in v sebi premleval načrte, kako bi pobegnil nazaj v topel objem svoje družine.
Nekega dne ga je hrepenenje dokončno premagalo in Lojz se je nenadoma pojavil na domačem pragu. A namesto tolažbe in razumevanja ga je pričakala trda realnost. Strogi oče, ki je moral prehraniti preostala usta, ni poznal usmiljenja; sinov beg je videl kot upor in neodgovornost, zato ga je kaznoval s hudimi udarci. Tepenega, objokanega in ponižanega dečka je še isti dan osebno pospremil nazaj na kmetijo na Cerkljanski Vrh. Lojz je sčasoma spoznal, da poti nazaj ni, in se je postopoma privadil na tamkajšnje življenje ter na rejo pri tuji družini. Ker je bil po naravi marljiv, delaven in globoko pošten, so ga gospodarji vzljubili in ga sčasoma vzeli za svojega.
Njegovo mladost pa je pri nepolnih petnajstih letih znova pretresla huda tragedija – umrla je njegova mama, na katero je bil Lojz kljub letom ločenosti še vedno močno navezan. Po njeni smrti je domača hiša dokončno začela propadati. Oče se je pod težo življenjskih porazov vse bolj vdajal pijači. Ta odvisnost je doživela tragičen konec neke neusmiljene zimske noči, ko je pijan omagal na poti domov; zjutraj so vaščani njegovo truplo našli zmrznjeno v snegu. Ker sta se Lojzovi starejši sestri že pred tem omožili – ena v Novo Oselico, druga pa v Otalež – je rojstna bajta ostala prazna in zapuščena.
Lojz je kmalu zatem zapustil kmetijo na Cerkljanskem Vrhu, kjer je kot pastir in hlapec preživel skoraj celo desetletje. Ob odhodu so se mu gospodarji pošteno oddolžili za vsa leta zvestega dela; nagradili so ga z novo obleko, trdnimi čevlji in poštenim denarnim plačilom. Z nekaj prihranki v žepu se je vrnil na zapuščeno očetovo domačijo v Lazec. Kupil si je dve kozi in z občasnim delom na dnino pri vaških kmetih kar dobro shajal skozi življenje. Na eni od teh kmetij je med delom spoznal dekle svojih let. Med njima je preskočila iskra in mlada dva sta se iskreno zaljubila. Vendar pa je bila klasna razlika tistega časa nepremostljiva. Dekletovim staršem niti na misel ni prišlo, da bi svojo hčer dali revnemu bajtarju brez lastne zemlje, zato so zvezi ostro in nepopustljivo nasprotovali. Ta ljubezenska zavrnitev je Lojza globoko potrla in v njegovi duši pustila prvo neozdravljivo rano.
Dodaten udarec je sledil, ko mu je bilo osemnajst let. Poklicali so ga k vojakom in avstrijska vojska ga je posrkala vase za polnih in nepretrganih deset let. Kot rekrut se je boril na krvavih bojiščih v vojnah z Lahi in Prusi. O grozotah, ki jih je doživel na fronti, po vrnitvi domov ni želel spregovoriti niti besede. Ko se je končno vrnil v rodni Lazec, se je povsem izogibal vaščanom in se držal izključno zase. Nekoč vesel, dobrosrčen in nasmejan fant se je v dolgih letih vojskovanja prelevil v zamišljenega, zagrenjenega samotarja. V njem se je zgodila globoka, temačna sprememba; nemiren in preganjan od lastnih spominov je postopal okrog, kakor da pod milim soncem nikjer več ne najde svojega miru.
S pičlimi prihranki, ki mu jih je uspelo prinesti iz vojaške službe, se je lotil obnove domače hiše, ki je med njegovo odsotnostjo pogorela v uničujočem požaru leta 1887. Le stara kmečka peč, ki je edina čudežno ostala cela, je še služila svojemu namenu; vse drugo je ležalo v ruševinah. Vajen trdega kmečkega dela je Lojz sam z lastnimi rokami zakrpal poškodovano kamnito obzidje in hišo na novo prekril s slamo. Napravil si je lesena vrata, večino oken pa je zaradi varčevanja in želje po zasebnosti preprosto zabil z deskami. Le dvoje oken je pustil odprtih – eno, da je svetloba padala v kuhinjo, in drugo v spalnici. Sam si je stesal preprosto leseno posteljo, slamnjačo pa napolnil z grobimi ovsenimi plevami. V kuhinji si je iz starih odpadnih desk zbil najnujnejše pohištvo: omaro, mizo in en stol. Njegovo gospodinjstvo je bilo skrajno asketsko; nabavil si je le nekaj kosov preproste kuhinjske opreme: lonce za kuhanje žgancev, zelja in repe, veliko leseno skledo za mešanje kruha, nož, dve žlici in lesen korec za zajemanje vode.
Za bajto si je uredil majhno njivico, ki jo je vsako pomlad ročno prekopal z motiko. Zasadil je krompir, fižol in zelje ter zasejal nekaj koruze in pšenice, da je imel osnovne pridelke za preživetje. Na bližnji kmetiji Zaklanec si je kupil kravo, nabavil pa je tudi par kokoši. Pozimi, ko zunaj ni bilo dela, se je zapiral v hišo ter pletel lesene koše, cekarje in izdeloval nove grablje. Vse te izdelke je spomladi prodal bližnjim kmetom in tako zaslužil kakšen krajcar, včasih pa celo srebrn goldinar. Na nekem živinskem sejmu je od potujočega sleparja kupil velik kos poceni črnega blaga. Tekstil je bil star, preperel in je na svetlobi že močno prehajal v zelenkasto barvo, a Lojz si boljšega ni mogel privoščiti. Iz tega blaga mu je vaška šivilja ukrojila preprosto obleko, ki jo je nato ponosno nosil dolga leta, dokler ni na njem popolnoma razpadla. Tako poleti kot pozimi je hodil naokrog v ogromnih, težkih škornjih. Noge si je namesto nogavic zavijal v platnene krpe, ki jih je pozimi izoliral s suho slamo, poleti pa z orehovim listjem. Slama ga je varovala pred rezalnim mrazom, orehovo perje pa mu je hladilo noge pred poletno pripeko. Na dnino h kmetom je zdaj odhajal le še poredko – le takrat, ko je v hiši pošla zadnja moka in mu je zmanjkalo denarja za naj nujnejše nakupe.
Pred odhodom k vojakom Lojza nihče v vasi ni videl pijanega. Zaradi travmatične izkušnje iz otroštva in očetovega alkoholizma se je tej razvadi dolga leta krčevito upiral. Le po izjemno težkem fizičnem delu je včasih, ves premočen od potu, zvrnil kak kozarček domačega žganja za moč. Ni bil človek, ki bi med tednom brezglavo posedal po vaških krčmah. A leta popolne osamljenosti, revščine, neizpolnjene ljubezni in potlačenih vojnih grozot so naposled terjala svoj davek. Pri Lojzu so na površje privrele vse duševne stiske, ki jih je desetletja zaklepal vase, in zapadel je v hudo, črno depresijo.
Uteho in pozabo je začel mrzlično iskati v pijači. Alkohol mu je hitro stopil v glavo in mu popolnoma zameglila že tako načeto zavest. Nekdanji ponosni samotar se je začel vidno opotekati iz krčme v krčmo. Popival je brez nadzora, dokler ni zapravil zadnjega krajcarja, nato pa je hodil od hiše do hiše ter od sosedov agresivno terjal stara plačila, ki so mu jih ti še dolgovali za opravljene dnine. Vaščani so ga le še redkokdaj videli treznega. Neke usodne noči, ko je v gostilni zapil ves razpoložljivi denar, je v stanju popolne vinjenosti nekemu mešetarju za drobiž prodal svojo edino kravo – svojo glavno hraniteljico. Ko se je zjutraj zbudil, je imel v žepu sicer nekaj denarja ter kratkotrajen občutek ugodja in omame, a streznitev je prinesla neznosno duševno bolečino. V glavi mu je šumelo, v prsih ga je stiskalo, krivda in eksistenčni strah pa sta ga grizla do čistega blaznosti. Ti težki, črni občutki in popoln brezizhoden položaj so ga naposled navdali z dokončno mislijo na samomor. Nekega sivega jutra so vaščani nesrečnega bajtarja Lojza našli obešenega na starem drevesu za njegovo hišo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar