Rajmund, posebnež in berač

Rajmund, posebnež in berač

V časih, ki so že zdavnaj utonili v sivo pozabo dedovega pripovedovanja, je skoraj vsaka vas pregovorno imela svojega posebneža. Zaradi vsesplošne, trmaste revščine, ki se je kot gola skala držala strmih cerkljanskih hribov, pa je k tlom pritisnil še kakšen berač. Med njimi je bil najbolj znan Rajmund – preprosto Rajmund, saj se je njegov priimek sčasoma izgubil med prašnimi kolovozi, po katerih je stopal.

Eno nogo je imel opazno krajšo od druge. Pri hoji ga je zato zanašalo vstran, a ga ta telesna hiba sploh ni ovirala, da ne bi prehodil nepreglednih razdalj med samotnimi kmetijami. Še manj ga je ovirala pri delu – preprosto zato, ker se je vsakršnemu kmečkemu naporu izogibal bolj kot hudič križa. Njegova postava je bila že od daleč prepoznavna. Nosil je oguljen, do tal segajoč plašč, ki je bil v svojih davnih, boljših letih bodisi črn bodisi temnomoder, zdaj pa nedoločljive barve blata in časa. Hlače so se mu nabirale nad čevlji, predolgi rokavi so mu zakrivali dlani; zdelo se je, kot da bi se berač nekega davnega, neusmiljenega poletja čisto posušil in se pod žgočim soncem skrčil od prehude vročine, oblačila pa so ostala velika, kot spomin na nekega drugega človeka. Na osiveli glavi je trmasto tiščal črn klobuk. Ta je bil že tako oguljen, preluknjan in zmečkan, da ga noben trezen človek ne bi zamenjal s svojim, niti za strašilo na njivi ne.

Čez ramo je imel zmeraj oprtano težko platneno malho. Iz nje sta kot dva zvesta stražarja zmeraj molela napol prazna steklenica ostrega žganja in star, na pol polomljen dežnik. Ta klavrni kos platna in žic ga je varoval skozi vse štiri letne čase: spomladi in jeseni pred zoprnim gorskim dežjem, poleti pred pripeko, pozimi pa pred gostimi snežinkami, ko je veter bril čez grebene. V desni roki pa je zmeraj stiskal ponošen lesen kovček. V njegovi utrujeni notranjosti je skrival svoj največji zaklad – stari škant. Iz te oguljene violine je znal Rajmund izvabiti neverjetno čiste, otožne in včasih poskočne zvoke lepih ljudskih melodij. Zaigral je še posebej rad in z nekim posebnim ponosom takrat, ko se je ustavil pred pragom premožnejše domačije.

Živel je sam, zapuščen od sveta in brez pravih prijateljev. Majhna, na pol podrta hiška na robu vasi, v kateri je prebival vse od svojega siromašnega otroštva, je bila le njegova občasna postojanka. Večino leta je samevala. Le tu pa tam mu je kakšen dan v mesecu služila zgolj za to, da je v njej pod streho prespal, ko se je izčrpan in premračen vrnil s svojega dolgega beraškega popotovanja.

Krut prag uboštva ga je neusmiljeno silil, da je dan za dnem romal iz kraja v kraj. Stopal je po prašnih, poleti razpokanih, jeseni pa globoko blatnih kolovozih. Njegov beraški revir je obsegal celotno Cerkljansko, pot pa ga je nemalokrat zanesla še dlje, čez strme preloze vse do Idrije. Čeprav je pogosto stradal in mu je v dolgih urah samote duša večkrat izjokala vso nakopičeno potrtost, je globlje v sebi, pod plastmi umazanih oblačil, vedno ohranjal drobno iskro upanja na boljše čase. Z otopelim, od vetra prebičanim izrazom na obrazu, ki je nemo pričal o tem, kako mačehovska je njegova usoda, je trkal na težka vrata kmečkih hiš in prosil za kakšen grižljaj. S ponižno hvaležnostjo je vzel vse, kor so mu ponudili – trd kos kruha, hladno polento ali ostanek enolončnice. Kaj mu je sploh preostalo? Ves obupan in vdan v usodo bi lahko pod milim nebom samo sedel ob poti in čakal na svoj konec.

Vendar Rajmund ni bil le tihi brezdomec. Bil je tudi neizmeren čvekač, beraški filozof in živa kronika tistega časa. Ko so besede enkrat pričele vreti iz njegovih ust, ga je bilo skoraj nemogoče ustaviti. V svojem spominu je nosil debelo, nevidno knjigo prigod, nesreč in ljubezenskih zgodb, ki jih je pisalo življenje samo. Med samotne ljudi v odročnih hribih je prinašal sveže novice iz sosednjih dolin, vaške čenče in obilico pristnega beraškega humorja, ki ga je stresal iz svoje duhovite malhe. Res je, včasih se v želji po večji pozornosti ni sramoval niti kakšne sočne, kosmate laži. A kmetje mu niso zamerili; s tem pripovedovanjem je namreč znal prav lepo in za kratek čas popestriti enoličen, težak in od jutra do večera garavi kmetov dan.

Največkrat je poleti prespal kar na dišečih senikih, kamor se je potihoma zavlekel, ali pa preprosto pod kakšnim gostim drevesom, z malho pod glavo. Pozimi pa je bilo življenje dosti bolj kruto. Takrat je zatočišče iskal v toplih hlevih, kjer so ga greli hlapi živine. Posebno težko mu je bilo v dolgih, ledenih mesecih, ko sta si v njegovi stari koči ali tujih hlevih z roko v roki podajali neusmiljena lakota in revmatična bolezen.

Nekega toplega poletnega dne, ko je bila košnja v polnem teku in je v zraku dišalo po suhem senu, ga je blatna pot pripeljala na bogato Peternelovo kmetijo na Hmenico. Rajmund je prestopil dvorišče, stopil do težkih lesenih vrat in odločno potrkal. Ko se je na pragu prikazala gospodinja, jo je najprej spoštljivo nagovoril z tradicionalnim »Bog daj«, nato pa takoj, po svoji stari šaljivi navadi, prešel k bistvu:
»Je morda kaj hrane in pijače odveč za siromaka, ljuba gospodinja? Vzamem pa tudi kakšen tobakov čik, če se kje najde. Če ni krompirja, se pa, veste, tudi kosa mesa nikakor ne branim. In vse to potem najraje z močnim žganjem poplaknem, da se v želodcu lažje poravna.«

Gospodinji se je berač v hipu zasmilil. Videla je njegovo shirano obličje, upadle lica in tresoče roke, zato je že hotela stopiti nazaj v kuhinjo. V tistem trenutku pa je na hodnik stopil trden, nepopustljiv gospodar. Takoj je sprevidel, kam pes taco moli in kakšen je beračev resnični namen. Ker je bil gospodar človek dela in reda, se je odločil, da si bo posebneža malce privoščil. Stopil je naprej, se naslonil na podboj in z zvitem nasmeškom dejal:
»No, Rajmund, sam Bog te je poslal na naše dvorišče! Ravno danes namreč spravljamo pod streho zadnje seno in krvavo potrebujemo še ene pridne roke. Malo nam boš pomagal na senožeti, popoldne boš poprijel za delo, v zameno pa boš dobil kraljevsko jesti in piti, kolikor ti poželi srce. Saj veš, kako pravi star pregovor: brez dela ni jela!«

Rajmund se je ob teh besedah ustrašil, kot bi vanj treščilo. Hitro je spremenil obraz in se začel držati še bolj ubožno, kot je bilo treba:
»Le kako, za božjo voljo, naj poprimem za kmečko delo takšen, kot sem – ves slaboten in zdelan od poti? Saj cel ljubi dan nisem spravil niti grižljaja v usta! Neznansko mi kruli v želodcu, usta pa imam od prahu čisto suha, da komaj govorim.«

Gospodar se je potihoma muzal, a je obdržal resen obraz. Pokimal je in ga povabil naprej: »No, pa stopi v hišo. Najprej se podkrepi, da ti vrnemo moč.«
Sedli so za veliko kmečko mizo. Dekla je pred berača kmalu postavila polno, dišečo skledo toplega zelja, zraven pa še čebulno pajtičko in velik kozarec hladnega, trpko-sladkega tepkovega mošta. Rajmundu so se oči v hipu divje zasvetile, ko je videl, kakšne nepričakovane gostije bo deležen. Brez odlašanja je zgrabil žlico. Ni trajalo dolgo, ko je hlastno izpraznil skledo do čistega dna, pajtičko pojedel do zadnje drobtinice in mošt izpraznil do zadnje kaplje. Potešeno se je obrisal okoli ust in si oddahnil.

Gospodar, ki je ves čas pozorno sedel nasproti njega in čakal, je takrat odločno vstal, potrepljal berača po rami in rekel z ljubeznivim, a nepopustljivim glasom:
»No, sedaj pa vidim, da si se dobro odpočil in pošteno najedel. S polnim želodcem boš šel z lahkoto na delo. Kar takoj stopi ven, pojdi za hlapcem v skedenj, vzemi vile ali grablje, pa hitro z njim na senožet!«

Rajmund je v hipu spoznal, da je igra prišla do konca. Urno, z nepričakovano lahkotnostjo je vstal od mize. Zgrabil je svoj oguljeni plašč, si na glavo poveznil stari črni klobuk in s hitrimi koraki stopil iz hiše na dvorišče. Za njim je stopil gospodar, radoveden, kaj bo berač storil zdaj.

Rajmund se je na pol poti obrnil, si popravil težko malho na rami, pogledal gospodarja naravnost v oči in z beraško modrostjo, pomešano z zvijačnostjo, dejal:
»Veste, gospodar ... Kadar je človek lačen, z veseljem in dosti lažje kaj naredi, ker ga lakota pritira. Ko je pa človek enkrat sit, ima pa najraje svoj mir. Bomo drugič delali, saj dela na tem svetu nikoli ne zmanjka!«

Še preden je gospodar sploh uspel odgovoriti ali zamahniti z roko, se je Rajmund obrnil. S svojimi dolgimi, sunkovitimi koraki je z obema nogama – krajšo in daljšo – izjemno hitro oddrvel stran od Peternelove domačije. Urno jo je mahnil čez njive in izginil navzdol v varno zavetje doline, pustil gospodarja na dvorišču, da se je smejal beraški iznajdljivosti, ki je ponovno zmagala nad težkim kmečkim delom.

---