Včasih je vsaka vas imela kakšnega posebneža in zaradi revščine tudi berača. Eden takih je bil Rajmund, kot so ga klicali.
Eno nogo je imel krajšo od druge, vendar ga ta hiba ni ovirala pri hoji in delu. Pri slednjem sploh ne, saj se je dela izogibal bolj kot hudič križa. Nosil je oguljen plašč, ki je bil v davnih letih ali črn ali temnomoder. Hlače, rokavi, vse mu je bilo predolgo; zdelo se je, kakor da bi se nekega poletja čisto posušil in se skrčil od prehude vročine. Na osiveli glavi je nosil črn klobuk, ki je bil že tako obrabljen, da ga noben trezen človek ne bi zamenjal s svojim. Čez ramo je imel oprtano malho, iz katere sta vedno molela napol prazna steklenica in star, podrt dežnik, ki ga je varoval vse štiri letne čase pred vremenskimi nezgodami: spomladi in jeseni pred dežjem, poleti pred soncem in pozimi pred snežinkami. V roki pa je nosil kovček, v njem pa stari škant, iz katerega je znal izvabiti zvoke lepih ljudskih melodij. Zaigral je še posebej rad takrat, ko se je ustavil pri kakšni domačiji.
Živel je sam, brez pravih prijateljev. Majhna hiša, v kateri je prebival vse od otroštva, je bila le njegov občasni dom. Le tu pa tam mu je kakšen dan v mesecu služila le zato, da je v njej prespal, ko se je vrnil s svojega beraškega popotovanja. Uboštvo ga je sililo, da je romal iz kraja v kraj po prašnih in blatnih kolovozih ter beračil po vsej Cerkljanski in še naprej do Idrije. Čeprav je stradal in mu je v samoti duša večkrat izjokala potrtost, je vedno upal na boljše čase. Z otopelim izrazom na obrazu, ki je nemo govoril, kako kruta je njegova usoda, je trkal na vrata kmečkih domačij in prosil za kakšen grižljaj. S hvaležnostjo je vzel ponujeno. Kaj mu je drugega preostalo? Ves obupan in vdan v svojo usodo bi lahko pod milim nebom samo čakal svoj konec.
Bil je velik čvekač, ki ga je bilo težko ustaviti, kadar so besede pričele vreti iz njegovih ust. V sebi je nosil debelo knjigo prigod in zgodb, ki jih je pisalo življenje. S seboj je med ljudi prinašal novice iz sosednjih krajev in obilico beraškega humorja v malhi, pa tudi kakšne kosmate laži se ni sramoval. S tem je znal prav lepo popestriti enoličen kmetov dan. Največkrat je poleti prespal na senikih pri hišah ali pod kakšnim drevesom, pozimi pa v hlevih. Posebno težko mu je bilo pozimi, ko sta si podajala roko lakota in bolezen.
Nekega poletnega dne ga je pot pripeljala na Peternelovo kmetijo na Hmenico. Potrkal je na vrata, nagovoril gospodinjo z »Bog daj« in šaljivo po svoji navadi nadaljeval: »Je kaj hrane in pijače odveč za siromaka? Vzamem pa tudi čik, če se kje najde. Če ni krompirja, se pa tudi mesa ne branim, in vse to rad z žganjem poplaknem.«
Gospodinji se je zasmilil, ko ga je videla vsega shiranega. Trden gospodar pa je kmalu sprevidel, kakšen je njegov namen, in se ga je malce privoščil: »Sam Bog te je poslal, rabimo še ene pridne roke, saj prav danes bomo spravljali seno. Boš malo pomagal, pa boš dobil jesti in piti. Saj veš, brez dela ni jela.«
»Le kako naj poprimem za delo tak, kot sem, ves slaboten? Cel dan nisem nič jedel, kruli mi v želodcu in usta imam vsa suha,« mu je odgovoril Rajmund.
Gospodar ga je povabil v hišo in dekla mu je postregla s skledo zelja, čebulno pajtičko in kozarcem tepkovega mošta. Kar zasvetile so se mu oči, ko je videl, kakšne gostije bo deležen. Ni trajalo dolgo in skleda je bila prazna.
»No, sedaj, ko si se odpočil in najedel, boš pa z lahkoto delal. Kar za hlapcem stopi in vzemi vile ali grablje, pa hitro na senožet,« je rekel gospodar.
Rajmund je na hitro vstal od mize, vzel plašč in klobuk ter odšel iz hiše, gospodar pa za njim.
»Kadar je človek lačen, z veseljem in lažje kaj naredi, ko je pa sit, ima pa rad mir. Bomo drugič delali, saj dela nikoli ne zmanjka,« je rekel Rajmund in z dolgimi koraki hitro oddrvel stran od kmetije, čez njive v dolino.
Ni komentarjev:
Objavite komentar