Včasih je vsaka vas imela kakšnega posebneža in zaradi revščine tudi berača. In eden takih je bil tudi on, ki Rajmund so ga klicali.
Eno nogo je imel krajšo od druge, vendar ga ta hiba ni ovirala pri hoji in delu. Pri slednjem sploh ne saj se je dela izogibal bolj kot hudič križa .
Nosil je oguljen črn plašč , ki je bil v davnih letih ali črn ali temnomoder . Hlače, rokavi, vse mu je bilo predolgo , zdelo se je , kakor da bi se nekega poletja čisto posušil in se skrčil od prehude vročine. Na osiveli glavi je nosil črn klobuk, ki je bil že tudi tako obrabljen, da ga noben trezen človek ne bi zamenjal s svojim. Čez ramo je imel oprtano malho iz katere je vedno molela kakšna napol prazna steklenica in star podrt dežnik, ki ga je varoval vse štiri letne čase vremenskih nezgod, spomladi in jeseni dežja, poleti sonca in pozimi snežink. V roki pa je nosil kovček in v njem stari škant iz katerega je znal izvabiti zvoke lepih ljudskih melodij. Zaigral je še posebej rad takrat, ko se je ustavil pri kakšni domačiji .
Živel je sam, brez pravih prijateljev . Majhna hiša v kateri je prebival vse od otroštva je bila le njegov občasni dom. Le tu pa tam mu je kakšen dan v mesecu služila le zato , da je v njej prespal , ko se je vrnil iz svojega beraškega popotovanja.
Uboštvo ga je sililo, da je romal iz kraja v kraj po prašnih in blatnih kolovozih in beračil po vsej Cerkljanski in še naprej do Idrije. Čeprav je stradal in mu je v samoti duša večkrat izjokala potrtost je vedno upal na boljše čase.
Z otopelim izrazom na licu, ki je nemo govoril, kako kruta je njegova usoda je trkal na vrata kmečkih domačij in prosil za kakšen grižljaj. S hvaležnostjo je vzel ponujeno. Kaj mu je drugega preostalo? Vas obupan in vdan v svojo usodo bi lahko samo pod milin nebom čakal svoj konec.
Bil je velik čvekač, ki ga je bilo težko ustaviti, kadar so besede pričele vreti iz njegovih ust. V sebi je nosil debelo knjigo prigod in zgodb, ki jih je pisalo življenje. S seboj pa je med ljudi prinašal novice iz sosednjih krajev in obilico beraškega humorja v malhi , pa tudi kakšne kosmate laži se ni sramoval. S tem je znal prav lepo popestriti enoličen kmetov dan.
Največkrat je poleti prespal na senikih pri hišah ali pod kakšnim drevesom , pozimi pa v hlevih. Posebno težko mu je bilo pozimi , ko sta si podajala roko lakota in bolezen.
Nekega poletnega dne ga je pot pripeljala na Peternelovo kmetijo na Hmenico. Potrkal je na vrata in nagovoril gospodinjo " bogdaj" in šaljivo po svoji navadi nadaljeval "Je kaj hrane in pijače odveč za siromaka , vzamem pa tudi čik, če se kje najde. Če ni krompirja se pa tudi mesa ne branim in vse to rad z žganjem poplaknem. " Gospodinji se je zasmilil, ko ga je videla vsega shiranega. Trden gospodar pa je kmalu videl kakšen je njegov namen in se ga je malce privoščil "Sam bog te je poslal , rabimo še ene pridne roke, saj prav danes bomo spravljali seno . Boš malo pomagal pa boš dobil jesti in piti. Saj veš brez dela ni jela."
"Le kako naj poprimem za delo tak kot sem, ves slaboten. Cel dan nisem nič jedel , mi kruli v želodcu in usta imam vsa suha" mu je odgovoril Rajmund.
Gospodar ga povabi v hišo in dekla mu postrže skledo zelja, čebulno pajtičko in kozarec tepkovega mošta. Kar zasvetile so se mu oči , ko je videl kakšne gostije bo deležen. Ni trajalo prav dolgo in skleda je bila prazna.
"No sedaj , ko si se odpočil in najedel boš pa z lahkoto delal . Kar za hlapcem stopi v in vzemi vile ali grablje pa hitro v senožet" reče gospodar.
Rajmund na hitro vstane od mize, vzame plašč in klobuk in odide iz hiše. Gospodar pa za njim.
"Kadar je človek lačen, z veseljem in lažje kaj naredi, ko je pa sit ima pa rad mir. Bomo drugič delali , saj dela nikoli ne zmanjka " reče Rajmund in z dolgimi koraki hitro oddrvi stran od kmetije čez njive v dolino.
Ni komentarjev:
Objavite komentar