LAZEC: Domačija Zaklanec pod Cerkljanskim Vrhom: Kronika propadanja večstoletne gorske kmetije

Zaklanec

Domačija Zaklanec pod Cerkljanskim Vrhom: Kronika propadanja večstoletne gorske kmetije

Skrivnost samote med gozdovi in njivami

Ob stari gozdni poti, ki se vije iz Lazca proti visokemu Cerkljanskemu Vrhu, se popotniku sredi divje gorske narave odpre čudovit pogled. Tam, kjer strma gozdna pobočja za trenutek popustijo in se razlijejo v sončne travnike ter terasaste njive, tiho stoji domačija Zaklanec. Danes je to kraj globoke tišine. Nekoč mogočna, bogata in daleč naokoli poznana kmetija, ki je kljubovala stoletjem in viharjem, že dolgo sameva. Njeni zidovi, ki so nekoč utripali od življenja, pesmi in otroškega smeha, danes žalostno in neustavljivo propadajo ter prepuščajo prostor pozabi.

(Na tem mestu v knjigi se predvidi umestitev fotografije: Stanovanjska hiša na kmetiji Zaklanec – foto: Pavel Medvešček, 1980)

Zgodovina Zaklanca je zgodovina trdoživega človeka na Cerkljanskem. Kmetija se ponaša z večstoletno preteklostjo, v kateri se je na zemlji izmenjalo nešteto generacij. Rodovi gospodarjev in družin so s krvavimi žulji obdelovali škrto gorsko zemljo, skrbeli za rodnost v hlevih, z lastnimi rokami utrjevali poljske in gozdne poti ter skozi nenehno delo zagotavljali popolno samooskrbo, ki je bila v teh odročnih krajih edino jamstvo za preživetje.

Iz zgodovinskih listin: Od Martina Lapanje do usodnega leta 1928

Pisni viri pričajo, da korenine domačije segajo globoko v čas razcveta habsburškega imperija. Prvi uradni zapisi o kmetiji nas popeljejo v nemirno 18. stoletje, ko se v jožefinskih popisih kraj navaja pod imenom Sa Klanz Lasce 77. Nekaj let kasneje, natančneje leta 1784, je domačija pod imenom Zaklanec (Sa Klanz) jasno vrisana tudi na znamenitem avstrijskem vojaškem zemljevidu, kar dokazuje njen takratni strateški in gospodarski pomen v regiji.

(Na tem mestu v knjigi se predvidi umestitev zgodovinske karte: Izsek iz avstrijskega jožefinskega zemljevida iz leta 1784 z vrisano kmetijo Sa Klanz)

Konec 18. stoletja dokumenti prvič jasno razkrijejo ime takratnega odločnega gospodarja: to je bil Martin Lapania (Lapanja). Kmetija je cvetela in se širila. Arhitekturni kompleks je bil zasnovan izjemno funkcionalno: prostrano kmečko dvorišče je povezovalo mogočno stanovanjsko hišo, hlev za živino ter manjšo, ločeno hišo, zgrajeno leta 1791. Ta manjša stavba je bila namenjena stalno nastanjenim hlapcem in deklam. Zaklanec je bil znan po izjemni dobrosrčnosti gospodarja in gospodinje. Kmečki posli tu niso bili le delovna sila; zaradi človekoljubnosti gospodarjev so bili deležni vseh dobrin, hrane in spoštovanja v enaki meri kot preostali družinski člani, kar je bila za tiste čase redka in plemenita navada.

(Na tem mestu v knjigi se predvidi umestitev fotografije: Hiša za hlapce in dekle, zgrajena leta 1791)

Usoda pa je kmetiji namenila žalosten konec. V zadnji generaciji so nekateri izmed otrok sicer odšli od doma in si ustvarili družine drugod, štirje pa so ostali na rodni zemlji. Ker pa se nihče od obeh sinov in hčera ni poročil, kmetija ni dočakala naslednika, ki bi prevzel breme vodenja posestva in nadaljeval družinsko linijo. Z njihovim odhodom je kmetija začela neizprosen zaton. Velik mejnik tega poslavljanja je bila smrt skrbne gospodinje in matere Marije Lapanje, ki je preminula leta 1928 v starosti 58 let. Z njo je odšel steber domačije, Zaklanec pa je začel toniti v tišino.

Življenje kmečkih poslov: Vsakdanjik hlapcev in dekel

Življenje na Zaklancu je narekoval neusmiljen ritem sonca in letnih časov. Vsakdanje delo dekel in hlapcev se je poleti začenjalo že ob prerani 4. uri zjutraj, v mrzlih zimskih dneh pa uro kasneje, ob 5. uri.

Delo dekel se je začelo v kuhinji in hlevu. Najprej so zakurile ogenj v ognjišču za pripravo krepkega zajtrka, nato pa s škafi odhitela v hlev, kjer jih je čakala jutranja molža. Sveže mleko so nato skrbno zlile skozi mehanske posnemalnike, da so ločile smetano.

Hlapci so medtem prevzeli težje fizično delo. Oskrbeti je bilo treba številno glavo živine, nahraniti prašiče, kokoši in par močnih delovnih konj ter ročno odstraniti gnoj iz hlevov.

Ko so bila prva jutranja opravila končana, se je celotna kmetija – družina in posli – zbrala v glavni hiši. Preden se je kdorkoli dotaknil hrane, je bila obvezna skupna molitev, s katero so se zahvalili za nov dan in kruh. Po zajtrku so dekle pomile posodo, počistile hišne prostore, začele s pripravo kosila in oprale perilo v velikem lesenem koritu na dvorišču. Popoldne so njihove roke neumorno delale zunaj in v kašči. Hlapci so medtem skupaj z gospodarjem odhajali na terenske plane – njihovo delo je potekalo globoko v gozdovih pri sečnji ali na strmih njivah.

Pomemben dan v letu je bil praznik svetega Jurija (24. april). Na ta dan je na podeželju veljal uradni, tradicionalni prehod iz zime v pomlad. To je bil čas obračunov: hlapci in dekle so prejeli letno plačilo za svoje trdo delo, nato pa so se z gospodarjem znova pogodili (»se najeli«) za naslednje leto, če sta bili obe strani zadovoljni. Poleg redne hrane in strehe nad glavo so bili gospodarji dolžni posle oskrbeti tudi s kakovostnimi čevlji in obleko za delo ter praznik.

Cikel narave: Letni ritem neprekinjenega dela

Kmetijsko leto na Zaklancu je bilo natančno porazdeljeno v štiri letne čase. Delo se je prelivalo iz enega opravila v drugega brez predaha.

[KROMPIR] ➔ [PŠENICA] ➔ [OVES] ➔ [DETELJA] ➔ [KROMPIR]
                       (Tradicionalni kolobar na kmetiji)

Pomladno bujenje in kolobarjenje

Spomladi, ko je skopnel sneg, je bilo treba najprej očistiti in »trebiti« travnike – pobrati kamenje in vejevje, ki ga je prinesla zima. Sledilo je delo v gozdu, gnojenje njiv s hlevskim gnojem, oranje s konjsko vprego ter brananje zemlje. Na njivah so sadili krompir, fižol in ogromne količine zelja, ki je predstavljalo osnovo zimske prehrane. Da bi izčrpani zemlji zagotovili čim večjo rodnost, so dosledno izvajali strogo tradicijo kolobarjenja, ki je vedno potekalo v natančnem, večletnem zaporedju: najprej krompir, naslednje leto pšenica, nato oves, četrto leto detelja, nakar se je krog znova začel s krompirjem.

Poletni vrhunec: Vonj po senu in zlato klasje

Ob kresu (konec junija) se je začelo najpomembnejše in logistično najbolj zahtevno opravilo leta – košnja. Ker so bili travniki obsežni, je gospodar najemal številne kosce iz okoliških vasi, kot so Otalež, Plužnje, Lazec in Cerkljanski Vrh. Kositi so začeli že ob 4. uri zjutraj. Stari kosci so dobro vedeli, da kosa najlepše in najlažje reže takrat, ko je trava še vlažna od jutranje rose. Za njimi so na strminah ostajale dolge, ravne redi pokošenih trav.

Gospodinja ali dekle sta koscem na polje prinesli obilen zajtrk. Okoli sredine dopoldneva, ko je sonce že začelo pripekati, je sledila krajša malica, ki so ji domačini pravili »predjužnik«. Ko pa se je sončni kazalec prevesil čez poldne, so vsi odšli domov »južnat« (kosit). Po kosilu je sledil kratek, zaslužen počitek v hladni senci mogočnih dreves. Za žejo so pili domači sadni mošt, ki ga je bilo pri hiši zaradi bogatih sadovnjakov vedno dovolj za celo leto. Po počitku se je tempo znova dvignil: sledilo je ročno obračanje, sušenje in spravilo dišečega sena na senike.

V ta vroči poletni čas je sovpadala tudi žetev žita ter spravilo detelje in ovsa. Žetev je bila tradicionalno domena ženskih rok – gospodinje in dekel. Za večje njive so najeli žanjice iz sosednjih vasi. Te so s srpi spretno žele zrelo žito, ga vezale v težke snope in jih zlagale na kupe. Moški del ekipe je nato snope naložil na vozove, jih prepeljal do domačije ter jih skrbno zložil v late mogočnega kozolca.

Na njivah so sejali tudi lan za oblačila, pšenico in koruzo. Ko so semena odgnala, je nastopil čas mukotrpnega pletja. Ženske so ure in ure, kleče ali čepe, s preprostimi plevkami ali z golimi rokami izdirale plevel med občutljivimi žitnimi stebli.

Jesensko obilje in Zaklanški mlin

Jesen je pomenila pobiranje sadov celoletnega truda. Treba je bilo izkopati krompir in pospraviti ostale pridelke z njiv. Sadovnjaki so se šibili od jabolk in hrušk, kar je zahtevalo mletje in stiskanje mošta, kuhanje žganja v domačem kotlu ter sušenje sadnih krhljev v sušilnicah. Tik pred prve zimske zmrzali, ko je mraz že močno narekoval tempo, so pospravili še krmno peso, korenje, repo ter sestavine za t. i. »svinjsko kuho« (kuhano hrano za prašiče).

Posebnost kmetije je bil njihov lastni mlin, ki je stal skrit v bližnji, z vodo bogati grapi. V njem niso mleli žita le za lastne potrebe, temveč so mlinarji oskrbovali tudi druge vaščane. Ljudje iz okoliških zaselkov so zrnja polne vreče z veseljem nosili v »Zaklanški mlin«, ki je bil pomembno družabno in gospodarsko središče vasi.

Zimska tišina in domača obrt

Ko je naravo prekrila debela snežna odeja in zunaj ni bilo mogoče opravljati poljskih opravil, se je delo preselilo pod streho. Moški so v toplih izbah ali delavnicah popravljali kmečko orodje. V tistem času je bilo skoraj vse orodje leseno in izdelano doma – od vil, grabelj, do delov vozov. Ko so zimske razmere dopuščale, so kopali pesek za nasipanje in vzdrževanje poti, izkopavali trmaste drevesne panje ter s sečnjo krčili zaraščene površine, s čimer so ohranjali kulturno krajino. Ritem dela se na Zaklančevem ni nikoli ustavil; bil je le modro porazdeljen med vse štiri letne čase.

Nedelja: Sveti dan miru in maše

Kljub neskončnim obveznostim, ko je delovni dan trajal od jutranje zarje do trde teme skozi ves teden, je imela nedelja na kmetiji poseben, skoraj svet status. Bila je edini dan v tednu, namenjen prepotrebnemu počitku. Vendar pa popolnega prostega dne na kmetiji ni bilo: tudi v nedeljo zjutraj je bilo treba najprej stopiti v hlev, nahraniti živali in opraviti jutranjo molžo.

Dopoldne se je življenje umirilo. Vsi domači, skupaj s hlapci in deklami, so se praznično preoblekli in v procesiji odšli v vaško cerkev k sveti maši. Po vrnitvi domov je sledilo slovesno nedeljsko kosilo, ki je bilo bogatejše od medtedenskega.

Popoldne je prineslo nekaj ur svobode. Dekle in hlapci so legli k zasluženemu počitku ali pa so se odpravili na kratek klepet in sprehod po vasi, kjer so se srečali z vrstniki s sosednjih kmetij. Vendar pa je bila disciplina stroga: še pred sončnim zahodom in prvim mrakom so morali biti vsi brez izjeme zopet doma na dvorišču, zaviti rokave in znova poprijeti za večerno delo v hlevu.

Epilog

Danes, ko hodimo mimo zapuščenih, z mahom poraslih zidov domačije Zaklanec, si težko predstavljamo ta nekdanji mravljiščni vrvež. Kmetija, ki je prehranila generacije, ki je poznala pesem koscev in mletje mlinskega kolesa, danes tiho pripoveduje zgodbo o minljivosti časa. Ostaja pa neizbrisan spomin na Martina Lapanjo, na požrtvovalne hlapce in dekle ter na tisti prvinski, z naravo usklajeni ritem življenja, ki je stoletja oblikoval dušo Cerkljanskega hribovja.