( Ne) zasluženo darilo

Blaž in Mica sta živela sama v majhni hiški pod vasjo. Otrok nista imela. Blaž je bil upokojen rudar. Kljub svojim šestdesetim letom je bil še vedno krepak in postaven dedec, le malo kratkoviden. Veliko je dal na svoj videz, zato je bil vedno uglajeno oblečen. Vsak dan je nosil »ta kmašno« obleko. Brke, ki si jih je barval na črno, si je spretno vihal, da so mu segali skoraj do ušes. Na glavi je vedno nosil širokokrajni klobuk, s katerim je zakrival plešo.

»Je štman kot kak gospod,« se je govorilo po vasi.

Večino dni je posedal pred hišo ali pa se sprehajal po vasi. V krčme je zahajal le poredko, saj ni ne pil, ne kadil, pa tudi kvartal ni.

»Dovolj sem pregaral v rudniku. Zdaj, ko sem v penziji, bom pa počival,« je večkrat pripomnil.

In tako je vse delo čakalo njegovo ženo Mico. Obdelovala je vrt in njivo, v hlevu pa skrbela za kozo, nekaj kokoši in prašiča. Delala je od jutra do večera in stregla svojemu možu. Čeprav je bila precej mlajša od njega, je dajala videz starejše ženske. Mnogi zlobni in opravljivi jeziki so pripominjali, da bi po videzu lahko bila Blaževa mama. Poleti in pozimi je bila oblečena v tesno kučemajko in »drukanco« – krilo iz domačega blaga. Obuta je bila v visoke škornje. Lase je imela pristrižene in skrbno zakrite pod naglavno ruto.

»Za doma sem že dobra, saj nikamor ne grem,« je znala povedati.

Živela sta v miru in spokojno, brez večjih skrbi. Vsaj tako so mislili tisti, ki niso poznali Blaževe največje slabosti. O, ja, Blaž je že od mladih nog rad gledal za drugimi ženskami. Pa nič ni zaleglo, če so ga pluženjski fantje, ko so ga dobili pod oknom, potunkali pri Maruškovcu v Idrijco. Tudi to ni pomagalo, da so mu rudarji v Idriji, ko so ga zalotili pri svojih ženah, za dobro mero naložili toliko batin, da jih je komaj nosil in potem ves podplut hodil naokoli. Zaradi te neumnosti je njegova uboga Mica v življenju veliko pretrpela in prejokala.

In tako so Blažu in njegovi Mici tekli dnevi, meseci in leta. Njej v garanju in trpljenju, njemu pa v domišljavosti in prepričanju, da ženske nimajo drugega dela, kot da mislijo nanj in hrepenijo po njem.

Nekega poletnega dne pa je kot strela iz jasnega udarilo med vaščane: Tinka se je vrnila iz Gorice!

O Tinki so nekaj mesecev po njenem odhodu začele krožiti razne govorice. Pravili so, da je v Gorici spoznala bogatega starega industrialca, ki se je zagledal vanjo in jo vzel za ženo. Pa starec menda ni prav dolgo užival njenega cveta mladosti. Zbolel je na srcu in imel ravno toliko časa, da je napisal testament ter svoji mladi ženi zapustil vse premoženje: hišo, tovarno in toliko denarja, da ga do smrti ne bi preštela, pa če bi živela tisoč let.

Vse to so bile le prazne govorice, kar je najbolje vedela njena mati. Ona je vedela, da Tinka v Gorici služi pri premožni družini kot hišna pomočnica. Delodajalci so bili z njo zelo zadovoljni in dobri do nje, ona pa je materi vsak mesec poslala nekaj kron za hrano in za kakšen liter vina.

Tinka je bila res dekle in pol. Visoka in lepo zaobljena, da se je vse treslo na njej. Oblačila se je mestno in gosposko. Vsem se je zdela nedostopna. Čeprav je bila ves čas nasmejana in je rada mežikala fantom, da je bilo videti, kot bi hotela imeti vsakega, v resnici ni bila taka, kot se je kazalo navzven. Tudi v tujem mestu je ohranila svojo dekliško poštenost. Fantje so hodili za njo kot v procesiji, vendar se ji nihče ni upal približati.

Nihče? No, Blaž ni bil tega mnenja. Zlikan in kot pav našopirjen je tiste dni korakal po vasi, da je njegova Mica večkrat zavzdihnila: »A se mu je zmešalo ali kaj?«

Ves dan je postopal okoli in se nastavljal lepi Tinki. Ko jo je nekega dopoldneva res srečal na samem, se je postavil prednjo in rekel: »Ciao, bella ragazza, come va!«

Začudeno ga je pogledala: »O, stric Blaž! Pozdravljeni. Skoraj vas nisem spoznala.«

»Kakšen stric? Samo Blaž mi reci, pa bova prijatelja,« je odvrnil. »Joj, kako si lepa. Jaz bi te kar vzel, če bi bil vdovec in samski. Če si pa oba želiva malo nežnosti in če med tabo in mano ni nobenega zadržka, potem to, da sem poročen, ni noben problem.«

»Kakšne želje so pa to? Le kam cilja?« ji je švignilo po glavi. Naglas pa je rekla: »Sem vam všeč? Kaj pa vaša Mica?«

»Mar mi je za Mico!« se je razčeperil in nadaljeval: »Moje srce hrepeni po čem lepšem in mlajšem. Oh, Tinka ...« je zastokal, kot da mu bo od veselja počilo srce.

Tinka se je sladko nasmejala: »No, stric, zdaj pa pojdiva. Namenjena sem k vaši Mici na obisk.«

»Le Blaž mi reci, ne stric,« je užaljeno ponovil in skupaj sta odšla proti njegovi hiši.

Ko ju je Mica opazila skozi okno, je bolestno zavzdihnila: »Spet mi dela sramoto, kozel stari.«

Kmalu pa se je pomirila, saj ji drugega ni preostalo. V kuhinji za mizo so prav lepo kramljali o vsem mogočem. Med pogovorom je bila Tinka Mici vse bolj všeč; v njej ni več videla tekmice. Ko je Blaž odšel v shrambo po liter vipavca, je Mica Tinki potožila o vseh težavah, ki jih ima z možem. V dekletu je v tistem trenutku dozorel načrt.

»Le čakaj, Tinka ti bo posvetila, da je živ dan ne boš pozabil,« si je mislila.

Sedeli so pozno v popoldan, saj so ure ob prijetnem pogovoru hitro minevale. Če je Mica le za hip umaknila pogled, je stari Blaž takoj izkoristil priložnost in Tinko pobožal po roki. Ko je Mica enkrat nalagala drva v štedilnik, jo je celo poljubil, Tinka pa se ni branila.

»No, zdaj moram pa domov k materi. Prav lepo se imejta in ostanita zdrava. Zgodaj zjutraj me čaka pot nazaj v Gorico. Ko pridem čez eno leto spet domov, se znova oglasim,« je rekla Tinka.

Blaž jo je pospremil iz hiše. Pred odhodom se mu je sladko nasmehnila in mu zašepetala: »Pridite zvečer ob desetih na senik, da se posloviva, kot se spodobi.«

Seveda Blaž, ves na trnih in v pričakovanju večera na seniku, ni vedel, kakšen načrt sta skovali Mica in Tinka. Ni vedel, da Tinka odhaja nazaj v Gorico že nocoj, in ne šele zgodaj zjutraj.

Ko se je Blaž vrnil v hišo, je Mica potožila: »Nič kaj dobro mi ni. Malo preveč sem popila, vino je močno. Kar legla bom, saj sem utrujena.«

»No, kar počivaj. Jaz bom nakrmil živali v hlevu, potem pa stopim v krčmo k Grudnu na pijačo. Malo grem v družbo, saj že dolgo nisem bil.«

Spotoma je zavil še v trgovino, kjer je kupil liter vipavca in par klobas – da dekle na dolgem potovanju ne bi trpelo žeje in lakote. V gostilni je naročil pijačo za vse. V njegovem srcu je vladalo neizmerno veselje, bolj ko se je kazalec pomikal proti deseti uri.

Po nekaj popitih rundah je vino neizprosno začelo delovati. Ko je ura odbila pol desetih, se je Blaž, že dobro okajen in z mislijo na ljubezensko omamo, v radostnem pričakovanju odpravil proti domačemu seniku. Bila je taka tema, da si pred sabo ni videl prsta. V domači hiši je bilo vse temno.

»Dobro je, moram iti potiho, da ne zbudim Mice,« si je mislil.

Ko je stopil na senik, se je v temi nekaj premaknilo. Ko je stegnil roko v tisto smer, je v senu otipal žensko obleko.

»Oooo, Tinka moja! Sladka moja!« je vzkliknil.

Iz teme se je zaslišal samo nagajiv smeh. V naslednje pol ure ni bila izrečena nobena beseda več. Metuljčki so veselo poplesavali v trebuhu in v zraku je bilo čutiti vonj po ljubezni, ki je omamljala. Blaž, zadet od celega rafala Amorjevih puščic, jo je objel in strastno poljubil. Vsa se mu je predala in njegovo hrepenenje je bilo potešeno.

Na koncu mu je dala roko in ga poljubila za slovo.

»Na, to imej za pot,« je zašepetal Blaž in ji v roko stisnil steklenico vipavca ter par klobas. Še en poljub in izginila je v noč. Sam ni vedel, kako in kdaj je prišel v posteljo.

Zjutraj se je zbudil pod močnim vtisom večernega doživetja. V glavi mu je malce brnelo zaradi preveč popite pijače, ko je nenadoma iz kuhinje zaslišal glasno petje.

»Le kaj je danes moji Mici, saj je še nikoli nisem slišal prepevati? Tako zadovoljna ni bila že dolgo,« je pomislil Blaž. Pretegnil se je, vstal in se odpravil v kuhinjo.

»Ti, Tinka te pusti pozdraviti. Ob osmih zvečer se je ustavila pri nas, se poslovila in odšla v Gorico,« mu je veselo rekla Mica.

Blaž si je potihoma mislil: »Kako ob osmih, če sva bila ob desetih skupaj in se tako lepo poslovila? Le kaj mi hoče s tem povedati?« Naglas pa je vprašal: »Kdaj si pa ti sinoči prišel domov?«

»Saj veš, stopil sem k Grudnu na kozarec vina,« ji je odkrito priznal. »Iz enega jih je nastalo deset. Saj veš, dobra družba, runda tu, runda tam ... Pa se je zavleklo pozno v noč.«

Kar naenkrat mu je v kuhinji prijeten vonj predramil nosnice.

»Kaj pa kuhaš? Kaj bo za kosilo?« je zadišal.

»Par klobas.«

»Danes je vendar petek, ne bomo jedli mesa!« je začudeno rekel Blaž.

»Veš, jaz sem se dolgo postila, ti pa itak ne daš dosti na post,« mu je odvrnila Mica z nasmeškom. »Sicer so pa bile te klobase zlahka zaslužene.«

»Kako zlahka zaslužene? Kje si jih pa zaslužila?«

»Sinoči ob desetih na seniku.«

Blaž je v trenutku ves prebledel in obstal kot vkopan. Mica pa je stopila do njega, mu ponudila kozarec in rekla:

»Na, popij malo vipavca. Naredi požirek ali dva, da prideš k sebi! Veš, tudi ta vipavec je bil zlahka zaslužen.«