Gragarjevi iz Otaleža

Gragarjev Tone

Tone avstro-ogrski vojak

 

 

Francelj italijanski vojak

Zgodbo in slike prispevala Tanja roj. Močnik, poročena Zamar iz Šempasa , po rodu iz vasi Otalež. 

Orglar Ivan Kacin

 

70 let orgel v Kromberku

Marko Vuk

Na praznik sv. Cecilije, zavetnice cerkvene glasbe, so se 22. novembra 1998 v Kromberku odločili, da počastijo 70-letnico postavitve orgel. Ta lep instrument, ki ga imenujemo kraljico glasbil, je bil v to cerkev postavljen leta 1928, tj. v času vsestranske obnove, ki je zajela porušeno Goriško po končani prvi svetovni vojni. Tedanji kromberški župnik, sicer priljubljeni skladatelj Vinko Vodopivec, se je odločil, da izdelavo zaupa takrat že uveljavljeni goriški orglarski delavnici Ivan Kacin.

Kdo je pravzaprav bil Ivan Kacin? Rodil se je v Otaležu pri Cerknem 26. avgusta 1884, umrl pa je v Gorici 13. novembra 1953. Njegov oče je bil po poklicu mizar, zato so pri njih doma pravili "pri Tišlerjevih". Izdeloval pa je tudi harmonije, tako da se je mali Ivan že zgodaj srečal s svetom glasbenih instrumentov. Po končani ljudski šoli je Ivan Kacin obiskoval Orglarsko šolo v Ljubljani, ki jo je takrat vodil Anton Foerster. Kot organist je služboval najprej v Velikih Laščah, nato na Brezjah in na Kontovelu pri Trstu. Vojake je služil dve leti v Pulju in v mornariški cerkvi deloval kot organist. Kasneje je isto službo opravljal še v Komnu in Polhovem Gradcu. Poleg orglanja in cerkvene glasbe pa se je vzporedno zanimal za konstrukcije harmonijev in orgel, tako da je že leta 1916 v Ljubljani (Novi Vodmat) odprl lastno delavnico harmonijev. Leta 1919 se je iz Ljubljane preselil v Gorico, kjer je na Placuti ustanovil lastno tovarno harmonijev, orgel in pianinov.

Seveda pa ta zahtevna dejavnost ni nastala iz niča, marveč se je Kacin v prvi fazi delovanja naslonil na izkušnje Franca Jenka iz Šentvida nad Ljubljano, ki je izšel iz kvalitetne Milavčeve delavnice (le ta je npr. leta 1912 izdelala znamenite orgle v ljubljanski stolnici). Posamični mojstri v Kacinovi delavnici pa niso bili le Slovenci, marveč tudi Nemci in pripadniki še nekaterih drugih evropskih narodov, ki so sem prinesli izkušnje bogate nemške orglarske tradicije. Kaže, in to dokazujejo prav orgle v Kromberku, da je Ivan Kacin poznal tudi nekatere značilnosti italijanske orglarske tradicije. Nastala je tako v Gorici delavnica, ki je srečno združila pridobitve srednjeevropskega in italijanskega orglarskega izročila, iz mehaničnih je sicer prešla na pnevmatske, romantično zasnovane orgle, a v izdelavi dovolj kvalitetne in zanesljive, da še danes večinoma služijo svojemu namenu.

Take so tudi orgle v Kromberku, postavljene leta 1928. Njihova omara je izdelana v novo romanskem slogu, ki se lepo sklada z arhitekturo kromberške cerkve, na omari pa je napis: "I. KACIN OP. N° 26 FECIT ANNO 1928/VINKO VODOPIVEC/ŽUPNIK". Imajo le en manual in pedal, v manualu je sedem registrov, v pedalu pa dva. Posebnost kromberških orgel, kar izhaja iz italijanske tradicije, so ločeni registri na soprane in base, npr. pri bordonu, gambi in violi, kar omogoča vtis igre na dva ločena manuala. Sicer pa je dispozicija orgel naslednja: 1. Principal 8'; 2. Flavta 4'; 3. Bordunal - Bas 8'; 4. Bordunal - Sopran 8'; 5. Mikstura 3 vrstna; 6. Gamba - Bas 8'; 7. GambaSopran 8'; 8. Salicional 8'; 9. Koncert - Viola Bas 8'; 10. Koncert - Viola Sopran 8'; 11. Kontrabas 16'; 12. Bordon 8'

Vinko Vodopivec je orgle v letniku 1929 Cerkvenega glasbenika (št. 52, str. 17) takole ocenil: "Orgle spadajo med najboljše Kacinove tvrdke. Intonacija je dobra, razmerje med registri dobro umerjeno, mehanika precizna. Omara je izredno lepo izdelana. Polne orgle naredijo mogočen vtis."

Tisti, ki dobro poznajo te orgle, nanje igrajo oz. jih pazljivo poslušajo, bodo gotovo pritrdili tej oceni. Ivan Kacin je za takratno opustošeno Goriško, pa tudi sosednjo Istro, v glavnem izdeloval manjše, enomanualne orgle, bolj kot za koncerte prilagojene za liturgične potrebe, tj. za spremljavo zborovskega ali ljudskega petja. Poleg enomaualnih orgel, ob Kromberku npr. še za Opatje selo, Dornberk, Zagraj, Avče, Gabrje pri Gorici, Mavhinje, je izdeloval tudi dvomanualne, kot npr. za Ločnik, Miren in Bilje, v kraju Piazzola sul Brenta pri Padovi pa je tovarna postavila celo trimanualne orgle.

Splošna značilnost Kacinovih orgel je, da so registri izredno kvalitetni in raznoliko izraziti, saj je vsak posamičen, pa tudi ve skupaj ali v polni igri, močno skladen. Odlični so principali in bogate miksture, godalni registri (npr. viola, gamba, vox coelestis) pa ne preveč rezki, ampak uglašeni na pravo mero. Izdelava orgel je danes šla razvojno naprej, saj se je povrnila k mehaničnim orglam oz. k baročnemu izročilu, čeprav najnovejše težnje skušajo ponovno ovrednotiti tudi prvine romantičnih orgel. Vendar tudi Kacinovim orglam ne moremo odrekati kvalitete, saj so to bili za tisti čas zelo solidni izdelki, kljub pnevmatski trakturi zanesljivi in uporabni tudi za sedanji čas. Nedvomno že sodijo med kulturne dobrine, ki jih je vredno ohranjevati in negovati.

Kot mnoga slovenska podjetja v predvojni fašistični Italiji se je tudi Kacinova tovarna znašla v stiskah, zato se je lastnik leta 1931 odločil za odhod v Jugoslavijo. Ivan Kacin je v Domžalah ustanovil tovarno harmonijev in klavirjev, ki je uspešno delovala do prihoda Nemcev leta 1941. Takrat je podjetje zaprl in se vrnil v Gorico, kjer je čez dobro desetletje umrl.

S Kacinovim odhodom v Jugoslavijo orglarska tradicija v Gorici ni zamrla, saj jo je nadaljevalo podjetje Cecilia, nekaj časa tudi samostojna firma Zitzmann & Jeschek, prav tako podjetje Giorgio Bencz, kasneje, tik pred vojno in še po njej, pa podjetje bratov Valiček.

Lanskoletna obletnica je dala priložnost, da so se spomnili nekaterih pomembnih Kacinovih sodobnikov oz. oseb, ki so z njim kakorkoli povezane. Na prvem mestu je to kromberški župnik in skladatelj Vinko Vodopivec, ki je tako kot njegov prijatelj glasbenik Lojze Bratuž opravljal službo nadškofijskega kolavdatorja orgel. Spomnili so se tudi Kacinove hčerke, upokojene časnikarke in publicistke Dorice Makuc, v Kromberku pa živi tudi Doričin stric Alojz Makuc, ki je dolgo let bil zaposlen pri Ivanu Kacinu. V ZDA živi polbrat Dorice Makuc, Kacinov sin Paul Sifler, rojen leta 1911 v Polhovem Gradcu. Šel je po očetovih stopinjah in postal glasbenik, saj se je v Ameriki uveljavil kot pianist, organist in skladatelj. Večkrat je v povojnem času obiskal rodno Slovenijo in tu koncertiral, tudi na raznih očetovih orglah, od orgelskih skladb pa je zelo znana njegova kompozicija "Obup in smrtni boj v Dachauu", ki je obšla ves svet. Leta 1990 sta na Pedagoški akademiji ljubljanske univerze diplomirali z diplomsko nalogo o Ivanu Kacinu in Paulu Šiflerju dve učiteljici glasbe, Alda Jedrlini iz Vrtojbe in Zdenka Komel iz Renč.

Vsa našteta dejstva dokazujejo visoko raven duhovnega in kulturnega življenja na Slovenskem že v preteklosti, kar terja od nas zavzetost in požrtvovalnost tudi danes.

Vir-Koledar -Goriška mohorjeva družba za leto 2000

Spominski zapis: Dorica Makuc (1928–2020)

 

Spominski zapis: Dorica Makuc (1928–2020)

Kronistka primorskih usod in pionirka slovenskega dokumentarnega filma

Slovenski kulturni prostor, zlasti pa zgodovinopisje in televizijski dokumentarizem na Primorskem, je neizmerno zaznamovalo delo Dorice Makuc. Bila je novinarka, publicistka, kulturna delavka in neumorna raziskovalka. Njena velika vrlina je bila globoka razgledanost, ki jo je združevala s strastnim zbiranjem zgodovinskega gradiva. Preko svojih številnih knjig in televizijskih dokumentarcev je postala glas malega človeka. Rešila je pred pozabo neštete usode, ki bi sicer potonile v zgodovinski molk.

---

Korenine, zaznamovane z begom pred fašizmom

Dorica Makuc se je rodila 29. aprila 1928 v Vidmu (Udine). Njene družinske korenine so bile tesno vpete v ustvarjalnost in preizkušnje tistega časa. Njen oče je bil Ivan Kacin, znan in izjemno cenjen organist ter izdelovalec orgel, ki je izhajal iz Otaleža. Mati je bila Marija Makuc. Družinsko življenje in očetovo uspešno obrtno pot je surovo presekal vzpon fašizma v Italiji. Pritiski na slovensko narodno skupnost so očeta prisilili, da je svoje podjetje preselil v osrednjo Slovenijo.

Svoja otroška leta je Dorica tako sprva preživljala v Gorici, nato pa v Domžalah, kamor se je zatekla družina. Ta izkušnja izgnanstva in nenehnega soočanja z narodnostno ogroženostjo je močno izostrila njen čut za pravičnost. Vplivala je tudi na njeno kasnejšo poklicno usmeritev. Zanimivo je, da je imela tudi sedemnajst let starejšega polbrata. To je bil Paul John Sifler (Pavle Šifler, 1911–2001), ki je živel v Združenih državah Amerike. Tam je postal mednarodno priznan organist in skladatelj, s čimer je nadaljeval družinsko glasbeno tradicijo.

---

Šolanje med Gorico, Ljubljano in Beogradom

Zaradi družinskih selitev je Dorica osnovno šolo obiskovala razpeto med Ljubljano in Domžalami. Po koncu druge svetovne vojne se je vrnila v rojstno regijo. Leta 1946 je obiskovala italijanski znanstveni licej v Gorici. Izobraževanje je uspešno kronala z maturo na tamkajšnjem slovenskem učiteljišču.

Njena želja po širšem znanju in družbenopolitičnem udejstvovanju jo je nato vodila v Beograd. V takratni zvezni prestolnici se je vpisala na ugledno Novinarsko-diplomatsko visoko šolo. Tam je diplomirala leta 1952 in si pridobila vrhunsko teoretično podstat za svoje prihodnje delo.

---

Časnikarski začetki in televizijski preboj

Svojo profesionalno časnikarsko pot je začela tam, kjer je utripalo srce zamejskega slovenstva – pri Primorskem dnevniku. Kot mlada, zagnana novinarka je bila v uredništvih v Trstu in Gorici zaposlena med letoma 1952 in 1957. Njena kariera je nato ubrala krajši gospodarski ovinek. Do leta 1960 je namreč službovala pri predstavništvu jugoslovanske zunanje trgovinske zbornice v Milanu. Tam je spoznala italijanski kulturni in gospodarski prostor.

Ključni prelom v njenem življenju pa se je zgodil leta 1962. Takrat se je zaposlila na Radiu in televiziji Ljubljana. Sprva je delovala kot drzna TV časnikarka v dnevno-informativnem programu. Kmalu pa je njen pravi poklicni dom postala redakcija dokumentarnega programa. Kot avtorica ali soavtorica je podpisala več kot 40 dokumentarnih filmov. V njih je razvila specifičen, izrazito humanističen avtorski izraz. V ospredje svojih televizijskih pripovedi je vselej postavljala malega človeka, njegovo trpljenje, dostojanstvo in neupogljiv boj za boljši jutri. Postala je pionirka, ki je v osrednji slovenski medijski prostor sistematično vnašala problematiko slovenskih manjšin v Italiji in Avstriji ter pričevanja primorskega človeka.

---

Zrelo obdobje in neprecenljiv publicistični opus

Po upokojitvi se je Dorica Makuc vrnila na Primorsko in pretežno živela v Gorici. To obdobje pa zanjo ni pomenilo počitka, temveč izjemno plodno publicistično ustvarjalnost. Postala je nepogrešljiva sodelavka Radia Trst A in Goriške Mohorjeve družbe, pri kateri je izdala svoja temeljna knjižna dela. Njene knjige so sad dolgoletnega terenskega raziskovanja, zbiranja pisem, fotografij in osebnih pričevanj:

• In gnojili boste nemško zemljo (1990) – pretresljiva študija o usodah slovenskih prisilnih delavcev in izgnancev med drugo svetovno vojno.
• Aleksandrinke (1993) – epohalno delo, s katerim je slovenski in svetovni javnosti odrla tančico z usod primorskih žena in deklet, ki so odhajale v Egipt za dojilje in varuške  bogatih meščanskih družin.
• Sardinci (2000) – monografija, ki osvetljuje usode slovenskih fantov in mož, ki so pred fašizmom ali zaradi ekonomskega preživetja odhajali na delo v rudnike in tovarne na Sardinijo.
• Primorska dekleta v Nemčijo gredo (2005) – raziskava o usodah primorskih deklet, ki so v različnih zgodovinskih obdobjih odhajale na delo s trebuhom za kruhom v nemško govorne dežele.
• Ameriška Slovenka iz Vipavske doline (2016) – zbornik, ki ga je izdala v samozaložbi in s katerim je osvetlila izseljensko tematiko ter močne vezi med rojstno domovino in izseljenci v ZDA.

---

Družbeno priznanje in trajni spomin

Delo Dorice Makuc je bilo visoko cenjeno v celotnem slovenskem kulturnem prostoru, zlasti med zamejskimi Slovenci, ki jim je posvetila svoje življenje. Leta 2001 je v Trstu za svoje književno delo prejela prestižno literarno nagrado Vstajenje. Krona priznanj za njen neprecenljiv doprinos pa je prišla leta 2017. Na osrednji proslavi Slovencev v Italiji ob dnevu slovenske kulture so ji podelili nagrado za življenjsko delo.

Svoje plodno in bogato življenje je Dorica Makuc sklenila 30. novembra 2020 v Domu starejših občanov v Renčah. Za seboj je pustila neprecenljivo kulturno dediščino. Njeni filmi in knjige ostajajo trajen spomenik primorskemu človeku, opomin zgodovini in navdih prihodnjim rodovom raziskovalcev.

---

Oktet France Bevk

 Oktet je deloval v letih 1969- 2009 

Leta 1969 je v Otaležu služboval zelo aktiven župnik Joško Berce , ki si je poleg skrbi za duhovno življenje svojih ljudi vzel čas tudi za kulturno prosvetno življenje. Pod njegovim režijskim vodstvom so takrat uprizorili Finžgarjevo igro v štirih dejanjih  Naša kri, ki je zahtevala veliko naporov in razumevanja. Za predstavo je bilo potrebnih kar 32 igralcev. Kostume so si izposodili kar v ljubljanski drami. Med drugim so nastopili tudi v nabito polni rudniški dvorani v Idriji.

Prizor iz predstave Naša kri, april 1969 / vir: arhiv Prosvetnega društva France Bevk Otalež

Nekakšen glasbeni uvod tej predstavi je bila pesem Nebo žari , ki je združila možki del pevcev  iz mešanega pevskega zbora. Od takrat naprej so možki nastopali samo  samostojno. 

Bogata kulturno društvena dejavnost je kasneje zaradi političnih pritiskov zamrla , ostal je le oktet , ki je z nastopi na raznih prireditvah doma in v okolici nabiral izkušnje, bil med prvimi ki so podprli idejo o vsakoletni občinski  reviji Naša pesem in kot edini zbor v občini pel na vseh teh revijah. Prav tako se je oktet udeležil vseh osmih srečanj oktetov primorske ,ki ga vsako leto organizirajo v Ricmanjih pri Trstu. Od leta 1980 je oktet redno nastopal na reviji Primorska poje . Oktet je bil nekajkrat gost združenja italijanskih partizanov ANFI , še posebej pa so ostala v spominu srečanja s slovenskim zamejskim društvom Oton Župančič iz Standreža pri Gorici. 

Vir-Zbornik ob 110 letnici delovanja Pd Cerkno

 Pevci so se več kot 30 let vzpenjali na Porezen in  pohodnike razveseljevali s pesmijo. 

Vir-Katoliški glas  9.10 1995

Za svoje delo je oktet prejel več priznanj med drugim Pirnatovo nagrado za delo pri razvijanju in negovanju pri ohranjanju izročila na glasbenem področju in ob 40 letnici delovanja tudi Bevkovo priznanje občine Cerkno. 

Eno od številnih priznanj

Oktet France Bevk iz Otaleža-Vir-Podobe cerkljanske-katalog občasne razstave ob 35-letnici Cerkljanskega muzeja











Od samega začetka  je oktet  vodil Pavle Magajne, ki je tako kot Tone Tušar, Franc Kofol, Ciril in Silvester Magajne, v nonetu sodeloval vseh 40 let. Le v tistem letu ko je bil Pavle pri vojakih je ta zbor vodila zborovodkinja Darja Pavšič. V zadnjem desetletju delovanja se je pevska zasedba malo spremenila , oktetu se je pridružilo nekaj novih članov in iz okteta je nastal nonet. Ko je nonet prenehal z delovanjem ga je zamenjal za nekaj časa na novo ustanovljen kvartet Echo, ki pa je deloval kratek čas. 

Ob 25 letnici delovanja v Otaležu 1994

Nonet France Bevk ob trideseti letnici delovanja v Otaležu leta 1999

Vir-Primorski dnevnik 16.4 1994 št.50

Življenje na kmečkih domačijah

 

Na kmetijah je bilo v preteklosti veliko število ljudi. Poleg gospodarja m gospodinje ter otrok, je bila, posebno na velikih kmetijah številna služičad: hlapec, volar, pastir, dekla (tudi dve), pesterne in pastirica. Poleg teh je bil vedno na razpolago tudi „gost".

Najprej bom na kratko omenil služičad ah posle. Služičad je namreč v glavnem opravljala vsa dela. Posebno na velikih kmetijah je gospodar le razdelil delo, skrbel za red in vzgojo služičadi, ki je bila omejena le na strogo moralo, brezpravnost, kjer ni bilo mogoče uveljaviti nobenega lastnega svobodnega mišljenja. Služičad je bila le orodje gospodarja, dokler je bila sposobna za delo. Ponižno brez ugovarjanja je delala, kar ji je bilo ukazano. Moralni red sta včasih prekršila le hlapec in dekla, kar jima je povzročilo težke posledice. Najboljši izhod je bil, da sta se poročila in živela kot „gosta" na kmetiji. V času, ko je bila odprta pot v Ameriko, je hlapec po „zločinu" pogosto pobegnil tja dekla pa je morala od hiše. Veliko število bivših hlapcev in dekel se je na stara leta preživljalo z beračenjem od hiše do hiše. Le redek je ostal na kmetiji, kjer je dolga leta služil. Bil je zadovoljen, da je bil pod streho, pozimi na toplem in sit .

Delo služičadi se je začelo že pred zoro. Opraviti je bilo treba vsa dela pri živini v hlevu. Ko so prišli na delo dninarji, so morali z njimi na polje ali k drugemu delu. Opoldan so dninarji po kosilu počivali, hlapci in dekle so morali v tem času zopet opraviti delo v hlevu; nakrmiti in pomolsti. Zvečer, ko so končali delo na polju, je hlapce in dekle že tretjič čakalo delo v hlevu. Posebno hudo je bilo za te ljudi ob košnji, ko je bilo treba z delom vzpodbujati dninarje.

Na slabšem so bile dekle, ki so morale opravljati še razna hišna dela .Najbolj brezpraven je bil pastir, ki je bil podrejen vsem pri hiši, od gospodarja do volarja, vsak ga je imel pravico tudi tepsti .

Služičad na kmetijah ni imela nikakih prostih dni, le glavni hlapec je lahko v nedeljo popoldan zavil na vas ali v gostilno, če je imel denar. Družil pa se je lahko le s sebi enakimi .Obvezno so se morali ob nedeljah in praznikih udeležiti verskih obredov. Toda prej so morali opraviti svoje delo v hlevu. Pastir je odgnal živino na pašo že pred zoro. Služičad je imela prosti dan na Jurjevo, ko so običajno menjali gospodarja .Takrat jih je novi gospodar peljal na sejem in v gostilno. Če pa so ostali pri prejšnjem gospodarju, je bila njegova dolžnost, da stori isto. Vendar jim je pogosto izročil le nekaj drobiža, ki naj bi ga zapravili ta dan.

Nekoliko več prostosti so imeli posli pozimi, posebno hlapci, če gospodar ni bil preveč zahteven. Dekle in pastirji so bili za to prostost prikrajšani .Dekle so morale presti prejo ah volno, pastirji pa izbirati žito za seme. Hlapci so v tem času marsikatero uro prelenarili v hlevu ah na kmečki peči .V zimskem času je bilo več „sopraznikov", to so bili nekaki polprazniki. Ob teh dneh dekle niso predle, morale pa so hlapcem pomagati prekidavati gnoj v hlevu, da niso držale križem rok.

Omenil sem že, kje so bivali ti posli. Naj še omenim, da je pesterna ah pastirica spala na kmečki peči zavita v obnošene suknjiče. Obleke so bile obešene kjerkoli, saj so itak imeli vsega dve obleki, eno za delo, drugo za praznik.

Plače teh poslov so bile več kot skromne. Poleg obleke so hlapci dobili nekaj tobaka, le ob koncu leta so prejeli tudi nekaj denarja za celoletno delo. Pastir ah pesterna pa sta celo leto delala za „cajhaste" hlače ali obleko iz najslabšega blaga .Največje darilo je bilo, če je gospodinja dala pastirju ali pesterni hlebec črnega kruha, da sta ga nesla staršem.

Druga kategorija delovne sile na kmetijah so bili dninarji. Ti so prihajali na delo občasno; ob košnji, mlačvi, žetvi, pripravljanju drv za zimo itd. Tudi ti delavci so morah trdo delati, vendar niso imeli drugih obveznosti do gospodarja. Za dnino so prejeli plačo in hrano. Dninarili so tudi za razne usluge, ki jim jih je opravil gospodar. Bili so navadno z manjših domačij. Ker niso imeli dovolj vprežne živine za oranje, zato so jo dobili od večjega kmeta, to uslugo pa so mu povrnili z dninami.

Na tretjem mestu so bili razni obrtniki, ki so poleg dela na svojem domu hodih delat od hiše do hiše. To so bili predvsem čevljarji, krojači, šivilje, mizarji in kolarji. Obrt je bila svobodna in na kmetijah spoštovana .Ko so bili ti delavci na kmetijah, je bila boljša hrana za vse pri hiši, poleg te pa je obrtnik dobil še priboljšek.

Čevljarja, krojača ali šiviljo so najeli vsako leto, da so izdelali obleko in čevlje za vso družino in po potrebi tudi za posle. Medtem, ko je bila obleka za družino iz boljšega blaga — boljše domače platno ali kupljeno sukno, je bila obleka za posle narejena iz slabšega platna, od obleke do srajce in spodnjih hlač, če so jih sploh imeli. Tudi čevlji so bili za družino iz boljšega usnja, za posle pa iz svinjine. Običajna obutev za hlapca so bili škornji do kolena, ki jih je nekaj časa nosil ob nedeljah in praznikih, potem pa za delo. Če jih je imel le en par, jih je ob sobotah namazal z gorko svinjsko mastjo, kar je bilo tudi edino loščilo za čevlje. Mizarja so najeli pred poroko hčere, da je izdelal balo za nevesto. To je bila velika postelja, skrinja, kasneje tudi omara s predali (kosem) in seveda tudi zibelka .

Vse blago in usnje je bilo domače proizvodnje. Laneno platno so izdelali doma, kožo doma odrte živali so dali ustrojiti vaškemu strojarju.

Likalnikov niso poznali, pač pa so zmečkano perilo nategovali na nekakšnem lesenem valju. Tudi brisač niso poznali. Ob umivanju glave so se obrisali v spodnji del srajce, kopali pa se itak niso nikdar, ker je bilo „pregrešno".

Pri vsaki kmetiji so imeli poleg goveje živine, največkrat neugotovljenega plemena tudi nekaj ovac in prašičev.

Vozili in obdelovali so le z volmi, ki so jih imeli več kot krav. Taki prevozi in obdelava je bila zelo počasna. Velike površine so orali z več parov volov. Na večjih kmetijah, kjer so imeli večje število volov, sta bila pri hiši dva volarja. Volar je bil hlapec druge kategorije, ki je imel opravka samo z volmi in je postal iz nekdanjega pastirja. Tako napredovanje je bilo zanj velika čast. Ko je postal volar, se je lahko pobahal pred vrstniki in se potem lahko z njimi družil. Po nekaj letih je volar postal hlapec.

Konj je bilo po kmečkih domačijah zelo malo. Imeli so jih le na takih kmetijah, ki so bile bolj „gosposke". Uporabljal jih je gospodar, da se je z njimi vozil v sosednje kraje in v mesto. Če je konja kupil gospodar manjše kmetije, je vsa soseska govorila da bo šel ,,grunt" kmalu na „kant" (na dražbo).

Vsa dela so opravljali ročno z doma narejenim orodjem, zato je delo potekalo počasi in marsikaj ni bilo pridobitno, vendar so opravljali tudi tako delo, ker je bilo podedovano. Če bi opustili kaj takega kar je opravljal že prejšnji rod, bi se na smrt zamerili staremu očetu.

Veliko število koscev je kosilo puste senožeti, kjer je rasla le „sivka". Kosec jo je cel dan nakosil komaj toliko, da bi jo posušeno nesel v košu. Mlačva je trajala cel mesec, mlatili so le s cepci. Vmes so za počitek „škopali" tj. pripravljali škopo za kritje streh ter čistih zrnje tako, da so ga premetavali z lopatami, po možnosti proti vetru, da je odnašal pleve. Še vedno ne dovolj prečiščeno zrnje so potem pozimi izbirali za seme.

Drva za zimo so pripravljali pozno v jeseni. Ker se niso dovolj osušila, se je potem gospodinja, ko je kuhala kosilo solzila, hrana pa je imela zadah po dimu.

Eno od večjih del je bilo tudi pospravljanje sadja. Okrog vseh kmečkih domačij je raslo veliko število hruškovih drevesc (tepk) iz katerih so stiskah mošt — tepkovec, iz tropin pa kuhali žganje.

Tepke so spravljali v večje čebre ter jih skisali, da so se ohranile za zimsko prehrano. Velike količine tega sadja so tudi posušili. Sadje za mošt so drobili z lesenimi, nalašč za to pripravljenimi bati v koritih, ki so bila izdolbena iz debelih debel.

Še večja delovna dogodka na kmetiji sta bila; žetev, kije trajala več dni, kjer je od zgodnjega jutra do poznega večera želo deset in več žanjic, in drugič, ko je večje število teric trlo lan. Med topotanjem trlic, se je mešal klepet teric in razna hudomušna opravila, ki so jih organizirale terice.

Za vsa ta dela je bilo potrebno veliko število cenene delovne sile. Drugega zaslužka ni bilo, zato so delavci z majhnih kmetij in bajt radi prihajali na delo, na dnino. Takrat so se pošteno najedli ter zaslužili tudi nekaj denarja, Denar je imel veliko vrednost, zato ga je bilo malo. Tudi naj premožnejši kmet se ni mogel pohvaliti, da ima dovolj denarja. Sicer so imeli domačijo za premožno, če je bilo v hlevu veliko živine in je bila tudi drugače dobro urejena. Denar je bilo težko dobiti, saj je kmet lahko prodal le kakšno žival. Les ni imel nikake vrednosti in tudi drugi pridelki so si le težko utrli pot na trg.

Gospodinje so na svojo sramoto ostrigle lase in jih prodale branjevcem, da so za izkupiček dobile sukanec, šivanke, glavnik in nekaj sponk za lase. Prehrana na kmetijah je bila tako skromna, da si jo danes ni mogoče predstavljati. Glavna jed je bilo zelje z bobom. V postnem času, od pusta do velike noči je bilo zelje trikrat na dan, brez zabele. Skuhali so ga zjutraj, za druga dva obroka pa so lonec z zeljem spravili v „kahlo" - majhno pečico v kmečki peči pri ,,zdiču". V tej pečici je ostalo zelje še dolgo toplo. Krompir je bil v zelju samo ob posebnih priložnostih. Samega krompirja skoraj niso jedli, ker je zaradi degeneriranega semenskega krompirja, slabo obrodil.

Kosilo je bilo sestavljeno iz dveh jedi; kislega ah topljenega mleka in kuhanih suhih hrušk. Za spremembo je bil za večerjo ječmenov ali ovsen močnik. Če je bil močnik iz boljše moke in s sladkim mlekom, je bila to posebna poslastica.

Za zajtrk je bil večkrat samo bob z vsemi „fežinami", ki so bodle po grlu. Mleko so kisali ali topili v „čerfah", da so potem z njega posneli smetano. To mleko brez maščobe je jedla služičad. Maslo so pretopili in ga hranili v lesenih „dežah'.

Ječmen so „phali" za ričet. To je bila že boljša prehrana, posebno, če se je gospodinja „zmotila", in je v njem kuhala prašičje uho ah noge. Nekaj malega so sejali tudi proso, ki so ga prav tako „sphali' za kašo. To pa je bila že praznična hrana. Ko so opravljali večja dela, so imeli delavci tudi malice; ržen ali ječmenov kruh, dopoldne „hruškovo vodo", popoldne pa mošt.

Tekom leta pa so bili dnevi, ko se je jedlo „na veliko". To je bil božič, pust, velika noč ter dva ali trije semanji dnevi. Toda, marsikdaj se je zgodilo, daje na božič ali na veliko noč, gospodar oklical post, da bi živina ne zbolela, tako so bili posli prikrajšani za nekaj dni užitka. Posebno ob pustu in semanjih dneh je bilo na pretek svinjskega mesa, ki je bilo toliko zaželjeno, tiste dni so spekli bel kruh. V juhi je bil fižol, ki je bil redkokdaj na mizi  v običajnih dneh.

Služičad se je ob teh dneh najedla do skrajnosti. Za marsikoga so morah poklicati padarja, da je preprečil okvaro želodca. Med posli so se našli tudi taki, ki so te dobrote prihranili za nekaj dni, čeprav je bilo ob postu strogoprepovedano jesti mesnino.

Tudi na svadbah je bilo vsega čez mero. Ob teh prilikah so prišle na mizo še »specialne jedi". To so bili ajdovi štruklji, mlinci, štravbe, grah in kasneje tudi kava.

Največje razvedrilo je bil ples ob pustnih dneh in to posebno ob prihodu kolednikov.  Poseben dogodek je bil semanji dan o katerem so še dolgo govorili. Nekaj zabave je bilo tudi ob dolgih dolgih zimskih večerih, ko so se zbrale predice in vaški fantje. Zaradi ljubosumnosti je večkrat nastal pretep med hlapci in kmečkimi fanti .Najslabšo je običajno »potegnil" hlapec.

Ljudje na podeželju so bili v glavnem nepismeni, zato si med seboj niso pisali. Vse zadeve na sodišču ob prepisih posestva sinu ali hčeri, ter druge uradne zadeve jim je reševal notar. Našli pa so se tudi razni "zakotni pisarji" , ki so navadno kmeta precej oskubili.

Sporočila so prenašali berači, ki jih je bilo v tistih časih precej. Vendar so bili dobrodošli, ker so prinašali tudi novice, čeprav so bile včasih stare tudi več mesecev. Če je bil berač  bolj iznajdljiv in razgledan, da je znal pripovedovati(v pripovedovanju je bilo le nekaj resnice, drugo pa si je sam izmislil saj ga ni nihče preverjal) , je bil še posebno dobrodošel in v njegovo torbo je padel tudi kos svinjskega mesa.

Take prenešene novice so potem krožile in končno so bile popolnoma spremenjene celo grozotne - te so znali pripovedovati predvsem starejši ljudje. Posledica tega pripovedovanja je bil pri otrocih »strah". Bili so boječi, povsod so videli strahove in prikazni.

Poseben strah so vzbujale uniformirane osebe, predvsem žandarji. Otroci so zbežali in se poskrili. Tudi odraslim se je stisnilo srce, ko so se pojavili. Prihod žandarjev je pomenil, da v kraju ni nekaj v redu, česar so se vsi bali .Še in še bi lahko pisali o nekdanjem življenju na podeželju, čeprav je marsikaj zanimivega šlo v pozabo. V tem sestavku je namreč prikazan le drobec nekdanjega življenja na naših kmetijah.

Vir- Janez Jeram Idrijski razgledi 1977