Kmečki godci

Slovenec je vedno rad vesel, posebno pa ljubi godbo in petje. Težko kedaj opravi kako veselico, da ne bi bilo zraven godbe in veselega petja. Naj ga more skrbi in težave, naj mu nemila usoda še toliko križev naloži na rame, vse prenaša korenjaško, in zraven si še zapoje in zažvižga, da je veselje. — On poje, enako slavca , v žalosti in veselji; v žalosti, da bi si zlajšal srčno bolest, v radosti, da bi še bolj povišal čutila, kterih je prepolno srce. — Poglejmo kmečkega fanta, kako vriska in poje, ko ga vzemo v vojake! Sram ga je pokazati žalost, ki ga tare, pred svojimi tovarši, popolnoma zakriti pa tudi ne more britkosti, ki mu polni sreč, zato jame peti in vriskati ter si pogum delati, čeravno se mu mnogokrat med petjem vdirajo solze po licu. S petjem za trenotek zamori žalostni spomin, da se bo moral ločiti od starišev, prijateljev in svoje drage, s ktero je že menil ob kratkem gospodariti na očetovem posestvu; s petjem pa tudi svojim domačim lajša bolesti, da preveč ne žalujejo, ker njega vidijo veselega. — Tako poje v žalosti.

Vse drugače pa odmeva njegov glas, kedar se snide z druzimi tovarši zvečer na vasi ali pa poletnega jutra, ko še pred zoro brusi koso na travnika ter podira visoko travo pred seboj. To ti je vse drugačno veselje! — Sedaj mu živi pravi mladeniški ogenj na obraza, poln življenja je in sreč mu kipi čutil, blazin čutil, ki jih le nepokvarjena mladost pozna, zato jame veselo peti, da odmeva krog in krog po dobravi, kot bi hotel vsem stvarem naznaniti svojo zadovoljnost. In zakaj ne bi pel? Mlad je, zdrav in zadovoljen s svojim priprostim stanom, ves svet je zanj poln cvetlic, in kaj se bolj prilega mladini, nego veselo serce! — Sedaj prepeva radosti.

Ozrimo se na polje, kjer se ziblje valovito rumeno pšenično klasje teže priklanjaje se k tlam. Cela vrsta mladih krogloličnih deklet se poteza po njivi. Brušeni srpi se svetijo, snopje za snopjem narašča pod urno ženiško roko; vsaktera se bolj podviza, da bi prehitela svojo sosedo in bila prva. To ti je življenje tukaj! Nobena ne misli na vročino in težavno delo, saj so že vajene obojega. Veselo kramljajo med seboj, vsaka ve kaj novega povedati, slednjič pa, ko se jim v pogovoru že nit odtrga, zapojo združeno kako domačo, da bi jim šlo delo bolj urno izpod rok. In kako lepo znajo peti, kako čvrsto! S svojim čistim glasom prekose gotovo marsiktero slavno pevkinjo na glediščinem odru.

Enako petju, ljubi kmečka mladina tudi godbo. Ko se je hlapec ali domači sin celi božji teden trudil in potil, ne misli v nedeljo popoldne na to, da bi se odpočil in okrepčal v postelji ali na vrtu v senci za prihodnje delavnike. V krčmo se napoti proti večeru, da bi si pri vinu in godbi kratil čas.

V krčmi sedeti bi ga gotovo dolgo ne veselilo, ko ne bi bila ondi godba, kajti ravno to je namreč tista magnetična moč, ki ga neprestano vleče k sebi. On hoče biti vesel v veseli družbi. In torek zaigrajo godci kako okroglo, ni mu več strpeti. Vsi udje jamejo se mu nakrat gibati, z nogo bije takt, in zdi se mu, da tudi stol ž njim vred poskakuje. Koj jo ima v pesteh krčmarjevo hčer in hočeš nočeš, mora se zavrteti parkrat ž njim okrog. — On se ni učil etikete, toraj ne prosi svoje plesavke niti dovoljenja, niti jej ne dela poklonov, kar po domače jo prime čez pas in že se sučeta. In kako jima gre, kot bi rezal! Sicer ne poznata dosti plesov, ne vesta, kaj je „quadrille", „walzer", kaj pomeni akotillon" itd., pa kaj ju to briga! Ona plešeta, kakor godci godejo, in to je dovelj. Veselje ju je gledati, tako sta obadva urna. Dekle se suče kot vrtavka, fant pa pritrkava s petami, da kar kozarci po mizi poskakujejo. — Sedaj pa reci še kdo, da kmečki fant ni naj bolj srečen mladeneč!

Ravno tako, če ne še bolj, ljubili so veselice naši prednamci, in te so bile še tem bolj zanimive, ker seje nahajalo v njih več domačega značaja, nego dan današnji. — Sedajni čas se je vrinilo mnogo ptujih navad tudi že v kmečke kroge, da jamejo postajati vedno bolj enolični, in stare šege so večidel že povsod zginile. Novi duh razširja se tudi med kmečkim ljudstvom , da bi le pravo pot zadel, in bi našim seljakom ne bil več v škodo, nego v korist!

Naši očetje so ljubili zabavo. Le poslušaj starega kmeta, ko ti bo pravil o svojih mladih letih, kako je bil vesel. — »Sedaj so naši fantje nekako mrzli", djali so mi marsikdaj stric, „nič pravega veselja ni med njimi. S starimi peticami in dvajseticami zginile so tudi stare šege. Ko sem bil jaz mlad, to ti je bilo življenje! bili smo pa tudi fantje po volji božji, in kamor smo prišli, nas je vse rado imelo, ker smo se znali obnašati". — Tako so govorili stric, prav so imeli.

Vse bolj čislani, nego današnje dni, bili so nekdaj kmečki godci. Ti slovenski selški „virtuozi" prebrodili so vse kraje na dolgo in široko ter zabavali kmečko ljudstvo. Ni je bilo svatovščine, niti sejma, niti kake druge zabave, da ne bi bili nazoči tudi godci. Ljudstvo pa jih je tudi čislalo in vselej obilno obdarilo, če so se skazali mojstre. Takrat so si ti možje zaslužili denar. Kmečki godec pa je tudi imel težko nalogo izvrševati, ako se je hotel ljudstvu prikupiti, in takovo nalogo izvrševati ni bilo vsacemu dano. Ni bilo samo dovelj, da je znal dobro piskati, temuč je moral biti tudi pravi humorist, celi Pavliha in lažnjivi Kljukec. Moral je imeti pripravljenih na vsako vprašanje kup odgovorov, in sicer takovih, da seje ljudstvo smijalo. Slovensko ljudstvo, kakor smo že rekli, je rado veselo, in kdor je vesel, se tudi rad smeje. K temu pa je bilo treba človeka, ki je znal smeh uneti. To nalogo je imet godec, ki je moral pri vsaki priliki kako smešno tako rekoč izpod pazdihe vzeti ter jo prav resno prednašati ljudstvu. Godec sam se je moral resno držati, to je prva naloga vsakega humorista, kajti ako se ta sam smeje svojim šalam, ne bodo imeli nikdar toliko dotipa do posluševalcev, nego takrat, če je humorist prav resnega obraza. Takov človek je kmečki godec, pravi nemški rhanswurst" na odru. — Le pojdi na kako kmečko ženitovanje, kjer se še drže stare navade ter ne najemo kacega fantalina s harmoniko, temuč stare godce, ki so še tu in tam raztreseni, kot ostanki nekdanjih časov. Le poslušaj ga starega možička, ki je že ves pokvečen, šaljivost pa ga še ni minula. Kako resno bo razlagal o svoji ženi, ki ga je učila na metlo piskati, kako jo je potem cunjarju prodal za pet vatlov trakov itd. Vse mu tako gladko teče, in pripoveduje tako resno, da se mora človek res smehu valjati, zraven pa občudovati prostega kmeta, ki je tako obilno obdarjen s takimi zmožnostimi. — Pa kako zna pikati zdaj ženina zdaj nevesto, a vendar ne razžali nikogar, celo nad starešino in hišnim gospodarjem iztrese svoje čmrle in ose.

Kmečki godec je moral imeti posebno lastnost, moral je biti že za to ustvarjen, da je s svojimi salami ljudstvo zabavljal, sicer ni bil godec.

Še sedaj pravijo po kmetih , če kdo kako prav smešno in laživno pove, „ta je godčevska"

Godci so imeli v vsaki soseski svoje društvo, in le o sili, ko je kterega manjkalo, najemali so jih iz sosednih sosesk. Naj večo oblast je imel oni, ki je nosil bas, in ta je bil navadno tudi največi humorist. S svojo „rumenco", tako je imenoval bas, se je povsod ponašal ter jo hvalil, kot dobro živinče pri hiši, ki je imel že trikrat mlade v koprivah. Bas je moral brenčati, sicer ni bila godba popolna, in raji so pogrešali kaki klarinet ali trobento, nego renčeči bas.

Godec pa ni bil vedno le humorist, „hanswurst"  temuč se je včasih tudi poboljšal ter se spremenil v slovenskega „troubadour-a". Ako je hotel kako delile snubiti zase ali pa morda za koga druzega, vzel je citre ter šel pod njeno okno, če pa so oče dovolili, tudi v hišo, in ondi je začel napletati citre in zraven prepevati zaljubljene pesmi; pa svoje godčevske lastnosti le ni mogel popolnoma zatajevati, in proti koncu je navadno kako pesem zapel, ki jo je sam zložil, da se je moralo vse smijati. Tako je znal godec združiti resna čutila ljubezni s šaljivostjo, prav primerno trpežni kmečki dekleti, ki ne omedli koj za vsako malenkost, ako se ji ta ali uni izneveri, ki jo je že snubil in hotel vzeti za ženo. S tem pa nikakor ne trdim, da je kmečka dekle neobčutljiva. Ona čuti morda živeje, nego kaka efektovana mestna koketa, ali svoje čute zna skrivati pred svetom in jih korenjaško prenašati.

Citre so bile naj bolj navadne za posamezne igralce. Vsaki kmečki fant, ki se je hotel kaki zali dekleti prikupiti, po kterej je že dolgo časa oči obračal, omislil si je citre ter se učil nanje brenkati. Še dan današnji se nahajajo pogosto po kmečkih hišah stare citre, navadno vse okajene in brez strun, ktere je stari oče le še za spomin ohranil ter jih vtaknil kjesibodi pod streho ali pa v j hramu. — Ako so se mladenči zbrali po zimi pri predicah, prinesel je ta ali uni tudi citre seboj, in tako je potekel večer med norčijami, petjem in godbo.

Godci pa niso imeli svojega opravka samo po svatovščinah in krčmah. Dan pred novim letom zbrali so se godci iz ene soseske ter šli po vaseh nosit novo leto. Ta čast je veljala domačemu duhovnu, županu, krčmarju in bogatejšim gospodarjem, kjer so vedeli, da bo kaj padlo. Vstavili so se pred hišo ter zaigrali, potem pa zopet zapeli novoletnico. Dobivali so navadno klobas, pijače, pri bogatejših tudi denarja, kterega pa so navadno potem skupaj zabili v krčmi. Koledniki, ki so takrat hodili po vaseh prosit milih darov za cerkve, jemali so večkrat tudi godce seboj, da so jim ljudje raji dajali. Koledniki sami so imeli tudi nekoliko godčevske lastnosti. Hodili so praznično opravljeni z venci za klobuki , ter so vganjali po hišah svoje šale, vede, da s tem več nabero, nego s prošnjo. Če kolednik ni bil sposoben, da bi bil vganjal šale, prevzel je to godec.

Ob nedeljah in druzih praznikih najemali so godce tudi v cerkev, ker takrat še niso bile orgije tako razširjene, kot sedajni čas, ter se nahajale le po bogatejših cerkvah. Najprej so zaigrali godci, potlej pa zapele pevkinje s cerkovnikom. Pri tacih svečanostih so godci mnogo zaslužili, posebno če je bil farni patron bogat. Razun tega pa so dobili tudi pijače, dokler je bila še navada, da so tu pa tam imeli po farovžih krčme ter točili vino.

Naj bolje je vendar godec živel pred pustom, ko je bilo naj več ženitnin. Takrat se je zredil in odebelil, kot polh v jeseni, da je potem tem ložej prenašal štiri desetdanski post, ko je obesil bas na kljuko. Komaj je opravil eno svatovščino, že ga je čakala druga. Povsod je bilo dovelj jedi, dovelj pijače in tudi borov. Na podu v kakem kotu je imel svoj prostor, kjer je drgnil bas ali trobil na trobento, mladina pa se je sukala pri borni svitlobi, ki je prihajala iz laterne na steni viseče, da so kar podnice škripale. Na podu je bilo navadno plesišče, ali pa pod lipo na trati pod milim nebom. — Če se je nevesta jela jokati po svojem deviškem stanu, kakor pravi narodna pesem:

Štirje jo godejo,

Eden jo trobi

Micka pa joka se

Sama na podi, —

bil je koj godec pri rokah, da jo je potolažil s svojo šaljivostjo.

Pa ne samo po kmetih, temuč tudi pri grajščakih so bili kmečki godci čislani. Ako je kak plemenitaž napravil gostijo, naprosil je tudi godce, da so razveseljevali družbo. Če je šel snubit k svojemu sosedu grajsko hčer, spremljevali so ga godci, ki se svojih šaljivosti tudi pred gospodo niso zdrževali, temuč prav po domače ondi svoje burke vganjali. Takrat se ve da med domačim plemstvom in kmeti ni bilo toliko razločka, in grajščak se je rad menil s svojimi kmeti in se ž njimi zabavljal.

Tako je bilo nekdaj, ko so nosile dekleta še šapIje in žene avbe, moški pa široke klobuke s prevozami in rudeče oprsnike z velikimi gumbi, dan današnji pa je godcem že večidel odzvonilo, bas in trobenta sta morala v kot in mesto nju so se zdaj vselile harmonike, s kterimi eden opravi, kjer je bilo prej treba štirih. Le kjer se hočejo še starih običajev držati, najemo še godce k ženitovanju, in tudi veliko avbo natakne še kaka stara teta pri tej svečanosti, nevesta pa bi je že več ne djala na glavo za ves svet ne.

Vir- Besednik Celovec 11.11 1870 št.21