Kaj in kdo je človek na svetu: imenitnega rodu, slovečega glasu, ali pa pohleven delalec ali priprost kmetic; — na tem že ni tolikanj ležeče. Vsaki se mora bolj ali menj truditi za svoj vsakdanji kruh, vsaki ima svoje dolžnosti, da jih izpolnuje, nihče pa tu na zemlji ne nahaja popolne in stanovitne sreče, ker je toliko nadloščin, rev in težav, kterim se noben človek izogibati ne more. Kdor tedaj z veselim srcem in večim pogumom hodi na svoje delo, kdor raje zvršuje dolžnosti, ktere ga vežejo, kdor je menj občutljiv, kedar mu kaj po volji ne gre, in menj potrebščin ima, — kdor vrh tega tako živi, da more z lehko vestjo upati, da doseže vzvišeni namen, za kteri je stvarnik odločil človeka po smrti: ta je srečneji na svetu! Le ona poveličevalna zavest, da še le onkraj groba je prava in stanovitna sreča doma, gladi in blaži življenja trnjevo pot v milejo domovino potujočemu človeku. Kogar pa le-ta zavest ne vodi v vsem, kar misli in počenja, ta ni in ne more biti srečen! Trud, križi in težave, ktere so vendar neizogibljive človeku, takemu le grene življenje, vse nade pak, da se mu nečimurno hrepenenje kedaj vresniči, tonijo zapored v brezdnu njegovega srca, dokler omagan in prevarjen opeša, — nezadovoljen, brez tolažečega upanja!
Pa bolj še, ko
v kterem drugem, bil bi človek v kmečkem stanu pomilovanja vreden, ko ne
bi neprenehoma obračal očesa proti nebesom. »Kmet največ trpi, hrani se
slabo, čislan je malo in je na svetu večidel zadnji, pa je vendar
najbolji mož! On živi vse: samega sebe, berača in gospoda. Moli velikrat
in rad, zatorej pa bode onkraj — prvi!" Tako mi je nek kmet — po navadi
slovenskega oratarja — krepko in zdravo modroval o svojem stanu, in
videlo se je z očitnim ponosom govorečemu možu, da mu zares trudapolni
stan ni pretežak, da mu marveč prav dobro ugaja. Videlo se mu je z
radosti, ki se mu je lehko brala z obraza, kakor da veče sreče menda na
svetu ne pozna, kot to, da je kmet, češ, ker to mu daje najbolje
poroštvo, da bode izveličan. Meni pa se je le čudno zdelo, kako to, da
taka trdna, osrečevalna in blagonosna zavest s tolikošnjo močjo preveva
kmeta, da ravno njemu navadno bolj blaži in lajša posvetno težavnost,
kakor bi jo sicer zamogla lajšati človeku v kteremkoli stanu, kjer se
tudi „v potu svojega obraza trudi za svoj vsakdanji kruh." Ozir v kmečko
življenje pa mi je do dobrega rešil to vganjko.
Svet, pravijo po pravici, je velikanska knjiga, stvari v njem pa črke, s
kterimi je pisano, da je Bog. Kdor li pozorno prebira to knjigo; — kdor
vidi, gleda in premišljuje stvarstvo v naravi, ta mora ginjen spoznati
in reči: kako mogočen in veličasten pač mora biti še le stvarnik, ki je
tako dobro, tako modro in krasno naredil vse to! Komu se pa ta knjiga,
narava božja, ki tako očitno oznanuje Boga, širje in stanovitneje
odpira, kakor kmetiču? Saj on skoraj vse svoje življenje preživi pod
milim nebom, v zelenem krilu narave. Koj prva stopinja z maternih prs,
kjer je dragi mamici na rokah že tolikrat praviti čul, da gori v nebesih
je Bogek, pelje ga njegovej drugej materi, naravi, v naročje. In tu se
koj z mladega, pa od dne do dne, od leta do leta zmerom bolje uči, če
prav ne visočega, pa vendar zase potrebnega in najmodrejega
modrijanstva: spoznavaj namreč, da vse, kar ali pospešuje ali prikračuje
vspeh njegovega trudapolnega prizadevanja, kakor zima in mraz, vročina
in suša, moča ali toča, in blisek, strela in grom, — da vse take in
enake prikazni so pač silne naravine moči; v različnih letnih časih, da
mora pa nekdo še mogočneji biti: Tisti, ki jim zaukazuje, da se po
njegovi volji in povelji ravnajo.
Zategadelj se skorej misliti ne da, kako bi kmet kmetoval, pa v eno mer
ne imel tudi Boga pred očmi. Drug delalec si je po dobro dovršenem delu
gotov plačila ; kmet pa, če prav je bil pridno obdelal polje in dobro
seme posejal, zato še ne trdi, da bode o svojem času pa tudi veliko
spravljal v predale. Njemu je sad vsega truda najdelj časa le sladek up
na njivi, v „božjih rokah'-, kjer mu ga ena huda ura do zadnje bilke
lehko pokonča. Zatorej, kolikor kmet zaupa svojim pridnim in
neutrudljivim rokam, toliko pa še veliko več pričakuje pri slehernem
svojem delu od božjega blagoslova, pa ne pravi naravnost, kakor mesar:
„kar koljem, to sekam", ampak, „kar sejem, to žanjem, če — Bog (srečo)
da." Toda tudi samo to mu še ni dovolj. On ve, da dobre sreče se moramo
tudi vredne skazovati in pa pobožno prositi za njo, kar sam nikdar ne
zamudi. Če po zimi debel sneg pokriva polje, in se je bati, da bi ozimno
žito utegnilo pozebsti, prosi Boga, da bi poslal južnega vetra, ki bi
zrahljal debelo snežno odejo. Kedar potlej s pomladi nadepolno zelenje
nakrat zagrne rjavo polje ko že vse kvišku poganja in si radostni kmetic
toliko obeta, pa mrzlega jutra slana pobeli tla: kmetic zdihajoč obrača
oči proti nebesom, pa v tihej molitvici prosi, naj bi Bog z gosto meglo
zaprečil prezgodnim solnčnim žarkom, da ne bi v enej uri posmodili, za
kar se je on tolikanj trudil. Ko poljsko sadje dobro napreduje in vsaki
dan lepše pokazuje, pa — suša začne pritiskati: kmetic spet prosi in rad
prosi: O ko bi Bog dal „prijazno rosico dežja!" Pa če tudi njegova
molitev ni mahoma uslišana: pa gre, da se še v cerkvi vdeleževa
združenih prošnja, ali, da tudi v procesijah Bogu potožuje svoje
potrebe. Posihmal pak je morebiti vlage preobilo. Nič ne de! Naš kmetic
se še ni naveličal prositi; pa moli in prosi kolikor bliže svojega upa,
zdaj toliko zvesteje, da bi Bog dal lepo vreme. In ko že setev v
najlepšem zoru stoji, pa soparen vihar mahoma pridrvi črne oblake na
obzorje, da strele švigajo navzdol in grom buči nad tolikim upom marnega
kmeta, — tačas še le goreče zdihuje k Bogu, da bi odvrnil žugajočo
nevarnost. Ko je že toliko časa stanovitno prosil, kako ne bi še zdaj!
In res, molitev pobožnih predere tudi oblake, in kmetic na vse zadnje s
pobožno zahvalo spravlja poljske pridelke pod streho v shrambe. In če
prav morda ne pridela toliko, kolikor bi bil mogel vsled svojega
trudenja pričakovati, če prav mu je „zemlja rodila nekoliko osata"
tamkej, koder je bil dobro seme sejal, zato on vendar ne godrnja, temuč
pohlevno pravi: „Se hvala, da je Bog toliko dal! Kedar bomo več
zaslužili, pa nam bo več dal."
Tako je tedaj kmetovalec, rekel bi, skorej prisiljen, da ima neprenehoma
Boga pred očmi, kar je gotovo največi blagor za človeka na svetu, ker le
tako si laglje ohrani lehko vest pa božjo prijaznost. In dobrotljivi
Bog, ki tolikanj ljubi slehernega človeka, prijazen je res še posebno
kmetiču, ki s tako stanovitno vernostjo in zaupanjem pričakuje glavni
vspeh svojega truda in prizadevanja od Njega, od kterega imamo vse, kar
imamo. Bog zatorej že na tem svetu blagodaruje kmetica, da je srečneji,
ko ljudje v kteremkoli drugem stanu. Poglejmo!
Trudapoln in težaven je kmečki stan, da tako nobeno drugo rokodelstvo
ne. Kar le človeška ramena in roke prenašati zamorejo, prenaša kmet, ko
obdeluje polje; in če ktera, opravičena je prislovica, ki pravi, da
„kmet se z domom bije." — Človek bi po tem takem lehko mislil in sodil,
kako da mora kmet omagovati in nevoljno tožiti o težavnosti svojega
stanu. Ali ravno narobe! Kad, vesel in s pravim pogumom dela kmetic vse,
karkoli mu pride na vrsto. Nobeno delo mu ni pusto, nobeno dolgočasno;
pač pa mu je sleherno, kakor igrača za kratek čas, in lehko, da se mu
kar ne pozna, da dnti kaj truda. Da, celo dela najteža, ali, kakor jih
sam imenuje „velika dela", kakor setev in žetev, mlat, košnja, trgatev,
i. t. d., ta so mu skoraj še najbolj po godu. Le teh se že kar naprej
veseli, ter je o svojem času z nekakim posebno slovesnim radovanjem
obhaja. Kdo še ni slišal koscev, ki zjutraj za rano, še predno petelinje
odpojo, hite na pol praznično oblečeni kosit, veselo ukaje že potoma in
radovaje se na senožeti, če prav dobro vedo in si še prav iz srca žele,
da bo, in da bi le bila koža in srajca od potu premočena, predno bo suha
mrva pod streho ? Kdo še ni čul ženic vbranega prepevanja, ki se daleč
razlega po polji, da-si jih hrbet v skor neprestanem vpogovanji vendar
boli in solnce pripeka, da s potnega Čela kaplja kapljo pobija ? Ali, ko
jeseni zvrhane košarne težkih pa sladkih bremen škriplje jo trgalcem in
trgalkam na ramenih: — to je radost, da griči in doline odmevajo! Še le
zvečer, ko je bil kmetic ves božji dan neutrujeuo delal, čuti, da je
vendar-le opehan. In tedaj zamore tudi nekoliko počivati. Kolikanj
dobrodejen in pomirljiv pa mu je ta večerni počitek, ko zgrne pred hišo
svoje trudne ude po rosnih tleh! Vest mu je lehka, ker pretečenega dne
ni bil zgubil, kajti izpolnil je svojo dolžnost. Duša mu je vedra in
jasna, kakor modri nebes nad njim, na kterem zvezde migljajo; srce lehko
in veselo, kakor prepelici, ki v prosi na polji prepeli. In zvon zapoje
večerno „Marijo", pa nese svoj blagosloveč pozdrav preko cele vasi od
konca do konca, da ga vsak sliši, da se vsak v pobožni molitvi poslovi
od dne, ki je minul. Potem pak je tudi noč lehka in kratka, postelj
nobena pretrda, in človek vstaja drugo jutro spet čvrst, zdrav in
krepak, kakor da bi se ne bil še nikoli vtrudil: za vsako delo pripraven.
Kakor pa so v resnici dela kmetu le lehka, tako njemu tudi začasne
vremenske in druge neugodnosti nič kaj ne de. On dela po zimi, dela po
leti, pa ne boji s« mraza, ne boji se vročine. O mrazu se ne prehlaja, o
vročini ne pregreva, kakor toliko druzih ljudi. Njegova utrjena natura
ravnodušno kljubuje obema, kakor hrast na dobravi. Ko bi po zimi
prezebati imel, pa ročneje delat hiti, da se greje; da bi po leti brisal
pot s čela, se mu še vredno ne zdi: naj se mu raje sam sceja na tla. O
suši ne beži s plugom pred prihajočo ploho s polja, ampak srčen in
vesel, željen in žejen je pričakuje, kakor suha kepa na njivi; in
krepčevalna primaka njemu tako dobro de, kakor njej,
Poleg te čudovite blažnosti, da je kmečki stan, čeravno v resnici
težaven in trudapoln, vendar le legak in kratkočasljiv, pa je življenje
na kmetih tudi prijetno in lepo, da tako pač nikjer drugej ne. Krasna
božja narava, ki se vsaki dan, vsako leto tako mično spremenja in
pomlajuje, diha neko neskončno polajševanje in pomirjevanje človeškemu
srcu. Tam božji duh veje iz nje, in človek, naj trpi na telesi ali na
duši: kedarkoli se zateče naravi v milo naročje, čuti se koj skozi i a
skozi zdravejega. Bolno telo zadobiva v njenem dobrodejnem zelenji novo
krepost in dušna otožnost gine in se topi, kakor bela slana pred
solncem. To pač najbolj čutijo tisti, ktere okoliščine klenejo med pusto
mestno zidovje, da le redkokrat zamorejo pod prosto nebo. Vendar tudi
kmetic, kteremu je naravino krilo neprenehoma razgrnjeno, pred obličjem,
ni temu neobčutljiv, če prav si tega sam ni tako do dobrega svest. Po
zimi, ko mu zemljišče mirno dremlje pod sneženo odejo, ostaja tudi njemu
čas„ da premišljuje in prevdarja, kako bo letos začel: kako. ravnal se
senožetjo, s travnikom, s pašnikom, kako s sadnim drevjem na vrtu, kako
s poljem: kako globoko ali plitvo bo oral, kako in kaj, in česa več,
česa menj sejal, — da bi povsod pospešil rodovitnost, da bi ved; in
tečneje krme za živino, več in lepšega sadja in žita prikmetoval. In po
tem, kar in kakor mu dolga ali kratka zima po večletnih skušnjah največ
obeta, stori, sklep, ko hitro ga topleje vreme pokliče iz pohištva
venkaj na delo . In glej, njegovi upi za prihajajoče leto že v
nadepolnem zelenji srečajo njegove oči. Koliko mu veselja, koliko
radosti, ko pogleda preko polja, pa vidi, kako mu ozimno žito, dolgo
časa prikrito, zdaj kar naenkrat tako nežno in veselo kali iz tal, ko
vidi, kako gosta trava kipi iz travnikov in ledin! Kako dobrodejni čuti
ga sprehajajo, vide, kako ne dolgo potem rdečkastobelo cvetje zablišči
po drevji okoli doma, da se zdi, kakor bi ga bil rahel sneg o jutranji
zarji opadel. Kar naprej ga že veseli, ker ve, kakošnje sadje da bo
trgal s tega, kakšnje pa s tega drevesa, ktera je, bogve kedaj že njegov
skrbni ranjki ded vsadil, — Bog mu daj dobro zato! Pa s slehernim
dnevom, kakor setev na polji in sadje na vrtu, raste čedalje bolj tudi
njegova tiha sreča in veselje. Ko se viseča strn zagiblje v klasji,
ziblje povekšan up tudi njegovo srce, tako sladko, tako tolažeče! In ko
skoraj po tem v tako željno pričakovanem zoru obledi rž, orumeni ječmen
in pšenica, ko klasje vsevprek težko lehta v razore in onemoglo bilje že
komaj čaka srpa; kako rad, kako neskončno zadovoljen pohodi takrat
kmetic, da-si vsaki dan vidi vse to, vendar še v nedeljo po maši „enmalo
okoli doli po polji!" Srce mu kar radosti poskakuje, lice žari jasno
veselost, ko grede po mejah pregleduje obilni sad svojega truda in
blagoslova z nebes. Najčisteja hvaležnost iz dna srca mu kviško obrača
oko, ker dobro ve, da od setve do žetve je božja roka varno počivala nad
njivami ter da vzlasti zato bode spravljal toliko pridelka v predale.
Ali na jesen, ko se rumene hruške, rdeča in pisana jabelka, višnjeve
češplje in slive tako ljubo in vabljivo smehljajo izza zelenega perja, —
reci kmetic: ali nisi srečen in vesel, ko sam spoštovan kmet pri neki
priliki zagotovil, namreč: da hujega bi mu nihče ne mogel storiti,
kakor, ko bi ga priklenil, da bi gledati moral, ko drugi delajo; ali —
ko bi ga za „vavpta", to je, za nadzornika postavil. Ravno mi je nek
kosec, ki je delj časa blagroval stan, v kterem se bolji kruh služi s
peresom, na vprašanje: ali bi sel pol dneva raje sest v senčno
kancelijo, ali raje kosit na solnčnato senožet, — hitro podmeknil palec
pod kazalec za bolji kruh in senco v kanceliji, pa šel naprej svojo
veselo pot. Kmetic, kaj pa še hočeš ?
Poglavitna lepota in prava mikalnost življenja na kmetih pa je cerkev ,
praznujoča nedelje in posebno še obbajajoča svoje velike godove. Po
mestih, vzlasti po večih, ni skorej po ničemur ločiti Gospodovega dne od
delalnika. Dan na dan, zmeraj tisti človeški vriš in drviš, beg in tek
brez miru in pokoja, Kakor bi šlo človeku vse-le za ta svet! Kako vse
drugač, neizmerno prijazneje pa na kmetih! Že v sabotah, ko pozvanja,
ali pred prazniki, ko pritrkuje večernice —: kako veselo in
poveličevalno se razlega preko cele vasi! To vbrano donenje
blagoslovljenih zvonov, — koliko sladkega mini pač lije visoko iz
zvonika dol vsakemu kmetiču v srce! Jutri je nedelja, je praznik: srečen
dan, poln nedolžnega veselja za kmeta. Šest dni je trdo delal, ni se
sicer naveličal, pa si vendar že prav srčno želi sedmega: da si bo za
celi teden naprej dobro oddehnil, da bo še s svojimi daljnimi znanci in
prijatelji kaj pomoževal, da se bo spral in čedneje oblekel, da bo ne
mara tudi kaj boljega zajel in, — kar je poglavitno, — da bo prosil
Boga, da bi hotel poblagoslovoti njegov trud pretečenega in prihodnjega
tedna. Vsega tega veselja tako imenovani „ gosposki človek" malo, malo,
ali celo nič ne pozna. In ko zaželeni dan zazori, doni spet slovesno
zvonjenje od vseh krajev ter vabi v cerkev; sicer pak krotek mir in
pobožna tihota počiva po soseski, po polji in vsevprek. Ves kraj ima po
vsem drugačen, nekako bolj prazničen in poviševalen obraz, da kar šiloma
veje pobožnost človeku v srce. Kmet pak je že po značaji svojega
tveganja jako pobožen; on tedaj tudi raje, zvesteje in vestneje
posvečuje Gospodov dan, kakor menda kteri drug rokodelec. Šest dni v
tedni se žulav in otiščan trudi za telesne potrebe, sedmi pa vzlasti
skrbi za blagor neumrjoče duše. Da-si ima ves božji teden toliko
opravljati, da kar ne ve, kam naj bi popred posegel z rokami, ta,
češčenju božjemu posvečeni dan, ne pritakne se ničesar, razen, kar po
vsej sili mora biti; in vendar, ko je leto in dan okoli, postori in
podela le vse: ničesar ne zamudi. In tista navdušenost in blažena
veselost, ki ga med tednom spremljava na sleherno delo, vodi ga ob
nedeljah in praznikih v cerkev, služit Bogu. Že sama pot do nje mu je
draga in jako ugodna. Grede počasi med njivami, nenehoma mu je pred očmi
poljsko sadje, to njegovo največe veselje, njegov sladek up, ki mu dušo
vedri in srce. O njem se mu pogovor vsakikrat najraje vrti. Tu je mož,
ki hvali in blagruje tega gospodarja, ker ima njive dobro obdelane; tam
drug, ki spet druzega miluje, ker mu žito le skromen pridelekj obeta. Tu
je tretji, ki trdi, da pšeničen snop bo letos težek, da se pa z rženega
nasada ne bo toliko namlatilo, kot vlani, i. t. d. Polje teden za tednom
premenjava svojo podobo, vsako nedeljo podaja kmetiču polno gradiva za
resno pomenkovanje, kakor za prijetno pretresovanje: da mu je pot v
cerkev in nazaj skorej zmeraj prekratka. Proti večeru pak, po pobožno
dovršenej službi božji in dobrodejnem okrepljeji duše, sosedje
obiskavajo sosede doma, da se v marsičem prijateljsko posvetujejo: kako
bi se ta pa ta stvar, ktere soseska morebiti pogreša, pripravila za
občni' prid in korist, kaj najbolj kaže, da bi se jutri, pojutrnjem, ali
celi prihodnji teden delalo, če Bog da ugodno vreme. Tako mine nedelja,
zmeraj vesela na kmetih.
Pravo rajsko veselje pa, združeno s pobožno ginjenostjo, kraljuje po
kmetih o velicih cerkvenih godovih. Za naravo, to milo In dobro drugo
mater vseh ljudi ima posebno kmetic prav otroško čuteče srce, ker le on
prebiva vse svoje življenje njej v goječem naročji. Kedar ta mraza
prezeba in dremotno mrli, je tudi on, ker ne more na polje, kjer edino
je pravi živelj njegov, veliko bolj onemogel in mrtvouden; kedar pa ona
razvije nadepolno krilo, da povsod življenje in gibanje diha iz njega,
je tudi on ves vesel in živahen. In ker cerkev z naravo vred ali žaluje
ali se raduje: kako ne bi potlej ta tretja skrbna mati, ki tako blaženo
okrepčava dušo njegovo, — kako ne bi cerkev vnemala njegovega srca!
Sredi zime dremlje narava, ratar zdeha okoli doma, poželjivo pogleduje
na polje in steza roke, cerkev obhaja advent, oblači se v žalujočo,
spokorno obleko: lej, kako vstrežena misel po vsem! Vendar, da bi le
dolga žal preveč ne bolela, postavi cerkev sred mrzle zime svoj
preljubeznjivi praznik, božič. In hipoma, kakor takrat o nebeškej
svitlobi pastirjem na paši, razvedri in se otaje otrpnjeno srce kmetiču.
Povsod po kmetih imajo posebno na sveti večer toliko pomenljivih,
starodavnih navad, ki povišujejo milino in priljubljenost božičnih
praznikov. Celo pohištvo in vse shrambe se s kadilom pokade in z
blagoslovljeno vodo poškrope; luč vpihana iz blagoslovljene žrjavice
mora goreti vso noč. Podobe svetnikov pod stropom se očedijo in
olepšajo, v kotu pa jasljice postavijo, pa drobno čedo in pastirce
tjekaj okoli rojstva v hlevci. Pač da, izmed vseh najljubša in lepša noč
je ta; zato se težko težko nahaja kdo, da bi ta blagonosni večer hotel
zatisniti oči, ter ga ne vžival po polnem. Polnočno zvonjenje nese
angeljski pozdrav: „ Slava Bogu na višavah in mir na zemlji ljudem, ki
so blažene volje!" starim in mladim nasproti, ki v nočnej tišini preko
mrzlih poljan, kakor nekdaj pastirci tje h hlevcu, teko veseli in
navdušeni v cerkev. Nihče, razen varha, ne ostane doma, če ga le noge"
še neso : nobenemu ni predaleč, nobenemu premraz ! Pa res, ta nenavadna
slovesnost o polnoči, sladko in veselo prepevanje, jasno razsvitljena
cerkev, pa še posebno ta krotki prizor božje včlovečenosti: vse to pač
mora z nekakim samovlastnim časom presinjati srca pobožnim, da se
trenutkoma kar zde zamaknjene v više, nadzemske, — rajske kroge ! Le
prehitro, kakor božična potica iz omare, zbeže ti preljubljeni prazniki,
ki mahoma navdajo tiho zimsko življenje na kmetih s tolikim krotkim
veseljem in radostjo.
Predpustom, — tudi ta čas je kmetic nekterokrat prav pošteno vesel in
zidane volje: naj že bo, da ga kam v svate povabijo, ali da sam obhaja
ženitovanje. Sicer pa pustnih šem ne nahajaš na kmetih; ter imajo le po
mestih svoja norišča in krožišča, kjer jim bedasti ljud zastonj rad
prodaja zijala. Pač pak na pustni večer kmečki fantje z velikim vriskom
in ploskom palijo pusta vrh visocih hribov in se ne mara ob enajstih
pred polnočjo pri mastni mizi tudi enmalo pobodo s tem rogatim
parkeljnom, da nekterega, le presilnega, lasje še drugi dan pobolevajo.
Kedar pa je pust potlačen pod klop, je kmet tudi koj trezen in resen,
kakor se spodobi pametnemu človeku.
V posti že topleje vreme budi naravo k novemu življenju in vabi kmetica
iz doma na zemljišče okrog. Sneg mu je drobja nakrhal z drevja na tla,
opral kamenje po njivah, snežnica raznovrstne šare nanesla tod in tod.
To kmetic zdaj spravi s poti in potrebi: pograbi po celem zemljišči,
pobere kamenje s polja, in popravi ograje in plotove, da mu pozneje
živina ne bodi v škodo; sproti pa tudi s postom in zvestejo molitvijo
očisti dušo ter jo tako ogradi zoper napade najhujega sovražnika. Ali
kmetic bi posihmal ne mogel več dolgo mrleti: preveč se mu širi srce!
Narava že jame dihati novo življenje: popje poka, tla zelene, ptice
žvrgole, spomladanska živahnost se budi okrog in okrog. Tam, kjer je
njegov up, nad ozelenelim poljem, že škrjanec v jutranji zarji prepeva
veselo alelujo. Kaj bo ? Pride veliki teden, velika sabota, — velika
noč! Kmetic, zdaj si zadovoljen! Narava se je prebudila in vstala iz
svojega spanja, ti iz svojih grehov, Zveličar od smrti: Pojdi pa še ti,
poj veselo alelujo ! Pojdi, da pod milim nebesom v veličastno alelujo
izliješ veselje, ki ti zdaj po sili kipi iz polnega srca! Cerkev sama ti
veli tako. Da, bodi vesel in le raduj se: obhajal si trojno vstajenje . Potem pa: pirhi, kolač, blagoslovljena gnjat, — aleluja! Velika noč, to
je res posebno na kmetih pravega veselja dan, dolgo in željno
pričakovan, radostno in navdušeno praznovan.
Posihmal pak se vsa kmetičeva skrb naenkrat obrača na polje, njegovo oko
najraje počiva na njem, kjer se njegov up že vzdiguje v nežnem zelenji.
Pa glej, cerkev tudi zdaj to njegovo srečo deli, vodeč ga pet dni
zaporedoma v procesijah po polji, pa klicaje ž njim vred prav obilen
blagoslov božji z nebes dol na poljsko sadje. Dolga vrsta pobožnih, njih
glasno vbrana molitev in združena prošnja v isti namen: to ima neko
posebno poviševalno moč do človeškega srca, kakor brez dvoma tudi pred
stolom milosti božje. Sicer pa vzlasti kmečki človek na prostem, v
naravi, v tem največem in najlepšem tempeljnu božjem, še posebno z lehka
in navdušeno povzdiguje duha proti nebesom, pa se raje, z večim in
čistejim veseljem pridruževa procesijam, kakor kteremukoli drugemu
zbirališču.
Tudi na sv. rešnjega Telesa dan se češčenje Bogu skazuje v slovesnih
procesijah. Vendar da ima kmet ta za grešno človeštvo preimenitni
praznik še posebno veselje tudi doma, zbere se prednji dan moška mladost
sredi vasi; in ko pritrkuje večernice, ko možnarji pokajo, povzdigne se
na ravnini mogočen mlaj visoko v ozračje, da mu najročneji plezalec ne
pripleza do vrha, kterega so vaška dekleta s pisanimi trakovi in
bliščečimi zastavami tako zalo okinčala.
Vsi ti napomenjeni cerkveni godovi pospešujejo, kakor smo videli,
mikalnost in radost kmetiskega življenja v obče. Ali kakor solnce, ki
sicer dan na dan sveti vsem, vendar po prislovici „pred vsacega prag
enkrat še posebno (lepo) posije," tako, pravi naš kmet, „imajo tudi pri
vsaki fari enkrat somenj ," ali žegnanje. S tem preveselim dnevom, ki se
leto za letom pri vsaki poddružnici še posebej obhaja v vedni spomin
nekdanjega prvega poblagoslovljenja dotične cerkve, sklepa se s
pobožnostjo tudi še zmeraj toliko toliko nedolžnega posvetnega radovanja
in izvirnih narodnih običajev na kmetih, da bi bilo z narodopisnega
obzira pač vredno, da bi se obširno popisal. Ker to ni namen teh vrstic,
naj le v poglavitni črti omenim, kdo je na „žegnanja" dan na kmetih
posebno vesel, o čem in kako. — To se ve, že pred ta dan se čuti po celi
vasi, v kteri bodo jutri imeli somenj. Dober duh iz kuhinj, kjer
gospodinja v mastni ponvi bob cvre, više z daleč beračem nosi ter je
vabi v vas, da v tropah iz devete doline pribita kakor kavke jeseni na
travnik. Pa če tudi z lepa ne dobe pocvrtine in le redkokje kak pomazan
štrukelj, napolnile bi vendar „prešce", pri vsaki hiši za vsacega
najmenj po ena pripravljena, malhe beračem, ko bi brez dna ne bile. Kjer
je za snesti kaj, je prvi berač; pa tudi za nobeno reč bolje ne ve,
kakor, kje da bo to ali to nedeljo somenj. „Življenje berača ni slabo,
pa še bolje bi bilo kot vsacega kralja," trdil mi je eden nekdaj, „ko bi
vsaki dan kje drugej somenj bil." Ta dan namreč ni nobeden, naj bo star
ali mlad, potreben ali ne, odkrižan — z božjim imenom, kterega se, kakor
vemo, berač najhuje boji. Pa kdo bi se na somenji dan z beračem mudil ?
Popoldne pred večernicami se začno „fantje iz fare" v živahnem kolobaru
gnjesti na griči pred cerkvijo. Izurjeni pritrkovači gredo potem v
zvonik, ostali pak spodej pripravljajo strelno orodje in tvarino za
kratkočasni pok. In ko ura udari tri: „bum, biim, biim!" zagrme zapored
možnarji, zvoni, lepo vbrani, zadone in potlej najmenj dobro uro naprej
in naprej udriha in strelje, zvoni, pozvanja in pritrkava, da na vse
štiri vetrove krepek malek leti ter vsem okoličanom okrog in okrog
slovesnost napoveduje, češ: Jutri pa naša!" Med tem prineso vaška
dekleta vsaka svojih najlepših, že dolgo in navlašč za ta dan skrbno
gojenih cvetlic pa jih poklone časti božji na oltar. Cerkovnik olepša in
okinča ž njimi vse oltarje, da se ljubi in prijazni vidijo na žegnanja
dan, kakor bi jih bila pomlad ogrnila se svojim zalim cvetličnim
ogrinjalom: da se kar zdi, da tudi svetnikom neka posebno zadovoljna
nebeška radost sije z obrazov. Zraven tega pa tudi sleherna dekle, ktera
ima le količkaj upanja, dajo njen enkrat srečno popelje pred oltar,
povije doma žlahni rožmarinov šop in ga mu, sladko skrivnost v srci,
podari še tisti večer: naj ga jutri, na ta veseli, domači praznik,
pripne na klobuk. Za mraka, ko odzvoni „Marijo" in že vse potihne preko
vasi, oglasi se iz nova pa drugačno pokanje- Pastirji so si bili že
zdavnej navlašč za predsomenji večer spletli velikanske biče iz ličja,
in s temi korobači se vsak se svojega selišča poskušajo, kdo da jo bo
bolje pritegnil In ko se je morebiti o polnoči zadnji pok v daljavi
počasi porazlegnil preko nočne tišine, zazvoni kmalu potem in
popritrkuje veseli „dan" s kterim se, da je bolj veličastno, spet strel
redno vstreza. Kako veselo in slovesno pač da se po takem pripravljanji
žegnanja dan sam obhaja, razume se samo ob sebi. V poddružnicah, kjer
redno vsako nedeljo ni maše, bude ta dan domače pevke pobožnost
pričujočih v napolnjeni cerkvi, kamor ljudje od vseh krajev privro. Po
duhovnem opravilu pa se vsakdo tudi domu že veseli, ker ve, da danes
bode z veliko žlico zajemal. Saj pravim, kmetic, kaj pač se ti mara, ko
imaš vsako leto enkrat „somenj !"
Kedar kmetic pospravi poljsko sadje v shrambe, potlej se tudi cerkev na
„zahvaljno nedeljo" ž njim vred slovesno zahvaljuje Bogu za poljske
pridelke, kakor za vse darove, ktere skozi celo leto v tako obilni meri
prejemamo od Njega. In še na vse zadnje, ko že drevje golo, senožet
rujava stoji, ko je omolčala tropa tic in druzih živali, ki so do
tistihmal z veselim življenjem polnile naravo: kedar že vsa jesenska
otožnost tako težko počiva preko strnišča po polji in le komaj ozelenela
zimska posetev tožnemu kmetiču v srce lije nekoliko gotovega upanja in
tolažbe: da se iznova povrne čas, ko bode srp pel preko njiv —: takrat
tudi spet cerkev „na vernih duš dan" spremi kmetica na pokopališče, na
grobove prijatljev in znancev, ki so nekdaj v življenji bili tolikanj
mili ter ž njim vred moli pa prosi za večni blagor ranjcih na unem sveta
ter mu rosi najslajšo tolaž v zalo srce: da onkraj vidi jih spet, svoje
predrage, pa da tudi sam se bode enkrat združil ž njimi in veselil se na
vekomaj!— Po vsi pravici se tedaj sme trditi, da življenje na kmetih
ravno vsled taga zadobiva še le svojo pravo mikalnost, lepoto in
blagost, ker se cerkev o svojih godovih le veseli in raduje, le žaluje s
kmetičem. Kakor dobrodejna rosa jutranjim tlom, kakor krepčevalni dež
suhi kepi na njivi ob ajdovem; tako je blažeča mati cerkev vsaki čas
kmetiču, ki na tem svetu največ trpi in zatoraj tudi največe pomoči
potrebuje. Te pa ravno kmetic z boljim vzpehom ne išče niti ne nahaja
drugej, kakor pri dobrotljivem Bogu, do kterega mu je neprenehoma
posrednica, najprijazneja in najmileja le-cerkev!
Na vse to: kdo pa je, kaj pa je kmet? Kmet je kralj, ki sicer nima tako
živega kraljestva, da bi mu vsaki dan lehko ne videl do konca mej, ktero
pa ravno zatoraj toliko laglje in modreje vlada. Le poglejmo si pravega
kmeta, ki umno gospodari in carju pošteno davek plačuje. On je sam svoj
gospodar; nihče mu nima nič zaukazevati na njegovih tleh. On ima svoje
domovje, kjer stanuje se svojo družino; ima polje, kjer seje in zanje;
travnike, pašnike, kamor hodi kosit in čedo zaganjat; sadne vrtove, kjer
sam z drevja trga sadje in ga prvi pokuša; ima svoj vodotoč, kjer si
žejo gasi in se snaži pa tudi tratino pred hišo, kjer tudi lehko malo
poskoči, če hoče; s kratka, pravi gospodar na kmetih ima vse, kar mu
treba za vsaki dan, kar si zmeren in zadovoljen človek le voščiti
zamore, vse, da tukaj dosti srečno živi ter lehko doseže tisti vzvišeni
cilj, ki je slehernemu človeku namenjen po smrti.
In kdo ne ve, kako dobrodejno je njemu, kdor zamore reči: tu je moj
ljubi dom, tu je moja zibelka tekla, tu sem doma: tu živim in umrjem!
Pač res, da dobro povsod, vendar gotovo—najboljše doma! To čutijo
najbolj le listi, ki jih okoliščine ženo po svetu, čutijo, da ni dobro s
tujimi sedati za mizo. Doma pa je tista ljuba pisana trata, kjer smo
preigrali in preradovali sladke, blažene sanje otroške; doma, tam pred
hišo ljubeznjiva lipica, bistri studenček in bogve koliko družili tacih
stvari, dragih nam zato, ker v pričo njih razvijala seje naša srečna
mladost, — ker so nam na naša blažena otroška leta živi spomeniki, s
kterimi so se posestrile naše prve in morebiti tudi najljubše misli,
kterih se še pozneje tako radi in tolikanj srečni spominjavamo skozi
celo življenje.
Koliko pa jih je, ki ne vedo, kje so doma, ki se ne spominjajo, kje jih
je ljubeča mati prvikrat stiskala na srce, kje so prvikrat izgovorili
sladko ime mati; koliko, ki ves čas svojega življenja begajo po svetu,
kakor izgubljene ovce. Pa to je bridko! Glej jih le ciganov, ki brez
lastnega stanovitnega domovja tavajo in se potepajo po svetu! Kako
zapuščen, zanemarjen in oduren rod to! Povsod se jih boje: kamor se
nalezejo, zapirajo vrata pred njimi! Ali pa židje (judje), ki so, kakor
jim je bil Kristus prorokoval svoje dni, razneseni in raztepeni križem
sveta! Noter do denašnjega dne so od malo koga čislani, od vsih skoraj
zaničevani pač tudi veliko zato, ker sami svojih tal nimajo, ker so
povsod tujci med tujimi!
Kakor mož, kar se pravi, pak je kmet, ki se svoje brazde drži! In veliko
jih je, ki se tega tudi po vsi pravici s pravim ponosom zavedajo. Tako
n. p. poznam kmeta, ki sam na svoje vprašanje: kdojemari? možko vdari z
nogo ob tla pa pravi: največi gospod je kmet! Njegovo je vse z vrha
zemlje, kjer se brazda reže pa — noter do pekla! Kmet je tudi mož
najbolj i, ko živi vse: berača in cesarja! Pa je res nekako taka!
Vrhi tega še en in gotovo neprecenljiv blagor, ki je najzvesteje
sklenjen ravno s človekom v kmečkem stanu, in ta je: ljubo zdravje !
Kmet namreč v primeri z drugimi ljudmi živi najdalje. To je lehko
umevno, ker je čisto naravno. Grede za različnimi opravili in dolžnostmi
svojega stanu, prebiva on največo večino svojega življenja pod milim
nebesom; in tam, kjer najzdraveje sape pišejo in duh božji veje — mili
naravi, svoji materi v naročji, vrše se do malega vsa in najtežavneja
dela njegova. Kmet, priden in neutrudljiv, kakor je vsegdar pri vsih
svojih delih, ohrani si zdravje najbolje na telesi in duši. Tudi
strupenim strastim, ki tako rado okužijo zlasti lenega človeka, in ki
sosebno po mestih toliko mladega sveta popehajo v prezgoden grob, tudi
tistim brani se naj lože v enomer delaven človek, kakor je kmet. In
zatoraj res nahajamo toliko toliko ljudi kmečkega stanu, ki ves čas
svojega življenja malo kaj vedo, kaj je bolezen. Kmet brez padarja in
dohtarja lehko umrje, slišal sem bistroumnemu ratarju iz ust.
Koliko pak je tako imenovanih gosposkih ljudi, ki po toplicah in
kopališčih križem sveta begajo za zdravjem, kjer pak navadno ne samo
tega ne zadobe, marveč se še dušnih bolezni zraven nalezejo!
In na vse zadnje, ko pride tista, da tudi kmetic, kakor sleherni človek,
mora umreti: kako z lehkim srcem pač pričakuje on smrti! kmet si s
kmetovanjem ne nakopiči sila posvetnega premoženja, od kterega bi mu
bila, kakor posvetnjaku, ločitev še na smrtni postelji tako težka in
grenka! če tudi zapušča precej blaga, ktero si je bil marljiv in žuljav
pridobil, pusti ga rad svojim potomcem: ker nanj ni nikoli navezoval
svojega srca. Z mirno, lehko vestjo pa z blaženim prepričanjem, ktero
nahaja le v trdni krščanski veri, potuje na uni svet, v svojo pravo,
zlato domovino, kjer si je svest, da ga čaka boljše življenje. In kedar
zatisne trudne oči, kedar mu žalostno zapoje mrtvaško zvonenje: — tačas,
daleč po vsi okolici, kjer so ga poznali, zdihujejo in priporočajo ga
Bogu, rekoč: Dober mož, dobra žena je bila to, Bog mu — jej daj dobro!
i. t. d. Sorodniki, pa znanci in prijatli, kterih je tudi toliko imel,
vsi mu gredo za pogrebom po poti do cerkve, ktero je v življenji sam
tolikrat hodil. In tamkej na grobu mu sicer ne postavijo velikanskega
kamnatega spomenika, pač pa ponižen lesen križ z odrešenikom, in kar je
najbolje — marsikteremu solzna kaplja resničnega žalovanja kane ranjkemu
na gomilo in pobožna molitev vsih mu tudi še pozneje blaži in gladi
zveličanja pot v rajske večne nebesa.
Vir-Besednik Celovec
1.7 1869 št.11
15.7 1869 št.12
19.8 1869 št.14
2.9 1869 št.15
16.9 1869 št.16
10.2 1870 št.3
Ni komentarjev:
Objavite komentar