Orglar Ivan Kacin

 

70 let orgel v Kromberku

Marko Vuk

Na praznik sv. Cecilije, zavetnice cerkvene glasbe, so se 22. novembra 1998 v Kromberku odločili, da počastijo 70-letnico postavitve orgel. Ta lep instrument, ki ga imenujemo kraljico glasbil, je bil v to cerkev postavljen leta 1928, tj. v času vsestranske obnove, ki je zajela porušeno Goriško po končani prvi svetovni vojni. Tedanji kromberški župnik, sicer priljubljeni skladatelj Vinko Vodopivec, se je odločil, da izdelavo zaupa takrat že uveljavljeni goriški orglarski delavnici Ivan Kacin.

Kdo je pravzaprav bil Ivan Kacin? Rodil se je v Otaležu pri Cerknem 26. avgusta 1884, umrl pa je v Gorici 13. novembra 1953. Njegov oče je bil po poklicu mizar, zato so pri njih doma pravili "pri Tišlerjevih". Izdeloval pa je tudi harmonije, tako da se je mali Ivan že zgodaj srečal s svetom glasbenih instrumentov. Po končani ljudski šoli je Ivan Kacin obiskoval Orglarsko šolo v Ljubljani, ki jo je takrat vodil Anton Foerster. Kot organist je služboval najprej v Velikih Laščah, nato na Brezjah in na Kontovelu pri Trstu. Vojake je služil dve leti v Pulju in v mornariški cerkvi deloval kot organist. Kasneje je isto službo opravljal še v Komnu in Polhovem Gradcu. Poleg orglanja in cerkvene glasbe pa se je vzporedno zanimal za konstrukcije harmonijev in orgel, tako da je že leta 1916 v Ljubljani (Novi Vodmat) odprl lastno delavnico harmonijev. Leta 1919 se je iz Ljubljane preselil v Gorico, kjer je na Placuti ustanovil lastno tovarno harmonijev, orgel in pianinov.

Seveda pa ta zahtevna dejavnost ni nastala iz niča, marveč se je Kacin v prvi fazi delovanja naslonil na izkušnje Franca Jenka iz Šentvida nad Ljubljano, ki je izšel iz kvalitetne Milavčeve delavnice (le ta je npr. leta 1912 izdelala znamenite orgle v ljubljanski stolnici). Posamični mojstri v Kacinovi delavnici pa niso bili le Slovenci, marveč tudi Nemci in pripadniki še nekaterih drugih evropskih narodov, ki so sem prinesli izkušnje bogate nemške orglarske tradicije. Kaže, in to dokazujejo prav orgle v Kromberku, da je Ivan Kacin poznal tudi nekatere značilnosti italijanske orglarske tradicije. Nastala je tako v Gorici delavnica, ki je srečno združila pridobitve srednjeevropskega in italijanskega orglarskega izročila, iz mehaničnih je sicer prešla na pnevmatske, romantično zasnovane orgle, a v izdelavi dovolj kvalitetne in zanesljive, da še danes večinoma služijo svojemu namenu.

Take so tudi orgle v Kromberku, postavljene leta 1928. Njihova omara je izdelana v novo romanskem slogu, ki se lepo sklada z arhitekturo kromberške cerkve, na omari pa je napis: "I. KACIN OP. N° 26 FECIT ANNO 1928/VINKO VODOPIVEC/ŽUPNIK". Imajo le en manual in pedal, v manualu je sedem registrov, v pedalu pa dva. Posebnost kromberških orgel, kar izhaja iz italijanske tradicije, so ločeni registri na soprane in base, npr. pri bordonu, gambi in violi, kar omogoča vtis igre na dva ločena manuala. Sicer pa je dispozicija orgel naslednja: 1. Principal 8'; 2. Flavta 4'; 3. Bordunal - Bas 8'; 4. Bordunal - Sopran 8'; 5. Mikstura 3 vrstna; 6. Gamba - Bas 8'; 7. GambaSopran 8'; 8. Salicional 8'; 9. Koncert - Viola Bas 8'; 10. Koncert - Viola Sopran 8'; 11. Kontrabas 16'; 12. Bordon 8'

Vinko Vodopivec je orgle v letniku 1929 Cerkvenega glasbenika (št. 52, str. 17) takole ocenil: "Orgle spadajo med najboljše Kacinove tvrdke. Intonacija je dobra, razmerje med registri dobro umerjeno, mehanika precizna. Omara je izredno lepo izdelana. Polne orgle naredijo mogočen vtis."

Tisti, ki dobro poznajo te orgle, nanje igrajo oz. jih pazljivo poslušajo, bodo gotovo pritrdili tej oceni. Ivan Kacin je za takratno opustošeno Goriško, pa tudi sosednjo Istro, v glavnem izdeloval manjše, enomanualne orgle, bolj kot za koncerte prilagojene za liturgične potrebe, tj. za spremljavo zborovskega ali ljudskega petja. Poleg enomaualnih orgel, ob Kromberku npr. še za Opatje selo, Dornberk, Zagraj, Avče, Gabrje pri Gorici, Mavhinje, je izdeloval tudi dvomanualne, kot npr. za Ločnik, Miren in Bilje, v kraju Piazzola sul Brenta pri Padovi pa je tovarna postavila celo trimanualne orgle.

Splošna značilnost Kacinovih orgel je, da so registri izredno kvalitetni in raznoliko izraziti, saj je vsak posamičen, pa tudi ve skupaj ali v polni igri, močno skladen. Odlični so principali in bogate miksture, godalni registri (npr. viola, gamba, vox coelestis) pa ne preveč rezki, ampak uglašeni na pravo mero. Izdelava orgel je danes šla razvojno naprej, saj se je povrnila k mehaničnim orglam oz. k baročnemu izročilu, čeprav najnovejše težnje skušajo ponovno ovrednotiti tudi prvine romantičnih orgel. Vendar tudi Kacinovim orglam ne moremo odrekati kvalitete, saj so to bili za tisti čas zelo solidni izdelki, kljub pnevmatski trakturi zanesljivi in uporabni tudi za sedanji čas. Nedvomno že sodijo med kulturne dobrine, ki jih je vredno ohranjevati in negovati.

Kot mnoga slovenska podjetja v predvojni fašistični Italiji se je tudi Kacinova tovarna znašla v stiskah, zato se je lastnik leta 1931 odločil za odhod v Jugoslavijo. Ivan Kacin je v Domžalah ustanovil tovarno harmonijev in klavirjev, ki je uspešno delovala do prihoda Nemcev leta 1941. Takrat je podjetje zaprl in se vrnil v Gorico, kjer je čez dobro desetletje umrl.

S Kacinovim odhodom v Jugoslavijo orglarska tradicija v Gorici ni zamrla, saj jo je nadaljevalo podjetje Cecilia, nekaj časa tudi samostojna firma Zitzmann & Jeschek, prav tako podjetje Giorgio Bencz, kasneje, tik pred vojno in še po njej, pa podjetje bratov Valiček.

Lanskoletna obletnica je dala priložnost, da so se spomnili nekaterih pomembnih Kacinovih sodobnikov oz. oseb, ki so z njim kakorkoli povezane. Na prvem mestu je to kromberški župnik in skladatelj Vinko Vodopivec, ki je tako kot njegov prijatelj glasbenik Lojze Bratuž opravljal službo nadškofijskega kolavdatorja orgel. Spomnili so se tudi Kacinove hčerke, upokojene časnikarke in publicistke Dorice Makuc, v Kromberku pa živi tudi Doričin stric Alojz Makuc, ki je dolgo let bil zaposlen pri Ivanu Kacinu. V ZDA živi polbrat Dorice Makuc, Kacinov sin Paul Sifler, rojen leta 1911 v Polhovem Gradcu. Šel je po očetovih stopinjah in postal glasbenik, saj se je v Ameriki uveljavil kot pianist, organist in skladatelj. Večkrat je v povojnem času obiskal rodno Slovenijo in tu koncertiral, tudi na raznih očetovih orglah, od orgelskih skladb pa je zelo znana njegova kompozicija "Obup in smrtni boj v Dachauu", ki je obšla ves svet. Leta 1990 sta na Pedagoški akademiji ljubljanske univerze diplomirali z diplomsko nalogo o Ivanu Kacinu in Paulu Šiflerju dve učiteljici glasbe, Alda Jedrlini iz Vrtojbe in Zdenka Komel iz Renč.

Vsa našteta dejstva dokazujejo visoko raven duhovnega in kulturnega življenja na Slovenskem že v preteklosti, kar terja od nas zavzetost in požrtvovalnost tudi danes.

Vir-Koledar -Goriška mohorjeva družba za leto 2000