Izseljenci med obema vojnama
Poti v neznano: Izseljevanje iz naših krajev pod pritiskom fašizma
V zadnjih desetletjih pred izbruhom prve svetovne vojne je bil največji izseljenski val z naših tleh usmerjen predvsem čez Atlantik, v obljubljeno deželo – Združene države Amerike. Številni so tam iskali zaslužek in pot iz takratne gospodarske stiske. Po koncu morije prve svetovne vojne pa so se ameriška »zlata vrata« zaradi strožje priseljenske zakonodaje neprepustno zaprla.
Za prebivalce naših krajev, ki so po rapalski pogodbi pripadli Kraljevini Italiji, so takrat nastopili še težji časi. Pod fašističnim režimom so se začeli stopnjevati brutalni asimilacijski pritiski, ki so načrtno zatirali slovensko besedo, kulturo in narodno zavest. Ko so se narodnostnemu zatiranju pridružili še razlastitve, gospodarska kriza in drastično poslabšani življenjski pogoji, našim rojakom ni preostalo drugega, kot da si kruh ponovno poiščejo drugod. Želja po preživetju in boljšem življenju je sprožila nov, množičen val izseljevanja, ki je dosegel vrhunec med letoma 1920 in 1928.
Nove poti so Primorce vodile v širen svet – v Argentino, Francijo, Belgijo, na Nizozemsko, v Egipt in Nemčijo. Le redki med njimi so imeli to srečo, da so na tej poti ohranili trdno zdravje. Z neumornim delom, skromnostjo in težko prigaranim varčevanjem (»štednjo«) so poskušali premostiti krute začetne dni ob prihodu v tuje, neznane kraje. V razmerah, v katerih so živeli, delali in se mučili, nikomur ni bilo lahko. Vsak izmed njih je s seboj nosil težko usodo izseljenca in neizmerno domotožje.
V spomin in opomin naslednjim rodovom tukaj zapisujemo imena naših rojakov iz Jazen in Otaleža, ki so takrat zapustili domače ognjišče.
Seznam izseljencev po državah
Izseljenci v Argentino
- Terezija Rejc (Jazne)
- Ciril Lapajne (Otalež)
- Janez Lapajne (Otalež)
- Franc Lahajnar (Otalež)
- Janez Razpet (Otalež)
Izseljenci v evropske države in Egipt
(Francija, Belgija, Nizozemska, Nemčija in Egipt)
- Ivan Červ (Jazne)
- Franc Červ (Jazne)
- Anton Stržinar (Jazne)
- Anton Podobnik (Jazne)
- Ivanka Rejc (Jazne) – odšla v Egipt kot aleksandrinka (dojilja)
- Franc Slabe (Otalež)
- Anton Rejc (Otalež)
- Jakob Tušar (Otalež)
- Ciril Lapajne (Otalež)
- Franc Božič (Otalež)
- Alojz Bevk (Otalež)
- Stanko Čerin (Otalež)
- Janez Čerin (Otalež)
- Andrej Čerin (Otalež)
POZDRAVI NAŠIH IZSELJENCEV-Vir Goriška straža 22.12 1924 št.97
 |
| Vir-Goriška straža 12.12 1925 št 99 |
O TEŽKIH RAZMERAH V KATERIH SO ŽIVELI IN DELALI NAŠI IZSELJENCI-
SUŽENJSKO ŽIVLJENJE NAŠIH IZSELJENCEV
Iz Buenos Airesa (Argentinija)
Vir: Goriška straža, 20. 12. 1924, št. 89
Vir: Goriška straža, 20. 12. 1924, št. 89
Naš naročnik nam piše iz Južne Amerike o težavah in trpljenju, ki jih morajo prenašati naši izseljenci, če se pustijo brezsrčnim agentom izvabiti v tujino za kruhom.
Piše:
»Z res posebnim zanimanjem čitam, draga 'Goriška Straža', tvoje v maternem jeziku pisane vrstice o ljubezni do daljne domovine. Od nas pa ti lahko poročam le žalostne novice.
Nesramni agenti zavajajo izseljence, ne da bi ti sploh vedeli, kakšno službo jim bodo preskrbeli in v kakšne kraje jih bodo poslali. Ko sem odhajal iz domovine, nas je bilo več domačinov skupaj. Po 25 dneh vožnje smo dospeli v brazilsko mesto Santos. Nekateri so se takoj zatekli k agentom, ki so že prežali na potnike.
Spočetka so z njimi ravnali, kot se spodobi za delodajalce, kmalu pa so pokazali svoj pravi obraz. Gnali so izseljence kot živino v taborišče, ograjeno s tri metre visoko žico. Tu so bili ljudje prisiljeni delati od zore do mraka, včasih celo ponoči – tako v mrazu kot v najhujši vročini na kavnih nasadih. Hrane je bilo tako malo, da je marsikdo zaradi stradanja zbolel. K delu sta vedno klicala le trobenta in nadzornikova palica. Vrh vsega so agenti z zvijačo prisilili naše ljudi, da so podpisali pogodbo za dve leti takega pasjega življenja.
Ljudje so obupovali in skušali ponoči ubežati iz tega suženjstva. Le redkokomu pa se je posrečilo. K meni je prišel prijatelj, ki je ušel iz takega taborišča – bil je bos, nag in lačen do kosti. Sedaj pravi, da bo delal le toliko, da zbere denar za pot nazaj domov, kjer bo raje iskal svojo 'Ameriko'.
Največ naših ljudi je tukaj zaposlenih pri zidarskih delih, a sedaj so tudi ti ostali brez dela. Zato svetujem vsakomur, ki namerava k nam: naj mu prej zanesljiva oseba zares priskrbi delo, sicer bodo domači zaman čakali dolarje iz Amerike. Nikakor pa naj nihče ne hodi sem z družino! To so res žalostne razmere. Drugič napišem še kaj.«
Uredništvo Goriške straže dodaja:
Želimo si še več takšnih poročil, da bodo naši ljudje dobro poučeni o tem, da tudi v Ameriki kruh ne raste sam od sebe.
Želimo si še več takšnih poročil, da bodo naši ljudje dobro poučeni o tem, da tudi v Ameriki kruh ne raste sam od sebe.
PISMO NAŠIH IZSELJENCEV
Kreutzwald, Francija
Vir: Goriška straža, 27. 5. 1925, št. 42
Vir: Goriška straža, 27. 5. 1925, št. 42
Ker od tukaj še ni bilo nikakršnega dopisa, sem se namenil napisati par vrstic. Tukaj nas je veliko Slovencev, večinoma Jugoslovanov, toda tudi nas, goriških rojakov, je precej. Večino tvorijo Cerkljani, saj nas je iz tamošnje okolice približno štirideset. V manjšem številu so zastopani tudi drugi kraji Goriške.
Pred kratkim sta nas obiskala dva častita gospoda (čč. gg.) misijonarja iz Ljubljane. Šest dni smo imeli sveto mašo in šmarnice, opravili smo velikonočno spoved, v nedeljo pa smo imeli skupno sveto obhajilo, po katerem sta se častita gospoda od nas poslovila. Zahvaljujemo se gospodoma za njun trud, požrtvovalnost ter krasne in poučne govore. Želimo jima obilo uspeha tudi po drugih slovenskih naselbinah.
Tukaj delamo v premogovnikih, delo pa se lahko dobi tudi v tovarnah ali drugih podjetjih. Francija dela s polno paro, da bi vzpostavila svojo industrijo in izboljšala gospodarsko stanje. Zaslužek pa je tukaj zelo različen. Najbolje služijo izučeni rokodelci, še posebej če znajo tudi nemško. V večini obratov se dela na akord (po kosu), zato je zaslužek odvisen od dobre pogodbe in količine opravljenega dela. Navadna dnevna plača (Schichtlohn) je v primerjavi s tukajšnjo draginjo nizka. To povemo zato, da se doma ne bo komu zdelo čudno, zakaj nekateri zaslužijo, drugi pa ne.
Francija ni Gospodov vinograd. Tukaj so prvi pogoj žuljave roke, nekaj znanja in kanček sreče. Kdor še misli priti sem, naj se obrne na kakšnega znanca, če ga ima tukaj, da mu pošlje sprejemni list (Aufnahmeschein). Francija namreč ne pusti nikogar čez mejo, če nima zagotovljenega dela. Potuje naj vsak na lastne stroške, da kasneje nima nobenih obveznosti do tukajšnjih delodajalcev. Kdor potuje prek agenta s transportom, ima res znižano vožnjo, vendar pa mora to kasneje dobro odslužiti v tamkajšnjih železnih rudnikih. Pogodbo ti namreč naredijo za šest mesecev, potem pa garaj in delaj, za plačilo pa ni nobene prave garancije.
Sicer pa ne svetujem, da prihajajo sem tisti, ki doma še lahko shajajo skozi mesec. Rudarjevo življenje je v večni nevarnosti, delo je naporno, pa tudi Francija bo enkrat polna naseljencev. Kdor pa doma res nima dela in zaslužka, naj le pride sem. Tukaj se bo vsaj pošteno preživljal in če je zdrav ter varčen, bo prihranil tudi kakšen frank. Da pa bi kdo domov prinašal tisočake, na to ni misliti.
Sedaj ustanavljamo slovensko društvo. Kako bo uspelo, poročam naslednjič. Zaenkrat pa pozdravljamo vse naše prijatelje in znance iz Cerkna in okolice ter tudi iz bolj oddaljenih občin.
P. Obid in tovariši
POZDRAVI NAŠIH IZSELJENCEV-Vir Goriška straža 22.12 1924 št.97
|
| Vir-Goriška straža 12.12 1925 št 99 |
Suženjsko življenje naših izseljencev: Težke razmere v Južni Ameriki
Vir: Goriška straža, 20. december 1924, št. 89
Kraj poročanja: Buenos Aires, Argentina
Kraj poročanja: Buenos Aires, Argentina
Naročnik časopisa Goriška straža iz Južne Amerike piše o hudih težavah in trpljenju, ki jih morajo prenašati naši izseljenci, ko se pustijo brezsrčnim agentom zvabiti v tujino s trebuhom za kruhom.
Pismo izseljenca:
»Zvesto in s posebnim zanimanjem berem tvoje v maternem jeziku pisane vrstice o ljubljeni, daljni domovini, draga Goriška straža. Od nas pa ti lahko sporočim le žalostne novice. Nesramni agenti zavajajo izseljence, ne da bi ti sploh vedeli, kakšno službo jim bodo priskrbeli in v kakšne kraje jih bodo poslali.
Ko sem odhajal iz domovine, nas je potovalo več domačinov skupaj. Po 25 dneh vožnje smo prispeli v brazilsko mesto Santos. Nekateri so se takoj zatekli k agentom, ki so že prežali na potnike. Spočetka so z njimi ravnali, kot se za delodajalce spodobi, kmalu pa so pokazali svoj pravi obraz. Izseljence so kot živino gnali v taborišče, ograjeno s tri metre visoko žico.
V teh taboriščih so bili ljudje prisiljeni delati na kavnih nasadih od zore do mraka, včasih celo ponoči, tako v mrazu kot v najhujši vročini. Hrane je bilo tako malo, da je marsikdo zaradi stradanja zbolel. K delu sta jih nenehno priganjali trobenta in nadzornikova palica. Vrh vsega so agenti z zvijačo prisilili naše ljudi, da so podpisali pogodbo za dve leti takega pasjega življenja.
Ljudje so obupovali in skušali ponoči pobeči iz tega suženjstva, a le redkim je uspelo. K meni je prišel prijatelj, ki je ušel iz takega taborišča — bos, nag in lačen do kosti. Sedaj pravi, da bo delal le toliko, da zbere denar za pot nazaj domov, kjer bo raje iskal svojo 'Ameriko'.
Večina naših ljudi je tukaj sicer zaposlena pri zidarskih delih, a sedaj so tudi ti ostali brez dela. Zato svetujem vsakomur, ki namerava priti k nam: naj vam pred odhodom kakšna zanesljiva oseba resnično zagotovi delo. V nasprotnem primeru bodo domači doma zaman čakali na dolarje iz Amerike. Nikakor pa naj nihče ne hodi sem z družino!
To so res žalostne razmere. Drugič napišem še kaj več. Želimo si več takšnih poročil, da bodo naši ljudje doma dobro poučeni in bodo vedeli, da tudi v Ameriki kruh ne raste v izobilju.«
PISMO NAŠIH IZSELJENCEV
Kreutzwald, Francija
Vir: Goriška straža, 27. 5. 1925, št. 42
Vir: Goriška straža, 27. 5. 1925, št. 42
Ker od tod ni bilo še nobenega dopisa, sem se namenil napisati nekaj vrstic.
Življenje rojakov v tujini
Tukaj živi veliko Slovencev. Večinoma smo Jugoslovani, je pa med nami tudi precej goriških rojakov. Največ je Cerkljanov – iz cerkljanske okolice nas je približno štirideset. V manjšem številu so zastopani tudi drugi kraji z Goriškega.
Pred kratkim sta nas obiskala dva častita gospoda misijonarja iz Ljubljane. Šest dni smo imeli sveto mašo in šmarnice, opravili smo velikonočno spoved, v nedeljo pa smo imeli skupno sveto obhajilo, po katerem sta se častita gospoda od nas poslovila. Obema gospodoma se iskreno zahvaljujemo za njun trud, požrtvovalnost ter krasne in poučne pridige. Želimo jima obilo uspeha tudi v drugih slovenskih naselbinah.
Delovne razmere in zaslužek
Tukaj delamo v premogovnikih, delo pa se lahko dobi tudi v tovarnah ali drugih podjetjih. Francija dela s polno paro, da bi obnovila svojo industrijo in izboljšala gospodarsko stanje.
Zaslužek je zelo različen:
- Najbolje služijo izučeni rokodelci, še posebej, če obvladajo nemški jezik.
- Večina obratov uvaja akordno (kosovno) delo. Zaslužek je zato odvisen od dobre pogodbe in količine opravljenega dela.
- Navadna dnevna plača (Schihtlohn) je v primerjavi s tukajšnjo draginjo nizka.
To izpostavljamo zato, da se domači ne bodo čudili, zakaj nekateri zaslužijo dobro, drugi pa ne. Francija ni Gospodov vinograd. Tukaj so prvi pogoj žuljave roke, nekaj znanja in kanček sreče.
Nasveti za bodoče izseljence
Kdor še namerava priti sem, naj upošteva naslednje nasvete:
- Sprejemni list (Aufnahmeschein): Obrnite se na znanca, ki že živi tukaj, da vam ga priskrbi. Francija namreč ne spusti nikogar čez mejo brez zagotovljenega dela.
- Potni stroški: Potujte na lastne stroške. Tako po prihodu ne boste imeli nobenih obveznosti do delodajalcev.
- Izogibajte se agentom: Tisti, ki potujejo z organiziranim transportom preko agentov, imajo res cenejšo vožnjo, vendar morajo to kasneje drago odslužiti v rudnikih železove rude. Podpišejo namreč pogodbo za 6 mesecev – nato moraš garati, višina plačila pa v pogodbi sploh ni določena.
Iskreno opozorilo
Tistim, ki doma še lahko preživijo, ne svetujem prihoda. Rudarjevo življenje je v večni nevarnosti, delo je naporno, Francija pa bo kmalu polna naseljencev.
Kdor pa doma res nima dela in zaslužka, naj le pride. Tukaj se bo vsaj pošteno preživljal. Če je človek zdrav in varčen, lahko prihrani tudi kakšen frank. Da pa bi domov nosili na tisoče frankov, na to raje pozabite.
Načrti za prihodnost
Trenutno ustanavljamo Slovensko društvo. O tem, kako bo zadeva uspela, bom poročal naslednjič.
Za konec pa lepo pozdravljamo vse naše prijatelje in znance iz Cerkna z okolico ter tudi iz bolj oddaljenih občin.
P. Obid in tovariši
📰 Iz vsakdanjega življenja izseljenca – delavca – težaka
Vir: Goriška straža, 5. 10. 1928, št. 76
Kraj in čas nastanka: Buenos Aires, avgust 1928
Avtor: Neimenovani slovenski delavec v Argentini
Kraj in čas nastanka: Buenos Aires, avgust 1928
Avtor: Neimenovani slovenski delavec v Argentini
✉️ Uvodno pismo uredništvu
Izvolite priobčiti, če Vam je mogoče, to moje pisanje v cenjeni »Goriški Straži«, ki nam prinaša vedno kaj novega. Kar pišem, je gola, čista resnica. Rad bi pisal boljše in lepše, ali moja trudna glava in razbite roke niso zmožne lepše pisati. Povedal bom samo to, kar je resnica, pa mi dovolite, da začnem.
🌅 1. Zjutraj ob zori: Prebujanje v pekel
- Zgodnje vstajanje: Delavec se prebuja ob 5. uri zjutraj pod hudim pritiskom. Zamuda pomeni kazen s strani kapataža (vodje delavcev oz. priganjača). Kazen se pozna neposredno pri denarju – odbijejo mu eno do dve urni postavki.
- Fizične bolečine: Že ob vstajanju čuti bolečine po celem telesu (glava, noge, kolena, roke).
- Nemiren spanec in nevzdržne bivanjske razmere:
- V majhni, vroči sobi spi 5 trpinov.
- Če zaprejo okno, se zadušijo zaradi vročine.
- Če okno odprejo, jih napadejo roji komarjev in stenic. Zjutraj so vsi otečeni in krvavi.
- Budilka je nezanesljiva, zato spijo v nenehnem strahu, da bodo zaspali.
- Jutranja rutina: Hitro oblačenje, kuhanje mate čaja (zelene trave, ki jo imenujejo »mata«) na samovarju. Ob 6. uri že odrinejo na tramvaj. Vsak delavec mora imeti pri sebi 10 centavov za vožnjo.
🚃 2. Pot na delo: Nevarna vožnja na »motovilu«
- Delavski tramvaj (Obreros): Avtor zaradi nenehne finančne stiske čaka na cenejši delavski tramvaj, ki stane 5 centavov manj.
- Ekstremna prenatrpanost: Vozila so natlačena »kot sardele v sodu«. Ljudje visijo z vseh drogov in oken.
- Življenjska nevarnost: Avtor se z eno roko drži za okno, z eno nogo stoji na zadnji železni mreži premikajočega se tramvaja. Pot, dolgo 4 kilometre, premaga razpet »kot Kristus na križu«, dokler mu udje popolnoma ne otrpnejo.
- Tekma s časom: Izstopi dve četrti (kvadri) pred gradbiščem. Ker je do 7. ure le še 20 minut, mora preostanek poti preteči, da ga ne opazi priganjač.
🔨 3. Krvavo trpljenje se začne: Avtomatizirano garanje
- Prvo delo – betonirni stroj: Hrup strojev in vpitje kapataža. Delavec mora z velikim kotlom nositi žlindro/šoto v mešalec za beton. Stroj narekuje neusmiljen, hiter tempo, ki človeka popolnoma izčrpa.
- Drugo delo – nošenje malte: Premestijo ga k štirim zidarjem, ki neprestano kričijo, da potrebujejo malto za omet. Avtor teče gor in dol s kotli v obeh rokah. Pot se mu uliva po obrazu, telo začne zaradi izčrpanosti delovati mehanično in otopelo.
- Tretje delo – razkladanje opeke:
- Priganjač ga pošlje v pritličje razložit dva voza opeke.
- Delavci ustvarijo človeško verigo: opeke si mečejo iz rok v roke do višine treh metrov (v tretje nadstropje).
- Delo poteka v nenehnem prahu, ki se meša s potom in na telesu ustvari plast blata.
- Poškodbe pri delu: Zaradi utrujenosti se delavcu zmanjša zbranost. Kos opeke ga u细ari neposredno v trebuh. Kmalu zatem se mu opeka zlomi v rokah in polovica pade na stopalo. Zaradi strahu pred izgubo službe trpi bolečine v tišini in dela naprej.
🍲 4. Poldne: Hrana, primerna za prašiče
- Skrajšanje odmora: Ko čuvaj oznani poldne, delavci ne smejo takoj na kosilo. Najprej morajo izprazniti voz z opeko, zato začnejo metati po 4 do 5 opek hkrati. Odmor se jim tako skrajša za pol ure.
- Gostilniški obrok za revne: V gostilni je vse polno. Avtor sedi na zaboju za pivo in naroči kosilo:
- Juha: Opisana kot »pomivalna voda«, komaj primerna za prašiče.
- Puchero (enolončnica): Majhen košček mesa, krompir in malo zelenjave.
- Vino: Natakar mu prinese razredčeno, obarvano vodo z dodanim špiritom.
- Avtor ostaja lačen, saj nima dovolj denarja za več hrane. Hrane ne more uživati z veseljem, saj ga boli udarjeni trebuh, palec na nogi pa mu krvavi.
🪵 5. Garanje se nadaljuje: Popoldanski napor
- Nošenje tramov: Lačen in napol mrtev od utrujenosti popoldne nosi težke lesene tramove po stopnicah v peto nadstropje.
- Pozno popoldne: Po 16. uri ga ponovno premestijo na nošenje malte zidarjem, dokler komaj še premika noge.
🔔 6. Žalostni delopust: Konec izmene
- Ob zvoku udarjanja po železu se delo zaključi.
- Avtor si površno umije umazanijo. Koža na prstih rok je od opek odrgnjena do krvi.
- Ko sezuje copat, ugotovi, da je poškodovani palec na nogi že popolnoma moder (višnjeve barve). Poražen in razjarjen nad Ameriko in težkim delom se odpravi domov.
🏚️ 7. Zvečer doma: Obup in lažna pisma v domovino
- Vrnitev v razmetano sobo: Po ponovni nevarni vožnji na prenatrpanem tramvaju prispe v sobo. Ker je bila ves dan zaprta, v njej neznosno smrdi. Od utrujenosti nihče nima moči za pospravljanje ali kuhanje.
- Skromna večerja: Skupaj skuhajo malo mesa, zelja (kapusa) in krompirja.
- Kruta finančna matematika (Dnevni proračun):Preostanek 1,80 pesa mora pokriti: tramvaj, obleko, obutev, praznike, deževne dni (ko ni dela in ni zaslužka) ter prihranke za domovino. Računica se ne izide.
Postavka Znesek (v pesih/centavih) Dnevni zaslužek 3,80 $ (3 pesi in 80 centavov) Strošek za hrano in stanovanje - 2,00 $ Preostanek za ostale stroške 1,80 $ - Lažna pisma domov: Delavci v pismih domov lažejo staršem in ženam v Evropi, da so zdravi in da se jim godi dobro. To počnejo izključno zato, da ne bi obremenili src svojih bližnjih.
- Zaključni klic in opozorilo: Avtor ne želi lagati. Pismo piše z namenom, da preko Goriške straže opozori vse rojake doma, ki nameravajo priti v Južno Ameriko, kakšno strašno trpljenje jih čaka. Pismo zaključi z domotožjem: »Oh domovina, domovina, kje si, ali te bodem še kdaj videl?«
