Med zasedami in zvonovi Otaleža: Vojni spomini Tullia Selatta
Uvodna uredniška opomba: Pričujoče besedilo prinaša dragocen, oseben pogled italijanskega vojakov na dogajanje med drugo svetovno vojno na Cerkljanskem. Tullio Selatto je bil pripadnik brigade finančnih straž, vključen v enote za varovanje meje (Guardia alla Frontiera – GAF). Njegovi spomini, ki obsegajo obdobje od decembra 1942 do kapitulacije Italije septembra 1943, ponujajo redek uvid v vsakdan okupatorskih vojakov, njihovo soočanje z lokalnim prebivalstvom, nenehen strah pred partizanskimi zasedami in postopni razpad fašističnega vojaškega aparata v slovenskih hribih.
Prihod v zimski Otalež
Malo pred božičem usodnega leta 1942, ko je zima že kazala svoje zobe, nas je pot vodila iz Tolmina. Kolona je tiho stopala navzgor po soteski, kjer je tekla mrzla, sivo-zelena Idrijca. Ko smo prispeli do Želina, se je pot razcepila. Oddelek fašistične obmejne milice (MVSN) je zavil proti Cerknemu, medtem ko je naša brigada obmejne straže (GAF) podaljšala korak naprej. Po dolgem, izčrpavajočem maršu po zasneženih poteh smo končno prispeli v Otalež. To je postalo naše novo bivališče in izhodišče za protipartizanske policijske akcije, ki so nam jih dodelili.
Otalež je bil za te hribovite kraje razmeroma pomembna, velika vas. Nad hišami je kraljevala mogočna cerkev, na samem začetku naselja pa je stala majhna, v mirnejših časih s cvetjem okrašena vojašnica. V vasi je že prej deloval manjši oddelek fašistične obmejne milice, našo brigado pa so nastanili v osrednji vojašnici in v bližnjih Jaznah.
Pehote iz enot GAF, ki so v teh krajih vztrajale že dlje časa, so nam takoj postregle z neprijetnimi, srhljivimi zgodbami o upornikih, ki menda obvladujejo te vasi ob stari rapalski meji. Kljub nenehni nevarnosti smo se v vojašnici lepo namestili – seveda toliko, kolikor je to sploh bilo mogoče na območju aktivnega sovražnega delovanja. Partizanske enote v okolici so bile namreč iz dneva v dan številčnejše. A za nas, ki smo poznali zgodbe s front, je bilo bivanje pod streho, topla hrana dvakrat na dan in možnost temeljitega umivanja nepredstavljiv luksuz. Vsakomur, ki je te pogoje primerjal s peklom na bojiščih v Albaniji ali na zamrznjenih prostranstvih Rusije, se je od ugodja skoraj zavrtelo v glavi.
Kmalu pa smo spoznali, da je vojna proti partizanom čudna, zahrbtna vojna. Sestavljena je iz drobnih ugodnosti, ki trajajo le toliko časa, dokler nas sredi noči ali ob svitu nenadoma ne predrami oster zvok alarma. Takrat nas neraziskana divjina prisili, da zavzamemo goro, preiščemo vsako skalo in grm v iskanju sovražnika, ki ne nosi uniforme. To je bil sovražnik, ki je potrpežljivo, z divjo odločnostjo čakal v zasedi in se v trenutku nevarnosti pred našimi očmi prelevil v navadnega pastirja, mirnega kmeta ali prestrašeno žensko.
Lov na nabornike pod Bevkovim vrhom
Čez nekaj dni sem dobil prvo resno nalogo: kot spremstvo manjšemu vodu karabinjerjev sem moral kreniti po okoliških vaseh. Naš cilj je bil izslediti lokalne fante, vojaške obveznike, ki so se izogibali mobilizaciji v italijansko vojsko. Seveda je bil izkupiček boren. Na uradni poziv se je odzvalo izjemno malo nabornikov, saj se je večina mladih moških že zdavnaj umaknila od domov in se pridružila uporniškim partizanskim enotam. Naša navodila so bila jasna: obveznike je bilo treba poiskati na njihovih domovih in jih, če je potrebno, tudi z uporabo grobe sile privesti v Cerkno.
Odpravili smo se ob prvem svitu, ko je bila pokrajina še zavita v modrikasto jutranjo meglo. Počasi in previdno smo se vzpenjali po strmih, poledenelih poteh, ki obkrožajo goro Bevkov vrh. Po dolgi uri naporne hoje v hrib smo naleteli na prvo osamljeno kmetijo. Narednik karabinjerjev je stopil naprej in z uradnim, hladnim glasom začel brati proklamacijo. Okoli nas je vladala težka tišina. Čutil sem, kako so sovražne, sumničave oči domačinov uprte v naše uniforme. V prsih me je stisnilo, ko sem v tistem trenutku zares močno spoznal globoko, nepremostljivo protiitalijansko naravo teh ljudi. Kot mlademu vojaku se mi ni zdelo mogoče, da so ti kraji uradno znotraj naših državnih meja, a da tu živijo ljudje, ki tako silovito sovražijo našo zastavo, našo vojsko in celo naše sicer priljubljene alpske čete.
Stopil sem do domače ženske in jo prosil za malo vode. Stopila je na zasneženo leseno teraso in se čez čas vrnila s težkim lesenim vedrom. Eden od naših alpskih vojakov ji je vljudno stopil nasproti, da bi ji pomagal nositi težko breme. Ženska pa mu je odgovorila osorno, z obrazom, skrivenčenim od odpora, in začela mrmrati ostre slovenske besede. Moral sem posredovati. Stopil sem vmes in ji poudaril, da je bil vojak zgolj prijazen, da mu ni želel nič slabega in da bi morala takšno gesto ceniti ter spoštovati. Pogledala me je s pogledom, polnim čistega, nefiltriranega sovraštva. Ker pa je v mojih očeh opazila resnost in razumela, da se ne šalim, je le malo omilila svoj ton in se umaknila.
Nadaljevali smo preiskavo. Pri drugi in tretji hiši o moških ni bilo ne duha ne sluha; raje so izbrali tveganje v gozdu z uporniki kot italijansko suknjo. Pri četrti kmečki hiši pa se je zgodilo nekaj nenavadnega. Nasproti nam je z odprtim, nasmejanim obrazom stopil mladenič. Mirno je poslušal policistovo branje ukaza, si z enakim lahkotnim nasmehom oblekel ponošeno jakno in nam brez besed pripravljen sledil.
Pot nas je vodila naprej, daleč stran od varnega Otaleža. Korakali smo s široko odprtimi očmi, z rokami na sprožilcih. Ko smo vstopili v gost, temačen gozd, se je med karabinjerje naselila opazna živčnost. Šepetaje so si pravili, da je ravno na tem odseku pred meseci enota GAF padla v krvavo partizansko zasedo in utrpela hude izgube.
Tiho in previdno smo stopali po trdem, zmrznjenem snegu, ki je škripal pod našimi težkimi čevlji. Nenadoma je tišino presekal oster pok. V daljavi je odjeknil strel. Krogla je z nenevarnim, a srhljivim žvižgom švignila nekje med krošnjami in klestila suhe veje nad našimi glavami. Takoj smo popadali v zaklon. Po nekaj minutah napetega čakanja in oprezovanja smo se odpravili naprej. O partizanih ni bilo več nobene sledi.
Končno se je gozd začel redčiti. Prišli smo na greben nad globoko dolino, ki so jo že počasi zalivale prve večerne sence. Previdno, drseč po strmini, smo se spustili v vas Lazec, nato nadaljevali skozi Plužnje in v gluhi, črni noči končno prispeli nazaj v domačo kasarno. Mladenič, ki smo ga tisti dan privedli s seboj, se je obrnil proti meni in me pozdravil. Njegov nasmeh v medli, rumenkasti svetlobi stražarnice me je pretresel s svojo neverjetno milino in mirom. Potrepljal sem ga po rami, ga pogledal v oči in mu iz srca zaželel veliko sreče. S pogledom sem mu sledil še nekaj trenutkov, dokler ni v spremstvu karabinjerjev za vselej izginil v temi.
Krvava velika sobota pod Cerkljanskim vrhom
Nekaj časa po tistem dogodku je vladalo zatišje. Uporniki se niso pojavljali. Po nekaj občasnih, neorganiziranih akcijah z nekaj streli so očitno ugotovili, da z dobro izurjenimi alpskimi četami nimajo lahkega dela, zato so se držali na varni razdalji.
Napočilo je spomladansko jutro na veliko soboto. Odpravili smo se na rutinski, krajši ogled sosednje vasi Lazec. Ko smo se približevali prvim hišam, je zvonik vaške cerkve nenadoma močno zazvonil. Vedeli smo, kaj to pomeni – to je bilo dogovorjeno znamenje, s katerim so domačini opozarjali upornike na naš prihod. Temu skritemu zvonjenju smo bili priča že večkrat, a nam kljub preiskavam nikoli ni uspelo odkriti skrivnostnega zvonarja. Na koncu smo se s tem preprosto sprijaznili in se navadili na ta zvočni alarm.
Toda tisti dan je bil drugačen. Komaj so zvonovi utihnili, je tišino raztrgal nenaden, oglušujoč rafal iz mitraljeza. Pogledali smo navzgor: po nasprotnem, strmem pobočju proti Cerkljanskemu vrhu je v hrib tekla skupina partizanov, za petami pa so jim bile naše alpske čete. Nemočno smo stali na svojem položaju in opazovali dramatičen prizor. Videli smo, kako so uporniki v paniki bežali, se spotikali, padali po strmini in spet vstajali, medtem ko so jih naši vojaki vztrajno lovili. Zaradi prevelike razdalje sami nismo mogli odpreti ognja, saj bi s tem tvegali, da zadenemo lastne može. Po zeleni dolini so začele odmevati še votle eksplozije ročnih granat. Lov je trajal, dokler nismo videli, kako so se uporniki zatekli v zavetje gostega gozda, kjer so se naši možje končno ustavili.
Kmalu se je do nas vrnil poročnik, ki je poveljeval zasledovalcem. Bil je popolnoma zadihan, rdeč v obraz, a je mrzlično vztrajal, da moramo pregon nadaljevati. Zbrali smo se in prešteli: k sreči nihče ni manjkal in nihče ni bil resneje poškodovan, odnesli smo jo le z nekaj praskami. S hitrim, forsiranim korakom smo krenili po poti, po kateri so se umikali partizani. O njih sami ni bilo več ne duha ne sluha, so pa pot njihovega umika jasno označevali sveži madeži krvi na ostrem kamenju in poteptani travi, nekaj odvrženih cunj in precej zapuščenega partizanskega propagandnega materiala. Pri prvih gostejših drevesih smo se ustavili; zdrav razum nam je govoril, da nima smisla brezglavo drveti v nepregleden gozd.
Malo po malo je zarja pobelila nebo in nad hribi se je razvil čudovit, sončen dan. Od tod zgoraj se nam je v zgodnjem spomladanskem soncu odprla celotna Idrijska dolina v vsej svoji divji lepoti. V tistem trenutku je iz globine do nas priplaval zamolkli, slovesni zvok zvonov otaležke cerkve. Dvigal se je skozi čisti gorski zrak, da bi vernikom spodaj oznanil stare besede: Kristus je vstal! Za nas, vojake v tujem svetu, pa je bil to le kratek opomnik na mir, ki ga doma ni več bilo.
Poletne nevihte in vojna živcev
Od tistega spomladanskega dne naprej so se razmere začele naglo poslabševati. Uporniki so se v vedno večjem številu zgrinjali okoli hribovskih vasi in nenehno je bilo treba imeti odprte oči. Nevarnost je prežala za vsakim vogalom. Občasno nam je le uspelo ujeti koga – če že ne neposrednega borca, pa vsaj kurirja ali vaškega obveščevalca. Najboljše rezultate smo dosegli, če smo v te odročne gorske vasice vdrli ob zori, ko je bila tema še gosta. Takrat so mladi, vojaško sposobni moški v paniki skakali skozi okna svojih hiš in poskušali zbežati v strmino.
Naši alpinci, vajeni hribovskega teka, so marsikoga takoj prehiteli in ga grobo zgrabili za ovratnik. Nekateri ujetniki so se branili z orožjem, a po navadi se je končalo po nekaj izmenjanih strelih; ko so videli, da so obkoljeni, so dvignili roke v znak predaje. Imeli smo strogo uradno povelje, da vsakogar, ki se upira s silo, ustrelimo na mestu, brez sojenja. A resnica je bila, da nikomur od nas ni prišlo na misel, da bi to storil. Bili smo utrujeni od vojne. Ko so naši vojaki videli domače ženske, matere in hčere, s solzami v očeh, so se omehčali.
Kljub temu pa nam uporniki na terenu zagotovo niso kazali nobene človečnosti – zanje smo bili le okupatorji, tarče, ki jih je treba uničiti. Pa vendar sami nismo imeli srca, da bi bili okrutni in hladni do ujetnikov. Preko tolmačev ali z nakazanimi kretnjami smo jim poskušali dopovedati, da nikogar osebno ne sovražimo. Želeli smo si le eno: da nas pustijo pri miru opravljati našo stražarsko službo na teh postojankah, namesto da smo nenehno tarča krvavih zased izza hrbta.
V drugi polovici avgusta so me s tridesetimi možmi poslali na položaj v bližino Cerkljanskega vrha. To je bila točka, oddaljena več kot uro hoda iz vasi, ki je nudila odličen pregled nad staro državno mejo. Tam so dnevi tekli neznansko počasi in monotono. Preživljali smo dolge, izčrpavajoče ure v zasedah z upanjem, da bomo presenetili kakšno mimoidočo partizansko enoto, a skoraj vedno zaman. Le ponoči nas je iz spanja redno prebujalo občasno streljanje. Uporniki v gozdovih so postajali živčni in so v prazno praznili svoje nabojnike, da bi si v temi vlili poguma. Dolge, neskončne ure smo preživeli zravnani v vlažni travi, skriti za ostrimi skalami, ujeti v tisto težko, grozečo tišino gore. V vojašnico smo se vračali premraženi, premočeni od težke nočne rose, novica, ki je zjutraj pritekla po telefonski žici iz poveljstva, pa je bila vedno enaka, suhoparna fraza: »Nič novega.«
Tistega avgusta so se nad hribi neprekinjeno vrstile strašne, divje gorske nevihte. Z našega visokega položaja smo bili večkrat priča nenavadnemu, srhljivemu spektaklu: strele so v fantastičnih, cikcakastih bliskih parale zrak in udarjale naravnost v lesene skednje v dolini, ki so v trenutku zagoreli kot bakle. Še posebej silovito neurje nas je ujelo nekega dne ob mraku. Nalivi dežja so bili tako gosti, da se ni videlo prsta pred nosom, električne razelektritve pa so si sledile brez sekunde premora.
Mrmraje sem se vzpenjal po blatni stezi proti našemu bunkerju, ko me je nenadoma oslepil divji, rdečkasto-bel blisk. V istem delčku sekunde je počil tako strašen grom, da me je dobesedno vrglo v zrak in sem padel po tleh. Strela je z nepojmljivo silo zdrobila mogočno jelko le nekaj metrov stran od mene in se s prasketanjem razletela ter švignila naravnost po poti, kjer sem stal sekundo prej. Ko sem ves omotičen vstal, me je soborec, ki je prestrašen pritekel iz bunkerja, začudeno gledal. Pomagal mi je očistiti debelo blato z uniforme, jaz pa sem s tresočimi rokami razmišljal le o enem: kakšno grozljivo delo bi tista strela opravila z mojim telesom, če bi me zadela neposredno!
Smrt poveljnika in zlom domovine
Nekaj dni pozneje, v samem začetku septembra, so se naše enote zapletle v silovit spopad z uporniki v gorah, tik nasproti mojega opazovalnega položaja. Naši minometi so začeli enakomerno tolči po grebenu in partizani so se pod pritiskom ognja začeli umikati. Z vrha hriba sem imel celotno bojišče kot na dnu dlani. Naš kapetan, ki je stal zraven mene, je pripomnil, da se počuti, kot da sedi na varni tribuni na kakšnem športnem stadionu. Imel je prav. A hkrati nam je bilo neizmerno zoprno, da moramo nemočno stati in zgolj opazovati dramo svojih soborcev, saj s svojega položaja nismo smeli in mogli posredovati. Poskusili smo jim pomagati z nekaj dolgimi rafali iz težkega mitraljeza znamke Breda, a je bila razdalja enostavno prevelika, da bi imel ogenj kakšen učinek.
Skozi vojaški daljnogled sem natančno videl figure mož, ki so tekli in se plazili med skalami. Med njimi sem po mogočni postavi in značilnem klobuku takoj ločil našega poveljnika. Previdno in izkušeno se je plazil naprej, z namenom, da bi z boka presenetil in napadel utrjeno sovražno skupino. Končno sem videl, kako se je odločno dvignil na noge, da bi proti njim vrgel ročne bombe. V tistem usodnem trenutku pa je divje počilo. Poveljnik je pod ostrejšim rafalom partizanskih strelov padel na tla, kot pokošen. S prestreljenim srcem je s svojo toplo krvjo namočil to tujo, pusto zemljo, ki mu je bila s kruto usodo namenjena za zadnje počivališče.
Skozi leče daljnogleda sem opazoval, kako se je njegovemu nepremičnemu telesu približala majhna skupina upornikov. Kmalu so se umaknili in nadaljevali boj po kamnitem pobočju, nato pa so se v mraku naglo umaknili navzdol v dolino. Zvečerilo se je. Bojni hrup, kriki in pokanje so potihnili, nad goro pa se je razširil globok, skoraj svetostni mir, ki ga je motilo le monotono žvrgolenje čričkov v travi.
Z nekoliko ranjenih vojakov, ki so zastonj iskali pomoč, smo se potolčeni spustili nazaj do vojašnice v Otaležu. Tam sem s tresočo, od znoja spolzko roko mrzlično zavrtel težko ročico poljskega telefona. Ko so me končno vezali s poveljstvom v Cerknem, sem s hripavim glasom poročal o naših hudih izgubah in o junaški, a tragični smrti našega poveljnika.
A pravi šok je šele prišel. Le nekaj dni kasneje, 9. septembra 1943, je med nas kot strela z jasnega udarila uradna novica o brezpogojni kapitulaciji Italije. Resnica nas je zadela v vsej svoji ostri, neizprosni realnosti. Nekateri mlajši vojaki so bili novice veseli, saj so naivno mislili, da to pomeni takojšen odhod domov. Toda večina izkušenih alpskih vojakov – čeprav so imeli v svojih srcih povsem drugačne, protifašistične ideje – je v tistem trenutku dobro razumela, da ta zlom pomeni predvsem novo, globoko in krvavo rano na telesu naše izmučene domovine. Ostali smo sami, obkoljeni s sovražnim prebivalstvom in brez jasnih ukazov iz Rima.
Naš novi, začasni poveljnik je pravilno ocenil situacijo. Zaskrbljen za lastna življenja in za usodo svojih mož, ki so bili prepuščeni milosti in nemilosti rastoče partizanske vojske, je še istega dne, brez oklevanja, izdal zadnji ukaz: takojšen, hiter umik iz Otaleža. Zapustili smo vojašnico, zapustili smo hribe in za seboj pustili mesece strahu, zased in spominov na fante, ki se iz teh slovenskih gora niso nikoli vrnili.
